< Vprašanje o Svetem pismu iz knjige Exodus

V: Kako vknjižnici vemo, da mora biti Knjiga Izhoda v Svetem pismu?

O: Med drugim zato, ker so Jezus in številni drugi v Svetem pismu potrdili Staro zavezo in se na to knjigo Tore sklicevali kot na Sveto pismo. Za nadaljnje študijsko branje si oglejte vprašanja na koncu tega poglavja o judovskih in zgodnjekrščanskih piscih, ki so se sklicevali na Knjigo Izhoda. Glejte tudi vprašanja o Mateju 22:32 in Luku 2:23.

V: Kakšna je vrednost Knjige Izhoda?

O: Knjiga Izhod je knjiga, ki jo je treba brati in doživljati, ne pa jo uporabljati le za učenje dejstev. Čeprav sta tako Knjiga Izhod kot Knjiga Deuteronomija navedli Deset zapovedi, je Knjiga Izhod edinstvena v tem, kar nam pripoveduje o nadlogah in osvoboditvi iz Egipta. To ni le zanimiva zgodovina; prikazuje Božji značaj in Božje ravnanje s svojim ljudstvom. Bog svojega ljudstva ne reši iz težkih časov, ampak ga rešuje skozi težke čase. Bog je za osvoboditev svojega ljudstva uporabil naravna sredstva (porodnice), naravna sredstva v nadnaravni intenzivnosti (nekatere od nadlog) ter nadnaravna sredstva (razdelitev Rdečega morja ob pravem času).

Exodus prikazuje, kako se Bog posamično navezuje na Mojzesa in Arona, pa tudi na faraona. Bog je bil zelo potrpežljiv do Mojzesove negotovosti glede vodenja, vendar se je hkrati zdel tudi »strogi«, ko je Mojzes izgubil živce pred vsemi Izraelci.

Izkušnje iz Exodusa so bile ključne za opredelitev izraelske identitete kot Božjega izbranega ljudstva. V težkih časih so ostali skupaj, doživeli veliko osvoboditev in blagoslov, predvsem pa so skozi vse to videli Božje delovanje v svojih življenjih.

Brez Exodusa ne bi imeli pojma o pashi in bi zamudili veliko tipologije Gospodove zadnje večerje. Tako kot so bili Izraelci obiti uničenja zaradi krvi jagnjeta, tako smo tudi mi obiti uničenja zaradi krvi Jagnjeta, ki odvzema grehe sveta.

V: Kateri so različni načini razumevanja knjige Exodus?

O: Knjiga Exodus je globoka in jo je mogoče razumeti ter preučevati na mnogih različnih ravneh.

1) Poleg splošne krepitve naše vere knjiga Exodus razreši nekaj manjših ugank, na primer, zakaj je bilo v Egiptu toliko semitskih sledov, ki so nato izginile; zakaj je nato Tutmozis IV. postal faraon, čeprav je bilo navedeno, da ni bil prvi v vrsti za prestol; in kdo so bili poznejši »Habiru, ki so divjali« in so kasneje uničili nekatera kanaanska mesta.

2) Gre za natančno zgodovino Izraelcev in tega, kako so se iz klana razvili v narod.

3) Je knjiga o Bogu, ki razkriva Njegov značaj v zvezi s tem, kako ravna s človeštvom. Prikazuje, kako je združil naravna in nadnaravna sredstva, da je deloval v zgodovini ter se spopadal s svojim ljudstvom in njihovimi zatiralci.

4) To je knjiga zakona, tistega, kar je Bog zapovedal svojemu ljudstvu, da bi ga spoštovalo.

5) Podobno kot Nehemija je to knjiga o pobožnem vodstvu, o tem, kako je en človek skupaj z Bogom premagal vojsko in 47 let uspešno vodil toliko ljudi.

6) To je knjiga za vse Božje ljudstvo, da se tudi mi lahko spodbudimo v prepričanju, da nas bo Bog osvobodil, da tudi mi lahko doživimo srečanje z Njim in da si Bog lahko ustvari dom v šotoru naših src.

7) To je knjiga vzorcev (2. Mojzesova knjiga 25,40) o osvoboditvi, srečanju in življenju v čaščenju ter o tem, kaj je Bogu všeč in kaj mu ni všeč.

V: Kakšen je v 2. Mojzesovi knjigi pregled vsebine knjige?

O: Ker obstajajo različni načini gledanja na 2. Mojzesovo knjigo, imajo različni komentarji precej različne preglede. Tukaj je splošni pregled.

I. Suženjstvo v Egiptu (2 Mz 1–14)

A. Pot k faraonu (2 Mz 1–4)

1. Izraelovo suženjstvo (2 Mz 1)

2. Nevarnost, ki grozi Mojzesu (Ex 2)

3. Božji klic (Ex 3,4)

B. Osvoboditev – Pusti moje ljudstvo (Ex 5–14)

1. Dve soočenji (2 Mz 5–7,13)

2. Prva nadloga – kri (2 Mz 7,14–25)

3. Druga nadloga – žabe (2 Mz 8,1–15)

4. Tretja nadloga – uši (Ex 8:16–19)

5. Četrta nadloga – muhe (2 Mz 8,20–32)

6. 5. nadloga – pogin živine (2 Mz 9,1–7)

7. Šesta nadloga – vreznine (2 Mz 9,8–12)

8. Sedma nadloga – toča in ogenj (2 Mz 9,13–35)

9. Osma nadloga – kobilice (Ex 10:1-20)

10. Deveta nadloga – Tri dni teme (2 Mz 10,21–29)

11. Deseta nadloga – Prvorojenci in pasha (2 Mz 11,1–12,30)

12. Prečkanje Rdečega morja (2 Mz 12,31–14,31)

II. Življenje v puščavi (2 Mz 15–40)

A. Pot na Sinaj: potovanje v zaupanju v Boga (2 Mz 15,1–18,27)

1. Mirjamina pesem – spomin na Božjo rešitev (2 Mz 15,1–21)

2. Mara in Elim – ali bo Bog poskrbel v sušni deželi? (Ex 15:22–27)

3. Mana in prepelice – ali bo Bog nahranil na neplodnem kraju? (Ex 16)

4. Masa – neuspeh na preizkušnji vere (2 Mz 17,1–7)

5. Amalekiti – ali bo Bog zaščitil? (2 Mz 17,8–15)

6. Vse zmorem sam – še več odnosov, ki jih je treba spremeniti (2 Mz 18)

B. Srečanje z Bogom na Sinaju (2 Mz 19–24)

1. Doživeti Boga (2 Mz 19)

2. 10 zapovedi, oltarji, prepoved malikov (2 Mz 20)

3. Civilni zakoni (2 Mz 21–23,10)

4. Sobote in prazniki (2 Mz 23,11–19)

5. Božja obljuba za poslušnost (2 Mz 23,20–33)

6. Večerja z Bogom (2 Mz 24)

C. Čaščenje v šotoru – Priprava na Božjo prisotnost med vami

1. Razvijanje našega razumevanja

a. Materiali – darovanje Bogu (2 Mz 25,1–9)

b. Skrinja – kraj srečanja z Bogom (2 Mz 25,10–22)

c. Božja prisotnost za mizo (2 Mz 25,23–30)

d. Svetilnik – Božja luč v naših življenjih (2 Mz 25,31–40)

e. Šotor – osebna intimnost z Bogom (2 Mz 26)

f. Oltar za žgalne daritve – darovanje stvari Bogu (2 Mz 27,1–8)

g. Dvorišče šotora – zbiranje v Božjem imenu (2 Mz 27,9–19)

h. Nikoli ne dopusti, da bi v tvojem čaščenju zmanjkalo olja (2 Mz 27,20–21)

2. Posvetitev

a. Oblačila Božjih duhovnikov (2 Mz 28)

b. Posvetitev Božjih duhovnikov (2 Mz 29)

3. Kaj počnejo duhovniki

a. Kadilni oltar – ali so vaše molitve dišeče? (2 Mz 30,1–10)

b. Nikoli ne pozabite, da smo bili odkupljeni za visoko ceno (2 Mz 30,11–16)

c. Umyvalniki – naša potreba po vsakodnevnem umivanju (2 Mz 30,17–21)

d. Olje za maziljenje (2 Mz 30,22–33)

e. Kadilo (2 Mz 30,34–38)

f. Umetniki (2 Mz 31,1–11)

g. Znak spoštovanja sobote (2 Mz 31,12–18)

D. Upornost, pokora in obnovitev (2 Mz 32–33)

1. Zlato tele – kako so lahko? Bi mi lahko? (2 Mz 32)

2. Obnova – ali lahko mi? (2 Mz 33)

3. Poslušnost in ponovno srečanje (2 Mz 34)

E. Ponovna vzpostavitev bogoslužja v šotoru po pokori (2 Mz 35,1–39,43)

F. Bog med vami – kako je postavljena vaša šotorna svetišče? (2 Mz 40)

1. Priprava na Božji prihod (2 Mz 40,1–33)

2. Bog prihaja v slavi (2 Mz 40,34–38)

V: Kdo je v Ex prvi odgovarjal na vprašanja o Exodusu?

O: Kolikor mi je znano, je bil prvi, ki je zapisal odgovore na vprašanja o Exodu, Filon, helenistični Jud iz Aleksandrije, ki je živel od okoli leta 20 pr. n. št. do leta 50 n. št. Na žalost so se do danes ohranili le nekateri fragmenti njegovega dela o Exodu.

V: Kako je v 1. poglavju Ex lahko v 430 letih nastalo toliko ljudi?

O: Odgovor najdete v razpravi o 4. knjigi Mojzesovi 1.

V: Zakaj bi v 1. poglavju Ex ljubeči Bog dopustil, da so Hebrejci 400 let živeli v suženjstvu?

O: Človekovo življenje, pa čeprav traja 400 let, je le kratek trenutek v primerjavi z večnim življenjem v nebesih. Bog dopušča, da njegovo ljudstvo trpi na zemlji, celo nepravično trpljenje, saj je to le začasna faza, Bog pa nas bo v nebesih nagradil.

Vendar pa Bog tega ni le dopustil, ampak je to morda bilo pravzaprav veliko blagoslov za Izraelce. V tem času je bilo v Kanaanu veliko bitk: tukaj je nekaj izmed njih:

Ker so bili Izraelci sužnji v Egiptu in pastirji, ki so jih Egipčani prezirali, se niso asimilirali z Egipčani. Knjiga 735 Baffling Bible Questions Answered (Odgovori na 735 zagonetnih biblijskih vprašanj), str. 49, to lepo pojasnjuje: »Pogosto so stvari, ki se v našem življenju zdijo najbolj boleče, v resnici Božja blagoslova v preobleki, ki jih kot take prepoznamo šele takrat, ko sčasoma razkrije namen, ki ga je imel Bog v mislih.«

V: Koliko let je bila stara Mirjam v 2 Mz 1,7–8?

O: Ne vemo, vendar je bila očitno dovolj stara, da je lahko pazila na dojenčka, a še premlada, da bi morala delati. Morda je bila 8–12 let starejša od Mojzesa.

V: Kako se v Ex 1,8 arheološko vključujejo vladarji Hiksosi?

O: Hiksosi so bili ljudstvo iz Bližnjega vzhoda, ki je zaradi svojih vrhunskih bojnih vozov osvojilo Egipt v obdobju od 1760 do 1640 pr. n. št. Nekaj časa so vladali Egiptu, nato pa so bili postopoma izgnani v obdobju od 1573/55 do 1540 pr. n. št. Ko so Jakob in njegova družina odselili v Egipt, so bili na oblasti Egipčani iz časa pred Hiksosi, kot navajata 1. Mojzesova knjiga 46:34 in 43:32.

Prva Mojzesova knjiga 46:34 pravi, da Egipčani ne bi bili v družbi pastirjev, Hiksosi pa so bili imenovani »pastirski kralji«.

Prva Mojzesova knjiga 43:32 pravi, da ti Egipčani ne bi jedli skupaj z [azijskimi] Hebrejci.

Torej, če Hiksosi niso mogli biti egiptovski vladarji, ko je Jakobova družina prišla v Egipt, bi »novi faraon« z nezaupanjem gledal na tiste, ki so zasedali visoke položaje pod prejšnjim faraonom. Poleg tega bi lahko domačini, ko so bili Hiksosi izgnani, še vedno z nezaupanjem gledali na neegipčanske Azijce, kot so Hebrejci.

V: Ali je v Ex 1:8–10 na kratko res, da ni arheoloških dokazov, ki bi podprli trditev, da so Izraelci bili v Egiptu, kot je trdil ateist (Capella)?

O: Ne, dokazov je veliko. Ne le da obstajajo omembe »Habiru«, ampak papirus Brooklyn 35.1446 prikazuje številne primere Azijcev, ki so dobili egipčanska imena. Nekateri od teh Azijcev izhajajo iz plemen Isahar in Ašer. Za podrobnejši odgovor glejte tudi naslednje vprašanje, za več informacij pa razpravo o 2. Mojzesovi knjigi 11,5–12,30.

V: Ali so v 2. Mojzesovi knjigi 1,8–10 kateri koli predkrščanski poganski pisci omenjali Mojzesa?

O: Po eni strani Origen (225–254 n. št.) v svoji »Prvi pridigi k Komentarju o Visoki pesmi« na str. 273 pravi, da ga ni omenil nihče, kar potrjuje tudi opomba prevajalca št. 37. (Ancient Christian Writers, zvezek 26.) Vendar pa Julij Afričan (235–245 n. št.) trdi drugače. Piše: »Polemo, na primer, v prvi knjigi svoje Grške zgodovine pravi: ›V času Apija, sina Foroneja, je del egipčanske vojske zapustil Egipt in se naselil v Palestini, imenovani Siriji, nedaleč od Arabije: to so očitno tisti, ki so bili z Mojzesom.‹« Tudi Apion, sin Poseidoniusa, najbolj prizadeven med gramatiki, v svoji knjigi Proti Judom ter v četrti knjigi svoje Zgodovine pravi, da so se v času Inaha, kralja Argosa, ko je nad Egiptom vladal Amosis, Judje pod vodstvom Mojzesa uprli. Tudi Herodot omenja ta upor in Amosisa v svoji drugi knjigi, na določen način pa tudi same Jude, saj jih uvršča med obrezane in jih imenuje Asirci iz Palestine, morda zaradi Abrahama. Tudi Ptolemaj iz Mendeja, ki pripoveduje zgodovino Egipčanov od najzgodnejših časov, podaja enak opis vseh teh stvari; tako da med njimi na splošno ni nobene razlike v kronologiji, ki bi bila vredna omembe.« Očetje pred nicejskim koncilom, zvezek 6, Julij Afričan, fragment 13, str. 124.

V: Ali obstaja v Ex 1,8–10, poleg Svetega pisma, kakšen dokaz, da so bili Izraelci v Egiptu v suženjstvu ali da so iz Egipta odšli?

O: Nekateri kritični »znanstveniki« še vedno verjamejo v zastarelo teorijo, da ni dokazov niti o tem, da so Izraelci bili v Egiptu, niti o tem, da so iz njega odšli. Morda bi morali prebrati »napis na steni«. Slika na steni grobnice Khnumhotepa (1892 pr. n. št.) v Beni Hasanu v Egiptu prikazuje 37 »Azijcev« oziroma neegipčanov iz Bližnjega vzhoda. Imeli so črne lase, koničaste brade, dolge večbarvne plašče, lokove in metalne palice.

Krščanski učenjaki, ki so pisali v Wycliffeovem slovarju biblijske arheologije, v »The Expositor’s Bible Commentary« in drugih knjigah, so zbrali veliko dokazov, da so Izraelci bili v Egiptu. Ne le krščanski učenjaki učijo, da so Izraelci živeli v Egiptu od približno 1875 do 1445 pr. n. št., temveč tudi posvetni arheolog David M. Rohl v svoji knjigi Pharaohs and Kings: A Biblical Quest (Crown Publishers, 1995) dokumentira dokaze, ki so skladni z izhodom Izraelcev iz Egipta. Tukaj je seznam »desetih najpomembnejših« dejstev, ki podpirajo izhod Izraelcev iz Egipta.

10. Okostja dolgodlakih azijskih ovac kažejo, da so se prvič pojavile v delti Nila v Egiptu okoli časa Jožefa (1900–1800 pr. n. št.). Jožefovo egipčansko ime »Zaphenath-Paneah« je bilo verjetno »Zat-en-aph« (tisti, ki se imenuje) in »Ipiankhu« (Ipu je živ). Ime Ipiankhu in njegove različice so bile pogoste v Jožefovem času, vendar niso bile zelo pogoste niti prej niti kasneje. Mnoga druga hebrejska imena so najdena v egipčanskem papirusu v Brooklynskem muzeju (35.1446). Pod faraonom Sobekhotepom III. (približno 1540 pr. n. št.) je bilo veliko število sužnjev premesteno na območje Teb. Od 95 imen je bilo več kot 50 % imen Azijcev, ob njih pa so bila navedena njihova egipčanska imena. Mnoga od teh egipčanskih imen imajo kot prvi del imena »tisti/tista, ki se imenuje«. Nekateri od teh ljudi so bili zabeleženi kot pripadniki prav plemen Isahar in Ašer.

Poleg tega sta med hebrejskimi imeni tudi Menahem in Šifra. To se je sicer zgodilo 100 let pred Šifro iz 2. knjige Mojzesove. Walter Kaiser v delu A History of Israel, str. 84, in v The Expositor’s Bible Commentary, 2. zvezek, str. 307, omenja, da med dvema semitskima imenoma ime Šifra verjetno izhaja iz Sp-ra (lepa), ime Puah pa verjetno izhaja iz ugaritske besede »Pgt«, ki pomeni »dekle« ali »čudovita«.

Poleg tega Leidenški papirus 348 vsebuje ukaz, naj se »razdelijo žitne racioni vojakom in ‚Apiru‘, ki prevažajo kamne do velikega pilona Ramzesa«. ‚Apiru‘ so bili verjetno Hebrejci.

9. Neegipčanski namestnik je bil smiselna izbira. Če bi se Jožef poskušal upreti, mu Egipčani ne bi sledili. Zapisano je, da so Kanaanci, kot sta bila Meri-Ra in Ben-Mat-Ana, zasedali visoke položaje na egipčanskem dvoru. Semit po imenu Yanhamu je bil namestnik Amenhotepa III. s sedežem v Gazi.

8. Opečne opeke so se uporabljale za gradnjo nekaterih egipčanskih mest, kot je Pithom. V Pithomu so na najnižji plasti našli opeke, narejene s slamo. Na vmesni plasti so opeke vsebovale le strnišče. Na zgornji plasti so arheologi ugotovili, da so bile opeke narejene brez kakršnega koli veziva. V grobnici egiptovskega plemiča po imenu Rekhmere / Rek-mi-Re v Tebah iz 15. stoletja pr. n. št. je upodobljena slika sužnjev, ki izdelujejo opeke.

7. Obstajajo dokazi o veliki katastrofi z velikim številom na hitro pokopanih trupel. Vendar pa veliko število smrtnih žrtev ne dokazuje niti ne ovrže, da je bil vzrok za to nenaden dogodek, ki se je zgodil čez noč.

Poleg tega Tacit v 5. knjigi dela »Zgodovina« navaja različne domneve, da naj bi Judje izvirali s Krete, iz Egipta, iz Etiopije ali da naj bi bili Asirci, nato pa pripoveduje zanimivo zgodbo. »Večina pisateljev pa se strinja, da je nekoč v Egiptu izbruhnila bolezen, ki je grozno pohabila telo, in da je kralj Bocchoris v iskanju zdravila zaprosil za nasvet Hammonovo preroštvo, ki mu je naročilo, naj očisti svoje kraljestvo in to raso, ki jo bogovi sovražijo, odpelje v neko tujo deželo. Ljudstvo, ki so ga po vztrajnem iskanju zbrali in se je znašlo v puščavi, je večinoma sedelo v omamljenosti žalosti, dokler jih eden izmed izgnancev, po imenu Mojzes, ni opozoril, naj ne iščejo pomoči niti pri Bogu niti pri ljudeh, saj so jih oba zapustila, ampak naj zaupajo sami sebi in za svojega nebeško poslanega voditelja sprejmejo tistega človeka, ki jim bo prvi pomagal, da se rešijo sedanje bede… Mojzes, ki si je želel za prihodnost zagotoviti svojo oblast nad narodom, jim je dal novo obliko čaščenja, nasprotno vsemu, kar prakticirajo drugi ljudje. … Zakoljejo ovna, očitno v posmeh Hammonu, in žrtvujejo vola, ker ga Egipčani častijo kot Apisa.« (citat iz dela Letopisi in Zgodovine avtorja P. Corneliusa Tacita, Encyclopedia Britannica, Inc. 1952.)

6. Egipčanski tekst, datiran okoli leta 1350 pr. n. št., opisuje čuden dogodek iz preteklosti: »Sonce je zakrito in ne sije v oči ljudem. Ko je sonce skrito za oblaki, življenje ni več mogoče. Ra [bog] je odvrnil svoj obraz od človeštva. Če bi le sijalo vsaj eno uro! Nihče ne ve, kdaj je opoldne. Senca ni razpoznavna. Sonce na nebu spominja na luno…« To bi se lahko nanašalo na temo, ki je legla nad deželo. Verjetno se ne nanaša na izbruh vulkana na otoku Thera, saj se je to zgodilo približno 200 let prej. (To je iz Ipuwerjevega papirusa).

5. Faraon Tutmozis IV. očitno ni bil prvorojenec. Na »Steli sanj« Tutmozisa IV. (1421–1410 pr. n. št.), najdeni med sprednjimi tacami Sfinge v Gizi, je bog Harmakhis obljubil Tutmozisu posebno pomoč, da bo postal naslednji faraon, v zameno za odstranitev peska, ki se je nakopičil ob Sfingi. Verjetno ne bi potreboval posebne pomoči, če bi bil prvi v vrsti naslednikov svojega očeta Amenhotepa II. (1450/1447–1401/1385). Walter Kaiser v knjigi A History of Israel na str. 90 navaja, da se je najstarejši brat Tutmoza IV. imenoval Webensenu. Webensenu je bil pokopan v kraljevski grobnici in verjetno je bil prav on tisti, ki je umrl med deseto nadlogo. Drugi sin Amenhotepa II. je bil Khaemwaset, ki se je poročil še pred smrtjo. Kot pravi Kaiser: »Čeprav torej stele s sfingo ni mogoče šteti za neposreden dokaz smrti prvorojenca, so egiptologi odkrili dovolj dokazov, ki podpirajo zgodnji datum izhoda iz Egipta in dejstvo, da Tutmozis IV. resnično ni pričakoval, da bo nasledil očeta na prestolu.«

4. Mešana egipčansko-hebrejska pisava v jamah blizu gore Sinaj opisuje razdelitev morja, Mojzesa in lov na prepelice. Najbolj zanimivo pa je, da je bil jezik mešanica egipčanskega in hebrejskega. Tudi zgodovinar Diodor Siculus (10 pr. n. št.) je vedel za to. Poleg tega so na vhodu v bakrene rudnike na Sinaju na stotine napisov. Večina jih je v egipčanskih hieroglifih, vendar je približno 40 napisov v nekakšni proto-sinaitski abecedni pisavi iz 15. stoletja pr. n. št. Vendar so ti dokazi »sporni«, saj ni mogoče določiti, kdaj so bili ti zapisi narejeni.

3. Egipčanska vojska, ki je pred tem časom nadzorovala Kanaan, je bila nenavadno odsotna. O egipčanski vojski ne slišimo veliko, dokler ne pride do časa faraona Setija I., ki je leta 1300 pr. n. št. uničil Hazor.

2. V Jerihu je Bryant G. Wood odkril močne zidove, velike količine žita (kar kaže na kratko obleganje) in nobenih sledov plenjenja (saj je žito še vedno bilo tam). John Garstang je bil tisti, ki je prvi odkril obilje ogljenelega žita. V knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 182–183, so omenjeni nekateri dokazi za potres z magnitudo 8 po Richterjevi lestvici, ki bi lahko pustil razpoke v zidovih. Notranji zidovi iz blata so se zrušili čez zunanji kamniti zid in tako oblikovali priročno klančino. Kdaj se je ta osvojitev zgodila? Keramična posoda s Cipra kaže na datum med letoma 1450 in 1400 pr. n. št. Na egipčanskih amuletih je vklesano ime takratnega faraona, vse do Jozuejevega časa. V začetku 20. stoletja je John Garstang napačno datiral jerihonske zidove v Jozuevo obdobje, vendar je Kathleen Kenyon dokazala, da se je Garstang motil, kot navaja Wycliffe Bible Dictionary na str. 575. Datiranje s pomočjo ogljika-14 postavlja uničenje v leto 1410 pr. n. št. +/- 40 let.

1. Kar zadeva uničenje mest v Kanaanu, Jozue navaja le naslednja uničena mesta: Debir, Eglon, Hazor, Hebron, Jerih, Lahiš, Libna, Makkeda in Ai. Arheologi so ugotovili, da so bila v tistem času uničena naslednja mesta: Arad, Debir, Hazor, najdišče v el-Khalilu (Hebron?), Jerih in Lahiš. Najdišče v Beitinu (Betel?), mesto Gibeon in najdišče v Khirbet Nisya so bila zapuščena. Morda je bilo majhno mestece Ai tako popolnoma uničeno, da najdišča nikoli ne bodo našli. Kdo je uničil ta mesta? Tabličke iz Tell el-Amarne nam to jasno povedo. Pisma iz Tell el-Amarne so bila napisana iz Kanaana egiptovskemu faraonu okoli leta 1500–1370 pr. n. št. V njih se omenja strašni »Habiru, ki divja«. Zanimivo je, da omenjajo tudi kralja Lab’ayuja iz Šekema [gibeonskega mesta], ki je bil izdajalec, ker je bil v zavezništvu z habirskimi vsiljivci. Kasneje tudi stela faraona Merenpta/Merneptaha (1229/1225 pr. n. št.) omenja ljudstvo imenovano Izrael na severu Kanaana.

Poleg tega revija »Biblical Archaeology Review«, zvezek 7 (september–oktober 1981), navaja, da obstajajo dokazi o sirsko-palestinskih ostankih v bližini Qantirja v Egiptu iz obdobja 1700–1500 pr. n. št.

Poleg tega Julius Africanus (pisal med letoma 235–245 n. št.) omenja starogrške zgodovinarje, ki so pisali o izhodu iz Egipta. »Polemo, na primer, v prvi knjigi svoje Grške zgodovine pravi: ›V času Apija, sina Foroneja, je del egipčanske vojske zapustil Egipt in se naselil v Palestini, imenovani Sirski, nedaleč od Arabije: to so očitno tisti, ki so bili z Mojzesom.‹ Tudi Apion, sin Poseidoniusa, najbolj pridni med gramatiki, v svoji knjigi Proti Judom in v četrti knjigi svoje Zgodovine pravi, da so se v času Inaha, kralja Argosa, ko je v Egiptu vladal Amosis, Judje pod vodstvom Mojzesa uprli. Tudi Herodot omenja ta upor in Amosisa v svoji drugi knjigi, na določen način pa tudi same Jude, saj jih uvršča med obrezane in jih imenuje Asirci iz Palestine, morda zaradi Abrahama. Tudi Ptolemaj iz Mendeja, ki pripoveduje zgodovino Egipčanov od najzgodnejših časov, podaja enak opis vseh teh stvari; tako da med njimi na splošno ni nobene razlike v kronologiji, ki bi bila vredna omembe.« Očetje pred nicejskim koncilom, zvezek 6, Julij Afričan, fragment 13, str. 124.

To ni prvič, da kritični »znanstveniki« niso bili seznanjeni z arheološkimi odkritji. Na primer, arheologi so odkrili Hetite leta 1892. Vendar so nekateri znanstveniki še deset let kasneje (1902, E.A.W. Budge) dvomili v njihov obstoj.

Zaključek: Težko je plavati proti toku, ko se ta skeptična teorija utaplja v morju dejstev. Arheologija danes torej kaže, da biblijski zapis potrjuje zanesljivost Biblije. Ker je Biblija natančna pri prikazovanju toliko majhnih podrobnosti, bi jo morda morali šteti za natančno tudi v tem, kar sama predstavlja: Božje sporočilo nam.

Drugi viri zanimivih arheoloških informacij o Izraelcih v Egiptu so: *Can Archaeology Prove the Old Testament?* avtorja Ralpha O. Muncasterja, *Encyclopedia Britannica*, *Encyclopedia of Bible Difficulties* avtorja Gleasona Archerja (Zondervan), »Evidence for Faith« avtorja Johna Warwicka Montgomeryja, »The New International Dictionary of the Bible« avtorjev J. D. Douglasa in Merrilla C. Tenneyja, »735 Baffling Bible Questions Answered«, str. 53, »The New Evidence That Demands a Verdict« avtorja Josha McDowella ter revija »The Biblical Archaeology Review«.

Oglejte si tudi zanimiv videoposnetek o datiranju Izhoda: https://www.youtube.com/watch?v=2JusQxiTXnE.

V: Ali je v Ex 1,8–10 res, da je »dobro ugotovljeno, da so Egipčani sami zgradili vsa svoja mesta in spomenike«, kot je trdil ateist (Capella)?

O: Sploh ne. Odgovor najdete v prejšnjem vprašanju.

V: Zakaj je v Ex 1,8–10 Bog dopustil, da je bil njegov narod zatiran?

O: Bog včasih dopusti, da je njegovo ljudstvo zatirano iz različnih razlogov: zaradi vzgoje (Sodniki), zaradi ločevanja tistih, ki niso hoteli slediti, kot na primer v izgnanstvu itd. V tem primeru pa, čeprav Sveto pismo tega izrecno ne navaja, lahko ugibamo.

Predstavljajte si, da so bili ljudje dobro plačani zidarji, ki so bili dobro obravnavani, ko je na prizorišče stopil Mojzes in rekel, da jih bo Bog osvobodil. Zakaj bi hoteli slediti Mojzesu, če je bil faraon do njih tako prijazen? Čeprav bi bila svoboda v obljubljeni deželi boljša, mnogi med njimi ne bi hoteli zapustiti udobja. Predstavljajte si, kako so se nekateri med njimi, ko so se pakirali za odhod, spraševali, kako bodo preživeli težko življenje v puščavi, ko so doslej poznali le udobno življenje. Predstavljajte si, kako so morali zaupati Bogu celo za vodo in hrano, ko je v puščavi ni bilo ničesar, medtem ko so bili prej tako udobno nastanjeni, da niso morali zaupati Bogu za ničesar. Tako lahko vidimo vsaj nekaj razlogov, zakaj jim je Bog dopustil te težave.

Kljub temu so se nekateri v puščavi še vedno pritoževali, nekateri so se hoteli vrniti v Egipt, spet drugi pa so izpodbijali Mojzesovo avtoriteto.

Morda nam to ni všeč, a včasih nas mora Bog spraviti v neugodno situacijo, preden se zberemo, premaknemo in storimo tisto, kar Bog od nas želi.

V: Kaj vemo izven Svetega pisma o egipčanskih sužnjelastnikih iz 2 Mz 1,11?

O: Egipčanski izraz »ser« je upodobljen na stenski poslikavi v tebanski grobnici Rekhmireja, ki je bil nadzornik izdelave opek za Tutmoza III. Poslikava prikazuje sužnjelastnike s težkimi biči. Egipčanski hieroglif je zanimiv: glava in vrat žirafe.

Stenna slika v Abd-el-Gurnahu prikazuje gradnjo Amonovega templja v Karnaku s sužnji, ki izgledajo semitsko. Nad njimi stoji nadzornik sužnjev z naslednjim napisom: »Nadzornik pravi svojim delavcem: palica je v moji roki; ne bodite lenobni.« Zanimivo je, da so Izraelci v 2. Mojzesovi knjigi 5,17 izrecno obtoženi, da »so lenobni«.

V: Kje sta v 2. Mojzesovi knjigi 1,11 ležali mesti Pithom in Ramzes?

O: Pithom (hiša [boga] Atuma) leži ob vadi Tumilat tik vzhodno od delte Nila. Gre bodisi za ruševine v Tell er-Rababeh bodisi za Tell el-Maskhuta, ki leži 8–9 milj vzhodneje. V Tell el-Maskhuti so našli opeke, izdelane brez slame. Septuaginta dodaja, da gre za isto mesto kot »On« ali Heliopolis.

Nekoč se je menilo, da je mesto Ramzes ležalo v Tanisu/Zoanu. Vendar pa se zdaj domneva, da je bilo v bližini Qantirja, kot navaja Hans Goedicke v reviji Biblical Archaeology Review, zvezek 7 (sept.–okt. 1981). Obstajajo dokazi o sirsko-palestinskih ostankih iz obdobja 1700–1500 pr. n. št.

V: V Ex 1,11, od kod izvira izraz »faraon«?

O: Pomen besed se sčasoma včasih spremeni. Med letoma 2500 in 2000 pr. n. št. je »faraon« prvotno pomenil »velika hiša« (palača), vendar je postopoma začel pomeniti egiptovskega kralja, ki je tam prebival.

V: Kako sta v Ex 1,15 dve hebrejski babici lahko skrbeli za toliko hebrejskih porodov?

O: Očitno nista pomagali pri vsakem porodu, ampak sta nadzorovali druge. Egipčansko družbo so urejali nadzorniki različnih obrti.

V: Ali v 2 Mz 1,15–19 obstajajo poleg Svetega pisma še kakšni drugi dokazi o imenih Šifra in Puah?

O: Ne poznam nobenega dokaza o imenu Puah. Vendar egipčanski papirus v Brooklynskem muzeju (35.1446), napisan približno leta 1540 pr. n. št., omenja neko Šifro. Ta Šifra je živela več kot stoletje pred Šifro, omenjeno v 2. Mojzesovi knjigi.

V: Kako je v 2. Mojzesovi knjigi 1,16–19 Bog lahko blagoslovil hebrejske porodničarki Šifro in Puo, ker sta lagali faraonu?

O: Kristjani imajo različna mnenja o tem.

1. Mnogi pravijo, da je Bog blagoslovil njuno vero, ker sta se zavzeli za pravičnost, in jima je odpustil laž, ki sta jo povedali zaradi tega. Poleg tega Deset zapovedi takrat še niso bile dane.

2. Drugi pravijo, da verniki v situacijah, kjer gre za življenje in smrt, ne bi smeli govoriti resnice zlobnim ljudem, ki si tega ne zaslužijo.

3. Šifra in Pua nista mogli osebno pomagati pri rojstvu vseh teh otrok: verjetneje sta nadzorovali »vojsko« porodničark, ki so opravljale to delo. Porodničarke pod njunim vodstvom so morda lagale ali namerno zamujale.

V: Ali ni bilo v Ex 1,16 nerazumno, da je faraon hotel ubiti Izraelce, saj so bili dobri sužnji?

O: Verjetno je bilo okoli 4,1 milijona Egipčanov (+/- milijon). Glede na to, da je bila rodnost Izraelcev višja od rodnosti Egipčanov, je njihovo prebivalstvo morda znašalo okoli 2 milijona, zato je faraon postal zaskrbljen.

Kot stranska opomba: medtem ko je faraon ukazal, naj se ubijejo vsi hebrejski dečki, je Bog ironično poskrbel, da je eden od njih odraščal v njegovi lastni hiši.

V: Zakaj je v 2. Mojzesovi knjigi 1,16 faraon želel ubiti hebrejske dečke namesto deklic v času, ko se je rodil Mojzes? Človek bi pomislil, da bi moralo biti ravno obratno, saj bi moški/dečki, rojeni prej, v istem obdobju lahko zaplodili več žensk, kar bi povzročilo večje povečanje prebivalstva. Ali pa zakaj ni ubil obeh spolov?

O: Sveto pismo ne navaja, zakaj je faraon sprejel to odločitev. Vendar pa lahko vidimo več možnih razlogov.
1) Egipčani so se morda bali, da bi fantje, ko bi odrasli, postali vojaki in se uprli. Žensk pa se Egipčani niso toliko bali.

2) Dekleta bi bila še vedno precej koristne delavke, saj je bil Egipt pomemben izvoznik tkanin, in bi lahko bile tkalke.

3) Dekleta bi lahko bila žene ali priležnice egiptovskih moških in rodila otroke, ki bi bili vzgojeni kot Egipčani.

V: Zakaj je bil v 2 Mz 1,16 Mojzes v nevarnosti, da ga bo faraon ubil, saj njegov starejši brat Aron očitno ni bil v takšni nevarnosti?

O: Po mnenju Walterja Kaiserja v knjigi A History of Israel, str. 89, če bi se Mojzes rodil leta 1526 (80 let pred izhodom iz Egipta), bi se rodil v prvem letu vladavine Tutmoza I. (1526–1512 pr. n. št.), ki je očitno bil faraon, ki je izdal ta odlok.

Kot stranska opomba: faraon, ki je hotel ubiti Mojzesa po tem, ko je ta ubil Egipčana, je bil verjetno Tutmozis III. (1504–1450 pr. n. št.). Noben drug faraon ni živel dovolj dolgo, in bodisi je poročilo v knjigi Izhod točno, bodisi bi morali reči, da je bilo »veliko naključje«, da je edini faraon, ki je živel dovolj dolgo, ravno vladal v pravem času, da se to ujema.

V: Ali naj verniki v 2 Mz 1,17 bojijo Boga?

O: Da. Glej drugi del odgovora na vprašanje o 2. Mojzesovi knjigi 9:30.

V: V Ex 2:1, kako podobna je zgodba o Mojzesu v košari zgodbi o Sargonu?

O: Sargon iz Akada (okoli 2355–2279 pr. n. št.) je bil po legendi položen v košaro iz trstja, premazano s smolo, in spuščen po reki. Vrtnar Akki ga je rešil in vzgojil kot svojega sina. Mojzesova mati pa je to storila zaradi kraljevega zakona in ga ni zapustila, ampak je poslala Mirjam, da je pazila nanj.

V: Kaj je v 2 Mz 2,2–3 nenavadnega pri hebrejskih besedah?

O: V 2 Mz 2,2 je pridevnik v izrazu »lep/zdrav otrok« ista hebrejska beseda za »dobro«, kot jo najdemo v 1 Mz 1. V 2 Mz 2,3 je hebrejska beseda za »koš« ista beseda, ki se uporablja za Noetovo barko. Hebrejska beseda za »trstje« (brez samoglasnikov) je ista beseda kot Rdeče morje/Trstno morje, ki so ga prečkali Mojzes in Izraelci.

V: Če je Bog v 2. poglavju 2. knjige Izhoda ljubil Mojzesa, zakaj je dopustil, da je bil Mojzes izpostavljen tako veliki nevarnosti utopitve, izpostavljenosti in krokodilom?

O: Bog vse vidi, in gotovo je, da nekaterih stvari ne vidi tako, kot jih vidimo mi. Vsemogočni Bog je bil dovolj mogočen, da bi zagotovil Mojzesovo varnost. Tudi če smo sredi najstrašnejše poplave, je najvarnejše mesto v središču Božje volje.

Prepričan sem, da je ta izkušnja Mojzesu še bolj utrdila prepričanje, da je bil rešen za posebno poslanstvo. Drugi so lahko videli, da če je Bog lahko ohranil Mojzesa, lahko ohrani tudi njih.

V: Zakaj bi se v 2 Mz 2,5 faraonova hči hotela kopati v Nilu, in kaj je z krokodili?

O: Danes krokodilov severno od Asuana ni, v antičnih časih pa so se pojavljali vse do Memfisa na severu. Princesa bi se želela kopati v delti na severu (kjer so živeli Hebrejci), da bi se izognila krokodilom. Verjetno se je faraonova hči kopala v manjšem pritoku, ne nujno v glavnem toku Nila. Poleg tega je bilo to kopanje verjetneje namenjeno obrednemu očiščenju kot le umivanju.

V: Ali v Ex 2,7–10 vemo kaj o faraonovi hčeri tudi izven Svetega pisma?

O: Mogoče, saj bi lahko šlo za kraljico Hatšepsut. Mojzes je bil star 80 let, ko se je začel izhod iz Egipta, ki se je začel okoli leta 1447 pr. n. št., plus minus 4 do 5 let. To bi pomenilo, da je bil faraon Tutmozis III. (1504–1450 pr. n. št.) tisti, ki je zatiral Izraelce. Potovanje iz Egipta se je odvijalo predvsem v času vladavine njegovega sina Amenhotepa II. (okoli 1445–1425 pr. n. št.). Mimogrede, na »Steni sanj« Tutmoza IV. se mu v sanjah prikaže Sfinga in mu napove, da bo naslednji faraon, čeprav ni bil prvorojenec. Kakorkoli že, 80 let pred letom 1447 pr. n. št. je leto 1527 pr. n. št. Kraljica Hatšepsut, hči faraona Tutmoza I., je vladala kot regentka, medtem ko je bil Tutmoz III. še otrok (1504–1482 pr. n. št.). Zato ni gotovo, da je bila faraonova hči v tem primeru kraljica Hatšepsut, saj je faraon nedvomno imel tudi druge hčere, vendar bi lahko bila. Če pa je bila ona, je bila za kratek čas druga najvplivnejša oseba v Egiptu.

V: Ali je ime Mojzes v 2 Mz 2,10 egipčansko ali hebrejsko?

O: Ime Mojzes je nenavadno, ker je oboje. V hebrejščini ime Mosheh izhaja iz besede masah, kar pomeni »izvleči«. V egipčanskem jeziku glagol ms/mes pomeni »izvlečen, rojen« ali »(tak in tak bog) se je rodil«. Slovnično gre za staro egipčansko perfektivno obliko. »ms« je pogosta končnica v imenih Ptahmose, Thutmose, Ahmose in Ramose. Ungerjev biblijski slovar navaja, da lahko egipčansko ime »ms’« pomeni »otrok ali sin«.

V: Kako je Mojzes v 2 Mz 2,14–15 zapustil Egipt v strahu pred kraljevim jezo, saj je v Heb 11,27 Mojzes zapustil Egipt brez strahu pred kraljevim jezo?

O: V 2. Mojzesovi knjigi 2,14–15 je Mojzes, ko je bil star 40 let, prvič zapustil Egipt v strahu pred kraljevim jezo. V 2. Mojzesovi knjigi 13–14, ko je bil star 80 let, je Mojzes drugič zapustil Egipt, ne da bi se bal kraljevega jeza, in Hebrejcem 11,27 opisuje prav to drugo zapustitev. Mojzes se je drugič vrnil, da bi se soočil s svojim strahom, toda tokrat je vedel, da mora izpolniti poslanstvo in da ga bo Bog zaščitil.

Če se mi v strahu umaknemo pred preizkušnjo naše vere, nas Bog včasih pozneje pošlje nazaj, da se soočimo z enako preizkušnjo.

V: Zakaj je v 2 Mz 2,18 Mojzesov tast imenovan Reuel, če je v 2 Mz 3,1 in 4,18 imenovan Jetro?

O: Tudi moj tast je imel dve imeni, ki nista bila povezana (v kitajščini in angleščini), zato menim, da to ni nič nenavadnega. To verjetno ni bilo nič nenavadnega za Abrama/Abrahama, Sarai/Saro, Jakoba/Izraela, Ben-Onija/Benjamina, Zaphenath-Paneaha/Jožefa, Hošeja/Jozueja, Gideona/Jerubbaala, Ammiela/Eliama, Batšebo/Bat-šuo, Azarija/Uzija, Abijama/Abija, Joahaz, sin Jošije/Šaluma, Eljakim/Joakim, Joachin/Jekonija/Konija, Sedekija/Matanija, Hananija/Šadrak, Mišael/Mešak, Azarija/Abednego, Daniel/Belteshazzar, Simon/Peter, Jožef/Barnaba, Silas/Silvanus in Saul/Pavel.

Ljudje so pogosto imeli različna imena v različnih jezikih, očitno pa je bilo precej običajno tudi to, da so si kasneje pridobili še eno ime v istem jeziku, kot bi vam lahko povedala imena Gideon/Jerubbaal in Hoshea/Joshua. Ena od domnev je, da je to pogostejše v kulturah, ki nimajo priimkov. V tem primeru Walter Kaiser v delu A History of Israel, str. 92, sklicujoč se na Ugaritic Textbook avtorja Cyrusa H. Gordona (1965), navaja, da se ime Jethro (kot tudi Hobab) pojavlja v ugaritskem jeziku. Re’u’el pomeni »prijatelj ali pastir Boga«.

Tudi v drugih kulturah so bila večkratna imena pogosta. V Egiptu so bila imena Osiris, Wennofer in Khent-amentiu vsa imena istega boga. Sebek-khu in Djaa sta bila ista oseba. V Mezopotamiji je Ahiqar ista oseba kot Aba’enlil-dari, Tiglath-Pileser pa je Pul. Zakoni Lipit-Ištar istega boga imenujejo Enlil in Nunamnir, v Hammurapijevih zakonih pa najdemo Inana/Ištar/Telitum in Nintu/Mama. V »Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 313, je navedeno, da so dvojna imena za isto osebo dobro znana tudi iz južnoarabskih virov. Poleg navedbe teh primerov Kenneth Kitchen v delu »Ancient Orient and Old Testament« (IVP 1966), str. 121–124, omenja, da so bila dvojna imena pogosta v Kanaanu, Stari Južni Arabiji, med Huriti in Hetiti.

Josephus je imel drugačno razlago. Domneval je, da je bilo Reuel njegovo ime, Jethro pa njegov naziv.

V: Zakaj naj bi v 2 Mz 2,21–22 spoštovali Mojzesa, ki je [domnevno] imel nezakonskega otroka?

O: Sveto pismo nikjer ne navaja, da bi imel Mojzes nezakonskega otroka. Ko 2. Mojzesova knjiga 2,21 pravi, da je Reuel dal Mojzesu svojo hčer Zipporo, jo je dal Mojzesu za ženo. Kot dokaz tega 4. Mojzesova knjiga 20 Zipporo imenuje njegovo ženo, v 4. Mojzesovi knjigi 25 pa Zippora, njegova žena, Mojzesa imenuje svojega »krvnega ženina«.

Vendar je zanimiva psihološka študija, kako daleč gredo nekateri ljudje pri razlagi Svetega pisma (kot na primer v 2. Mojzesovi knjigi 2,21–22), pri tem pa prezrejo povezana mesta (2. Mojzesova knjiga 4,20.25), da bi poskušali najti kakšno obtožbo proti Bogu in Njegovi Bibliji.

V: Zakaj je v 2. Mojzesovi knjigi 2:23–25 Bog počakal, da je Mojzes dopolnil 80 let, preden je osvobodil Izraelce?

O: Sveto pismo tega ne pove, vendar lahko v njem najdemo namige o nekaterih možnih razlogih.

Mojzes je bil očitno fizično dovolj močan, da je ubil Egipčana (2. Mojzesova knjiga 2,12) in pregnal več pastirjev (2. Mojzesova knjiga 2,17). Morda je bil preveč impulziven, da je v 2. Mojzesovi knjigi 2,11–12 nenadoma vzel zadeve v svoje roke in ubil Egipčana. Morda se je Mojzes moral najprej naučiti nekaj stvari o tem, kako čakati na Božje vodenje in izpolnjevati Božjo voljo na Božji način namesto na svoj način.

Mojzes je bil star 80 let, ko ga je Bog poklical iz gorečega grma. Morda se je po 40 letih življenja v oddaljeni puščavi bolje naučil zanašati se na Božjo moč.

V 2. Mojzesovi knjigi 2,23 piše, da je umrl egiptovski kralj (isto kot faraon). Ker je umrl faraon, ki je v 2. Mojzesovi knjigi 2,15 poskušal ubiti Mojzesa, se je Mojzes lahko spet pojavil pred dvorom.

Vse skozi njihovo suženjstvo Sveto pismo nikjer ne omenja, da bi Hebrejci prosili Boga za pomoč, vse do 2. Mojzesove knjige 2,23–24. Šele takrat je Bog ponovno pripeljal Mojzesa na prizorišče. To se morda zdi samoumevno, a če imate težavo, se zavedate, da imate težavo, in potrebujete Božjo pomoč, zakaj bi se potem obotavljali, da bi prosili Boga?

V: Zakaj se je v 2. Mojzesovi knjigi 3,2 angel Gospodov pojavil v gorečem grmu?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne pojasnjuje, nam goreči grm daje nekaj snovi za razmislek.

Božji čudež grma v ognju, ki se ni pogorel, bi Mojzesa pritegnil že od daleč. V prihodnosti bo Božje čudežno delovanje v Izhodu kot luč, ki sije skozi stoletja in prav tako privablja ljudi k Bogu. Ko drugim posredujemo Božje sporočilo, poskrbimo, da jim pokažemo luč Božjega značaja in del, ne pa le naših lastnih, neznatnih, človeško ustvarjenih ognjev.

Ogenj v puščavi je lahko nevaren, če moraš prehoditi veliko milj, da bi prinesel vodo za gašenje. Pesek pri tem ni ravno učinkovit. Kljub temu je bil tisti grm varen in se ni pogorel. Izraelsko ljudstvo se je nahajalo v nevarnih razmerah, saj so Egipčani hoteli ubiti novorojene dečke, kasneje pa tudi v puščavi. Vendar so bili v poslušnosti Bogu lahko varni.

Po drugi strani pa v puščavi niso bili vsi varni. Ko so nekateri neposlušali, so nekatere doletele kuge, jih je ubil ogenj ali pa jih je pogoltnila zemlja. Ne nasedajte laži, da je »Bog varen«. Bog ni varen, ampak Bog je dober. Obrnimo se k Bogu v veri in poslušnosti, da bomo po Njegovi milosti videli prijazno, usmiljeno stran Boga, ne pa strogo, jeznovito stran.

V: Kdo točno je bil v 2. Mojzesovi knjigi 3,2 angel Gospodov v gorečem grmu?

O: Beseda »angel« lahko pomeni glasnika. Obstajajo tri možnosti, in preglejmo jih vse.

Dobro angelsko bitje, ki ga je ustvaril Bog: 2. Mz 3,2 govori o »Gospodovem angelu«. Toda če bi bil to preprosto angel, zakaj bi moral Mojzes v 2. Mz 3,5 sleči čevlje, saj je bila to sveta zemlja?

Bog (bodisi Trojica bodisi Oče): Bitje je reklo: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.« Mimogrede, pojavitev Boga v Stari zavezi se imenuje teofanija.

Jezus Kristus: Zgodnja cerkev je to razumela kot pojav Jezusa, Božje Besede, pred njegovim utelešenjem na zemlji. Jezus bi lahko rekel: »Jaz sem Bog …«, prav tako pa bi Jezus lahko bil tudi glasnik ali Božja Beseda Očeta. Mimogrede, pojav, ki se v Stari zavezi nanaša izrecno na Boga Sina, se imenuje kristofanija.

Med zgodnjimi cerkvenimi pisci, ki so trdili, da je bil to Jezus, so: Prva apologija Justina Mučenika, poglavje 63, str. 184 (okoli leta 150 n. št.), Irenej (182–188 n. št.), Irenej: Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 29.2, str. 502 (182–188 n. št.), Klement Aleksandrijski v delu »Povabilo poganom«, poglavje 1, str. 173 (193–217/220 n. št.) ter Tertulijan v delu »Odgovor Judom«, poglavje 8, str. 163 (198–220 n. št.).

V: Kako je mogoče, da so bili v 2. Mojzesovi knjigi 3,8 in 1. Mojzesovi knjigi 23 Hetiti v Palestini v času Mojzesa in Jozueja?

O: Hetiti so bili razširjeno ljudstvo, ena od njihovih kolonij pa se je naselila v palestinskih gorah. Indoevropski Hetiti so leta 1590 pr. n. št. oplenili Babilon. Drugi menijo, da se to nanaša na Hatti, neindoevropsko ljudstvo, ki je bilo podjarmljeno pred letom 2000 pr. n. št. Besedi »Hatti« in »Hitti« se v hebrejščini pišeta enako.

V: Zakaj se v 2 Mz 3,8.17 in Joz 5,6 Kanaan imenuje dežela mleka in medu?

O: Za Izraelce, ki so se ukvarjali s pastirstvom, je bila to dežela bujnih gričev in dolin, primerna za rejo dobro nahranjene živine in cvetja za čebele.

V: Ali je bil Mojzes v 2 Mz 3,10 in 2 Mz 6,10–13 poklican od Boga v Midianu ali v Egiptu?

O: Mojzes je bil najprej poklican od Boga v Midianu. Ko se je vrnil v Egipt, pa je začel dvomiti, zato mu je Bog v Egiptu ponovno potrdil njegovo poklicanost. Tudi danes ljudje včasih potrebujejo ponovno potrditev tega, kar vedo, da je res.

V: Zakaj je Mojzes v Ex 3,10–4,17 potreboval poklic in zakaj ga potrebujemo tudi mi?

O: Preden je Mojzes tvegal svoje življenje, mu je Bog potrdil, da bo izpolnjeval Njegovo voljo. Ko so drugi Izraelci dvomili o tem, kdo je Mojzes in ali jim bo res povedal, kaj je prav, so jih Mojzesovi čudeži prepričali, da je bil resnično poklican. Ko je Mojzes občutil vročino faraonovega gneva in demonične čudeže faraonovih čarovnikov, je moral biti prepričan, da je prav tam, kjer mora biti.

Včasih se kristjane vpraša: »Zakaj misliš, da imaš monopol na resnico?« ali »Kdo te je poklical, da drugim praviš, da bodo šli v pekel, če zavrnejo Kristusa, Božjega Sina?« Če ne bi imeli poklica in nobenega sporočila od Boga, bi morda imeli prav. Vendar imajo vsi kristjani splošni poklic, ki ga je podelil sam Jezus v Mateju 28,18–20. Pavel ponavlja to poklicanost v 2. pismu Timoteju 4,1–2. Vsi moramo sijati kot zvezde v vesolju, ko razglašamo besedo življenja, kot piše v Pismu Filipljanom 2,15–16 in 2. pismu Korinčanom 5,18–20. Ko ljudje dvomijo v vaše pooblastilo, to ne pomeni, da imajo problem z vašo avtoriteto, čeprav bi lahko dajali vtis, da je tako. Njihovo nesoglasje se nanaša na Kristusove besede in izključujoče trditve. Včasih naša naloga ni le prepričevanje ljudi, ampak pokazati, da obstaja razlika med tem, v kar udobno verjamejo, in tem, kar je rekel Jezus. Ko enkrat vidijo to razliko, morajo sprejeti odločitev, komu bodo sledili.

Nekateri kristjani so prejeli posebno poklicanost, da gredo v določeno službo, cerkev ali med določeno skupino ljudi. Ni vsak kristjan občutil posebne poklicanosti, prav tako pa ni vsak kristjan prejel iste posebne poklicanosti. Zlahka si lahko predstavljamo, da je naša poklicanost povezana z najpomembnejšim vidikom službe, druge poklicanosti pa niso tako pomembne, vendar 1. Korinčanom 12 kaže, da to ni res. Ne glede na to, ali verjamete, da imate posebno poklicanost ali ne, smo vsi odgovorni, da ubogamo splošne pozive, namenjene vsem vernikom v Svetem pismu: da oznanjamo Božjo besedo, ljubimo druge in živimo življenje, ki poveličuje Boga.

V: Ali je bil Mojzes v 2. Mojzesovi knjigi 3,18 zavajajoč, ko je faraona prosil, naj jim dovoli tridnevno potovanje, da bi darovali žrtve?

O: Ne. Šest točk, ki jih je treba upoštevati, in nato verjeten razlog za to.

1. Bog je rekel, da bo Izraelce sčasoma za vedno odpeljal iz Egipta (2. Mz 3,17), in sčasoma je to tudi storil.

2. Bilo je Božje zapoved, ne Mojzesova lastna pobuda, da je Mojzes v tem trenutku faraona prosil le za tridnevno potovanje, namesto za dovoljenje, da zapustijo Egipt. (2. Mz 3,18)

3. Bog je z gotovostjo vedel in to povedal Mojzesu, da faraon ne bo odobril niti te manjše prošnje. (2. Mojzesova knjiga 3:19)

4. Hipotetično gledano, če bi faraon to prošnjo odobril, ni nobenega znaka, da bi Mojzes faraona prevaral in se ne bi vrnil.

5. Seveda, če bi odšli in se vrnili v Egipt, jim to ne bi preprečilo, da bi kasneje prosili za trajni odhod.

6. Molčanje o neki zadevi ni laž. Natančneje, prositi za manjšo prošnjo in molčati o večji prošnji, ki jo boš izrazil kasneje, ni laž.

Zakaj bi Bog Mojzesu najprej naročil, naj prosi le za to manjšo prošnjo? Verjetno ni šlo za prevaro, ampak za milost. Bog je faraonu in Egipčanom dal priložnost, da najprej privolijo v manjšo prošnjo in se postopoma navadijo na misel, da bi Izraelce spustili. Vendar pa je Bog, ko je dal to priložnost, že z gotovostjo vedel, kakšen bo izid faraonove svobodne odločitve. Danes Bog vsem ponuja čudovito priložnost odrešitve, vendar že vnaprej pozna izide svobodnih odločitev vsakogar.

V: Kako je Bog v 2 Mz 3,22 in 2 Mz 12,33–36 lahko rekel Izraelcem, naj od Egipčanov nekaj prosijo?

O: Hebrejska beseda sa’al pomeni »prositi«, ne »izposoditi«. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Brez prevare: Egipčani so vedeli, da Izraelci odhajajo in da bodo te stvari obdržali: 2. Mojzesova knjiga 12,31–36. Hebrejska beseda za plen, nissaltem, izrecno ne nakazuje kraje, goljufije ali prevare. Prav tako piše, da se »pogosto misli, da gre za ‚posojeno‘, zaradi vpliva slabih prevodov v času, ko hebrejščina še ni bila znana, ali pa, kot je danes, zaradi racionalističnih predsodkov«.

2. Brez prisile: Egipčani so bili do njih naklonjeni in so jih v 2. Mojzesovi knjigi 12,33–36 spodbujali k odhodu.

3. Ni bilo krivice: Ti predmeti so bili majhno nadomestilo za ubijanje dojenčkov in 400 let suženjstva. Ta tretji koncept (kot tudi prva dva posredno) je izrazil Tertulijan v delu Pet knjig proti Marcionu, knjiga 2, poglavje 21, str. 313–314 (207/208 n. št.). Ta odgovor najdemo tudi pri Ireneju (182–188 n. št.) v delu Proti herezijam, knjiga 5, poglavje 30, verz 2.

Povzetek: Izraelci so izrazili odkrito prošnjo, Egipčani, ki so jim do takrat že sočustvovali, pa so jim ugodili.

V: Kako je lahko Bog v Ex 3,22 in Ex 12,33–36 [domnevno] naučil Izraelce, naj bodo nepošteni in kradejo? (to je vprašal ateist)

O: Ste kdaj prosili za kaj? Če ja, ali to pomeni, da ste tat? Seveda ne, to je neumno. Podobno:

1. Egipčani so vedeli, da Izraelci odhajajo. Pravzaprav so v 2. Mojzesovi knjigi 12,33 Izraelce prosili, naj se pohitijo in odidejo.

2. Izraelci so Egipčane prosili za te stvari (2. Mojzesova knjiga 12:35–36).

3. Egipčani so bili do Izraelcev naklonjeni in so jim te stvari podarili (ne posodili). (2. Mojzesova knjiga 3:22; 12:36).

Kot je bilo omenjeno v prejšnjem odgovoru, v delu »The Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 324, piše, da hebrejska beseda za plen, »nissaltem«, izrecno ne pomeni kraje, goljufije ali prevare.

V: Kaj se lahko iz Ex 4 naučimo iz Mojzesovega odziva na Božji klic?

O: Bog je Mojzesu najprej pokazal svojo čudovito moč (Ex 3:2), nato potrpežljivost, s katero je prenašal Mojzesove neverne izgovore (Ex 4:1–13), in nazadnje se je njegov gnev razvnela proti Mojzesu. Imamo odgovornost, da poslušamo Božji klic in mu ne kljubujemo zaradi strahu, uporništva ali prepričanja o lastni neprimernosti. Upajmo, da ne boste prišli do točke, ko boste razjezili Boga, preden prisluhnete njegovemu klicu.

Ko je Mojzes rekel, da ni primeren, lahko vidimo dve resnici in eno nevero.

1. Mojzes je povedal dejanske resnice, da ljudje verjetno ne bi hoteli verjeti neznanemu tujcu in da je bil počasen v govoru.

2. Mojzes je resnično vedel, da sam po sebi ni sposoben uspešno izpolniti te naloge.

3. Mojzes je verjel laži brez vere, da Bog ni dovolj velik, da bi svojo voljo uresničil skozi Mojzesovo neprimernost. Molim, da če imate to laž v svojem srcu, jo boste odkrili, priznali ta greh Bogu in se odločili verjeti, da je Božja veličina večja celo od vaših najhujših slabosti.

V: Kako se v 2 Mz 4,3–5 lahko neživa palica spremeni v kačo?

O: To ni zgolj optična iluzija, saj je v 2. Mojzesovi knjigi 7,12 kača lahko pogoltnila. Bog je večji od naravnih fizikalnih in bioloških zakonov, ne obratno.

V: Ali v 2. Mojzesovi knjigi 4,11 Bog ne le dopušča, ampak tudi povzroča, da so ljudje nemi, gluhi in slepi?

O: Ali nam je to všeč ali ne, Bog zavestno dopušča vsako zlo in vsako oviranost, ki se zgodi. Poleg tega ima Bog pogosto poseben namen, ko ljudi ustvari na določen način. Prek Mojzesa se je zgodilo toliko mogočnih čudežev, vendar se je Bog odločil, da ga ustvari z govorno motnjo (2. Mojzesova knjiga 4:10–13, 6:12, 30) in da je ne odstrani. Podobno se je prek Pavla zgodilo toliko čudežev, vendar se je Bog v 2. pismu Korinčanom 12:7–9 odločil, da Pavlovega trna ne odstrani.

V: Zakaj je bilo ime »Jetro« v 2. Mojzesovi knjigi 4:18 zapisano na različne načine?

O: V mnogih jezikih, vključno z arabščino, se končnica samostalnika razlikuje glede na to, kako se uporablja v stavku. Ime Jetro je bilo v hebrejščino transliterirano na enem mestu z eno končnico, na drugem mestu pa z drugo končnico. Enako velja za Arabca Gešema/Gašmu v Nehemiji 2:19; 6:1–2, 6. Pri 2. Mojzesovi knjigi 4:18 je še posebej zanimivo, da sta obe končnici prisotni v istem verzu. Očitno pisci niso bili preveč natančni pri doslednem zapisovanju imen, zato tudi mi ne bi smeli biti.

V: Zakaj je Mojzes v 2. Mojzesovi knjigi 4:18 rekel, da želi iti v Egipt, »da bi videl, ali so še tam«?

O: Ne glede na to, ali so bili njegovi razlogi pravi ali napačni, se je Mojzes odločil, da bo ostal nejasen in skril svoj glavni razlog za vrnitev v Egipt. Sveto pismo ne zagovarja Mojzesove skrivnostnosti; le jo zabeleži.

V: Kako je bil Izrael v 2. Mojzesovi knjigi 4,22 Božji prvorojenec?

O: Prvorojenec je imel posebne pravice, privilegije in odgovornosti. Izrael je bil Božje izbrano ljudstvo; prek njega se bo Božja beseda razširila po vsem svetu. Izrael je imel naslednje privilegije:

sprejet kot sinovi (Rimljanom 9,4)

Zaupane so jim bile same Božje besede (Rimljanom 3,2) in prejem zakona (Rimljanom 9,4)

Patriarhi (Rimljanom 9,5)

Kristusovo človeško poreklo (Rimljanom 9:5).

V: Zakaj je Bog v 2 Mz 4,24 skoraj ubil Mojzesa?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke:

Okoliščine: Čeprav je Bog vedel, da Mojzes ne bo umrl, se je Mojzesu in Zippori zdelo, da je položaj brezupen.

Vzrok: Ni navedeno, kako je bil Mojzes na robu smrti, morda zaradi bolezni, vendar sta vedela, da Bog tega ni le dopustil, ampak je to namerno povzročil.

Kaznovanje: Zippora in Mojzes nista upoštevala zaveze o obrezovanju, sklenjene z Abrahamom, zato ju je Bog kaznoval, dokler tega nista storila, sicer bi Mojzes skoraj umrl.

Opozorilo: Kot je ugotovil Mojzes, nihče ne more postati tako velik, da mu ne bi bilo več treba poslušati Boga.

V: Ali naj ljudje v Ex 4,30 verujejo zaradi znamenj?

O: Ljudje ne bi smeli verovati v Boga zgolj zaradi znamenj. Znamenja imajo svoje mesto pri utrjevanju vere v Božje glasnike. Ta znamenja niso služila kot dokaz Božjega obstoja tem ljudem; služila so predvsem kot potrditev, da je Mojzes prišel od Živega Boga.

V: Ali so ljudje v 2. Mojzesovi knjigi 4,31 in 6,9 verjeli Mojzesu ali ne?

O: Sprva so verjeli Mojzesu v 2. Mojzesovi knjigi 4:31, kasneje pa so imeli dvome v 2. Mojzesovi knjigi 6:9, ko jim je faraon povečal delovno obremenitev.

V: Kdo je bil v 2 Mz 5,2 egiptovski faraon in kdaj je bil izhod iz Egipta?

O: Faraon, ki je tu umrl, je bil verjetno Tutmozis III. Njegova glavna kraljica je bila Hatšepsut Meritre (ki ni bila njegova mati, znana Hatšepsut). Izhod iz Egipta se je zgodil okoli leta 1446/1445 pr. n. št. Razlog za to letnico 1446/1445 je 1. Kraljev 6,1, kjer piše, da je Salomon začel graditi tempelj 480 let po tem, ko so Izraelci odšli iz Egipta, in arheologi so prepričani, da je to bilo leta 966 pr. n. št.

Kot stransko opombo naj omenimo, da zgodovinar Euzebij iz Cezareje (318–339/340 n. št.) v delu Praeparatio Evangelica 9,27 navaja, da je bilo ime faraonove hčere, ki je potegnila Mojzesa iz vode, Merris. Jožef Flavij v delu Antiquities of the Jews 2, 224 (9.5) navaja ime Thermuthis, v Knjigi jubilejev 47,5 pa je zapisano, da se je imenovala Tharmuth.

To bi se zgodilo bodisi v času Tutmoza III. ali, kar je bolj verjetno, v času faraona Amenhotepa II. (1450/20–1401/1385 pr. n. št.). Njegova glavna kraljica se je imenovala Tia. Drugi kristjani so nekoč menili, da se je izhod iz Egipta zgodil veliko kasneje, v času Ramzesa II. (1290–1224 pr. n. št.). Letnica 1446/1445 pr. n. št. ustreza, ker:

1. 1. knjiga kraljev 6:1 navaja 480 let pred Salomonovim templjem.

2. V času vladavine Amenhotepa II. so bili Semiti prisiljeni izdelovati opeke.

3. Stela s sanjami Tutmoza IV. Glej razpravo o 2. Mojzesovi knjigi 12:29.

4. V Sodnikih 11:26 je navedeno, da je bilo to 300 let pred Jeftom.

5. Hazor po 13. stoletju ni bil več naseljen.

6. Tabličke iz Tell el-Amarne iz obdobja 1400–1370 pr. n. št. omenjajo strašne »Habiru« ali »Abiru«, ki so divjali. Navajajo, da so bila mesta Arad, Gezer, Aškelon in Lahiš že zavzeta.

7. Klement Aleksandrijski v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 2, omenja 450 let od časa Jozueja do Davida.

8. Ime Ramzes se je uporabljalo že pred 13. stoletjem. Glej CHRONOLOGICAL AND BACKGROUND CHARTS OF THE OLD TESTAMENT, str. 29–30, in When Critics Ask, str. 67–68. Ramose je bilo ime plemiča v času Amenhotepa III.

Z metodo ogljika-14 je bilo uničenje Jeriha datirano v leto okoli 1410 pr. n. št. Faraon, ki je vladal 40 let pred tem, bi bil Tutmozis III.

V: Ali je bil faraon iz 2 Mz 5,2 isti kot tisti iz 2 Mz 15?

O: Ni bil isti faraon. Faraon iz 1. poglavja Exodusa, verjetno Tutmozis III., je hotel Izraelce bodisi iztrebiti bodisi zmanjšati njihovo število. Faraon iz Exodusa, verjetno Amenhotep II. (1450/1420–1401/1385), pa se je osredotočil na to, da jih je uporabil kot sužnje. Ne pozabite, da je med 1. in 5. poglavjem Ex od 80-letni preskok.

V: Ali je Mojzes v 2. Mojzesovi knjigi 5:3, 8:26–27 in 10:26 le izmišljal razloge, da bi lahko odšel?

O: Sveto pismo ne navaja, ali je Bog Mojzesu naročil, naj faraonu navede te razloge za odhod, ali pa jih je Mojzes navedel na lastno pobudo. Če je veljalo slednje, upoštevajte, da Sveto pismo ne navaja, ali je Mojzes vse povedal pravilno.

V: Zakaj so v 2. Mojzesovi knjigi 5,6 za izdelavo opek uporabljali slamo?

O: Slama je opekam zagotovila večjo natezno trdnost, saj se glina, ki se je oprijela slame, ni tako zlahka luščila.

V: Kako so se Izraelci v 2. Mojzesovi knjigi 5,6–7 spopadli s tem, da so morali sami nabirati slamo?

O: Najprej morate razumeti, da je bila slama pomembna za izdelavo trdnih opek, saj je delovala kot vezivo, ki je preprečevalo, da bi se opeke kar razpadle. Poleg tega so bile opeke v Mezopotamiji sicer bolj pogoste kot v Egiptu, vendar so bila nekatera egiptovska mesta, kot je Pithom, zgrajena iz opek. V grobnici egiptovskega plemiča po imenu Rekhmere / Rek-mi-Re v Tebah iz 15. stoletja pr. n. št. je upodobljena slika sužnjev, ki izdelujejo opeke. Slika tega je v knjigi The New International Dictionary of the Bible na str. 174.

Ruševine v Pithomu kažejo opeke s slamo na najnižji ravni, opeke samo s strniščem na vmesni ravni in opeke brez vlaknatega materiala na zgornji ravni. Opeke so merile od 13 x 13 x 3,5 palca (33 x 33 x 9 cm) do 16 x 8 x 6 palcev (41 x 20 x 15 cm).

V: Zakaj je v 2 Mz 6,1 posebej omenjena Božja mogočna roka?

O: V tistem času so egipčanski faraoni redno uporabljali izraz »imetnik [mogočne] roke« kot del svojih nazivov. 2. Mojzesova knjiga 6,1 poudarja, da njihove ponosne roke niso bile nič v primerjavi z Božjo roko.

V: Katere so v 2. Mojzesovi knjigi 6,3 in drugih odlomkih nekatere težave s teorijo JEPD?

O: Teorija JEPD je bila prvič zasnovana v devetnajstem stoletju, še preden so znanstveniki lahko dokazali, da so v Mojzesovem času pisali tudi navadni ljudje. Trdi, da je bilo prvih pet (ali včasih šest) knjig Svetega pisma sestavljenih iz štirih prejšnjih virov, imenovanih J (za Jehovah), E (za Elohim), P (za duhovniški) in D (za Deuteronomij).

Teorija JEPD ima številne težave, tukaj pa navajamo tri.

1. Liberalni učenjaki se ne strinjajo, kateri verzi pripadajo J, E, P in D.

2. Ta teorija temelji na uporabi različnih imen za Boga v 1. in 2. poglavju Geneze. Toda tudi druga dela počnejo enako. V Pismu Hebrejcem Jezus in Kristus v 1. poglavju nista omenjena, ampak le »Sin«. Kristus in Jezus sta sicer po tem pogosto omenjena. Vendar še nikoli nisem slišal, da bi kdo dvomil v enotnost Pisma Hebrejcem. Knjiga Jona uporablja izključno božje ime, razen kadar v Jona 3,4 govorijo mornarji. Po tem pa pripoved uporablja tudi izraz »Elohim« za označevanje pravega Boga.

3. Mnoge vrstice je treba razdeliti na dvoje. Glede na knjigo *Evidence that Demands a Verdict*, 2. zvezek, str. 134, različica teorije JEPD v *Interpreter’s One-Volume Commentary on the Bible* razdeljuje naslednje vrstice na dva ali več virov.

1 Mz 2,4; 7,16–17; 8,2–3,13; 10,1; 12,4; 13,11–12; 16,1; 19,30; 21,1–2,6; 25,11,26; 31:18; 32:13; 33:18; 35:22; 37:25,28; 41:46; 42:28; 45:1,5; 46:1; 47:5,6,27; 48:9,10; 49:1,28

2. Mojzesova knjiga 1:20; 2:23; 3:4; 4:20; 7:15,17,20,21; 8:15; 9:23,24,35; 10:1,13,15; 12:27; 13:3; 14:9,19,20,21,27; 15:21,22,25; 16:1,15; 17:1,2,7; 19:2,3,9,11,13; 24:12, 15, 18; 25:18; 31:18; 32:8, 34, 35; 33:5, 19; 34:1, 11, 14

Številke 13:17, 26; 14:1; 16:1, 2, 26, 27; 20:22.

(Peta Mojzesova knjiga ni omenjena, ker se šteje, da je v celoti »D«.)

Koliko verzov bi bilo treba po tej teoriji razdeliti na dvoje, preden ta teorija ne bi bila več vzdržna? Devetindevetdeset verzov je verjetno preveč.

V: Zakaj se v 197 odlomkih pred 2 Mz 6,3 uporablja ime Jahve, če pa 2 Mz 6,3 pravi, da se Bog z Abrahamom, Izakom in Jakobom ni razodel pod tem imenom?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

a) Resnična dejstva, ki niso del odgovora.

a1. Ker je Mojzes napisal Prvo Mojzesovo knjigo v svojem času, ne v Jakobovem, je lahko uporabil katero koli ime, ki si je želel. Na primer, ljudje pravilno pišejo, da je Kolumb prispel v Ameriko, čeprav Kolumb ni poznal imena »Amerika«. To samo po sebi pojasni vse razen 53 mest, ki so neposredni citati ali podobno.

a2. Primerjava Septuaginte in masoretskega besedila kaže, da so bili pisarji pri spreminjanju imen za Boga do neke mere svobodni. Julius Wellhausen je dejal, da je bila to največja slabost njegove lastne dokumentarne hipoteze.

a3. Božje ime so poznali Abraham, Izak in Jakob, vendar Bog ni bil v prvi vrsti znan kot Jahve. Bog je Mojzesu razkrival pomen, ki ga ni razkril trem možem pred njim.

b) Odgovor je v samem 2. Mojzesovi knjigi 6,3.

b1. 2. Mojzesova knjiga 6,3 ne pravi, da je bilo razodeto »pred Mojzesovim časom«. Pravi le: »Abrahamu, Izaku in Jakobu«.

b2. Druga knjiga Mojzesova ne pravi, da niso poznali Božjega imena. Piše le: »Pojavil sem se … vendar se jim nikoli nisem razodel po svojem imenu Jahve.« Čeprav je Bog govoril ali se je prikazal Abrahamu, Izaku in Jakobu vsaj 15-krat, se jim Bog nikoli ni prikazal na poseben način, povezan z njegovim božanskim imenom, tako kot se je prikazal Mojzesu. Dejansko, ko je Jakob po borbi v 1. Mojzesovi knjigi 32:29 prosil za ime, mu namerno ni bil dan odgovor.

V: V 2. Mojzesovi knjigi 6,3 Bog ni osebno razodel sebe kot Jahve Abrahamu, Izaku in Jakobu; kaj pa v naslednjih odlomkih, kjer se je Bog imenoval Jahve? 1. Mojzesova knjiga 15,7: »Jaz sem Jahve, ki sem te izpeljal iz Ura.« 1. Mojzesova knjiga 18,14: »Ali je kaj pretežko za Jahveja?« 1. Mojzesova knjiga 28,13: »Jaz sem Jahve, Bog tvojega očeta …«

O: To so verjetno poznejše spremembe, ki so jih vnesli pisarji. V vseh treh primerih je v grški Septuaginti uporabljena beseda Bog (theos), ne pa grška beseda za »Jaz sem« iz 2. Mojzesove knjige 3:14 (oΩ v) ali grška beseda iz 2. Mojzesove knjige 6:3 (kurios). Glej tudi prejšnje vprašanje.

V: Kako je v 2. Mojzesovi knjigi 6,16–20 mogoče, da so Izraelci bili v Egiptu 430 let, če so med Levijem in Mojzesom omenjene le tri generacije?

O: Bilo je več kot tri generacije, saj so v rodovnikih pogosto obstajale vrzeli, saj beseda »otrok« pomeni tudi »potomec«, beseda »oče« pa tudi »prednik«.

V: Zakaj se je v 2. Mojzesovi knjigi 6,20 Amram poročil s svojo teto Jochebed, saj je to v 3. Mojzesovi knjigi 18,12 prepovedano?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Levitikus še ni bil napisan, zato ju ni bilo mogoče obtožiti kršitve zakona, ki je bil šele v prihodnosti sprejet.

2. Poleg tega Sveto pismo tega ne odobrava, ampak le pošteno poroča o tem, kar se je zgodilo.

V: Ali sta bila v 2 Mz 6,20 Jokebed in Amram, Levijev vnuk, Mojzesova starša?

O: Ne nujno, saj beseda »sin« lahko pomeni tudi »potomec«, Jochebed pa v 2. Mojzesovi knjigi 2,1–9 ni omenjena po imenu. Ker je imel Kehat v Mojzesovem času 8.600 moških potomcev (4. Mojzesova knjiga 3,28), je malo verjetno, da je bil Amram, Kehatov sin, tisti Amram, ki je bil Mojzesov oče.

V: Ali je v 2. Mojzesovi knjigi 6,26–27 to knjigo napisal Mojzes, saj je o njem napisano v tretji osebi?

O: Ni razloga za dvom, da jo je napisal Mojzes. Pisanje v tretji osebi ni bilo nenavadno v antični literaturi. Med drugimi primeri so naslednji:

1. Julij Cezar, ki je napisal »Galske vojne«.

2. Julij Cezar piše delo »Državljanske vojne«.

3. Ksenofont piše »Anabasis«.

4. Jožef Flavij piše »Južne vojne«.

5. Apostol Janez piše Janezovo evangelij.

V: Zakaj je v 2. Mojzesovi knjigi, poglavja 7–11, Bog najprej poslal nad Egipčane nadloge, namesto da bi jih preprosto prepričal, naj Izraelce spustijo?

O: 2. Mz 9,16 (in Rim 9,17) pravi, da je Bog to storil, da bi pokazal svojo moč in da bi se njegovo ime razglasilo po vsej zemlji. Šest točk, ki jih je treba upoštevati.

a) Bog je suveren in ima »pravico«, da izbere kakršna koli sredstva želi.

b) Bog ni bil nepravičen do Egipčanov, ki so imeli 400 let »kulturne norme« suženjstva Hebrejcev.

c) Pogosto ljudje, ki živijo pod vodstvom nekoga, trpijo posledice odločitev svojih voditeljev.

d) Bog jim je dal priložnost, da se odločijo, ali bodo svoje sužnje izpustili. Vendar so izbrali gospodarske koristi suženjstva drugih namesto tega, da bi z drugimi ravnali tako, kot bi želeli, da ravnajo z njimi.

e) To ni bila sodba le nad Egiptom, ampak tudi nad egipčanskimi bogovi. Pokazala je, da so bili ti bogovi lažni in da je On edini pravi Bog z močjo.

f) Božje ime je bilo poveličano po vsej zemlji. Dejansko Egipčani danes gledajo na Mojzesa kot na junaka in Božjega preroka.

V: Kako je lahko bil Mojzes v 2 Mz 7,1 za faraona kot Bog?

O: Ta primerjava ne pomeni, da je bil Mojzes božanski, ampak da bi vsa komunikacija in stiki, ki jih je faraon imel s pravim Bogom, potekali prek Mojzesa, ki mu je kot prerok pomagal Aron. Glej tudi 2 Korinčanom 3,2–3, kjer smo mi pisma od Boga drugim. Kot je rekla neka gospa: »Morda smo edine Biblije, ki jih nekateri ljudje kdaj preberejo.«

V: Kako so lahko v 2. Mojzesovi knjigi 7,11.22 in 8,7 faraonovi čarovniki pokazali čarobno moč?

O: Kot stranska opomba: čarovniški trik, ki se danes izvaja s tremi skodelicami, pod katerimi so skrite žogice, so prakticirali že v starodavnem Egiptu. Čeprav lahko ljudje zavajajo druge s premetenimi, nesupernaravnimi triki, ima Satan čudežno moč, kot kažeta 2 Tesaloničanom 2,9 in Razodetje 13,13. Ti čarovniki so verjetno delovali s Satanovo močjo.

V: Kako se je v 2. Mojzesovi knjigi 7,17–22 voda lahko spremenila v kri?

O: Čeprav so Egipčani verjetno poznali rdeče usedline iz Etiopije, rdeča zemlja ne bi vplivala na vodo v vrčih in kamnitih vedrih. Obstajata dve mnenji. Ker pri Bogu ni nič nemogoče, je nesmiselno spraševati, na kakšen način je Bog to »moral« storiti. Namesto tega bi se lahko vprašali, katero mnenje ima najboljše dokaze v podporo temu, kako se je Bog odločil to storiti.

1. Kri je dejanska kri.

2. Voda je bila rdeča, kot jo povzročajo strupene alge, ki povzročajo »rdeči plim«, ki ga je mogoče opaziti v različnih oceanih in v Nilu. Alge proizvajajo nevrotoksin, ki ubija ribe in naredi vodo nepitno.

V: Ali so v 2 Mz 7,19 in 2 Mz 8,16.24 nadloge prizadele »celoten« in »vse« Egipt, ali so v 2 Mz 8,20.22 obšle Goshen?

O: 2. Mojzesova knjiga 9:6 odgovarja na to vprašanje tako, da pokaže, da je bilo, ko so rekli »celoten Egipt«, implicitno razumljeno, da je bil Goshen izključen.

V: Kako so v 2. Mz 7,20 čarovniki lahko spremenili nekaj vode v kri, saj je Mojzes vodo v reki že spremenil v kri?

O: 2. Mojzesova knjiga 7,20 pravi le, da se je voda v reki pred faraonom takoj spremenila v kri. Druga voda bi se lahko spremenila malo kasneje.

Včasih, ko Satan pozna Božji časovni načrt, poskuša zaslužiti si zasluge za to, kar stori Bog. Glej razpravo o 2. Mojzesovi knjigi 12:29 za še en možen primer. Vendar pa nekateri menijo drugače, da je »vse« pomenilo večji del vode.

V: Kdo je v 2. Mojzesovi knjigi 7:22 in 4:21 otrdil faraonovo srce?

O: Faraon je bil prvi, ki je to storil, in tudi Bog mu je otrdil srce. Ti verzi navajajo, kdo mu je otrdil srce:

Gospod bo otrdil: 2. Mojzesova knjiga 4:21

Faraon je otrdil svoje lastno srce: 2. Mojzesova knjiga 8:15,32; 2. Mojzesova knjiga 9:34; 1. Samuelova knjiga 6:6.

Srce se je otrdilo (tj. faraonovo srce se je samo po sebi otrdilo): 2. Mojzesova knjiga 7:13–14, 22; 8:19; 9:7; 9:35

Gospod ga je otrdil: 2. Mojzesova knjiga 9:12; 10:1, 20, 27; 11:10; 14:4–5, 17

Če povzamemo, kristjani, kot je bil Klement Rimski, ki je pisal v 1. Klementovem pismu, poglavje 51, str. 20 (96–98 n. št.), tega niso obravnavali kot situacijo »bodisi-bodisi«, ampak sta bila vključena oba dejavnika.

Podobna situacija je opisana v Pismu Rimljanom 1:21–32, kjer je Bog nevernim in pokvarjenim ljudem prepustil še večjo pokvarjenost. Bog je celo otrdil srce Izraela v Izaiju 63:17.

Kot stransko opombo naj dodamo, da je Bog otrdil tudi srca Kanaancev v Jozue 11:20 in Sihona, kralja Hešbona, v 5. Mojzesovi knjigi 2:30.

V: Zakaj je v 2. Mojzesovi knjigi 8,10 faraon prosil Mojzesa, naj žabe odstrani jutri in ne danes?

O: Morda zato, ker je bil dan že pozno, a kljub temu bi jih bilo mogoče odstraniti takoj. To morda kaže, kako zelo je bilo faraonovo srce otrdelo. Želel se je prepričati, da žabe ne bodo že izginile, ko se bo pogovarjal z Mojzesom.

V: Kaj so bile te »komarice« v 2. Mojzesovi knjigi 8,16–19?

O: Morda so bili to tisto, kar danes imenujemo »komarji«, ki so nadležni, a ne pičijo. Po drugi strani pa bi lahko bili tudi komarji. Ljudje niso prepričani o natančnem pomenu hebrejske besede kinnim, saj je to edino mesto v Svetem pismu, kjer se ta beseda uporablja.

V: Ali ima Bog v Ex 8,19; Ex 31,18; Dt 9,10; Ps 8,3 in tako naprej prst?

O: Ne. To je antropomorfni izraz, ki označuje Božjo moč. Kot stranska opomba: jezikoslovni izraz za uporabo dela nečesa za označevanje celote je stilistična figura, imenovana sinekdoha. Podobni primer v drugi religiji, islamu, najdemo v Bukharijevem hadisu, zvezek 9, knjiga 93, poglavje 26, št. 543, str. 409, kjer je omenjen Allahov prst.

V: V Ex 8,19; Ex 31,18; Dt 9,10; Ps 8,3 in podobno – ker je bilo napačno izdelovati kakršne koli podobe Boga, zakaj potem Sveto pismo uporablja antropomorfne opise Boga, kot so roke in podobno? (To je pred mnogimi leti rekel John L. MacKenzie.)

O: Razlika med tema dvema je razlika med sporazumevanjem in čaščenjem. Bog se je odločil, da bo komuniciral na načine, ki jih ljudje lahko razumejo, vključno z uporabo poezije in antropomorfnih izrazov, kot je »Njegova desna roka«.

Vendar pa je Bog zelo jasen, da ne želi, da bi izdelovali podobe ali risali slike za namene čaščenja ali častitve Boga.

V: Kakšne muhe so bile v 2 Mz 8,20–32?

O: Obstaja nekaj teorij. Morda so bile to tako imenovane »psje muhe«, katerih piki so boleči. Morda so predstavljale egipčanskega boga Reja. Druga možnost je, da so bile to muhe iz rodu Ichneumon, ki so predstavljale boga Uatchita. Muhe so morda privabile gnijoče žabe.

V: Kako je mogoče, da v 2. Mojzesovi knjigi 9,4; 11,7 in 12,13 nadloge niso prizadele Izraelcev, medtem ko so prizadele Egipčane?

O: Bog ima moč, da stori, kar mu je všeč. Poleg tega je Bog v 2. Mojzesovi knjigi 15,26 obljubil, da če mu bodo Izraelci poslušni, tudi v prihodnosti ne bodo imeli teh bolezni.

V: Ker so v 2. Mojzesovi knjigi 9:6, 19–20 poginile vse govedo in konji, kako so konji preživeli v 2. Mojzesovi knjigi 14:9?

O: V 2. Mojzesovi knjigi 9:6 se izraz »vse« nanaša bodisi na govedo po vsem Egiptu, bodisi na vse govedo na egiptovskih poljih, bodisi na oboje. Glede na kontekst je zaradi bližine odlomkov 2. Mojzesove knjige 9:19–20 in 9:6 očitno, da pisec ni nameraval, da bi se to razumelo kot vsaka posamezna žival, znotraj ali zunaj, ampak kot živali na polju.

V: Kaj nam 2. Mz 9,6, 19–20 pove o vzreji goveda v Egiptu?

O: Egipčanska goveda so običajno od maja do decembra, v času poplav Nila, ko so bila pašna območja poplavljena, gojili v hlevih. V delu »Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 357, je navedeno, da se je ta nadloga verjetno zgodila januarja, ko so nekatere govedo spustili na pašo. Ker se je poplava iz delte umaknila pozneje kot iz preostalega dela Egipta, je govedo verjetno ostalo v hlevih dlje. Če je govedo poginilo zaradi slinavke in parkljevke zaradi gnijočih žab, bi to vplivalo predvsem na govedo, ki je bilo na paši.

V: Ali je v Ex 9,16; Ex 11,9 Bog vzpostavil faraona le zato, da bi ga kaznoval?

O: Ne, Sveto pismo tega ne pravi. Pravi, da je Bog vzbudil faraona z njegovo trmasto hudobijo, da bi pokazal svojo sposobnost, da Izraelce izpelje iz suženjstva. Poleg tega, da uporabi zlo, da drugim pokaže svojo moč in sodbo, Bog tudi za nekaj časa dopusti, da se zlo širi, nato pa sodi po sadovih, ki jih to prinese.

V: Kako je lahko Mojzes v 2 Mz 9,19 in 2 Mz 9,27 odšel ven, da bi se srečal s faraonom med uničujočo točo?

O: Očitno toča ni bila povsod in ves čas. Tudi v orkanu je v očesu nevihte mirno. Mojzes je morda odšel k faraonu med začasnim premirjem nad delom Egipta. Druga možnost je, da je Bog zaščitil Mojzesa, ko je odšel k faraonu.

V: V Ex 9,20, Iz 28,25 in Ez 4,9, kakšno hrano so takrat pridelovali kmetje?

O: Prehrana ljudi takrat se je zelo razlikovala od prehrane v današnjih industrializiranih družbah, saj je vsebovala večjo raznolikost naravnih živil. V Starih deželah niso imeli koruze (maize) ali krompirja, saj sta ti pridelki prišli iz Amerike. Imeli so pšenico in rž, tako kot mi danes, vendar so pridelovali znatne količine drugih, starodavnih žit, ki jih danes gojimo le kot posebnosti. Na primer, enozrna pšenica, dvozrna pšenica in pira se včasih imenujejo »pokrite pšenice«; ne se mlati tako dobro kot pšenica. Rž, sorgo in proso niso tako hranljiva kot pšenica, čeprav se sorgo in proso v Afriki še vedno uporabljata. Pridelovali so tudi žito kamut, ki ima odličen okus. Druga starodavna žita sta amarant in kvinoja. Niso imeli še enega žita, tritikale, križanca med pšenico in ržjo, saj so ga prvič gojili na Škotskem leta 1875. Za več informacij glejte http://www.hort.purdue.edu/newcrop/proceedings1996/V3-156.html#EINKORNOrigin.

Kar zadeva sladila, so imeli ljudje poleg sladkorne pese v Evropi in sladkornega trsa v oddaljenih tropskih državah v bistvu le med. Med vsebuje veliko različnih kemikalij, vsaka serija divjega medu pa se nekoliko razlikuje, saj je odvisna od cvetov, ki so jih obiskale čebele. Nekdo je nekoč o medu rekel, da če bi danes obstajala nova hrana, ki bi vsebovala tisoče neznanih snovi in bi imela vsakič, ko bi bila proizvedena, drugačne kemikalije, nikakor ne bi dobila odobritve Ameriške agencije za hrano in zdravila (FDA)!

V: Kako je v 2. Mojzesovi knjigi 9,23 mogoče, da se je ogenj pomešal s točo?

O: Seveda se to ves čas dogaja v hudih točah, ki jih spremljajo strele in grom. Glede na 2. Mojzesovo knjigo 9:29 je verjetno prav to bil ogenj. Vendar pa je Bog lahko storil, kar koli je hotel.

V: Kako naj se ljudje v 2. Mojzesovi knjigi 9:30 bojijo Boga?

O: Boga se ne bojimo na enak način, kot se morda bojimo nepravičnega, zlobnega človeka. Vendar pa se moramo Boga bati na dva načina.

1. Neverniki naj se bojijo Božjega sodbe in jeze.

2. Strah pomeni tudi spoštovanje. Vsi moramo spoštovati Boga, ki nas je ustvaril, Tistega, ki je smisel našega obstoja, in Tistega, ki bo sodil vse ter ljudem podelil večno življenje ali jih obsodil na večno pogubljenje v peklu, kozmičnem smetišču. Nekateri nekristjani morda menijo, da Bog ne ustreza temu, kar si oni želijo od boga. Pravi Bog ustreza svojemu lastnemu značaju, vendar mu morda sploh ni mar, ali ustreza vašim merilom. Glej tudi odgovor na 2. Mz 20,20.

V: Kako je v 2. Mojzesovi knjigi 10,21–23 lahko temna bila samo nad Egiptom?

O: Bog je ustvaril svetlobo in jo lahko nadzira. Ne glede na to, ali je šlo za začasno spremembo sonca, naravni zakon, temen oblak, vulkanski pepel, drugo oviro ali nič od naštetega, Bog lahko deluje, kakor želi.

V: Ali obstajajo v Ex 10:21–33 kakšni arheološki dokazi za temo nad Egiptom?

O: Morda. V reviji Biblical Archaeology Review, januar/februar 1991, str. 50, piše:

»Egipčanski tekst, datiran v čas po koncu XVIII. dinastije (okoli leta 1350 pr. n. št.), opisuje nesrečo takole:

‚Sonce je zakrito in ne sije v oči ljudi. Ko je sonce skrito za oblaki, življenje ni več mogoče. Ra [bog] je odvrnil svoj obraz od človeštva. Če bi le sijalo vsaj eno uro! Nihče ne ve, kdaj je opoldne. Senca ni razpoznavna. Sonce na nebu spominja na luno…‘“

To bi se lahko nanašalo na temo, ki je prekrila deželo, vendar pa se ne bi nanašalo na izbruh vulkana na otoku Thera, saj se je ta zgodil približno 200 let prej.

V: V 2 Mz 10,29 Mojzes pravi, da se ne bo nikoli več pojavil pred faraonom. Vendar pa faraon v 2 Mz 12,31 pokliče k sebi Mojzesa in Arona. Kako je to mogoče? Ali se je Mojzes v 2 Mz 10,29 motil, in če je tako, ali mu je to naročil Bog, ali je bila to njegova lastna pobuda?

O: V 2. Mojzesovi knjigi 10,29 je bilo očitno, da je faraon imel že dovolj Mojzesa, zato je bil Mojzesov namen, da se nikoli več ne bo pojavil pred faraonom. Ko pa mu je faraon ukazal, naj pride, je moral Mojzes vendarle priti. Na to si oglejmo s treh vidikov:

a) Če bi šlo za preroštvo, potem to ni bilo res.

b) Če je to izražalo Mojzesov namen, potem je bilo resnično; Mojzes ni prišel iz lastne pobude; bil je poklican.

c) Če je bila to obljuba, potem je bila ta človeška (ne božanska) obljuba preklicana s tem, da je moral ubogati faraonov ukaz.

Skratka, Mojzes ni lagal niti ni bil zavajajoč, vendar je jasno pričakoval, da ne bo več stopil pred faraona, in v tem se je motil.

Pomembno je razumeti, da so bili preroki ljudje in da so tudi oni lahko rekli in storili kaj napačnega. Klasičen primer je, ko je Natan povedal Davidu, da lahko zgradi tempelj, nato pa je Bog v 2. Samuelovi knjigi 7,3–17 popravil Natana. Božji prerok je brez napak le takrat, ko govori kot prerok, tj. »tako pravi Gospod« ali nekaj podobnega. Ko je Mojzes izgubil živce, večkrat udaril po skali in Izraelce imenoval upornike, je te besede kasneje nedvomno obžaloval.

V: Ali je Mojzes v 2 Mz 11,3 in 4 Mz 12,3 o sebi zapisal, da je bil visoko cenjen in skromen?

O: Obstajajo tri različna stališča:

a) Mojzes je le suhoparno podajal ozadje o svojem ugledu.

b) Ker je to za Mojzesa zapisoval pisar, je pisar pod božanskim navdihom to dodal.

c) To je bil poznejši pisarski dodatek k besedilu, ki ga je Bog dopustil, da se ohrani skozi stoletja. Glej tudi razpravo o 4. Mojzesovi knjigi 12:3.

V: Ali obstajajo v Ex 11:5–12:30, poleg Svetega pisma, kakšni dokazi o kakršnih koli nadlogah, ki so se v tem času zgodile v Egiptu?

O: Morda. David M. Rohl v knjigi *Pharaohs and Kings: A Biblical Quest* (1995), str. 278–279, omenja, da so obstajali dokazi o veliki katastrofi z velikim številom na hitro pokopanih trupel. Vendar pa veliko število smrtnih žrtev ne dokazuje niti ne ovrže, da je bil vzrok za to nenaden dogodek, ki se je zgodil čez noč. To je odkril Manfred Bietak v Tell ed-Dabi. Navedeno je v delu *Avaris and Piramesse: Archaeological Exploration of the Eastern Nile Delta* (London, 1979), str. 295.

Poleg tega Jožef Flavij citira Maneta, ki pravi, da »nas je udaril božji udar«. Vendar je to v kontekstu vsiljivcev z vzhoda, ki so vdrli v Egipt, zato bi lahko šlo za nepovezan dogodek ali pa so v času Mojzesa v Egipt vdrli vsiljivci, o katerih Knjiga Izhoda molči.

V: Ali v 2. Mojzesovi knjigi 12,19 izraz »izločeni iz Izraela« pomeni izgon iz skupnosti ali morda smrt oziroma usmrtitev?

O: Krščanski učenjaki se v tem ne strinjajo, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, 2. zvezek, str. 375.

Izgon: Komentar k Svetemu pismu: Stara zaveza, str. 128. Komentar k Svetemu pismu za vernike, str. 98, pravi: »To pomeni, izključen iz tabora in njegovih privilegijev. V nekaterih kontekstih izraz ›izobčen‹ pomeni obsojen na smrt.« Večina komentatorjev bi rekla, da to pomeni smrt.

V: Kako je v 2 Mz 12,29 [domnevno] vse ljubeči Bog, ki je tako ljubeč, kot je le mogoče, lahko ubil egiptovske prvorojence?

O: Noben verz v Svetem pismu ne pravi, da je Bog vse ljubeč, in noben verz ne pravi, da je Bog tako ljubeč, kot je le mogoče. Božjo ljubezen uravnotežajo njegove druge lastnosti. Glede tega, kako je lahko Bog iz Svetega pisma ubil egiptovske prvorojence, glej odgovor na naslednje vprašanje.

V: Zakaj je bil v 2. Mojzesovi knjigi 12,29–30 Bog [domnevno] nepravičen, ko je ubil vse egiptovske prvorojence namesto samega faraona, saj je grešil prav faraon?

O: Bog ni bil nepravičen. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Vsi Egipčani so Izraelce zasužnjili. Faraon sam ni bičal sužnjev; to so počeli egipčanski nadzorniki. 400 let je egipčanska družba menila, da je normalno izkoriščati hebrejske sužnje.

Ljudje pogosto nosijo posledice dejanj drugih. Mame, odvisne od kokaina, rodijo otroke z manjšimi možgani, ki so odvisni od kokaina. Milijoni so umrli zaradi morilskega norosti Hitlerja in drugih. Te stvari se dogajajo v padlem, nepravičnem svetu. Vendar si oglejte naslednjo točko.

Popolna pravičnost je odložena do sodnega dne. Na primer, v Luku 13,1–5 so Jezusu poročali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Jezus je rekel, da se to ni zgodilo zato, ker bi bili slabši od drugih Galilejcev, ampak da boste tudi vi poginili, če se ne boste pokesali. Nekateri so v tem življenju za iste stvari kaznovani strožje kot drugi. Vendar bo na sodnem dnevu Bog sodil pravično in vse popravil.

V: Kateri arheološki dokazi v 2. Mojzesovi knjigi 12,29 kažejo, da je faraonov sin umrl tik pred izhodom iz Egipta?

O: Na »Steli sanj« Tutmoza IV. (1421–1410 pr. n. št.), najdeni med sprednjimi tacami Sfinge v Gizi, je bog Harmakhis obljubil Tutmozu posebno pomoč, da bo postal naslednji faraon, v zameno za odstranitev peska, ki se je nakopičil ob Sfingi. Verjetno ne bi potreboval posebne pomoči, če bi bil prvi v vrsti naslednikov svojega očeta Amenhotepa II. (1450/1447–1401/1385)

Walter Kaiser v knjigi A History of Israel na str. 90 navaja, da se je najstarejši brat Tutmoza IV. imenoval Webensenu. Webensenu je bil pokopan v kraljevski grobnici in verjetno je bil prav on tisti, ki je umrl med deseto nadlogo. Drugi sin Amenhotepa II. je bil Khaemwaset, ki se je poročil še pred smrtjo. Kot pravi Kaiser: »Čeprav torej stele s sfingo ni mogoče šteti za neposreden dokaz smrti prvorojencev, so egiptologi razkrili dovolj dokazov, ki podpirajo zgodnji datum izhoda iz Egipta in dejstvo, da Tutmozis IV. resnično ni pričakoval, da bo nasledil očeta na prestolu.«

V: Kako je lahko v Ex 12,29–30 pravičen in ljubeč Bog ubil egiptovske prvorojence, če ti niso imeli nobenega vpliva na faraonovo odločitev?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Smrti ne dokazujejo, da so bili Egipčani ali njihove živali krivi za faraonovo odločitev.

2. Proti ubijanju dojenčkov in zatiranju se egiptovsko ljudstvo očitno ni uprlo niti ni storilo ničesar vse do 2. Mojzesove knjige 12,33. Celo v 2. Mojzesovi knjigi 14,5 so Egipčani želeli, da se Izraelci vrnejo kot sužnji.

3. Pomembno je, da se upremo, saj ljudje, vključno z otroki, pogosto trpijo nesorazmerne posledice zaradi odločitev političnih voditeljev.

4. V tem življenju je veliko nepravičnosti. A prihaja dan, sodni dan, ko bo vse postalo pravično. Bog je pravičen, in bogati ter revni, zatiralci in zatirani, nacisti, Kambodžani, Sudanci in vsi ostali bodo ob koncu časov deležni popolne pravičnosti, čeprav kdo lahko reče, da si vsi želijo le pravičnost, brez usmiljenja?

V: Kako je v 2 Mz 12,30 mogoče, da ni bilo hiše, v kateri ne bi bilo mrtvega, saj so bili Izraelci prizaneseni?

O: V tem kontekstu se to nanaša na hiše v Egiptu, kjer se pasha ni praznovala.

V: Kaj v 2. Mojzesovi knjigi 13 predstavljajo štirje pashalni kelihi?

O: Čeprav je bila pasha uvedena v Knjigi Izhoda, različni kelihi, ki se ponujajo ob pashi, niso omenjeni v Stari zavezi, ampak so bili del judovske tradicije, ki se je začela v rimskih časih. Dokumentirani so v Talmudu (Pesachim 10:1).
Očitno so obstajale različne razlage simbolike, vendar je tukaj ena izmed njih: različni kelihi so predstavljali različne vrste odrešitve.

Prvi kelih je bil namenjen blagoslovu kiduš, ki se izreče na začetku pashe. Ta kelih je namenjen praznovanju tega, da jih je Bog izpeljal iz Egipta.

Drugi je bil pred glavnim obrokom, da bi proslavili osvoboditev iz egiptovskega suženjstva.

Tretji kelih so popili po »zahvalni molitvi po obroku«, da bi proslavili prikaz Božje moči.

Četrti kelih je bil ob zaključku Hallela v počastitev tega, da so postali narod.
Nekateri so imeli še peti kelih, »Elijev kelih«, ki se ni pil.

Nekatere od teh informacij izvirajo iz judovske spletne strani: http://2-passover.tripod.com/thefourcupsofwineforpassover.html.

V: Ali so morali Izraelci v 2 Mz 13,2.13 posvetiti svoje prvorojence (sinove in hčere) ali le prvorojene sinove, kot pravi 2 Mz 22,29?

O: Hebrejski in sodobni prevodi vsi navajajo sinove:

2. Mojzesova knjiga 13,2: »vsakega prvorojenca med sinovi Izraelovimi«

2. Mojzesova knjiga 13:13 »vsakega prvorojenca med vašimi sinovi«

V: Ali je bil v 2. Mojzesovi knjigi 13:4 prvi mesec Abib ali pa je bil to Nisan, kot piše v Nehemiji 2:1?

O: Takrat (1445 pr. n. št.) so ga Izraelci imenovali Abib. Več stoletij kasneje (okoli 500 pr. n. št.), pod perzijsko vladavino, so ga imenovali Nisan. Današnji Iranci (Perzijci) vseh ver praznujejo novo leto, imenovano Nowruz.

V: Ali v 2 Mz 13,19 ohranjanje Jožefovih kosti pomeni, da bi morali kristjani častiti svete relikvije, kot trdijo nekateri katoliki?

O: Ne. Dejstvo, da so bile kosti ohranjene za pokop, ne pomeni, da so bile čaščene. V Svetem pismu ni nobenega dokaza, da bi bile Jožefove kosti – ali kosti kogarkoli drugega – obravnavane kot sveti predmeti čaščenja.

Druga zapoved prepoveduje imeti kakršne koli podobe pred Bogom. V srednjem veku so različni katoliki poskušali razvrstiti grehe, med katerimi so najbolj znani »sedem smrtnih grehov«. Zanimivo pri teh različnih seznamih je, da so avtorji vseh pozabili na drugo zapoved.

V: Kako je lahko Bog v Ex 13,21–22; Ex 14,19–20; Ex 40,38 spremljal Izrael kot oblak in ognjeni steber?

O: Ker se je Bog že pojavil kot trije obiskovalci Abramu in kot ogenj v grmu Mojzesu, se mu pojaviti kot oblak ali ognjeni steber sploh ne bi bilo težko. Verjetno je za nas težje prekiniti naše predstave o tem, kaj mora Bog storiti, kot pa je za Boga, da se pojavi v kakšni obliki.

V: Zakaj je v 2 Mz 14,6–7 faraon preganjal vse Izraelce s samo 600 bojnimi vozovi?

O: Čeprav so bili bojni vozovi v antičnih časih mogočno orožje, večina Izraelcev pa ni imela orožja, je odgovor v tem, da 2. Mojzesova knjiga 14,7 pravi, da je faraon vzel 600 najboljših bojnih vozov in vse druge bojne vozove, 2. Mojzesova knjiga 14,9 pa pravi »in vojsko«. Tudi 2. Mojzesova knjiga 15,4 omenja faraonove bojne vozove in njegovo vojsko.

V: Kakšni so bili egipčanski bojni vozovi v tistem času, kot je opisano v 2. Mojzesovi knjigi 14,6–7?

O: Arheologi navajajo, da so bili bojni vozi v severni Mezopotamiji podobni vozovom, v katerih so se vozili trije ali štirje ljudje ter do štirje osli ali konji. Egipčani so imeli nekaj takšnih bojnih vozov, dokler niso Hiksosi po letu 1586 pr. n. št. s svojimi vrhunskimi bojnimi vozi osvojili večino Egipta. Po tem času so bili egipčanski bojni vozi zelo lahki, z dvema konjema in dvema možema. Eden od moških je bil voznik bojnega voza, drugi pa lokostrelec. Kolesa so bila velika, običajno s šestimi naperami. Na osih bojnih vozov ni bilo špic do perzijskega obdobja. Bojni vozi so bili pomembno orožje v vojni na suhem, ravnem terenu, vendar niso bili preveč uporabni v gorah ali na vlažnem, razmočenem terenu.

V: Kako je faraon v 2 Mz 14,9–28 in Joz 24,6 imel »konjenike«, saj vojske v tistem času niso imele konjenice?

O: To se morda nanaša na »voznike bojnih vozov«, ne na konjenico. Ko se ta beseda uporablja, je vedno v nasprotju z redno vojsko.

V: V 2 Mz 14,14 je Bog takrat bojeval za Izraelce, zakaj pa ni vedno bojeval za Izraelce tudi kasneje?

O: Bog ni bil dolžan vedno bojati se za Izraelce. Lahko se je zanje boril in se lahko vzdržal boja zanje, kadarkoli je to želel. Pogosto se zdi, da je Bog pustil, da so se sami borili v svojih bitkah.

V: Kako v 2. Mojzesovi knjigi 14,17; 15,21 utopitev Egipčanov poveličuje Boga in mu prinaša slavo?

O: V očeh Izraelcev je to pokazalo, da ima Bog moč, da jih reši celo pred mogočno vojsko, in da bo Bog nad njimi bedel.

V: Zakaj je bil Bog v 2. Mojzesovi knjigi 14,17 in 15,21 tako nepravičen, da je utopil egipčansko vojsko v Rdečem morju, če so vojaki le izpolnjevali ukaze?

O: Tu je pomembna lekcija: vojaki ne smejo izpolnjevati ukazov, ki so zli. Takrat, ko so egiptovski vojaki prejeli ukaz, naj ubijejo mirne častilce Boga, so bili odgovorni za sodbo zaradi svoje »zle poslušnosti«. Danes, ko muslimanski »sveti bojevniki« prejmejo ukaz, naj ubijejo mirne častilce Boga zgolj zato, ker so kristjani, so tudi oni odgovorni za Božjo sodbo pekelnega ognja.

V: Ali so Izraelci v 2 Mz 14,18 prečkali »Rdeče« morje ali zelo plitvo »Trstno« morje?

O: Hebrejski izraz je Yam Suph in lahko gre za katero koli od obeh; točno ne vemo, kje so ga prečkali. Knjiga When Critics Ask, str. 75–76, predlaga, da bi lahko šlo za jezero Ballah, ki je bilo plitvo »morje« širine 10–15 milj (16–24 km). (Jezero Ballah je bilo uničeno ob gradnji Sueškega prekopa.)

Tudi Trstno morje takrat morda ni bilo plitvo. 2. Mojzesova knjiga 14,22 pravi, da so vode na obeh straneh tvorile »zid«, torej je tam moralo biti precej vode. Če je bilo morje, ki so ga prečkali, plitvo, in so ga Izraelci prečkali, potem bi bilo, kot je nekdo duhovito pripomnil, veliko večji čudež, če bi prečkali plitvo Trstno morje in utopili vse tiste konje in voznike bojnih vozov v le nekaj palcev vode.

V: Kako je Bog v 2. Mojzesovi knjigi 14,21–29 lahko razdelil morje?

O: Vsemogočni je to lahko storil na kakršen koli način je hotel. 2. Mojzesova knjiga 14:21 omenja močan vzhodni veter, vendar bi lahko bili v igri tudi drugi dejavniki.

V: Ali bi v 2. Mojzesovi knjigi 14,21–29 lahko ogromen vulkanski izbruh na otoku Thera povzročil razdelitev Rdečega morja?

O: To stališče sta zagovarjala knjiga The Bible as History in Hans Goedicke. Ta teorija je bila nekoč priljubljena, saj se je zdelo, da je izbruh vulkana na otoku Thera potekal okoli leta 1500 pr. n. št., kar je bilo blizu Goedickejevemu mnenju, da se je Izhod zgodil leta 1477 pr. n. št. (Danes se domneva, da se je Izhod zgodil leta 1445 pr. n. št.) Vendar pa študije kalibriranega radiokarbonskega datiranja letnic tako hrastov na Irskem kot borovcev bristlecone v Kaliforniji neodvisno kažejo na svetovno ohlajanje, ki je zaviralo rast dreves, okoli leta 1628 pr. n. št. ± 20 let. Datiranje grenlandskih ledenih pokrovov kaže na ohlajanje okoli leta 1645 pr. n. št. Izbruh vulkana na otoku Thera se je torej zgodil približno 200 let prej.

V: Kako je v 2 Mz 14,21–29 lahko 2 milijona Izraelcev prečkalo Rdeče morje v samo 24 urah?

O: Predpostavimo, da 602.000 moških pomeni približno 2 do 2,5 milijona ljudi. Če je bil prehod širok morda 2 do 2,5 milje (3,2–4 km) in so bili med seboj v povprečju oddaljeni dve jard, bi to pomenilo 1.760 kolon v eni vrsti po 1.136 ljudi v vsaki. Če upoštevamo vozove in živino, ki so bili v povprečju deset jardov oddaljeni od osebe pred njimi, in če so ljudje hodili počasi s hitrostjo 1 milje (1,6 km) na uro, bi lahko prečkali določeno točko v 6,5 urah.

V: Ali v 2. Mojzesovi knjigi, 15. poglavju, obstajajo kakšni dokazi, da so Hebrejci tavali po Sinajskem polotoku?

O: Da, obstajajo nekateri dokazi. V jamah na gori Sinaj so našli napise, ki opisujejo razdelitev morja, Mojzesa in lov na prepelice. Najbolj zanimivo je jezik: bila je mešanica egipčanskega in hebrejskega jezika. Tudi zgodovinar Diodor Siculus (10 pr. n. št.) je vedel za to. Vendar pa pristnosti napisov ni mogoče niti dokazati niti ovreči. To je verjetno zato, ker ni mogoče datirati napisov na skalnih stenah.

Slovar biblijske arheologije Wycliffe na str. 535 navaja, da je na vhodu v bakrene rudnike na Sinaju na stotine napisov. Večina jih je v egipčanskih hieroglifih, vendar je približno 40 napisov v nekakšni proto-sinajski abecedni pisavi iz 15. stoletja pr. n. št. To so eni izmed najzgodnejših artefaktov abecednega pisanja, ki so se ohranili do danes.

V: Ali naj se odsek iz 2. Mojzesove knjige 15,1–21 uvrsti k prejšnjemu odseku te knjige ali k naslednjemu?

O: Ker gre za pripoved, se lahko uvrsti k obema. Mnogi komentatorji ga uvrščajo k prejšnjemu odstavku, saj je bil verjetno zapet kmalu po njihovem osvoboditvi. Vendar pa pri urejanju 2. Mojzesove knjige raje uvrščam ta odlomek v naslednji odstavek, saj se prva polovica 2. Mojzesove knjige 15 in zadnja polovica tega poglavja tako lepo dopolnjujeta. Ko so potovali po puščavi, moramo upoštevati, da Izraelci niso mogli »prebrati naprej« v Knjigi Izhoda in ugotoviti, kam gredo ali kaj se jim bo zgodilo. Med potovanjem sta bili v bistvu le dve stvari, ki sta jih lahko storili. Lahko so se spominjali Božje veličine in milosti do njih ali pa so lahko godrnjali nad svojimi trenutnimi razmerami.

Tudi v našem današnjem življenju lahko v bistvu storimo le dve stvari: zadovoljiti Boga tako, da ga slavimo in mu z zahvalo poslušamo, ali pa svojo naklonjenost usmeriti v svet ter godrnjati ali iti po svoji poti, dvomijoč v Božjo oskrbo ali skrb.

V: Kako je v 2 Mz 15,1 mogoče, da so bili »jahači«, saj egipčanska vojska takrat verjetno ni imela konjenice?

O: Beseda »jahači« ne natančno opredeljuje, na čem so jahali. Vojske so se v tistem času zanašale na bojne vozove, ti pa so bili vozniki bojnih vozov, imenovani tudi vozniki.

V: Ker v 2 Mz 15,11 piše: »Kdo med bogovi je ti podoben?«, ali obstaja več kot en Bog?

O: Ne. Ta verz, podobno kot Izaija 40:18, kaže, da je Bog neprimerljiv. 1 Korinčanom 8:1–7 kaže, da obstaja veliko malikov, vendar je le en pravi Bog, kot kažejo 5. Mojzesova knjiga 4:35–39; 6:4; Marko 12:29–33; Izaija 43:10–12; 44:6,8; 45:5–6,14,21; 46:9; Joel 2:27; 1. Timotej 1:17; 2:5; in 6:15–16.

V: Kako je Bog v 2. Mojzesovi knjigi 15,16 »odkupil« Izraelce?

O: Eden od načinov, na katerega pripadajo Bogu, je, da jim je Bog rešil življenja.

V: Kaj se lahko naučimo iz zgodbe o vodah v Marah in Elim v 2 Mz 15,22–27?

O: Bog je preizkušal ljudstvo, kot piše v 2. Mojzesovi knjigi 15:25. Ljudstvo je nujno potrebovalo vodo in v Marahu so našli obilo vode, a to se jim je morda zdelo kot kruta šala, saj je bila grenka in nepitna. Gorka voda je pogosto taka, ker je zelo alkalna. Zato ne le da ima slab okus, ampak je tudi škodljiva za telo. Bog ni le naredil gorke vode znosne in dovolj zdrave za pitje, ampak jo je dejansko naredil sladko in prijetnega okusa.

Ali ti lahko Bog poskrbi v suhi in žejni deželi? Bog pozna tvoje potrebe, toda kaj, če si v stiski in se zdi, da je edina pomoč nič drugega kot kruta šala? Boš še vedno zvest in boš bodisi počakal, da ti Bog priskrbi drugo vodo, bodisi, kot v tem primeru, na čudežen način spremenil navidezno »brezizhodno situacijo« v rešitev, ki je ne le ustrezna, ampak prinaša tudi zadovoljstvo?

Izraelci so bili večkrat preizkušeni, prav tako kot David, kasnejši Judje, Jezus in zgodnji kristjani. Ne smemo biti presenečeni, ko smo tudi mi preizkušeni.

V: Kaj se lahko naučimo iz manne in prepelic v 2 Mz 16,1–36?

O: Nujna potreba ljudstva po vodi je bila zadovoljena, toda kaj pa njihovo dolgoročno preživetje? Namesto da bi prosili Boga za pomoč, so godrnjali proti Mojzesu. Ko imate upravičeno potrebo, a jo Bog še ni izpolnil, kaj storite? Se pritožujete ali še naprej molite k Bogu? Ali vas lahko Bog nahrani na pusti pokrajini? Ko ni hrane – niti fizične niti čustvene, prijateljske ali duhovne –, mislite, da je Bog dovolj mogočen, da bo dolgoročno poskrbel za vas? Moramo načrtovati prihodnost (kot modra mravlja v Pregovorih 30,25), toda ali lahko gledate v prihodnost z zaupanjem vanj, ne pa s strahom?

V: Zakaj so morali Izraelci v 2. Mojzesovi knjigi 16,23–30 praznovati soboto na kraju, imenovanem Puščava Sin, saj je bila ta zapoved dana šele kasneje skupaj z Desetimi zapovedmi na Sinaju?

O: Bog jim je to zapoved povedal še preden je podelil vseh deset zapovedi.

V: Ali je v 2. Mojzesovi knjigi 16,23 »puščava Sin« isto kot »puščava Zin«?

O: Ne. Puščava Sin je ležala tik zahodno od gore Sinaj, medtem ko je puščava Zin ležala tik južno od Judeje in severovzhodno od Kadeša Barnea. V delu »Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 404, je navedeno, da se začetni hebrejski soglasnik razlikuje.

V: Kaj točno je mana v Ex 16,31; Num 11,7–9; Dt 8,3.15; Josh 5,12; Ps 78,24.25; 105,40 in Neh 9,15?

O: Sveto pismo pravi le, da je bila to hrana, ki jo je na čudežen način zagotovil Bog.

Nekateri so domnevali, da je šlo za užitne izločke tamariskovih dreves na Sinaju, izločke žuželk itd., vendar naravna razlaga ni zadostna. Manna je prihajala šest dni na teden, ne pa ob soboti. Poleg tega ne bi bilo dovolj žuželk ali izločkov tamariskovih dreves, da bi nahranili tako veliko prebivalstvo.

V Pismu Hebrejcem 9,4 je omenjeno, da je bil v skrinjo položen lonec manne.

V: Zakaj je bil v 2. Mojzesovi knjigi 17,1–7 Bog jezen na ljudi, ki so mu bili poslušni?

O: 2. Mojzesova knjiga 17,1 pravi, da so ljudje potovali od kraja do kraja, kakor jim je Gospod zapovedal. Vendar so medtem, ko so mu bili poslušni, godrnjali. Poslušnost ni dovolj; moramo biti veselo poslušni, brez pritoževanja ali prepiranja, kakor pravi Filipljanom 2,14.

V: Kako lahko ljudje v 2 Mz 17,2 in 5 Mz 6,16 skušajo Boga, če pa v Jak 1,13 piše, da Boga zlo ne more skušati?

O: Boljši prevod kot »skušati Boga« je »postavljati Gospoda na preizkušnjo«. Boga resnično ni mogoče skušati z zlom, toda ljudje lahko vseeno poskušajo. To je izraz greha ljudi, ki Bogu pravijo: »Delaj tako in opravi ta čudež, sicer pa...«

V: Ali v Ex 17,8, ko so Izraelci zmagovali le takrat, ko sta Aron in Hur podpirala Mojzesove roke, to ne zveni kot praznoverje?

O: Vsi so vedeli, da je moč v Bogu, ne v rokah. Bog včasih uporabi fizična dejanja, da usmerja svojo moč. Za druge primere glej 2. Kraljev 13,21 (Elizejeve kosti), 4. Mojzesova knjiga 21,4–9 (bronasta kača) in Janez 9,6–7 (Jezus, ki naredi blato in ga namaže na oči slepca).

V: Kakšen pomen ima Božje ime v 2. Mojzesovi knjigi 17,15–16?

O: Zelo pomembno je, da je Mojzes Boga imenoval Jahve Nissi, »Gospod je moje zastavo«. V vojaški bitki je zastava predstavljala čast vojske ali divizije, vojaki pa so se borili do konca, da bi jo za vsako ceno rešili. To pomeni veliko več kot le to, da je Bog močan in mogočen. Ko se je velika vojska, odločena, da bo premagala Izraelce, približala prav njim, Izraelci niso zgolj verjeli, da je Bog oddaljeno mogočno bitje, ki jim bo morda pomagalo, če bo imel voljo. Verjeli so namreč ne le, da je Bog mogočen, ampak da bo v ključnem trenutku posredoval in rešil tiste, ki so klicali Njegovo ime. Danes vsi kristjani verjamejo, da je Bog Vsemogočni, a ali res živite tako, kot da verjamete, da bo Bog v ključnem trenutku posredoval za vas? Če je tako, potem ne le verjamete, da je Bog vaše zastavo in da se boste do konca borili, da bi trdno stali za Boga, ampak tudi veste, da ste vi sami Božja zastava, v smislu, da nosite Njegovo ime in ste zrenica Njegovega očesa (5. Mojzesova knjiga 32:10; Psalm 17:8), in da bo Bog zagotovo z vami. Tudi če te ubijejo zaradi Boga, veš, da je »dragocena v očeh Gospoda smrt njegovih svetnikov« (Psalm 116:15 NIV).

V: V 2. Mojzesovi knjigi 18:7 piše, da naj bi častili samo Boga, zakaj pa se je Mojzes poklonil svojemu tastu?

O: Poklon iz spoštovanja ni čaščenje. Tudi danes se ljudje iz spoštovanja poklonijo ali naredijo reverenco angleškemu monarhu. Abraham se je iz spoštovanja poklonil kraljem, in poklon je v redu, dokler se ne razlaga kot čaščenje. V nasprotju s tem se ocenjuje, da je med rimskim preganjanjem umrlo do 50.000 kristjanov, in mnogi ljudje napačno razumejo, zakaj. Rimljani niso imeli težav s tem, da so kristjani častili Jezusa. Rimljani pa niso dopuščali, da bi se kristjani odklanjali od čaščenja kogarkoli razen Boga, še posebej rimskega cesarja. Da bi še dodatno poslabšali položaj, so rimski pogani kristjane označili za »ateiste«, ker niso verjeli v njihove idole.

V: Zakaj je Mojzes v 2. Mojzesovi knjigi 18,17–26 upošteval Jitrov nasvet namesto Božjega?

O: To ni bilo v nasprotju z Božjo voljo, ampak je Mojzes to prepoznal kot dober nasvet za hojo za Bogom. Moramo biti praktični in sprejemati dobre in pravične nasvete tako od drugih kot tudi od Boga.

V: Zakaj je Mojzes v 2. Mz 19,3.20; 24,9.13.15.18; 34,4 sedemkrat šel na goro in se vrnil, da bi videl Gospoda (2. Mz 32,31), čeprav je v 2. Mz 19,14.24; 32,15; 34,29 zabeleženo, da je šel dol le štirikrat?

O: Nekateri so to uporabili, da bi podprli tezo o več avtorjih knjige Exodus, vendar The Expositor’s Bible Commentary, 2. zvezek, str. 416, pravi, da to v resnici ne pomaga pri odgovoru na to vprašanje. Knjiga Exodus ni nujno napisana v kronološkem zaporedju; ni nobenega problema, če je tukaj v kronološkem zaporedju; zaporedje je dejansko precej jasno.

2. Mojzesova knjiga 19:3 Mojzes je šel sam gor

2. Mojzesova knjiga 19:14 Mojzes je sam sestopil

Exodus 19:20 Mojzes je sam odšel na vrh

Exodus 19:24 Mojzes je za kratek čas sestopil, da bi pripeljal Arona

Exodus 24:9 Mojzes in 73 drugih so se povzpeli

Exodus 24:12-13 Bog reče Mojzesu, naj pride gor, zato Mojzes pusti starešine tam, kjer so, in Mojzes ter Jozue sta šla višje.

2. Mojzesova knjiga 24:15 pravi, da je Mojzes šel navzgor, očitno sam, torej je šel še višje.

Exodus 24:18 pravi, da je Mojzes nato, ko je šel navzgor, vstopil v oblak, torej gre za isto potovanje kot v Exodus 24:15.

2. Mojzesova knjiga 32:15 Mojzes je [v celoti] prišel dol z dvema kamnitima ploščama in srečal Jozueja. (Mojzes je v 2. Mojzesovi knjigi 32:19 razbil kamnite plošče)

2. Mojzesova knjiga 32:31 Mojzes se je vrnil k Gospodu. To ne pomeni nujno, da je šel gor in dol po gori, čeprav bi lahko.

2. Mojzesova knjiga 34:4 Mojzes je šel navzgor z dvema praznima kamnitima ploščama

2. Mojzesova knjiga 34:29 Mojzes je sestopil z gore z dvema kamnitima ploščama.

Ko že govorimo o Mojzesu in gorah, se je podoben potek dogodkov zgodil tudi med Jezusovo spremenitvijo. Med potovanjem z dvanajstimi učenci se je ločil od njih in se povzpel na goro le s tremi izmed njih. Luka 9:32–33 kaže, da je bil Jezus v trenutku spremenitve nekoliko oddaljen od teh treh. Nato jih je obdal oblak. Luka 9:36–37 kaže, da so se ostali učenci ponovno pridružili Jezusu, še preden se je množica srečala z Jezusom na podnožju gore.

Povzetek: Če upoštevamo, da se lahko del poti navzgor po gori prehodi z večjo skupino, višje pa z manjšo, in da ni nujno omenjati vrnitve z vsakega potovanja, število Mojzesovih potovanj ne predstavlja težave.

V: Kako je v 2 Mz 19,4 mogoče, da je imelo ljudstvo orlova krila?

O: To je metafora za način, kako jih je Bog popeljal skozi, brez njihovega lastnega truda. (Ko se soočamo z ogromnimi težavami, nas Bog še danes nosi na orlovih krilih.)

V: Kje točno se v 2 Mz 19,11 nahaja gora Sinaj?

O: Regija: Sinajski polotok je trikotnik, usmerjen proti jugu, z gorami na južnem delu, ki ga 2. Mojzesova knjiga 19,2 ter 4. Mojzesova knjiga 3,14; 9,1,5; 10,12 imenujejo Sinajska puščava. Sinajska puščava ločuje Elim od Sinaja. Številke 33:3–50 navajajo vsako mesto, kjer so Izraelci taborili. Na žalost ne poznamo lokacije mnogih od teh tabornih mest, a če jih pogledamo, lahko vidimo, kaj leži med katerim.

V puščavi Sinaj sta dejansko dve gori, ki ležita blizu druga druge in ustrezata lokaciji gore Sinaj.

Gebel Musa/Mousa (7.363 ft) To je tradicionalno stališče, vsaj od okoli leta 500 n. št. Ima zelo strme pečine. Samostan sv. Katarine se nahaja ob vznožju te gore. Mnogi, a ne vsi muslimani, to goro prav tako obravnavajo kot goro Sinaj. V »New International Dictionary of the Bible« na str. 674 je slika Jebel Musa.

Ras es-safsafeh (6.540 ft, 1.993 metrov) leži dve milji (3,2 km) severno od Gebel Musa na istem grebenu. Na njegovem vznožju se razprostira širša ravnina.

Gebel Serbal (malo verjetno): Tako je menil Euzebij iz Cezareje (325 n. št.). Vendar pa »Novi biblijski slovar« (1978), str. 1193–1194, omenja, da v bližini njegovega vznožja ni puščave.

Nekateri menijo, da se gora Sinaj nahaja v Jebel al-Lawzu v Arabiji, morda zato, ker

a) zmotno menijo, da je bil Sinajski polotok med izhodom iz Egipta del Egipta

b) pozabljajo, da je bila gora Sinaj zunaj dežele Midian, kot navajata 2. Mojzesova knjiga 18,27 in 4. Mojzesova knjiga 10,29–30

c) je Pavel rekel, da je gora Sinaj v Arabiji (Gal 4,25), pri tem pa pozabljajo, da je bil Sinajski polotok v rimski provinci Arabija.

www.christiananswers.net/abr/scoop.htmlPo navedbi prejšnjih razlogov pravijo tudi, da bi bila razdalja do Arabije prevelika od Kadeša Barnea, saj bi ljudje s čredami in jatami na dan prehodili le okoli 6 milj. Vendar je razdalja od Jebel al-Lawza do Kadeša Barnea okoli 150 milj, oni pa so pot od Sinaja do Kadeša Barnea prehodili v samo 11 dneh.

Muslimani včasih poskušajo trditi, da je gora Sinaj Meka. Konec koncev Galatijcem 4:25 pravi, da je gora Sinaj v Arabiji. Vendar to ni sodobna država Savdska Arabija, temveč je bil Sinajski polotok del rimske province Arabije. Poleg tega bi bilo 11-dnevno potovanje, dolgo okoli 800 milj od Meke do Kadeša Barnea, s čredami in jatami, mladički ter majhnimi otroki, peš, neverjetno. Za zemljevid glejte knjigo The Roman World, str. 107, ali Enciklopedijo Britannica pod geslom »Rimska zgodovina«.

Če bi bila gora Sinaj res Meka, to za kristjane ne bi pomenilo nobene razlike, razen tega, da posamezne postaje izraelskega potovanja ne bi več imele smisla. Za nekatere muslimane je to očitno pomembno, saj bi to podprlo idejo, da je Meka imela vlogo v Božjem delu pred Mohamedom. Drugi muslimani pa, kot na primer opomba 2504 v delu »Sveti Koran: angleški prevod pomenov in komentarjev«, goro Sinaj enačijo z Gebelom/Jabalom Musa, tako kot večina kristjanov.

V: Ali je v Ex 20:4–5 za kristjane v redu, da nosijo in imajo križe ter druge verske predmete?

O: Kot opomniki je to v redu, tako kot so Judje prepisovali Sveto pismo kot opomnike na podlagi 5. Mojzesove knjige 6,8–9. Vendar pa se ne križev, ne Svetega pisma, ne česa drugega ne sme častiti namesto Boga.

V: Ker 2 Mz 20,4–5 pravi, da ne smemo imeti izklesanih podob, zakaj je bilo v šotoru (2 Mz 25–27) in kasneje v templju (1 Kr 6,1–38; 7,13–51) toliko podob?

O: Izdelava podob, ki jih je Bog zapovedal za okras in ne za čaščenje, je bila dovoljena. Ko pa so bile za čaščenje uporabljene celo podobe, ki jih je Bog zapovedal izdelati, jih je bilo treba uničiti. Kot primer preberite o bronasti kači v 4. Mojzesovi knjigi 21,4–9 in 2. Kraljevi knjigi 18,1–4. Za več informacij glej Tertulijanovo delo Pet knjig proti Marcionu (207/208 n. št.), knjiga 2, poglavje 22.

V: Ali je v 2 Mz 20,5; 5 Mz 4,24; 6,15; Jo 2,18; Sof 1,18 Bog ljubosumen Bog, saj 1 Kor 13,4 pravi, da ljubezen ni ljubosumna?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke:

1. Mnogi verzi kažejo, da ne smemo zavidati drugim tistega, kar imajo, niti stvari, s katerimi jih je Bog blagoslovil.

2. Bog ni ustvarjeno bitje, in po svojih pravilih je v redu, da je ljubosumen na čaščenje in predanost, ki mu po pravici pripadata. To je podobno kot če nekdo pričakuje predanost in zvestobo od zakonca ali starš pričakuje spoštovanje in poslušnost od otroka.

3. Poleg tega 2. Korinčanom 11,2 kaže, da moramo imeti pobožno ljubosumje, da bi ostali zvesti pravemu Jezusu in ne ponaredku.

V: Zakaj v 2. Mojzesovi knjigi 20,5 pravični Bog kaznuje krivico očetov na otrocih do tretje in četrte generacije?

O: Ezechiel 18 in 5. Mojzesova knjiga 24,16 kažeta, da Bog ne razglasi sina za krivega zaradi očetovih grehov, toda 2. Mojzesova knjiga 20,5 in drugi verzi kažejo, da otroci nosijo slabe posledice za grehe drugih. Mnogi verjamejo, da Božja sodba upošteva, od kod so začeli in kaj jim je bilo na voljo, saj ne vsi začnejo z istega mesta ali imajo enake priložnosti.

V: V 2. Mojzesovi knjigi 20:5; 2 Mz 34,7; 4 Mz 14,18 in 5 Mz 5,9: kako Bog kaznuje otroke za grehe njihovih očetov do tretje in četrte generacije, če pa Ezechiel 18,4, 18–19 in 5 Mz 24,16 pravijo, da bo vsak umrl za svoj greh, ne za greh svojega očeta, Ezechiel 18,19 pa pravi, da sin ne nosi krivde svojega očeta?

O: Bog je očitno menil, da je to pomemben pojem, saj štirje verzi v Zakonu ponavljajo isto stvar z uporabo istih dveh hebrejskih besed.

Beseda »obisk« je paqad (Strongova številka 6485), kar je nevtralna beseda, ki lahko pomeni obisk s prijateljskim ali sovražnim namenom.

Krivica je »avon« (Strongova številka 5771), kar pomeni izprijenost, zlo, krivdo, krivico, zlonamernost, kazen (za krivico), greh.

Nekateri so menili, da njihov greh nima vpliva na njihove otroke; drugi pa so menili, da je otrok lahko kriv zgolj zaradi svojih staršev. Jeremija 31:29–30 in Ezekiel 18:2 grajata ljudi, ki pravijo: »Očetje jedo kislo grozdje, otrokom pa se stisnejo zobi.« V Jobu 21,19 Job pravi nekaj podobnega. Resnica pa v resnici ni nobena od teh skrajnosti. Najprej dve stvari, ki nista odgovor, nato pa odgovor.

Zgodnejše in poznejše razodetje (ni odgovor): Tora (Zakon) je bila dana okoli leta 1440 pr. n. št., Ezechiel pa je bil napisan po letu 587 pr. n. št. Tako kot se je Božji način ravnanja z ljudmi v veliki meri razlikoval v Noetovem času, Abrahamovem času, pod Mojzesovo postavo in po Kristusu, se je Božji način ravnanja z ljudmi v manjši meri razlikoval med Mojzesom (ko so imeli le postavo) in Ezechielom (ko so imeli tudi preroška pisma). Vendar sta bila oba obdobja pod Mojzesovo postavo in med njima ni bilo izrecne spremembe zaveze/dispensacije. Poleg tega 5. Mojzesova knjiga 24:16 prav tako pravi, da se očetje in otroci ne smejo usmrtiti drug za drugega, in ta odlomek je bil napisan istočasno kot preostali del 5. Mojzesove knjige.

Krivica se maščuje vs. Smrt zaradi grehov (ni pravi odgovor): Verzi v Zakonu ne pravijo, da bodo otroci umrli zaradi grehov svojih staršev/prednikov, temveč le, da se bo krivica maščevala nad njimi. Ezekiel 18 in 5. Mojzesova knjiga 24:16 pravita le, da otrok ne bo umrl zaradi grehov svojega očeta. Čeprav 5. Mojzesova knjiga 24:16 in Ezekiel 18 kažeta, da [fizična in duhovna] smrt ter večne posledice niso odgovornost staršev, ampak osebe same, se ne morete izogniti dejstvu, da drugi verzi dokazujejo, da ima greh medgeneracijske učinke. Obstajajo vsaj trije različni učinki.

Posledice: Fizične posledice so najlažje opazne: dojenčki, rojeni od mater, odvisnih od drog, se rodijo odvisni od drog. Nekateri dojenčki so zaradi alkoholizma mater obremenjeni s fetalnim alkoholnim sindromom. Če začnejo piti alkohol, bodo imeli še posebej močno odvisnost od njega. Vendar Bog včasih določi tudi nefizične posledice. Kanaan in njegovi potomci so bili prekleti s posledicami zaradi Hamovega greha v 1. Mojzesovi knjigi 9,25–27. Elijevi potomci so bili prekleti v 1. Samuelovi knjigi 2,31–33 zaradi velikih grehov Elijevih sinov. Jojakinovi potomci ne bodo nikoli več vladali, kot piše v Jeremiju 22,28–30. Vendar obstajajo tudi dobre posledice za naslednje generacije zaradi poslušnosti, kot na primer za potomce Rekabitov v Jeremiju 35,18–19 in Abrahamove potomce v Prvi knjigi Mojzesovi 12,2 itd. Nazadnje Rimljanom 8,28 obljublja, da vse deluje v dobro tistim, ki ljubijo Boga. Ko potrpežljivo prenašamo prekletstva, je Bog dovolj mogočen, da tudi te spremeni v blagoslove.

Odraščanje v grehu: 2. Mojzesova knjiga 20,5 in 5. Mojzesova knjiga 5,9 pravita, da Bog kaznuje krivico na otrocih tistih, ki sovražijo Boga. Otroci pogosto odraščajo tako, da prevzemajo vrednote svojih staršev. Če so nekoga starši sovražili Boga, je verjetno odraščal tako, da so ga tega učili tudi njega, bodisi neposredno bodisi posredno. Vendar pa lahko, tako kot Abraham iz Ura, Gibeonci iz Kanaana, Moabka Rut in pogani, ki so jim pridigali zgodnji kristjani, sledimo Božjemu klicu, da presežemo kakršno koli slabo vzgojo in živimo novo življenje, ki je Njemu všeč.

Odločiti se moramo, da se upremo grehu: Kadar so bili starši otroka vpleteni v greh, še posebej pa, če so starši sovražili Boga, bo otrok soočen s priložnostjo za ta greh. Sin ali hči se morata odločiti, da se upreta vzorcem svojih staršev ali celo normam svoje kulture in sledita Bogu. Tako kot je bil Abrahamu rečeno, naj zapusti svojo družino in svoj narod ter sledi Bogu tja, kamor ga vodi, moramo vsi na tak ali drugačen način zapustiti dele naše kulture in vzgoje ter slediti Kristusu.

Preprost primer teh treh vidikov: Izraelci so do izgnanstva pogosto grešili s čaščenjem malikov. Izraelski otroci, rojeni po tem, so trpeli posledice izgnanstva zaradi grehov svojih staršev in prednikov. Med odraščanjem je bilo še posebej vabljivo izbrati lažjo pot in častiti babilonske bogove okoli sebe, tako kot vsi ostali; mnogi so to storili in se asimilirali v to kulturo. Nekateri pa so se, soočeni z maliki med svojim časom v Babilonu, odločili za Boga in proti grehu ter se vrnili v deželo Izrael. Po tem času Izrael ni imel več nikoli težav z maliki.

Zaključek: Naj ljudem to ugaja ali ne, Bog je pokazal, da gre pri grehu za medgeneracijske vidike. Bog je pravičen in lahko razumemo, kar nam je Bog razodel o svoji pravičnosti. Vendar pa Božjo pravičnost opredeljuje Njegova beseda; nismo svobodni, da bi prezrli Njegovo besedo in zahtevali, naj se Bog prilagodi našim lastnim predstavam o pravičnosti. V »neodvisni, avtonomni« kulturi zahodne družbe bi se morda radi izognili dejstvu, da gre pri grehu za medgeneracijske vidike, toda Božjo pravičnost opredeljuje to, kar je rekel Bog, ne pa to, kar si želimo mi.

V: Ker 2 Mz 20,8 pravi, da moramo častiti sobotni dan (soboto), zakaj danes kristjani menijo, da je v redu delati v soboto?

O: Pravi kristjani imajo tri različna stališča:

Sobota: V Stari zavezi je sobota trajala od sončnega zahoda v petek do sončnega zahoda v soboto. Eden od razlogov, zakaj je bil judovski narod 70 let v izgnanstvu v Babilonu, je bilo 70 × 7 = 490 let neupoštevanja sobote. (Njihovo leto je imelo 360 dni.) Glej 3. Mojzesovo knjigo 26,31–36; Jeremija 25,11–12; 29,10,16; in Daniel 9,2.

Nedelja: Ko je Jezus vstal od mrtvih, je nedelja postala Gospodov dan in so jo praznovali zgodnji kristjani. Pavel v 1. pismu Korinčanom 16:2 ni pojasnil, zakaj je to prvi dan tedna; Pavel je domneval, da so to že vedeli. Razodetje 1:10 se prav tako nanaša bodisi na nedeljo bodisi na videnje Gospodovega dne. Tudi v Justinovi Prvi apologiji (okoli 138–165 n. št.), poglavje 67, str. 185–186, je omenjeno bogoslužje v nedeljo. Irenej (182–188 n. št.) v fragmentu 7 (str. 569) prav tako omenja, da je govoril o Velikonočih in Gospodovem dnevu.

Vsi dnevi: V časih Stare zaveze so morali verniki en dan na teden preživeti v Božjem počitku. Vendar Hebrejcem 4,11 nakazuje, da imamo danes drugačen in boljši počitek. Vsak dan v tednu bi morali posvetiti temu, da smo v Božjem počitku. V Pismu Kolosanom 2,16 Pavel graja Kolosance, ker še naprej spoštujejo sobotni dan. Rimljanom 14,5 brez obsodbe govori o kristjanih, ki vse dni obravnavajo enako. V 1. pismu Korinčanom 16,2 so zbirke shranjevali v nedeljo.

Glejte vprašanje o Rimljanih 14:5, da boste izvedeli, kaj je počela novozavezna cerkev. Cerkev po novozaveznem obdobju se je zbirala v nedeljo, kot to kaže

Ignac, učenec apostola Janeza (110–117 n. št.)

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.)

Prva apologia Justina Mučenika (150 n. št.), poglavje 67, str. 185–186

Dionizij iz Korinta (175 n. št.)

Melit iz Sardisa (175 n. št.)

Apostolske ustave (2. stoletje)

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.)

Tertulijanovo delo Apologeticus (198–220 n. št.)

Celo heretik Bardesanes (180 n. št.)

Avguštin je dejal, da v časih Nove zaveze ni bilo potrebno spoštovati sobote.

Odklone od tega je omenil Justin Mučenik (pisal okoli 138–165 n. št.) (Dialog s Trifonom, poglavje 47, str. 218), ki tiste, ki spoštujejo soboto, imenuje »šibkejši bratje«, Euzebij iz Cezareje (324 n. št.) pa omenja, da so soboto spoštovali ebionitski heretiki.

V: Ker v 2 Mz 20,13 in 5 Mz 5,17 piše: »Ne ubijaj!«, zakaj je bilo ubitih toliko ljudi in živali?

O: To je dobro vprašanje o točki, ki se pogosto napačno razume. Če bi 2. Mojzesova knjiga 20,13 res pomenila, da nikoli ne smemo ubiti nobenega človeka, bi to bilo za Mojzesa novica. Bog je Mojzesu večkrat naročil, naj se boji v vojnah in usmrti kršitelje zakona. Če bi 2. Mojzesova knjiga 20,13 res pomenila, da nikoli ne smemo ubiti ničesar, bi to bilo novica za Boga, ki zapoveduje žrtvovanje živali.

Hebrejska beseda »ratsach« bi lahko pomenila ubijanje ljudi, vendar knjiga »Hard Sayings of the Bible« (str. 148–149) navaja, da je med sedmimi hebrejskimi besedami za ubijanje prav ta beseda, ki se v Stari zavezi pojavi 47-krat, tista, ki pomeni umor. Kontekst 2. Mojzesove knjige kaže, da so nekatere vojne in zakonite usmrtitve ne le dovoljene, ampak tudi zapovedane.

Zanimiva stranska opomba: nekdanji guverner Pensilvanije je zavrnil predlog zakona o ponovni uvedbi smrtne kazni, pri čemer je citiral ta verz in ga napačno razlagal.

V: V 2 Mz 20,13 in 5 Mz 5,17 piše: »Ne ubijaj!« On nam je zapovedal, naj ne ubijamo, a je kljub temu poslal svojega edinorojenega Sina, da ga je njegovo ljudstvo, Judje, žrtvovalo (tj. ubilo), kar me bega. … Prosim, pojasnite, zakaj je moral Jezus umreti za moje grehe. Zakaj sem moral ubiti Jezusa? Zakaj smo morali prekršiti eno od njegovih zapovedi, da bi uredili stvari z našim Bogom in našimi dušami?

O: Zapoved je prepovedovala umor; Izraelci so še vedno imeli vojne in usmrtitve. Glej odgovor na prejšnje vprašanje o ubijanju živali, usmrtitvah in vojnah. Kar zadeva odrešitev, je Bog poslal Jezusa, vedoč, da ga bodo ubili grešniki. Vendar so bili ti v stanju neposlušnosti Bogu, ko so to storili. Kljub temu Bog za svoje namene uporablja celo upor in zlo ljudi. Rimljanom 8:28 je resnično čudovit verz. Piše: »...v vsem pa Bog deluje za dobro tistim, ki ga ljubijo, ki so bili poklicani po njegovem namenu.« NE piše, da Bog deluje le vse dobre stvari skupaj. Piše namreč, da Bog deluje vse stvari (dobre in zle) skupaj za dobro tistim, ki ga ljubijo.

Seveda nismo Jezusa ubili mi; to so storili rimski vojaki. Kljub temu je Bog dopustil, da je bil Jezus nepravično umorjen, da bi nosil kazen za naše grehe.

V: Ker 2 Mz 20,13 in 5 Mz 5,17 pravita, da ne smemo ubijati, zakaj Bog včasih ubija ljudi?

O: Deset zapovedi je bilo danih ljudem; Bog, ki je vseveden, pa ni vezan na to, kar nam je dal. Na primer, Bog sprejema čaščenje, mi pa ga ne smemo sprejemati.

V: Ker 2 Mz 20,14.17 pravi, da ne smemo prešuštvovati, zakaj so po tem obstajale poligamne zakonske zveze?

O: Poligamna zakonska zveza ni prešuštvo. Poligamija je bila v Stari zavezi dovoljena, vendar ni bila spodbujana, v Novi zavezi pa ni dovoljena za cerkvene voditelje.

Čeprav 2. Mz 20,17 pravi, da ne smemo poželiti žene svojega bližnjega (ednina), ta zapoved velja ne glede na to, ali je imel tvoj bližnji eno ali več žena. Če bi bilo zapisano, da ne smemo poželiti žena svojega bližnjega (množina), bi nekateri to morda razlagali tako, da je poželitev le ene od njegovih žena sprejemljiva. Seveda to ni tisto, kar je Bog imel v mislih.

V: Zakaj v 2. Mojzesovi knjigi 20,20 piše, da se ljudstvo ne sme bati, če pa naj bi se v istem verzu pravzaprav balo?

O: Niti oni niti mi ne smemo biti prestrašeni in zaskrbljeni zaradi Boga, ki nas tako zelo ljubi. Vendar pa moramo spoštovati Boga ter njegovo moč in svetost. Danes moramo biti tudi v strahu za izgubljene, to pomeni, da se moramo bati Božje jeze, ki jih bo uničila, če se ne bodo pokesali, kot nas uči Judov pismo 23.

Vendar pa, ker se je Kristus razodel, nimamo istega strahu, kot so ga imeli v Stari zavezi, kot uči Hebrejcem 12:18. Glej tudi razpravo o 2. Mojzesovi knjigi 9:30.

V: Ali naj bi bil v 2. Mojzesovi knjigi 20,24 oltar narejen iz zemlje ali iz akacijevega lesa, kot navajajo 2. Mojzesova knjiga 27,1; 30,1; 37,1 in 38,1?

O: Na gori Sinaj so oltar naredili iz zemlje. Kasneje so za šotor izdelali prenosni oltar iz lesa akacije.

Za drugačen odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 79, in Haleyevo knjigo Alleged Discrepancies of the Bible, str. 427–428.

V: Zakaj v 2 Mz 20,25–26 in Joz 8,31 ljudje niso smeli uporabljati klesanih kamnov?

O: Sveto pismo ne pojasnjuje, zakaj je Bog to zapovedal, ampak le, da je to storil. Vendar bi se na kamnih, obdelanih z železnimi dleti, sčasoma pojavile rdeče rjave sledi. Pri uporabi bronastih ali bakrenih orodij bi bile vidne modro-zelene sledi.

V: Zakaj Ex 21:2–21 in Lev 25:46 dopuščata suženjstvo?

O: Suženjstvo v Svetem pismu je bilo podobno pogodbenemu suženjstvu. Vsi hebrejski sužnji so morali biti osvobojeni vsako sedmo leto, kot je zapisano v 2. knjigi Mojzesovi 21:2–5. Ko je bil suženj osvobojen, mu je moral nekdanji gospodar radodarno dati nekaj iz svojega imetja, v skladu z 5. knjigo Mojzesovo 15:13–15. Edina izjema pri osvoboditvi hebrejskega sužnja je bila, če je suženj gospodarja ljubil toliko, da se je odločil ostati suženj do konca življenja (2. Mojzesova knjiga 21,5–6). Vendar Hebrejci svojih sužnjev niso vedno osvobodili, kot kaže Jeremija 34,8–22; Bog jih je zaradi tega okaral. Sužnji so postali:

Tatovi, ki niso mogli poplačati dolgov (2. Mojzesova knjiga 22:3)

Ženske, ki so jih starši prodali kot priležnice (2. Mojzesova knjiga 21:7–11)

Ljudje, ki so se prodali v suženjstvo, če so stradali

V: Kaj v 2. Mojzesovi knjigi 21,13 pomeni izraz »božja volja«?

O: To je zelo podobno zahodnemu pravnemu izrazu »božja volja«, ki pomeni nekaj, kar je izven človeškega nadzora. V »Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 432, piše, da se podobni izrazi nahajajo v Hammurabijevem zakoniku 249:38–39; 266:77.

V: Ali je bila v 2 Mz 21,17 to stroga kazen za nespoštljive otroke?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Čeprav se nam to danes zdi strogo, bi zavedanje, da imajo starši to moč, najstnike odvrnilo od popolnega preziranja starševske avtoritete. Vendar je bilo to blago v primerjavi s Kanaanci in Feničani, ki so izvajali žrtvovanje otrok. Samo predstavljajte si, da bi se kanaanski ali feničanski otrok vedel neposlušno, starš pa bi rekel: »Tvoje vedenje me začenja navdajati z globokim verskim občutkom.« Edini Izraelci, ki so izvajali žrtvovanje otrok, so bili častilci malikov, ki jih je Bog obsodil.

2. Za pobožne Izraelce, glede na njihovo zelo močno usmerjenost v družino, ni nobenih dokazov, da bi bili otroci kdaj tako neposlušni, da bi se starši zatekli k temu.

3. Tudi če bi obstajali neposlušni otroci, 2. Mojzesova knjiga 21,17 ne določa, da so starši to morali storiti; bila je le možnost. Ni dokazov, da bi se kateri koli starš odločil za to.

4. V poznejšem rimskem obdobju so imeli rimski očetje »pravico paterfamilias«. To je bila zakonska pravica rimskega očeta, da iz kakršnega koli razloga ubije svojega novorojenega otroka.

Povzetek: Včasih sprejetje zakona, ki predvideva strogo možnost, doseže želeni rezultat, ne da bi se kdaj koli pojavil primer, ko bi ga bilo treba izvršiti.

V: Zakaj je v Ex 21,20 nekdo le »kaznovan«, če pretepe sužnja in ga ubije?

O: 2. Mojzesova knjiga 21,12 določa kazen: smrt za namerno umor in beg v zatočišče za nepremedeno ubojstvo. To velja tako za sužnje kot za svobodne.

Ni bilo omenjene drugačne kazni za sužnja, prav tako pa ni bilo potrebe po omembi, da je kazen enaka, saj je bil umor svobodnjaka ali sužnja v Egiptu, kjer so živeli, obravnavan enako. Ta egipčanski zakon je omenjen v knjigi »Življenje v Egiptu v antiki« avtorja Bernarda Romanta, prevedel J. Smith (Minerva 1978/81), str. 124.

V: Zakaj v 2. Mojzesovi knjigi 21,21 dopušča pretepanje sužnjev?

O: Nekatera ravnanja v Stari zavezi niso bila zagovarjana, ampak le dovoljena, ker so bila srca ljudi otrpla. Na primer, razveza je bila v Stari zavezi dovoljena zaradi otrplih src ljudi (Matej 19:8), vendar je Bog v Malaki 2:16 rekel, da sovraži razvezo. Pretepanje osebe, ki ni povzročilo trajnih poškodb, je bilo v 2. Mojzesovi knjigi 21:18–19 kaznovano z denarno globo za izgubljeni čas. 2. Mojzesova knjiga 21:21 zgolj poudarja, da lastnik sužnja ni dolžan plačati globe za izgubljeni čas, saj je bil prav lastnik tisti, ki je (morda neumno) izgubil suženjev čas. Vendar pa, naj gre za sužnja ali ne, če človek udari nekoga tako, da žrtev umre, bo ta človek po 2. Mojzesovi knjigi 21:12,20 obsojen na smrt. Podobno, če nekdo povzroči trajno poškodbo, sledi bodisi denarna kazen, osvoboditev sužnja ali oko za oko.

V: Ali 2. Mojzesova knjiga 21,22–23 dokazuje, da je splav napačen, ali da je plod manj vreden od dojenčka?

O: V knjigi When Critics Ask (str. 79) je navedeno, da po mnenju hebrejskega učenjaka Umberta Cassuta v njegovem Komentarju k Knjigi Izhod (Magnes Press, 1967): »…A če se zgodi kakšna nesreča, to pomeni, če umre ženska ali otroci, potem moraš dati življenje za življenje.«

Poleg tega hebrejska beseda (yatsa’) pomeni tako rojstvo živega otroka kot tudi spontani splav. Za spontani splav obstaja druga hebrejska beseda, ki ne pomeni rojstva živega otroka, vendar tukaj ni bila uporabljena. Nazadnje, beseda »otrok« se uporablja za dojenčke.

Kot stranska opomba: splav s kemikalijami se je izvajal že v biblijskih časih. Po podatkih revije Discover Magazine (september 1998) je rastlina, ki je rasla v Kirenajki, imenovana Silphium, lahko povzročila splav. Minucius Felix (210 n. št.) je v delu »Octavius« (poglavje 30, str. 192) opisal, zakaj so kemični splavi napačni, enako pa je storil tudi Hipolit v delu »Ovrženje vseh herezij« (knjiga 9.7, str. 131; 225–235/6 n. št.). Silphium se je prodajal po teži v srebrnih kovancih.

Tudi kirurške splave je podrobno opisal in obsodil Tertulijan (198–220 n. št.) v delu »Traktat o duši«, poglavje 25, str. 206

Tertulijanova »Apologija«, poglavje 9, str. 25 (198–220 n. št.): »V našem primeru, ko je umor enkrat za vselej prepovedan, ne smemo uničiti niti zarodka [fetus] v maternici, dokler človeško bitje za svojo prehrano še črpa kri iz drugih delov telesa. Preprečevanje rojstva je le hitrejše ubijanje človeka; prav tako ni pomembno, ali odvzameš življenje tistemu, ki se je že rodil, ali uničiš tistega, ki se šele rodi. To je človek, ki bo postal človek; plod je že v semenu.«

Tertulijan (198–220 n. št.) pravi: »Mojzesova postava resnično kaznuje z ustreznimi kaznimi človeka, ki povzroči splav, saj že obstaja zametek človeškega bitja, ki mu je že zdaj pripisan položaj življenja in smrti, saj je že izpostavljen izidom obeh, čeprav, ker še vedno živi v materi, v večini primerov deli svoje stanje z materjo.« Razprava o duši, poglavje 37, str. 218

Tertulijan v delu »O spodbudi k čistosti«, poglavje 12, str. 57, prav tako omenja, da je kemični splav napačen

V: Zakaj v 2. Mojzesovi knjigi 21,29–30 za nekatere umore ni bila izvršena smrtna kazen?

O: Tako kot v sodobnem pravu pogosto ni smrtne kazni za uboj iz malomarnosti. Ena stvar je namerno ubiti osebo, druga pa je ubiti osebo zaradi neprevidnosti.

V: Kako se zakoni iz Ex 21–22 primerjajo z drugimi zakoni iz istega časa?

O: Tukaj je nekaj primerjav.

Ex 21:2–4 Ko je samski moški postal suženj in mu je gospodar dal ženo, ta pa je bil osvobojen, so žena in otroci v akadskih Nuzi-besedilih ostali sužnji gospodarja.

Ex 21:9 Asirski dokument navaja, da če je moški kupil dekle, da bi bilo žena njegovemu sinu, poroka pa ni prišla do izraza, kupec je ne more vrniti v suženjstvo, »temveč jo mora obravnavati kot svojo lastno hčer, Asirko«.

Ex 21:18–19 Hammurabijev zakonik (206) pravi, da če nekdo po nesreči poškoduje drugega in to tudi prisega, mora kljub temu plačati zdravniški honorar. Hetitski zakoni (10) določajo, da mora poskrbeti za poškodovanega, plačati zdravniški honorar ter mu izplačati šest (kasneje deset) srebrnih šekelov.

Ex 22:16–17: če je moški zapeljal žensko, ki ni bila zaročena, je srednjeasirski zakon 56 določal, da mora moški plačati 1/3 odkupnine za nevesto, oče pa je lahko po lastni presoji odločil, ali bo moškemu dovolil, da se z njo poroči, ali ne.

Ex 22:19, Hetitski zakoni (187–188, 199:16–18) so prav tako določali, da je treba usmrtiti vsakogar, ki je imel spolni odnos z ovco, kravo ali prašičem, ne pa s konjem ali mulom. Očitno je bilo to razširjeno med Kanaanci.

V: Ali so se v Ex 22:8–9 in 1 Sam 2:25 ljudje zatekli k sodnikom ali pred Boga?

O: Glede hebrejske besede ni dvoma; gre za »elohim«. Vendar pa lahko »elohim« pomeni Pravi Bog, lažni bogovi ali sodniki. V Psalmu 82:6 pomeni sodnike.

Povzetek: V delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 586, je o 1 Sam 2,25 zapisano naslednje: »Kot kaže opomba ob robu v prevodu NIV, v določenih kontekstih ne moremo biti vedno prepričani, ali (elohim) pomeni ›Bog‹ ali ›(ti) sodniki‹. … Tukaj, v 25. verzu, in v odlomkih iz 2. knjige Mojzesove je morda najbolje, da to vprašanje pustimo odprto, saj se v vsakem primeru ‚sodniki‘ (če so to sploh oni) obravnavajo kot Božji zastopniki, ki odražajo njegovo voljo in izpolnjujejo njegove želje.«

V: Zakaj so v 2. Mojzesovi knjigi 22:18 usmrtili čarovnice, moške pa [domnevno] ne?

O: Prepoved čarovništva, medijev in ukvarjanja z okultizmom je veljala enako za moške in ženske. Ne glede na spol Bog poskuse čarovništva obravnava zelo resno. Kristjani ne bi smeli sramotiti imena, ki ga nosijo, s sodelovanjem v spiritističnih seansah, uporabo Ouija-deske, napovedovanjem prihodnosti ali drugimi poskusi čarovništva.

V: V 2. Mojzesovi knjigi 22,18 je učiteljica nedeljske šole nekoč povedala, da lahko ugotovi, kako zdraviti telesne bolezni, tako da nad zapestjem drži kovinsko verigo s kovinskim obeskom in svojemu telesu zastavlja vprašanja. Obesek se bo različno zibal, kar pomeni »ne« ali »da«. Kaj menite o tem?

O: To je v nasprotju s Svetim pismom. To je prosjanje [nekakšnega] duha za odgovore. To se nekoliko sliši podobno okultni (satanski) praksi Ouija deske. Vprašajte jo, kako ve, kateri duh to počne. 1 Janezovo pismo 4:1–2 pravi, da ne smemo verjeti vsakemu duhu. 2 Korinčanom 6:17 pravi, da se ne smemo dotikati ničesar nečistega.

Nekoč sem slišal, kako je neki pastor s prižnice [pravilno] rekel, da ne smemo slediti astrologiji. Da bi dokazal, da v tem ni ničesar, si je dal prebrati svoj horoskop in nameraval vsem pokazati, kako je vse to lažno. No, izkazalo se je, da so se stvari začele uresničevati. Prestrašil se je in se pred zbrano občestvo pokesal za to, kar je storil. Šele potem se preostale napovedi niso uresničile.

Satan ima res sposobnosti, ki presegajo naše, in včasih lahko stvari pravilno napove (ali pa poskrbi, da se zgodijo). To izkorišča, da bi ljudi prepričal, naj zaupajo temu viru nasvetov, da jih bo kasneje lažje zavedel.

Tukaj je, kaj bi storil, če bi bil član nedeljske šole.

1. Pojdi k učiteljici in ji pojasni, da zaupaš v Kristusa, ne pa v duhove iz onostranstva. Pokaži ji svetopisemske verze, ki nasprotujejo okultizmu, in morda bo spoznala svojo napako ter se pokesala. Nekateri verzi, ki pravijo, da se ne smemo ukvarjati z okultizmom, komuniciranjem z mrtvimi itd., so:

Ne imejte ničesar opraviti z magijo in okultizmom, kot so kanaliziranje, čarovništvo, astralna projekcija, mediji, vedeževalci, astrologija, Ouija deske, TM, EST ali Qi-gong. Lev 19:26,31; 20:6–8,27; Apg 19:19; Ez 13:18; 22:18; 5 Mz 18:9–14; Mihej 5:12; Raz 9:21

Ne poskušajte komunicirati z mrtvimi. 5 Mz 18:10–12; Iz 8:19; 1 Sam 28:3,7–12 + 3 Mz 20:6–8

Kar zadeva zlo, moramo biti kot otroci. 1 Kor 14:20; Mt 10:16, vendar bodite na preži. Mt 10:16-17

2. Če je ne bo mogoče prepričati, naj se pokesa, povejte pastorju in starešinam cerkve, da se to ne sme dogajati v cerkvi, ki zaupa v Kristusa, in predlagajte, naj jo odstranijo s položaja učiteljice nedeljske šole.

3. Če to ne uspe, ima član dolžnost, da zapusti to cerkev in vsem, ki to želijo vedeti, pove, zakaj odhaja. Vaš odhod bo boljše pričevanje kot to, da ostanete in poskušate še naprej prepričevati. Dokler ostajate, namreč posredno sporočate, da to ni tako slabo.

Mimogrede, tega nasveta ne bi dal za učiteljico nedeljske šole, ki je verjela in poučevala zmoto glede drugotnega vprašanja. Vendar pa se ne smemo ukvarjati z uporabo »pripomočkov« za komunikacijo z duhovnim svetom, da bi dobili nasvet.

V: Zakaj v Ex 23,19; 34,26 in Dt 14,21 ljudje ne smejo kuhati kozlička v mleku njegove matere?

O: Preprosto zato, ker jim je Bog rekel, naj tega ne počnejo. Ali je dejanje idolatrsko, magično, posvetno, kruto ali prezirljivo, ni bistveno; končni razlog je, da Bogu to ni bilo všeč in je rekel, naj tega ne počnejo.

To je bila tudi starodavna kanaanska in sirijska praksa, ki sega vsaj v 15. stoletje pr. n. št. Poganski ugaritski epos z naslovom »Rojstvo lepih in milostnih bogov« prikazuje prakso kuhanja kozlička v materinem mleku, da bi v Kanaanu prosili bogove za dež. To je dokumentirano v tablicah iz Ras Shamre iz 15. stoletja.

Kasneje so Judje to razširili tako, da se meso in mleko ne smeta servirati v istem obroku ali celo pripravljati z istimi pripomočki.

V: Kako so v Ex 23,28; Dt 7,20 in Joz 24,12 »sršeni« izgnali Kanaance?

O: Najprej dve stvari, ki nista odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor, dobesedni sršeni: Primer je, da grški zgodovinar Aelian v delu Hist. anim. 11,28 piše, da so Fasejce, Kanaance, ki so živeli v bližini Solimitov, iz njihove dežele izgnale ose. Bochart (Hieroz. iii. str. 499) navaja primere plemen, ki so zapustila svoja ozemlja zaradi žab, miši in drugih živali. Vendar pa Jozue v vseh navedenih podrobnostih ne omenja nobenih živali, niti žuželk niti drugih, ki bi izgnale Kanaance. V delu »Bible Knowledge Commentary: Old Testament« (str. 145) je navedeno, da nekateri zagovarjajo to stališče, drugi pa menijo, da gre za Egipt.

To ni pravi odgovor, ampak so bili to Izraelci sami: medtem ko nekateri menijo, da so bile »osice«, na katere se je skliceval Bog, prav Izraelci sami, se 2. Mojzesova knjiga 23:28 jasno nanaša na »zunanjo pomoč«, ki jo je Bog v svoji previdnosti zagotovil.

Odgovor, Egipt: Vendar je bil simbol faraona Tutmoza III. sršen. Imel je 17 vojaških pohodov, večinoma v Palestini. Tudi njegova naslednika Amenhotep II. in Tutmoz IV. sta vodila vojne v Palestini. To je priznanje, da izraelska vojska ni bila edina, ki je oslabila Kanaance; tudi Egipčani so imeli svojo vlogo.

Sveto pismo je v celoti resnično, a to ne pomeni, da Bog ne more komunicirati z ljudmi z uporabo njihovih lastnih metafor.

V: Kako je v 2 Mz 23,31 mogoče, da so bili Filistejci v Kanaanu v Mojzesovem času?

O: Odgovor najdete v razpravi o 1. Mojzesovi knjigi 20.

V: Kaj se lahko naučimo iz zgodbe o Nadabu in Abihu v 2. Mojzesovi knjigi 24,1?

O: Kot Aronovi sinovi sta bila v vrsti za naslednjega velikega duhovnika. A dejstvo, da sta bila otroka pobožne osebe, ju ni naredilo »varnejših« pred nevarnostjo; pravzaprav je to še bolj nevaren položaj, če nekdo ne želi slediti Bogu. Čim več veš, tem bolj boš odgovoren za neposlušnost, kot kaže 2. Petrov 2:21.

V: Kako je lahko Mojzes v 2 Mz 24,4 napisal: »In Mojzes je zapisal vse Gospodove besede«?

O: Na enak način, kot je zapisal 2. Mojzesovo knjigo 6,26–27. Glej razpravo o tem. Druga možnost je, da je to zapisal Mojzesov pisar.

V: Kako so v 2 Mz 24,9–11 starešine lahko prišli na goro Sinaj, saj bi bili ljudje v 2 Mz 19,12–13 na kraju samem ubiti, če bi prišli na goro Sinaj?

O: Na goro Sinaj so lahko prišli le, ko so bili povabljeni. Podobno so morali iti v Obljubljeno deželo, a po odvračajočem poročilu izvidnikov so se temu uprli. Ko jih je Bog kaznoval in jim povedal, da bodo umrli v puščavi, so se sami odločili, da gredo v Obljubljeno deželo. Njihovi sovražniki so jih pregnali nazaj. Pravilen ravnanje ni najpomembnejše. Najpomembneje je, da ljubimo in poslušamo Boga, kar vključuje tudi to, da delamo prave stvari na pravi način in ob pravem času.

V: Kako so v 2 Mz 24,10 lahko videli Božjo podobo, saj Bog nima fizičnega telesa?

O: Bog lahko prevzame katero koli fizično obliko, ki jo želi imeti.

V: Zakaj je v 2 Mz 25,18 Bog ukazal Mojzesu, naj naredi izklesane podobe kerubov?

O: To so bile podobe, ki so krasile šotor, vendar se te podobe niso častile, k njim se ni molilo niti se jih ni častilo. Kerubini so bili namenjeni dekorativni umetnosti, niso bili podobe Boga in niso bili namenjeni niti čaščenju niti častitvi.

V: Kaj sta v 2. Mojzesovi knjigi 28,30 »Urim in Tumim«?

O: Bili so sredstvo, ki ga je Bog dal duhovnikom za metanje žrebov, da bi ugotovili Božjo voljo. Natančen opis njihovega videza se je izgubil, razen tega, da Jožef Flavij trdi, da so bili kamni na prsnem oklepu. V knjigi 1001 Bible Questions Answered, str. 357, piše, da »Urim in Tumim« lahko pomenita »luči in popolnost«.

V: Kako v 2 Mz 28,34–35 zvončki preprečujejo, da bi umrl Aron in njegovi potomci?

O: Zvončki sami po sebi tega ne storijo. Vendar je bila pravilna oblika čaščenja v tej šotoriščni svetiščnici za Boga resna zadeva, in neupoštevanje tega zapovedi bi imelo za posledico smrt. Glej tudi naslednje vprašanje.

V: Kakšen je bil v 2 Mz 28,34–35 in 2 Mz 39,22–26 namen zvončkov na duhovniški obleki?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar lahko domnevamo dva razloga.

1. Ko je ljudstvo zunaj prisluškovalo, je lahko slišalo duhovnika, ki ga ni videlo, kako za njih daruje spravno žrtvovanje.

2. Če bi zvončki utihnili, bi to lahko pomenilo, da je Bog nezadovoljen s duhovnikom in ga je usmrtil. Takrat bi ljudstvo lahko duhovnika potegnilo ven z vrvjo, ki je bila ovita okoli njega.

V: Zakaj je v 2 Mz 29,20 in 3 Mz 8,23–24 kri nanesena na Aronovo desno uho, desni palec in desni palec na nogi?

O: Čeprav Sveto pismo izrecno ne navaja, zakaj je Bog to želel, simbolika ni težko razumljiva. To predstavlja povezavo z žrtvovanjem. Drugi primer je, ko je to storil nekdo, ki je bil očiščen od kožne bolezni, ko je duhovniku prinesel svojo žrtvovno daritev za očiščenje. (Levitikus 14:1–2, 14–17)

V: Kakšen je v 2. Mojzesovi knjigi 30 pomen predmetov in kaj predstavljajo?

A: Najprej je treba povedati, da morda še vedno obstajajo nekatere skrivnosti, ki jih še ne poznamo; Bog morda ni nujno razkril vseh razlogov, zakaj je bilo vse ravno tako. V Pismu Hebrejcem 8:5 piše: »Kraj, kjer služijo, je le podoba in senca nebeškega svetišča, tako kot je Bog opozoril Mojzesa, ko je bil ta na tem, da dokonča šotor. Kajti rekel je: ›Pazi, da narediš vse po načrtu, ki ti je bil pokazal na gori.‹« (NET Bible) Več o pomenu šotora in predmetov v njem si preberite v 9. in 10. poglavju Pisma Hebrejcem.

Tukaj je več podrobnosti o 2. Mojzesovi knjigi 30.

2. Mojzesova knjiga 30:1–9 Oltar iz akacijevega lesa je bil majhen, visok približno 3 čevljev in s stranico 18 palcev, a zelo težak, ker je bil prekrit z zlatom. Zlato lahko simbolizira svetost in Boga, poleg tega pa je bilo zlato eno od treh daril, ki so jih modri prinesli Jezusu. Ta oltar je simbol Kristusove žrtve za nas. Zanimivo je, da razen oltarja ni bil noben drug predmet v templju omenjen kot »najsvetejši«.

Drugi pomen za naše življenje je, da tako kot je duhovnik moral vsako jutro in večer kaditi na oltarju, bi tudi mi morali govoriti z Bogom vsaj vsako jutro in večer. Tako kot je Kristus žrtvoval svoje življenje za nas, bi morali tudi mi biti pripravljeni trpeti za druge, čeprav v manjšem obsegu, kot je pokazal Pavel v Pismu Kolosanom 1:24.

2. Mojzesova knjiga 30,10 Enkrat na leto je moral izraelski veliki duhovnik opraviti spravo na rogovih oltarja.

Tako kot so Izraelci imeli v 2. Mojzesovi knjigi 30 veliki duhovnik, imamo tudi mi Velikega Duhovnika, ki se je za nas žrtvoval v Pismu Hebrejcem 4,14: Jezusa.

2. Mojzesova knjiga 30:17–21 Bronasta posoda za umivanje. Aron in njegovi sinovi [potomci] so si morali umiti roke in noge, preden so vstopili v Šotor srečanja in preden so se približali oltarju.

Predvsem ne smemo stopiti pred Boga z mislijo, da nam ni treba biti čisti. Oprati se moramo. Seveda so kristjani duhovniki in kralji, in oprani smo v Jezusovi krvi, tako da je On to izpolnil za nas. Vendar moramo živeti oprano, čisto življenje. Glej 1. Petrov 1:15–16; 2:11–12.

Mimogrede, bron je izviral iz bronastih ogledal, ki so jih darovale ženske v 2. Mojzesovi knjigi 38,8. Drugi pomen za naše življenje je, da je bilo tisto, kar se je nekoč uporabljalo za nečimrnost in okras, ponovno stopljeno, da bi se uporabilo za očiščenje. Bogu bi bilo všeč, če bi bili pripravljeni, da se nekateri naši znani običaji in navade »ponovno stopijo«, da bi se lahko preoblikovali v Njegovo delo. Glej Rimljanom 12,1–2 in Jakobu 1,23–25.

2. Mojzesova knjiga 30,22–33: Mazilno olje za svete predmete. Menim, da je bila ta mešanica pripravljena preprosto zato, ker je imela prijeten vonj. Mazilno olje je simbol Svetega Duha in predstavlja posvetitev s strani Boga. Mirra je bila zelo draga in je bila eno od daril, ki so jih modri prinesli Jezusu.

Predvsem pa, tako kot je vonj mazilnega olja »ustvaril vzdušje« za vse, nam naše očiščenje in posvetitev skozi Svetega Duha daje vonj Kristusa skozi in skozi. Glej 2. Korinčanom 2,14–16 za več o tem, da smo vonj Kristusa.

Drugi pomen za naše življenje je, da tega mazilnega olja ni smelo biti jemati za samoumevno in ga »posvetiti« z uporabo za karkoli drugega. Naša telesa (Božji tempelj, 1. Korinčanom 6,19–20), naša enotnost v Duhu (Efežanom 4,3) in naša življenja se ne smejo posvetiti za nesvete namene. Ne smemo metati svojih biserov pred svinje, se povezovati z neverniki (2 Korinčanom 6,14–18), šteti za svete stvari, ki niso svete, ali se pustiti zavesti od naše iskrene in čiste predanosti Kristusu (2 Korinčanom 11,3–4).

2. Mojzesova knjiga 30,34–38 Kadilo predstavlja posredovanje in molitve. Vendar kadila ni smelo biti uporabljeno za nič drugega. Kadilo je bilo zelo drago in je bilo eno od treh daril, ki so jih modri prinesli Jezusu. V 2. Mojzesovi knjigi 30,35 je bilo posoljeno, verjetno zaradi konzervativnega učinka. Glej Razodetje 8,3–4 o povezavi kadila z molitvijo.

Predvsem pa, tako kot je vonj kadila, ki ga je kadil duhovnik, prežemal vse, tako naj Sveti Duh, ki sta ga poslala Oče in Jezus (Janez 16,7), prežema naša življenja. Kristus in samo Kristus je naš posrednik (Efežanom 2,13–17; Kolosanom 1,20; Hebrejcem 8,6), Sveti Duh pa se za nas zavzema z vzdihi, ki jih ni mogoče izraziti z besedami (Rimljanom 8,26–27).

Drugačna uporaba tega v našem življenju je, da moramo pri sledenju Kristusu nenehno moliti, slaviti Boga in posredovati za druge. (1 Tesaloničanom 5,17; Filipljanom 4,6)

V: Zakaj so v 2 Mz 30,11.15 morali revni plačati enako kot bogati, ki so si to lažje privoščili?

O: Davek v šekelih je bil odkupnina za njihovo življenje, in tu je pomembna točka. Življenje bogatega človeka ni niti bolj niti manj pomembno kot življenje revnega človeka. V vseh starozaveških zakonih ni bilo manjše kazni za umor ali poškodovanje revnega človeka kot za bogatega.

Davek je veljal le za osebe, stare dvajset let in več, verjetno pa le za moške, kar bi pomenilo, da je šlo za družinsko enoto. Družina ne bi bila kaznovana zaradi večjega števila otrok. Poleg tega je bil šekel majhna denarna enota.

V: Kako lahko v Ex 30,12 in Lev 9,7 ovca ali bik opravita spravo za človeka?

O: Samo po sebi ne more opraviti sprave, kot navajata Hebrejcem 9,9 in 10,4. Vendar pa Hebrejcem 9–11 kaže, da so bile starozaveške žrtve simbol ali podoba Kristusove žrtve.

Če to prenesemo v vsakdanji jezik: predpostavimo, da so nekateri ljudje imeli ogromen dolg (ali greh), ki je bil tako velik, da nikoli ne bi mogli upati, da bodo poplačali svojega upnika (Božje nepristranske zahteve po pravičnosti). Njihovi dolgovi niso zanesljivi. Toda bogati kralj (Bog) posreduje in podpiše sporazum, da bo dolg v celoti poplačal. Nato pride njegov sin in poravna celoten dolg. Ko je upnik prišel po denar, so ljudje, v poslušnosti kralju, imeli dejanski znak, da je njihov dolg prevzel kralj.

V: Ali ni v 2 Mz 30,31–34 preveč strogo, da se nekoga usmrti zaradi izdelave določene mešanice dišav?

O: Da, to je strogo. Vendar ni nepravično, če vsi poznajo pravila. Ni dokazov, da bi kdaj koli kdo prekršil to pravilo ali bil zaradi tega kaznovan.

V: Zakaj je bilo v 2. Mojzesovi knjigi 31,12 tako pomembno spoštovanje sobotnega dne?

O: Mnogi pravi kristjani verjamejo, da so vsi dnevi sobotni počitek v Kristusu (Hebrejcem 4,8–11), medtem ko drugi pravi kristjani verjamejo, da moramo danes spoštovati soboto. Pavel v Pismu Rimljanom 14,5–7 priznava obe praksi in pravi, da je pomembno le to, da živimo za Gospoda.

Ne glede na to pa se morajo vsi kristjani strinjati, da je bilo spoštovanje sobotnega dne v času Mojzesove postave zelo pomembna zapoved, in če bi živeli takrat, bi jo morali vestno spoštovati.

O soboti obstajajo tri izrecne zapovedi in pet izrecnih razlogov, vendar lahko vidimo tudi več razlogov.

Zapovedi o soboti:

1. Posvetite soboto (2. Mojzesova knjiga 20,8; 5. Mojzesova knjiga 5,12)

2. Ne delaj sam (2. Mojzesova knjiga 20:10; 5. Mojzesova knjiga 5:13–14)

3. Tisti, ki so ti podrejeni: sin, hči, služabniki, celo (nejudovski) tujci v tvojih mestnih vratih, celo živali, naj imajo dan počitka. (2. Mojzesova knjiga 20:10; 5. Mojzesova knjiga 5:14)

Izrecni razlogi za soboto:

1. Preprosto poslušnost: Morajo ubogati Božje zapovedi.

2. Spominjanje na našega Stvarnika: Kakor je Bog v šestih dneh ustvaril zemljo in nato počival, tako tudi mi častimo Boga s počitkom ob soboti. (2. Mojzesova knjiga 20:11)

3. Spominjanje suženjstva in našega Osvoboditelja: Ker so bili Izraelci sužnji v Egiptu (verjetno brez počitka) in jih je Bog izpeljal, morajo to ohraniti v spominu in spoštovati soboto. (5. Mojzesova knjiga 5:15b)

4. Kot znamenje med Božjim starozaveznim ljudstvom in Bogom, da bi vedeli, da nas Bog posvečuje. (2. Mojzesova knjiga 31:13)

5. Bog je blagoslovil soboto in jo posvetil, zato moramo to priznati. (2. Mojzesova knjiga 20:11b)

Možni dodatni razlogi:

1. Sobota je bila izziv ljudski modrosti in prizadevanju. Modremu človeku v tem svetu se zdi samoumevno, da več dela prinaša več koristi. In tudi če si si želel odmor, si lahko še vedno prisilil svoje delavce, služabnike in živino, da so delali še bolj trdo. Bog tej misli ni nasprotoval niti ni povedal, ali je resnična ali ne. Ne glede na to, kako resnična se je ta miselnost zdela, je Bog rekel, naj mu najprej poslušamo.

2. Sobota je bila izziv njihovi samozadostnosti in neodvisnosti. Trgovec, kmet, obrtnik ali kateri koli drug delavec bi želel delati ob soboti, če bi menil, da je od tega odvisna blaginja ali celo preživetje njega samega in njegove družine. Vse pa se na koncu zreducira na zaupanje: ali sta tvoja blaginja in preživetje odvisna od tebe ali verjameš, da sta odvisna od Boga?

3. Dan počitka bi jim, njihovim podrejenim in celo njihovim živalim prinesel večje telesno, duševno in čustveno zdravje, saj bi imeli čas, da se osvežijo in si opomorejo od tedenskega dela. Ljudje danes, ne glede na svoje prepričanje, potrebujejo čas za počitek in osvežitev.

4. Dan počitka pomaga preprečiti izčrpanost, ki nastane zaradi tega, da se leta in leta počne isto brez sprememb. Tudi kristjani, ki menijo, da so vsi dnevi enaki, še vedno potrebujejo čas za počitek in okrevanje.

Čeprav se pravi kristjani ne strinjajo glede tega, ali naj delajo ob soboti (sobota) ali ob nedelji, ali pa so vsi dnevi enaki, bi se morali vsi kristjani strinjati glede dveh stvari.

a) Če verjamemo, da Bog želi, da danes en dan ne delamo, bi to morali storiti.

b) Vsi naši dnevi, ne le ena sedmina, morajo biti posvečeni službi Bogu.

V: Ali se v Ex 31,17 Bog lahko utrudi?

O: Bog se fizično ne utrudi (Izaija 40:28). Vendar pa, tako kot lahko ljudje rečejo, da so utrujeni od jamranja in neiskrenega ljubezni, je to izraz, ki kaže na to, da Bog nima zanimanja za neiskreno čaščenje Njega. Izaija 43:24 pravi, da so grehi Izraelcev utrudili Boga. Izaija 1:14 pravi, da so njihovi prazniki utrudili Boga, ko so bili hudobni ljudje. Ahazova nevernost je utrudila Boga v Izaiju 7:13. Malaki 2:17 pravi, da so njihove besede utrudile Boga, ko so rekli, da so tisti, ki delajo zlo, dobri, in so spraševali, kje je Bog pravičnosti. Za dodatno razpravo glej knjigo »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 212–213.

V: Kako je lahko v 2. Mojzesovi knjigi 32,2–5 prerok Aron zagovarjal čaščenje malikov?

O: Aron je storil grozen greh. Za to, kar je storil, ni opravičila, vendar je tukaj možna razlaga za njegovo ravnanje. Ko se Mojzes ni vrnil, so se mnogi spraševali, ali se bo sploh kdaj vrnil. Zaradi pritiska toliko obremenjenih in brezvodnih ljudi, ki so Arona prosili, naj naredi malika, je Aron popustil. Morda je bolj cenil svojo vlogo voditelja ljudstva kot duhovnika, ki naj bi ponovno vzpostavil red in normalnost, kot pa neskončno čakanje na Gospoda.

V: Zakaj je v 2 Mz 32,1–10 Bog usmrtil Izraelce, ki so častili zlatega teleta, in ne Aarona, ki ga je izdelal?

O: Bog bi bil pravičen, če bi jih vse usmrtil. Vendar pa ima Bog pravico, da odloži izvršitev pravice. Prav tako ima pravico, da po svoji volji izkazuje usmiljenje, kot kaže Rimljanom 9,15.

Okoliščine: Ljudstvo je predlagalo zlato tele in zagotovilo material. Sveto pismo ne navaja, ali je bil Aron navdušen ali pa se je počutil prisiljenega, da uboga vse ljudi okoli sebe. Zlato tele je v 2. Mojzesovi knjigi 32,5 služilo kot podoba za čaščenje Gospoda, ne pa drugega boga. Seveda, čeprav nam okoliščine lahko pomagajo razumeti, zakaj je Aron to storil, pa te okoliščine še vedno ne opravičujejo Arona.

Bog je usmiljen do nekaterih in lahko odloži svojo pravičnost: Bog je bil v 10. verzu zelo jezen in je razmišljal, da bi jih kar vse uničil. Bog bi bil pravičen, če bi uničil Aarona in vse ostale. Bog je bil usmiljen ne le do Aarona, ampak tudi s tem, da ni ubil vseh Izraelcev.

V: Ali v 2. Mojzesovi knjigi 32,14 Bog spremeni svoje mnenje, kar je v nasprotju z 4. Mojzesovo knjigo 23,19 in 1. Samujevo knjigo 15,29?

O: Ko se spremenijo naša srca in dejanja, se lahko spremeni tudi Božja razodeta volja do nas. Za več informacij glej odgovor na 2 Mz 33,3, knjigo »Ko kritiki sprašujejo«, str. 85, in knjigo »Težke besede Svetega pisma«, str. 209–210.

V: Kako je Mojzes v 2. Mojzesovi knjigi 32,30 sploh lahko poskušal opraviti pokoro za ljudstvo?

O: Ljudje lahko poskušajo storiti nemogoče stvari, vendar niti Mojzes ni mogel zamenjati nikogar drugega, kot kaže Jeremija 15:1. Mojzes je prosil Boga, naj ljudem odpusti njihov velik greh, če pa ne, naj ga izbriše iz Božje knjige. To se zdi zelo podobno Pavlovim občutkom v Pismu Rimljanom 9:1–4.

V: Ali Ex 32,30–32 kaže, da bi Mojzes lahko zamenjal ljudstvo, podobno kot katoliško prepričanje o »zakladnici zaslug«?

O: Ne. Če že kaj, to nakazuje ravno nasprotno, in sicer iz dveh razlogov.

1. V 2. Mojzesovi knjigi 32,33–34 je Bog rekel, da njegova ponudba ni bila sprejeta. Kot stranska opomba: Pavel je v Pismu Rimljanom 9,3 izrazil podobno čustvo žrtvovalne ljubezni do Judov, a tudi to Judom ni koristilo.

2. Mojzes ni ponudil, da bi trpel za ljudstvo. Mojzesova ponudba, da bi bil popolnoma izbrisan iz knjige, pomeni, da bi bil poslan v pekel. Katoliki, pravoslavci, protestanti in kopti se vsi strinjajo, da noben kristjan ne gre v pekel namesto drugih kristjanov.

Ob tem naj omenimo, da v cerkveni tradiciji ideja o »zakladnici zaslug« v vseh krščanskih spisih iz časa pred nicejskim koncilom sploh ni prisotna.

V: Zakaj je Mojzes v Ex 32,12 prosil Boga, naj »se pokesa za to zlo proti svojemu ljudstvu«?

O: Beseda »zlo« lahko tukaj pomeni tudi nesrečo. Mojzes je prosil Boga, naj se odreče grožnji z nesrečo, saj je v 5. Mojzesovi knjigi 9,8 zapisano, da se je Božja jeza tako razvnela, da bi uničila ljudstvo.

V: Ali je v Ex 33,3 in Joz 1 Bog šel z Izraelci v Obljubljeno deželo ali ne?

O: Božja razodeta volja je pogosto časovno omejena in pogojna, včasih pa se razlaga kot antropomorfni izraz.

Pravočasna: Bog je uporniški generaciji povedal, da ne bo šel z njimi. Vsi so umrli, Bog pa je šel z naslednjo generacijo.

Pogojna: Mnoge Božje grožnje ali obljube vsebujejo izrecni ali implicitni pogoj. Za nekaj primerov implicitnih pogojnih groženj glej Jona 3 in Prvo Mojzesovo knjigo 20,3.

Antropomorfno: Bog, ki je onstran časa, je že vedel, kaj bodo storili, in je že vedel, kaj bo storil sam. Vendar je za ljudi včasih težko to razumeti in hkrati spoznati, da so ljudje še vedno imeli resnično izbiro. Seveda bi to, če bi jim Bog kar takoj povedal, kaj bodo zagotovo storili in kaj bo zagotovo storil sam, omejilo njihovo izbiro.

Človek se ni dolžan strinjati s konceptom, da je Bog zunaj časa, niti ga ni dolžan razumeti. Ni mu treba razmišljati o brezčasnosti, preden bo Bog sploh začel z njim smiselno komunicirati. Bog komunicira z ljudmi na način, ki ga vsi lahko razumejo. Več o tem, kako Bog komunicira antropomorfno, si oglejte v knjigi Now That’s A Good Question, str. 202–205.

V: Zakaj so morali Izraelci v 2 Mz 33,5–6 sleči svoje okraske, da bi Bog vedel, kaj naj stori z njimi?

O: Odložiti so morali nakit, ki so ga nosili, ko so grešili, kot znak žalovanja in (upajmo) kesanja. Tu se dotikamo ključnega načela. Božja volja, ki nam je razodeta, se lahko spremeni, ko se spremeni naše srce. Imeli so izbiro, ali bodo poslušni in žalovali za svoj greh, ali ne.

Za več informacij glej razpravo o 1. Mojzesovi knjigi 20,3–6, 5. Mojzesovi knjigi 20,17; Jeremiju 15,6; Jonu 3–4; Jonu 3,10 in Jonu 4,1–2.

V: Ali je v 2. Mojzesovi knjigi 33,11 Mojzes lahko govoril z Bogom iz oči v oči?

O: Kot pišeta Norman Geisler in Thomas Howe, se slepec lahko pogovarja z nekom iz oči v oči, ne da bi videl njegov obraz. To je izraz, ki kaže, da sta se Mojzes in Bog intimno pogovarjala, vendar to ne pomeni, da je Mojzes videl Božji obraz, kot kaže 2. Mojzesova knjiga 33,20.

V: Kako so v 2. Mojzesovi knjigi 33,11.23; 24,10 in 1. Mojzesovi knjigi 32,30 Mojzes, Abraham ali kdor koli drug lahko videl kaj od Boga, saj je Bog neviden, kot pravijo Janez 1,18; 2. Mojzesova knjiga 33,20; Kolosanci 1,15 ter 1. Timotej 1,17; 6,16?

O: To je bil argument, ki so ga poskušali uporabiti gnostiki, da bi trdili, da je bil Bog Stare zaveze, kljub temu, da je Jezus spoštoval zakon, drugačen Bog kot Bog Nove zaveze.

Nevidnost ne pomeni, da nima nobene oblike, niti ne pomeni, da Boga ne morejo zaznati niti angeli niti demoni. Vsekakor ne pomeni, da Vsemogočni Bog ni dovolj mogočen, da bi se lahko pojavil v vidni obliki. Preprosto pomeni, da mi, ki imamo le vidne oči, ne moremo videti stvari v nevidnem svetu, v katerem pa se Bog nahaja.

A Bog, čeprav ostaja v nebesih, je sposoben tudi »prečkati« in vstopiti v fizično področje v prostoru-času. Bog bi po naravi še vedno bil neviden, a bi se lahko sam naredil vidnega. Mi smo po naravi skoraj nevidni v temni noči, a če bi imeli svetilko, bi ljudje še vedno lahko videli, kje se nahajamo. Bog bi lahko storil enako z gorečim grmom.

Ampak Bog je storil še več. Na način, ki nima 100-odstotno popolne naravne analogije, je Bog prestopil mejo, da bi imel lokalizirano prisotnost v prostoru in času, ne le da bi se pojavil kot človek, ampak kot resnični, živ, dihoč človek: Jezus Kristus. Jezus je bil in še vedno je 100-odstotno človek in 100-odstotno Bog.

Zgodovinsko gledano je bil Irenej prvi znani kristjan, ki je odgovoril na ta ugovor. Poudaril je, da lahko Bog, ker je Vsemogočen, celo vidnim, smrtnim ljudem omogoči, da vidijo nevidne stvari, tako v videnjih kot tudi potem, ko bodo postali nesmrtni. Za podrobnejši odgovor glej Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 20.4–10, str. 489–491.

V: Kako je lahko Mojzes v 2 Mz 33,19–20 videl Božji »hrbet«, saj je Bog duh?

O: Težko je opisati različne lastnosti duha brez uporabe antropomorfnih izrazov. »Hrb« tu ne pomeni »dela s hrbtenico«. Namesto tega lahko »hrb« pomeni »hrb« v nasprotju s »sprednjim delom«.

To se nanaša na odsev nekaterih Božjih lastnosti. Ne gre za vso Božjo slavo, saj je Bog zavrnil Mojzesovo prošnjo, da bi videl Božjo slavo (verjetno zaradi Mojzesove lastne varnosti).

V: Ali naj ljudje v Ex 34,20; Ex 13,2 in Num 18,15–16 pokoljejo nečiste živali ali jih odkupijo z denarjem?

O: 2. Mojzesova knjiga 34,20 pravi, da je moral lastnik prvorojeno žival bodisi usmrtiti bodisi odkupiti z denarjem, razen da je osla lahko odkupil z jagnjetom. Med čistimi in nečistimi živalmi ni bilo nobene druge razlike. Kasneje, v 4. Mojzesovi knjigi 18,15–16, je bil zakon zožen tako, da je dovoljeval odkupovanje le prvorojenih nečistih živali z denarjem.

Nekateri imajo morda težave s tem, da se kateri koli od Božjih zakonov spreminja, ker ne razlikujejo med tremi različnimi vidiki: moralnim, civilnim in obrednim. Obredni zakon se je spreminjal tudi na druge načine, ko so se spreminjale razmere. Na primer, žrtvovanja niso potekala v templju, preden je bil ta zgrajen.

V: Zakaj so se v 2. Mojzesovi knjigi 34,23 morali zbrati vsi moški, ženske in otroci pa ne? (To je vprašal musliman.)

O: Odgovor lahko vidimo, če natančno preberemo 2. Mojzesovo knjigo 34,23 in 24. Piše: »Trikrat na leto naj se vsi vaši moški pojavijo pred Vsemogočnim Gospodom, Bogom Izraela. Jaz bom izgnal narode pred vami in razširil vaše ozemlje, in nihče ne bo poželel vaše dežele, ko boste trikrat na leto odšli gor, da se pojavite pred Gospodom, svojim Bogom.« Ženske niso sodelovale v vojnah, le moški. Noben moški se ni smel »skrivati« tako, da se ne bi pojavil.

V: Kakšen je bil v 2. Mojzesovi knjigi, poglavja 35–40, simboličen pomen opreme v šotoru zaveze?

O: Nekateri vidijo naslednje:

Bronasti oltar je simboliziral, da je že sam vstop zahteval žrtvovanje

Bronasta umivalnica je pokazala, da so tisti, ki so bili znotraj, potrebovali očiščenje

Kruh prisotnosti je pokazal, da je Kristus naš kruh; On nam daje vse, kar potrebujemo za preživetje

Zlati svečnik je predstavljal hvalo in molitev

Skrinja je predstavljala Božjo prisotnost

Zavesa je pokazala, da pot do Božje prisotnosti ni bila odprta za vsakogar (razen za duhovnika enkrat na leto). To se je spremenilo, ko se je zavesa nadnaravno raztrgala na dvoje v trenutku, ko je Jezus umrl na križu.

To je prosto povzeto iz knjige The Teacher’s Commentary avtorja Lawrencea O. Richardsa.

V: V 2 Mz 36,8–14 sem slišal, da so bile mere, ki jih je Mojzes prejel od Boga za izgradnjo šotora, skoraj natančno enake meram, ki so jih uporabljali drugi starodavni narodi (ne Hebrejci) za gradnjo svojih svetišč. Ali to vpliva na verodostojnost Božjih mer za šotor?

O: Najprej predpostavimo, da je ta predpostavka pravilna. (To bom kasneje izpodbijal.) Če bi bile te mere enake tistim, ki so jih drugi starodavni narodi uporabljali za svoje templje, to ne bi vplivalo na verodostojnost Svetega pisma. Če bi bilo v teh merah kaj posebnega, bi Satan to informacijo izkoristil za izdelavo ponaredka.

Po drugi strani pa resno dvomim v trditev, da so bile to mere, ki so jih drugi starodavni narodi uporabljali za svoje templje, in sicer iz več razlogov.

a) Različna starodavna svetišča so imela med seboj različne mere. Kot preprost primer: predpostavimo, da je bilo 10 starodavnih templjev z merami 100, 105, 110, 120, 125, 130, 135, 140, 145 in 150, šotor pa je imel mere nekje med 100 in 150. Ne glede na dimenzije šotora bi lahko trdili, da je bil zelo podoben enemu od teh 10 templjev, vendar to ničesar ne dokazuje.

b) Starodavni templji na splošno niso imeli svetišča svetišč, tisti, o katerih vemo, pa so bili stalni templji, ne šotori.

c) Nazadnje, ne pozabite, da je bila šotorska svetišče zgrajena okoli leta 1400 pr. n. št., torej je starejša od vseh rimskih in grških templjev, razen mikenskih. Če so bile torej dimenzije enake kot pri kasnejšem templju, bodisi ni šlo za kopiranje, bodisi so kasnejši templji kopirali zgodnejše, ne obratno. Na splošno ni pametno verjeti takim trditvam, razen če lahko navedejo primere.

V: Ali v Ex 37,17–24 sedemkratni svečnik kaže na poznejše avtorstvo, saj se sedemkratni svečniki [domnevno] niso pojavili do leta 600 pr. n. št.?

O: Nekateri so tako mislili, vendar knjiga *Can Archaeology Prove the Old Testament?* (str. 31–32) poudarja, da so arheologi našli sedemkratne svečnike v Tell Beit Mirsimu, prav tako pa nekatere grobnice v Dothanu iz Mojzesovega časa prikazujejo sedemkratne svečnike. Wycliffe Bible Dictionary na str. 1006 navaja, da so bile svetilke s sedmimi ročaji najdene v grobnicah in v ruševinah kanaanskih templjev: »Tako koncept sedemkratne svetilke za sveto rabo v Mojzesovi šotori ni bil anakronističen, kot so nekoč trdili kritiki Stare zaveze.«

V: Ali je Ex 38,8 dokaz za poznejše nastanek besedila, saj takrat [domnevno] še niso imeli bronastih ogledal?

O: Ne, ker so imeli bronasta ogledala, kot navaja knjiga Can Archaeology Prove the Old Testament? na str. 31. Bron je zlitina bakra in 2–18 odstotkov kositra. (V KJV je navedeno »brass«, ker so pred 400 leti vsako zlitino bakra imenovali »brass«.) V Wycliffe Bible Dictionary, str. 1123–1124, je navedeno, da so v Uru našli bronaste predmete iz okoli leta 2500 pr. n. št.

Na str. 1139 piše, da so bila bronasta ogledala redka, razen v Egiptu. Bila so sicer zelo dragocena, saj Wycliffe Dictionary of Biblical Archaeology na str. 389 navaja, da se bronasta ogledala med navadnim ljudstvom niso razširila vse do helenističnega obdobja. Prav tako piše, da v času Jozueja pisma iz Tell el-Amarne omenjajo vazala, ki je faraonu Ehnatonu podaril 32 poliranih bronastih ogledal. Hetitski kralj mu je podaril eno srebrno ogledalo.

Kot stranska opomba: najstarejši znani rokopis Stare zaveze, ki se je ohranil do danes, je 4Q17 iz Mrtvomorskih zvitkov. Datiran je v leto 250 pr. n. št. in vsebuje od 38. poglavja Exodusa do 2. poglavja Levitika. V knjigi »The Dead Sea Scrolls Translated« (str. 474) piše, da je praktično identičen masoretskemu besedilu.

V: Kako so v 2. Mojzesovi knjigi 40 lahko zgradili šotor, če je bil ta že tam v 2. Mojzesovi knjigi 33,7–8?

O: Najprej dve dejstvi, ki verjetno nista tako pomembni, nato pa odgovor.

1. Ni nujno, da sta bila 2. Mojzesova knjiga 33,7–8 in 2. Mojzesova knjiga 40 napisana v kronološkem zaporedju, čeprav sta verjetno bila.

2. Po stalni uporabi na soncu se je šotor morda obrabljal.

Odgovor: 2. Mojzesova knjiga 33,7–8 pravi, da je Mojzes vzel obstoječo šotor in jo poimenoval šotor srečanja. Potem ko je Bog v 2. Mojzesovi knjigi 31,2–7; 35,30; 36,1 mazilil Bezalela in Aholiaba, sta po Božjem načrtu izdelala svete predmete, vključno z novim šotorom srečanja.

V: Katere nauke lahko iz celotne knjige Exodus izpeljemo?

O: Najmanj tri.

Tako kot so Mojzes in Izraelci zapustili Egipt, tudi v našem življenju obstajajo strahovi, grehi, druge stvari in situacije, iz katerih moramo biti osvobojeni. In ko smo od njih osvobojeni, moramo oditi. Ali obstajajo v vašem življenju določeni »stari, udobni načini« ravnanja, ki jih morate zapustiti in prenehati z njimi?

Mojzes je suženjstvo v Egiptu zapustil že 40 let pred izhodom iz Egipta. Vendar je Bog Mojzesa poslal nazaj v Egipt, ne v suženjstvo, ampak da osvobodi druge. Morda smo se osvobodili nekaterih suženjstev, ki smo jih imeli, toda kaj pa naša družina, prijatelji in drugi? Morda nas Bog želi uporabiti, da pomagamo osvoboditi tudi njih.

Čeprav so bili vsi Izraelci rešeni, je na poti prišlo do žrtev. Nekateri Izraelci so umrli zaradi kuge in ognja, ko so častili zlatega teleta, izpodbijali Mojzesovo avtoriteto in se neprimerno obnašali z moabskimi ženskami. Mirjam je zaradi svojih predsodkov za nekaj časa zbolela za gobavostjo. Celo sam Mojzesu je bil prepovedan vstop v Obljubljeno deželo, ker je pred ljudstvom pri vodah Meriba izgubil živce. Ko si rešen iz nečesa, to še ni konec tvojih izzivov. Še vedno moraš vztrajati. Če storiš kaj, zaradi česar postaneš žrtev, se hitro pokesaj in čeprav bodo morda še vedno posledice, vseeno poslušaj Boga za preostanek poti.

V: Kateri so v Ex nekateri najstarejši rokopisi, ki so se ohranili do danes?

O: Tukaj so najzgodnejši.

Zvitki iz Ketef Hinnom so iz obdobja 650–587 pr. n. št., napisani na srebrnih listih (zato so se ohranili), in vsebujejo odlomke iz 2. Mojzesove knjige 20:6; 4. Mojzesove knjige 6:24–26; 5. Mojzesove knjige 5:10; 7:9; Nehemijeve knjige 1:5 ter Danielove knjige 9:4.

Svitki iz Mrtvega morja: (od leta 250 pr. n. št. naprej) 17 ločenih izvodov (The Dead Sea Scrolls Today, str. 30, in The Dead Sea Scrolls Translated: The Qumran Texts in English, 2. izdaja), iz vsaj 23 izvirnih izvodov (The Dead Sea Scrolls in English, 4. izdaja). V »Wycliffe Bible Dictionary«, str. 436–438, je navedeno, da obstaja 15 izvodov. En rokopis iz jame št. 4 pripada samarijanski družini. Po podatkih iz knjige The Dead Sea Scrolls Translated: The Qumran Texts in English, 2. izdaja, str. 474, je fragment 4Q17 iz jame 4 (ki vsebuje 2. Mojzesovo knjigo 38–3. Mojzesovo knjigo 2) eden najstarejših rokopisov, prepisan okoli leta 250 pr. n. št. Je praktično identičen masoretskemu besedilu. Ti rokopisi se imenujejo

1Q2 (=1QExodus) 2. Mojzesova knjiga 16:12–16; 19:24–25; 20:1, 5–6, 25–26; 21:1, 4–5

2Q2 (=2QExodus(a)) 2. Mojzesova knjiga 1:11–14; 7:1–4; 9:27–29; 11:3–7; 12:32–41; 21:18–20?; 26:11–13; 30:21?; 30:23–25; 32:32–34

2Q3 (=2QExodus(b)) paleohebrejščina iz 2. Mojzesove knjige 4:31; 12:26–27?; 18:21–22; 19:9; 21:37; 22:1–2, 15–19; 27:17–19; 31:16–17; 34:10. Zanimivo je, da v njem na Izhod 19:9 neposredno sledi prazna vrstica, na katero pa neposredno sledi Izhod 34:10

2Q4 (=2QExodus(c)) 2. Mojzesova knjiga 5:3–5

4Q1 (=4QGenesis-Exodus(a)) Prva Mojzesova knjiga in Druga Mojzesova knjiga. 2. Mojzesova knjiga 2:1–5; 3:8–16, 18–21; 4:4–9, 26–31; 5:1, 3–17; 6:4–21, 25; 7:5–13, 15–20; 8:20–22; 9:8?

4Q11 (=4QpaleoGenesis-Exodus(l)) paleohebrejščina iz Geneze 50:26; Exodus 1:1–5 (dvakrat?), 2:10, 22–25; 3:1–4, 17–21; 8:13–15, 19–21; 9:25–29, 33–35; 10:1–5; 11:4–10; 12:1–12, 42–46; 14:15–24; 16:2–7, 13–14, 18–20, 23–31, 33–36; 17:1–3, 5–11; 18:17–24; 19:24–25; 20:1–2; 22:23–24; 23:5–16; 25:7–20; 26:29–37; 27:1, 27:4?; 27:6–14; 28:33–35, 40–42; 36:34–36; 40:15?

4Q13 (=4QExodus(b)) vsebuje 6 fragmentov iz 2. Mojzesove knjige 1–5

4Q14 (=4QExodus(c)) vsebuje 36 fragmentov iz 2. Mojzesove knjige 7–18

4Q15 (=4QExodus(d)) 2. Mojzesova knjiga 13:15–17, ki ji neposredno sledi 15:1

4Q16 (=4QExodus(e)) 2. Mojzesova knjiga 13:3–5

4Q17 (=4QExod-Lev(f)) 2. Mojzesova knjiga 38–Levitika 2. (250 pr. n. št.)

4Q18 (=4QExodus(g)) 2. Mojzesova knjiga 14:21–27

4Q19 (=4QExodus(h)) 2. Mojzesova knjiga 6:3–6

4Q20 (=4QExod(j)) 2. Mojzesova knjiga 7–8

4Q21 (=4QExodus(k)) 2. Mojzesova knjiga 36:9–10

4Q22 (=4QPaleoExodus(m)) 2. Mojzesova knjiga, samarijanski tip, v paleohebrejščini. Paleografsko datiranje kaže na obdobje 100–25 pr. n. št. Datiranje z akceleratorsko masno spektrometrijo (AMS) v laboratoriju v Tucsonu je pokazalo obdobje 116 pr. n. št.–48 n. št.

4Q37 (=4QDeuteronomij(j)) (vključuje Deuteronomij 11:21, ki mu sledi Exodus 12:43–13:5)

7Q1 (= 7QLXXExod) je kopija grške verzije Septuaginte iz 2. Mojzesove knjige 28:4–6 (100 pr. n. št.).

Med Mrtvomorskimi zvitki so bili najdeni filakteriji in mezuzot (ki se nosijo na čelu oziroma na rokah) z odlomki iz 2. knjige Mojzesove in 5. knjige Mojzesove, kot navaja knjiga The Dead Sea Scrolls Today, str. 33.

8Q3 je filakterij, ki vsebuje 2. Mojzesovo knjigo 13:1–10; 13:11–16; 12:43–51; 20:11; 6. Mojzesova knjiga 6:5–9; 11:13; 6:1–3; 10:20–22; 10:12–19; 5:1–14; 10:13(?); 11:2; 10:21–22; 11:1, 6–12.

8Q4 je mezuzah iz 5. Mojzesove knjige 10:12–11:21.

Med Mrtvomorskimi rokopisi je bil najden vzporedni Pentatevh. Tako kot so nekateri sestavili eno evangelijsko zgodbo s tem, da so različne evangelijske odlomke postavili drugega ob drugega, je skupnost iz Kumrana storila enako s Toro, ki se imenuje rokopis 4Q158.

Na splošno je v zvitkih iz Mrtvega morja ohranjenih 767 od 1215 verzov iz 2. Mojzesove knjige (63,1 %).

Ex 1:1–22; 2:1–18, 22–25; 3:1–4, 8–21; 4:1–9, 26–31; 5:1, 3–17; 6:3–21, 30; 7:1–13, 26–29; 8:1, 5–22; 9:5b–35; 10:1–28; 11:3–10; 12:1–2, 6–8, 12–22, 31–51; 13:1–7, 12–13, 15–16, 18–22; 14:1–13, 15–27; 15:1,9–21,23–27; 16:1–8,13–14,18–20,23–36; 17:1–16; 18:1–27; 19:1,7–17,23–25; 20:1–2,18–19a; 21:1,4–6,13–14,18–20?,22–32,37; 22:1–4,6–7,11–13,15–30; 23:5–16,29–31; 24:1–4,6–11; 25:7–29,31–34; 26:8–15,21–37; 27:1–3,4?,6–14,18–19; 28:3–12,22–24,26–28,30–43; 29:1–5,20,22–25,31–41; 30:10, 12–18, 21?, 23–25, 29–31, 34–38; 31:1–8, 13–17; 32:2–19, 25–30, 32–34; 33:12–23; 34:1–3, 10–13, 15–18, 20–24, 27–28; 35:1; 36:9–10, 21–24, 34–36; 37:9–16; 38:18–22; 39:3–24; 40:8–27; 40:15?. Ex 34:23–24, 27–28 sta zelo fragmentarna.

Nashov papirus, datiran v leto 150 pr. n. št., vsebuje Deset zapovedi, sestavljenih iz 2. Mojzesove knjige 20:2–17 in 5. Mojzesove knjige 5:6–6:4f. Nashov papirus je bil najstarejše znano svetopisemsko besedilo, dokler niso odkrili Mrtvomorskih zvitkov. Fotografija tega papirusa je v New International Dictionary of the Bible, str. 228.

Papirus Oxyrhynchus 1074 iz knjige Izhod izvira iz približno 2. stoletja.

Vaticanus (325–350 n. št.) ohranja celoten 2. Mojzesovo knjigo, razen odlomka 2. Mojzesova knjiga 28,23–28, ki manjka.

Nimamo nobene strani iz Sinaiticus (340–350 n. št.), ki bi vsebovala knjigo Izhod.

Rokopis Alexandrinus (okoli leta 450 n. št.) vsebuje celotno knjigo Izhod, razen odlomka Izhod 28,23–28, ki manjka.

Septuaginta je grški prevod Stare zaveze in apokrifov. V knjigi Greek Manuscripts of the Bible, str. 60–61, je prikazana slika fragmenta, imenovanega Rahlfs 803 (= zvitek iz Mrtvega morja 7Q1), iz 2. Mojzesove knjige 28,4–6, ki sega v leto 100 pr. n. št.

Samaritanci so v 2. stoletju pr. n. št. izdelali svoj izvod Tore, čeprav so najstarejši ohranjeni samaritanski izvodi iz srednjega veka. V knjigi »The Dead Sea Scrolls Today«, str. 125–126, in v »Encyclopedia of the Dead Sea Scrolls«, 1. zvezek, str. 277, je zapisano: »Samaritanski Pentatevh ima tendenco, da besedilo razširja s pogostim vstavljanjem vzporednega gradiva iz drugih delov Pentatevha.«

Sirski prevod Septuaginte je izdelal škof Pavel iz Telle (616–617 n. št.), ki ga imamo še danes, kot navaja delo »Rokopisi grške Biblije«, str. 35 (opomba).

V: Kako lahko na podlagi judovskega pisca Filona v Ex vemo, da je tisto, kar imamo, res tisto, kar je bilo prvotno napisano?

O: Kot kristjani verjamemo, da je Stara zaveza, ki jo imamo, tista Stara zaveza, ki jo je potrdil Kristus. Kar zadeva muslimane, njihov Koran v suri 5:46 pravi, da je Jezus prejel Toro. Imamo zgodnje rokopise iz Kristusovega časa, o katerih govori naslednje vprašanje. Vendar obstaja še en sklop dokazov. Filon Aleksandrijski je bil judovski učenjak, ki je živel od leta 15/20 pr. n. št. do leta 50 n. št. Pisal je v grščini, vendar je zanimivo, da se njegovi grški citati iz Stare zaveze bolj ujemajo s hebrejskim masoretskim besedilom kot z grško Septuaginto. Zelo podrobno je razlagal pomen različnih verzov. Tukaj so verzi iz 2. knjige Mojzesove, na katere se je skliceval Filon.

1:8, 9, 11, 15, 18, 20, 21; 2:1, 3, 6, 12, 15–16, 18, 21, 23, 25; 3:1–2, 4–6, 9, 14–15, 17; 4:3, 10, 12, 14, 22; 5:2; 6:3, 12, 16, 23, 26, 29; 7:1, 12, 15, 17, 23; 8:1, 9, 19, 26, 29; 10:20–23; 11:7; 12:2–4, 8, 11–12, 16, 23, 34, 38; 13:2, 11–13, 15, 19; 14:4, 7, 13–14, 19, 27, 30; 15:1, 4, 9, 17, 20, 23, 25, 27; 16:4, 6, 13, 15, 18, 36; 17:6, 11–12; 18:4,7,11,14,16,25; 19:6,17–20; 20:2,5,9,12–13,16,18–22; 21:5–6,10,12–16,22,26,28,31,33; 22:1,6–7,26; 23:1–5,8,10,13,18–20,28; 24:1,6,10–11,18; 25:1,22,30,31,33,40; 26:1; 27:9; 28:17, 30, 34, 36; 30:8, 13, 15, 34; 31:1–2, 39; 32:1, 7, 16–17, 20, 26, 27, 32; 33:5, 7, 12–13, 17–18, 23; 34:12, 28; 35:22, 30; 38:8; 39:3, 26

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na 2. Mojzesovo knjigo?

O: Filon Jud (15/20 pr. n. št. do 50 n. št.) obširno citira iz Exodusa v delih O zmedeni jezikih, Kdo je dedič božjih stvari, Uvodne študije in drugih delih.

Zgodnji cerkveni pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom so se obširno sklicevali na Knjigo Izhoda.

Klement Rimski (96–98 n. št.) citira 2. Mojzesovo knjigo 2:14 v 1. Klementovem pismu, poglavje 4, str. 6. Citira 2. Mojzesovo knjigo 3:11 v 1. Klementovem pismu, poglavje 18, str. 10.

Didache (=Učenje dvanajstih apostolov) (okoli 60–120 n. št.) obravnava 2. Mojzesovo knjigo 20,13, 14, 15, 16, 17.

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 12. poglavje, str. 145, navaja 2. Mojzesovo knjigo 17,14.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) piše: »kajti Mojzes nekje v 2. Mojzesovi knjigi pravi« in v »Dialogu s Tryfonom Judom«, poglavje 126, str. 263, citira 2. Mojzesovo knjigo 6:2 in naprej.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) v »Dialogu s Judom Trifonom«, poglavje 60, str. 227, imenuje 2. Mojzesovo knjigo 3:2–4 Sveto pismo.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.): »Svetopisje namreč pravi tako:«, nato Justin citira 2. Mojzesovo knjigo 3,2–4. »Dialog s Tryfonom, Judom«, poglavje 49, str. 220

Meleto/Melito iz Sardisa (170–180 n. št.): »Prst Gospodov – Sveti Duh, po čigar delovanju naj bi bile napisane kamnite plošče z zakonom v 2. Mojzesovi knjigi«; fragment 9, str. 761

Melito iz Sardisa (170–177/180 n. št.) »Potem ko sem se natančno seznanil s knjigami Stare zaveze, sem jih zapisal spodaj in vam s tem pošiljam seznam. Imena so naslednja: – Pet Mojzesovih knjig: Prva Mojzesova knjiga, Druga Mojzesova knjiga, Tretja Mojzesova knjiga, Četrta Mojzesova knjiga, Peta Mojzesova knjiga; Jozue, Sodniki, Rut, štiri knjige Kraljev, dve knjigi Kronik, knjiga Davidovih psalmov, Salomonove modrosti, imenovane tudi Knjiga modrosti, Pridigar, Visoka pesem, Job, knjige prerokov Izaija, Jeremija, dvanajstih prerokov, zbranih v eni knjigi, Daniel, Ezekiel, Esdras.« Iz Knjige izvlečkov, str. 759

Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.) navaja 2. Mojzesovo knjigo 20,3; 23,6; 22,21 kot Božje besede. Teofil Autoliku, knjiga 3, poglavje 9, str. 114

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) navaja 2. Mojzesovo knjigo 3,7–8 kot Božje besede. Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 12.4, str. 476

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.): »On je tudi tisti, ki uči Mojzesa, kako naj deluje kot učitelj. Kajti Gospod pravi: ›Če kdo greši pred menoj, ga bom izbrisal iz svoje knjige; zdaj pa pojdi in popelji to ljudstvo na kraj, ki sem ti ga pokazal.‹« (2. Mojzesova knjiga 32:33,34) Učitelj, knjiga 1, poglavje 7, str. 224. Glej tudi Učitelj, knjiga 1, poglavje 8, str. 218, kjer 2. Mojzesovo knjigo 3:8 imenuje Sveto pismo.

Tertulijan (198–220 n. št.) najprej citira 2. Mojzesovo knjigo 3:17, nato pa reče: »Podobno je v isti knjigi 2. Mojzesove knjige:« in citira 2. Mojzesovo knjigo 20:2, 22, 23. Scorpiace, poglavje 2, zvezek 3, str. 634

Tertulijan (204/205 n. št.) citira polovico 2. Mojzesove knjige 20,16. Pet knjig proti Marcionu, knjiga 4, poglavje 12, str. 363

Hipolit (222–235/6 n. št.) v delu »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 6, poglavje 10, str. 78, kritizira Simonovo prekomerno alegoriziranje knjig Geneze in Izhoda ter v poglavju 11, str. 78, njegovo alegoriziranje knjig Levitika, Številk in Deuteronomija

Origen (240 n. št.) se sklicuje na Izhod, Levitikus in Številke. Komentar k Visoki pesmi, prolog, str. 47

Origen (225–254 n. št.) je napisal komentarje k Pismu Rimljanom, Prvi knjigi Mojzesovi, Drugi knjigi Mojzesovi, Tretji knjigi Mojzesovi, Knjigi Jozue, Prvi knjigi kraljev, Jeremiju in Evangeliju po Luku

Novatian (250/4–256/7 n. št.): »In čeprav nebeško Sveto pismo pogosto spreminja božjo podobo v človeško obliko, kot na primer, ko pravi,« in citira Psalm 34,15, »ali ko pravi,« in citira Prvo Mojzesovo knjigo 8,21, »ali kjer so bile Mojzesu podarjene kamnite plošče,« in citira Drugo Mojzesovo knjigo 31,18. »ali ko je bil izraelski narod osvobojen iz egiptovske dežele« in citira Psalm 136,12 »ali ko pravi« in citira Izaija 1,20. Razprava o Trojici, poglavje 6, str. 615.

Novatian (250/4–256/7 n. št.) citira 2. Mojzesovo knjigo 4,13 kot Mojzesovo besedo. Razprava o Trojici, poglavje 9, str. 618

Traktat proti Novatianu (okoli 246–258 n. št.), 12. poglavje, str. 660, navaja 2. Mojzesovo knjigo 9,28.

Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) citira iz 2. knjige Mojzesove, pri čemer navaja, da gre za citat iz te knjige, med drugim v Traktatu 12, tretja knjiga, 11, 13, 113.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) omenja 2. Mojzesovo knjigo v »Traktatu o Ciprijanu«, traktat 12, druga knjiga, poglavje 15, str. 521

Gregorij Taumaturg (240–265 n. št.): »In v knjigi Izhod je zapisano, ne le v zvezi s primerom najdbe tistega, kar pripada prijatelju, ampak tudi v zvezi s primerom najdbe tistega, kar pripada sovražniku: ›Zagotovo jih boš vrnil v hišo njihovega gospodarja.‹« Kanonično pismo, kanon 4, str. 19

Dionizij Aleksandrijski (okoli 246–256 n. št.) v Pismu 12 Aleksandrijčanom, str. 108, namiguje na 2. Mojzesovo knjigo 12,30.

Anatolij iz Aleksandrije (270–280 n. št.) »dva Agatobula, ki sta imela vzdevek Mojstra, in ugleden Aristobul, ki je bil eden izmed Sedemdesetih, ki so za Ptolemaja Filadelfa in njegovega očeta prevedli sveta in sveto pismo Hebrejcev ter istim kraljem posvetili svoje eksegetske knjige o Mojzesovi postavi. Ti pisci pri reševanju nekaterih vprašanj, ki se porajajo v zvezi z Exodom, pravijo, da bi morali vsi enako«: Pashalni kanon Anatolija Aleksandrijskega, poglavje 3, zvezek 6, str. 147

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) navaja 2. Mojzesovo knjigo 20,13–15,16. »Dialog o pravi veri«, drugi del, 15 b, str. 94.

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) citira polovico 2. Mojzesove knjige 24,8 kot besede Mojzesa. Komentar k Apokalipsi, iz petega poglavja, verz 5, str. 350.

Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.) citira 2. Mojzesovo knjigo 30,1–9 kot besede Boga. »Pogostitev desetih devic«, razprava 5, poglavje 7, str. 328

Atanazij (318 n. št.) citira iz Prve Mojzesove knjige 1,6–11,29; 2. Mojzesove knjige 20,3; 5. Mojzesove knjige 6,4,5,13; Psalma 119,90; 146,7–9; 33,6 v delu Proti poganom, 46. poglavje, str. 28–29.

Laktancij (okoli 303–320/325 n. št.) namiguje na 2. Mojzesovo knjigo 23,20. Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 10, str. 108

Pisci iz obdobja po nicejskem koncilu, ki so se sklicevali na 2. Mojzesovo knjigo

Euzebij iz Cezareje (318–339/340 n. št.)

Afrahat Sirski (337–345 n. št.)

Hegemonius iz Sirmiuma (4. stoletje), ki prevaja Archelausa (okoli 262–278 n. št.), se sklicuje na 2. Mojzesovo knjigo 12,35 kot na besede Mojzesa. Disput z Manesom, poglavje 40, str. 214

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.)

Atanazij (367 n. št.) v Velikonočnem pismu 39, poglavje 4, str. 552, navaja knjige Stare zaveze.

Efraim Sirski (350–378 n. št.) je napisal komentarje k Prvi knjigi Mojzesovi in Drugi knjigi Mojzesovi. (Nicene and Post-Nicene Fathers, druga serija, zvezek 13, str. 125 [Uvod])

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) se na Izhod sklicuje kot na svetopisemsko besedilo.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v Predavanju 13, poglavje 3, str. 82, pravi, da je 2. Mojzesova knjiga 7,23 delo Mojzesa.

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) namiguje na 2. Mojzesovo knjigo

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) pravi, da se Bog obrača na Mojzesa, in citira 2. Mojzesovo knjigo 32,33. V delu O pokornikih, poglavje 5.1, str. 75

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.)

Didimus Slepi (398 n. št.) citira 2. Mojzesovo knjigo 7:13,22 kot 2. Mojzesovo knjigo. Komentar k Zahariju 7, str. 147

Rufinus (374–406 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) navaja 2. Mojzesovo knjigo 1,7 kot svetopisemski odlomek. V delu »Panarion«, oddelek 1, poglavje 8,4,5, str. 25

Janez Krizostom (–407 n. št.) se sklicuje na 2. Mojzesovo knjigo 17,12 kot na Mojzesovo delo, zvezek 14, Komentar k Janezu, pridiga 14, str. 50

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) namiguje na 2. Mojzesovo knjigo 6:23; 24:1; 3. Mojzesovo knjigo 10:1–2; 4. Mojzesovo knjigo 3:2, 4; 1. Kroniko 6:3. Obramba proti pelagianom, poglavje 9, str. 125

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Sulpicius Severus (363–420 n. št.) se sklicuje na 2. Mojzesovo knjigo 20:14 v delu »Exodus v zgodovini«, 1. knjiga, poglavje 13, str. 77

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Izhod, Levitikus, Številke, Deuteronomij, Toro, Joba, Jezusa, sina Naveja [Jozue], Sodnike, Rut, Samuela, Kralje (2 knjigi), dvanajst prerokov, Ozeja, Joela, Amosa, Obadija, Jona, Mika, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.

Avguštin iz Hipona (338–430 n. št.) je napisal celoten komentar k Prvi knjigi Mojzesovi in komentar k Drugi knjigi Mojzesovi.

Janez Kasijan (polpelagianec) (319–430 n. št.)

Med heretiki

Ebioniti navajajo del 2. knjige Izhoda 33,20 kot »zakon«. Priznanja Klementa, poglavje 29, str. 122

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) citira 2. Mojzesovo knjigo 32:4. Komentar k Hozeji, poglavje 2, str. 45

V: Kaj pravi »vzporedni Pentatevh« (Mrtvomorski zvitek 4Q158) v 2. Mojzesovi knjigi?

O: Tukaj je majhen del tega besedila. Svetopisemska mesta, na katera se nanaša, so zapisana v ležečem tisku. Prevod je vzet iz dela The Dead Sea Scrolls Study Edition, zvezek 2, str. 307.

»2 Mz 20,12–17: svojega [očeta] in svojo mater [da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje YHWH, tvoj Bog. Ne smeš ubiti. Ne smeš prešuštvovati. Ne smeš krasti. Ne smeš dajati] lažne priče [proti] svojemu [sosedu]. Ne boš poželel žene [svojega] sosed[a, niti njegove hiše, niti njegovega služabnika, niti njegove služabnice, niti njegovega osla, niti česar koli, kar pripada tvojemu sosedu.] In YHWH je rekel Mojzesu: Dt 5:30–31: Pojdi in jim povej: Vrnite se v [svoje šotore! Ti pa ostani tukaj z menoj, kajti razložil ti bom vse zapovedi, zakone] in predpise, ki jih boš naučil, da jih bodo izpolnjevali v deželi, ki [jim jo dam, da jo bodo lahko zavzeli…] In ljudstvo se je vrnilo, vsak v svoj šotor. Mojzes pa je ostal v prisotnosti [YHWH-ja…].«

V: Katere so v knjigi Izhod nekatere razlike v prevodu med hebrejskim izvirnikom in grško Septuaginto?

O: Tukaj je nekaj primerov izmed 1.213 verzov knjige Exodus. Da bi dobili vpogled v razlike med masoretskim besedilom in Septuaginto, se naslednje osredotoča na 30. poglavje. Razen kjer je drugače navedeno, je prvi stavek iz masoretskega besedila (MT), drugi pa iz Septuaginte (LXX).

Ex 1:5 »In vseh duš, ki so izšle iz Jakobovih ledij, je bilo sedemdeset duš, saj je bil Jožef v Egiptu.« (MT) v primerjavi z »Jožef pa je bil v Egiptu. In vseh duš, rojenih iz Jakoba, je bilo petinsedemdeset.« (Septuaginta) Tudi Mrtvomorski zvitki navajajo 75 potomcev. V Apostolskih delih 7:14 je Štefan omenil 75 potomcev.

Ex 1:22 »rojeni« v primerjavi z »rojeni Hebrejcem« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta in Targumi)

Ex 2:25 »[Bog] jih je poznal/se je zanje skrbel« v primerjavi z »[Bog] se jim je razodel« (Komentar k Svetemu pismu Expositor’s Bible Commentary, 2. zvezek, pravi, da je Septuaginta tukaj v zmoti.)

Ex 3:6 »Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba. In Mojzes je zakril svoj obraz, ker se je bal pogledati Boga.« (MT) v primerjavi z »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba; in Mojzes je odvrnil svoj obraz, ker se je bal gledati Boga.« (Septuaginta) v primerjavi z: »Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. Mojzes je trepetal od strahu in si ni upal pogledati« (Samaritanski Pentatevh, Apostolska dela 7:32)

Ex 3:19 »Pojdi, razen če te ne prisili močna roka« v primerjavi z »Pojdi, ne, ne z močno roko« (Septuaginta, Vulgata)

Ex 4:22 »moj prvorojenec« v primerjavi z »moje lastno ljudstvo« (Samaritanski Pentatevh)

Ex 8:22 »ločiti/ravnati drugače« v primerjavi z »čudovito razlikovati« (v delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 2, str. 356 je navedeno, da so prevajalci Septuaginte tukaj napačno razumeli hebrejsko besedo)

Ex 8:32 »nad tvojim ljudstvom« v primerjavi z »tvojega ljudstva« (Septuaginta)

Ex 8:23 »razlikovati« proti »prinesti osvoboditev/odkup« v Septuaginti in Vulgati.

Ex 9:32 Hebrejska beseda za drugo žito, verjetno »emmer« v primerjavi z »rži« v Septuaginti in »zelišči« v koptski različici. (V »The Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, je navedeno, da se žito emmer najde v egipčanskih grobnicah, medtem ko se žito spelta ne.)

Ex 12:22 »korito« v primerjavi s »pragom«

Ex 12:40 »Izraelovi sinovi so živeli v Egiptu« (MT, Mrtvomorski zvitek 2Q2 (=2QExod(a)), Apostolska dela 7:6; 1 Mz 15,13) v primerjavi z »Izraelci so živeli v Egiptu in Kanaanu« (Septuaginta) v primerjavi z »Izraelci in njihovi očetje so živeli v Egiptu in Kanaanu« (Samaritanski Pentatevh). Tudi Jožef Flavij, ki je pisal okoli leta 93–94 n. št. v delu »Antiquities of the Jews« 2.15.2, navaja, da so bili v Egiptu 215 let, kar se ujema s Samaritanskim Pentatevhom in Septuaginto. Jožef Flavij je zapisal, da je minilo 430 let, odkar je Abraham prišel v Kanaan. Za več informacij o 2Q2 glej http://dssenglishbible.com/scroll2Q2.htm.

Ex 14,25 »odmaknil« v primerjavi z »zamašil/zablokiral« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, sirski prevod)

Ex 15:8 »dih iz tvojih nosnic« proti »dih iz tebe« (Samaritanski Pentatevh)

Ex 18:5 »jesti kruh« (MT, Septuaginta) proti »ponuditi kruh« (sirščina, targumi, Vulgata)

Ex 18:12 »prinesel« (MT, Septuaginta) proti »ponudil« (sirski prevod, Targum in Vulgata) V delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 2, str. 413–414, je navedeno, da je »prinesel« pravilna beseda, »ponudil« pa je bila le interpretacija.

Ex 19:18 »celo goro« v primerjavi z »vsem ljudstvom« v nekaterih hebrejskih rokopisih in Septuaginti.

Ex 20:12 »…mater, da boš dolgo živel« (MT) v primerjavi z »…mater, da ti bo šlo dobro in da boš dolgo živel na tej dobri deželi« (Septuaginta). V 5. Mojzesovi knjigi 5:16 piše »…mater, da boš dolgo živel in da ti bo šlo dobro v tej deželi«.

Na Ex 20,17 v Samarijskem Pentatevhu takoj sledita Dt 11,29–30 in 27,2b–3a,4–7, ki Izraelcem naročata, naj zgradijo tempelj na gori Gerizim.

Ex 20:18 V Nashovem papirusu sta šesta in sedma zapoved zamenjani.

Ex 20:24 »na kraju, kjer sem postavil svoje ime« v primerjavi z »na vsakem kraju, kjer bom postavil svoje ime« (Samaritanski Pentatevh)

Ex 22:8 »Gospodar hiše naj stopi pred Elohima« v primerjavi z »Gospodar hiše naj stopi pred Ela« (Samaritanski Pentatevh) (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 938). Piše, da samarijanski Pentatevh »izogiba vsakemu namigu na politeizem: npr. množinski predikati z »elohim« v MT (1 Mz 20,13; 31,53; 35,7; 2 Mz 22,8) so spremenjeni v ednino.«) (V grški Septuaginti je to Theon)

Ex 23:20 »Glej, pred teboj bom poslal angela, da te bo varoval na poti in te pripeljal na kraj, ki sem ga pripravil.« v primerjavi z »In glej, pred tvojim obrazom pošiljam svojega angela, da te pripelje v deželo, ki sem jo pripravil zate.«

Ex 23:21 »Bodite pazljivi pred Njim in poslušajte Njegov glas. Ne upirajte se Mu, kajti On ne bo odpustil vaših prestopkov; kajti Moje ime je v Njem.« v primerjavi z: »Pazi nase in poslušaj ga ter mu ne upiraj; kajti on ti ne bo popustil, kajti moje ime je na njem.«

Ex 23:25 »On [Bog] bo blagoslovil« v primerjavi z »Jaz bom blagoslovil« (Septuaginta, Vulgata)

Ex 24:10 »In videli so Boga Izraelovega. … jasnost« v primerjavi z »In videli so kraj, kjer je stal Bog Izraelov … čistost«

Ex 24:11 »Njegove roke ni iztegnil proti plemičem sinov Izraelovih. In videli so Boga« v primerjavi z »ni manjkalo niti enega, in pojavili so se na Božjem mestu«

Ex 28:23–28 je prisoten v hebrejskem masoretskem besedilu in v Complutenski Septuaginti. Svitek iz Mrtvega morja 4Q22 (=4QPaleoExodus(m)) vsebuje fragmente 28:22–24, 26–28, 30–43. Ni ga v vatikanski in aleksandrijski različici Septuaginte.

Ex 29:9 »na Arona in njegove sinove« v primerjavi z »na njih« v Septuaginti.

Ex 30:1 »Oltar, mesto za kadjenje« v primerjavi z »oltarjem za kadjenje« v Septuaginti.

Ex 30:1 »akacijev les« v primerjavi z »nepokvarljivim lesom« v Septuaginti.

Ex 30:6 »[oltar] pred zaveso« (MT, Septuaginta) v primerjavi z »[oltar] za zaveso« (Samaritanski Pentatevh)

Ex 30:12 »uničenje« v primerjavi z »kugo« v Septuaginti

Ex 30:21 »noge, da ne bi umrli« v primerjavi z »noge z vodo; kadarkoli bodo vstopili v šotor pričevanja, naj se umijejo z vodo, da ne bi umrli.« (Morda je prevajalec Septuaginte po nesreči ponovil del vrstice.)

Ex 30:27,28 Septuaginta je štirikrat dodala »in vso njegovo opremo«

Ex 30:35 »osoljeno, čisto in sveto« v primerjavi z »čisto in sveto delo« v Septuaginti

Ex 31:4–5 »bron in rezanje kamnov za vstavljanje« v primerjavi z »medenino in modro, vijolično in predeno škrlatno ter obdelavo kamna«

Ex 32:29 »Danes se posvetite« v primerjavi z »Danes ste se posvetili« (grško, Vulgata)

Ex 33:16 »so izbrani« v primerjavi z »bodo poveličani« (v delu The Expositor’s Bible Commentary, 2. zvezek, str. 356, je navedeno, da so prevajalci Septuaginte tukaj napačno razumeli hebrejsko besedo)

Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove knjige Literal Translation, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C. L. Brentona The Septuagint: Greek and English. Uporabljeni so bili tudi The Expositor’s Bible Commentary, The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, ter opombe v biblijah NASB, NIV, NKJV in NRSV.