< Vprašanje o Svetem pismu iz 1. Korinčanom

V: Kakšno je bilo mesto Korint v 1 Kor 1:1?

O: Starodavno mesto Korint je bilo starejše od Abrahama (2000 pr. n. št.); Grki so se tam začeli naseljevati šele okoli leta 1350 pr. n. št. Rimljani so leta 146 pr. n. št., potem ko se je provinca uprla Rimu, Korint požgali ter njegovo celotno prebivalstvo ubili ali zasužnjili. Stoletje kasneje, leta 46 pr. n. št., je Julij Cezar mesto ponovno ustanovil z nekdanjimi rimskimi vojaki in osvobojenci. A v dobrih sto letih, v Pavlovem času (50 n. št.), je bil Korint ogromno mesto, središče trgovine celotnega vzhodnega Sredozemlja med Sicilijo in Antiohijo. Imel je okoli 650.000 prebivalcev, od katerih so bile dve tretjini sužnji. V njem so potekale istmske igre, ki so bile po pomembnosti na drugem mestu takoj za olimpijskimi igrami.

Korint je imel slab sloves; Grki so imeli slengovski izraz za prehod v popolnoma nemoralno življenje; dobesedno je pomenil »korintizirati« (prvič ga je skoval Aristofan v fragmentu 354). Platon je v delu »Država« (404d) izraz »korintsko dekle« uporabil v pomenu prostitutke. Del bogastva Korinta je izviral iz templja Afrodite Pandemos, ki je vsako noč poslal na ulice 1.000 prostitutk.

A sredi vsega tega temnega zla je evangelij zasijal, da bi v korintski cerkvi deloval odrešitev. Vendar pa se vse, kar se dobro začne, ne konča vedno dobro. Tamkajšnja cerkev je dopuščala nekaj resnih moralnih in doktrinarnih težav. Če kdo reče, da želimo biti prav takšni kot zgodnji kristjani, je resnica takšna, da ne želimo biti popolnoma takšni kot Korinčani. A če se nekaj ne bo dobro končalo, lahko Bog uporabi osebo, kot je Pavel, da to popravi in uredi.

V letih 96–98 n. št. je Klement Rimski napisal pismo korintski cerkvi, v katerem jih je v bistvu grajal, ker niso izpolnjevali nekaterih navodil, ki jim jih je Pavel dal pred skoraj petdesetimi leti.

V: Ali 1 Kor 1,3 kaže, da je Jezus Bog Oče, kot trdijo nekateri pentekostalci, ki zagovarjajo doktrino enosti?

O: Res je, da lahko grška beseda (kai) tukaj pomeni bodisi »in« bodisi »celo«. Čeprav bi se verz 3 lahko razlagal v obe smeri, 1 Korinčanom 1:4 kaže razliko med Bogom [Očetom] in Jezusom. Za več informacij glej razpravo o Rimljanom 1:7.

V: Kako lahko v 1 Kor 1,8 postanemo »brez greha«?

O: Grška beseda tukaj, anenkletous, dobesedno pomeni »brez obtožb«. To ne pomeni, da smo brez greha popolni ali da nam ni treba nikoli ničesar odpustiti, ampak da bi morali prav zdaj živeti »brez obtožb«.

V: Zakaj v 1 Kor 1,9 Bog ni poklical vseh v skupnost z Jezusom Kristusom?

O: Bog res ponuja odrešitev vsem ljudem (Titu 2,11), saj je vsem zapovedano, da se ji podredijo v 2 Tesaloničanom 1,8, 1 Petru 4,17 in Apostolskih delih 2,38. Vsem moramo ponujati besedo življenja (Filipancem 2,16). Vendar se je Bog odločil, da bo ljudem dal svobodno voljo, da sami zavrnejo Božji namen zanje (Luka 7:30) in trpijo posledice, za katere so sami krivi (Jeremija 17:4).

V: Ali 1 Korinčanom 1:10 kaže, da se poslušni kristjani ne smejo razdeliti zaradi samostojnega razmišljanja, kot učijo Jehovove priče?

O: Ne. Dva primera, ko je Pavel dopuščal samostojno razmišljanje, sta Filipljanom 3:15 in Rimljanom 14:1–10. V knjigi »Jehovove priče odgovorjene verz za verzom« (str. 92–94) je poudarjeno, da je Jehovovim pričam zapovedano, naj »se izogibajo samostojnemu razmišljanju … in dvomijo v nasvete, ki jih daje Božja vidna organizacija«, ter naj »se borijo proti samostojnemu razmišljanju« (revija Stražni stolp, 15. 1. 1983, str. 22, 27).

Kar zadeva mormone, je mormonski prerok Ezra Taft Benson, ko je bil mormonski apostol, dejal: »Ko prerok govori, je razmišljanje končano.«

Za kristjane pa velja, da moramo postavljati vprašanja. Tudi kadar se krščanski voditelj moti, moramo na to opozoriti, kot je to storil Pavel v Pismu Galatcem 2:11–21.

V: V 1 Kor 1,10–13 in 1 Kor 3,3–7, če imata dva prava kristjana vsak svoj odnos z Bogom, kako je mogoče, da sta med seboj razdeljena?

O: Tudi pristni kristjani, ki imajo odnos z Bogom in v katerih prebiva Sveti Duh, še vedno grešijo in imajo grešno naravo. Za odkrit primer tega preberite Apostolska dela 15,36–41.

Eden od razlogov za razdor je subtilno nakazan v 1 Korinčanom 1,1–10. Pavel v desetih verzih desetkrat omenja Kristusa. Ali se osredotočamo na cerkev (ki ni popolna) ali na Kristusa (ki je)?

Drugi razlog za razdeljenost je spregled 1 Korinčanom 1,2. Pastor, starešine, diakoni ali redni člani se lahko razburijo, ko stvari v NJIHOVI cerkvi ne gredo tako, kot bi si želeli – le da to ni njihova cerkev. To je Božja cerkev. Tega ne smemo pozabiti.

Razdeljenost se pogosto pojavi, ko obstajata dve skupini, ki želita stvari početi na različne načine. Ena se lahko sčasoma loči od druge. V tem primeru pa to ni bilo tako. Obstajalo je več skupin, ki so bile še vedno skupaj, imele pa so različne skupine. Cerkev lahko ima različne skupine, mi kot kristjani pa bi morali prepoznati, v kateri skupini smo, ter graditi mostove, da bi dosegli in se »združili« z vsemi drugimi skupinami.

Vendar pa Bog kljub našim pomanjkljivostim vseeno uporablja kristjane. A ko vernik ravna narobe in v cerkvi povzroča razdor, bi ga sploh še kdaj spoštovali? Kaj pa, če bi se imenoval Peter ali Jakob? Vsi smo grešniki, rešeni po milosti, in ker tudi vi niste bili brez greha, Kristus pa vam je odpustil, morate odpustiti tudi drugim.

Če vas zanima, kako se lahko kristjani z različnimi pogledi kljub temu dobro razumejo, si lahko preberete o mestu Rostock v Nemčiji ter o menonitih in puritanih, ki so se tam naselili.

V: V 1 Kor 1,14–16 se Pavel ni z gotovostjo spomnil, koliko ljudi je krstil; ali to dokazuje, da Pavlove besede tukaj niso Sveto pismo?

O: Ne. Katoliki včasih navajajo ta verz kot ovržbo konzervativnega protestantskega pogleda na Sveto pismo, vendar ta verz dejansko podpira prav to stališče.

Teorija navdiha kot mehanskega narekovanja bi trdila, da je Sveto pismo izključno Božje delo in da v njem ni človeškega prispevka. Zato se lahko strinjamo, da ta verz izrecno ovrže teorijo mehanskega narekovanja.

Konservativno stališče o Svetem pismu je podano v 2. Petrovem pismu 1,21: »Nobeno preroštvo namreč ni nikoli nastalo po človeški volji, ampak so ljudje govorili od Boga, ko jih je vodil Sveti Duh.« Torej je Sveto pismo Božja beseda, ki je bila zapisana prek avtorjev, ki jih je izbral Bog. Sveto pismo vsebuje tudi človeški element, saj je Bog nadzoroval, kar so avtorji zapisali. Čeprav je Sveto pismo v izvirnih rokopisih brez napak, lahko v njem še vedno prepoznamo Petrov slog, Pavlov slog, Lukov slog itd.

Pomembno je, da ne smemo reči: »Sveto pismo bom razumel na način ‚…‘, ker sem ‚…‘.« Namesto tega bi si morali vsi prizadevati razumeti Sveto pismo tako, kot se samo predstavlja in kot ga je treba razumeti. Tukaj je, kar je Peter napisal o Pavlu v 2. Petrovem pismu 3:15b–16: »… tako kot vam je pisal tudi naš ljubljeni brat Pavel z modrostjo, ki mu jo je dal Bog. Tako piše v vseh svojih pismih, v katerih govori o takih zadevah. Nekateri deli njegovih pisem so težko razumljivi, kar nevedni in nestabilni ljudje izkrivljajo, tako kot izkrivljajo tudi ostalo Sveto pismo, kar vodi v njihovo lastno pogubo.«

V: Ali 1 Kor 1,16 in Apg 16,15 podpirata krst dojenčkov s krstom Stephanasove družine?

O: Ne. V 1 Korinčanom 16:15 se je spreobrnila vsa Stephanasova družina, dojenčki pa se ne morejo spreobrniti. Družina ne vključuje vedno dojenčkov. Vendar pa se lahko že otroci, stari 6 let, odločijo, da pridejo h Kristusu, in slišal sem za en primer, ko je štiriletnik vedel, kaj se dogaja, in je bil krščen kot vernik. To sem slišal od nekdanjega štiriletnika, ki je zdaj odrasel učitelj v počitniški biblijski šoli.

Čeprav se pravi kristjani ne strinjajo glede krsta vernikov v primerjavi s krstom dojenčkov, bi se vsi morali strinjati, da »družine« v 1 Korinčanom 1:16 in Apostolskih delih 16:15 ne dokazujejo niti ne ovržejo, da se je krst dojenčkov prakticiral. Glej tudi razpravo o Kolosanom 2:11–12.

V: Ali je bil Pavel v 1 Kor 1,17 proti krstu z vodo?

O: Ne, Pavel je podpiral krst, saj je krstil Krispa, Gaja in Stephanasovo gospodinjstvo. Pavel je hotel reči, da je bil vesel, da ni bil tisti, ki je osebno krstil veliko Korinčanov, saj so se nekateri Korinčani motili, ko so trdili, da »pripadajo Pavlu«. V zgodnji cerkvi Tertulijan (198–220 n. št.) v delu *De Corona*, poglavje 3, str. 94, izrecno omenja vodo v krstu z vodo.

V: Ali v 1 Kor 1,17 ne bi smeli izvajati krsta z vodo, ker je ta minil, kot uči zmota ultra-dispensacionalizma?

O: Ne. Glej odgovor na prejšnje vprašanje. Poleg tega sta bila tako 1) pojmovanje, da je med Kristusovim vstajenjem leta 33 n. št. in letom 52 n. št. obstajala drugačna dispensacija, kot tudi 2) pojmovanje, da je krst prenehal obstajati, v vseh cerkvenih spisih popolnoma odsotna vsaj do sredine petnajstega stoletja. Namesto tega Tertulijan (198–220 n. št.) v delu *De Corona*, poglavje 3, str. 94, omenja krst, in sicer izrecno s potopitvijo v vodo.

Si za trenutek predstavljajte, da bi našli kristjana, ki je ljubil Jezusa kot Gospoda, a je izvajal vse starozaveške žrtvovanja in upošteval vsak starozaveški prehranski zakon. Kaj če bi vam nekdo rekel, da to ni nič posebnega. To je običajno, saj preprosto še ni slišal za novo dobo. Kaj bi na to odgovorili?

Sedaj si predstavljajte, da gremo v nebesa in nam angel reče: »Vi niste dobili novice o novi dobi, ki se je začela okoli leta 100 n. št. Skoraj 1.900 let so kristjani mislili, da živijo v dobi, ki je v resnici trajala le 100 let. To ni nič posebnega in je običajno, saj je Bog 1.900 let pozabil to razodeti vsem vernikom na način, ki bi ga lahko razumeli.« Kaj bi na to odgovorili?

Več o ultra-dispensacionalizmu si preberite v naslednjem vprašanju.

V: Kaj je v 1 Kor 1,17 »ultra-dispensacionalizem« in zakaj je napačen?

O: V praksi obstaja jasna razlika med ultra-dispensacionalisti, dispensacionalisti in drugimi kristjani: ultra-dispensacionalisti verjamejo, da se krst z vodo danes ne bi smel izvajati, in na splošno menijo, da živimo v drugačni dobi kot takrat, ko je bil napisan Novi testament. Na podlagi njihove brošure »Ali bi se krst z vodo moral izvajati danes?« je tukaj (upam) tisto, kar bi oni šteli za pošten povzetek.

1. [Pravilno] navajajo, da je grška beseda baptisein splošni izraz za očiščenje

2. [Pravilno] trdite, da krsta z vodo v cerkvi ni mogoče dokazati na podlagi Stare zaveze ali delovanja Janeza Krstnika.

3. [Pravilno] verjeti, da je bilo evangelij najprej oznanjeno Judom, večina pa ga je zavrnila.

4. [Nepravilno] trdite, da je bil krst z vodo veljaven le v Apostolskih delih, ko je bil Jezus še vedno ponujen Izraelu kot njihov Mesija, kot je zapisano v Apostolskih delih 3,19–21. Glej tudi Apostolska dela 2,16–40, zlasti 22,36; Apostolska dela 3,12–36, zlasti 12,25,26; Apostolska dela 5,29–32, zlasti 31; Apostolska dela 2,37,38; Apostolska dela 3,19.

5. [Napačno] trdijo, da se krst danes ne bi smel izvajati, ker:

5a. Opranje (v grščini baptisein) je bilo del Mojzesove postave. (Kot stranska opomba: spreobrnjenci v judaizem so bili krščeni že pred Jezusom.)

5b. Krst se je izvajal, preden se je spremenilo Božje ravnanje z Izraelom.

5c. Krst se je [domnevno] izvajal, preden je Bog razodel učenje o cerkvi, okoli leta 52 n. št. Pavel je rekel: »Kristus me ni poslal, da bi krščeval, ampak da bi oznanjal evangelij« (1 Kor 1,17).

5d. Danes obstaja »en krst« (Ef 4,5), in to je krst Svetega Duha.

To trditev je mogoče ovreči na tri različne načine, od katerih je vsak sam po sebi zadosten.

1. Opazovanje Svetega pisma: Vsi se morajo strinjati, da je bil 1 Korinčanom 1,13–16 napisan ob istem času kot verz 17. Ti verzi kažejo, da so bili Korinčani krščeni prav tako gotovo, kot je Kristus umrl zanje in kot jim je Pavel oznanjal evangelij. Ker je Pavel krstil Krispa in Gaja, je bodisi Pavel to storil napačno, bodisi se je med njunim krstom in tem, da Pavel ni krstil nobenega drugega Korinčana, zgodil »prehodni dogodek«, kar pa je neverjetno.

1 Janezovo pismo 5,7–8 v izvirnem grškem besedilu kot tudi v sodobnih prevodih omenja pričevanje Duha, vode in krvi. Če je »Duh« Sveti Duh v vernikih, kri pa Jezusova kri, kaj drugega je potem »voda«, razen našega krsta z vodo?

1. Petrov 3,21, napisano po letu 60 n. št., uči o krstni vodi za »vas«.

V Pismu Efežanom 5:26, ker je Kristus Cerkev opral z vodo, kako se to razlikuje od krsta z vodo?

Enako pomembno je, da je molk Svetega pisma oglušujoč glede nove dobe, ki se je zgodila prav sredi pisanja Novega testamenta.

Če povzamemo: kar je Jezus zapovedal, so Jezusovi učenci in Pavel storili z vodo, ki jo je omenil Janez, in to bi morali prakticirati tudi danes, saj Bog ni menil, da bi bilo dobro v svoji Besedi govoriti o kakršni koli novi dobi, ki je bila skrivnost, skrita pred krščanstvom vse do sodobnega časa.

2. Razlaga Svetega pisma: Presenetljivo je, koliko nesoglasij v 20. stoletju glede starogrških besed ne zastavlja prav osnovnega vprašanja: »Kako bi grški govorci, vodeni od Svetega Duha, splošno razumeli svoj jezik?« Zgodnja cerkev ni razlagala nobenega verza tako, da se krst z vodo ne bi izvajal. Justin Mučenik (umrl mučeniško leta 165 n. št.) ima v svoji Prvi apologiji celo poglavje (61) o krščanskem krstu. O krstu razpravlja tudi v svojem dialogu z Judom Trifonom.

Didache (okoli 60–120 n. št.), poglavje 7, str. 379, pravi: »Krščuj v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha v živi vodi. Če pa nimaš žive vode, krščuj v drugi vodi; če ne moreš v hladni, pa v topli. Če pa nimaš niti ene niti druge, trikrat polij vodo na glavo v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.«

Drugi zgodnji kristjani, ki so razpravljali o pomenu krsta z vodo, so:

Pismo Ignacija Smirnčanom, poglavje 8, str. 90 (okoli 107/116 n. št.)

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.)

2. Klementovo pismo (120–140 n. št.), zvezek 7, poglavje 6, str. 519

Herdec Hermasa (okoli 115–155 n. št.), knjiga 3, podobje 9, str. 49 (posredno).

Irenej, Proti herezijam (182–188 n. št.), knjiga 1, poglavje 21.1, str. 345.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.)

Tertulijan (198–220 n. št.) je napisal celotno delo z naslovom O krstu.

Hipolit, škof iz Portusa (222–235/6 n. št.), Proti hereziji Noeta, poglavje 14, str. 228. Glej tudi Razprava o sveti Teofaniji, poglavje 10, str. 237

Origen (okoli 227–240 n. št.) »Komentar k Janezu«, knjiga 1, poglavje 25, str. 312. Tudi na mnogih drugih mestih.

Novatian (250/4–256/7 n. št.) »Traktat o Trojici«, poglavje 10, str. 620

Anonimno: Razprava o ponovnem krstu (254–257 n. št.), poglavje 7, str. 671. Tudi poglavje 5, str. 669–670

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) je učil, da se mora človek krstiti v cerkvi; krst, ki ga opravijo heretiki, se ne šteje za »veljaven«. Pisma Kipriana, pismo 70, str. 377. Prav tako

Pismo 71, str. 378

Firmilian (okoli 246–258 n. št.) v pismu Ciprijanu, pismo 74, str. 390

Novat iz Thamagude na Sedmem kartaginskem koncilu (258 n. št.), str. 566

Dionizij iz Aleksandrije (246–265 n. št.), pismo 6.1 (škofu Sistusu), str. 102

Koncil v Elviru (306/307 n. št.) v 21 nespornih kanonih sedemkrat omenja krščene moške in ženske v kanonih 1, 2, 4, 9 in 10.

Koncil v Ankirji (314 n. št.)

Koncil v Neocaesarei (okoli leta 315 n. št.)

Aleksander iz Aleksandrije (313–326 n. št.)

Melito iz Sardisa

Pamphilus (309 n. št.) Razlaga poglavij Apostolskih del O, X, zvezek 6, str. 167

Mučeništvo Perpetue in Felicite (okoli leta 201/205 n. št.),

Viktorin iz Petaua (mučeniško umrl leta 304 n. št.) Komentar k Razodetju od prvega poglavja (16), str. 346

Metodij (270–311/312 n. št.)

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 15, str. 115

Po podatkih iz Wycliffe Bible Dictionary, str. 441, je tudi judovska sekta v Kumranu izvajala krst s potopitvijo.

Za zelo podrobno sliko tega, kako je pobožni grško govoreči kristjan razumel 1 Korinčanom 1,10–17, glej Janez Zlatoustovo 5 ½ strani dolgo pridigo II o 1 Korinčanom.

Če povzamemo: ne trdimo, da je bil kateri koli od teh postbiblijskih krščanskih učiteljev nezmotljiv. Vendar, če je zgodnja cerkev splošno prakticirala krst z vodo, potem bi morali – če se pošalimo – morda ultra-dispensacionalisti postaviti še eno dispensacijo, v kateri je Bog ponovno uvedel krst z vodo.

3. Uporaba Svetega pisma: Ker nam je Jezus v Mateju 28,19–20 zapovedal, naj naredimo učence, jih krstimo in jih naučimo »tretjo stvar«, in ker noben verz izrecno ne pravi, da je krst prenehal obstajati, bi doslednost pomenila, da bi tudi narediti učence in poučevanje prenehali obstajati.

»Tretja stvar«, omenjena v Mateju 28,20, je, da moramo izpolnjevati vse, kar je Jezus zapovedal. Ker jim je Jezus zapovedal, naj krščujejo, moramo biti zelo previdni, da ne bi odložili Jezusove zapovedi, če noben verz Svetega pisma tega ne navaja. Nazadnje, čeprav bi nekdo lahko poskušal trditi, da se Matej 28,19–20 ne nanaša na nikogar razen na enajst učencev, je to napačno, saj Jezus v Mateju 28,20 pravi: »Zagotovo sem z vami vse dni do konca sveta.«

Če vas torej vaša teologija ovira pri poslušnosti Kristusu, morate poslušati Kristusa in spremeniti svojo teologijo.

V: Kaj točno je v 1 Kor 1,20–21 »modrost sveta«, pred katero je Pavel svaril?

O: To si lahko predstavljamo kot katero koli filozofijo, psihologijo ali svetovni nazor, ki neumno upošteva le ta svet ali se postavlja za merilo. Pavel je v 1. pismu Timoteju 6,20 govoril tudi o tem, kar se napačno imenuje znanje.

Čeprav Pavel kritizira zaupanje v modrost tega sveta, ni videl nobenega problema v tem, da se strinja s resničnimi stvarmi, ki so jih izjavili tudi grški filozofi. Kot je zapisal Klement Aleksandrijski v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 14, ob razlagi Tita 1,12–13: »Vidite, kako [Pavel] celo grškim prerokom pripisuje nekaj resnice in se ne sramuje, ko v svojih razpravah, namenjenih poučevanju nekaterih in sramotenju drugih, uporablja grške pesmi.«

V: Glede na široko paleto področja krščanskega svetovanja, kako v 1 Kor 1,20–21 razlikujete med kristjani, ki uporabljajo humanistično svetovanje, in tem, kar bi morali početi krščanski svetovalci?

O: Če je svetovalec kristjan ali celo poskuša osebo pripeljati h Kristusu, to še ne zadostuje za dokaz, da opravlja pravo krščansko svetovanje. Po knjigi Roberta McGeeja The Search for Significance in osebnem pogovoru z njim 13. 6. 2000 je pravo krščansko svetovanje v tem, da se vprašamo, kaj želi Bog doseči v tej situaciji, in da se nato pustimo uporabiti za to. Bog je najboljši svetovalec. McGee, ustanovitelj krščanskih svetovalnih centrov Rapha, pravi, da je ključni dejavnik to, da če oseba začne vzpostavljati odnos z živim Bogom, je opazil, da se lahko v zelo kratkem času zgodijo dramatične spremembe. Poleg svetovanja njegova knjiga priznava tudi, da imajo zdravila vlogo pri zdravljenju zdravstvenih težav in kemičnih neravnovesij.

V: Zakaj je Bog v 1 Kor 1,27–28 izbral neumne stvari tega sveta?

O: Odgovor najdemo v 1 Korinčanom 1,29–31. Nihče se ne bo mogel pred drugimi hvaliti, da je postal kristjan, ker je bil pametnejši. Nihče se ne bo mogel pred Bogom hvaliti, da je razumel zaradi svoje večje inteligence.

Biti »pedanten« pomeni pridobivati znanje izključno zaradi samega pridobivanja znanja. Moramo se približati Kristusu ter mu bolje služiti in ga slaviti; ne le pridobivati znanja zaradi znanja samega. Kot je rekel nekdo: »Ni bil Jud, ki je ljubil znake, niti Grk, ki je ljubil modrost, ampak kristjan, ki je ljubil Odrešenika.« Čeprav niso bili vsi Grki takšni, je grška kultura pogosto poudarjala iskanje modrosti. Čeprav ima to tudi dobre strani, je lahko to, da je modrost sama sebi namen, paradoksalno pravzaprav oviralo nekoga pri doživljanju resnice v Božji skrivnosti. Nekateri ljudje imajo morda večjo nagnjenost k pedantnosti kot drugi.

Večja inteligenca človeku ne daje večje možnosti, da pride v nebesa. V nekaterih primerih lahko intelektualni ponos človeka prepreči, da bi priznal, da je njegova modrost v primerjavi z Božjo zelo majhna. Krščanstvo je fascinantno v tem, da je dovolj preprosto, da otrok razume vse pomembne stvari, hkrati pa tako globoko, da niti najpametnejši človek ne more upati, da bo vedel vse o neskončnem Bogu. Sprejetje Jezusa vključuje predajo vsega, kar imaš, ne glede na to, kako modrega se zdiš.

Podobno je Jezus v Mateju 19,24; Marku 10,25 in Luku 18,25 rekel, da je bogatemu težko priti k Bogu. V 1. Korinčanom 1,26 pa ne piše, da »ni nobenega«, ki bi bil moder, mogočen ali plemenit; piše namreč »ni veliko«. Kot je duhovito pripomnila neka bogata angleška plemičica, jo je rešila črka »m«.

V: V 1 Kor 2,1–7, ko oznanjamo evangelij, kakšna bi bila razlika med »voditi z govorom«, »voditi z modrostjo« in »voditi samo z Jezusom«, in kako bi v 7. verzu v to vplivala »skrivnost«?

O: Morda bi to lahko povzeli tako, da se vprašamo, zakaj naj bi oseba verovala. Naj veruje predvsem zaradi mojega odličnega govora in ker sem jo premagal z razpravo in retoriko, ali naj veruje, ker vem toliko in sem ji podal preveč dejstev, da ne bi mogla ne verjeti, ali pa zato, ker Bog deluje v njenem srcu in umu? V prvih dveh primerih bi v bistvu morala verovati predvsem zaradi »menega«? Takšen odnos ni v skladu s Svetim pismom: »če naj se zgodi, je to odvisno od mene«. Le v zadnjem primeru je »odvisno od Boga«, jaz pa sem le orodje, z vsemi svojimi napakami. Zadnji pristop je bolj osvobajajoč, saj ne misliš, da je njihovo odrešenje odvisno od tebe; odvisno je od Boga. Toda izgine izgovor, da ne moremo deliti evangelija, ker ne znamo dobro govoriti ali ker nimamo vseh odgovorov.

V 6. verzu Pavel še vedno vidi vrednost v uporabi modrosti, toda niti najboljša modrost ne more nadomestiti Boga. Toda nihče od nas ne ve vsega; Bog nam še ni razodel vseh stvari, ki jih bomo vedeli, ko bomo v nebesih. Torej ne glede na to, koliko nekdo ve, naša vera še vedno ostaja skrivnost.

V: Ali v 1 Kor 2,3 to kaže, da je Pavel imel epileptične napade, kot predlaga Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 1047–1048?

O: Ne. Asimov to utemeljuje le s tem, da je Pavel rekel, da je imel »Satanovega poslanca, da me muči« (2 Korinčanom 12,7), in da je bila izkušnja na poti v Damask morda napad. Dejstvo, da je Pavel v 1 Korinčanom 2,3 priznal, da je bil nervozen, še ne pomeni, da je imel epileptične napade. Na poti v Damask so tudi drugi ljudje videli svetlobo in slišali zvok, čeprav niso razumeli glasu. To pa tudi ne pomeni, da so vsi imeli epileptične napade. Asimovova domneva je pravzaprav »poučna« v tem smislu, da nam kaže, kako daleč so pripravljeni iti skeptiki na podlagi najbolj šibkih dokazov, da bi diskreditirali pisce Svetega pisma in Sveto pismo kot Božjo besedo.

V: Ali v 1 Kor 2,3 ne bi morala oseba vedno izžarevati samozavesti in gotovosti, ko oznanja evangelij?

O: Ne nujno, kot jasno kaže 1 Korinčanom 2,3.7. Pavel je tu pridigal s strahom in trepetom ter omenil skrivnost naše vere. Na drugih mestih je bil Pavel samozavesten. Vendar trajen učinek evangelija ne temelji na naši samozavesti, zgovornosti ali inteligenci, ampak na tem, da Bog deluje v življenju drugega človeka.

V: Kakšna je v 1 Kor 2,5 razlika med vero, ki temelji na človeški modrosti, in vero, ki temelji na Božji moči?

O: Vera v drugo osebo, ki jo lahko vidimo, se pogosto zdi lažja kot vera v Boga, ki ga ni mogoče videti. Vera lahko sega le toliko globoko, kolikor sega predmet vere. Če je vera usmerjena le v neko osebo, ne bo presegla vere v to osebo. Vera se lahko sesuje, če temelji na drugi osebi.

Toda tvoja vera v neskončnega Boga lahko raste in raste. Tvoja vera ni le en domnevni protislovje ali eno neodgovorjeno vprašanje stran od propada. Vera v Boga ne upade niti ne izgine, ko propade navaden smrtnik.

V: Ali je v 1 Kor 2,6 nauka o Božjem stvarstvu nezdružljiva s pojmom vladarjev tega sveta, kot je menil Rudolf Bultmann?

O: Ne. To je nezdružljivo le s poenostavljenim pogledom na Božje stvarstvo. Bog je popolnoma suveren nad vsem in lahko stori karkoli želi. Nič ne preprečuje Bogu, da se za določen čas odloči prenesti del svoje suverenosti.

V: Kako je mogoče, da v 1 Kor 2,8 vsi vladarji tega sveta niso razumeli Kristusa, saj je Jezus prišel pred Heroda in Pilata?

O: Že v Pavlovem času je več rimskih vladarjev slišalo za Kristusa in kristjane. Vendar pa Pavel poudarja, da nobeden od njih ni prepoznal Jezusa takšnega, kakršen je v resnici bil. Za dopolnilne odgovore glej knjigo When Critics Ask, str. 449, in Haleyevo knjigo Alleged Discrepancies of the Bible, str. 358.

V: Ali verniki v 1 Kor 2,9–10 poznajo prihodnje velike stvari nebes ali ne?

O: Povedano nam je bilo o nekaterih veličastnih stvareh nebes, vendar nam ni bilo povedano vsega, in še jih nismo doživeli. Kakor pravi 1 Korinčanom 13,12: »Zdaj vidimo le zamegljen odsev, kakor v ogledalu; takrat pa bomo videli od blizu. Zdaj poznam le delno; takrat pa bom poznal v celoti, tako kot sem tudi sam v celoti poznan.«

Mimogrede, ta verz je bil še posebej dragocen za prednicejanske kristjane; to je eden od verzov, ki so jih najpogosteje citirali. Pred letom 325 n. št. ga je 9 avtorjev citiralo kar 21-krat.

V: Zakaj Pavel v 1 Kor 2,12–14 pravi, da naravni človek ne more sprejeti stvari Božjega Duha, če pa v Rimljanih 1,19–20 pravi, da je Bog svojo resnico razodel vsem ljudem?

O: Rimljanom 1,19–20 se nanaša na splošno razodetje, 1 Korinčanom 2,14 pa na spoznanje odrešitve.

Splošno razodetje: Rimljanom 1,19–20 se nanaša na resnico o obstoju Stvarnika, njegovih nevidnih lastnostih, večni moči in božanski naravi. To znanje ni dovolj za odrešitev, vendar bi lahko mislili, da bi moralo biti dovolj, da bi vsi iskali tega Stvarnika. Vendar pa to ni res. Pismo Rimljanom 1,18 in 3,23 kaže, da ljudje s svojo hudobijo zatirajo resnico, Pismo Rimljanom 3,9–20 pa podrobno opisuje, da nihče sam od sebe ne išče Boga. Splošno razodetje je prvi korak: človek mora iti še dlje, da bi osebno spoznal Boga. Vendar je človek obsojen, če zavrne resnico splošnega razodetja, ki jo ima. Ljudje to storijo zaradi ponosa, ker niso pripravljeni priznati, da so se motili, ali ker bolj zaupajo drugim stvarem.

Pismo Rimljanom 1,19–20 je del širše Pavlove trditve, da je vsak posameznik kriv greha in da vsi potrebujemo Odrešenika, Jezusa.

Poznavanje odrešitve: 1 Korinčanom 2,14 nadaljuje od tu in pravi, da naravni človek ne more sprejeti Božjih stvari; potrebujemo Božjega Duha. 1 Korinčanom 2,14 je del širše razprave v 1 Korinčanom 2 o bistveni vlogi Duha v naši odrešitvi in krščanski rasti.

V: Kako v 1 Kor 2,12–16 prisotnost Duha spreminja to, kar smo sposobni spoznati?

O: To lahko spremeni stvari na vsaj pet različnih načinov.

Samodisciplina: da se poglobimo v Sveto pismo in v njem »izkopavamo« zlato in diamante.

Razsodnost: Med vsemi informacijami, ki jih prejemamo, nam Bog pomaga razločevati, kaj je resnično in kaj ni.

Vizija: videti stvari, ki jih naše fizične oči ne vidijo, in razumeti pojme, ki jih na zemlji ne moremo videti. Predstavljajte si ribo, ki bi lahko vsaj deloma razumela, kako je živeti na kopnem.

Osvetlitev: Tako kot slepi kritik slik ali gluhi kritik glasbe, tudi človek brez Svetega Duha ne more priti daleč.

Duh vernikom med drugimi darovi daje znanje in modrost (to nista isto) ter razsodnost.

Včasih se ljudje ne morejo ničesar naučiti ne zaradi pomanjkanja inteligence, ampak zaradi pomanjkanja osnovnih informacij ali pa zaradi preveč napačnih informacij.

V: Kakšna je v 1 Kor 3,1–2 razlika med krščanskim poučevanjem »mleka« in krščanskim poučevanjem »trdne hrane«?

O: Mleko ne le ohranja dojenčke pri življenju, ampak jim omogoča, da zrastejo v večje in debelejše dojenčke. Vendar pa potrebujejo bolj koncentrirano hrano in več beljakovin, da bi zrasli še naprej. Goveje, piščančje, svinjsko meso ali druge beljakovine se dojenčkom ne smejo dajati; pretežko jih je prebaviti. Starejšim dojenčkom pa je treba uvesti malo mesa ali beljakovin, da se začnejo navajati na prebavo bolj koncentrirane hrane.

Podobno morajo biti tudi mladi kristjani trdno ukoreninjeni v svojem odrešenju, v tem, kdo so v Kristusu, in v tem, kako preživljati čas z Bogom in Njegovo Besedo. A ne ustavljajte se pri tem. Potrebujejo tudi trdno hrano v smislu tega, kako naj se njihovo življenje spremeni, da bo bolj podobno Kristusovemu, ter razumevanje zahtevnejših tem, kot so Trojica, utelešenje in konec časov.

Ko preučujete odlomek, si lahko zastavite štiri vprašanja, da boste dobili več trdne hrane.

1) Kaj nam to uči o Bogu?

2) Kaj nam to pove o Božjem ljudstvu?

3) Kaj me to uči o meni?

4) Na kakšen način bi Bog želel, da zdaj ravnam drugače?

(Ta vprašanja so iz pridige Richarda Kerryja z dne 17. marca 2019)

V: Zakaj v 1 Kor 3,1–2 nekateri novi kristjani rastejo, drugi pa ne?

O: Morda se ne zavedajo, da naj bi rasli, ali pa ne vidijo potrebe po tem. Jezus je v Mateju 13,1–23; Marku 4,1–20; Luku 8,4–15 povedal priliko o štirih vrstah zemlje. V njej je namen semen, da rastejo in prinesejo pridelek. Pridelek je lahko 100-, 60- ali 30-krat večji od tega, kar je bilo posejano. Eden od ključnih razlogov, zakaj smo še vedno na zemlji, je, da pridelamo pridelek. V Jeremiju 29,11 Bog govori o načrtih, ki jih ima za nas. Namesto da si ustvarjamo lastne načrte, poskusimo uresničevati Božji načrt za nas.

V: Kaj je v 1 Kor 3,3 Pavlovo pričakovanje?

O: Pavel jim ne le zapoveduje, naj med kristjani ne bo zavisti in prepiranj. Pavel je namreč pričakoval, da so dovolj zreli kristjani, da med njimi sploh ne bo prepiranj in zavisti.

Zavist je eden od glavnih vzrokov za prepire, a sta to še vedno dve različni stvari. Zavist je neprijeten občutek, ko vidiš, da je nekdo drug uspešen ali da mu gre dobro. Zavist je povezana z grehom pohlepa, ko si želiš, da bi bil uspešen ti namesto njega. Prepiri lahko nastanejo, ko sprejmeš ukrepe, da bi uspeh pridobil zase namesto zanj.

Protiutež zavisti je spoznanje, da smo vsi v isti ekipi; kot bratje in sestre v Kristusu bi morali biti »navijači za našo družino« in jih spodbujati na njihovi poti. Težko je biti ljubosumen na uspeh nekoga, ko moliš za njegov uspeh. Protiukrep za prepire je zavedanje, da je ljubezenski odnos s to osebo pomembnejši od nepomembnih zadev. Svoje nesoglasja prihranite le za tisto, kar je pomembno, pri nepomembnih stvareh pa popustite.

Vendar ne moremo pričakovati, da bi bili kristjani popolni, niti v preteklosti niti danes. Pavel in Barnaba sta se v Apostolskih delih 15,37–39 ostro nesoglašala glede tega, ali naj Marka vzameta s seboj na misijonsko potovanje.

V: V 1 Kor 3,5 Pavel poudarja, da Kristusovi služabniki, vključno z njim samim in Apolom, ne smejo biti idolizirani. Na kakšne načine se kristjani danes lahko zmotijo, ko idolizirajo druge?

O: Če se druga oseba v čem moti, boš, če svojo vero utemeljuješ na njej, naredil isto napako, namesto da bi sam preiskoval Sveto pismo. Če svojo vero polagaš v drugo osebo, bodisi namerno bodisi nezavedno, lahko tvoja vera propade, ko ta oseba pade. Ko deliš z drugimi, ali govoriš o tem, kako velik je Bog, ali pa o tem, kako veliki so oni? Celo najboljši kristjan, ki ga poznaš, je daleč od Kristusove podobnosti, h kateri smo poklicani, da si prizadevamo v tem življenju. Nikogar, ki greši ali ni popoln, ne postavljaj na piedestal, saj vsi grešimo in smo nepopolni.

V: Kateri so v 1 Kor 3,5 nekateri načini, kako preprečiti, da bi vas drugi, bodisi kristjani bodisi nekristjani, postavili na piedestal?

O: Bodite odprti in iskreni ter priznajte, da niste popolni. Poskrbite, da jim kažejo pot h Kristusu, da bodo poslušali njega, in ne, da bi po naključju usmerjali pozornost nase. Ko ljudje govorijo stvari, ki vas postavljajo na piedestal, jih usmerite, naj pogledajo višje od vas in onkraj vas – k Bogu.

V: Ali je v 1 Kor 3,11 Jezus temelj, ali pa so temelj apostoli in preroki iz Ef 2,20?

O: Čeprav je grška beseda za temelj, themelion, v obeh verzih ista, Efežanom 2,20 pojasni dva pomena besede »temelj«. Apostoli in preroki so temeljni kamen, ki pa počiva na edinem temeljnem kamnu, ki je Jezus.

Tako kot hiša s stebri in tramovi stoji na celotnem temelju iz stebrov in tramov, pri čemer pa hiša in tramovi počivajo na stebrih, tako tudi Cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, ki pa počivajo na temeljnem kamnu, ki je Jezus.

V: Ali bodo v 1 Kor 3,12–15 kristjani sodeni?

O: Na »sodbi pred velikim belim prestolom«: pravi kristjani ne bodo sodeni; razglašeni bodo za pravične, ker so prekriti s Kristusovo krvjo. O tem lahko preberete v Razodetju 20,11–15 in v priliki o ovcah in kozah v Mateju 25,31–46.

Nekateri kristjani pravijo, da se ti dve vrstici nanašata na isto sodbo, drugi pa, da gre za ločeni sodbi. Ločeni sodbi bi pomenili, da verniki niso prisotni na sodbi pred velikim belim prestolom, kot je zapisano v knjigi The Complete Book of Bible Answers, str. 276–277. R. C. Sproul v knjigi Now That’s a Good Question, str. 501–502, pravi, da bodo na zadnji sodbi stali tako verniki kot neverniki. Kljub temu verniki nimajo ničesar, česar bi se morali bati pri sodbi pred velikim belim prestolom.

V poznejšem »sodnem zasedanju na bemi«: kristjani prejmejo nebeške nagrade za dela, opravljena iz prave motivacije. O tem lahko preberete v 1 Korinčanom 3,11–15 in 2 Korinčanom 5,10. Kristjani to običajno imenujejo »sodno zasedanje na bemi«, ker je v grškem pravu »bema« (ali natančneje klop) tisto, na čemer je sedel sodnik.

V: Ali 1 Kor 3,13–15 podpira katoliško teorijo o vicah?

O: Ne. Zdi se, da jo podpira le, če nekdo zamenjuje

1) preizkušanje del v primerjavi z bolečim očiščevanjem vernikov

2) dela in vernika, ki gre skozi ogenj

Katolik bi lahko (upravičeno) odvrnil, da omemba v tem verzu, da se vernikova dela preizkušajo v ognju, ne izključuje tudi ognjene preizkušnje za vernika zaradi očiščenja. Ker pa je to edini verz v celotni Svetem pismu, ki ga katoličani uporabljajo za utemeljitev vic (razen 2. Makabejcev 12,46 v katoliških apokrifih), za to izvenbiblijsko izmišljotino ni nobene druge podlage.

Poleg tega 2. Petrov 1,11 pravi, da bomo v večnem kraljestvu deležni »velikopoteznega sprejema«, ne pa »toplega« sprejema. Hebrejcem 10,2.16–19; 9,14 kaže, da je Jezus tisti, ki nas očisti.

Če verjamete v vicah, bi vam ta ad hominem argument, namenjen katolikom, morda pomagal prepričati se o nasprotnem stališču.

1. Katoliki učijo, da se čas, ki ga pokojnik preživi v vicah, lahko skrajša, če živ človek moli zanj ali prispeva finančna sredstva cerkvi. Torej obstajajo načini, kako skrajšati čas, ki ga mora oseba preživeti v ognju vic.

2. Katoliki učijo, da bodo tisti, ki nosijo posebno oblačilo, imenovano škapular, iz vicah osvobojeni v enem tednu, ker Marija enkrat na teden obišče vicah in iz njih odpelje vse, ki so ga nosili. Če bi bili vsi njihovi grehi očiščeni z ognjem, ne bi potrebovali Marijine posebne pomoči. Marijina posebna pomoč ima očiščevalno moč. Zato ogenj v vicah ni nujen za očiščenje vseh grehov, če ima nekdo v nebesih očiščevalno moč namesto ognja.

3. Marija ni edina s to očistno močjo. Jezus nas vse »očisti«, kot piše v 1. Janezovem pismu 1,7.9; Hebrejcem 9,14.22; 10,2.16–19. Ker je Jezus to že obljubil, moramo le zaupati v njegovo očistilno moč. Zato se ni treba zanašati na Marijo in ogenj v vicah, če je Jezus že obljubil, da bo vse to storil.

V: Kako so v 1 Kor 3,16–17 pravi kristjani Božji tempelj?

O: Pri površnem branju se zdi, da je telo vernika Božji tempelj. Čeprav je to res, ta verz tega ne pomeni. Vsi zaimki so v množinski obliki (vi ali vi vsi), tempelj pa je v ednini. Zato, kot poudarja »Believer’s Bible Commentary« na str. 1756, je pravi pomen tega verza, da smo vsi skupaj en sam Božji tempelj. Za podrobnejšo razpravo glej knjigo »Hard Sayings of the Bible«, str. 579–581.

V: Kateri so v 1 Kor 3,18 in Jak 1,26 vsaj deset vrst samozavajanja, tudi med kristjani?

O: Kristjani in drugi lahko imajo napačne predstave o nekaterih stvareh ali pa niso toliko napačne, kolikor imajo napačne prioritete.

Napačna prepričanja

Napačne predstave o resnici: Kristjani ne bodo zanikali bistvenih stvari, kot so deviško rojstvo, Jezusova smrt za naše grehe, Jezusovo fizično vstajenje od mrtvih itd., saj če bi to storili, ne bi bili pravi kristjani. Vendar pa se kristjani lahko motijo glede pomembnih sekundarnih stvari, kot so krst, Gospodova večerja, konec časov, futurizem/preterizem, apokrifi, »enkrat rešen – vedno rešen«, evangelizacijski pristopi, dispensacionalizem/teologija zaveze, Judje v Božjem načrtu, duhovni darovi, starost Zemlje, kreacionizem/teistična evolucija, kalvinizem/arminianizem, Božje vmesno znanje, breznapaknost/nezmotljivost, pozivi k spreobrnjenju/preporodi, sobota/nedelja, vojaško služenje, diakonise itd.

Kristjani lahko iščejo resnico iz nepomembnih ali pedantskih razlogov, namesto da bi si želeli bolj doživeti Boga in mu bolje služiti. Želeti si morate vedeti vse, kar Bog želi, da veste, in si morate želeti, da ne bi vedeli tistega, kar Bog ne želi, da veste.

Napačno razumevanje Božje skrbi: Nekateri kristjani so mislili, da jih bo Bog, ko pridejo h Kristusu, obvaroval pred vsem trpljenjem. Ali da jih bo Bog obogatil, ali da bodo vedno uživali dobro zdravje.

Vendar nam ni treba skrbeti, ali bo Bog poskrbel za nas. Ker Bog skrbi celo za poljske lilije, bo poskrbel tudi za nas, kot piše v Mateju 6,28–29 in Luku 12,22–23.

Včasih verniki pozabijo, da so bili očiščeni svojih grehov v skladu z 2. Petrovim pismom 1:9. Očiščeni smo, in namesto da bi se sami borili proti grehu, moramo ne pozabiti izkoristiti Božjo očiščevalno moč, ki nam jo je dal prek Svetega Duha.

Zavedeni z razočaranjem: Če ljubimo Boga, kakor bi morali, mu poslušamo in mu služimo, mislimo, da lahko predpostavljamo, da bomo imeli uspeh in da ne bomo imeli razočaranj ali težav. A zakaj bi to predpostavljali, če to ni veljalo niti za Pavla? Pavel je imel v 2. Korinčanom 2,12–13 odprta vrata za oznanjevanje v Troadi, a je bil v duši nemiren zaradi skrbi za Tita.

Zavedeni glede sveta: Svet lahko vidijo kot svojega prijatelja. Po drugi strani pa ga lahko vidijo kot nekaj, iz česar bi se morali umakniti in pred čimer bi morali bežati. Ne smemo zapustiti svoje prve ljubezni, kot opozarja Razodetje 2,4 efeski cerkvi.

Zavedeni glede samih sebe: Lahko imajo previsoko mnenje o sebi in svojem delu, kot bi smeli. Lahko verjamejo, da jih Bog šteje za posebnejše od drugih, ker delajo več. Po drugi strani pa lahko menijo, da to, kar delajo na zemlji, sploh ni pomembno. Lahko verjamejo, da se Bog zanje ne briga. Ali pa lahko verjamejo, da jih Bog nima preveč rad, ker ne delajo veliko tistega, kar je vidno. Nikoli nisi prevelik, da bi bil služabnik. In dokler si večji od lilije, nikoli nisi premajhen, da bi te Bog posebej negoval.

Včasih se lahko kristjan, ki je nekoč veliko delal za Boga, »zanaša na svoja pretekla dela« in misli, da mu ni treba več tako tesno slediti Bogu ali mu zdaj tako dobro služiti zaradi tega, kar je storil v preteklosti. A ali ne bi moral tudi zdaj izkazovati svoje ljubezni do Boga?

Zavajanje glede drugih: Na vse načine, na katere se lahko človek zavaja glede samega sebe, se lahko enako zavaja tudi glede drugih. Lahko ima preveč visoko mnenje o nekom drugem in ga postavi na piedestal. Po drugi strani pa lahko slabo misli o drugem verniku, ker meni, da ta ne stori veliko. Ne smemo se ukvarjati s tem, da bi bili nad drugimi ali boljši od drugih; skrbeti moramo za to, da ugajamo našemu Gospodu.

Zavedeni glede greha: Ljudje imajo lahko napačno predstavo, da »bo greh stvari izboljšal«. Kratkoročno se to morda zdi res, a dolgoročno greh nikoli ne izboljša ničesar. Vse, kar počnete, vidi Bog; veliko stvari, ki jih počnete, vidijo tudi angeli in demoni. Poskrbite, da ne počnete stvari, pri katerih ne želite, da bi vas pri tem videli. Ljudje lahko mislijo: »Greh vpliva samo na mene«. Vendar pa greh lahko vpliva na vse, ki vedo za vaš greh, pa tudi na druge.

Napačne prioritete

Božje delo: Kaj moraš storiti, kar je pomembnejše od služenja Bogu? Če zanemarjaš služenje Bogu ali mu posvečaš le malo preostalega časa, ne pričakuj več Božjega blagoslova, kot so ga imeli v Hagaju 1. Bog bi te lahko že zdaj odpeljal domov v nebesa. Zakaj si torej še vedno tukaj? Bog ima zate nekaj nalog.

Tvoja družina: Božje delo ni le širjenje evangelija, pomoč drugim in opravljanje nalog. Enako pomembno je, da si sam takšen. Da bi bil dober mož, žena, mati, oče, sin ali hči, sestra ali brat, stari starš ali svak, je potrebno namerno, premišljeno in » « delo. Številni kristjani, ki so dejavni v službi, so s svojo malomarnostjo pri posvečanju časa svojim bližnjim uničili svoje družinsko življenje. Ali želite dobro služiti Bogu? Ne boste, če tega ne boste počeli dobro tudi vi.

Tvoji prijatelji: Prijatelji ne smejo zapolniti vsega tvojega časa, vendar moraš biti odličen prijatelj na dva načina. Prijateljem lahko pomagaš, da se spreobrnejo ali ostanejo trdni v Gospodu. Drugič, lahko poslušaš pobožne prijatelje in se od njih učiš. Lahko si močnejši v boju proti skušnjavam, vključno z obupom, če imaš pobožne prijatelje, s katerimi deliš svoje življenje. A prijatelje izbiraj modro. Prijatelji vas lahko potegnejo navzdol, vas skušajo in tudi odvračajo. Še toliko bolje je, če vi in vaši prijatelji sodelujete pri Božjem delu ter so prijatelji tudi z vašim zakoncem in drugimi družinskimi člani.

Svetovne motnje: Motijo vas lahko ne le zle stvari, ampak tudi vse prazne stvari tega sveta. Eden od avtorjev je dejal, da se naša družba »zabava do smrti«. Šport, narava, filmi, nakupovanje, jedilni izleti in kulturne dejavnosti same po sebi niso slabe, toda če vam vzamejo preveč časa in vam preprečujejo, da bi imeli prave prioritete, so za vas postale napačne.

Moteče dejavnosti greha: Ogromno časa ljudje porabijo za televizijo in zabavo, iskanje romantičnih odnosov, opijanje (pa tudi za mačka po tem) in pohlep. Če bi se lahko oddaljili od svoje družine, zapustili vse svoje prijatelje in se znašli v položaju, kjer bi lahko služili Bogu le v omejenem obsegu, da bi za leto ali dve podvojili svojo plačo, ali bi to storili? Še pomembneje, ali bi Bog želel, da to storite?

Verjetno obstaja še več načinov, kako se lahko slepimo. Dejansko je strašno, koliko jih je. Še bolj strašno je, da lahko ljudje vsakega od njih racionalizirajo kot nekaj dobrega ali pa vsaj kot nekaj, kar »Bog razume«. Edino upanje, ki ga imamo, da se vsemu temu izognemo, je, da ostajamo blizu Bogu v molitvi, ostajamo v Njegovi besedi in poslušamo nasvete naših pobožnih prijateljev.

V: Zakaj je Pavel v 1 Kor 3,19 kot resnično svetopisemsko besedilo citiral besede Elifaza iz Joba 5,13, saj je Bog v Joba 42,7 rekel, da Elifaz ni pravilno govoril o Bogu?

O: Job 42,7 ne pravi, da je bila vsaka beseda, ki jo je izrekel Elifaz, napačna. Natančneje, Elifaz je govoril napačno tam, kjer je domneval, da Bog ne bi dopustil, da bi nesreča doletela tiste, ki si je ne zaslužijo. Vendar pa bi bilo splošno razumljivo, da je Elifaz govoril pravilno, ko je rekel, da Bog »ujame modre v njihovi premetenosti«.

Ali je bilo to učenje prvič podano prek Elifaza ali pa se je Elifaz tega naučil od pobožne osebe, ki ga je poučevala, ni znano, vendar to ni pomembno. Ključne točke so

1. To je resnica o Bogu.

2. To je bilo zapisano v Svetem pismu Stare zaveze, ki so ga priznavali Jezus, Judje in zgodnja cerkev.

3. Pavel je preprosto rekel, da je to resnica, zapisana v Svetem pismu. Pavel je imel prav.

V: Kako je v 1 Kor 3,21–22 to »seznam premoženja Božjega otroka«?

O: Vključuje učitelje, ki jih potrebujemo, vse, kar potrebujemo v zvezi z našim življenjem, in celo vse, kar potrebujemo za to, da »dobro umremo« za Boga. Vključuje tisto, kar potrebujemo zdaj, in tisto, kar bomo potrebovali v prihodnosti. Vendar pa ne vključuje nujno vsega, kar si želimo.

V: Kaj je v 1 Kor 4,1 nenavadnega pri grški besedi za služabnika?

O: V grščini obstajajo štiri besede za služabnika:

doulos (1401) – splošna beseda za sužnja ali služabnika. To je najpogostejša beseda, ki se uporablja za služabnika.

diakonos (1249) – iz katere izhaja beseda »diakon«

huperetes / (množina) hyperetas (5257) – izhaja iz besede »veslati« in dobesedno pomeni galjskega sužnja, ki vesla na ladji. Lahko pomeni tudi upravitelja, podrejenega, služabnika, častnika ali služabnika. Sorodna beseda hypereteo pomeni biti podrejen.

pais (3816) – otrok, ki je suženj ali služabnik.

Druga beseda, oikonomous (3623), v resnici ne pomeni sužnja, ampak gospodarja. V 1 Korinčanom 4,1 je Pavel besedo huperetas uporabil za sebe in druge sodelavce. To je edino mesto, kjer je Pavel uporabil to besedo.

V: V 1 Kor 4,1–3 je skrbniku, za razliko od navadnega služabnika, zaupano, da skrbi za določene stvari in jih opravlja. Kakšna je v našem krščanskem življenju razlika med tem, da smo Kristusovi služabniki, in tem, da smo Kristusovi skrbniki?

O: Na splošno morajo služabniki preprosto opravljati tisto, kar jim je naročeno. Običajno so pod nadzorom, včasih zato, ker ne delajo trdo, če jih ne nadzorujejo, včasih pa preprosto zato, ker jih je treba vedno nadzorovati. Upravitelji so kot Jožef ali kot trije služabniki v priliki o talentih. Njihov nadzor ni preveč strog; pravzaprav se od njih pričakuje, da pokažejo pobudo. A čeprav se njihovo delo ne nadzoruje, se njihovi rezultati natančno preučujejo. Ali so ohranili zaupanje, ki jim je bilo zaupano? Ali so vzeli stvari, ki jim niso pripadale? Ali so izpolnili ali poskušali izpolniti tisto, kar se je od njih zahtevalo?

Nismo le Kristusovi služabniki, ampak tudi Kristusovi skrbniki. Ne gre le za to, ali smo to storili ali tistega nismo storili. Ne gre le za to, ali smo Boga ljubili veliko ali malo. Gre tudi za to, ali smo v svojem življenju izražali Božjo ljubezen s tem, kako smo skrbeli za otroke, starejše družinske člane in podrejene. Kakšen vpliv smo imeli na svojega zakonca in sodelavce?

Če bi vaš verujoči zakonski partner v nebesih prejel veliko nagrado zato, ker se je moral prenašati z vami in kljub vam slediti Kristusu, potem je tu resen problem!

V: Kateri so v 1 Kor 4,3–5 nekateri napačni načini, na katere bi kristjani lahko sodili druge ali sodili pred določenim časom?

O: V 1 Korinčanom 12,10 je razločevanje duhov duhovna daritev; soditi druge pa ni. Lahko razlikujemo med tem, kar je prav in narobe; med tem, kar je v skladu s Svetim pismom, kar je v nasprotju z njim, pa tudi med tem, kar je zunaj Svetega pisma (kot je žvečenje žvečilnega gumija ali reševanje algebre). Kristjani lahko iz cerkve izključijo nepokorne grešnike. Vendar pa se nepresojanje drugih in nepresojanje stvari pred določenim časom dejansko dopolnjujeta. Ali se bo ta oseba sčasoma obrnila h Kristusu? Ali se bo kasneje pokesala? To ve Bog, ne mi.

Eden od razlogov, zakaj ne moremo soditi o teh stvareh, je, da v tem nismo dobri. Nismo nič boljši, kot če bi v Apostolskih delih 7 poskušali soditi, kaj se bo zgodilo s Saulu iz Tarza, ali takoj po zgodbi o Davidu in Goljatu, kaj bo David storil kasneje.

Drugi razlog je, da s tem ponižujemo drugo osebo. Drug vernik ni tvoj služabnik; je Božji. Bog ve, kako soditi ljudem, mi pa ne, toda Bog ima tudi pravico soditi druge, mi pa ne. Ali je nevernik eden izmed izbranih, ki bo sčasoma rešen, ali pa se njegovo srce nikoli ne bo odprlo in je eden izmed zavrženih? Niti najmanjše pojma nimamo. Če torej nevernike imenujemo zavržene, s ponosom trdimo, da z gotovostjo poznamo njihovo večno usodo in ali se bodo kdaj pokesali ali ne.

V: Kako se Pavel v 1 Kor 4,3 ni sodil sam?

O: Pavel se ni primerjal z drugimi in ni poskušal ugibati, kakšno nagrado bo prejel v nebesih. Pavel je preučeval svoje življenje, da bi se prepričal, ali v svojem prizadevanju, da bi bil podoben Kristusu, nehote ali namerno ni zgrešil cilja.

V: 1 Kor 4,3 – zakaj se Pavel ni sodil, če je v 2 Kor 13,5 rekel, da moramo preizkušati sami sebe?

O: Gre za različne grške besede. V 1 Korinčanom 4,3–4 je uporabljena beseda anakritho / anakrinun (soditi), v 2 Korinčanom 13,5 pa grška beseda peirazete (Strongova konkordanca 3985), ki jo je bolje prevesti kot »preučevati«.

V: V 1 Kor 4,5 je uporabljen nenavaden izraz: »kar je skrito (krypta) v temi«. Katere vrste stvari, skrite v temi, zahtevajo pokoro? Kakšen naj bi bil obseg javnega priznanja?

O: Vse, česar ne bi želeli, da bi videli Bog, angeli ali drugi verniki, ne bi smeli početi. Preden grešite, pomislite, kako boste to pojasnili, ko boste v nebesih. Obseg javnega priznanja naj bo enak obsegu poznavanja greha. Priznanje greha ni treba razglasiti tistim, ki o njem niso vedeli; tisti pa, ki so bili z njim seznanjeni, naj vedo o priznanju in pokori.

Če želiš biti »super kristjan«, te »krypta-noč« ne sme vplivati.

V: Kaj pomeni v 1 Kor 4,6; Prg 30,6 in 5 Mz 4,2 »ne preseči tega, kar je zapisano«?

O: To je ponovitev odgovora na Pregovore 30,6.

Ni le neumno, ampak tudi grešno nevarno reči: »Bog je rekel to«, če Bog tega ni rekel. Nič ni narobe, če izrazite svoje mnenje ali razlago, dokler je jasno, da to ni Božja beseda. Judje so imeli navado, da so stali, ko so brali Božjo besedo, in sedeli, ko so jo razlagali. Tako so ljudje lahko videli, kje se je končala Božja beseda in kje se je začela človeška razlaga.

Ko ljudje očitno dodajajo k Božji besedi ali na prefinjen način trdijo, da je njihova človeška razlaga Božja resnica, lahko ljudje pomislijo, da je Božja beseda spodletela, če se človeške besede izkažejo za napačne. To ne pomeni le »ne dodajaj laži k temu, kar je napisal Bog«, ampak preprosto »ne dodajaj ničesar k temu, kar je napisal Bog«. Čeprav se kristjani ne strinjajo glede mnogih teorij (in to je v redu), veliko nekrščanskih razdelitev izhaja iz tega, da ljudje trdijo, da je nekaj Božja beseda, čeprav njihova logična sklepanja v Svetem pismu dejansko niso navedena. Na primer:

1. Kdaj naj se ljudje krstijo?

2. Ali bo Kristus prišel pred, med ali po stiski?

3. Kako sta kruh in vino Kristusovo telo in kri?

4. Kakšno stopnjo svobode imajo ljudje?

5. Ali je Bog brezčasen, znotraj časa ali oboje?

Ker nekateri kristjani verjamejo v vsako od možnih stališč, morajo nekateri kristjani imeti pravilna stališča o tem. Vendar, če kristjan misli, da Sveto pismo podpira njegovo stališče o tem, potem enači človeško mnenje z Božjo besedo. To ni dobro, četudi je človeško mnenje dejansko pravilno.

V: V 1 Kor 4,8–21 se zdi, da je Pavel tu razburjen nad Korinčani, njihovim vedenjem, nepomembnimi prepiri in ponosom. Kaj naj storimo, ko nas drugi kristjani razjezijo?

O: Pet stvari.

1. Spomnite se, da je včasih tudi Bog lahko zelo nezadovoljen z našim ravnanjem.

2. Ne smemo soditi tujega služabnika (Rimljanom 14,4).

3. Molite zanje ter prosite za potrpežljivost in več ljubezni zase.

4. Bog vas morda usmerja, da z njimi govorite v opomin, popravljanje ali spodbudo, vendar vedno v ljubezni.

5. Ljubezen lahko zveni nežno, a prava ljubezen je lahko tudi brezkompromisno stroga in neizprosna.

V: Kakšen je pomen tega, da Pavel v 1 Kor 4,9 govori o procesiji?

O: Pochodi so bili redki, a medijsko zanimivi del življenja v antičnem Rimu. Ko je rimski general zmagal v pomembni vojni, so v njegovo čast v Rimu priredili zmagoviti pohod, ki ga je vodil sam. V pohodu je bilo veliko njegovih ujetnikov, v verigah. Če povemo lepo, so Pavlove izkušnje kot apostola omogočile, da se je zlahka poistovetil s takšnimi ujetniki. Pavel je svoje izkušnje primerjal z samozadovoljstvom Korinčanov.

V: Ali v 1 Kor 4,10 kristjani priznavajo, da verjamejo Pavlu, ki se je sam imenoval za norca?

O: Ne verjamemo v Pavla, ampak verjamemo v Jezusa, ki je vedel, kaj dela, ko je Pavla imenoval za svojega apostola. Pavel ni mislil le, da je njegova modrost neumnost v primerjavi z Božjo modrostjo, ampak se je zavedal, da je modrost vsakogar neumnost v primerjavi z Božjo modrostjo. Vendar je Pavel v 1 Korinčanom 2,6–7 trdil tudi, da je njegovo govorjenje Božja modrost, ki ni iz tega sveta.

V: Zakaj naj bi v 1 Kor 4,15 Korinčani šteli Pavla za svojega očeta, saj je Jezus v Mt 23,9 rekel, naj nikogar ne imenujete oče?

O: Pavla ne bi smeli imenovati za očeta in ga tudi niso. Pavel zgolj ponazarja, kako je postal njihov oče, ko jih je seznanil z evangelijem. Podobno Pavel v Pismo Filipljanom 4,1 imenuje Filipljane del svojega venca.

V: Zakaj je Pavel v 1 Kor 5,1 izključil moškega, ženske pa ne? Je šlo za dvojna merila?

O: Če sta bila oba člana cerkve, bi morala biti oba izključena. Čeprav Sveto pismo o ženski molči, morda Pavel o njej ni ničesar povedal, ker se nikoli ni izkazovala za kristjanko.

V delu »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 514) je zanimiva opomba. Moški, ki je imel intimne odnose s svojo materjo ali očetovo ženo, ni kršil le starozaveznega zakona (Levitikus 18,8 in Deuteronomij 22,30), ampak tudi rimsko pravo (Cicero, Pro Cluentio 6,15 in Gajove Institucije 1,63).

Grški izraz kaže, da ni šlo za stalno ravnanje. Nismo prepričani, kakšen je bil odziv korintske cerkve na ta greh. Morda je šlo za ponos, da so dopuščali tisto, kar so napačno razumeli kot »svojo svobodo v Kristusu«, kot predlaga »Believer’s Bible Commentary« na str. 1759. Ali pa so morda želeli prezreti kakršne koli težave, kot so te, ki so se pojavile. Ali pa tega za nekatere niso dopuščali, za druge pa, za ljudi, ki so veliko darovali ali služili, so jim dovolili, da so bili posebni primer. Ne vemo, vendar je bila katera koli od zgoraj navedenih možnosti greh s strani cerkve. Cerkev bi morala biti v žalosti in ukrepati, da izključi člana, ki se ni pokesal za ta greh. 1 Korinčanom 5,9–12 pravi, da ne smemo soditi tistih zunaj cerkve, ampak izključiti tiste znotraj, ki to počnejo.

V: Kaj v 1 Kor 5,5 pomeni »izročiti tega človeka Satanu za uničenje mesa«?

O: Kadar kristjan ali nekristjan ve, kaj je prav, a se temu noče podrediti, je ta molitev »skrajni ukrep«, da bi Bog to osebo izročil Satanu, da jo s fizičnimi stiskami disciplinira.

Lahko opazimo, da se Bog kljub Satanovemu odkritemu uporu proti Njemu še vedno odloča, da ga uporabi kot orodje za svojo disciplino in kaznovanje. Kot je dejal neki kristjan, je Satan neprostovoljni služabnik Najvišjega Boga.

V: Kakšen je bil v 1 Kor 5,7 smisel tega, da se greh obravnava kot kvas?

O: V časih Stare zaveze jim je bilo enkrat letno zapovedano, da iz svojih domov odstranijo ves kvas. Očistiti so morali orodje za peko kruha. Z lučjo so iskali morebitni preostali kvas. Na koncu so molili: »O Bog, iz svoje hiše sem izgnal ves kvas, in če je še kakšen kvas, za katerega ne vem, ga iz vsega srca tudi izgnam.« To ponazarja temeljitost in resnost, s katero si moramo prizadevati, da iz svojega življenja izkoreninimo greh. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1760.

V: Ali je 1 Kor 5,9 dokaz za obstoj prejšnjega pisma Korinčanom?

O: Konzervativni krščanski učenjaki imajo tri stališča.

1. Izgubljeno pismo: To se nanaša na prejšnje pismo, za katerega Bog ni videl potrebe, da bi ga ohranil kot Sveto pismo. Ni bilo nujno, da je vse, kar je Pavel kdaj napisal, postalo Sveto pismo.

2. Ohranjeno v 2. pismu Korinčanom: To se nanaša na prejšnje pismo, ki je ohranjeno kot fragment v 2. pismu Korinčanom, in bi lahko bilo ohranjeno v 2. pismu Korinčanom 1–9.

3. Prej ni bilo napisano nobeno pismo. Pavel je v grščini uporabil aorist, ki se lahko nanaša na to, kar Pavel piše v tem trenutku. Primer, ko Pavel uporabi aorist » « natanko na ta način, je v 1. Korinčanom 9,15. V prid temu stališču govori tudi dejstvo, da v zgodnji cerkvi ni nobenega omemba kakršnega koli prejšnjega pisma.

V: Kako naj se v 1 Kor 5,9–13 izvaja cerkvena disciplina?

O: Cerkvena disciplina je včasih potrebna kot oblika stroge ljubezni, izvedena v dobro cerkve, sveta in grešnika. Kot poudarja »Believer’s Bible Commentary« (str. 1760–1761), izobčenje ni cilj sam po sebi, ampak orodje. Ima trojen namen. Njen namen je opozoriti vernika, ki greši, da se to ne dopušča. Njen namen je zaščititi druge člane cerkve pred morebitnim posnemanjem njegovega ali njenega slabega zgleda. Njen namen je pokazati svetu, da to ni tisto, kar smo. Tisti, ki so bili disciplinsko kaznovani, pa se lahko po tem, ko pokažejo kesanje, ponovno vključijo v cerkev.

Če se za določene grehe ne pokesa, je treba člana izključiti iz cerkve. Primeri so umor, spolna nemoralnost, kraja, malikovanje in druge stvari. Še bolj resno pa je, če gre za starešino ali diakona. Od njih se pričakuje, da poznajo resnico in da so sposobni poučevati, prav tako pa morajo biti zgled. Če niso dober zgled, jih je treba odstraniti iz vodstvenih položajev in nadomestiti z nekom, ki je bil dober zgled.

V: Ali naj se kristjani v 1 Kor 6,1–8 tožijo med seboj pred sodišči?

O: Ne. Kristjani se lahko in morajo podrediti zavezujoči arbitraži drugih kristjanov, toda poslušni kristjani se med seboj ne tožijo pred posvetnimi sodišči. Če se kdo sprašuje, kako je mogoče, da je druga stranka še vedno pravi kristjan in se obnaša na tak način, to ni izgovor za tožbo. Če druga stranka trdi, da je kristjan, vendar se ne strinja glede sekundarnih doktrin, kot so vrsta krsta, izguba odrešitve itd., tudi to ni izgovor za tožbo. Če pa druga stranka trdi, da je kristjan, vendar ne priznava bistvenih resnic, kot so Kristusovo odrešilno delo, Kristusova božanskost, križanje in telesno vstajenje (kot v 1. pismu Korinčanom 15), potem ni pravi kristjan in je v redu, da ga tožimo, čeprav je še vedno bolje, da se po možnosti spor reši izven sodišča.

Celoten Psalm 133 govori o tem, kako dobro in prijetno je za kristjane, da živijo skupaj v edinosti. Ko pride do nesoglasja med pristnimi kristjani, si morata oba prizadevati za rešitev tega nesoglasja, da bi ponovno vzpostavila radost skupnosti med seboj.

V: Kako bodo v 1 Kor 6,2–3 svetniki (vsi verniki) sodili o vsem, saj je Bog sodnik?

O: Bog bo sodil vse ljudi. Vendar bo Bog del svojega sodbe o stvareh in angelih prenesel na kristjane v nebesih.

V: V 1 Kor 6,9–10 piše, da ti ljudje ne bodo šli v nebesa; kako lahko torej sploh kdo pride v nebesa?

O: Najprej vprašanje še malo otežimo, nato pa nanj odgovorimo. Pavel nikoli ni rekel, da je ta seznam izčrpen; z drugimi besedami, čeprav lahko te stvari komu preprečijo vstop v nebesa, bi lahko nekdo upošteval vse te stvari, a ne upošteval drugih, in še vedno ne bi prišel v nebesa.

Odgovor na to vprašanje leži v 1 Korinčanom 6,11. To je odkrito priznanje, da so nekateri med njimi te stvari počeli, preden so prišli h Kristusu, vendar jih je Jezus očiščil, posvetil in opravičil. Jezusovo delo je, da naredi nemogoče mogoče, da vzame ljudi, ki sami nikoli ne bi mogli priti v nebesa (kar velja za vse), in jih popelje v nebesa s seboj.

V: Ali je bilo Pavlovo stališče o homoseksualnosti v 1 Kor 6,9 le njegovo mnenje?

O: Ne. To je bilo učenje apostola Pavla, Pavlove besede pa so imele avtoriteto od Boga, kot kažejo 1 Korinčanom 14,37 in Galatijcem 1,12.

V: Ali 1 Kor 6,9 uči proti vsaki obliki homoseksualnosti ali le proti »homoseksualnim prestopnikom«?

O: Ni nobene negotovosti niti v opredelitvi niti v grški besedi, ki jo je uporabil. Kar nekateri postavljajo pod vprašaj, je obseg tega verza.

Opredelitev: Za Grke, zlasti za Špartance, je bila homoseksualnost običajna praksa. Nekateri so celo vzgajali otroke izključno z namenom, da iz njih naredijo moške in ženske prostitutke. Grki so razlikovali med 1) moškimi, ki so imeli spolne odnose z dečki, in 2) dečki, ki so jih ti moški izkoriščali. Grška beseda arsenokoitai pomeni moške.

Obseg: Nekateri trdijo, da je Pavel, ker je uporabil to specifično grško besedo, na nek način razveljavil tisto, kar so Levitikus 18,22; 20,13 in Rimljanom 1,26–27 navajali o homoseksualnosti na splošno. Vendar pa je resnica, da Pavel uporablja specifično besedo, da svoje bralce opozori na obsodbo celotne prakse.

V zgodnji cerkvi ni bilo nobenega namiga, da prepoved ne velja za vso homoseksualnost. Glej Klement Aleksandrijski, »Učitelj« 3:12, ter razpravo o Rimljanih 1:26–27 in Levitiku 18:22; 20:13.

V: Kako lahko Bog v 1 Kor 6,13 obudi naša telesa, če jih namerava uničiti?

O: »Uničiti« ne pomeni, da jih ne bo mogoče več obuditi. Bog nas bo obudil in nam dal fizična telesa, celo tistim kristjanom, ki so jih ubile in pojedle zveri.

V: Ali naj krščanski pastor v 2 Kor 6,14 opravi poročno slovesnost med kristjanom in nekristjanom?

O: Kristjan, ki se poroči, ne upošteva Božje volje, zato pastor tega ne bi smel storiti. Mislim pa, da je poroka med dvema nekristjanoma v redu.

R. C. Sproul o poroki med kristjanom in nekristjanom pravi: »Praviloma tega ne počnem. Ne počnem tega, ker sem prepričan, da mi Bog tega ne dovoli.« Na splošno bi morali duhovniki, tako kot vsi ostali, paziti, da ne odobravajo greha.

V: Kako se moramo spremeniti v 1 Kor 6,20, ko se zavedamo, da smo bili »odkupljeni za visoko ceno«?

O: Naše življenje nam več ne pripada. William Borden iz Yalea je bil milijonarski sin družine Borden, ki je prodajala mleko Borden. Napisal je, da kot verniki »če vzamemo svoja življenja in z njimi počnemo, kar hočemo, jemljemo nekaj, kar nam ne pripada, in zato smo tatovi!«, citirano iz Believer’s Bible Commentary, str. 1993.

V: Ali naj bi bili vsi poročeni, kot piše v 1 Kor 7,2?

O: Poroka je na splošno normalno stanje za človeško raso. Kljub temu pa se Pavel, ko je pisal ta verz, in drugi niso smeli poročiti, kot kaže 1 Korinčanom 7,7–8, 25–29.

V: Ali je v 1 Kor 7,3–5 v redu, da se za določen čas spolno vzdržimo od zakonca?

O: Tukaj gre za osebo, ki se je poročila v pričakovanju spolne intimnosti, medtem ko je zakonski partner enostransko sklenil spremeniti tisto, o čemer sta se oba dogovorila. Grški pomen je, da se oseba ne sme spolno vzdržati od svojega zakonskega partnerja, razen ob vzajemnem soglasju za krajši čas zaradi molitve. To velja ne glede na to, ali je zakonski partner vernik ali nevernik. Zato je uporaba spolnosti ali pomanjkanja le-te kot nagrade (ali kazni) v nasprotju s Svetim pismom.

Sozomenova »Cerkvena zgodovina« (370/380–425 n. št.), knjiga 3, poglavje 14, str. 293, pripoveduje o odpadniških menihih, ki so obsodili poroko, in o ljudeh, ki niso jedli živalske hrane. Mnoge ženske so se pustile zavesti in zapustile svoje može, a ker niso mogle ostati v celibatu, so padle v prešuštvo. Nekatere ženske so se oblačile v moška oblačila.

V: Ali se 1 Kor 7,10–16 nasprotuje Mt 5,32 in 19,8–9 glede razveze?

O: Ne. Matej 5,32 in 19,8–9 obravnavata sprožitev razveze ne glede na to, ali gre za kristjana ali ne. 1 Korinčanom 7,10–16 pravi, da lahko dovolimo neverujočemu zakonskemu partnerju, da sproži razvezo, če si to resnično želi.

V: Ali 1 Kor 7,10–16 dovoljuje razvezo zaradi zapustitve zakonca?

O: Seveda je razveza precej trajna ločitev, vendar grške besede dejansko ne pomenijo razveze, temveč »ločitev« ali »odhod«, zato bi to zajemalo tako zapustitev kot tudi razvezo. Kratkotrajna ali poskusna ločitev pa ne bi bila trajen odhod in zato ni vključena v to določbo. Za podrobnejšo obravnavo širših vprašanj glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 398–401.

V: Ali bi bilo v 1 Kor 7,10–16 in 1 Kor 7,25–29 mogoče, da bi Pavel zapisal kakšna osebna mnenja, ki ne bi bila del Svetega pisma? Kako bi zgodnja cerkev (in mi) vedeli, da jih ne smemo sprejeti?

O: Seveda. Imeli so številne pogovore, ki niso zabeleženi v Svetem pismu. Poleg tega je Pavel verjetno pred 1 Korinčanom napisal še eno zasebno pismo Korinčanom, kot kaže 1 Korinčanom 5,9.

Tertulijan, ki je pisal med letoma 198 in 220 n. št., prav tako omenja, da je bilo Pavlovo učenje tukaj Sveto pismo, vendar je razlikoval med tem, kar je izhajalo iz njegove avtoritete, in ponavljanjem tega, kar je rekel Jezus. Iz dela »Povabilo k čistosti«, poglavje 3, str. 52

Nekateri poskušajo trditi, da gre le za Pavlovo osebno mnenje, medtem ko konzervativni kristjani pravijo, da gre še vedno za avtoritativno učenje. Vsi bi se morali strinjati o petih stvareh:

1. V okoliških verzih 1 Korinčanom 7:8–13 in 7:17 ni nobenega nauka, ki ga ne bi mogli izluščiti iz drugih delov Svetega pisma.

2. 1 Korinčanom 7,14–16 je novo učenje, ki ga nikjer drugje v Novi zavezi ne najdemo, 1 Korinčanom 7,12–13 pa je uvod v to.

3. Pavel pravi, da Gospod tega ni izrekel neposredno.

4. Pavel je v 1. Korinčanom 2:13; 14:37 dejal, da je to, kar je napisal, Božja beseda. Peter je v 2. Petrovem pismu 3:15–16 dejal, da so Pavlove besede Sveto pismo.

5. Pavel nikoli ni rekel, da to nima apostolske avtoritete, kakršno imajo njegova druga učenja.

V: Ali se lahko kristjani v 1 Kor 7,12–13 ločijo od svojih neverujočih zakoncev?

O: Kristjani ne bi smeli sprožiti ločitve, razen v primeru nezvestobe (Matej 5,32) ali v skrajnih primerih, ko gre za življenje ali smrt zakonca ali otrok.

Vendar, če nevernik sproži ločitev, lahko kristjani dopustijo, da odide, kot pravi 1 Korinčanom 7,15: »Bog vas je poklical, da živite v miru« v tej situaciji. Mnogi vidijo zapustitev kot enakovredno sprožitvi ločitve. Knjiga »1001 odgovorov na biblijska vprašanja«, str. 247, pojasnjuje tudi 1 Korinčanom 7,14, 15, 39.

V: Če se v 1 Kor 7,12–16 neverujoči zakonski partner razveže s kristjanom, ali se lahko kristjan ponovno poroči?

O: 1. Korinčanom 7,15 pravi, da kristjan v takih primerih »ni vezan«. To bi pomenilo, da se kristjan lahko ponovno poroči, če ni bil tisti, ki je sprožil ločitev.

V delu »New International Bible Commentary« (str. 1362) in »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 518) je navedeno, da grški izvirnik podpira enako razlago.

V: Ali 1 Kor 7,14 dokazuje ali vsaj podpira krst dojenčkov?

O: Ne. Če bi »svetost« otrok podpirala njihov krst, bi posvetitev zakonca podpirala tudi krst neverujočih zakoncev.

Ta verz pomeni, da bo Bog še vedno blagoslovil otroke vernikov, tudi če eden od zakoncev ni vernik. Če otrok z enim krščanskim staršem ni bil krščen kot dojenček zaradi želje nekrščanskega starša, bi ta verz še vedno veljal in se nanašal na tega otroka.

Na Švedskem, ki je bila do leta 2000 uradno luteranska država, ne izvajajo javnih obredov krsta dojenčkov. Krst dojenčkov popolnoma spregleda bistvo tega, da se oseba sama odloči za krst.

Vendar bodo otroci, ki jih vzgaja verujoči starš, slišali evangelij (ali vsaj bi ga morali), se učili o Svetem pismu ter se naučili moliti k Bogu in pomagati drugim.

Za več informacij glej tudi razpravo o Kolosanom 2,11–12 in 1. Korinčanom 1,16.

V: Ali so v 1 Kor 7,14 otroci verujočega starša, ki so posvečeni, še vedno grešni?

O: Da, saj posvečenost ne pomeni brezgrešnosti. Vsi, razen Adama, Eve in Jezusa, so se rodili z grešno naravo. 1 Korinčanom 7,14 preprosto pravi, da nad otroki vernika posebej bdi Bog. Za dopolnilni odgovor glej knjigo »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 244–255.

V: V 1 Kor 7,18–19 piše, da obrezovanje ni nič, v Gal 5,2–3 pa, da se ne smemo obrezovati. Zakaj je torej Pavel v Apostolska dela 16,3 obrezal Timoteja?

O: Pavel je obrezal Timoteja, ker so Judje v tistem območju vedeli, da je bil Timotejev oče Grk. Za več informacij glej razpravo o Apostolska dela 16:3.

V: Ali se Pavel v 1 Kor 7,21–23 nasprotuje temu, kar je rekel v Ef 6,5–8 o suženjstvu?

O: Ne. Tukaj je povzetek Pavlovega učenja.

a) Izogibaj se suženjstvu.

b) Če si suženj in lahko pridobiš (odkupiš) svojo svobodo, to stori. (1 Korinčanom 7,21.23)

c) Do takrat se nauči biti zadovoljen s svojim sedanjim položajem.

Glede na to, da je bilo za revnega svobodnjaka težko pošteno zaslužiti za življenje v velikih mestih in da sta bili dve tretjini Korinčanov sužnji, je 1 Korinčanom 7,21–23 modro in pragmatično.

V Stari zavezi ni bilo dovoljeno ugrabljati ljudi in jih prodajati v suženjstvo (2. Mojzesova knjiga 21:16); sužnjev ni bilo dovoljeno zlorabljati (2. Mojzesova knjiga 21:26–27), pobeglih sužnjev pa ni bilo treba vračati njihovim gospodarjem (5. Mojzesova knjiga 23:15–16).

Kot stransko opombo naj omenimo, da je poznejši judovski pisec Maimonides trdil, da suženj ne more biti prerok. V cerkvi pa, ker ni razlike med sužnjem in svobodnim, lahko kdorkoli postane prerok. Več o tem si preberite v delu The Expositor's Greek Testament, 2. zvezek, str. 80.

Za več informacij glejte tudi razpravo o Titu 2:9, Filemonu 10–15, v delu »Tony Evans Bible Commentary«, str. 1232, ter v delu »Hard Sayings of the Bible«, str. 591–593 in str. 642–644.

V: Ali se v 1 Kor 7,25–26 govori o devicah ali o moških?

O: Nanaša se tako na moške kot na ženske. Isti izraz, »device«, se v Razodetju 14,4 uporablja za moške. V Svetem pismu se pogosto navajajo primeri moških za stvari, ki veljajo za oba spola.

V: Ali bi se morali kristjani v 1 Kor 7,29 pred 2000 leti izogibati poroki, ker je čas kratek?

O: Z današnjega vidika je bil ta nasvet moder, saj se je v desetih letih začelo hudo preganjanje. Pavel nam ni podal vseh podrobnosti, zakaj je bil čas kratek, ampak je v 1 Korinčanom 7:26,31 le omenil »sedanjo krizo« in velike spremembe.

Tako kot zemeljski starši nam Bog včasih nekaj reče, ne da bi nam navedel vse razloge ali ozadje. Če smo modri, bomo Bogu kljub temu poslušni.

Tertulijan, ki je pisal med letoma 198–220 n. št. v delu De Corona, poglavje 13, str. 101, omenja, da »imaš apostola [Pavla], ki ljudem zapoveduje, naj se poročijo v Gospodu«.

V: Ali se v 1 Kor 7,29–31 besedna zveza »ta svet v svoji sedanji obliki mineva« nanaša na takratno preganjanje ali na Kristusov ponovni prihod?

A: Preden odgovorimo na vprašanje, si oglejmo nekaj opažanj o tem, kaj ta odlomek pravi. Pavel daje tako nasvete kot tudi zapovedi in pravi, da to počne zaradi napovedi in opažanja. Ljudem svetuje (ne zapoveduje), naj se ne poročajo. Vernikom pravi, naj ne jokajo, naj se ne veselijo in naj se ne skrbijo za svoje imetje (tj. naj stojično sprejmejo tisto, kar se bo zgodilo). Navaja dva razloga (7:28b): napoved, da bo čas kratek in da bo prišlo do težav v mesu, ter opažanje: (7:31b) »Ker ta svet v svoji sedanji obliki [trenutno] mineva.« Glede tega, da svet v svoji sedanji obliki (v grščini »schema«) mineva, Believer’s Bible Commentary na str. 1770 navaja, da je bil zadnji izraz dejansko sposojen iz grškega gledališča, kjer pomeni zamenjavo scene.

Kar zadeva odgovor, se krščanski učenjaki ne strinjajo, saj ustreza obema možnostma.

(verjeten odgovor) Preganjanje: Poleg lokalnih intenzivnih preganjanj je v desetih letih od takrat, ko je Pavel to napisal, prišlo do intenzivnega splošnega preganjanja. Zato bodo za kristjane nastali zelo težki časi, še težji pa bodo za poročene. Ne prepustite se jokanju, ker bo veliko preganjanja. Ne prepustite se veselju ali pripetljaju svojega imetja, saj bodo stvari zelo minljive. Pavel tu ni ničesar povedal o tem, kdaj bo svet v svoji sedanji obliki popolnoma minil. Namesto tega je Pavel rekel, da je svet v svoji sedanji obliki v procesu izginjanja. Krščanstvo je v Rimskem imperiju postalo zakonita in privilegirana vera šele leta 325 n. št., vendar je bil ta proces za Kristusove privržence težak in boleč. New International Bible Commentary, str. 1363, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 10, str. 235, zagovarjata stališče, da Pavel govori o preganjanju v svojem času.

(malo verjetno) Gospodov povratek: To stališče pravi, da ima Pavel v mislih Kristusov povratek. Tudi tu Pavel ni napovedal, kdaj bo svet v svoji sedanji obliki minil, temveč le, da je zdaj v procesu izginjanja. Z drugimi besedami, Pavel ne pravi, kdaj bo zazvonil budilnik, ampak da ura neprestano tiktaka. Ker pa ura tiktaka, Pavel jim svetuje, naj se iz vsega srca posvetijo Gospodu in Njegovemu delu ter se ne zapletajo v posvetne stvari, ne glede na to, ali povzročajo žalost, veselje ali pridobivanje premoženja. Od svetuje poroko, da bi se ljudje lahko bolj posvetili Gospodovemu delu, saj nikoli ne vemo, kdaj se bo Kristus vrnil. Komentar »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 519) in »Believer’s Bible Commentary« (str. 1770) zagovarjata stališče, da gre za Gospodov povratek. Študijska biblija NIV (str. 1743) navaja, da nekateri menijo tako, vendar tega stališča ne podpira.

Najverjetnejše je prvo stališče, saj bi bil ta nasvet, ki ga Pavel daje v tem verzu – vključno s tem, da naj bomo kot tisti, ki ne jokajo in se ne veselijo – namenjen tako tistemu času kot tudi drugim časom preganjanja. Drugo stališče bi pomenilo, da je Pavlov nasvet namenjen tistemu času in vsem časom naprej, vse do Kristusovega povratka.

V: Kaj pomeni 1 Kor 7,30–31?

O: Ti verzi so zelo dober nasvet tako za Pavlov čas kot za vsak čas, ko se kristjani soočajo s hudim preganjanjem. Tudi kadar kristjani niso preganjani, je modro, da se vseh zemeljskih stvari »le rahlo oklepamo«, naj gre za veselje zakona ali drugo srečo, imetje ali celo žalovanje. Nikoli ne veš, kdaj ti jih lahko odvzamejo ali koliko časa ti še ostane. Vemo pa, da v tem kratkem času, ki ga preživljamo tukaj, Bog želi, da sijemo zanj in izpolnjujemo njegovo voljo.

Ne moremo živeti tako, kot je dejal mlad fant Calvin v stripu »Calvin in Hobbes«: »Bog me je postavil na zemljo, da izpolnim določene stvari, in če bo šlo tako naprej, bom živel večno!«

V: Kako je v 1 Kor 7,31 »ta svet v svoji sedanji obliki … minljiv«?

O: Prihod Jezusa in širjenje krščanstva sta bila najpomembnejša zgodovinska dogodka tistega časa. Vendar pa so morali kristjani, preden je krščanstvo leta 324 n. št. pod cesarjem Konstantinom postalo tako zakonita kot tudi privilegirana vera v Rimskem imperiju, prestati veliko stisko desetih preganjanj.

V: Kdo je v 1 Kor 7,36 ta moški – oče ali zaročenec in bodoči mož?

O: To je zaročenec. Ni oče tisti, ki jo poroči, ampak zaročenec, ki je zaskrbljen zaradi neprimernega vedenja.

Drugo mnenje je, da se beseda »devica« ne nanaša na osebo, ampak na njeno devištvo. Zato se moški skrbi za svoje lastno devištvo in za to, da mu mine cvet mladosti. To stališče zastopa »Believer’s Bible Commentary« na str. 1771.

V: Kaj je skupna tema med 1 Kor 6 in 7 v 1 Kor 7,23 in 6,20?

O: Oba verza poudarjata, da moramo živeti tako, kot da smo bili »odkupljeni za visoko ceno«: z Jezusovo krvjo. 1 Korinčanom 6,20 pravi, da moramo, ker smo bili odkupljeni za visoko ceno, slaviti Boga s svojim telesom. 1 Korinčanom 7,23 pa pravi, da moramo, ker smo bili odkupljeni za visoko ceno, ne postati sužnji ljudi.

V: Če v 1 Kor 8,4 piše, da »idol ni nič«, zakaj je malikovanje tako ostro obsodeno v 1 Kor 10,20, 2 Mz 20,4, 3 Mz 19,4, 26,1,30?

O: Tukaj je v pomoč analogija. Navidezni padalo ni nič, toda zanašanje na neeksistentno padalo je smrtno nevarno. Podobno tudi idol ni nič, toda zaupanje v idola je smrtno nevarno. Bog v mnogih odlomkih poudarja, da ne morete zaupati hkrati Njemu in idolu.

V: Ali je v 1 Kor 8,4.7–13 v redu jesti meso, darovano malikom, ali se moramo tega vzdržati, kot pravi Apg 15,28–29?

O: Rimljanom 14 kaže, da je to lahko narobe ali v redu, odvisno od okoliščin.

a) Napačno je udeležiti se praznovanja v čast maliku. Napačno je jesti meso s takšnega praznovanja, če to razumeš kot neke vrste čaščenje malika. Rimljanom 14,23 pravi, da je vse, kar ni iz vere, greh.

b) V redu je jesti to meso (z eno izjemo), če se zavedaš, da vsa hrana izvira od Boga, ne od malikov, in da ne častiš nobenega malika.

b2) Izjema je, če bi šibkejši kristjan ali nekristjan vaše jedo razumel kot ogrožanje vaše vere. V Rimljanih 14:10,13 ne smemo povzročati, da bi drugi spotaknili, in v 1 Tesaloničanom 5:22 ter 2 Korinčanom 8:21 se moramo izogibati videzu zla.

V: Ali 1 Kor 8,5 in Jn 10,35 učita o mnogih bogovih?

O: Ne. 1 Korinčanom 8:5 se nanaša na vse idole, v katere so verjeli nekristjani. Obstaja veliko bogov, vendar je le Eden, ki se upravičeno imenuje Bog. Častiti moramo »edinega Boga« (1 Timotej 1:17). Glej tudi razpravo o Janezu 10:35. Tertulijan (198–220 n. št.) je v delu Proti Hermogenu, poglavje 4, v zbirki Ante-Nicene Fathers, zvezek 3, str. 479, bil eden prvih, ki je obravnaval 1 Korinčanom 8:5. Dejal je, da so mnogi bogovi bogovi le po imenu, medtem ko obstaja le en pravi Bog. Tudi Origen (225–253/254 n. št.) je na ta ugovor odgovoril v delu »Proti Celsusu«, knjiga 8, poglavje 4, str. 641.

Ali bi jedli v templju malika, kar je v nasprotju z 10. verzom istega poglavja? Res je, da obstaja veliko malikov, toda ali bi učili, da so ti bogovi resnični, kar je v nasprotju z 4. verzom? Če ne, potem ne morete uporabiti 5. verza, da bi govorili o več resničnih bogovih. 6. verz pravi, da smo drugačni, saj verujemo le v enega Boga.

Kot stranska opomba: prvi, ki se je lotil tega vprašanja in dal v bistvu enak odgovor, je bil Irenej, škof iz Lyona, v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 6.5, str. 420.

Nek mormon je nekoč mojemu krščanskemu sostanovalcu Gregu povedal, da obstaja veliko bogov, vendar je le en bog tega sveta, in da on časti boga tega sveta. Vendar je bog tega sveta po 2. Korinčanom 4:4 in 1. Janezu 5:19 Satan. Irenej iz Lyona (živel 120–202 n. št., pisal 182–188 n. št.) v Fragmentu 46, str. 575, prav tako pravi, da je bog tega sveta Satan.

V: Ali 1 Kor 8,6 uči, da Jezus ni Vsemogočni Bog, kot trdijo Jehovove priče?

O: Ne. V tem verzu se beseda »Bog« nanaša na Boga Očeta, vendar bi morali Jehovove priče prezreti vse druge verze, ki pravijo, da je Jezus Bog, kot sta Janez 20:28–29 in Janez 8:58. Morali bi zanikati, da ima beseda »Bog« vsaj dva pomena, kar bi bilo v nasprotju s Hebrejcem 1:8 in Hebrejcem 1:9. Morali bi zavrniti, da bi častili Sina tako, kot častijo Očeta, kar bi bilo v nasprotju z Janezom 5:23.

Jehovove priče poskušajo razlikovati med »Vsemogočnim Bogom« (Očetom) in »Mogočnim Bogom«, za katerega pravijo, da je Sin. Čeprav v Trojici obstaja razlika med temi tremi osebami, pa ker je Bog Vsemogočen, obstajajo bodisi ločeni bogovi, kot namigujejo Jehovove priče, bodisi obstaja le en Bog, ki je Vsemogočen.

V: Kaj naj kristjani storijo v zvezi z zaključnimi prazniki ramadana za muslimane, Divali v Indiji in drugimi prazniki, kot je zapisano v 1 Kor 8,6–13?

O: Na splošno se ne udeležujte nobenega verskega obreda. Če pa ste povabljeni na obrok, je to lahko sprejemljivo ali pa tudi ne. Če bi to novega vernika spravilo v dvom v vero, potem ne jejte. Če bi kdo mislil, da s tem ogrožate svoja krščanska načela, potem ne jejte. V nasprotnem primeru je v redu, da sprejmete njihovo gostoljubnost in jeste. Seveda jih lahko povabite tudi na naše praznovanja.

Po enem viru je indijski praznik Divali, praznik luči, tako star, da nihče ne pozna njegovega izvora, in ni pravzaprav verski. Po drugem viru se razlage za Divali na enem kraju popolnoma razlikujejo od razlag na drugem kraju. Po tretjem viru je praznik verske narave in praznuje se, ko je bil bog Rama, ki se je utelesil na zemlji, po izgnanstvu spet sprejet domov. Zadeva se torej precej zaplete, razen če se tisti dan preprosto ne zadržujete v njihovi bližini. Če torej poteka kakršna koli slovesnost, se ji izognite. Hrano lahko jeste, če ste povabljeni. Seveda ne jejte ničesar, če se le vtihotapite na obrok in niste povabljeni.

V: Ali naj kristjani v 1 Kor 8,6–13 jedo meso, ki je halal, torej meso, ki so ga muslimani zaklali po tem, ko so nad njim izrekli Alahovo blagoslovitev?

O: Tudi v poganskih templjih so molili nad žrtvijo. Molitev drugemu bogu nima nobenega vpliva na meso, zato je za kristjana v redu, da ga je, razen če bi to lahko prizadelo vest drugega.

V: Kako lahko v 1 Kor 8,11 naše ravnanje v zvezi z mesom, darovanim malikom, povzroči, da bo naš krščanski brat »uničen«, saj v Jn 10,28 piše, da ne bodo nikoli pogubljeni?

O: Čeprav sta grški besedi enaki (le z drugačnim končajem) – apoleitai/apoluntai –, je pomen drugačen. Pravi kristjani se ne strinjajo glede tega, ali lahko verniki izgubijo svoje odrešenje. Ne glede na to pa lahko verniki žal izgubijo svoje pričevanje in čisto vest, če jedo hrano, ko menijo, da je to napačno.

V: Ali je bil Pavel v 1 Kor 9,1–2 apostol le za Korinčane ali za vse?

O: Pavel sam je v 1 Timoteju 1,1; 2,7; Rimljanih 1,1; Galatijcih 1,1; Efežanih 1,1; Kolosanih 1,1; 2 Timoteju 1,1 in Titu 1,1 dejal, da je bil apostol ne le Korinčanom, ampak vsem.

V: V 1 Kor 9,1–7 so nekateri dvomili v Pavlovo avtoriteto kot apostola. Kaj lahko rečete kristjanom, ki danes neprimerno izpodbijajo avtoriteto pastorja, starešine ali drugega krščanskega voditelja?

O: Sveto pismo navaja številne primere ljudi, ki so neupravičeno dvomili v svoje voditelje. Mirjam se je uprla Mojzesovi poroki s Kušitko, zato jo je Bog v 4. knjigi Mojzesovi 12 udaril z gobavostjo. Izraelci so godrnjali proti Mojzesu, zato jim je Bog v 4. knjigi Mojzesovi 14,11–12 zagrozil, da jih bo izključil iz obljubljene dežele. Korah in njegovi privrženci so se uprli Mojzesu in jih je zemlja pogoltnila v 4. knjigi Mojzesovi 16,1–36. Ljudstvo je izpodbijalo Mojzesa in Arona glede Koraha, zato je izbruhnila kuga (4. Mojzesova knjiga 16,41–50).

Če vodja stori nekaj, kar bi morali sporočiti drugim starešinam, jim to povejte. Sicer pa ne smemo klepetati o naših voditeljih.

Če voditelj sprejme slabo odločitev ali stori kaj narobe, se z njim pogovorite, da se to popravi, pri tem pa ne pozabite, da smo vsi že kdaj sprejeli slabe odločitve ali storili kaj narobe. Če je voditelj vpleten v herezijo, ki uničuje duše, v krajo ali v nepokesan grob greh, ga je treba odstraniti s položaja voditelja. V nasprotnem primeru pa ne želite biti podobni tistim primerom iz Svetega pisma in se na koncu morati soočiti s Kristusovim sodbo.

V: Ali je imel Jezus v 1 Kor 9,5 in Mt 12,46–47; 13,55–56; Apg 1,14; Gal 1,19 brate?

O: Da, Jezus je imel polbrate.

Večina nekatoličanov na splošno razume te verze dobesedno, da je Jezus imel brate. Tudi zgodnji kristjani so to razumeli enako. Jezusovi bratje so bili Jakob (avtor Jakobovega pisma), Jožef, Simon in Juda [Juda] (avtor Judovega pisma), kot navaja Matej 13,55–56.

Večina katoličanov razlaga besedo »bratje« kot bratrance, saj katoliška cerkev uči, da je Marija ostala večno devica.

Vendar je grška beseda za bratranca, »suggenes«, ki je bila uporabljena v Luku 1,36 in 1,58, bila na voljo tudi Pavlu in Mateju, a je nista uporabila. Ker nekateri katoliki radi opozarjajo na pomen krščanske tradicije, Hipolit (222–235/6 n. št.) v delu »Ovrženje vseh herezij«, 2. poglavje, omenja Jakoba kot brata našega Gospoda.

Drugi verzi, ki omenjajo Jezusove brate, so Matej 13:55; Marko 3:31–32, Luka 8:19–20 ter Janez 2:12; 7:3, 5, 10.

V: Ali je imel Peter (Kefas) v 1 Kor 9,5 ženo?

O: Poleg tega, da to navaja 1 Korinčanom 9:5, je Jezus v Mateju 8:14 in Luku 4:38–39 ozdravil Petrovega taščo, ki je imela vročino. Tudi Klement Aleksandrijski (Stromata, 193–202 n. št.) in Euzebij v delu »Cerkvena zgodovina« (3:30) navajata, da je bil Peter poročen in da je imel otroke.

Po Euzebijevi »Cerkveni zgodovini« 3:30: »Pravijo torej, da se je, ko je blaženi Peter videl, kako so njegovo ženo odpeljali na smrt, veselil zaradi njenega poklica in vrnitve domov ter jo zelo spodbudno in tolažljivo poklical, jo naslovil po imenu in rekel: ›O ti, spomni se Gospoda.‹ Takšna je bila zakonska zveza blaženih in njihovo popolno ravnanje do tistih, ki so jim bili najdražji« (Stromata, knjiga 7, poglavje 2)

Jezus je na začetku svojega delovanja ozdravil Petrovega taščo (Matej 8,14–17; Marko 1,29–34; Luka 4,38–39). Zato je bil Peter verjetno poročen že pred srečanjem z Jezusom.

V: Kako se v 1 Kor 9,12 lahko ovira Kristusovo evangelij?

O: »Evangelij« je preprosto »dobra novica« o Jezusu Kristusu. Širjenje in prenašanje evangelija lahko ovirajo neverniki. Omejujejo ga lahko tudi verniki, ki iz strahu pred preganjanjem ali iz drugih razlogov ne želijo oznanjati celotnega evangelija.

Evangelij lahko posredujemo s štirimi preprostimi točkami.

1. Razumeti, kdo je Bog, da obstaja le en Troedini Bog in da ne smemo častiti nobenih drugih tako imenovanih bogov.

2. Zavedajmo se, kdo smo, da smo rojeni z grešno naravo in potrebujemo očiščenje ter odpuščanje grehov. V nebesa ne moremo priti na podlagi lastnih zaslug.

3. Spoznajte, da je Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu in vstajenjem od mrtvih zagotovil edino pot, po kateri lahko kdorkoli pride v nebesa.

4. Zavedati se moramo, da moramo prositi Boga, zaupati v Gospoda in spoznati, da je Jezusova kri plačala ceno za naše grehe.

Ko smo ponovno rojeni kot Božji otroci, vemo, da v nas prebiva Sveti Duh, ki deluje v nas, da bi živeli tako, da je Bogu všeč. Čeprav bomo še vedno grešili, nas Bog posvečuje, da bi postali bolj podobni Kristusu. Moramo živeti v poslušnosti Božjim zapovedim, se dati krstiti z vodo ter živeti življenje, v katerem najprej ljubimo Boga in ljubimo druge.

V: Kdaj v 1 Kor 9,12, 18–19, 22 ne smemo uveljavljati pravic, ki nam pripadajo?

O: Nihče ne bi bil pameten, če bi uveljavljal manjšo pravico v nepomembni podrobnosti, če bi to pomenilo, da se odreče večji pravici v pomembni zadevi. Ena od naših najpomembnejših »pravic«, ali pravzaprav privilegijev, je sodelovanje s Svetim Duhom pri prinašanju življenjskega evangelijskega sporočila drugim. Takoj bi morali biti pripravljeni odreči se večini naših drugih pravic, preden bi se odrekli privilegiju opravljanja Božjega dela.

V: Ali naj v skladu z 1 Kor 9,14 vsak, ki oznanja evangelij, zasluži za življenje z evangelijem?

O: Kot kaže 1 Korinčanom 9,15, je to privilegij, ne pa zapoved. Za pobožnega kristjana je popolnoma v redu, da si zasluži za življenje z evangelijem, vendar mu tega ni treba storiti.

V: Zakaj je moral Pavel v 1 Kor 9,16–17 oznanjati evangelij, ne glede na to, ali je bilo njegovo oznanjevanje »prostovoljno« ali »neprostovoljno«?

O: Ne smete misliti, da morate služiti Bogu toliko ali tako malo, kot si želite. Pavel je bil poklican, da oznanja evangelij. Želel ga je oznanjati z navdušenjem in prostovoljno. Vendar je poudarjal, da bi se, četudi ne bi želel oznanjati evangelija, še vedno počutil dolžnega to storiti zaradi zaupanja, ki ga je Bog položil v Pavla. Knjiga »1001 odgovorov na biblijska vprašanja« (str. 125–126) poudarja, da imajo vsi pravi kristjani, tako kot Pavel, resno dolžnost oznanjevati evangelij in da bodo morali stati pred Bogom ter mu poročati o tem, kar nam je bilo zaupano. Naše večne nagrade v nebesih temeljijo na tem, kar storimo ali česar ne storimo. V Ezechielu 3,17–21 je Gospod rekel Ezechielu, da bo odgovoren za nekoga kri, če ne bo izpolnil svoje dolžnosti stražarja.

V: Kateri so v 1 Kor 9,19–23 nekateri načini, kako bi se lahko zaradi Kristusa odpovedali preteklim zadržkom?

O: V primeru Pavla pobožni Jud ne bi jedel svinjine, kozic ali drugih živil, ki so bila v Stari zavezi prepovedana. Farizeji so menili, da se ne bi smeli družiti z nejudovskimi ljudmi. Imeli so tudi številna druga pravila.

Danes imajo ljudje »zavestne pomisleke«, kot je vsakodnevno tuširanje. Kaj pa, če bi odšli na misijsko področje v oddaljen kraj, kjer tega ne bi mogli početi? Bi se potem odrekli odhodu? Ne bi smeli videti osebe nasprotnega spola brez oblačil, razen svojega zakonca. Kaj pa, če bi šlo za nesrečo ali nujni medicinski primer in bi bilo to neizogibno? Bi preprosto odšli, ko bi vas potrebovali za pomoč? V krščanskem življenju obstajajo dobra pravila, ki jih moramo upoštevati, vendar na koncu ne gre za pravila; gre za to, da delamo tisto, kar bi Bog želel, da delamo, in da mu ne nasprotujemo.

V: Kako je Pavel v 1 Kor 9,20–23 vsem vse?

O: Pavel ni popuščal pri svojem oznanjevanju ali izpolnjevanju resnice. Vendar je v Apostolskih delih 17 in drugod uporabil različne pristope pri oznanjevanju edinega pravega evangelija ter učil, da moramo v nebistvenih zadevah prilagoditi svoje ravnanje zaradi šibkejših vernikov (Rimljanom 14) in da moramo, kolikor je mogoče, živeti v miru z vsemi (Rimljanom 12,18).

V: Ali v 1 Kor 9,20 in 1 Kor 10,33 Pavel poskuša ugajati ljudem, čeprav v Gal 1,10 piše, da tega ne počne?

O: Pavel poskuša biti vsem vse, da bi jih pridobil za Kristusa, vendar to ne vključuje popuščanja pri resnici.

V: Ali naj v 1 Kor 9,24 tečemo, da bi dosegli cilj, ali pa ne tečemo, da bi dosegli cilj, kot pravi Rim 9,16 („to ni odvisno od človekove želje ali prizadevanja“)?

O: Prizadevati si moramo, kot da bi dosegali cilj, in Rim 9,16 temu ne nasprotuje. Rim 9,16 nas opominja, da nas vse naše prizadevanje ne reši; reši nas Bog.

Ne prizadevamo si, da bi bili rešeni, ampak si prizadevamo, da bi pokazali svojo ljubezen in hvaležnost Bogu, ki nas je rešil.

V: Ali bo v 1 Kor 9,24 nagrado prejel le en kristjan?

O: Ne, v skladu s 2. Timoteju 4,8. Vendar pa, tako kot tekač da vse od sebe, da bi osvojil prvo mesto, se moramo tudi mi prizadevati z enako vnemo, da bi bila naša življenja »zmaga na prvem mestu« za Kristusa.

V: Zakaj Pavel v 1 Kor 9,24 govori Korinčanom o tekmovanju?

O: Morda zato, ker je vedel, da je to primerjava, s katero se lahko poistovetijo. Istmijske igre, ki so potekale v bližini Korinta, so bile po pomembnosti takoj za olimpijskimi igrami. Potekale so vsaki dve leti. Športniki so imeli zahteven desetmesečni trening, cilj pa je bil osvojiti lovorjev venec, ki pa kmalu ovene.

V: Kako nas lahko naše telo obvlada, če nismo previdni, kot je opisano v 1 Kor 9,26–27?

O: Kadarkoli čutiš, da moraš nekaj nujno storiti, pa to ni nekaj, kar je zapovedal Bog, ali pa je v nasprotju z Božjo zapovedjo, se vprašaj, ali morda nisi odvisen. Ali preprosto »morate« veliko jesti in pojesti vsak obrok, če imate prekomerno telesno težo? Ali preprosto »morate« gledati oddajo ali film? Včasih je dobro »postiti se«, tako da ne počnete tistega, kar vaše telo čuti, da »mora« storiti.

Beseda za »pridigati« tukaj, keryxas, je zanimiva. Dobesedno se nanaša na glasnika, ki vabi ljudi, naj pridejo na tekmo.

V: Kaj pomeni grška beseda za »disciplino« v 1 Kor 9,27?

O: Grška beseda hupopiazo pomeni, da te pretepajo do modric. Korinčani so bili resni športniki, boks in rokoborba pa sta bila med njihovimi glavnimi športi.

V: Ali je v 1 Kor 9,27 obstajala možnost, da bi bil Pavel »diskvalificiran«? Če ne, kaj to pomeni?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Iz Božje večne perspektive je Bog z gotovostjo vedel, kdo bo vztrajal in imel večno življenje.

2. Izbranci, ki gredo v nebesa, lahko izgubijo svoje nagrade.

3. Z naše zemeljske perspektive se lahko nekateri zdijo rešeni, a na koncu gredo v pekel.

4. Kristjani se ne strinjajo glede tega, ali lahko kateri koli pravi kristjan izgubi svoje odrešenje.

Za več informacij si oglejte razpravo o Efežanom 1:14 in Hebrejcem 6:4–10.

V: Kaj nas 1 Kor 10,1–5 uči o Božjih darovih?

O: Če primerjamo ta odlomek s koncem 1. Korinčanom 9, vidimo, da so športniki (duhovni in drugi) z disciplino osvojili tisto, kar so Izraelci izgubili zaradi popuščanja svojim željam. 1. Korinčanom 10,1–4 poudarja, da so vsi, tj. vsak Izraelec posebej, prejeli te blagoslove. Vendar pa 1. Korinčanom 10,5 pravi, da je večina izmed njih kljub temu poginila v puščavi. Ljudje danes prejemajo blagoslove, ki temeljijo na pobožnih ženskah in moških, materah in očetih. Vendar pa mnogi zapravijo tisto, kar so prejeli in s čimer so odraščali.

V: Kdo so bili v 1 Kor 10,8 tisti 23.000 ljudi, ki so umrli v enem dnevu?

O: Pravi kristjani ponujajo štiri razlage.

1. 2. Mojzesova knjiga 32,28 omenja dogodek na začetku izhoda iz Egipta, ko je Aron izdelal zlatega teleta in je bilo v enem dnevu z mečem ubitih 3.000 ljudi. Hkrati so bili drugi ubiti zaradi kuge v 2. Mojzesovi knjigi 32:35. Za več o tem odgovoru glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 141, 401, When Critics Ask, str. 458–459, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 526.

2. Pavel je pri pisanju te besede naredil številčno napako. Knjiga »Hard Sayings of the Bible«, str. 597–598, ponuja to razlago. To bi pomenilo, da Sveto pismo ni brez napak (brez kakršnih koli napak), vendar bi bilo nezmotljivo (brez pomembnih teoloških napak).

3. 4. Mojzesova knjiga 25,9 omenja dogodek v poznejši fazi izhoda v Šitimu, ko so midijanske ženske zapeljale izraelske moške in je bilo ubitih 24.000 moških. Dva možna načina za razlago teh številk sta:

3a) 23.000 se nanaša le na en dan, 24.000 pa je skupno število

3b) 23.000 je število le ljudstva, 24.000 pa število ljudstva in voditeljev.

Tertulijan je v delu »O skromnosti«, poglavje 6, str. 79, zapisal, da je v midijanski kugi umrlo 24.000 ljudi, vendar ni navedel, v koliko dneh.

4. Pavel se nanaša na tiste, ki so umrli, številka 24.000 pa je zaokrožena številka, verjetno iz rabinske tradicije.

V: V 1 Kor 10,9, ker Boga ni mogoče skušati, kako so Izraelci tukaj skušali Boga?

O: Grška beseda, ki je tu uporabljena, lahko pomeni tudi »preizkušati« Gospoda. Glej razpravo o 2. Mojzesovi knjigi 17:2.

V: Kaj nam Sveto pismo v 1 Kor 10,10 pove o slabih stvareh, ki so jih storili ljudje?

O: Modri človek se lahko uči iz napak drugih, preden jih sam ponovi. Sveto pismo želi, da smo modri.

V: Ali v 1 Kor 10,13 kdaj doživljamo neznosno skušnjavo?

O: Ne. Ne glede na to, kaj morda v tistem trenutku čutimo, je 1. Korinčanom 10:13 resnično. Z lastnimi močmi bi morda lahko naleteli na neznosno skušnjavo. A ko se zanašamo na Boga, nikoli ne bomo imeli neznosne skušnjave. V trenutkih skušnjave lahko molimo k Bogu, beremo Sveto pismo in pokličemo druge vernike, da molimo skupaj z njimi. Če se zatečemo k Bogu, nam bo vedno zagotovil izhod iz skušnjave.

V: Ker 1 Kor 10,14 pravi, naj »bežimo od malikovanja«, ali kristjani potem ne bi smeli nositi križev, kot pravijo Jehovove priče?

O: Ne. Odgovor najdete v razpravi o 2. Mojzesovi knjigi 20:4–5.

V: Ali v 1 Kor 10,20 in 5 Mz 32,16–17 ni zapisano, da je vera vedno dobra stvar?

O: Ne. Najprej poglejmo, kaj pravi lažna religija reverenda Moona, imenovana Cerkev združitve, nato pa, kaj pravi Sveto pismo.

Božansko načelo, str. 9: »Vera je nastala kot sredstvo za uresničevanje namena dobrote pri sledenju Božji poti … . Potreba po različnih vrstah razumevanja je povzročila pojav različnih religij.«

Sveto pismo ima veliko povedati o pobožnem verskem malikovanju.

1 Korinčanom 10:20 »...žrtve poganov so darovane demonom, ne Bogu...« (Morda sklic na Psalm 106:37)

Jona 2:8 »Tisti, ki se oklepajo brez vrednosti idolov, zapustijo Njegovo ljubečo predanost.«

Jeremija 2:5 »... in so sledili brez vrednosti malikom ter sami postali brez vrednosti?«

Obstaja še veliko drugih verzov proti malikovanju. Bistvo je, da če želite slediti pravemu Bogu, morate uničiti vse svoje idole.

V zgodnji cerkvi je Origen to razlagal na primeru skitske vere: »In čeprav Skiti morda imenujejo Pappaeusa ( ) vrhovnega Boga, temu ne bomo pritrdili; priznavamo sicer, da obstaja Vrhovno Božanstvo, čeprav mu ne pripisujemo imena Pappaeus kot njegovega pravega naziva, ampak ga obravnavamo kot ime, ki je všečno demonu, kateremu je bila dodeljena skitska puščava z njenim ljudstvom in jezikom. Tisti pa, ki Bogu podeljuje naziv v skitskem jeziku, v egipčanskem ali v katerem koli jeziku, v katerem je odraščal, ne bo kriv greha.« Origen, Proti Celsusu, knjiga 5, poglavje 46, str. 564.

V: Ali v 1 Kor 10,21.27 ne smemo jesti tistega, kar je bilo žrtvovano malikom, kot kažejo 1 Kor 10,21 in Apg 15,29, ali pa je to v redu, kot kažejo 1 Kor 10,27 ter 1 Kor 8,4.8?

O: Na to vprašanje odgovarja že sam 1. pismo Korinčanom.

1. Ni v redu, če sodelujete v verskem obredu. (1 Korinčanom 10,20–21)

2. Ker je vsa hrana od Boga, je uživanje v redu, dokler to ne krši tvoje vesti. (1 Korinčanom 8:4,8; 10:23–27)

3. Ni v redu, če to krši tvojo vest ali v situacijah, ko bi to koga drugega spravilo v spotiko. (1 Korinčanom 8:9–13; 10:28–30)

V: Ali 1 Kor 11,2–16 kaže na prepoved homoseksualnosti?

O: Tega ne navaja izrecno, vendar nakazuje, da moški in ženske ne smejo prevzemati vlog, ki jim niso lastne. Medtem ko so Rimljanom 1:26–27; Levitikus 18:22, 24; 20:13 in 1 Korinčanom 6:9–10 bolj neposredni, 1 Korinčanom 11:2–16 nakazuje, da moško oblačenje pri ženskah in žensko oblačenje pri moških nista tisto, kar si Bog želi. Kirk R. MacGregor je o tem napisal članek »Ali 1 Korinčanom 11,2–16 prepoveduje homoseksualnost?« v reviji Bibliotheca Sacra, letnik 166 (april–junij 2009), str. 201–216.

V: Ker ima beseda »Bog« v 1 Kor 11,3 v Svetem pismu dva pomena, ali je res, da lahko Jezusa imenujemo »bog« v smislu velike in mogočne osebe (1 Kor 8,5; Janez 10:35–36), ne smemo pa ga imenovati »Bog« v smislu edinega pravega Boga (5 Mz 6:4; 1 Kor 8:6; 1 Kor 11:3), kot trdijo Jehovove priče?

O: Beseda »Bog« ima v Svetem pismu vsaj štiri pomene. Najširši pomen je dojemanje mogočnega bitja, tako imenovanega boga, kot v 1 Korinčanom 8:5 in Janezu 10:35. Drugi pomen je Bog Oče (Kološanom 1:3 in Efežanom 1:3). Tretji pomen je Jezus (in Sveti Duh), kot v Janezu 1:1; 20:28–29 in drugih verzih. Še en pomen zajema vse tri. Jezus sam v 1. Janezu 10:36 in 1. Janezu 5:22–23 pokaže, da je Bog v več kot le najširšem pomenu. Če bi Jezus mislil, da je Bog le v smislu 1. Janeza 10:35, zakaj bi potem rekel 1. Janez 10:36?

Knjiga »Jehovove priče odgovorjene verz za verzom«, str. 96–97, prepričljivo poudarja, da če bi Jehovove priče želele, da »eden Bog« v 1. Korinčanom 8:6 dokazuje, da je Bog le Oče in ne Jezus, bi morale verjeti, da »eden Gospod« v istem verzu pomeni, da je Jezus naš Gospod, Bog Oče pa ne.

V: Kako je v 1 Kor 11:3 moški glava ženske?

O: V družini je žena podrejena možu v skladu s 1. Petrovim pismom 3:1 in Pismom Efežanom 5:22, 24. Kadar ni mogoče doseči soglasja, mora žena ubogati moža, dokler to ni v nasprotju s tem, kar pravi Sveto pismo.

V: Kako je v 1 Kor 11,3 Bog »glava« Kristusa?

O: Človeški sin in oče sta enako človeška in v Božjih očeh enakovredna, vendar imata oče in sin različne vloge. Oče lahko pošlje sina nekam, sin pa mora ubogati očeta. Podobno sta Jezus in Oče enaka po naravi in časti, vendar imata tudi različne vloge. Jezus je tisti, ki je prišel na zemljo in ubogal Očeta (Hebrejcem 5,8; Filipljanom 2,7–8).

Kot stransko opombo naj omenimo, da je Ambrož Milanski (340–397 n. št.) v delu O krščanski veri 4:3:31 ob razlagi 1 Korinčanom 11:1–3 »Boga« razlagal kot Boga v Trojici, ne pa kot Boga Očeta. Vendar se razlaga skoraj vseh drugih v tej točki ne strinja z Ambrožem. Ambroževo razlago bi bilo težko uskladiti z Efežanom 1,3.17 in Hebrejcem 1,9.

V: Ali je v 1 Kor 11,3, Mt 24,36 in Flp 2,7–8 Jezus manjši od Očeta?

O: Seveda je bil Jezus v slavi manjši od Očeta, ko je bil na zemlji. V nebesih je po naravi, slavi, časti in drugih stvareh enak Bogu Očetu. Je (danes v nebesih) manjši od Očeta glede izvora (Jezus je bil rojen od Očeta), vloge in položaja. Grobo rečeno je Jezus enak Očetu tako, kot je sin enak svojemu očetu. Jezus je manjši od Očeta, tako kot je sin manjši od svojega očeta. Sveto pismo prikazuje obe strani, in iskreni verniki ne morejo storiti nič manj. Sina moramo častiti tako, kot častimo Očeta, kot zapoveduje Janez 5,22–23.

V: Ali v 1 Kor 11,3 trditev, da je Jezus v kakršnem koli smislu manjši od Očeta, nasprotuje Trojici?

O: Ne. Če napačno razumete Trojico ali naletite na druge, ki so nevedni, to nič ne odvzema Božji resnici. Od škofa Teofila iz Antiohije (168–181/188 n. št.) do danes so kristjani neprekinjeno poučevali o Trojici. Kristjani so učili, da je bil Jezus po naravi enak, vendar je Oče njegova glava.

V: Ali je odlomek iz 1 Kor 11,3–9 šovinističen do moških?

O: Morda po merilih radikalnih feministk, po Božjih merilih pa ne. Moški in ženske so enakovredni (Gal 3,28), vendar imajo različne vloge, kot kažejo 1 Kor 11,3–9; 14,34–35 in 1 Tim 2,11–15. Za več informacij si oglejte razpravo o teh verzih.

Ob tem naj omenimo, da naj bi v judovski tradiciji ženske med bogoslužjem imele pokrito glavo, kot navajajo 3. Makabejska knjiga 4:6; Mišna Ketubot 7:6; Babilonski Talmud Ketubot 72a–b. V grško-rimski kulturi naj bi ženske imele pokrito glavo, kot navaja Plutarh v delu Moralia 3.232c; 4:267b; Apulejusa v delu Zlati osel 11:10. Prav tako v Ovidijevi Umetnosti ljubezni 3:135–165. V grški kulturi je bila ženska z obrito glavo sramota, kot navaja Aristofan v delu Tesmoforijke 837. Za več informacij glejte The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 529.

V: Ali naj ženske danes, ko molijo, nosijo tančice, kot piše v 1 Kor 11,5?

O: V tej kulturi bi morale, kot znak spoštovanja in podrejenosti svojim možem. Takrat so ženske med molitvijo nosile tančice. Pravi kristjani se danes o tem ne strinjajo.

1. Nekateri pravijo, da je bilo takrat tako zaradi njihove kulture.

2. Druge krščanske ženske nosijo pokrivala za glavo, ko so v cerkvi

V: Zakaj naj bi se ženske v 1 Kor 11,10 zakrivale »zaradi angelov«?

O: Čeprav nekateri poudarjajo, da grška beseda angelos lahko pomeni človeškega glasnika, kontekst kaže na nebeške angele in ne le na človeške glasnike. Tri druge razlage so:

1. Padli angeli: kot so bitja iz 1. Mojzesove knjige 6,2–5. (Tertulijan (200 n. št.) O pokrivanju devic 9 in O molitvi 22). Ta bitja so bila morda le padli angeli ali pa moški, ki so bili obsedeni z demoni. Oblačenje na način, ki bi ga kultura štela za neskromno, daje padlim angelom priložnost, da skušajo moške.

2. Vsi angeli: »Angeli so bili opazovalci cerkve«. Sredi čaščenja Boga, ki so ga opazovali angeli, dobri in slabi, je nespoštovanje njihove vloge najbolj neprimerno. Pavel ima podobno misel o prisotnosti angelov pri čaščenju v 1. pismu Timoteju 5,21.

3. Oboje: Ker sta obe prejšnji trditvi resnični, je mogoče, da je Pavel imel v mislih oboje.

V: Kako se v 1 Kor 11,11–12 dejstvo, da je ženska iz moškega in moški iz ženske, navezuje na to, da je vse iz Boga?

O: Moški posameznik neke vrste nima smisla brez ženskega posameznika iste vrste in obratno. Končno, nič nima smisla brez Boga. Kot je metaforično vprašal neki ruski kristjan: »Če cesta ne vodi do cerkve, kaj je potem sploh koristna?«

V: Katere vrste duhovnih resnic naj v 1 Kor 11,13 »sami presodimo«, ali jih bomo sprejeli ali ne?

O: Vse resnice, ki jih navaja Sveto pismo, moramo sprejeti nekritično. Vse druge domnevne resnice, vključno z vsemi razlagami Svetega pisma, moramo preizkusiti in presoditi. Pomembno je, da ne zamenjujemo naše razlage Svetega pisma s tem, kar Sveto pismo uči. Pregovori 30,5–6 in 1 Korinčanom 4,6 poudarjata, da ne smemo ničesar dodajati Božji besedi. Celo ob padcu Eve sta tako Satan kot Eva svoje razlage predstavljala kot Božjo besedo.

V 1. Korinčanom 11:13 Pavel vabi bralce, naj opazijo, da se to, kar Pavel tukaj piše, ujema z njihovimi dojemanji. Ne pravi, naj sodijo o Božji besedi, niti da naj te resnice zavrnejo, če se ne ujemajo z njihovimi dojemanji.

V: Ali 1 Kor 11,14 uči, da moški ne smejo imeti dolgih las, ženske pa morajo imeti dolge lase?

O: Nekateri kristjani pravijo, da to velja danes enako kot takrat. Drugi kristjani pravijo, da je šlo za kulturno zadevo. Vsi kristjani se lahko strinjajo o treh točkah.

1) Takrat, ker je ženska z obrito glavo zasluževala na nemoralen način, krščanske ženske ne bi smele imeti zelo kratkih las. To bi dajalo vtis zla (2 Korinčanom 8,21; 1 Tesaloničanom 5,22).

2) 1 Korinčanom 11:14 in 5. Mojzesova knjiga 22:5 sta oba proti temu, da bi moški izgledali kot ženske in ženske kot moški.

3) Če se kristjan v tej točki moti, je to majhna napaka v primerjavi s čaščenjem malikov ali sledenjem lažnemu Jezusu.

Za drugačen odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 460–461.

V: Če v 1 Kor 11,14 cerkev verjame v napačno stališče glede dolžine las pri moških in ženskah, ali to dokazuje, da ta cerkev ni Božja cerkev?

O: Preden odgovorimo na to vprašanje, si oglejmo nekaj ugotovitev. Cerkev bi lahko še vedno bila pravo lokalno zbranje ene Božje cerkve, če bi vsaj začasno:

a) dopušča prisotnost nemoralnega člana (1 Korinčanom 5,1)

b) dopušča razdeljenost med svojimi člani (1 Korinčanom 3:3)

c) ima med seboj nekatere, ki so legalistični (Galatijci 2:13)

Odgovor na vprašanje: če bi cerkev kljub tem težavam še vedno lahko bila prava Božja cerkev, bi verjetno lahko bila Božja cerkev tudi v primeru napačnega mnenja o drugotnem vprašanju, kot so lasje.

Vendar, če nekdo pridiguje drugačno evangelij (Galatijcem 1:6–9) ali zanika odrešitev ali vstajenje (1 Korinčanom 15:1–7), je njegova vera brez vrednosti. Kar zadeva tiste, ki imajo videz pobožnosti, a zanikajo njeno moč, se moramo od njih držati stran, kakor zapoveduje 2 Timotej 3:5.

V: Zakaj je Pavel v 1 Kor 11,19 rekel, da morajo med Korinčani obstajati »razlike«?

O: Ta beseda lahko pomeni herezije, toda tukaj pomeni frakcije ali razdelitve. Niso bile zaželene, toda bile so neizogibne med ljudmi, ki niso poslušali Božje avtoritete.

V: Kateri so v 1 Kor 11,20–22 še drugi primeri, ko se oblika ohranja, čeprav je prvotni namen izgubljen ali izkrivljen?

O: Obstaja veliko primerov, ki morda veljajo za nekatere ljudi, za druge pa ne. Vse te stvari so lahko dobre, vendar moramo hkrati paziti, da nobena od njih ne postane sama sebi namen.

Teološka zgodovina in znanje nam lahko pomagata, da se približamo Gospodu, nam dajeta občutek za perspektivo in omogočata poučevanje drugih. Vendar pa lahko postaneta cilj sama po sebi in od drugih zahtevata, da se naučijo mnogih stvari, ki nimajo ničesar opraviti z Božjim značajem, našim življenjem ali pobožnostjo.

Glasba za čaščenje med bogoslužjem je namenjena hvaljenju Boga. A če nismo previdni, lahko glasba postane sama sebi namen, da bi se drugim lepo slišala.

Evangelizacija je zapoved našega Gospoda – v nekem smislu. Matej 28,19 nam zapoveduje, naj gremo in naredimo učence iz vseh narodov. Ne pravi, naj poročamo o večjem številu ali pridobimo več »spreobrnjencev«, ki nimajo namena, da bi Jezusa sprejeli za Gospoda svojega življenja.

Družabnost je pomembna v krščanskem življenju. Vendar, če družabnost ni nič več kot sklepanje priložnostnih prijateljstev in klepetanje, potem zamujate priložnost za globoke odnose z drugimi verniki. Prav tako družabnost ne bi smela biti glavni razlog za srečevanje z drugimi verniki, ki bi izključeval čaščenje in učenje Božje besede. Družabnost naj bo razlog, vendar sekundaren.

Liturgija in organizacija bogoslužja lahko imata pomen. Vendar obstaja nevarnost, da se ta pomen izgubi in postane le še ritual.

Tudi molitev lahko postane prazno ponavljanje, zgolj opravljanje obreda. Molitev je bistvena za krščansko življenje, vendar se lahko ljudje molijo zgolj zato, ker vedo, da morajo, in ne iz ljubezni do Gospoda.

V: Ali so besede v 1 Kor 11,23–26 točne besede zadnje večerje, ali pa so točne besede iz evangelijev v Mt 26,21–29; Mk 14,18–24 in Lk 22,14–20?

O: Verjetno nobeno od obeh ni popoln zapis zadnje večerje; tudi parafraza je lahko resnična. Namen Pavla in evangelistov, da so nekatere dele pogovora med zadnjo večerjo parafrazirali, je, da gledamo onkraj mehaničnega učenja na pamet in vidimo skupno vsebino.

Ena ključna točka, ki je ne smemo spregledati, je, da je bila Gospodova večerja »večerja« ali obrok. V različnih obdobjih v rimskokatoliški cerkvi so laiki (ne-duhovniki) prejemali le hostijo, ne pa tudi keliha. Po drugi strani pa 1 Korinčanom 11,34 kaže, da to ni bil običajen obrok, ampak poseben obrok. Če želite le običajen obrok in ne želite čakati na druge, potem ne jejte pri Gospodovi večerji, ampak ostanite doma.

V: Ali naj v 1 Kor 11,24 piše »zlomljeno za vas« ali »za vas«?

O: Obstajajo grški rokopisi, ki navajajo obe različici.

Beseda »zlomljeno« ni navedena:

str. 46 (Chester Beatty II) 100–150 n. št.

Vaticanus 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št. (izvirnik)

Ephraemi Rescriptus [C] 5. stoletje (izvirnik)

Alexandrinus okoli leta 450 n. št.

Atanazij iz Aleksandrije 326–373 n. št.

Beseda »zlomljen« je prisotna

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št. (popravljeno)

Efraemov Rescriptus [C] 5. stoletje (3. korektor)

Gotiški 493–555 n. št.

Janez Krizostom 370–407 n. št.

Bizantinski lekcionar

V: Kako je v 1 Kor 11,28–29 neprimerno uživanje zadnje večerje greh proti telesu in krvi našega Gospoda?

O: Način, kako pristopamo k spominu na Jezusovo žrtev, kaže, kako jo cenimo. Zelo resen greh je, če jemljemo na lahko tisto, kar je Jezus storil za nas.

V: Ali naj v 1 Kor 11,28.31 sodimo sami sebe ali ne?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Sami sebe moramo soditi v smislu, da se ocenjujemo in iščemo načine, kako bi lahko živeli bolj po Kristusovem zgledu. Pavel misli resno, ko v 2 Korinčanom 13,5–6 pravi, naj se preizkušamo. David v Psalmih 139,24 prosi Boga, naj mu pokaže vse, kar je v njem neprimerno.

Ne smemo pa soditi sami sebi v smislu, da se primerjamo z drugimi ali poskušamo ugotoviti, kako bomo stali pred Bogom.

V: Če danes ljudje v 1 Kor 11,29–31 neprimerno prejemajo Gospodovo večerjo, ali bodo zboleli in umrli?

O: Bog lahko kaznuje vernike takrat in danes, kakor hoče. Ni samoumevno, da bodo zboleli, vendar nič ne omejuje Boga, da kaznuje vsakega vernika, kakor se mu zdi primerno.

V: Če v 1 Kor 12,3 kdo resno trikrat izreče, da je Jezus Gospod, ali je potem rešen, kot so učili nekateri v lokalni cerkvi Witness Leeja?

O: Te ali podobne besede je treba izreči le enkrat, da sprejmemo Jezusa. Vendar te besede niso čarobna formula. Nobena čarobna formula ni zadostna, četudi je izrečena iskreno. Končno nas ne rešijo besede ali dejanja, niti nas ne reši evangelij, ampak nas reši Bog.

V: Ali v 1 Kor 12,3 vsak, ki reče »Jezus je Gospod«, to reče po Svetem Duhu?

O: Ne. Ni pomembno izgovarjanje zlogov v nekem jeziku, ampak pomen teh besed. Človek lahko reče: »Jezus je Gospod«, v katerem koli jeziku, in resnično sprejme Jezusa kot svojega edinega Gospoda le po Svetem Duhu.

Ta verz govori tudi o naših zmožnostih brez Boga. Brez delovanja Svetega Duha padli človek ni sposoben iskreno priznati Jezusa za Gospoda.

V: Ali ima v 1 Kor 12,7 in verjetno tudi v Rim 8,9–11 vsak kristjan manifestacijo Duha? Z drugimi besedami, če nimaš manifestacije, ali to pomeni, da nisi pravi kristjan?

O: Vsak pravi kristjan ima bodisi eno od darov, naštetih v 1 Korinčanom 12,8–31, bodisi druge darove, ki tu niso našteti. V 1 Korinčanom 12 ni nikjer navedeno, da je ta seznam izčrpen. Vsi ti darovi niso »spektakularni«, kot so čudeži, ozdravljanje in govorjenje v jezikih. Nekateri so darovi modrosti, znanja in pomoči. Rimljanom 12,6–8 omenja še druge darove.

V: Za koga točno so namenjene duhovne darove v 1 Kor 12,7–11 in zakaj?

O: 1. pismo Korinčanom 12,7 pravi, da duhovna darila niso namenjena v prvi vrsti tistemu, ki jih je prejel, ampak so za skupno dobro. Potrebujemo jih, da pomagamo drugim, zlasti drugim vernikom. Če imate duhovno darilo in ga ne uporabljate v korist Kristusovega telesa, potem svoje duhovno darilo zapravljate.

Duhovne darove moramo razumeti, 1 Korinčanom 12 pa nas uči o treh vidikih. Govori o izvoru darov (12,1–11), raznolikosti darov (12,12–31a) in pomenu ljubezni v povezavi z darovi (12,31b–13,13).

V: Katera so v 1 Kor 12,7–11 posamezna duhovna darila?

O: Tukaj je kratek opis.

Modrost – Uporaba Božje besede v našem življenju in trenutnih situacijah

Poznavanje – Ne gre le za poznavanje dejstev, ampak predvsem za poznavanje Božje besede in s tem Njegove splošne volje in želja.

Vera – popolno prepričanje in zaupanje v Boga, da se bo to, za kar molimo, uresničilo.

Ozdravljenja – telesna in včasih tudi psihološka ozdravljenja

Čudeži – Drugi čudeži, ki slavijo Boga

Prerokovanje – Razkrivanje Božje konkretne volje za trenutne razmere

Razločevanje duhov – Poznavanje izvora duhov, ki običajno delujejo v ozadju ljudi, da bi jih motivirali in vplivali nanje. Nekoč sem bil zunaj in čakal nekoga, ko je pristopil neznanec in začel govoriti z mano. A še preden je kaj rekel, mi je tih glas v glavi rekel: »Cerkva združitve« (lažnega Kristusa, pastorja Moona).

Govorjenje v jezikih – Nadnaravna sposobnost govorjenja v jeziku, ki ga govorec ne pozna.

Razlaganje jezikov – Zmožnost razlagati v jeziku, ki ga ljudje razumejo, kaj je rekel nekdo, ki govori v jezikih.

V: Ali so v 1 Kor 12,7–11 naštete vse duhovne darove?

O: Ne, to niso vsi darovi, saj Efežanom 4,11–12 navaja seznam darov z nekaterimi podobnostmi in razlikami. Ni tako, da bi imeli seznam darov in lahko z gotovostjo rekli: »Bog ne more podeliti nobenih drugih.«

V: Kako lahko v 1 Kor 12,12–26 kristjani z različnimi duhovnimi darovi bolje sodelujejo kot ekipa?

O: Razmisliti je treba vsaj o treh stvareh: sinergijah, ovirah in razvoju.

Sinergije: Ne mislite, da morate vi ali drugi verniki, podobni vam, vse delati sami. Iščite priložnosti, da izkoristite darove, ki jih imajo drugi verniki.

Ovire: Ne skrbite več, kateri smrtnik bo dobil zasluge; zasluge pripadajo Bogu. Drugih vernikov ne obravnavajte kot konkurenco ali grožnjo, ampak kot soigralce. Ne bodite ponosni na svoj duhovni dar in se ne počutite manj pomembni, ker nimate določenega daru. Naše razlike nas ne smejo deliti na frakcije, ampak nas morajo združevati kot sodelavce.

Razvoj: Mnogi ljudje želijo spoznati svoje duhovne darove ter vedeti, kako jih razvijati in uporabljati. To je dobro, a zakaj ne bi vprašali tudi, kakšni so duhovni darovi ali potencialni duhovni darovi v drugih in kako lahko postanete katalizator pri njihovem razvoju in uporabi za dobro Cerkve?

V: Ali 1 Kor 12,28 kaže, da moramo imeti danes apostole?

O: Kar zadeva dvanajst apostolov, ne. Vendar pa ima beseda »apostol« tri pomene.

1. Grška beseda za apostola lahko pomeni »poslanec«. Barnaba je bil v tem smislu sel in apostol v Apostolskih delih 4,36 in 14,14. V zgodnejših stoletjih je v grščini » « ta beseda lahko pomenila admirala v mornarici. Čeprav danes obstajajo apostoli, tako kot obstajajo poštarji in mornariški častniki, ta pomen besede apostol ni tisti, na katerega se tu sklicujemo.

2. V Razodetju 21:14 je zapisano, da bo mesto Novega Jeruzalema imelo natanko dvanajst temeljev, na katerih bodo imena dvanajstih »apostolov Jagnjeta«. Ker so dvanajst apostolov že živeli, ni več »apostolov Jagnjeta«.

3. V Novi zavezi obstaja še tretji pomen besede »apostol«. Tako kot obstajajo lažni preroki in učitelji, 2 Korinčanom 11:13 in Razodetje 2:2 kažeta, da obstajajo tudi ljudje, ki se izdajajo za apostole. To so lažni apostoli, ki jih ni poslal Bog.

V: Katere so v 1 Kor 12,28–31 nekatere vloge, pri katerih se uporabljajo te duhovne darove?

O: Tukaj je kratek opis darov, navedenih v tem odlomku.

Apostoli – V glavnem so bili to tisti, ki so bili temelj Cerkve v skladu z Efežanom 2,20, od katerih so mnogi sodelovali pri pisanju Novega testamenta. Ker je Sveto pismo dokončano, popolno in zadostno ter imamo že vsa bistvena resnična spoznanja, ki jih potrebujemo, danes takšnih apostolov nimamo niti jih ne potrebujemo. V manjšem obsegu pa obstajajo ljudje, ki vodijo skupine cerkva.

Preroki – V širšem smislu so bili tudi oni temelj Cerkve v skladu z Efežanom 2,20, med njimi pa je bilo veliko takih, ki so sodelovali pri pisanju Stare zaveze. Ker je Sveto pismo dokončano, od časa Janeza Krstnika naprej nismo več potrebovali prerokov, ki bi pisali Sveto pismo. Vendar pa je cerkev v manjšem obsegu tudi po Janezu Krstniku potrebovala preroke, kot je bil Agabus v Apostolskih delih 21,10–11, da bi Božje ljudstvo lahko bolje razumelo Božje delovanje v svojem času.

Učitelji – Čeprav cerkev potrebuje učitelje, Jakobovo pismo 3,1–2a opozarja, naj se ne postanejo mnogi med nami učitelji, saj bo Bog učitelje sodil strožje. Ena stvar je verjeti v napačno doktrino, druga pa je poučevati in prepričevati druge o napačni doktrini.

Čudeži – Tisti, ki delajo čudeže, imajo eno izmed bolj »spektakularno izgledajočih« darov. V Austinu je bila cerkev, ki je verjela, da so vsi duhovni darovi minili. Nato je pastor, ki je bil zelo dobro podkovan v Svetem pismu, zbolel za neozdravljivim rakom. Ljudje so molili zanj in bil je čudežno ozdravljen. Nato je cerkev spremenila svoje mnenje: rekli so, da so vsi darovi prenehali obstajati, razen daru ozdravljanja. Ali ne bi mogli upoštevati možnosti, da morda obstajajo tudi drugi duhovni darovi?

Ozdravitve – Nekateri imajo nadnaravno darilo, da so posredniki, skozi katere Bog ozdravlja ljudi telesnih bolezni. Drugi, kot so zdravniki in medicinske sestre, so se trdo izobraževali in imajo naravne darove. Ne glede na to, ali imate nadnaravno ali naravno darilo za pomoč drugim, bi morali pomagati drugim.

Pomoč – Nekateri imajo finančna sredstva, čas, hišo ali nepremičnino ali druge vire, ki jih je mogoče uporabiti za širjenje Božjega kraljestva. A pri virih, ki jih imamo, moramo paziti, da se spomnimo: »Ne dopustite, da bi vas delanje dobrih stvari odvračalo od tega, da bi delali najboljše stvari.«

Upravljanje – imenovano tudi vodenje, je dar za vodenje Božjega ljudstva. Po eni strani vključuje prepoznavanje izzivov, težav in groženj za Božje ljudstvo ter njihovo reševanje. Po drugi strani pa pomeni prepoznavanje priložnosti ter ljudi in krajev, kjer je mogoč razvoj, ter mobilizacijo, da se ljudem omogoči izkoristiti te priložnosti in odpreti vrata. Nazadnje vključuje tudi oblikovanje usklajene strategije, ki bo cerkev usmerila v smeri, kjer bo lahko bolje služila in slavila Boga.

Jeziki – Govorjenje v neznanih človeških jezikih z glavnim namenom, da se nevernike prepriča, kot je zapisano v 1. pismu Korinčanom 14,22. Govorjenje v neznanih jezikih ljudi ali angelov z ljubeznijo prav tako slavi Boga, kot je zapisano v 1. pismu Korinčanom 13,1. Bog ne bi »zameglil slike«, tako da bi Pavel v 1. pismu Korinčanom 13,1 sploh omenil jezikov angelov, če jezikov angelov ne bi bilo.

Mimogrede, nič v 1. pismu Korinčanom 12 ne pravi, da je to izčrpen seznam ali da znotraj teh morda ni podkategorij. To so le pomembni primeri nekaterih različnih vlog znotraj cerkve, bistvo pa je, kako naj bi te vloge delovale skupaj. Lokalna cerkev, v kateri imajo skoraj vsi člani le eno od teh vlog, sploh ni tisto, kar Bog želi.

V: Ali naj bi v 1 Kor 12,30 vsi pravi kristjani govorili v jezikih ali ne?

O: Tako nekarizmatični kot nekateri karizmatični kristjani se strinjajo, da večina kristjanov nima daru govorjenja v jezikih, omenjenega v 1. pismu Korinčanom 12:30, prav tako kot večina ni apostolov in prerokov.

Nekharizmatični kristjani pravijo, da tudi v Pavlovem času ni bilo pričakovano, da bi vsi kristjani govorili v jezikih, to je vse.

Večina karizmatičnih kristjanov razlikuje med tistimi redkimi, ki imajo dar javnega govorjenja v jezikih v cerkvi, in zasebnim govorjenjem v jezikih v zasebni molitvi. Mnogi, a ne vsi, pravijo, da bi morali vsi kristjani uporabljati zasebno govorjenje v jezikih (kar pa žal ne počnejo). Edina svetopisemska podpora za trditev, da bi morali vsi govoriti v jezikih (1 Kor 14,5), je v najboljšem primeru posredna.

Mnogi karizmatiki povezujejo izraz »krst v Svetem Duhu« z govorjenjem v jezikih in verjamejo, da je to drugi blagoslov, ki ga nekarizmatiki nimajo. Vendar pa »Believer’s Bible Commentary« na str. 1794 jasno navaja, da je napačno učiti, da ima vsak dar govorjenja v jezikih ali da so jeziki [edini] znak krsta v Svetem Duhu.

1 Korinčanom 14,1.5 pravi, da si Pavel ne želi, da bi vsi govorili v jezikih, ampak da bi raje preroštvovali. Ta izraz je podoben tistemu, ko sta Eldad in Medad preroštvovala v 4. Mojzesovi knjigi 11,27–29, in je Jozue rekel Mojzesu, naj ju ustavi. Mojzes je odgovoril: »Želim si, da bi bilo vse Gospodovo ljudstvo preroki.« To ne pomeni, da bi moral biti vsak Izraelec prerok.

V: Ali v 1 Kor 12,30 danes vsaj nekateri kristjani resnično govorijo v jezikih?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo.

Karizmatiki: verjamejo, da se ta dar danes še vedno uporablja. Kot je pojasnil eden od mojih karizmatičnih prijateljev, lahko karizmatike razdelimo na »karizmatike z velikim K« in »karizmatike z malim K«. Karizmatiki z velikim C poudarjajo duhovne darove enako kot Kristusa. Pogosto ne želijo delovati v edinosti z nekarizmatikami. Karizmatiki z malim C, čeprav verjamejo, da se nekarizmatiki v tej doktrini motijo, vidijo, da Bog nekarizmatične kristjane uporablja na mnoge druge načine, in želijo z njimi sodelovati, ker je Kristus, ki nas združuje, večji od nebistvenih doktrin, ki nas ločujejo.

Kultni pentekostalci enotnosti: poleg tega, da zanikajo Trojico, učijo, da bo vsak, ki danes ne govori v jezikih, šel v pekel.

Antikharizmati: učijo, da je vse od Boga dano govorjenje v jezikih že davno prenehalo in da se govorjenje v jezikih ne sme dovoliti na nobenem krščanskem srečanju, ter da je 1 Korinčanom 14,39 verz iz Nove zaveze, ki ga je danes treba ignorirati.

Drugi nekarizmatiki: imajo različna mnenja o tem, ali je govorjenje v jezikih ali vse duhovne darove prenehalo. Bodisi verjamejo, da je lahko nekaj primerov govorjenja v jezikih pristnih, bodisi verjamejo, da nobeno govorjenje v jezikih ni božansko navdihnjeno, vendar nihče ni popoln in gre za vrsto napake, ki jo je mogoče tolerirati, pri čemer 1 Korinčanom 14,39 danes ne smemo prezreti.

Opozorilo: Napačno je trditi, da je vsak današnji govor v jezikih satanski. Nekharizmati in mnogi karizmati se strinjajo, da vsaj nekateri poskusi govorjenja v jezikih ne izvirajo niti od Boga niti od Satana, ampak so le nepremišljeni poskusi govorjenja v jezikih z lastnimi naravnimi sposobnostmi.

V: Zakaj naj bi v 1 Kor 13,7–8 vedno zaupali drugim, če pa Mi 7,5–6 in Jer 9,4–5; 17,5 pravijo, da ne smemo?

O: Drugim moramo zaupati, vendar se ne smemo zanašati na druge. Tudi ko zaupamo drugim, obstajajo določeni pogoji.

Jeremija 9:4–5 in Mihej 7:5–6 poučujeta preroka in vernike, ki živijo v teh temnih časih, naj ne zaupajo svojim sosedom ali celo lastni družini.

Jeremija 17:5 pravi, da je preklet tisti, ki svoje zaupanje polaga v človeka (bodisi v sebe bodisi v druge) namesto v Boga.

1 Korinčanom 13:7–8 nam podaja ideal ljubezni. Grške besede »panta pisteuei« dobesedno pomenijo »verovati v vse«. Grška beseda za vero v tem primeru ne pomeni zgolj intelektualnega soglasja, temveč odrešilno vero, ki poleg intelektualnega soglasja vključuje tudi zaupanje in odvisnost.

Ker nihče resno ne misli, da Pavel zagovarja vero v lažne preroke in laži, zaradi katerih bi morali ne verjeti Božji besedi, da bi lahko verjeli, kaj torej pomeni »verjeti vsemu«? Ta izraz ne pomeni, da moramo verjeti vsem ljudem, ampak da moramo verjeti vsem resnicam. Komentar »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 535) poudarja, da so stvari, v katere moramo še posebej verjeti, navedene le stran ali dve naprej v naši Bibliji, v 1. Korinčanom 15:11.

V: Ali 1 Kor 13,9–11 dokazuje, da so duhovni darovi minili?

O: Tri darove, omenjene v 1 Korinčanom 12,8–10 (znanje, preroštvo in govorjenje v jezikih), bodo prenehali, ko pride »popolno«. »Popolno« se lahko nanaša na popolno stvar, stanje ali osebo. Tri možnosti za ta pogoj so:

1) Zaključek Nove zaveze

2) Ko bo cerkev dovolj dozorela

3) Ko se bo Kristus ponovno vrnil

»Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 536, je komentar, ki ga je pripravilo profesorstvo Dallas Theological Seminary. V njem je navedeno, da je razlaga 1) malo verjetna, saj se ne ujema s 1 Korinčanom 13:12. Avtorji menijo, da je tretje stališče zelo utemeljeno. Tudi Zaharija 13:3–6 pravi, da bo duh preroštva prenehal obstajati, ko se bo odprl izvir, ki bo očistil Jeruzalem greha in nečistosti. Podobno tudi »New International Bible Commentary« (str. 1377) pravi: »Trditev, da se popolnost nanaša na dokončanje kanona Svetega pisma, ne najde nobene podpore v svetopisemski rabi besede »popoln« ali v kateri koli od njenih sorodnih oblik. Takšna razlaga obstaja le zaradi potrebe po pojasnitvi odsotnosti nekaterih karizm v mnogih današnjih cerkvah.« (kurziva v izvirniku)

Nekateri pravijo, da če 1 Korinčanom 13,9–11 dokazuje, da je govorjenje v jezikih minilo, potem je minilo tudi znanje in je popolnost že prišla. Vendar pa morda ni znanje tisto, kar mine, ampak nadnaravna dar znanja.

V: Ali so v 1 Kor 13,12 takrat za ogledala uporabljali bron ali steklo?

O: Današnja ogledala so drugačna od tistih pred 2000 leti. (Takrat tudi niso imeli teleskopov ali mikroskopov.) Današnja ogledala imajo za steklom srebrno podlago, ta izum pa je bil razvit šele v 19. stoletju. Grška beseda tukaj pomeni »ogledalo«, ki je lahko iz katerega koli materiala. Mnogi prevodi navajajo »ogledalo«, vendar so v antiki imeli le steklena ali visoko polirana bronasta ogledala.

Zrcala v tistem času so bila običajno izdelana iz polirane brona, ki jo je mogoče narediti zelo ravno, vendar ne daje zelo jasne slike. V Mali Aziji pa so bila nekatera luksuzna zrcala izdelana iz obsidijanskega stekla že pred Abrahamovim časom. Tik po Pavlovem času je rimski pisec Plinij Starejši v svoji knjigi Naravna zgodovina omenil uporabo stekla v ogledalih. Vendar pa tega razkošja navadni ljudje običajno niso uporabljali, in celo najboljša steklena ali obsidijanska ogledala takrat niso bila ravna, ampak so dajala izkrivljeno sliko.

V: Če ima nekdo v 1 Kor 13,13 vero, upanje in ljubezen, zakaj bi potem sploh še moral brati Sveto pismo ali poznati doktrino?

O: Vera, upanje in ljubezen ne pomenijo vere v vero, upanja v karkoli in ljubezni do sebe. Pomenijo vero v Boga, upanje v Božje obljube ter ljubezen do Boga in drugih.

Moramo vedeti več o Bogu, v katerega verujemo, da se zavemo, da je naše upanje zanesljivo, in da ga ter druge ljudi ljubimo še bolj. V Pismu Efežanom 1,17 Pavel piše, da bi bolje spoznali Boga, da bi spoznali upanje, h kateremu nas je Bog poklical.

V: Kaj na kratko pravi Pavel v 1 Kor 14?

O: Pavel je Korinčanom povedal naslednje:

1. Sam je govoril v jezikih in da je dobro, da si vsak od njih želi govoriti v jezikih. (verzi 5a, 18)

2. Vsak naj si bolj želi preroštva kot govorjenja v jezikih (verzi 1, 5b, 19).

3. Pravilen namen govorjenja v jezikih (verzi 2, 4a) in preroštva (verzi 3, 4b).

4. Preveč so poudarjali govorjenje v jezikih; namesto tega bi morali poudarjati darove, ki gradijo cerkev (verzi 4–5, 26, 28).

5. Pravilen način govorjenja v jezikih v cerkvi je na urejen način, največ dva ali trije, s tolmačem (verzi 6–13, 26–33).

6. Ne prepovedujte urejenega govorjenja v jezikih s tolmačem (verz 39).

V: Ali naj v 1 Kor 14,1.5.12 »vneto hrepenimo« po duhovnih darovih?

O: Da. Moramo si prizadevati za vsako dobro stvar, ki nam jo Bog želi dati. Poleg tega, če imamo duhovno darilo, noben svetopisemski odlomek ne pravi, da bi morali prenehati hrepeneti po drugih darilih. 1 Korinčanom 12:31 pravi, da moramo [vedno] »vneto hrepeneti po večjih darilih«, 1 Korinčanom 14:12 in 1 Petru 4:10–11 pa omenjata, da si moramo prizadevati za odličnost v darilih, ki jih imamo. Kljub temu pa ne smemo iskati darov bolj kot bližine z Bogom. Pavel, ko si želi, da bi vsi imeli duhovne darove, se sklicuje na Mojzesa, ki je v 4. Mojzesovi knjigi 11,29 rekel, da si želi, da bi vsi Božji ljudje prerokovali.

Glede duhovnih darov veljajo tri opozorila. Prvič, vse, kar ni Bog, lahko postane idol, celo duhovni dar. Ne hrepenite po duhovnem daru bolj kot po Bogu. Drugič, ne opredeljujte se po svojih duhovnih darovih. Vaša identiteta je v tem, da ste Božje otrok, ne v duhovnih darovih, ki vam jih je podelil Sveti Duh. Tretjič, če veš, da ti je Sveti Duh podaril duhovno darilo, naj te to ne ustavi pri iskanju duhovnih daril; Sveti Duh ti lahko kasneje podari več tega darila ali dodatna duhovna darila.

Za več informacij o tem, ali sta govorjenje v jezikih in preroštvo aktualna tudi danes, si oglejte razpravo o 1 Korinčanom 12:30.

V: Ali Pavel v 1 Kor 14,1.5 Korinčanom pravi, da naj si želijo dar govorjenja v jezikih in preroštva, ali ne?

O: Odgovor najdete v razpravi o 1. pismu Korinčanom 14.

V: Kako naj v 1 Kor 14,3–4 natančno vzgajamo/gradimo druge?

O: Ko nekdo nekaj gradi, ni toliko pomembno, kaj počne, kot to, kar se dejansko doseže. Na primer, če nekdo zgradi zid iz opek, ga potem podre, nato ga ponovno zgradi, potem pa ga spet podre – ali je na koncu dneva sploh kaj zgradil? Oživljanje drugih ni toliko v dejanjih, ki jih opravljamo pri služenju drugim, ampak v tem, kar dosežemo (ali poskušamo doseči) v njihovih življenjih.

V: Zakaj je Pavel v 1 Kor 14,21 rekel, da ta citat izhaja iz Zakona (Tore), čeprav v resnici izhaja iz Iz 28,11–12?

O: Saduceji in drugi so kot Toro sprejemali le prvih pet knjig Svetega pisma, farizeji pa so za Toro šteli celotno Staro zavezo.

V: Kako je v 1 Kor 14,22–25 govorjenje v jezikih znamenje za nevernike, preroštvo pa znamenje za vernike?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Skrivnost: Govorjenje v jezikih (brez tolmača) bo za nevernike skrivnost, zaradi česar bodo mislili, da ste nor, kar pa ni primerno. (1 Korinčanom 14:23)

Dokaz: Ko nevernik sliši pravo preroštvo in sliši, kako se razkrivajo skrivnosti njegovega srca, bo to videl kot dokaz, da je Bog med nami. (1 Korinčanom 14,25)

Oboje: Razodetje (prerokovanje) in govorjenje v jezikih sta imela vsak svoje pravo mesto v korintski cerkvi. (1 Korinčanom 14:26)

V: Ali naj kristjani v 1 Kor 14,23 kdaj počnejo stvari, zaradi katerih bodo drugi mislili, da so kristjani nori?

O: Da in ne, če to pravilno razumemo.

1. Nekateri neverniki menijo, da so kristjani nori zgolj zato, ker živijo kot kristjani. To je neizogibno, zato naj kristjani poslušajo Boga, ne da bi se preveč ozirali na to, kaj mislijo drugi. Jezusa in preroke so obtoževali, da so nori in/ali da so od hudiča.

2. Vendar pa ne smemo ničesar početi zgolj zato, da bi ljudje mislili, da smo nori, saj to ni v korist. Edini primer v Svetem pismu je storil David v strahu, iz obupa, v 1. Samuelovi knjigi 21,13–15.

V: Ali naj v 1 Kor 14,28 ljudje v cerkvi govorijo v jezikih brez tolmača? Kaj pa petje v duhu?

O: 1 Korinčanom 14,28 je jasno: v cerkvi (javni ali zasebni) se ne sme govoriti v jezikih brez tolmača.

V: Ali v 1 Kor 14,32, ker so duhovi prerokov pod nadzorom prerokov, to dokazuje, da Sveti Duh ni Bog, kot trdi nekdo, ki ne verjame v Trojico?

O: Ne. Najprej razlaga logike, nato pa odgovor. Ker A) so duhovi prerokov pod nadzorom prerokov in B) Bog ni pod našim nadzorom, sledi: Sveti Duh ni Bog.

Čeprav sta A in B resnična, je argument neveljaven: duhovi ljudi niso Sveti Duh.

Ne pozabite na »s«: beseda »duhovi« je v grščini v množini, ne v ednini. Seznam različic rokopisov, ki so ga pripravili Aland in drugi, ne navaja nobenega rokopisa, ki bi trdil drugače.

Vsak človek ima duha, dušo in telo, kot piše v 1 Tesaloničanom 5:23. »Duhovi« v 1 Korinčanom 14:32 niso niti Sveti Duh niti demonski »znani« duhovi, ampak dar ali duh preroštva, ki ga Sveti Duh podeli človeku. Za več informacij si lahko preberete Homilijo Janeza Krizostoma o 1. pismu Korinčanom (str. 219) in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 540.

Vendar pa so »duhovi prerokov« še vedno v stiku s Svetim Duhom, Novatian pa je ta verz napačno uporabil, ko je govoril o Svetem Duhu, in ga v »Traktatu o Trojici«, 29. poglavju, parafraziral kot »duha« v ednini.

V: Kako to, da v 1 Kor 14,33 Bog ni »Bog neredu«, če je v 1 Mz 11,7–8 zmešal jezike človeštva pri stolpu v Babilonu?

O: Grška beseda za »nered« lahko pomeni tudi »zmedo« ali »vznemirjenje«. Bog ni povzročitelj zmede v cerkvah, vendar včasih zmeša misli, načrte in jezike tistih, ki se upirajo Bogu.

V: Ker 1 Kor 14,33 pravi, da Bog ni Bog nerednosti ali zmede, ali ta verz torej dokazuje, da je Trojica lažna, kot trdijo Jehovove priče v svoji brošuri »Ali naj verjamete v Trojico?« (1989), str. 4?

O: Komaj. Farizeji niso mogli razumeti Jezusovega prihoda na zemljo, ne zato, ker ne bi bili dovolj inteligentni, ampak zato, ker se Mesija, ki je prišel k njim, ni ujemal z njihovo teologijo ali načrti.

Jehovove priče skoraj brez izjeme trdijo, da je Trojica lažna. Tudi mormoni na splošno tako trdijo, čeprav sem srečal nekaj takih, ki pravijo, da je Trojica resnična. Pri Jehovovih pričah in obeh vrstah mormonov pa problem ni toliko v tem, da bi zanikali Trojico, temveč v tem, da sploh ne razumejo, kaj Trojica v resnici je. Glejte razpravo o Mateju 28:19 za sedemtočkovni povzetek tega, kar je Bog v Svetem pismu razodel o Trojici.

Skrivnostni vidiki pravega Boga so veliki, kot poudarja Pavel v 1. pismu Timoteju 3:16. Pravzaprav v isti knjigi, iz katere Jehovove priče črpajo ta verz, Pavel v 1. pismu Korinčanom 2:6–16 pravi, da ljudje brez Božjega duha ne bodo razumeli Božje modrosti. Čeprav to ni zmedeno za prave vernike, ki so bili poučeni, lahko razumemo, zakaj bi Jehovove priče svojo nepoznavanje te teme imenovale zmedo.

V: V 1 Kor 14:33 in Rim 15:33 je Bog »Bog miru«, zakaj je torej v Ex 15:3 in Iz 42:13 vojni?

O: Če uporabimo človeško analogijo: država si lahko želi samo mir, a kljub temu ostro vodi vojno, ko je napadena sama ali je napaden njen zaveznik. Dejstvo, da je Bog avtor miru, mu ne preprečuje, da bi bil tudi bojevit. Jezus je Knez miru, a v Razodetju bo Jezus prišel in v bistvu vodil vojno, pri čemer bo pokoljel cele vojske.

V: Zakaj so v 1 Kor 14,34–35 in 1 Tim 2,11–12 ženske molčale v cerkvah, če so v novozaveških časih prerokovale v Apg 2,18; 21,9 in 1 Kor 11,5?

O: Pravi kristjani se glede tega odgovora ne strinjajo. Mnogi kristjani poudarjajo, da beseda lahko pomeni klepetanje. Drugi kristjani pravijo, da je to veljalo takrat v tisti kulturi. Spet drugi kristjani verjamejo, da to velja še danes.

1. Če predpostavimo, da 1 Korinčanom 14,34–35 prepoveduje vsakršno govorjenje v cerkvi, se to nanaša le na »v cerkvah«. Noben verz ne prepoveduje verujočim ženskam, da bi preroštvovale zunaj cerkve.

2. Nekateri pravijo, da se grška beseda v 1 Korinčanom 14,34–35 morda nanaša na »klepetanje«, in čeprav jim je preroštvo, molitev in petje v redu, klepetanje pa ne. Vendar pa Believer’s Bible Commentary na str. 1802 navaja, da ta beseda v koine grščini ni pomenila klepetanja. »Ista beseda se uporablja za Boga v verzu 21 tega poglavja in v Hebrejcem 1,1. Pomeni govoriti z avtoriteto.« Ženske so v cerkvenem bogoslužju v 1 Korinčanom 11,5 tako preroštvovale kot molile.

Kljub temu 1. Timotej 2,11–12 pravi, da naj se ženske učijo v tišini in naj ne poučujejo moških.

V: Ali naj bi v 1 Kor 14,38 beseda pomenila »neveden« ali »prezrt«?

O: Če nič drugega, je to zanimiva študija o tem, kako se razlikujejo svetopisemska rokopisa. Razlika v grščini je dve črki („ai“ proti „w“). Tretja izdaja grškega Novega testamenta (ur. Aland in sod.) to razliko v rokopisu uvršča v kategorijo „B“ – „določena stopnja dvoma“.

»Ignoriran« – se pojavlja v naslednjih rokopisih:

Izvirni Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Alexandrinus [A] okoli leta 450 n. št.

Bohairski [Boh] in sahidski [Sah] koptski iz 3./4. stoletja

Origenova grščina 225–253/254 n. št.

Poznejši sirski jezik, 6.–7. stoletje

Neznan – se nahaja v naslednjih virih:

str. 46 (Chester Beatty II) 100–150 n. št.

Stari sirski jezik, 4.–5. stoletje

Popravek v Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

armenski [Arm] iz 5. stoletja

Popravek v Alexandrinusu okoli leta 450 n. št.

Latinska Vulgata [Vg] 4. in 5. stoletje

Etiopski [Eth] iz okoli leta 500 n. št.

Bizantinska tradicija

Povzetek: Različica »Ignored« se zdi najbolj obetavna za tiste, ki dajejo prednost izvirni aleksandrijski rokopisni tradiciji. Različica »Ignorant« se zdi najbolj obetavna za tiste , ki dajejo prednost najzgodnejšemu rokopisu ter latinski in bizantinski rokopisni družini. Tako ali tako je ta različica nastala zgodaj, med letoma 200 in 254 n. št. Nazadnje, čeprav je to ena od dveh ali treh najpomembnejših različic v 1. pismu Korinčanom, ali je to res pomembno, če je ne poznamo ali pa jo preprosto prezremo?

V: Kaj pa v 1 Kor 15,1–4 tisti liberalni kristjani, ki trdijo, da so kristjani, a zanikajo, da je Kristus umrl za naše grehe in da je dejansko vstal od mrtvih tretji dan?

O: Kot piše v 1. pismu Korinčanom 15:1–4, je njihova vera žal brez vrednosti. Na žalost bodo, če se ne spremenijo, po smrti odšli v pekel. Pismo Rimljanom 3:25, 5:6–10, 1. Janezovo pismo 2:2, Pismo Hebrejcem 9:11–10:18 in Evangelij po Janezu 1:29 so le nekateri izmed mnogih drugih verzov, ki poudarjajo osrednjo vlogo odrešitve.

Zanimivo je, da celo judovski skeptik Isaac Asimov v knjigi Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 1023 pravi: »Jakobovo spreobrnjenje k veri je morda nastalo zaradi videnja vstalega Jezusa.« Vsaj Pavel ga v svojem Prvem pismu Korinčanom navaja med pričami vstajenja:« Če celo skeptik, kot je Asimov, lahko upošteva možnost, da so ljudje videli vstalega Jezusa, je bil pri tem uspešnejši od nekaterih liberalnih kristjanov, ki te ideje sploh niso mogli sprejeti.

V: Ali v 1 Kor 15,1–4 Jezus ni bil telesno obujen, ker je v Jezusovo telo vdrl Satan, kot trdi pastor Moon?

O: Najprej, kaj dejansko pravi Rev. Moonovo Božansko načelo (peta izdaja, 1977), nato pa odgovor iz Svetega pisma.

Božansko načelo, str. 170: »Človek je doslej gojil napačno predstavo, da je iztekanje človekovega fizičnega življenja smrt, ki jo je povzročil padec. Posledično smo verjeli, da se bo vstajenje umrlih svetnikov uresničilo s ponovno vzpostavitvijo njihovih nekoč pokvarjenih in razpadlih fizičnih teles v njihovo prvotno stanje.«

Božansko načelo, str. 170: »Zato ‘vstajenje’ pomeni pojav, ki se pojavi v procesu človekove obnovitve, v skladu s providenco obnovitve, iz stanja, ko je človek padel pod Satanovo oblast, nazaj v neposredno Božjo oblast.«

Božansko načelo, str. 289 »Zaradi človekovega greha je Satan vdrl celo v človekovo mrtvo telo... [Jakob, Mojzes] Po Jezusovi smrti so se pojavile tudi težave v zvezi z njegovim telesom (Matej 28:12–13).«

Božansko načelo, str. 360 »Kot dobro vemo iz Svetega pisma, Jezus po vstajenju ni bil isti Jezus, ki je pred križanjem živel s svojimi učenci. Ni bil več človek, ki bi ga bilo mogoče videti s fizičnimi očmi.... Nekoč se je nenadoma pojavil v zaprti sobi...«

Božansko načelo, str. 360–361 »Jezus je, da bi rešil človeštvo, postavil duhovni temelj vere..., potem ko je svoje fizično telo kot žrtev izročil križu.«

Božansko načelo, str. 147–148: »Ker judovsko ljudstvo ni verjelo v Jezusa in ga je izročilo za križanje, je v njegovo telo vdrl Satan in ga je ubil. Zato tudi takrat, ko kristjani verujejo v Jezusa in postanejo eno telo z njim, v katerega je vdrl Satan, njihova telesa ostajajo še vedno podvržena Satanovemu vdoru.«

Kaj pravi Sveto pismo:

V Janezu 2:19–21 je Jezus izrecno govoril o vstajenju svojega telesa. Ali se je motil Jezus, ali pa se je motil pastor Moon.

Filipanci 3:21 govori o veliki obljubi, da bo Jezus preoblikoval naša telesa, da bodo podobna njegovemu slavnemu telesu. Težko si je predstavljati, da bi se pripadniki Unifikacijske cerkve (tisti, ki sledijo pastorju Moonu) preveč navduševali nad tem, kar je Pavel z veseljem zapisal.

V Janezu 20:24–28 je Jezus bodisi zavedel Tomaža, tako da ga je prepričal, da ima Jezus fizično telo, bodisi je Jezus res imel fizično telo.

Apostolska dela 2:31–32 pravijo, da Jezusovo telo ni videlo razpadanja. To močno nakazuje, da Jezusovo telo ni bilo preplavljeno s Satanom.

Sklep: Ali so se Jezus in apostoli motili, ali pa se mora motiti pastor Moon.

V: Ali v 1 Kor 15,1–4, 12–16 propade celotno krščanstvo, če bi se nekako dokazalo, da Jezusovo vstajenje ni potekalo?

O: Da, propade. Toda celo po merilih pravil o dokazih v ameriškem pravnem sistemu bi lahko na sodišču dokazali, da se je to zgodilo brez vsakega razumnega dvoma. Čeprav ni prostora za navedbo vseh argumentov v prid vstajenju, se ti argumenti na splošno delijo v pet kategorij.

1. Božja preroštva v Stari zavezi

2. Pričevanja očividcev

3. Zapisi drugih, tako naklonjenih kot sovražnih

4. Nezmožnost najti ustrezen motiv, sredstva in razlago za izginulo telo

5. Kasnejše pričevanje apostolov, od katerih je enajst od dvanajstih trpelo in umrlo za Kristusa. Če bi kdo vedel, ali je šlo za prevaro, bi bili to prav oni. Nihče ne bi umrl za nekaj, kar bi sam menil, da je laž. Kot je dejal neki krščanski pastor: »Ali je grob prazen, ali pa je naša vera prazna.«

V: Kateri so v 1 Kor 15,1–4 najzgodnejši nebiblijski viri, ki se sklicujejo na krščansko učenje, da nas je Kristusova kri rešila?

O: Najzgodnejši sta 21. in 49. poglavje Prvega Klementovega pisma, ki je bilo napisano med letoma 96 in 98 n. št.

Drugi nebiblijski vir je od Ignacija (umrl leta 107 ali 116 n. št.), ki v svojem pismu Smirnčanom v 6. poglavju pravi, da bo vsak, ki ne verjame v Kristusovo kri, obsojen.

Tretji vir je Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.) med drugim v 5. poglavju.

Po tem je vrstni red nekoliko nejasen. Polikarp (110–155 n. št.) se je v svojem kratkem pismu Filipljanom v 1. poglavju skliceval na odrešitev. Dejal je: »… Gospod Jezus Kristus, ki je zaradi naših grehov trpel vse do smrti, [vendar] ga je Bog obudil od mrtvih, ko je razvezal vezi groba.«

Pismo Diognetu (okoli 130–200 n. št.) v 9. poglavju v lepi prispodobi omenja, da je Bog poslal svojega Sina kot odkupnino za nas.

V nasprotju s tem se veliko liberalnega krščanstva opisuje kot »krščanstvo brez krvi«.

V: V 1 Kor 15,4 sv. Pavel pravi, da je bil Jezus Kristus »pokopan in da je bil tretji dan obujen v skladu s Svetimi pismi«. »Sveta pisma« pomenijo Staro zavezo. Kje je v Stari zavezi omenjeno, da bo Jezus vstal od mrtvih, in sicer prav tretji dan?

O: Da bo Mesija iztrebljen (ubit), je zapisano v Danielu 9,26 in Izaiju 53,8–9,12. Njegovo vstajenje je napovedano v Izaiju 53,11 in Psalmu 16,9–10.

V: Kako se je Jezus v 1 Kor 15,5 prikazal »dvanajstim«, saj je Judáš že odšel?

O: Učencev je bilo več kot 70, vendar je izraz »dvanajst« pomenil notranji krog, torej učence, čeprav Judasa ni bilo med njimi. Alternativno bi se to lahko nanašalo na prikazovanje po tem, ko je bil v Apostolskih delih 1,21–26 že izbran Matija, da nadomesti Judasa. Ker ljudje pogosto uporabljajo stilne figure in približke, je prva razlaga najverjetneje pravilna.

V: Zakaj se je v 1 Kor 15,5–8 Jezus prikazal le vernikom?

O: Ni se pojavil le tistim, ki so že verovali vanj. Jakob, njegov brat, pred vstajenjem ni veroval. Tomaž je bil v Janezu 20,24–29 poln dvomov, preden se mu je Jezus prikazal. Pavel je bil komaj vernik, ko se mu je Jezus prikazal na poti v Damask v Apostolskih delih 9,1–9.

Res je, da so vsi, ki so videli Jezusa po njegovem vstajenju, verovali vanj, a kaj drugega bi sploh lahko pričakovali?

V: Zakaj se je Jezus v 1 Kor 15,5–8 in Apostolska dela 10,40 prikazal le nekaterim?

O: V 1. pismu Korinčanom 15,6 piše, da se je Jezus prikazal več kot petstotim ljudem.

V: Ali Pavel v 1 Kor 15,6 piše, da je Jezusa po njegovem vstajenju videlo več kot 500 ljudi, podobno kot danes vsi tisti, ki trdijo, da so videli Elvisa po njegovi smrti?

O: Res je, da Pavlova trditev, da je Jezusa videlo 500 ljudi, ni tako močna kot 500 neodvisnih pisnih pričevanj. Vendar pa bi Pavlova trditev o več kot 500 ljudeh v kombinaciji s poročili Mateja, Marka, Luka, Janeza in Petra (1. in 2. Petrov pismo) morala dodati verodostojnost, ne pa jo zmanjšati.

V: Zakaj se je Pavel v 1 Kor 15,10 hvalil, saj se človek ne bi smel hvaliti?

O: Tako kot David v Psalmih je tudi apostol Pavel imel pravico, da nam pove, kako se je počutil. Štiri točke:

1. Kar je Pavel rekel, je res; res je opravil več dela.

2. Pavel se ni hvalil sam s seboj, ampak je rekel, da ni bil on, ampak Božja milost.

3. Da, morda se je Pavel tukaj hvalil, čeprav se ne bi smel.

4. Ni v nasprotju z navdihom, da nam je to povedal Pavel, ki ni bil brez greha. Navdih Svetega pisma ne pomeni, da jih je Bog mehansko navdihnil tako, da jim je narekoval vsak posamezen soglasnik in samoglasnik. Namesto tega je Bog izbral te može in jim dal izkušnje, modrost ter neposredno komunikacijo s svojim Duhom, da so lahko napisali Sveto pismo.

V: Zakaj v 1 Kor 15,12–19 mnogi zanikajo Kristusovo vstajenje?

O: Obstajajo vsaj štirje možni razlogi.

1) V grški in rimski kulturi je sicer obstajal pojem nesmrtne duše, ni pa bilo pojma o tem, da bi ljudje vstali od mrtvih.

2) V naravi tega pojava še nikoli niso opazili. Edina izjema je vera v mitološko bitje, feniksa, ki se je vsakih 1.000 let sežgal do smrti in se nato ponovno rodil. Danes ljudje, ki zaupajo v znanost kot svojo vero (t. i. scientizem), zanikajo, da se naravni zakoni lahko prelomijo. A kot je rekel neki pastor: ko enkrat sprejmeš čudež, da je Bog ustvaril vesolje, je ostalo enostavno.

3) Vstajenje od mrtvih bi bilo nemogoče, če ne bi priznali, da obstajajo Božji čudeži.

4) S stališča etike: če je Jezus vstal od mrtvih, bi to dokazovalo, da je imel prav, ko je rekel, da bodo tudi oni vstali od mrtvih, in da bi morali paziti, kako živijo svoje življenje zdaj.

V: Kako bi v 1 Kor 15,12–19 nekdo, ki verjame, da je Kristus vstal od mrtvih in da bomo tudi mi vstali od mrtvih, živel drugače v primerjavi z nekom, ki v to ne verjame?

O: Nekoč je bila ženska, ki jo je pred amputacijo svetoval psiholog. Psiholog je bil presenečen, kako mirno je vse sprejemala. Nazadnje je psihologa vprašala: »To bo spet zraslo, kajne?«

Tako kot ta ženska, le v nasprotni smeri, vemo, da se bodo naša telesa, ko se poškodujejo in postarajo, obnovila, le da bodo boljša, kot so bila kdaj koli prej. Naš odnos do življenja, do težav in do odnosov bi moral biti popolnoma drugačen. Celo prvi milijon let, ki jih bomo preživeli v nebesih s svojimi vstajenimi telesi, je veliko daljši od časa, ki ga trenutno preživljamo »spodaj«. Smo le na poti do našega pravega doma.

V: Zakaj naj bi v 1 Kor 15,18–19 Pavla in druge obžalovali, če Kristus ni bil obujen?

O: Ni bilo prijetno, da so ga kamenjali in pustili za mrtvega, da se je boril z divjimi zvermi in da je kasneje doživel brodolom. Pavel je v tem življenju veliko prestal, da bi v naslednjem videl Boga. Če pa vstajenja ni bilo, je bilo vse to zaman.

V: Ali so v 1 Kor 15,20.22 prvi plodovi Kristus ali nekateri verniki?

O: Prvi sad je Kristus.

V: V 1 Kor 15,20 – ker je bil Jezus prvi med tistimi, ki bodo vstali od mrtvih, kaj pa Lazar, ki ga je Jezus že prej obudil od mrtvih?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Kronološka: Lazar je bil obujen s svojim običajnim fizičnim telesom, ki bi še vedno umrlo. Jezus je bil kronološko prva oseba, ki je bila obujena s poveličanim fizičnim telesom, ki nikoli ne bo umrlo ali se razgradilo (Apostolska dela 13:35–39).

Položajna: Tudi če ne upoštevamo kronologije, »prvi sad« pomeni tudi »najpomembnejši«, in Jezus ima položaj prvega sadeža vseh, ki bodo obujeni.

Jezus je bil prvi, ki je bil kdaj koli obujen s poveličanim fizičnim telesom, in je tudi najpomembnejši med tistimi, ki bodo obujeni.

V: Kako je mogoče, da so v 1 Kor 15,22 vsi umrli v Adamu in da so vsi oživljeni v Kristusu?

O: Vsi bodo oživljeni v Kristusu na tri načine.

1. Vsi ljudje bodo oživljeni do konca tisočletja (Razodetje 20:5) pred sodbo pred velikim belim prestolom iz Razodetja 20:12–14. Človek mora biti živ, da lahko doživi drugo smrt.

2. Ponudba odrešitve in opravičenja je na voljo vsem (Rimljanom 11:32; Titu 2:11; 1 Timoteju 2:4–6; 4:10). Jezus je odrešilna žrtev za ves svet v 1 Janezu 2:2.

3. Vsi, ki verujejo, bodo deležni opravičenja (1 Timotej 4:10) in bodo večno živeli v nebesih z Bogom.

V: Ali je 1 Kor 15,22 napačen, ker so bili vsi preroki brez greha, kot učijo bahajci v knjigi »Odgovori na nekatera vprašanja«, str. 118–121?

O: 1 Korinčanom 15:22 pravi, da so grešili vsi Adamovi potomci, kar vključuje vse preroke razen Jezusa. To je pogosta napačna predstava med muslimani, ki so jo bahajci prevzeli, da so bili vsi preroki brez greha. Vendar to vodi do čudnih protislovij. Jona (za muslimane pobožni prerok Yunus) je pobegnil v Taršiš in ga je pogoltnila velika riba. Ali v tem begu ni bilo greha? Muslimani štejejo Adama za preroka, toda če ni grešil v rajskem vrtu, ali vaša definicija greha ne postane brezpomenska fraza? Mojzesu je bil prepovedan vstop v Obljubljeno deželo, ker je v Meribi izgubil živce. Ker je bil Gospod jezen na Mojzesa v 5. Mojzesovi knjigi 3:26, ali se lahko Gospod jezi na nekoga, ki ni nikoli grešil?

Tu je lekcija za vsakogar. Včasih izkrivljene predpostavke ljudi skoraj prisilijo, da izkrivljajo Sveto pismo, da bi ustrezalo njihovim predpostavkam.

V: Ali 1 Kor 15,23 kaže, da je bila Marija telesno vzeta v nebesa, kot učijo nekateri katoliški teologi?

O: Ne. Težko bi bilo verjeti, da bi se kateri koli katolik skliceval na 1 Korinčanom 15:23, ko govori o domnevnem Marijinem vnebovzetju, razen če v knjigi When Cultists Ask na str. 234 piše, da je Ludwig Ott v svoji knjigi Fundamentals of Catholic Dogma (uredil James Canon Bastible, izdala Tan Books 1960, str. 208) omenil »možnost«, da se to nanaša na Marijo.

Ker 1 Korinčanom 15,23 pravi, da vsak pride v nebesa po vrsti, Kristus pa je prišel v nebesa prvi, naj bi to očitno na nek način kazalo, da je Marija prišla druga.

Ker ta odlomek Marije ne omenja, je to nekako enako kot reči, da

1. Če je bila Marija telesno vzeta v nebesa, mora biti Marija tisti »prvi plod«, ki je tu omenjen.

2. Če je bila Marija »prvi sad«, omenjen tukaj, potem je bila Marija telesno vzeta v nebesa.

Morda je prav ta krožni sklep argumenta razlog, zakaj je Ott dejal, da gre le za možnost, in da svetopisemskega dokaza za Marijino vnebovzetje ni mogoče najti.

Poleg krožnega sklepanja je drugi problem tega argumenta v tem, da 1 Korinčanom 15,22–25 ne obravnava vnebovzetja, ampak vstajenje. Jezus je bil prvi, ki je vstal od mrtvih z nesmrtnim telesom. Katoliki in protestanti se strinjajo, da ne glede na to, kaj se je zgodilo z Marijo ob koncu njenega zemeljskega življenja, ni bila obujena od mrtvih. Nazadnje, tudi če bi se tu govorilo o telesnem vnebovzetju in ne o vstajenju od mrtvih, sta bila Enoch in Elija vzeta v nebesa še pred Kristusom.

Poskus uporabe tega verza je poučen, saj kaže, kako daleč morajo iti nekateri pametni teologi, da bi podprli telesno vnebovzetje Marije, čeprav je treba Ottu priznati iskrenost, ker je priznal, da v Svetem pismu ni mogoče najti dokaza.

V: Ali se bo v 1 Kor 15,24 Kristusovo kraljestvo resnično končalo in bo On vse predal Bogu Očetu, ali pa bo Kristusovo kraljestvo trajalo večno, kot pravita Lk 1,33 in Heb 1,8?

O: Oboje drži. Kristusovo kraljestvo ima dva vidika. Jezus je zmagoviti kralj, ki premaga svoje sovražnike, in ta del se bo končal. Jezus je večni Knez miru, in ta del se nikoli ne bo končal. Za več informacij glej Haleyevo delo Alleged Discrepancies of the Bible, str. 137–138.

V: Ali v 1 Kor 15,25–28, ker bodo vsi podvrženi Kristusu, to pomeni, da bodo vsi šli v nebesa, kot uči herezija univerzalizma?

O: Ne. To, da bo nekdo podvržen Kristusu, še ne pomeni, da bo šel v nebesa. Tudi neživi kamni in demoni bodo podvrženi Kristusu, pa vendar ne bodo šli v nebesa. Za več informacij glejte razpravo o Kol 1,20; Rim 5,19; Rim 8,29–30 ter knjigo When Cultists Ask, str. 234–235.

V: Ali krst za mrtve v 1 Kor 15,29 pomeni, da ljudje ne potrebujejo osebne vere?

O: Ne. Kot kažejo odgovori na naslednja štiri vprašanja, se vsak posameznik krsti zase, za mrtve pa ne krščujemo. Za podrobnejši odgovor glej knjigo »Ko vprašajo kritiki«, str. 464–465.

V: Ali naj kristjani v 1 Kor 15,29 krščujejo za mrtve?

O: Ne. Pavel je rekel, da če so celo ti nekristjani verjeli v vstajenje, kar dokazuje njihov krst za mrtve, zakaj vi ne morete verjeti v vstajenje? Zelo podoben argument je v delu »Teofil Autoliku« 1,13. (Teofil je bil škof v Antiohiji v letih 168–181/188 n. št.)

»Kar zadeva tvoje zanikanje, da se mrtvi obudijo … verjameš, da Heraklej, ki se je zažgal, živi; in da je bil Eskulap, ki ga je udarila strela, obujen;…« (Ante-Nicene Fathers, zvezek 2, str. 92)

Če je krst za mrtve ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko storimo, kot uči mormonizem, zakaj nam potem Sveto pismo niti enkrat ne zapoveduje, naj to storimo? Pavel je v 1. pismu Korinčanom 15:29 govoril o »drugih« (»oni«). Sekta v Pavlovem času v Grčiji, imenovana cerintijanci, je krščevala za mrtve, vendar nihče ni nikoli rekel, da bi to morali početi kristjani. (Mimogrede, cerintijci so tudi učili, da je Kristus prišel na Jezusa ob njegovem krstu in ga zapustil na križu, tako da je umrl le človek Jezus, kot navaja opomba v NIV Study Bible k 1. Janezu 4:2, str. 1911.)

V okviru eleuzinskih misterijev je obstajala doktrina o umivanjih, potrebnih za blaženost v posmrtnem življenju (Pindarjev fragment 212, Sofoklejev fragment 753). Krst v imenu drugih je bil znan, kot izhaja iz Orfikovega fragmenta 245. Za več informacij glej knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 616–618.

Seveda ne smemo posnemati mnogih praks, ki so jih izvajali Korinčani, kot so mesenost, nemoralnost, sektaštvo, zloraba Gospodove večerje in zanikanje fizičnega vstajenja Jezusa. Če nas današnje izvajanje teh praks, kot to počnejo mormoni, vodi k misli, da nam je Bog naložil intenzivno genealoško raziskovanje, pa 1. Timotej 1,3–4 in Titus 3,9 Božjemu ljudstvu zapovedujeta, naj se ne posveča neskončnim rodovnikom.

V: Ali naj v skladu s 1 Kor 15,29–30 izvajamo krst za mrtve, kot to učijo mormoni?

O: Najprej nekaj dejstev, ki niso neposredno povezana z odgovorom, nato pa odgovor.

1. Grška beseda »huper« pomeni »zaradi«, ne nujno »v imenu«.

2. Mnogi ljudje so postali kristjani zaradi pričevanja kristjanov, ki so že umrli mučeniško smrt.

3. Krst za vse kristjane pomeni, da smo v nekem smislu vsi mrtvi, to je mrtvi za sebe in živi v Kristusu (Kološanom 2,11–13).

Odgovor: Zaimki, ki jih uporablja Pavel (oni, oni in mi), jasno kažejo, da Pavel nikoli ni rekel, da bi on sam ali njegovi neposredni bralci izvajali krst za mrtve. Pavel ni ukazal, priporočil, opravil, izvajal niti rekel, da bi Korinčani izvajali krst za mrtve. V 1. pismu Korinčanom 10,18–22 Pavel omenja, da so drugi darovali žrtve malikom, vendar tega tudi mi ne smemo početi. V celotni Svetem pismu ali v zgodnji cerkvi ni nobenega primera, da bi kristjani krščevali za mrtve. Vendar so nekateri verski heretiki, imenovani cerintijci, prakticirali krst za mrtve.

Ker za to ni nobenega zapovedi ali primera, edina znana praksa pa je bila med nekrščanskimi cerintijci, so mormoni na precej trhlih tleh, ko to postavljajo za najpomembnejši del svoje vere.

Ko je Pavel govoril z Grki, je uporabil spise poganskih grških pesnikov, da bi poudaril resnične stvari, kot na primer v Apostolskih delih 17:23–29. Juda je uporabil resnične izjave iz apokrifnih knjig, da bi svojim poslušalcem jasno pojasnil svojo točko. Tudi Jezus je v razpravi s farizeji v Evangeliju po Janezu 5:31–34 uporabil tako imenovani »ad hominem« argument, da bi dokazal, da je od Boga.

Pavlova trditev v 1 Korinčanom 15,29–30 je, da čeprav so mnogi Grki neverniki posmehovali telesnemu vstajenju (1 Korinčanom 15,12; Apostolska dela 17,32), so hkrati proto-gnostični cerintijci krščevali za mrtve. Zakaj menijo, da morajo opravljati ta telesni obred krsta, če so telesa za vedno izginila?

V: Kaj je v 1 Kor 15,29–30 krst za mrtve?

O: Poleg tega verza poznamo le dva primera, oba sta poganska običaja. To so prakticirali mandajci v Mezopotamiji in cerintijci (ki so se nahajali v Korintu). Nimamo nobenega dokaza, da bi kateri koli kristjan prakticiral krst za mrtve.

V: Koga je Pavel citiral v 1 Kor 15,32–33?

O: Obstajata dva dopolnjujoča se odgovora.

1. V 15:33 („Slaba družba pokvari dober značaj“) je Pavel citiral grškega pesnika Menandra iz njegove komedije Thais. Glej tudi razpravo o Apostolskih delih 17:16–34.

2. V 15,32 je Pavel citiral Izaja 22,13. Tako kot Pavel tudi Izaja ni predlagal, da bi sledili temu praznemu izreku, ampak je Izaja izražal pogled brezbožnih ljudi.

Mimogrede, Menander je živel približno med letoma 342 in 291 pr. n. št. Izaija je preroštvo opravljal od pred letom 739 pr. n. št. do po letu 682 pr. n. št. Pavel je verjetno poznal tako Menandra kot Izaija.

V: Kako v 1 Kor 15,36, ko nekdo zastavi neumno vprašanje, na primer »kako je mogoče, da vsemogočni Bog …«, spoštljivo odgovorite na njegov ugovor, hkrati pa pokažete njegovo neumnost?

O: Če obstaja kakršna koli možnost, da gre za resničen ugovor, bi morali nanj odgovoriti. Osebo, ki zastavlja vprašanje, bi morali spoštovati. Ko pa je v vprašanju skrita napačna predpostavka, na primer, da Bog ni vsemogočen, bi morali nujno opozoriti na napako v napačni predpostavki, ki stoji za vprašanjem.

V: Ali 1 Kor 15,37 podpira herezijo reinkarnacije?

O: Ne, in sicer iz naslednjih razlogov:

1. Poveličano telo je večno in ne umre več.

2. Ta preobrazba se zgodi le enkrat.

3. Gre za spremembo v našem telesu, ne za zamenjavo našega telesa.

Za več informacij glej razpravo o Janezu 3:3.

V: Ali 1 Kor 15,38–41 na kakršen koli način podpira mormonski koncept nebesnih, zemeljskih in telestialnih nebes?

O: Ne. Ta primerjava preprosto kaže, da tako kot obstajajo različne vrste veličastva na (enem) fizičnem nebu, obstajajo tudi različne vrste veličastva v (enem) nebesih. Dejstvo, da je Pavel navedel tri primere (sonce, luna in zvezde), ne pomeni, da obstajajo tri nebesa, prav tako kot to, da je Pavel v 1 Korinčanom 15:39 navedel štiri primere (ljudje, živali, ptice in ribe), ne pomeni, da obstajajo štiri nebesa. Nebo ne bi bilo Nebo, če Jezusa tam ne bi bilo.

Po besedah Pavla v 2. pismu Korinčanom 12:2 obstajajo vsaj tri (neimenovana) nebesa. Pavel je obiskal tretje.

V: Ali je v 1 Kor 15,44 naše vstalo telo fizično ali duhovno?

O: Pavel je podal primerjavo z Izraelci v puščavi in skalo, in ta primerjava odgovarja na to vprašanje. Izraelci so dobili vodo iz fizične skale, vendar ne iz zgolj fizične skale. Kristus je bil duhovna sila za to skalo. Naša vstala telesa bodo fizična, vendar ne zgolj fizična. Prek Kristusa bomo imeli tudi dodatno duhovno razsežnost.

Justin Mučenik (pisal okoli let 138–165 n. št.) je bil grški filozof, ki se je spreobrnil v krščanstvo, ki ga je imenoval »prava filozofija«. Dobro je poznal grške argumente, ki so se posmehovali fizičnemu vstajenju »v mesu«, in je bil med prvimi, ki so na te argumente odgovorili v delu O vstajenju. Odlomki, ki jih imamo iz tega dela, so prevedeni v knjigi Ante-Nicene Fathers, 1. zvezek, str. 294–299

V: Zakaj je v 1 Kor 15,45 Jezus zadnji Adam?

O: Med Adamom in Jezusom obstajajo ključne vzporednice. Od Adama smo podedovali hude posledice, vključno s pokvarjeno, grešno naravo, ki vodi v smrt. Vsi, ki sprejmejo Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika, prejmejo novo naravo in večno življenje od Jezusa.

V: Ali v 1 Kor 15,45 dejstvo, da je bil Kristus življenjodajni duh, pomeni, da ni imel tudi fizičnega telesa?

O: Ne. Kristusovo telo je duhovno in fizično, ne le duhovno.

V: V 1 Kor 15,50 piše, da meso in kri ne moreta vstopiti v nebesa; kako lahko torej vstanemo s fizičnimi telesi?

O: Kdo pravi, da mora poveličano fizično telo imeti zemeljske lastnosti, kot sta meso in kri? Sveto pismo tega ne pravi. Nasprotno, 1 Korinčanom 15,35–44 preprosto pravi, da bodo drugačna.

V: V 1 Kor 15,50 piše, da meso in kri ne moreta vstopiti v nebesa; kako je torej mogoče, da je bil Enoch vzet v nebesa, tako da »ni videl smrti«, kot piše v Heb 11,5?

O: Očitno ima Vsemogočni Bog sposobnost, da Enocha spremeni tako, da dobi poveličano telo, ne da bi okusil smrt. Tudi ko bodo živi ljudje vzeti v nebesa, morda ne bodo okusili smrti iz istega razloga.

Če povzamemo: Bog bi lahko spremenil telesa Enocha in vnebovzetih vernikov, ne da bi okusili smrt, na enak način kot verniki, ki umrejo.

V: Ali v 1 Kor 15,51–52 izraza »življenje« in »smrt« pomenita le vero in nevere, kot to učijo bahajci v knjigi »Bahá'u'lláh in nova doba« (str. 270)?

O: Ne, Sveto pismo dosledno uči, da bo prišlo do fizičnega vstajenja.

Poleg 1 Korinčanom 15,51–52 glej:

Dan 12,2: »In mnogi, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili, nekateri k večnemu življenju, drugi pa k sramoti in večnemu preziru.«

Raz 20,5: »Ostali mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni izteklo tisoč let. To je prvo vstajenje.«

1 Sam 2,6: »Gospod prinaša smrt in daje življenje; spušča v podzemlje in dviga.«

Psalm 49:15 »A Bog bo odkupil moje življenje iz podzemlja, kajti zagotovo me bo vzel k sebi.«

Psalm 22:29: »…vsi, ki se spustijo v prah, se bodo pred Njim poklonili…«

Psalm 23:6 Potem ko je v Psalmu 23:4 govoril o senci smrti, David pravi: »V Gospodovi hiši bom prebival na veke.«

Psalm 49:8–9 »Kajti odkup njegove duše je drag, in nikoli ne bo plačilo zadostovalo, da bi živel večno in ne videl propada.«

Psalm 52:8–9 »Zaupam v Božjo ljubečo predanost na veke vekov. Hvalil te bom na veke … v prisotnosti tvojih svetnikov.«

Izaija 25,7–8: »Na tej gori bo [Bog] pogoltnil pogrinjek, ki ovija vse narode, rjuho, ki prekriva vse narode; smrt bo pogoltnil za vedno…«

Izaija 53:8–10: Potem ko je v verzih 8–9 rečeno, da bo tisti, ki trpi za nas, ubit in položen v grob bogatega človeka, bo v verzu 10 vendarle videl svoje potomce.

Vsi ti verzi so citirani iz BSB.

V: Kaj v 1 Kor 15:52 in 1 Tes 4:16–17 pravi »zadnja trobenta« o stiski?

O: Zagovorniki predtrpljenja trdijo, da je bila zadnja trobenta posebna trobenta za vernike in ni ena od sedmih trobent v Razodetju. Drugi pa ta verz izpostavljajo kot eno največjih pomanjkljivosti stališča o predtrpljenju. Trdijo, da gre za sedmo trobento iz Razodetja 11:15.

V: Kako lahko Bog v 1 Kor 15,52–54 obudi smrtno telo vernika, ki je zgorelo v pepel ali ga so požrli levi?

O: Bog je Vsemogočen in lahko stori karkoli. Z znanstvenega vidika, čeprav večina naših celic preživi (ali se razmnožuje in preživi) skozi naše smrtno življenje, je večina atomov, iz katerih so sestavljene naše celice, drugačnih atomov, kot so bili pred sedmimi leti. Zato za vstajenje od mrtvih ni potrebno, da imamo iste atome. Podobno so celice »vzorci« atomov. Bog pa lahko, čeprav mu tega ni treba, uporabi iste fizične snovi (tj. atome), ki so v pokopanem telesu. Torej to, ali je telo kristjana pokopano ali upepeljeno (bodisi po njegovi volji bodisi proti njej), nima vpliva na to, kar bo storil Bog. Vendar nekateri vidijo krščanski pogreb kot pričevanje o naši trdni upanju v vstajenje.

V: Kako in zakaj mora v 1 Kor 15,54 »tisto, kar je minljivo, … biti oblečeno v tisto, kar je neminljivo«?

O: Vse o tej skrivnosti nam ni bilo razkrite. Vendar pa obstaja nekaj naravnih primerjav, ki bi lahko nakazovale del odgovora.

Ko je grm ali majhno drevo po vseh listih napadeno s plesnijo, je edini način, da rešimo rastlino, da jo posekamo in pustimo le visok štor. Vrh je izginil skupaj z »grehom« plesni, ki jo je napadla, korenine pa so še vedno tam in zdrave. Rastlina pogosto ponovno zraste, in v času, ki je potreben za poganjanje novih listov, lahko plesen izgine, ker nima več prostora za življenje.

Če ste mislili, da je količina DNK v celici povezana s tem, kako velik ali inteligenten je organizem, vas bo morda zelo presenetilo, da ima celica žabe približno 20-krat več DNK kot človeška celica. Žaba mora imeti ne le DNK, da lahko deluje kot v vodi dihoča paglavka, ampak mora imeti tudi DNK za vse prehodne faze in končni rezultat – življenje kot žaba, ki diha zrak. Angeli in demoni nas morda gledajo in mislijo, kako neznatna in krhka bitja smo. Vendar pa bi vedno lahko rekli: »Ampak poglejte našo duhovno DNK, ki smo jo dobili od našega Očeta!«

V: Kaj lahko rečeš ali storiš v 1 Kor 15,58, ko začneš čutiti, da je tvoje delo zaman?

O: Želim si, da bi lahko vprašali Jeremija. Imel je dolgo kariero, morda več kot 55 let, kot prerok. V času svojega življenja, ko je zvesto služil ter trpel zapor in zarote proti svojemu življenju, je videl le peščico ljudi, ki so verjeli njegovim besedam. Vendar pa približno 2.600 let kasneje ljudi navdihuje Božja beseda, ki je prišla skozi njega. Če to povemo nekoliko drugače: Jeremija bi bil zelo slab sodnik glede tega, kako vplivno bosta njegovo življenje in delo.

Pismo Galatjanom 6,9 nam pravi, naj ne obupamo, saj vemo, da naše delo ni zaman, če v njem vztrajamo.

Naš cilj ni, da bi nas imeli za vplivne ali da bi sploh bili vplivni. Naš cilj je preprosto ugajati Bogu in delati tisto, kar On izrecno želi, da delamo, ne glede na to, ali se to v očeh ljudi zdi veliko ali majhno. Na koncu je zadovoljstvo, ko Bog reče: »Dobro si storil, dober in zvest služabnik!«, več vredno kot vse bogastvo tega minljivega sveta. Usmerite svoj pogled na končno nagrado in ostanite blizu Bogu v molitvi.

V: V 1 Kor 16,18 piše, da si ne zaslužimo ničesar dobrega; kako si torej ti pobožni možje zaslužijo priznanje?

O: V absolutnem smislu si od Boga ne zaslužimo ničesar razen pravičnosti (in hvala Bogu, da nam daje milost).

V relativnem smislu pa nam Bog zapoveduje, naj priznamo in spodbujamo pobožne voditelje, ki dobro služijo Bogu in drugim.

Če bi to vzeli z rezervo, bi bilo za kristjana težko delati za krščanskega šefa, ki ne bi delal te razlike. Šef bi lahko rekel: »Od vseh dobrih stvari, ki so ti bile dane v tem življenju, katero si resnično zaslužiš?« Delavec bi lahko odgovoril: »Nobene. Vse je po Božji milosti in usmiljenju.« Šef bi lahko odgovoril: »No, veseli me, da razumeš, da sem ti nameraval dati povišico, a je ne zaslužiš!«

V: Zakaj v 1 Kor 16,22 Pavel preklinja ljudi, ki ne ljubijo (fileo) Gospoda?

O: Če nekateri menijo, da Pavel želi, da gredo v pekel, to ni Božja volja, saj Ezechiel 18,23.32 in 2. Petrov 3,9 kažejo, da Bog ne želi, da bi kdor koli propadel. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Ne glede na to, da nam to pravi Pavel, so ljudje, ki ne ljubijo Jezusa, pod prekletstvom.

2. Pavel in mi bi morali moliti, da bi tisti, ki so pod prekletstvom nepoznavanja Jezusa, spoznali praznino in da bi Bog poslal kakršne koli izkušnje, tudi boleče, da bi jim pokazal, kako potrebujejo Kristusa.

3. Pavel in mi bi morali moliti, da bi tisti, ki opravljajo prekleto delo zavajanja drugih, bili prekleti z neuspehom.

V: Kako v 1 Kor vemo, da je to res napisal Pavel?

O: Nimamo nobenih dokazov, ki bi nakazovali, da ga Pavel ni napisal. To pravi že samo pismo 1 Korinčanom, zgodnja cerkev pa tega nikoli ni dvomila. Sedemnajst prednicejskih pisateljev je trdilo, da je 1 Korinčanom napisal Pavel. Klement Rimski, Polikarp, Pismo Diognetu, Irenej iz Lyona, Muratorijev kanon, Klement Aleksandrijski, Tertulijan, Hipolit, Origen, Ciprijan Kartaginski, Pierius Aleksandrijski, Adamantius, Viktorin iz Petaua, Metodij, Atanazij Aleksandrijski, Aleksander Aleksandrijski in Euzebij iz Cezareje.

Če predpostavimo, da je Pavel umrl v času Nerona, bi bila Pavlova smrt okoli leta 67 n. št.

V: Kako v 1 Kor vemo, da je današnje Sveto pismo zanesljiv zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz 1. Korinčanom citirali približno 755-krat, ne da bi pri tem upoštevali namige. Citirali so 65 % knjige 1. Korinčanom, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 282,6 od skupno 437 verzov.

Tukaj so pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom, ki so se sklicevali na verze iz 1. Korinčanom.

1. Klement (96–98 n. št.) je v bistvu pismo Klementa, rimskega škofa, v katerem Korinčanom pravi, da morajo delati tisto, kar jim je Pavel naročil pred 50 leti. V 47. poglavju Klement omenja Apola in Kefa

Klement Rimski citira 1. pismo Korinčanom 2,9: 1. Klementovo pismo, poglavje 34, zvezek 1, str. 14, zvezek 9, str. 239

Ignacij 1 Korinčanom 1:20 ¼ Citat iz Ignacijevega pisma Efežanom, poglavje 18, str. 56–57. Sledi parafraza, vendar gre za nedvoumno sklicevanje.

Ignac 1 Korinčanom 3,16; 6,19 Namig v Ignacijevem pismu Filadelfijcem, poglavje 7, str. 84

1 Korinčanom 6:19 Namig »mi smo Božji templji« v Ignacijevem pismu Efežanom, poglavje 15, str. 56

Papias piše: »Kakor pravijo starešine« in citira 1 Korinčanom 15,25–26, kot je to rekel apostol. Nato citira 1 Korinčanom 15,27–28, fragment 5, zvezek 1, str. 154.

1 Kor 6,9,10b 1½ Citat iz Pisma Polikarpa Filipljanom (110–155 n. št.), poglavje 5, str. 34

Pismo Diognetu (okoli 130–200 n. št.)

Didache (120–150 n. št.)

Muratorijev kanon (170–210 n. št.) ANF, zvezek 5, str. 603, omenja Pavlova dva pisma Korinčanom ter še 11 drugih Pavlovih pisem.

2. Klementovo pismo (120–140 n. št.), poglavje 11, str. 254, citira polovico 1. Korinčanom 2,9: »Kar uho ni slišalo, oko ni videlo in kar ni prišlo v človeško srce.«

Melit iz Sardisa (170–180 n. št.) omenja Luko in Marka kot »evangelij«. Omeni 1. pismo Korinčanom kot delo apostola. Navaja odlomek iz Pisma Hebrejcem. Govor o Gospodovem trpljenju, poglavje 9, str. 760–761

Atenagora iz leta 177 n. št. pravi: »v jeziku apostola«, nato pa takoj citira 1. pismo Korinčanom 15,54. Vstajenje mrtvih, poglavje 18, str. 159

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) v delu Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 37.4, str. 519, citira 1. pismo Korinčanom 6,12 kot delo Pavla

Klement Aleksandrijski se je v delu »Stromata« (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 11, vprašal, kaj je tista modrost tega sveta, pred katero nas je Pavel opozoril v 1 Korinčanom 3,19–21

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu »O predpisu proti heretikom«, poglavje 27, str. 256, navaja 1 Korinčanom 8,2 ter Galatčanom 1,7 in 5,7 kot besede apostola.

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu O vstajenju mesa, poglavje 48, str. 582, navaja 1 Korinčanom 15,29

Teodot, verjetno montanist (okoli 240 n. št.), namiguje na 1 Korinčanom 15,49 v 24. poglavju, str. 46

Hipolit (225–235/6 n. št.) v delu »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 7, poglavje 14, str. 107, kot svetopisemski citat navaja del 1 Korinčanom 2,13.

Julius Africanus (232–245 n. št.) v »Pismu Aristidu«, 1. poglavje, str. 125, navaja 1 Korinčanom 15:12 in pravi, da ga je zapisal apostol.

Origen (225–253/254 n. št.) citira 1 Korinčanom 1,24 kot Pavlov citat v delu *De Principiis*, knjiga 1, poglavje 2.1, str. 246. Prav tako citira 1 Korinčanom 14,15 kot Pavlov citat v delu *De Principiis*, knjiga 2, poglavje 2, str. 287

Kiprian je bil škof v Kartagini od okoli leta 246 do svoje mučeniške smrti leta 258 n. št. Omeni Prvo Pavlovo pismo Korinčanom in nato v delu »Traktați Kipriana – Pričevanja«, poglavje 90, str. 553, citira 1 Korinčanom 7,10–11. Prav tako se sklicuje na Pavla in njegovo Prvo pismo Korinčanom v »Traktatu 12«, druga knjiga, poglavje 1, str. 516

Gregor Čudežnik (240–265 n. št.) v delu Kanonično pismo, poglavje 1, str. 18, navaja 1 Korinčanom 6,13 kot besede apostola.

Pierius iz Aleksandrije (275 n. št.) v »Fragmentu 1«, str. 157, navaja 6 od 22 besed iz 1. Korinčanom 7,7 kot besede Pavla.

Adamantius (okoli 300 n. št.) v delu »Dialog o pravi veri«, peti del, poglavje 23, str. 181, navaja 1 Korinčanom 15:29

Arnobius v delu »Proti poganom« (297–303 n. št.), knjiga 2, poglavje 7, str. 435: »Ali ti še nikoli niso zazvonile v ušesih znane besede, da je človeška modrost pred Bogom neumnost?« (1 Korinčanom 3,19)

Victorinus, škof v Petauju v današnji Sloveniji (mučeniško umrl leta 304 n. št.) V svojem Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza ( ) omenja Staro in Novo zavezo, str. 345. Naštel je Pavlova pisma: Rimljanom, Korinčanom, Galatcem, Efežanom, Tesaloničanom, Filipljanom, Kolosanom in Timoteju ter v 16. poglavju na str. 345 citira 1 Timotej 3:15. Nato na str. 346 citira 1 Korinčanom 15:53

Metodij (270–311/312 n. št.) citira 1 Korinčanom 7,34 kot Pavlovo besedilo. »Pogostitev desetih devic«, razprava 1, poglavje 1, str. 311.

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) citira 1 Korinčanom 2,9 kot besede apostola Pavla ter Pismo Kolosanom 1,16–17 kot Pavlove besede v delu »Pisma o arijanski hereziji«, 1. pismo, 5. poglavje, str. 293

Euzebij iz Cezareje (318–325 n. št.) navaja celoten odlomek iz 1 Kor 15,55–56. Razlaga evangelija, knjiga 4, poglavje 11, str. 7

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (318–339/340 n. št.) je napisal celotne komentarje k Evangeliju po Luku in 1. pismu Korinčanom. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 41

Hegemonius (4. stoletje) citira 1 Korinčanom 13,8–10: »V tistem prvem pismu Korinčanom namreč Pavel pravi …« (govori Arhelaj) »Disputacija z Manesom«, poglavje 37, str. 211

Zeno (4. stoletje)

Victorinus iz Rima (po letu 363 n. št.)

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v Prazničnem pismu 39, str. 552

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) citira 1 Korinčanom 3,8 kot »te besede Korinčanom« v delu O Trojici, knjiga 8, poglavje 5, str. 139

Delo »Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlova dva pisma Korinčanom kot del Novega testamenta. Citira 1 Korinčanom 1,1–2a.

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija (370/371 n. št.)

Marcel iz Ankyre (okoli leta 374 n. št.)

Basilij iz Kapadokije (357–378/379 n. št.) navaja 1 Korinčanom 3,13 kot apostolovo besedilo. V delu »O Duhu«, poglavje 15.36, str. 22. Prav tako pravi, da je 1 Korinčanom 7,6 Pavlovo delo. Pismo 8, poglavje 3, str. 117

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.)

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Apollinaris iz Laodiceje (okoli 390 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.)

Gregor iz Elvire (po letu 392 n. št.)

Amfilohij (–397 n. št.) v delu Iambi ad Seleucum

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) 1 Korinčanom 15,51–52 »božanski apostol … Korinčanom« O nastanku človeka, poglavje 32.6, str. 412

Didimus Slepi (398 n. št.)

Makarij/Simeon (4. ali 5. stoletje)

Maksimin (4./5. stoletje)

Petilianus (4./5. stoletje) se sklicuje na 1 Korinčanom 7,5

Timotej iz Aleksandrije (4. ali 5. stoletje)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Flavian iz Antiohije (404 n. št.)

Gaudentius (po letu 406 n. št.)

Janez Krizostom (392–407 n. št.) je moral 1. pismo Korinčanom resnično ceniti, saj je o njem napisal 44 pridig, ki so nam ohranjene še danes. Pravi, da sta 1. pismo Korinčanom napisala Pavel in Sostene.

Kromacij (umrl leta 407 n. št.)

Severian (po letu 408 n. št.)

Niketa iz Remesiane (366–okoli 415 n. št.)

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) navaja del 1. Korinčanom 15,10 kot Pavlovo besedilo. Obramba proti pelagianom, poglavje 10, str. 127

Jerome (373–420 n. št.)

Sozomen (370/380–425 n. št.) navaja 1 Korinčanom 11,12 kot besede apostola Pavla. Sozomenova Cerkvena zgodovina, knjiga 4, poglavje 29, str. 324

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) v delu »Božje mesto«, knjiga 17, poglavje 5, str. 345, navaja 1 Korinčanom 10,17 kot besedilo apostola Pavla

Polpelagianec Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Instituti« (knjiga 9.3, str. 264) navaja četrtino verza iz 1. Korinčanom 3:16; 4:16 kot besede Pavla

Mark iz Eremite (po letu 430 n. št.)

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.)

Hesihij iz Jeruzalema (–450 n. št.)

Speculum (5. stoletje)

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Varimadum (445/480 n. št.)

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Marcion se sklicuje na 1. pismo Korinčanom po Tertulijanu.

Gnostik Ptolemaj se je po besedah Ireneja skliceval na 1. pismo Korinčanom 2,15.

Keretik Priscilian (okoli 385 n. št.)

Donatistični heretik Tikonij (po letu 390 n. št.)

Keretik Pelagij (416–418 n. št.)

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.)

Vse to imamo še danes.

3. Najstarejši rokopisi 1. Korinčanom, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

str. 11 1 Kor 1,17–23; 2,9–12, 14; 3,1–3, 5–6; 4,3–5,5, 7–8; 6,5–7, 11–18; 7,3–6, 10–14. 7. stoletje. Ustreza rokopisu Sinaiticus

7. stoletje – 1968 – Besedilo Nove zaveze.

str. 14 – 1 Kor 1,25–27; 2,6–8; 3,8–10 5. stoletje. Aleksandrijsko besedilo.

5. stoletje? – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

str. 15 (=Papirus Oxyrhynchus 1009) 1 Kor 7:18–8:4 (konec 3. stoletja). V delu »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta« je na str. 84 slika str. 15. Tukaj je datacija:

3. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

3. stoletje – 1975 – Alandova tretja izdaja

3. stoletje – 1998 – Alandova četrta revidirana izdaja

Konec 3. stoletja (Philip Comfort in David P. Barrett v delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«, 1999.)

p34 – 1 Kor 16,4–7; 10; 2 Kor 5,18–21; 10,13–14; 11,2,4,6–7 (7. stoletje) aleksandrijsko besedilo.

7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

p46 Chester Beatty II, 100–150 n. št., 1 Kor 1,1–9,2; 9,4–14,14; 14,16–15,15; 15,17–16,22 (99 % ali 431 od 437 verzov) ter drugi deli Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem. V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na str. 192 fotografija dela p46. Na str. 197–198 je tudi navedeno, da kakovost in stihometrične oznake kažejo, da je to napisal profesionalni pisar.

Prva polovica 3. stoletja – 1936 – Frederic G. Kenyon v skladu s publikacijo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

2. stoletje, leto 200 n. št. – 1935 – Ulrich Wilken v skladu s knjigo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

200 n. št. – 1968 – The Text of the New Testament.

81–96 n. št. – 1988 – Young Kyu Kim po delu The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts.

Okoli leta 200 n. št. – 1975 – Aland et al., tretja izdaja.

Okoli leta 200 n. št. – 1998 – Aland et al., četrta revidirana izdaja.

Zgodnje do sredine 2. stoletja – 1999 – »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta«. To delno temelji na dejstvu, da je pisava zelo podobna pisavi na papirusu Oxyrhynchus 8 (konec 1. ali začetek 2. stoletja) in papirusu Oxyrhynchus 2337 (konec 1. stoletja).

str. 61 Rimljanom 16:23, 25–27; 1 Korinčanom 1:1–2, 2–6; 5:1–3, 5–6, 9–13; Filipanci 3:5–9, 12–16, Kološanom 1:3–7, 9–13, 1 Tesaloničanom 1:2–3; Titu 3:1–5, 8–11, 14–15; Filemonu 4–7. okoli leta 700 n. št.

okoli leta 700 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Okoli leta 700 n. št. – 1975 – Aland in drugi, tretja izdaja.

Okoli leta 700 n. št. – 1998 – Aland in drugi, četrta revidirana izdaja.

Vaticanus [B] 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Bohajski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Gotska [Goth] 493–555 n. št.

Aleksandrijski [A] okoli 450 n. št.

Efraemov reskript [C] 5. stoletje

Za več informacij o zgodnjih rokopisih 1. pismo Korinčanom glejte www.BibleQuery.org/1 Corinthians Manuscripts.html.