< Vprašanje o Svetem pismu iz 2. knjige Samuela

V: Kdaj se je v 2. knjigi Samuela ta knjiga ločila od 1. knjige Samuela?

O: V današnjih judovskih Biblijah sta to ena knjiga. Tudi 1. in 2. knjiga Kraljev sta ena knjiga. 1. in 2. knjiga Samuela sta bili ločeni, ko je bila okoli leta 250 pr. n. št. prevedena Septuaginta. V Septuaginti se imenujeta 1., 2., 3. in 4. knjiga Kraljev.

Ni pomembno, ali se 1. in 2. knjiga Samuela obravnavata kot ena knjiga ali kot dve. Pomembna je vsebina, ki jo vsebujeta 1. in 2. knjiga Samuela.

V: V čem se 2. Samuela razlikuje od 1. Kronike 1–21?

O: Obe knjigi pokrivata isto časovno obdobje in sta si podobni. Vendar se 1. Kronika bolj osredotoča na rodovnik in izpušča slabe stvari, ki jih je storil David. Poleg tega je hvalna pesem v 2. Samuelovi knjigi 22 zelo podobna 18. psalmu.

V: Katere arheološke dokaze o Davidovem vladanju imamo v 2. knjigi Samuela?

O: Pred letom 1993 jih nismo imeli nobenih, zdaj pa imamo tri arheološke najdbe, ki se morda nanašajo na Davida.

Stela iz Tel Dana je bila iz dragega kamna izdelana okoli leta 800 pr. n. št. s strani aramejskega vladarja. Na njej sta omenjena »Joram, sin Ahabov, kralj Izraela« in »Ahazija, sin Jorama, kralj iz Davidove hiše«.

Stela iz Meše (11–18) v Moabu omenja »hišo [Da]vida«. Sliko stele iz Meše, imenovane tudi Moabski kamen, si lahko ogledate v knjigi Rose Book of Charts, Maps & Time Lines na str. 77.

Relief Šošenka v Tebah v Egiptu spominja na vpad faraona Šošenka/Šišaka v Judovo leta 925 pr. n. št. V njem so omenjene »visokogorje/višave Davida«.

Za več informacij glejte http://theophilogue.com/2009/04/24/extrabiblical-evidence-for-king-david/ (4. januar 2014).

V: Zakaj se v 2 Sam 1,4–10 besede Amalekitov nasprotujejo poročilu o Saulovi smrti v 1 Sam 31,3–5?

O: Podrobnosti se razlikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 31,3–5 so lokostrelci zadeli Saula. Po smrtni rani se je Saul samomoril. Filistejci so vzeli Saulovo oklepje, da bi okrasili svoj tempelj. Amalekit pa je rekel, da so bili to bojni vozovi in konjeniki, da je on ubil Saula, Filistejci pa so oklepje pustili tam, da bi ga Amalekit kasneje vzel.

Najpreprostejši odgovor je, da je Amalekit lagal, ker je mislil, da mu bo David dal nagrado. Očitno je Amalekit naletel na Saula, preden so Filistinci oblekli mrtvega, saj je Amalekit pobegnil s krono in zapestnico. Prav tako bi bilo zelo nenavadno, če bi bil Amalekit v izraelskem taboru kot vojak za Izraelce. Verjetneje je, da je bil Amalekit v tej okolici po bitki in je prišel kasneje, da bi mrtvega oropal vseh dragocenosti.

Josephus je napačno poskušal uskladiti besede Amalekita s 1. Samuelovo knjigo 31, vendar tega ni treba poskušati, če je Amalekit lagal.

V: Ali se v 2 Sam 1,4–16 danes dogaja, da ljudje lažno pripovedujejo o grehih, ki jih v resnici niso storili?

O: V primeru Amalekita je v tem videl veliko potencialne koristi in nobene škode. Gotovo ne bi pomislil, da bi David menil, da je to narobe. Podobno lahko ljudje danes lažejo o storjenih grehih, kadar a) menijo, da to ni narobe, ali b) v tem ne vidijo škode, saj s tem »izboljšujejo svoj ugled«, ali c) v tem vidijo korist.

Kar je Amalekit popolnoma spregledal, je, da je bil David predvsem plemenit in častivreden mož, medtem ko Saul, tako kot mnogi drugi, ni bil. Mnogi na svetu ne razumejo pojma častivrednega moškega ali ženske.

V: Zakaj je David v 2 Sam 1,6–15 ubil moža, ki je domnevno ubil Davidovega sovražnika?

O: David je spoštovanje kraljevske funkcije štel za pomembnejše od tega, kako hitro bi lahko postal kralj. Morda ga je tudi manj skrbelo, da bi Bog prelomil svojo obljubo, kot pa to, da ljudje ne bi spoštovali oblasti. Ti dve zadevi – zaupanje, da bo Bog na koncu vse uredil, in zaupanje, da je Božji čas najboljši – sta pomembna vidika naše vere v Boga tudi danes.

Po drugi strani pa, če bi ljudje slišali, da je David prizanesel in celo nagradil moža, ki je ubil prejšnjega kralja, Davida ne bi obravnavali kot legitimnega kralja, saj bi nagrajeval tiste, ki so ubili njegovega predhodnika.

V: Kakšna je struktura te pesmi v 2 Sam 1,19–27?

O: Ti verzi vsebujejo vrsto hebrejske literarne simetrije, ki jo pogosto najdemo v Stari zavezi in se imenuje hiasmus. Očitno je šlo za znano pesem, saj avtor 2. knjige Samuela omenja, da je v Knjigi Jashar. Tukaj je struktura pesmi.

2 Sam 1,19 Jonatan (implicitno)

— 2 Sam 1:20 oba moža (implicitno)

— — 2 Sam 1:21 Savel (izrecno)

— — — 2 Sam 1:22–23 Jonatan in Savel (izrecno)

— 2 Sam 1:24 Savel (izrecno)

— 2 Sam 1:25–26 Jonatan (izrecno)

2 Sam 1:27 oba (implicitno)

Zanimiva stranska opomba: v hebrejščini se takšna pogrebna pesem, pa tudi Knjiga žalostink, kadar jo spremlja jok, imenuje qyn. Na Irskem se pogrebna pesem, ki jo spremlja jok, imenuje »keen«. David je ukazal, naj to naučijo možje Judovi, ker David še ni bil kralj Izraela.

V: Zakaj je David v 2 Sam 1:23 rekel, da je bil Savel »ljubljen in prijeten v življenju«, čeprav je Savel večkrat poskušal ubiti Davida?

O: David bi imel veliko razlogov za pritoževanje, če bi se za to odločil. David je bil vljuden in se je spominjal preteklega, boljšega obdobja Saulovega življenja.

Naravno bi lahko pričakovali, da bi David v svojem srcu gojil grenko sovraštvo do Saula. Njegove besede tukaj kažejo, da se je odločil, da ne bo gojil te zamere. Tudi mi imamo izbiro, ali želimo v svojem srcu gojiti sovraštvo in zamere ali ne. Matej 18,21–35 in 1. Korinčanom 13 kažejo, da tega ne smemo početi.

V: Kdaj naj v 2 Sam 1,23–24 prezremo negativne in paranoične stvari o neki osebi ter izpostavimo le pozitivno, kot je to storil David?

O: David se je v svoji pohvali Saula zdel nekoliko pretiran, Sveto pismo pa zvesto navaja, kar je pel. Ni vam treba govoriti ničesar negativnega o nekom; včasih je bolje molčati. David je imel tu tri namene. Iskreno je želel žalovati za svojim prijateljem Jonatanom. David je želel jasno pokazati, da ni prispeval k smrti prejšnjega kralja niti mu pri tem ni pomagal. David je želel pridobiti podporo severnih plemen. Ključno pri tem je, da David ne kaže nikakršne grenkosti do Saula.

V: V 2 Sam 1,26 piše, da je Davidova ljubezen do Jonatana presegla ljubezen do žensk – ali to pomeni, da sta imela romantična čustva drug do drugega?

O: Ne. Hebrejska beseda »aheb« tukaj pomeni prijateljsko ljubezen. Nikjer drugje se ne uporablja v pomenu homoseksualnosti. Ljudje lahko gojijo močna prijateljska čustva, ne da bi pri tem šlo za romantično razmerje.

V: Kakšne so bile v 2 Sam 2,1 posledice Davidovega maziljenja za kralja nad Judom?

O: David je bil že približno petnajst let prej v zasebnem krogu maziljen za kralja s strani Samuela. Toda javno maziljenje Davida za kralja bi povzročilo precejšnje razburjenje. Prvič, to bi bil jasen signal Filistincem, da ni njihov vazal. Drugič, David je petnajst let čakal, da umre Saul, Gospodov maziljenec, preden je postal kralj. Toda David ni nameraval dopustiti, da bi Ish-Boshet, ki ga Bog ni izbral, postal naslednji kralj. Ko bi bil David okronan za kralja Judovega, bi to pomenilo ločitev od preostalega Izraela, kar bi vodilo v državljansko vojno.

V: Zakaj bi Bog v 2 Sam 2,1 želel, da David naredi Hebron za svojo prestolnico?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar lahko vidimo pet razlogov.

1. Hebron je bil eno največjih mest v Judovini.

2. Zgodovinsko gledano so bili tam pokopani Abraham in patriarhi.

3. Izraelci na severu Davida še niso sprejeli za kralja.

4. Hebron je ležal v gorah, višje od vseh drugih judovskih mest, in je bil zato varnejši pred morebitnimi napadi. Jeruzalem, ki je 19 do 20 milj severovzhodno, bi bil sicer še boljši, a je bil takrat še vedno pod nadzorom Jebusejcev.

5. Hebron je bilo eno od judovskih mest, v katera je David že prej poslal plen, kot je zapisano v 1. Samuelovi knjigi 30:31.

V: Zakaj je David v 2. Sam. 2,5–7 posebej poslal glasnike v mesto Jabesh Gilead?

O: Morda so mislili, da bi njihova dejanja v čast Saulu in Jonatanu razjezila novega kralja Davida. David je namerno poslal glasnike, da bi jih pomiril in jim zagotovil, da to ni res, ter da spoštuje spomin na Saula in Jonatana. To je bila tudi premetena poteza Davida, da bi mirno pridobil prebivalce Jabes-Gileada, da bi ga sprejeli za kralja.

V: Zakaj se v 2 Sam 2,8 Iš-Bošet v 1 Krn 8,33; 9,39 imenuje Eš-Baal?

O: Baal lahko pomeni gospodar, Gospod ali kanaanski bog. »Eš-Baal« pomeni »ogenj Baala«, »iš« pa pomeni »moški«. Savel je svojega sina poimenoval Iš (moški) Baala, najverjetneje z namenom, da bi pomenilo gospodar ali Gospod. Pisci ali prepisovalci so verjetno spremenili ime v Bošet, kar pomeni »sramota«. Iš-Bošet bi lahko bil tudi tisti Išvi iz 1. Samuela 14:49.

V: Zakaj v 2 Sam 2,8 Abner ni podprl Davida?

O: Če bi ga Abner podprl, bi to preprečilo sedem let državljanske vojne. Čeprav Sveto pismo tega ne omenja, ne smemo pozabiti, da je bil Abner verjetno eden od vojaških poveljnikov, ki so prej preganjali Davida. Abner je bil Saulov bratranec, zato bi imel po Saulu pravico do prestola. Pogosto se ljudje spopadajo z enim od dveh problemov. Ali niso zvesti, ko bi morali biti, ali pa so zvesti tistemu, čemur ne bi smeli biti.

Mimogrede, David je sedem let in pol vladal le nad Judom, Išbošet pa je na severu vladal dve leti. To pomeni, da je Abner pet let in pol vodil severne vojske, preden je prevzel vlogo »ustvarjalca kraljev« in za kralja okronal Išbošeta, ki je bil takrat star 40 let. Upoštevajte, da ni zapisano, da bi izraelsko ljudstvo okronalo Išbošeta za kralja; to je storil le Abner. Abner je bil morda zelo zaposlen s tem, da je iz Izraela izganjal Filistejce. Abnerja je bolj zanimalo, da ostane na oblasti, kot pa nacionalna enotnost ali kronanje Išbošeta za kralja. Toda potem, ko je Išbošet okaral Abnerja, ker si je vzel eno od Saula priležnic, je Abner spoznal, da je njegova moč omejena, in se je nato pridružil Davidu, kjer je upal, da bo še vedno imel moč pod Joabom ali ob njem.

Odličen primer je bil briljantni nemški kemik Fritz Haber. Bil je oče Haberjevega postopka, s katerim je bilo mogoče iz zraka pridobivati dušik. To je Nemčiji omogočilo proizvodnjo eksplozivov, ne da bi bila odvisna od uvoza iz Čila ali drugih držav. Knjiga dejstev Isaaca Asimova na str. 254 poudarja, da bi bila Nemčija brez Haberjevega dela že leta 1916 prisiljena izstopiti iz prve svetovne vojne. Haber je v prvi svetovni vojni vodil tudi nemški razvoj strupenih plinov. Knjiga dejstev Isaaca Asimova na str. 254 omenja tudi, da je bil Haber izgnan, ko je na oblast prišel Hitler, ker je bil Haber Jud.

K čemu vsemu ste zvesti?

V: V 2 Sam 2,8, kdaj naj danes potrpežljivo čakamo, da se zlo razblini, po potrebi pa tudi pobegnemo, in kdaj naj se postavimo in borimo, bodisi za tisto, kar nam je Bog dal, bodisi za tisto, kar je Bog dal drugim?

O: Davidovo potrpežljivo čakanje na Saula in njegova nepripravljenost, da bi prenašal Išbošeta, sta zanimiv primer, kdaj je najbolje biti potrpežljiv in kdaj ne.

Preprost odgovor je, da se borimo, ko Bog to želi, in se ne borimo, ko Bog tega ne želi. Toda kako potem vemo, kdaj Bog želi, da se borimo?

Kristjani so preganjani na celinski Kitajski, v Severni Koreji, Afganistanu, Iranu, v indijskem Assamu in na severu Nigerije. Seveda Združene države ne bi smele razdeliti svoje vojske na šest delov in napasti celinske Kitajske ter drugih petih območij, da bi naenkrat branile vse zatirane. Kako torej ugotoviti, kdaj braniti druge in kdaj tega ne moremo?

V: Zakaj sta v 2 Sam 2,8–11 Abner in kasneje Išbošet ustanovila izraelsko prestolnico na vzhodni strani reke Jordan?

O: Ne pozabite, da so Filistejci zasedli precejšnjo površino med Judom in Galilejskim morjem. Prestolnica na vzhodni strani bi bila zanje težko dosegljiva. Mahanaim je bil verjetno dobro utrjen, saj se je tja zatekel David, ko je bežal pred Absalomom.

V: Kdo so bili v 2 Sam 2,9 Ašurci?

O: To so bili verjetno prebivalci vasi z imenom Ašuri. Ljudstvo plemena Ašer je živelo dlje stran. Ti niso bili iz Ašurja, zgodnje prestolnice Asirije.

V: Ali je v 2 Sam 2,10 Iš-Bošet vladal dve leti ali pa je David vladal sedem let in pol v Hebronu, kot navajata 2 Sam 2,11 in 2 Sam 5,5?

O: Kristjani imajo dva različna odgovora.

David je vladal nad Judom le sedem let in pol: Iš-Bošet, Abner in izraelska vojska so se morali po zmagi Filistincev umakniti na vzhod čez reko Jordan. Iš-Bošet je bil najprej imenovan za kralja nad Gileadom, Ašurijem in Jezreelom, kot navaja 2. Samuelova knjiga 2:8–9. Šele po petih letih in pol so ponovno osvojili dovolj ozemlja zahodno od Jordana. Zato Izrael 5 let in pol ni imel kralja, nato je Iš-Bošet vladal dve leti, nato pa David.

David je v Hebronu vladal sedem let in pol: čeprav je morda prišlo do manjše zamude pred kronanjem Iš-Bošeta, se obdobje sedem let in pol nanaša na ves čas, ko je David vladal v Hebronu, preden je osvojil Jeruzalem in tam prevzel vladavino. V času med umorom Iš-Bošeta in Davidovim vladanjem v Jeruzalemu David ni vladal nikjer drugje kot v Hebronu. Zato je Iš-Bošet dve leti vladal Izraelu, nato je David pet let in pol vladal tako Izraelu kot Judu v Hebronu, potem pa je David prestavil svojo prestolnico v Jeruzalem.

Vendar je verjetno pravilno prvo mnenje; nikjer ni navedeno, da bi Abner takoj okronal Iš-Bošeta.

V: Zakaj je v 2 Sam 2,19–24 Asahel zasledoval prav Abnerja in zakaj ga je Abner udaril z ročajem kopja?

O: Tudi Joab in Abišaj sta v 2. Samuelovi knjigi 2:24 posebej zasledovala Abnerja. Morda sta spoznala, da je bil Abner tako gonilna sila upora kot tudi sposoben general, in da bi se Izraelci podredili, če bi ga le ubila. Asahel je tekel zelo hitro; morda je bil telesno lažji od Abnerja (ki je bil starejši) in drugih. Abner se ni zdel preveč zaskrbljen, da bi ga Asahel ubil; vendar je videl, da bi se ta vojna končala veliko težje, če bi ubil brata Joaba in Abišaja. Morda je Abner namesto da bi se obrnil in uporabil oster konec kopja, nameraval Asahela le raniti. A ne glede na to, kaj je Abner nameraval, je udarec na koncu ubil Asahela, ki tega ni pričakoval.

V: V 2 Sam 2,19–24 je bil Asahel prepričan, da bo njegovo hitro tekanje zadostovalo za premagovanje mogočnega, dobro oklepnega vojaka. Asahelova pretirana samozavest mu je bila usodna. Ali se danes včasih zgodi, da nekdo zaradi svojih sposobnosti na enem področju pridobi lažno samozavest na drugem področju?

O: To je pogosto v poslovnem svetu, ko uspeh v eni panogi vodilne delavce prepriča, da se lahko razširijo tudi v druge panoge. Včasih imajo prav, včasih pa ne. Včasih politiki in zdravniki, ki imajo veliko izkušenj ali znanja na enem področju, domnevajo, da se bo njihovo strokovno znanje preneslo na vsa področja.

V: Zakaj je Joab v 2 Sam 2,26–32 prenehal preganjati Abnerjevo vojsko?

O: Sveto pismo tega ne navaja. Morda je Joab vedel, da je to nesmiselna vojna, in je bil vesel, da se je ustavil takoj, ko se je ustavil Abner. Če pa Abner ne bi izpostavil ideje o usmiljenju, bi Joab morda ukazal vojski, naj nadaljuje z bojem, da bi ubila čim več Izraelcev.

V: Zakaj so bile v 2 Sam 2,30–31 izgube tako neenakomerne, 360 proti 20?

O: David je verjetno spoznal novo orožje in nove tehnike v boju proti Filistejcem, v boju na isti strani kot filistejci iz Gata (1. Samuelova knjiga 27) ter s tem, da je imel v svoji vojski nekaj filistejcev. (Imenovali so se Kerešiti in Peleti.) 2. Samuelova knjiga 1,18 prav tako pravi, da je David svoje vojake naučil, kako uporabljati lok in puščice. Poleg tega je imel David izkušene vojake, medtem ko so Filistejci na gori Gilboa pobili veliko izkušenih vojakov iz Saula vojske.

V: Ali 2 Sam 3:1 pomeni, da so se sedem let in pol neprestano bojevali?

O: To je bilo stanje sovražnosti, ne pa neprestanih spopadov. Ne smemo pozabiti, da so imeli tako Abner kot David in Joab polne roke dela z bojem proti Filistejcem. Sredi teh sovražnosti je David od Išbošeta zahteval, naj mu vrne njegovo ženo Mihal, in Išbošet je tej zahtevi brez ugovora ugodil. Kot bomo videli kasneje v 2. Samuelovi knjigi, poglavjih 3–4, obstajajo različne vrste zvestobe in različne vrste nezvestobe. Skoraj ves ta čas je bil Abner zvest Išbošetu, toda pomembnejše vprašanje je: »Ali je bil zvest Bogu?«

V: Ali bi se moral David v 2. Sam. 3,1–5 in 2. Sam. 5,13–16 poročiti z vsemi temi ženami?

O: Ne, nekateri od njihovih otrok bi Davidu kasneje povzročili veliko žalosti. V 5. Mojzesovi knjigi 17,17 piše, da si kralj ne sme vzeti veliko žena, da se njegovo srce ne bi odvrnilo od zvestobe Bogu. Potem ko se je David poročil z Mihalo, Ahinoam in Abigail, se je poročil še z Maako, Hagito, Abital in Eglah. Sveto pismo o Chileabu/Kileabu/Kalebu ne omenja več, zato je verjetno umrl, preden je odrasel. Trije sinovi njegovih žena – Amnon, sin Ahinoam, Absalom, sin Maake, in Adonija, sin Hagite – so Davidu povzročili veliko žalosti, njihova življenja pa so se tragično končala.

V: Ali obstajajo v 2 Sam 3,3 in 1 Krn 2,23 kakšni arheološki dokazi za obstoj kraljestva Gešur?

O: Da. Pogorela palača, v kateri so našli cedilo za pivo, je bila datirana v obdobje 1100–1000 pr. n. št., kot navajata Timothy Renner in Ira Spar v članku »The Land of Geshur Project« v biltenu New Jersey Archaeological Consortium Newsletter 3 (1988). To uničenje so verjetno povzročili Joab in Izraelci tik pred tem, ko je David prešuštvoval z Batšebo.

V: Kaj vemo o Rizpi iz 2 Sam 3,7?

O: Rizpa je bila Saula priležnica oziroma stranska žena. Ko je za kralja postal Išbošet, je bilo običajno, da so kralji podedovali priležnice svojega očeta. To bi pomenilo, da je bila Rizpa žena Išbošetovega očeta, kar je nekoliko grozljivo. Ta praksa je v nasprotju z 3. Mojzesovo knjigo 18:8 ter z 1. pismom Korinčanom 5:1 v Novi zavezi. Nato je Abner imel spolne odnose z njo. Nismo prepričani, ali je Rizpa imela pri tem kaj besede. Rizpa je bila tista, ki je v 2. Samuelovi knjigi 21:8–11 varovala izpostavljena trupla sedmih Saulovih moških potomcev. Kljub svoji preteklosti, ko so jo »podajali iz rok v roke«, je Rizpa ostala zvesta dostojanstvu svoje širše družine.

V: Ali je v 2 Sam 3:8 zvestoba dvosmerna, ali z drugimi besedami, ali ima vodja kakršno koli odgovornost do zvestobe svojim privržencem?

O: Abner je to domneval in se je zaradi Ishbošetove obtožbe počutil izdan. Ljudje, ki voditelja postavijo na položaj, od njega pričakujejo, da bo opravljal nalogo, zaradi katere je bil tja postavljen. Od voditeljev se pričakuje, da se zvesto posvečajo svojemu položaju in tistim, ki so jim podrejeni.

Upoštevajte, da Abner ni rekel »pes«, ampak »glava psa«, kar je še vedno žaljivo. Judovski komentatorji so to razlagali tako, da je Abner izgubil živce in jezo vprašal, ali ga je Išbošet preziral kot zgolj glavo/vodjo črede psov. Abner pretirava in prenaglo sklepa glede Išbošetovega nezadovoljstva nad tem, kar Abner vidi kot le majhno stvar. Vendar pa bi to lahko pomagalo utreti pot za Abnerjevo kasnejšo prevzem prestola, Ishboshet pa tega ni videl kot nepomembno stvar.

V: Kaj je Abner v 2 Sam 3,12 mislil s tem, ko je rekel: »Komu pripada dežela?«

O: To je morda primer strateške dvoumnosti s strani Abnerja. Po eni strani je Abner za kralja ustoličil Išbošeta, s čimer je bil sam v močnem položaju, saj je imel nadzor nad severnim kraljestvom. Po drugi strani pa je bil David zakoniti kralj, ki ga je imenoval Bog, in Abner se je zavedal, da bi David dejansko moral biti kralj nad celotnim Izraelom. Oba pomena se ujemata v Abnerjevih besedah, ki jih je izrekel Davidu: »Imam dejanski nadzor nad severnim kraljestvom in ti ga predajam. Zato prosim, dobro poskrbi zame.«

V: Zakaj je David v 2 Sam 3,14–16 in 1 Sam 25,44 vzel Mihalo njenemu možu Paltiju/Faltielu?

O: Ko se moški poroči z žensko, ki je še poročena, njen mož pa se z njo ni razvezal niti je ni zapustil, je to zapletena situacija. David je ni zapustil prostovoljno, ampak ga je Mihalin oče, kralj Savel, prisilil, da je pobegnil. Ni omenjeno, ali je Mihala nasprotovala drugi poroki ali ne. David je imel kot prvi mož pravico, da jo zahteva nazaj. Vendar pa ni omenjeno niti to, ali je David storil tisto, kar je bilo najbolje, niti ali ga je pri tem vodila predvsem ljubezen do Mihale ali pa ponos. Ker je bila »odvzeta« Faltielu, to kaže, da David ni škodoval Faltielu, ki se je znašel v precej nerodnem položaju pred svojim kraljem. Palti in Mihala sta bila drug drugemu zvesta, vendar je med Davidom in Mihalo že prej obstajala zaveza.

Poleg tega bi dejstvo, da se je David »poročil« v Saulovo družino, v očeh Izraelcev v severnem kraljestvu lahko okrepilo Davidov zahtevek do prestola po Saulovi smrti.

Ponovna poroka je danes lahko zapletena situacija. Vsaj je pomembno, da se pogovorimo z vsemi vpletenimi.

V 2. Samuelovi knjigi 3,16 je Faltiel sledil Mihali v mesto Bahurim, verjetno približno 1,5 milje severovzhodno od Jeruzalema. Kasneje je iz istega mesta prišel Šimej iz Saula rodu, da bi preklel Davida (2. Samuelova knjiga 16,5–8).

V: Ali je David v 2 Sam 3,14–16 kršil 5 Mz 24,1–4, ki pravi, da moški, ki se loči od žene in se ta poroči z drugim, je ne more več vzeti nazaj?

O: Pravzaprav ne. David se z Mihalo nikoli ni razvezal; Saul jo je vzel Davidu.

V: Zakaj je Joab v 2 Sam 3,24–25 obtožil Abnerja prevare in da je prišel le vohuniti za Davidom?

O: Ne vidimo, da bi Joab imel kakršnokoli podlago za takšno trditev. Vendar pa se je to morda zdelo kot možnost. Joab je to hitro izpostavil, ker ni hotel tekmeca za mesto vrhovnega poveljnika v Davidovi vojski. Poleg tega se je celotna vojna začela zaradi Abnerja, pri čemer so bili ubiti zvesti možje Judovi, vključno z Joabovim bratom, in Joab bi bil nezadovoljen, da se David gostuje z morilcem svojega brata.

Abner je bil v odnosih z Davidom najverjetneje iskren. V 2. Samuelovi knjigi 3,1, ko so se Davidove sile krepile, Abnerjeve pa slabele, je Abner predvidel končni izid, saj Išbošet ne bi prostovoljno odstopil od prestola. Zato je Abner spoznal, da je to edini izhod.

Joab je očitno veliko vedel o prevari. Prav Joab se je v 2. Samuelovi knjigi 3,26–30 odločil, da bo umoril Abnerja, ne da bi o tem obvestil Davida. Joab je prešel od poslušnosti, sledenja in služenja Davidu k temu, da je počel karkoli, kar se mu je zdelo najbolje za sebe. Čeprav je Abner v bitki ubil Asahela – in to ni bilo naključje –, je bil Hebron mesto zatočišča, zato bi Abner imel vsaj pravico do sojenja. Toda Joaba to prav tako ni skrbelo.

Včasih se zgodi, da je oseba, ki ravna častno, obtožena nezvestobe, celo s strani tistih, ki so sami izdajalski. Joab je Abnerja obtožil izdaje, a v resnici je bil prav Joab tisti, ki je bil izdajalski.

V: Ali je bil Joab v 2 Sam 3,26–30 zvest Davidu?

O: Da in ne. Joab je Davidu vsekakor bil do neke mere zvest, a svoje lastne interese, vključno z maščevanjem in ohranjanjem svojega položaja, je postavil višje od zvestobe Davidu. Tako kot obstaja delna poslušnost, obstaja tudi delna zvestoba. Joab je lahko svojo zvestobo utemeljil z izgovori, da Davida ni nikoli izdal in da ni ravnal v nasprotju z ničemer, kar mu je David izrecno ukazal. Vendar je Joab z gotovostjo vedel, kaj je David želel, in je izdajalsko preprečil Davidovo voljo ter svojega kralja prikazal kot izdajalskega lažnivca. Lahko se sprašujemo, ali se delna zvestoba sploh šteje za zvestobo.

V: Zakaj so bili v 2 Sam 3,27; 2 Sam 4,6 in 2 Sam 20,10 Abner, Iš-Bošet in Amasa vsi ubiti pod petim [rebrom]?

O: To je verjetno bil izraz, ki pomeni, da so bili zabodeni v spodnji del reber. Nekateri menijo, da to pomeni »zaboden v trebuh«, in BSB to prevaja kot »ga je zabodel v trebuh«.

V: Ali je bilo v 2 Sam 3,28–36 Davidovo kraljestvo res brez krivde za Abnerjevo smrt?

O: Morda ne. Abnerja sta ubila Joab in njegov brat Abišaj, ki sta delovala na lastno pobudo. Morda sta menila, da imajo sorodniki umorjenega (Asahela) dolžnost, da morilca privedejo pred sodišče. Vendar pa Abner ni umoril Asahela; ubil ga je častno v boju. Kljub temu David ni ravnal pravično in ni aretiral Joaba in Abišaja ter ju usmrtil zaradi umora. Po drugi strani pa je David spoznal, da bi, če bi aretiral Joaba in Abišaja, morda sam končal na morišču; seveda, če se David ne bi zanesel na Boga.

V: Zakaj je David v 2 Sam 3,39 Joaba le preklel, namesto da bi ga usmrtil?

O: Joab je menil, da je bil Abner le oportunist, in morda je v nekem smislu tudi bil. Joab je hotel maščevati pravično smrt svojega brata v boju. Joab je tu pokazal, da je skrbel tako za svoje lastne interese kot tudi za to, kar je menil, da je najboljše za Izrael; slediti Davidu ni bila njegova glavna skrb. To, da David ni discipliniral svojih poveljnikov in sinov, ko je bilo to potrebno, se zdi ena od Davidovih največjih slabosti. V nekem smislu je David svoje lojalne odnose z Joabom, Abišajem in svojimi sinovi postavil višje od zvestega služenja pri izpolnjevanju Božje volje. David si je utemeljil, da ni bil dovolj močan, da bi kaznoval Joaba in Abišaja.

David je v Abnerju videl častnega moža, pa tudi nekdanjega nasprotnika. Za Abnerja je iskreno žaloval, a je bil to tudi medijski dogodek, s katerim je želel vse prepričati, da David s tem ni imel ničesar. V 2. Samuelovi knjigi 3,31–38 je moralo biti za Joaba in Abišaja izredno, izredno neprijetno, da sta bila prisotna med ljudstvom in voditelji, ko je David javno žaloval za Abnerjem.

V: Zakaj sta v 2 Sam 4,1–2,4–8 Rechab in Baanah umorila Išbošeta?

O: Verjetno to ni bilo zaradi kakršnega koli sovraštva do Išbošeta. Zdi se, da je Abner Išbošetu kraljevsko oblast tako ali tako vsilil. A ker je njihov sposobni general Abner umrl in so bili nekateri severni plemiči pripravljeni prestopiti k Davidu, je zavladala panika, ti možje pa so spoznali, da ni nobenega upanja, da bi se severno kraljestvo obdržalo. Menili so tudi, da se Išbošet nikoli ne bo strinjal s predajo, zato so menili, da je edini izhod, da z izdajstvom zadeve vzamejo v svoje roke.

Lahko bi trdili, da sta Rechab in Baanah izpolnjevala Božjo skrivno/končno voljo, saj je Bog s tem sredstvom celotno kraljestvo pripeljal k Davidu. Vendar sta ravnala v nasprotju z Božjo razodeto voljo, da ne smemo ubijati. Bog včasih uporabi zla dejanja in zle ljudi, da doseže svoje cilje, vendar to teh ljudi ne odvezuje od odgovornosti za neupoštevanje tega, kar je Bog zapovedal.

V: Zakaj v 2 Sam 4,4; 9,6–13; 16,1–4; 19,24–30; 21,7 nihče ni hotel maziliti Mefibošeta za kralja?

O: Mefibošet je bil star približno 5 let, ko je postal hrom, in star le približno dvanajst let, ko je bil ubit Išbošet (glej 2. Samuelovo knjigo 4:4). Brez Abnerja ni bilo nikogar, ki bi lahko deloval kot regent in vladal v imenu otroškega kralja. Še pomembneje pa je, da bi kralj, ki je bil pohabljen, ne mogel voditi vojske, prav tako pa bi mu bilo težko potovati in se srečevati z drugimi.

V: Ali bi moral David v 2 Sam 4:8 proslaviti Rechaba in Baanaha, ker sta ubila Išbošeta, saj sta rekla, da je maščevanje zagotovil Gospod?

O: Kot je vedel David, se moramo zavedati, da ne smemo verjeti vsemu, kar kdo reče. Tudi če trdijo, da je to storil Bog, moramo vedno upoštevati možnost, da si to morda izmišljujejo. Seveda, Bog lahko maščuje, a to jim ne daje pravice, da bi izdajalsko ubili nekoga.

V: Zakaj sta v 2 Sam 4,9–12 Rekab in Baana mislila, da bo David zadovoljen z njima, ker sta izdajalsko umorila Išbošeta?

O: Očitno niso vedeli ali pa so pozabili na Amalekita, ki je trdil, da je ubil Saula. Menili so, da je za Davida samoumevno, da je odstranitev upornika proti zakonitemu kralju dober in vreden cilj. Toda spregledali so, da David ni sprejel njihovih izdajalskih in nečastnih sredstev. Imeli so dostop do Išbošetove hiše, ker jim je zaupal. Eno od gesel komunizma in drugih ideologij je »cilj opravičuje sredstva«. Rechab in Baanah sta se zelo motila, ko sta mislila, da je Davidu pomemben le izid, zvestoba pa mu ni pomenila ničesar.

Nekaj podobnega se je zgodilo stoletja kasneje. Ko je Aleksander Makedonski osvajal Perzijsko cesarstvo pod kraljem Darijem in je bil Darij umorjen, Aleksander namesto da bi nagradil morilce, jih je po zgodovinskih zapisih Justina (12:6) in Kurcija (7:5) usmrtil zaradi njihovega izdajalskega dejanja. Kot mnogi drugi je tudi Aleksander cenil čast. Aleksander je verjetno tudi spoznal, da bo v očeh svojih perzijskih podanikov imel večjo legitimnost kot kralj, če ne bo odobril izdajalskega atentata.

V: Kateri so v 2 Sam 4,9–12 nekateri načini, na katere lahko ljudje, vključno z nami, pozabijo (dejansko prezrejo) ključne informacije?

O: Rechab in Baanah sta bila prepričana, da bo David zadovoljen z njima. Vendar Davidov odziv kaže, da sta slišala, kaj je storil z Amalekitom, ki je trdil, da je ubil Saula. Pri mnogih ljudeh, ki pozabijo ali prezrejo ključne informacije, to ni zato, ker imajo slab spomin; gre namreč za nekaj drugega.

Imamo »modele«, ki jih ustvarjamo o drugih ljudeh, da bi lažje razumeli resničnost in našemu umu zagotovili jedrnate povzetke o tem, kako stvari delujejo. Če imamo nekaj dejstev in se ujemajo z našim vnaprej zasnovanim modelom, potem to ekstrapoliramo in mislimo, da je celoten model resničen. Modeli, podobno kot stereotipi, so hitri in učinkoviti načini, da lahko hitro sklenemo. Težava je v tem, da so zaključki lahko napačni ali, v tem primeru, zelo, zelo napačni. Težava pri ustvarjanju modelov je, da večina ljudi preprosto zavrže dejstva, ki ne ustrezajo modelu. Veliko bolj zadovoljujoče je – in drugim daje več zaupanja –, če rečeš: »Vse razumem«, kot pa če rečeš, da ti nekatere stvari ne dajo smisla. Če sta bila Rechab in Baanah kot večina ljudi, nista pozabila, kar sta slišala o Davidu in Amalekitu, ampak sta to dejstvo preprosto zavrgla, ker se običajni kralji tako ne obnašajo.

Za nas bo pametneje, če bomo vedno odprti za možnost, da skromno priznamo sebi in drugim, da nekatere stvari ne ustrezajo našemu modelu. Potrebujemo modele; ne moremo porabiti ogromno časa za temeljito analiziranje tisoč majhnih odločitev na dan, ki jih morda sprejemamo. A zavedajmo se, da so naši modeli preveč poenostavljeni. Kot je lepo povedal eden od matematičnih modelarjev: »Vsi modeli so napačni, a nekateri modeli so koristni.«

V: Zakaj bi David v 2 Sam 4,11–12 upornika Išbošeta imenoval pravičnega človeka?

O: To se sliši podobno kot tisto, kar je David pel o Saulu v svoji pogrebni pesmi. Kolikor lahko vidimo, je bil Išbošet častivreden; ravnal je na častivreden način; le da je bil njegov cilj usmerjen proti Božjemu maziljencu. V ameriški državljanski vojni so nekateri Roberta E. Leeja obtožili, da je izdajalec, ker je prisegel zvestobo, da bo boril za našo državo, nato pa je spremenil svojo zvestobo. Toda to ni res; Lee ni bil izdajalec. Ni uporabil prevare ali izdaje, ampak je svojo zvestobo spremenil častno. Na žalost se je boril – in se boril dobro – za stvar, ki bi vodila v trajno suženjstvo Afroameričanov. Če bi bil slab general namesto tako dobrega, bi umrlo veliko manj vojakov, vključno z južnimi vojaki. Če vedno ravnaš častno, je to odlično; vendar se tudi prepričaj, da se boriš za pravo stran.

Po koncu državljanske vojne Lee ni bil nikoli sojen niti za izdajo niti za vojne zločine, ker so vsi vedeli, da je nedolžen. Na njegovi zemlji pa je bilo ustanovljeno Nacionalno pokopališče Arlington, od koder je imel vedno dober razgled.

V: V 2 Sam 5,7, kako velika je bila jeruzalemska trdnjava?

O: Trdnjava je bila »utrdba« znotraj mesta in kraj zadnjega zatočišča. Leta 1983 je Yigal Shiloh izkopal tisto, kar je verjetno bila trdnjava iz časa pred Davidom, in ta je velika, 2.150 kvadratnih čevljev. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 3, str. 858, in Hershel Shanks, »The City of David After Five Years of Digging« v Biblical Archaeology Review 11, 6 [1985], str. 25–26.

V: Zakaj je David v 2 Sam 5,8 preziral hromega in slepega?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Ker so bili hromi in slepi omejeni v gibanju, so jim jebusitski voditelji dodelili nalogo, da so kot vojaki varovali vodni jašek.

2. Hromi in slepi običajno niso sodelovali v bitkah. Dejansko ni nobenega zapisa, da bi se David ali kdor koli drug kdaj boril proti hromim in slepim, razen v tem enem primeru.

3. Toda ker so v tem primeru opustili svoj status nevojaških oseb, da bi se borili proti Davidu, so se David in njegovi možje borili proti njim, ne glede na to, kako neprijetno jim je bilo.

V: Kaj je bil Milo (ali Millo) v 2 Sam 5,9; 1 Kral 9,15; 2 Kral 12,20; 2 Kron 32,5?

O: Arheologi niso prepričani, kaj je bilo Millo, vendar Wycliffe Bible Dictionary na str. 1120–1121 navaja, da je morda šlo za trdnjavo na severni strani jeruzalemskega obzidja.

»New International Dictionary of the Bible« (str. 651) navaja, da je šlo za nasip, imenovan obzidje, zunaj Davidovega mesta.

Ne glede na to je imel strateški pomen, saj ga je David zgradil, Salomon ga je utrdil (1. Kraljeva 9:15, 24; 11:27), Hezekija pa ga je utrdil proti Asircem v 2. Kroniki 32:5.

V: Ali je bil v 2 Sam 5,11 in 1 Kr 5,1 Hiram iz Tira, ker je bil tako slaven, anahronistično umeščen na prestol v Davidovem času, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 304, 325)?

O: Ne. Asimov trdi, da je Hiram iz Tirja postal kralj šele leta 969 pr. n. št., štiri leta po Salomonu (Asimov, str. 325). Vendar pa »The NIV Study Bible« (str. 479) navaja, da je Hiram vladal od približno 978 do 944 pr. n. št. in da je morda vladal tudi kot sovladar s svojim očetom že leta 993 pr. n. št. Tudi »Nelson Study Bible« (str. 567) navaja, da je Hiram vladal od 978 do 944 pr. n. št. »New Geneva Study Bible« (str. 480) pa navaja, da je Hiram vladal približno od 980 do 947 pr. n. št.

V: Ali je David v 2. Sam. 5 in 6 prinesel skrinjo v Obed-Edomovo hišo po zmagi nad Filistinci ali pred njo, kot nakazujejo 1. Kron. 13 in 14? (To je izpostavil musliman.)

O: 1. Kronika 13 in 14 ne navajata, da je bilo to pred zmago nad Filistinci. Težav ni, ko enkrat spoznaš, da odlomki niso nujno v kronološkem zaporedju. Če odlomek ne prehaja z besedo »potem« ali »kasneje« ali čim podobnim, se lahko dogajata istočasno ali v katerem koli zaporedju.

V 2. Samuelovi knjigi 6:1 je beseda »spet«, vendar »spet« ne pomeni nujno po boju. Tudi v 1. Kroniki ni besede, ki bi označevala časovni red.

Na podoben način Sura 16:115–119 pravi, da so bile Judom prepovedane različne vrste hrane. Vendar pa Sura 16:120 govori o Abrahamu. Judje so se začeli z Jakobom, Abrahamovim vnukom, zato so ti odlomki v napačnem vrstnem redu. Ali je to torej problem v Koranu? V tem konkretnem primeru ne, saj Koran ni trdil, da so ti verzi v pravilnem vrstnem redu. V suri 16:119–120 ni bilo besede, ki bi označevala časovni red.

V: Kaj je nenavadnega v strukturi tega odlomka v 2 Sam 5:17–8:18?

O: Gre za literarni prijem, ki je v hebrejščini pogost in se imenuje hiasmus, pri katerem so vrstice simetrično razporejene.

— David premaga Filistejce (5:17–25)

— — David prinese skrinjo v Jeruzalem (6:1–23)

— — — Bog sklene zavezo z Davidom (7:1–17)

— — David moli Gospodu (7,18–29)

— David premaga svoje sovražnike (8:1–14)

V: Kaj hvalevrednega je David storil v 2 Sam 6:1–5?

O: David je pravkar postal edini kralj Judov in Izraelcev, a kljub temu je dal prednost Bogu. Ko ste uspešni ali ko ste maziljeni za kralja nad nečim, ali priredite zabavo zase ali pa praznujete v čast Bogu, svojemu kralju?

V: Kaj je David v 2 Sam 6,3 in 1 Krn 13,7 storil narobe?

O: David je častil Boga, ko je skrinjo postavil na nov voz. Vendar to ni bil pravi način ravnanja s skrinjo. Skrinjo je bilo treba prevažati tako, da so skozi zanke vstavili palice, nosili pa so jo leviti, ne živali.

Danes včasih storimo stvari, da bi posebej počastili Boga. Vendar pa Bog želi, da ga častimo le na načine, ki niso v nasprotju s tem, kar uči Sveto pismo.

V: Kako so nastali činele, kot je opisano v 2 Sam 6,5?

O: Čeprav ne vemo, od kod izvirajo, so bili zelo starodavni glasbeni instrument. V hebrejščini je množinska oblika besede »mesiltayim« po navedbah iz dela The Expositor's Bible Commentary, zvezek 3, str. 879, očitno izvirala iz starodavne ugaritske besede »msltm«. Prebivalci Ugarita so živeli na obali Sirije in Libanona že pred Abrahamovim časom.

V: Zakaj je Bog v 2 Sam 6,6–7 in 1 Krn 13,9–14 ubil Uzo?

O: Uza in drugi so pokazali nespoštovanje do Boga, ko so v 2. Samuelovi knjigi 6,3 skrinjo prevažali na neravnem vozu. Skrinjo bi morali nositi na palicah in to izključno leviti. Nekateri menijo, da je bilo nepravično, da je Bog usmrtil Uzo, ker je poskušal skrinjo stabilizirati.

Vendar je treba upoštevati tri točke.

1. Uza in ostali niso ravnali s skrinjo s spoštovanjem, ki jim ga je Bog zapovedal. David se je kasneje v 1. Kroniki 15:13 zavedel, da je storil napako, ko je dopustil neformalno ravnanje s skrinjo.

2. Bogu je očitno bolj šlo za spoštovanje, ki so ga ljudje izkazovali skrinji, kot pa za to, ali je skrinja padla v blato ali ne. Blato zlatu tako ali tako ne bi škodovalo.

3. Glede predmetov, ki so namenjeni čaščenju Boga, ima Bog pravico določati pravila. Naše služenje Bogu mora potekati po Božjih pogojih, ne po naših.

V: Zakaj v 2. Sam. 6,6–7 Bog ni ubil Filistincev, ki so se dotikali skrinje, če je v 2. Sam. 6,6–7 ubil Uzo, ker se je je dotaknil?

O: Sveto pismo ne navaja, ali so Filistejci skrinjo nosili z rokami ali s palicami. V vsakem primeru pa je Bog vedel, da niso poznali Božjih pravil glede skrinje, in Bog upošteva, koliko je posameznik sploh lahko vedel, kot kažejo Rimljanom 4,15; 5,13.

V: Ali v 2 Sam 6,7 to, da je treba skrinjo obravnavati kot sveto, pomeni, da moramo častiti relikvije, kot to počneta pravoslavna in katoliška cerkev?

O: Ne. Če bi se to nanašalo na »relikvije«, bi to podpiralo, da se relikvij nikoli ne sme dotikati, ne pa da jih je treba častiti. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Uza je bil ubit zaradi neupoštevanja zakona o dotikanju skrinje (4. Mojzesova knjiga 4,15), ne pa zaradi pomanjkanja čaščenja ali spoštovanja.

2. Izraelci so morali imeti spoštovanje do te Gospodove skrinje, vendar gre za drugačno vrsto spoštovanja kot pri spoštovanju človeških stvari.

3. Čeprav je spoštovanje Božjega ljudstva, na zemlji in v nebesih, v redu, se to razlikuje od čaščenja. Čaščenje se razlikuje od spoštovanja, saj čaščenje vključuje molitev k podobi ali kipu ali molitev prek njiju.

V: Zakaj je David (domnevno) v 2 Sam 6,20 javno plesal brez oblačil?

O: David ni bil gol; nosil je laneni efod, kot piše v 2. Samuelovi knjigi 6,14. David ni bil oblečen v kraljevske obleke niti se ni vedel tako, kot je po mnenju Mikal, da bi se moral kralj vedeti, in Mikal ga je zaradi tega kritizirala.

Ena stvar je kritizirati osebo, da bi ji pomagali izboljšati se. Druga stvar pa je kritizirati osebo na tak način, da pokažeš, da do te osebe nimaš več nobenega spoštovanja.

V: Kako naj razumemo 2 Sam 6,20, če nas, ko ugajamo Gospodu, sarkastično zasmehuje drug vernik?

O: Opozorite na štiri dobre stvari, ki jih je storil David.

Brez maščevanja: Ne smemo iskati maščevanja (Luka 6,27–36 in Matej 5,43–44) ali se maščevati (1. Petrov 2,23).

Zagovarjanje: Svoje dejanja moramo zagovarjati tako, da pojasnimo, da je to, kar počnemo, pravilno. Podobno Rimljanom 14,16 pravi, naj ne dopustimo, da bi tisto, kar štejemo za dobro, označevali za zlo.

Vztrajajte: David poudarja, da bo s tem nadaljeval.

Osredotočite se na Boga, ne na posmehljivca: Ne smemo dopustiti, da bi nekaj slabih besed pokvarilo naše izkušnje pri čaščenju Boga.

V: Ali v 2 Sam 6,23 Mikal ni imela otrok zaradi svojih pripomb o kralju?

O: Da, to nam kaže ta verz. Mikal ni imela otrok zaradi svojih pripomb, s katerimi je izkazala nespoštovanje do svojega moža, kralja. Vendar pa Sveto pismo ne omenja, ali je bil razlog za to, da ni imela otrok, v Božji volji ali v Davidovi odsotnosti.

V vsakem primeru pa lahko ena nezvestna, nebožanska beseda od nekoga, od katerega bi pričakovali zvestobo in pobožnost, ima dolgotrajne posledice. V Mateju 12,36 piše: »A jaz vam pravim, da bodo ljudje na sodni dan odgovarjali za vsako nepremišljeno besedo, ki so jo izrekli.« (BSB). To nas navadno pripelje do istega sklepa, ki nam ga je Jakob naučil v Jakobovem pismu 1,19.

V: Zakaj je bila v 2. Sam. 6,23 Mikal brez otrok do konca svojega življenja?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar obstajajo štiri možnosti.

1. Nikoli ni mogla imeti otrok. Upoštevajte, da tudi s Faltielom ni imela otrok.

2. David namerno ni hotel imeti otrok z njo, saj ga ni spoštovala.

3. David ni bil pogosto z njo, zato ni zanosila.

4. David je bil pogosto z njo, vendar je Bog Mihal pustil brez otrok, potem ko je pokazala nespoštovanje do svojega moža.

Kljub temu Sveto pismo ne omenja, da bi Michal kdaj spremenila mnenje, se obrnila k Davidu ali Bogu ter prosila za odpuščanje.

Sveto pismo ne omenja neposrednega vzroka, zakaj ni imela otrok. Morda Sveto pismo o tem molči zato, ker nam tega ni treba vedeti. Pouk za nas je, da Michal ni spoštovala svojega moža in izraelskega kralja, in ne glede na vzrok jo je Bog zaradi tega kaznoval.

V: Ali v 2 Sam 7,1–2 vse dobre namere, ki jih imamo, dejansko izvirajo od Boga?

O: Ne. Čeprav Bog ve vse, kar mislimo (Psalm 139,2), in vse, kar rečemo, še preden to izrečemo (Psalm 139,4), se Bog odloči, da nas ne bo vodil kot lutke. Nekatere dobre stvari izhajajo iz lastne pobude vernika, kot kaže 2 Korinčanom 8,17. V tem primeru je imel David dober namen, vendar ni bila Božja volja, da bi David ta namen uresničil. Pomembno je poslušnost Božji volji, ne le slediti dobrim namenom. Dobri nameni ne morejo nadomestiti poslušnosti.

V: Ali je bil v 2. Sam. 7,3–17 Natan lažni prerok, ker je Davidu najprej rekel, naj stori, kar hoče?

O: Ne. Biti pravi prerok ne pomeni, da nikoli ne boš rekel ničesar napačnega. Pomeni pa, da ko pravi prerok govori kot prerok in reče: »Tako govori Gospod«, je to Božja resnična beseda.

V: V 2 Sam 7,13.16 piše, da naj bi Salomonovo kraljestvo očitno trajalo večno, a ni bilo tako. Kako to razložimo?

O: 2. Samuelova knjiga 7,5–17 je eno samo preroštvo, namenjeno Davidu, ki ima dvojno izpolnitev: gre za Davidovo potomstvo, tako neposredno kot dolgoročno. Takoj po Davidovi smrti bo njegov potomec, Salomon, postal kralj in prav Salomon bo zgradil tempelj. Dolgoročno 2. Samuelova knjiga 7,13 obljublja, da bo prestol Salomonovega kraljestva utrjen za vedno.

Sveto pismo prav tako pravi, da bo Mesija iz Davidove rodovine: Jeremija 23:5; v Novi zavezi pa Luka 3:31; Apostolska dela 13:22–23; Razodetje 22:16.

Mnogi judovski Talmudi pravijo, da bo Mesija izhajal iz Davidove rodovne linije. Po navedbah v delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 9, str. 298, so to upoštevale nekatere skupine v poznem judaizmu, na primer 4QFlor.

Izkazalo se je, da je to res na dva različna načina. Biološko je Jezus izhajal iz Marije, ki je bila potomka Davida, vendar ne Salomona, kot navaja Luka 3:23–31. Pravno, ne pa biološko, je bil Jezus sin Jožefa, potomca tako Davida kot Salomona (Matej 1,6–16). Torej je bil Jezus biološko iz Davidove rodovine prek Marije, vendar se kraljevska dediščina ni prenašala prek matere. Zato Jezus samo po Mariji ne bi imel pravice do kraljevske oblasti v Izraelu. Ker pa je bil Jezus pravno Jožefov sin, je imel pravico do prestola.

Vendar pa sta tu še dve zanimivi stranski temi.

Če bi bil Jezus dejansko biološki sin Jožefa, bi se s tem izpolnila svetopisemska prerokba. Jožef je bil po Mateju 1,11–12 potomec kralja Jekonija (Jehojakina), ki je bil potomec Salomona. V Jeremiju 22,30 pa piše, da noben Jekonijev potomec ne bo nikoli več sedel na prestolu.

Druga zadeva je, da od izgnanstva ni bilo nobenega Davidovega potomca, ki bi bil kralj, in le malo Judov danes sploh ve, iz katerega plemena izhajajo (čeprav nekateri duhovniki s priimkom Cohen to vedo). Torej se z izključno judovskega vidika zdi, da se ta preroštvo ni izpolnilo – razen seveda, če je bil Salomonov prestol za vedno utrjen skozi Kristusa.

V: Kaj je pomembnega v Davidovem odnosu v 2 Sam 7,18–29?

O: Po eni strani bi se to Davidu zdelo zelo razočarljivo. David je ponudil, da bo z vsemi svojimi sredstvi zgradil tempelj za Boga, a ga je Bog tukaj izrecno zavrnil. David si je tako močno želel zgraditi hišo za Boga. Bog je rekel »ne«, a se je nato obrnil in zgradil živo hišo za Davida prek Salomona in njegovih potomcev.

Lahko domnevamo, da Bog, ker je vedel, kaj bo David storil z Batšebo in moabskimi možmi, ni menil, da bi bilo primerno, da bi bil prav David tisti, ki bi zgradil tempelj.

Včasih želimo storiti nekaj, da bi pomagali Bogu, ker menimo, da nas Bog potrebuje. V resnici pa je Bog tisti, ki skrbi za nas, in ne obratno.

Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 328.

V: Ali je David v 2 Sam 8,2 ravnal prav, ko je pobil dve tretjini moabskih moških?

O: David je bil v tem primeru zelo strog. Njegov cilj očitno ni bil ubiti vse Moabce, ampak zmanjšati njihovo zmožnost upora. V Svetem pismu ni nikjer zapisano, da bi Bog odobril to dejanje. Nasprotno, v 1. knjigi kraljev 5:3 piše, da Bog ni hotel, da bi bil David tisti, ki bo zgradil tempelj, ker je bil David bojevnik.

V: Ali je David v 2 Sam 8,3 premagal Hadadezerja ali Hadarezerja, kot pravi 1 Kron 18,3?

O: Ta razlika v eni črki v hebrejščini je najverjetneje napaka prepisovalca. V knjigi »Bible Difficulties & Seeming Contradictions« (Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu), str. 130, piše, da sta hebrejski črki »d« in »r« med seboj podobni.

V: Ali je David v 2 Sam 8,4 ujel 1.700 konjenikov ali 7.000 voznikov bojnih vozov/konjenikov, kot navaja 1 Kron 18,4?

O: Bilo je tisoč bojnih vozov in 7.000 voznikov bojnih vozov. Tako 1. Kronika 18:4 kot tudi Mrtvomorski zvitki v 2. Samuelovi knjigi 8:4 navajajo številko 7.000. Tudi grški prevod Septuaginta navaja 1.000 bojnih vozov in 7.000 konjenikov. Zato je številka 1.700 v masoretskem besedilu 2. Samuela 8:4 skoraj gotovo napaka prepisovalca. Enako navajajo dela When Critics Ask, str. 171–172, Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 184, The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 4, str. 398, ter NIV Study Bible v 2. Samuelovi knjigi 8:4. Masoretski tekst vsebuje tudi slovnično napako, ki kaže, da je bila izpuščena beseda.

V: Zakaj je v 2 Sam 8,17 Ahimeleh naveden kot sin Abiatarja, saj se je Abiatarjev oče, ki je bil ubit, preden je David postal kralj, imenoval Ahimeleh?

O: Obstajata dve možnosti.

Napaka prepisovalca: Verjetno sta bila imena zamenjana. Tako v 2. Samuelovi knjigi 8:17 kot v 1. Kroniki 18:16 sirijska različica navaja »Abjatar, sin Ahimeleha« namesto »Ahimeleh, sin Abjatarja«, kot navajata masoretski tekst in Septuaginta. (2. Samuelova knjiga 8,17 in 1. Kronika 18,16 nista ohranjeni v Mrtvomorskih rokopisih.) Več o tem stališču si preberite v The New Geneva Study Bible, str. 438, in v New International Bible Commentary, str. 380.

Vnuk, poimenovan po dedu: Če je bil vnuk poimenovan po svojem mučeniškem dedu, mladi Ahimeleh verjetno ni postal duhovnik vse do zadnjega dela Davidovega vladanja. V delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 3, str. 911, je navedeno, da je bila ta praksa, imenovana papponimija, pogosta. (glej 1. Kronika 6:9b–10a; 7:20). Glejte The Bible Knowledge Commentary: Old Testament, str. 466, za to stališče.

V: Kako so bili v 2 Sam 8,18 Davidovi sinovi duhovniki, saj je bil David iz plemena Judovega, ne pa iz plemena Levi?

O: Niso bili; ni dokazov, da bi Davidovi sinovi imeli kakršne koli duhovniške dolžnosti v templju. Čeprav je hebrejska beseda tukaj običajna beseda za duhovnike (kohen), 1. Kronika 18:17 pravi, da so služili kot glavni uradniki. Knjiga When Critics Ask, str. 172, poudarja, da hebrejska beseda pomeni tudi služabnik, minister ali svetovalec.

V: Kdo so bili v 2. Sam. 8,18 Keretci in Peletci?

O: To so bili filistinski vojaki, ki so zvesto služili v Davidovi vojski. Po 2. Samuelovi knjigi 8,18 so bili pod poveljstvom Davidovega poveljnika Benaja.

Zlasti v ugaritščini se beseda »Krty« nanaša na ljudi z otoka Kreta. Zato Cheretiti verjetno niso bili le Filistinci, ampak pleme Filistincev, ki je izviralo prav z otoka Kreta.

V: Kakšna je struktura 2. Samuela 9,1–13?

O: Napisano je v obliki hiazma, kar je pogosta značilnost hebrejske poezije.

9:1 David želi izkazati naklonjenost Saulovi družini

- 9:2–5 David se pogovarja z Zibo, Saulovim služabnikom

- - 9:6–8 David izkaže naklonjenost Mefibošetu

- 9:9–11a David se pogovarja z Zibo, Saulovim služabnikom

9:11b–13 David izkazuje naklonjenost Saulovi družini prek Mefibošeta

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 916.

V: Zakaj je bil David v 2 Sam 9:1–13 prijazen do hromega Mefibošeta, če je po 2 Sam 5:8 sovražil hromega in slepega, ki sta branila Jeruzalem?

O: Čeprav hromi in slepi niso mogli dobro bojati, je David sovražil misel, da bi jih moral ubiti, da bi zavzel vodovod, ki je oskrboval Jeruzalem. Dejstvo, da je bil Mefibošet hrom, ni niti povečalo niti zmanjšalo Davidove dobrote do njega.

Ali lahko danes dobri vojaki čutijo nekaj podobnega? Bi kot vojak kdaj želel ustreliti majhnega otroka? Kaj pa, če bi ta otrok držal puško AK-47 in jo usmerjal vate? Da, ubil bi ga, vendar se pri tem ne bi počutil dobro in sovražil bi okoliščine, ki so te prisilile, da to storiš.

V: Zakaj je bil David v 2 Sam 9,1–13 prijazen do Mefibošeta?

O: David ni bil prijazen do Mefibošeta zato, ker ga je slučajno srečal. David se je namreč odločil poiskati Mefibošeta, ker je iskal načine, kako bi bil sočuten do Saula družine in pokazal, da do njih ne goji sovraštva. David je v 1. Samuelovi knjigi 20,42 dal obljubo Jonatanu, da bo skrbel zanj in za njegovo družino, in David je bil mož časti. To je bistvo zavezne ljubezni v Stari zavezi: obljubljena zaveza in zaupanje. Čeprav je bil Jonatan mrtev in ni mogel več storiti ničesar, da bi Davidu pomagal ali mu škodoval, je David nameraval izpolniti svojo zavezo, da bo skrbel za Jonatanove potomce.

Vendar Mefibošet verjetno ni vedel za to obljubo in je bil presenečen nad Davidovo dobrosrčnostjo. Mefibošet je bil hrom (2. Samuelova knjiga 4:4), ker ga je njegova dojilja odpeljala, da bi pobegnila pred Davidom. Mefibošet je bil takrat star približno pet let. Kralji so pogosto pobijali vse otroke svojih predhodnikov, zato se je domnevalo, da se bo David obnašal kot tipični kralj in da bo želel storiti enako. Vendar David ni bil navaden kralj.

Mefibošeta lahko alegorično razumemo kot izgubljenega človeka. Je ubog izobčenec, hrom, ki nima možnosti priti do Davida. A iz milosti in zavezne ljubezni je David Mefibošeta pripeljal v Jeruzalem in zanj skrbel.

Za več informacij glej: New International Bible Commentary, str. 380; The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 916–918; The Tony Evans Bible Commentary, str. 329–330; Evangelical Commentary on the Bible, str. 218–219; Believer’s Bible Commentary, str. 332–333; ter The Bible Knowledge Commentary: Old Testament, str. 466.

V: Ali je David v 2 Sam 9,1 to izrekel po usmrtitvi Saulovih sinov, kot navaja Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 309?

O: Asimov trdi, da je David to rekel po usmrtitvah, saj pred njimi ne bi bilo težko najti članov Saulove družine.

Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Iskanje sina, ki bi mu bil zvest: David ni rekel, da je iskal le enega od Saula sinov. Namesto tega je David rekel, da je iskal enega od Saula sinov, ki bi mu lahko izkazal dobroto zaradi Jonatana.

Ni kronološko: 2. Samuelova knjiga 21:1 pravi, da je do usmrtitve Saula sinov prišlo »med Davidovim vladanjem«, kar pa ni nujno kronološko. Z drugimi besedami, mogoče je, da ima Asimov v tem primeru prav.

V: Kje je v 2 Sam 9:4 ležal Lo-Debar?

O: Lo-Debar je ležal vzhodno od Jordana in južno od Galilejskega morja. To mesto bi bilo varno mesto daleč od Jeruzalema, čez reko Jordan in blizu puščave, kamor bi se David lahko zatekel, če bi to bilo potrebno. V »New International Dictionary of the Bible« (str. 599) piše, da mesto še ni bilo najdeno. Wycliffe Bible Dictionary, str. 1044, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 3, str. 917, navajata, da čeprav lokacija ni z gotovostjo določena, arheologi menijo, da bi se lahko nahajalo v Umm ed-Dabarju, približno 8 do 10 milj južno ali jugovzhodno od Galilejskega morja. Lo-Debar pomeni tudi »nič«.

V: V 2 Sam 10,2,4–8 – ker je bil Davidov prvotni motiv očitno, da bi pokazal dobroto do Nahashovega sina – zakaj je David šel proti njemu v vojno?

O: David ni vedel ničesar, niti dobrega niti slabega, o Hanunu, sinu Nahasha, vendar je želel počastiti življenje kralja, ki je bil njegov zaveznik. Morda je David izpolnjeval ustrezno politično formalnost, toda Hanunovi plemiči, ki so bili morda paranoični zaradi večjega kraljestva v sosedstvu Amona, so Hanunu predlagali, naj to razlaga povsem drugače. Ko je Hanun nepričakovano pokazal, da želi biti Davidov sovražnik, mu je David ustregel. Hanun je izrazil prezir do Davida in se ni bal tega pokazati. David je verjetno sklenil, da bi tudi druge narode zaničevale Izrael, če ne bi ukrepal.

V: Kako lahko v 2 Sam 10,2.4–8 paranoja ali domnevanje najslabših namenov pri drugih postane samouresničujoča se prerokba?

O: Ko od drugih pričakuješ slabo, se ti zlahka izmuzne, da pričakuješ, da bodo proti tebi. Ko ljudje vedo, da jim ne zaupaš in celo misliš, da ti bodo storili škodo, se lahko takoj vprašajo: »Ali obstaja razlog, zakaj tako mislijo o meni?«, »Ali je kaj, kar bi moral vedeti, da se lahko branim pred njimi?« in »Ali naj ravnam tako, kot pričakujejo, da bom ravnal?«

V: Kako sta Joab in David v 2 Sam 10,7–19 lahko premagala združeno vojsko Amonitov in Sircev?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Biti voznik bojnega voza v boju proti slabo opremljeni vojski je razmeroma varno delo. Treba je le streljati puščice z razdalje. Če bi se vojska preveč približala, bi lahko preprosto odpeljal konje dlje stran. Pehota ne bi mogla ustaviti napada bojnih vozov, če bi imela le kratke meče.

2. Vendar pa je boj proti dobro opremljeni pehoti povsem druga zgodba. Izraelci so imeli izkušnje z bojem proti filistinskim bojnim vozom. Imeli so puščice, zbrana skupina pehotnih lokostrelcev pa bi imela bolj koncentrirano ognjeno moč kot bojni vozovi. Zid pehote z dolgimi kopji bi ustavil napad bojnih vozov.

3. Stoletja kasneje je to na svojo žalost spoznal perzijski kralj Darej, saj so falange makedonske vojske, sestavljene predvsem iz pehote, vedno znova premagovale ogromno število perzijske konjenice.

V: Kakšne so bile posledice te vojne v 2 Sam 10,17–19?

O: Nahaš, kralj Amonitov, je bil poražen s strani Saula že v 1. Samuelovi knjigi 11, potem ko so Amoniti napadli Jabesh Gilead. Domneva se, da je pomagal Davidu, ko je bil ta na begu pred Saulom. Zato je David želel izraziti sožalje ob smrti kralja Nahasha. Ta vojna je bila prvotno namenjena le kaznovanju Hanuna, kralja Amonitov, za sramotno ravnanje z Davidovimi odposlanci, podobno kot bi ravnali z vojnimi ujetniki. David je to prepoznal kot to, kar je bilo: razglasitev vojne. Ko pa je Hanun pritegnil številne zaveznike iz različnih aramejskih (sirskih) kraljestev, so Izraelci spoznali, da to ne bo lahka bitka (2 Sam 10,11–12). Obe izraelski vojski sta na koncu premagali vse nasprotnike in si zagotovili, da so mu služila kraljestva vse do reke Evfrat. Politično in vojaško je to izgledalo kot velika zmaga za Izraelce. Vendar moramo včasih sredi velikega uspeha paziti, da ne spustimo straže in ne dopustimo, da se vtihotapi kaj slabega, kot kaže naslednje poglavje.

Prešuštvo z Batšebo je bilo prelomni trenutek v Davidovem vladanju. Po tem je izgubil spoštovanje med ljudstvom in se je soočal z več upori. Boji in tesna izkušnja uničenja zaradi Absaloma so bili pomembnejše krize kot osvojitev ozemlja do Evfrata.

V: Ali je bilo v 2 Sam 10,18 700 voznikov bojnih vozov ali 7.000, kot navaja 1 Krn 19,18?

O: Mogoče je oboje. Gre očitno za napako prepisovalca masoretskega besedila.

2 Sam 10,18 v masoretskem besedilu in Septuaginti navaja 700 bojnih vozov in 40.000 konjenikov.

V 1. Kroniki 19:18 je v masoretskem besedilu in Septuaginti navedenih 7.000 mož, ki so se bojevali na bojnih vozovih, in 40.000 pešakov.

Verjetno je bilo 700 mož, ki so se bojevali na bojnih vozovih, in 40.000 pešakov.

Doktrina brezhibnosti pomeni, da verjamemo, da je bila Biblija v izvirnih rokopisih brez kakršnih koli napak (vključno z dejanskimi protislovji), vendar priznavamo, da so se pri prenosu pojavile nekatere napake prepisovalcev.

Objektivno gledano ni mogoče niti dokazati niti ovreči, da je šlo za napako prepisovalca ali za napako v izvirnih rokopisih. Vendar pa

1. Glede na številne arheološko potrjene navedbe v Stari zavezi in

2. glede na to, da se večina drugih mest, kjer v sodobnih kopijah obstajajo resnična neskladja, nanaša na številke,

zato dokazi niso dokončni, vendar nakazujejo na napako prepisovalca.

V: Kakšna je struktura teh dveh poglavij v 2 Sam 11–12?

O: Urejena sta v obliki hiazma, ki je eden izmed daljših hiazmov v Svetem pismu.

11:1 David pošlje Joaba, naj oblega Rabo

- 11:2–5 David zaplodi Batšebo

- - 11:6–17 David da ubiti Urija

- - - 11:18–27a Joab pošlje Davidu glasnika

- - - - 11:27b Gospod je zelo nezadovoljen

- - - 12:1–14 Gospod pošlje Davidu glasnika

- - 12:15–23 Gospod ubije Davidovega novorojenega sina

- 12:24–25 David spet zaplodi Batšebo

12:26–31 Joab pokliče Davida, naj osvoji Rabo

Za več informacij glej »The Expositor’s Bible Commentary«, 3. zvezek, str. 927, 940.

V: V 2. Sam. 11,1–5: ker je bil David Božji mož, kako je lahko požel ženo drugega moškega, zagrešil prešuštvo, nekoga opil in odredil umor? (To je vprašal ateist.)

O: Davida ni mogoče zagovarjati; David je s temi dejanji hudo grešil. Bil je v udobnem položaju; bil je gospodar vsega – vsega, kot se je izkazalo, razen samega sebe. Namesto da bi odšel z vojsko, je lenaril, bil je v nekem smislu »preveč udoben« in je imel nebrzdan pogled. David je hodil z Bogom v zmagi in nič ne kaže, da bi David iskal padec. Nasprotno, David se je postavil v ranljiv položaj in ni odvrnil pogleda, ampak je ukrepal v skladu s svojo skušnjavo. 5. Mojzesova knjiga 27,24 poudarja, kako zlo je, če nekdo skrivaj ubije svojega bližnjega.

V odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Tukaj ne gre za domnevno protislovje v Svetem pismu. Sveto pismo je zgolj zabeležilo zla dejanja in besede, ki jih je izrekel in storil David. David ni le razmišljal o tem, da bi to storil; David je bil človek dejanj in je to tudi izvedel. Včasih je biti človek dejanj slaba stvar.

2. Problem je tu protislovje znotraj Davida samega. David je bil mož po Božjem srcu, toda 2. Samuelova knjiga 12,10 pravi, da je David v tem primeru zaničeval Boga. Vendar pa so mnogi ljudje v nekem trenutku svojega življenja dvolični (glej Jakobovo pismo 1,8). Hinavci so obstajali že od nekdaj, in vsi se lahko strinjamo, da je bil David v tem primeru hinavec prvega reda.

3. Pravo vprašanje je, zakaj bi Bog še vedno ljubil in uporabil nekoga, kot je David. Glede tega vprašanja obstajajo štiri zelo preproste točke.

3.1 Bog lahko stori, kar hoče, s komer hoče. Kdo smo mi, da bi Bogu narekovali, kako naj uporablja svoja bitja?

3.2 Bog je vedel, da je David do Njega gojil pristno ljubezen. Pouk, ki ga lahko iz tega potegnemo, je, da čeprav ni vsak hinavec pristni vernik, so nekateri hinavci kljub temu lahko pristni verniki in pod svojo hinavščino gojijo pristno ljubezen do Boga.

3.3 Bog je ljubil Davida in ga zaradi njegove hinavščine strogo kaznoval. Stroga kazen je lahko oblika Božje ljubezni: čeprav je v tistem trenutku nezaželena, lahko prinese sad pokore.

3.4 Ko se je David pokesal, mu je Bog popolnoma odpustil. David je še vedno nosil posledice in bil kaznovan; vendar mu je bilo odpuščeno. Tudi mi bi morali odpustiti drugim, ki so se pokesali. Rimljanom 15,7 pravi, da bi se morali med seboj sprejemati, kakor nas je Kristus sprejel.

Za drugačen, a dopolnjujoč odgovor si preberite, kaj o tem vprašanju piše v knjigi Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties na str. 260–261.

»Upoštevajte dejstvo, da je bilo le malo Božjih izbranih orodij brez napak ali celo resnih grehov. Mojzes je bil morilec. David je bil prešuštnik in morilec. Jakob je bil prevarant, Abraham pa lažnivec. Jona je bil rasist, ki se je upiral misli, da bi Bog odpustil Asircem. In kaj naj rečemo o Petrovi impulzivnosti ter prepirljivosti, ki sta jo pokazala Jakob in Janez? Vendar jih je Bog vse uporabil.

Bog lahko uporabi kogar koli, ki ga izbere. Uporabil je Balaama, sirskega preroka. Uporabil je Kira, perzijskega kralja. Uporabil je celo faraona in njegovo trdovratnost, da bi uresničil svoj načrt. … To spoznanje mi daje upanje.«

V: Ali je v 2 Sam 11,1 David običajno ostal doma, ko je vojska odšla v vojno?

O: Ne. David je šel z vojsko v 2. Samuelovi knjigi 5:2; 8:1–14 in 10:17. Ko pa je David postal starejši, so ga njegovi možje prosili, naj ostane v mestu (2. Samuelova knjiga 18:3; 21:17).

V: Kaj vemo o Batšebinem poreklu (2 Sam 11,3)?

O: Batšebin mož Urija je bil Hetit, Hetiti pa so bili običajno delavci v templju. Urijevo ime pomeni »Gospod je moja luč«, zato so bili njegovi starši verjetno verniki. Batšebin oče je bil Eliam, eden od Davidovih mogočnih mož (2. Samuelova knjiga 23,34). Eliam je bil sin Ahitofela, Davidovega modrega svetovalca. Kasneje, ko se je Absalom uprl Davidu, je Ahitofel prestopil na Absalomovo stran namesto na Davidovo. Morda mu je način, kako je Batšeba izgubila svojega prvega moža, pustil grenak priokus.

V: Kaj nam v 2 Sam 11,1–5 pove ta odlomek o zapisih v 2. knjigi Samuela?

O: Običajno so dvorni kronisti zapisovali kraljeve letopise; kralj pa je imel neposreden nadzor nad tem, kaj se vključi in kaj izpusti. Ta odlomek kaže, da ta zapis ni bil pod kraljevim nadzorom. Niti David niti Salomon verjetno ne bi želela, da bi se ta informacija objavila, zato to ni bilo pod njunim nadzorom.

V: Zakaj se v 2 Sam 11,3 Eliam, Batšebin oče, v 1 Kron 3,5 imenuje Amiel?

O: V Stari zavezi je vsaj 22 primerov, kjer so imeli ljudje dve imeni. Odgovor najdete v razlagi o 2. Mojzesovi knjigi 2:18.

V: Zakaj je David v 2 Sam 11,8 in naslednjih vrsticah dal Uriju darilo?

O: To bi dajalo vtis, da David Urija favorizira in mu je hvaležen. Prav tako bi to drugim pokazalo, da je David do Urija zelo naklonjen. V resnici pa je šlo za umazan, poceni trik. Verjetno to ni bilo zaradi občutka krivde, glede na to, kaj je David potem storil z Urijem. David je spletkaril, da bi zavedel druge glede svojih namer, pri tem pa se sploh ni menil za Urija.

V: Ali se v današnjem času, kot v 2 Sam 11,8 in naprej, še vedno dogaja, da nekdo podari umazano, poceni darilo nekomu, za katerega mu ni mar?

O: Davidov edini motiv je bil, da bi zakril svoj greh, četudi bi to pomenilo, da bi zakril tudi Urija. Izrecno podkupnino lahko nekoliko primerjamo s tem; vendar obstajajo tudi prikrite podkupnine. Kadarkoli prejmete darilo, še posebej velikodušno darilo, od nekoga, za katerega niste mislili, da goji do vas toliko naklonjenosti in hvaležnosti, je dobro, da se v tišini vprašate, zakaj. Ali je morda nekaj, kar bi radi od vas, in ali so glede tega iskreni in odkriti?

V: Kaj čuti David v 2 Sam 11,11?

O: David verjetno čuti mešanico razočaranja in obupa, ki sega skoraj do panike. Mislil je, da ima popoln načrt za prikrivanje svojega greha, toda Urija je bil preveč zvest, da bi sodeloval. Uria je nevede »solil rano«, ko jo je imenoval »moja žena« namesto »Batšeba«. Uria jo je imenoval po njeni vlogi. Uria je vedel, kdo je, in vedel je, kdo je njegova žena, ravno takrat, ko je David pozabljal, kdo je sam.

V: Kaj je bilo v 2 Sam 11,14–21 dvojno nepravično?

O: Seveda je bilo nepravično, da je bil Urija, Davidov zvesti bojevnik, na tak način izdajalsko ubit. Toda kaj so storili okoliški izraelski vojaki, da so si zaslužili smrt zaradi Davidove in Joabove izdaje? Njihov edini »zločin« je bil, da so se postavili na pot Davidovi poželenosti. Davidovo zlo ni bilo usmerjeno le v Urija, ampak je bil pripravljen žrtvovati tudi druge zvesto prisotne, da bi prikril svoj greh ene noči.

V: Kako je v 2 Sam 11,15–27 mogoče, da se pobožni verniki, ki so na začetku resnično zelo dobri, pokvarijo zaradi moči? Kako je mogoče to preprečiti?

O: Noben vernik, ne glede na to, kdo je, ni tako dober, da bi lahko spustil stražo. Isti David, ki ni hotel ubiti kralja Saula, ki ga je preganjal, je ubil Urija in tiste okoli njega. Isti David, ki je žaloval za smrtjo Saula in plemenitega Jonatana, očitno ni žaloval za smrtjo zvestega Urija, katerega smrt je sam povzročil. To naj nam bo v opozorilo. Če ne bi bilo Božje milosti in če se ne bi vsak dan približevali Bogu, bi lahko končali tako kot on ali kot Demas v Novi zavezi.

Če bi kdorkoli lahko spustil stražo, bi človek pomislil, da bi bil to prav Pavel. A vendar je Pavel sam rekel: »Ali ne veste, da v tekmi vsi tekači tečejo, a le eden prejme nagrado? Tecite tako, da osvojite nagrado. Vsak, ki tekmuje na igrah, trenira s strogo disciplino. To počnejo zaradi venca, ki je minljiv, mi pa zaradi venca, ki je neuničljiv. Zato ne tečem brezciljno; ne borim se, kot da bi udarjal v zrak. Ne, svoje telo discipliniram in ga podrejam, da ne bi, potem ko sem drugim pridigal, sam postal neprimeren.« 1 Korinčanom 9,24–27 (BSB). Pavel govori vernikom, ko v 2 Korinčanom 13,5 pravi, da moramo preizkušati sami sebe, da vidimo, ali smo »v veri«.

Da ne bi spustili straže, moramo ostati blizu Bogu in biti v skupnosti z drugimi, ki nas lahko držijo odgovorne.

V: Kaj v 2 Sam 11,16 kaže o Joabovi zvestobi?

O: Prej smo videli, da je bil Joab resnično zvest Davidu, a še bolj je bil zvest svojim lastnim interesom. Tukaj pa je Joab bolj zvest svojemu vodji kot temu, kar je prav. Zvestoba je lahko dobra stvar, a je slaba, če je usmerjena v nekaj, česar Bog ne želi. Ker je bil Joab Davidu le delno zvest, je bil še manj zvest temu, kar je prav.

Urija je v 2. Samuelovi knjigi 23,39 naveden kot eden od Davidovih 37 najboljših vojakov, vendar lahko vidite, kam ga je pripeljala Urijeva zvestoba, ko je služil le delno zvestemu generalu in izdajalskemu kralju.

V: Zakaj je Natan v 2 Sam 12,1–12 uporabil ta pristop, ko je z Davidom govoril o njegovem grehu?

O: Dva možna razloga, ki sta oba lahko resnična.

1. Kralj David je že vedel, da je to, kar je storil, zlo. David v tem primeru ni potreboval niti pouka niti popravka; potreboval je grajo. Natan se je Davidu približal tako, da ne bi sprožil njegovih »obrambnih mehanizmov«. Ko je Natan najprej apeliral na Davidov močan občutek za pravičnost in vzbudil Davidovo jezo nad tem »neimenovanim zatiralcem«, je nato Davidu ostro očital njegovo ravnanje.

2. David je bil kralj, ki je pravkar odredil smrt dragocenega in zvestega služabnika. Čeprav je Natan že tvegal svoje življenje, da bi okaral Davida, je želel uporabiti posreden, a učinkovit pristop.

Upoštevajte tudi, da Bog Natanu ni naročil, naj Davida takoj graja. Minilo je nekaj časa, da so se strasti ohladile, da je David začutil krivdo, in priložnost, da bi se David sam pokesal, je minila.

V: Kaj se lahko naučimo iz Natanovega mojstrskega pristopa v 2 Sam 12,1–12?

O: V Natanovem neprijetnem pogovoru je šest zanimivih točk.

1) V tistem trenutku je David lažje videl greh v drugih kot v sebi. Videti je mogel smet v očesu drugega, ne pa tram v svojem (Matej 7,3–5). Greh to stori z ljudmi – povzroči jim selektivno slepoto. Zato je Natan povedal zgodbo, ki se je zdela, da govori o nekom drugem.

2) Natan bi lahko uporabil prispodobo o teletu, o trgovcu, ki so ga oropali, ali o čem drugem, vendar je uporabil jagnje – nekaj, s čimer se je David kot pastir lahko čustveno zlahka poistovetil.

3) Natan je okoliščine spremenil toliko, da David ne bi prepoznal, da ta prilika govori o njem. Zato ni uporabil primerjave z zvestim služabnikom ali zakonom. Toda bogati mož z veliko ovcami je simboliziral Davida in njegove žene, revni mož pa Urija in njegovo ženo.

4) David je imel čut za čast in sočutje do prikupnega jagnjeta in njegovega lastnika. Natan je apeliral na te Davidove vrline.

5) Ob koncu te zgodbe je bil Davidov gnev do bogatega moža – ki je izviral iz Davidovega čuta za čast in sočutja do revnega lastnika jagnjeta – pretresen, ko je bilo razkrite Davidovo sramotno in neusmiljeno ravnanje z Urijo.

6) Ko je Natan rekel: »Ti si tisti človek!«, so se Davidu odprle oči za to krivico. Kot pastir Izraela se je zavedal obsega škode, ki jo je povzročil čredi.

V: Kaj je v 2 Sam 12,5–6 zanimivega v Davidovem odzivu na bogatega moža v Natanovi zgodbi?

O: Najprej David reče, da bi moral ta tiranski človek umreti za to, čeprav zakon ne pravi, da si to zasluži smrt (za razliko od tega, kar je storil David v skladu z 3. Mojzesovo knjigo 20,10 in 24,17). Nato je David obvladal svoj gnev in rekel, da mora bogati človek revnemu plačati štiri jagnjeta, kar pravi 2. Mojzesova knjiga 22,1. Zanimivo je, da so umrli štirje Davidovi sinovi: Batšebin prvi sin (2. Samuelova knjiga 12:18), Amnon (2. Samuelova knjiga 13:28–29), Absalom (2. Samuelova knjiga 18:14–15) in kasneje v Salomonovem času Adonija (1. Kraljeva knjiga 2:25).

Ko ga je Natan obsodil, je David odgovoril: »Zgrešil sem proti Gospodu«, ne pa: »Usmrtimo Natana.«

V: Zakaj je v 2 Sam 12,8 Bog dal Davidu več žena, če je bila poligamija [domnevno] greh?

O: Poligamija ni bila greh. V časih Stare zaveze so se nekatere stvari prakticirale, vendar imamo od prihoda Jezusa višje standarde. Jezus je rekel, da je Bog v časih Stare zaveze dopuščal nekatere stvari (kot je ločitev), ker so bila njihova srca otrpla. Mislim, da je poligamija še ena od teh stvari. Vendar pa Sveto pismo res pravi, da kralj ne sme imeti preveč žena in da je Salomon grešil, ker je imel toliko žena (Nehemija 13:26; 1. Kralji 11:2–11).

Stara zaveza navaja primer monogamije (Adam in Eva, ne pa tudi Lisa) ter prikazuje težave, ki so nastale zaradi poligamije pri Abrahamu, Jakobu, Salomonu itd., vendar Sveto pismo poligamije dejansko ne prepoveduje. Če pa je moški poligamen, je v skladu s 1. Timoteju 3:2 izključen iz službe starešine.

Mimogrede, v Združenih državah je danes okoli 50.000 pripadnikov kulta, ki so poligamni; imenujejo se fundamentalistični mormoni. Kršijo Rimljanom 13:1, ki pravi, da moramo biti poslušni vladnim oblastem. Mnogi med njimi živijo v južnem Utahu, severozahodni Arizoni in Nevadi.

Ko pričujem mormonom, je veliko stvari, o katerih se z njimi lahko pogovarjamo, vendar niso vse enako koristne. Najpomembnejše točke se nanašajo na:

a) Verovanje v pravega, Najvišjega Boga

b) Verovanje v pravega Jezusa

c) vero v resnico o odrešitvi

d) vero v pravo Sveto pismo.

Če se nekdo moti glede teh štirih stvari, ni pomembno, v čem ima prav. Namesto da bi se z mormoni pogovarjal o poligamiji, bi raje razpravljal o tem, zakaj verjamejo v manj pomembnega boga in zakaj je Joseph Smith, ko se je poročil s svojo drugo ženo, to skrival pred prvo ženo. Ker je bila v njihovem Svetem pismu leta 1978 spremenjena doktrina proti črncem in je Cerkva Jezusa Kristusa svetih zadnjih dni spremenila svojo doktrino ter prepovedala poligamijo, katere druge doktrine v mormonizmu bi bilo treba zavreči?

Za vsakogar je pomembno, ali bere Sveto pismo zato, da bi odgovoril na vprašanje: »Kaj je največ, kar mi lahko uspe?«, ali pa ga bere zato, da bi odgovoril na vprašanje: »Kaj je Božja popolna volja zame?« Če bi nekdo v časih Stare zaveze bral Sveto pismo na prvi način, bi videl, da so razveza in druge stvari v redu.
Po drugi strani pa bi nekdo v časih Stare zaveze lahko prebral Malaki 2,16: »Saj sovražim razvezo,« pravi GOSPOD, Bog Izraelov. Podobno tudi poligamija ni Božja popolna volja, vendar je bila dovoljena.

V: V 2 Sam 12,9 je David v bistvu izročil Urija Božjim sovražnikom. Ali obstajajo danes situacije, ko bi vernik lahko videl korist v tem, da nekaj da svojim sovražnikom ali Božjim sovražnikom?

O: Včasih ljudje zli osebi dajo denar, dovoljenje ali verodostojnost, da bi dosegli svoj cilj. V drugih primerih pa ljudje žrtvujejo svojo integriteto, ugled, družino in druge odnose, da bi dosegli svoj zloben cilj. Posledica Davidovega dejanja je bila, da je preziral Božjo zapoved in prinesel sramoto Božji resnici.

Slangovski izraz za sklenitev pogodbe z hudičem je v angleščini »Faustian bargain«; nemški pridevnik je »faustisch«. Ime izhaja iz imena Faust, resničnega nemškega alkimista in astrologa. Ta legenda je bila kasneje predelana v knjigo, nato pa v francosko opero. Faustovska pogodba je slaba pogodba, pri kateri oseba plača visoko ceno za nekaj, kar se na kratki rok zdi privlačno.

Drug slengovski izraz za premetenost je »bizantinski«. Bizantinci so na primer sklenili mir s svojimi sovražniki, kot so bili Bolgari, nato pa skrivaj plačevali denar sovražnikom Bolgarov, Pečenegom, da bi jih spodbudili k napadu na Bolgare.

Bog je z smrtjo Davidovih otrok zlomil njegovo srce. David je o svojem grehu pisal v Psalmu 51.

V: Kaj je pomembnega v Davidovi reakciji v 2 Sam 12,13?

O: David je postil, da bi ganil Božje srce. Bog je že odločil, kaj bo storil, in ko je otrok umrl, je David vedel, da nima smisla prositi Boga za nekaj, kar je Bog že drugače določil.

V: Zakaj je Bog v 2 Sam 12,15–23 dopustil, da je umrl prvi otrok Davida in Batšebe?

O: To ni bila kazen za otroka, ampak kazen za krivdo Davida in Batšebe. Bog bo na koncu vse uredil pravično, mi pa moramo počakati do takrat, da bomo na zemlji videli popolno pravičnost.

Nekateri kalvinisti trdijo, da dejstvo, da umirajo dojenčki, »dokazuje«, da so dojenčki krivi za Adamov greh. To je napačno sklepanje, saj trpljenje posledic ne dokazuje krivde. Sicer bi dejstvo, da umirajo mački, »dokazovalo«, da so tudi one krive za Adamov greh. Vendar je resnica takšna, da je bilo vse stvarstvo podvrženo padcu, kot pravi Rimljanom 8,19–22.

Zaključek:

1. Vsi kristjani se strinjajo, da novorojenčki nimajo lastnih osebnih grehov.

2. Vsi kristjani se strinjajo, da se vsi rodijo z grešno naravo.

3. Na žalost se še ne vsi kristjani strinjajo, da trpljenje posledic ne dokazuje krivde.

V: Zakaj je David v 2. Sam. 12,20 častil Boga takoj po smrti svojega sina?

O: Boga bi morali častiti, ko ste v pravem odnosu z njim. Prav tako bi ga morali častiti, ko ste bili neposlušni in si zdaj želite ponovno vzpostaviti pravilen odnos z Bogom. Ko je David bežal pred Savlom, ko je slišal Natanoevo grajanje in ko je videl umreti svojega otroka, ni bil nikakor jezen ali zagrenjen do Boga. David je molil, naj ga Bog reši tega udarca, in ko ga Bog ni rešil, je David kljub temu še naprej častil Boga.

V: Ali bi Bog v 2 Sam 12,20 sprejel takšno čaščenje?

O: Da. Bog sprejema vsako iskreno čaščenje, ki je namenjeno Njemu. Čaščenje malikov pa ni čaščenje Boga, kot jasno kažejo 1 Korinčanom 10,20 in 2 Korinčanom 6,15–17.

V: Kaj v 2 Sam 12,21 pove o katoliški praksi molitve za mrtve?

O: To pomeni, da David ni videl smisla v molitvi za svojega umrlega sina. Katoliki verjamejo v molitev za mrtve zaradi odlomka v katoliških in pravoslavnih apokrifih (2. Makabejci 12,46), ki ga ni v protestantskih ali judovskih Svetih pisemih. David pa je za otroka molil le, dokler je bil ta še živ.

V: Ali je v 2 Sam 12,21–23 prvi sin Davida in Batšebe odšel v nebesa ali ne?

O: Nič ne kaže na to, da ne bi, in verjetno je. Vendar 2. Samuela 12,21–23 dejansko ne dokazuje, da je. Ko je David rekel, da bo šel tja, kjer je njegov sin, je mislil na grob (Šeol), ne nujno v nebesa. V Mezopotamiji so grob imenovali »dežela brez vrnitve«.

V: Kaj je David v 2 Sam 12,23 mislil, ko je rekel, da se otrok ne bo vrnil k njemu, ampak da bo on šel k otroku?

O: Sveto pismo pogosto govori o Šeolu, ki ga grška Septuaginta in grški Novi testament imenujeta »Hades«. To pomeni grob, in vsi so šli tja. Judje so učili, da je Šeol sestavljen iz dveh delov: raja, kamor so šli pobožni ljudje, in ječe, kamor so šli zlobni ljudje. Nekateri menijo, da David pravi, da je otrok zdaj v raju in da bo David šel z njim v raj. Vendar pa ta verz lahko dokaže le, da je otrok odšel v Šeol in da bo tudi David sčasoma v Šeolu.

V: Zakaj so ga v 2 Sam 12,25 imenovali Salomon, če mu je Bog dal ime Jedidija, kar pomeni »ljubljen od Gospoda«?

O: David in Batšeba sta ga že poimenovala Salomon, kar zveni podobno kot beseda za »mir«. Kasneje ga je Bog prek Natana poimenoval Jedidija, da bi pokazal, da ga Bog ljubi in ga ne bo ubil. Jedidija pravzaprav ni bilo njegovo ime, ampak le vzdevek. Vendar pa ni bilo nenavadno, da je imela oseba dve imeni, zato bi to lahko bilo tudi njegovo ime.

V: Zakaj je Joab v 2 Sam 12,28 tako govoril z Davidom?

O: Joab in David sta se poznala že dolgo časa. Joab je vedel, da ne more ukazovati Davidu, a si je resnično želel, da bi David prišel in dajal vtis, da nekaj počne. Zato je Joab izrekel lažno grožnjo, da želi mesto preimenovati po sebi, da bi Davida spodbudil k prihodu. Joab je bil predvsem zvest samemu sebi. A ker mu ni grozila nevarnost, je bil Joab zvest tudi Davidu in je želel, da bi David prišel, ker je vedel, da bo to najbolje izgledalo za njegovega kralja, in ker je skrbel za Davidove najboljše interese.

Joab je skrbel za Davidove interese, vendar brez popolnega spoštovanja. Skorajda je, kot bi Joab rekel: »David, ne želim vedeti, kaj si počel v Jeruzalemu, ampak zdaj moraš priti sem kot pravi kralj.« Vendar pa je to blago nespoštovanje starega prijatelja nič v primerjavi s tem, kako bodo drugi kasneje nespoštovali Davida.

V: Koliko je tehtala ta krona v 2 Sam 12,30?

O: Težila je približno 75 funtov ali 34 kg. Očitno moški te krone ni mogel nositi brez nosilnega stojala. A krona verjetno ni bila namenjena nošenju, temveč razkazovanju.

V: Ali je David v 2 Sam 12,31 ubil nekaj Amonitov tako, da jih je dal pod žage, sekire in v opekarno?

O: Verjetno ne. David je raje prisilil ujetnike, da so z žagami in sekirami rezali ter v opekarni izdelovali opeko. V »New International Bible Commentary« na str. 383 piše, da je slednje prevladujoče mnenje.

V: Kakšna je struktura 2. Sam. 13,1–22?

O: Poglavje je urejeno v obliki globokega hiazma.

13:1–2 Amnon je hrepenel po Tamar

- 13:3–5 Jonadab svetuje Amnonu, naj posili Tamar

- - 13:6–9a Tamar pride, da bi Amnonu skuhala in ga nahranila

- - - 13:9b Amnon ukazuje svojim služabnikom, naj vsi odidejo

- - - - 13:10–14a Amnon ukaže Tamar, naj gre z njim v posteljo; ona pa to zavrne

- - - - - 13:14b-15a Amnon posili Tamar in njegova poželenja se spremenijo v sovraštvo

- - - - 13:15b-16 Amnon ukaže Tamar, naj odide, kljub njenim prošnjam

- - - 13:17 Amnon naroči svojemu služabniku, naj se vrne in Tamar izžene

- - 13:18–19 Tamar odide

- 13:20 Absalom reče Tamar, naj se ne skrbi; Absalom bo poskrbel za to

13:21–22 Absalom sovraži Amnona

Sredi vsega tega je 2. Samuelova knjiga 13:15 kiasma.

Amnon jo je sovražil

- Z sovraštvom

- - Velikim

- - - Izredno

- - - Resnično

- - Veliko

- je bil sovraštvo

, s katerim jo je sovražil.

V: V 2 Sam 13,1–2, ker se je s tem izpolnilo Natanovo preroštvo, ali je Bog poslal ta greh?

O: Ne, vendar je Bog, ki je poznal Amnonovo hudobno in neukrotljivo srce, dopustil, da je Amnon izgubil nadzor nad seboj. Bog ne le predvideva dobro, ki ga bo sam storil, ampak lahko predvideva tudi dobro in zlo, ki ga bodo ljudje storili in bi ga storili, če bi jim bila dana priložnost. Bog ne le predvideva, kaj bi ljudje storili, ampak jim lahko omogoči, da uresničijo svoje namere kot del svojega načrta.

V: V 2 Sam 13,5,7–8, od kod je Jonadab dobil to idejo?

O: Čeprav tega ne vemo, ni bilo nič neobičajnega, da je sestra prišla skrbeti za bolnika. Egipčanska ljubezenska pesem (okoli 1303–1200 pr. n. št.) v knjigi Visoka pesem in Starodavne egipčanske ljubezenske pesmi na str. 13 pravi: »Uležal se bom v notranjosti in se bom pretvarjal, da sem bolan. Takrat bodo vstopili moji sosedje, da bi pogledali, in potem bo z njimi prišla (moja) sestra. Ona bo osramotila zdravnike (ker bo) razumela mojo bolezen.«

V: V 2 Sam 13,5,7–8 je Jonadab predlagal Amnonu, naj nevede izkoristi Davida za uresničitev svojega zlobnega načrta. Ali so se od takrat pojavili primeri, ko je zloben človek izkoristil nič hudega slutečo osebo za uresničitev svojega zla?

O: Tukaj je nekaj primerov.

Najpogostejši scenarij je »pravna vojna«, pri kateri nekdo izkorišča zakon ali pogodbe, ki jih je ena stran podpisala v dobri veri, da bi nepravično prizadel nekoga drugega. Morda ni tako, da zloben človek poskuša biti nepravičen; morda pa sploh nima pojma, kaj je pravično.

Drugi primer, v katerem nastopajo David, Urija in Joab, je pošiljanje sporočila, naj se zlo stori prek nič hudega sluteče osebe.

Tretji primer je t. i. Hindawijeva afera. Do nje je prišlo 17. aprila 1986, ko je Jordanec Nezar Hindawi potoval s svojo 32-letno, v petem mesecu nosečnosti, irsko punco Anne-Marie Murphy iz Londona v Tel Aviv. Razšel se je z njo, ko je izvedel, da je noseča, nato pa se je spet spravil z njo in ji rekel, da se želi z njo poročiti. Našel ji je službo kot sobarica v hotelu Hilton v Betlehemu. Povedal ji je, da bo moral potovati z kasnejšim letom, ker bo pridobivanje vizuma trajalo dlje. Hindawi, ki ga je Mike Royko imenoval »tisti plemeniti muslimanski bojevnik«, je svoji noseči partnerki dal kovček z bombo, da bi ta eksplodirala med letom in ubila vse na krovu. Kovček je uspešno prestal britanski varnostni pregled, vendar je varnostnik letalske družbe El Al postal sumničav, saj v Betlehemu ni hotela Hilton. Opravil je ročni dodatni pregled, da bi ugotovil, zakaj je prazen kovček še vedno težak, in našel bombo. Hindawi je bil obsojen na 45 let zapora. Za več informacij glejte https://www.timesofisrael.com/35-years-after-el-al-bomb-plot-security-staff-recount-stopping-unwitting-bomber/.

Četrti primer je, ko so nekoč na letalu ujeli osebo, ki je prevažala prepovedane droge, sama pa o tem ni imela pojma. Prijatelj ji je posodil kovček, ki ga je nameravala kasneje prevzeti na cilju. Potnica ni vedela, da so bile v podlogo kovčka všite prepovedane droge.

Peti primer je, da je v Pakistanu nekdo odhajal za nekaj časa in prosil kristjana, naj mu shrani stvari. Kristjan je rekel: »Seveda«. Kristjan ni vedel, da je imela ta oseba med svojimi stvarmi pištolo. Policija je dobila namig o tem in aretirala kristjana zaradi prisotnosti pištole v osebnih stvareh te osebe. Kristjan je moral plačati denar, da so ga izpustili.

Mimogrede, Jonadab je svoje ime spremenil v slabo šalo. Njegovo ime pomeni »Gospod je plemenit«.

V: Kako si je Amnon v 2 Sam 13,6 povzročil slabost?

O: Amnon je le pretvarjal, da je bolan. Čeprav se lahko človek spravi v slabost z uživanjem hrane ali pijače, ki povzročata slabost, ni nobenega znaka, da bi Amnon to storil v tem primeru; pretvarjal se je, da je bolan. Ko je fizično prisilil Tamar, je bil videti dovolj zdrav, fizično, čeprav ne duhovno. Davida je zaslepila poželenje po Batšebi, zdaj pa je moral opazovati dejanja in kasnejše posledice tega, da je bil njegov sin »bolan od poželenja«. Verjetno pa se je zaradi tega slabo počutil tudi David.

V: Kaj se lahko v 2 Sam 13,6–7 naučimo od Davida o vzgoji otrok?

O: Tudi nekdo, ki ljubi Boga, kot je David, je lahko slab starš, če vzgoje ne jemlje dovolj resno. Davidova prva napaka ni bila v tem, da ni kaznoval Amnona. Že pred tem je bila Davidova disciplina tako ohlapna, da je Amnon mislil, da mu bo to uspelo.

David je svoje otroke tako ljubil kot tudi imel rad. A ko starš svojih otrok ne ljubi dovolj, da bi jih vzgajal, potem morda bolj ljubi občutek, ki ga prinaša ta odnos, kot pa samega sina ali hčerko.

David je svoje otroke ljubil čustveno, še posebej takrat, ko jih je izgubil zaradi smrti. Vendar pa nimamo nobenih dokazov, da bi izkazoval svojo starševsko skrb. Amnona ni discipliniral; Tamar ni tolažil in z Amnomom sploh ni govoril. David je bil odtujen od Absaloma. Tamarjeva izjava, da bi ji David dovolil poroko s polbratom, kaže, da ji je primanjkovalo poznavanja Božje besede. David je ljubil Božji zakon in ljubil je svoje otroke. Na žalost se David očitno nikoli ni zavedel, da je imel odgovornost, da svoje otroke nauči Božje postave, kar bi bilo izkaz njegove ljubezni.

V: Kateri so v 2 Sam 13,6–7 nekateri načini, na katere lahko danes človek »ljubi odnos« bolj kot osebo?

O: Ko sem bil v srednji šoli, sem poznal fanta, ki je imel punco in lep avto. A nekega dne je avto razbil, zato se je punca z njim razšla. Nekdo bi lahko rekel, da ljubi svojega zakonca, a če ta stori kaj narobe, na primer postane starejši ali revnejši, se zdi, da je ljubezen izginila. A morda ljubezen sploh ni izginila, ker je v resnici nikoli ni bilo. Če rečeš, da nekoga ljubiš, a se potem zgodi nekaj, na primer da je doživel hudo nesrečo, se opekel v požaru ali doživel zelo hudo možgansko kap, bi ga še vedno ljubil? Bog nas poziva, naj ljubimo druge ljudi, in včasih mislimo, da to počnemo, a v resnici ne; v resnici ljubimo le odnos. Preuči svoja čustva do svoje družine in prijateljev. Ali jih resnično ljubiš ali pa ljubiš le odnos in to, kako se ob njih počutiš?

Eden od načinov, kako to ugotoviti, je ta: če bi druga oseba počela stvari, ki so napačne ali škodljive zanjo in za druge, ali bi bili pripravljeni imeti neprijeten pogovor in ji to povedati, ali bi to preprosto spregledali? Prava ljubezen skrbi, tudi če tvegate, da vas ta oseba ne bo več imela rada.

V: Zakaj so se v 2 Sam 13,11–17 Amnonova čustva do Tamar tako hitro spremenila iz poželenja v sovraštvo?

O: Amnonova »ljubezen« se je tako hitro izparila, ker sploh nikoli ni bilo ljubezni, temveč le poželenje. Obravnaval jo je kot stvar in ne kot osebo. Medtem ko sta ljubezen in sovraštvo nasprotji, poželenje in sovraštvo nista nujno nezdružljiva. Ko je bil Amnon zadovoljen, se je zavedel, da bo verjetno soočeni s strašnimi posledicami za to, kar je storil. Kot najstarejši sin je pravkar ogrozil svojo možnost, da postane naslednji kralj. Zdelo se je, kot da je Amnon svoja občutka krivde projiciral na Tamar. Zdaj je bilo Amnonu, Tamar in sčasoma vsem jasno, da Amnonova poželenja po Tamarinem telesu niso pomenila, da bi jo sploh ljubil.

Ko Amnon svojemu služabniku ukazuje, naj zapre vrata in Tamaro izključi, so v nekem smislu vrata zaprta tudi za Amnona. Njegova usoda je zapečatena.

V: Ali naj otroci v 2 Sam 13,11–29 in 2 Sam 16,22 biblijske osebe, kot sta Absalom in Amnon, obravnavajo kot vzornike, vredne spoštovanja in občudovanja? (To je vprašal ateist.)

O: Seveda ne; nihče ni nikoli gledal na te moške kot na vzornike. Sveto pismo ne pravi, da bi morali te moške obravnavati kot junake vere, prav tako kot ne bi smeli tako gledati na Judasa in Kajfa. Sveto pismo objektivno opisuje mnoge zle stvari, ki so jih storili hudobni ljudje.

Ta »neproblem« kaže, da nekateri ateisti temeljito narobe razumejo, kaj Sveto pismo uči. Sveto pismo ni olepšani propagandni dokument, ki bi človeštvo prikazoval v popolnoma nedolžni luči. Ne, je odkrit, realističen portret ljudi, pobožnih in nepobožnih, takšnih, kakršni so. Če bi le vsi lahko razlikovali med »dobri« in »slabimi«, ne da bi ti morali nositi bele in črne klobuke, kot v televizijskih vesternih.

V: Kateri so v 2 Sam 13,13 trije možni razlogi, zaradi katerih je Tamar rekla, naj vprašajo kralja, in da jim bo dovolil, da se poročita?

O: Najprej, incest je prepovedan v 3. Mojzesovi knjigi 18:9,11; 20:17; 5. Mojzesovi knjigi 27:22. Tamar je to morda rekla zaradi enega od dveh razlogov in morda tudi zaradi tretjega, dopolnilnega razloga.

1) Tamar ni vedela, kaj Tora pravi o incestu. To je najverjetnejši odgovor. Poroke med sestrami in polsestrami so bile precej pogoste med egipčansko in kasneje perzijsko kraljevsko družino. Njihov prednik Abraham se je poročil s svojo polsestro Saro v 1. Mojzesovi knjigi 20:12.

2) Tamar je vedela, a je lagala; poskušala je reči karkoli, da bi se na kakršen koli način rešila Amnona.

3) Tretji možni razlog je, da je bila Tamar v vsem tem sicer nedolžna žrtev, vendar bi to zanjo izgledalo zelo slabo; kako bi lahko ljudje bili prepričani, da ni bila pripravljena, če je imela trenutek slabega razsodka, ko je privolila, da bo sama z Amnomom? Obupno je poskušala rešiti svoj ugled, potem ko bi ga brez lastne krivde potegnili skozi blato.

V: Zakaj bi Tamar v 2 Sam 13,16–17 menila, da bi bilo to, da jo Amnon odžene, večja krivica?

O: Način, kako jo je Amnon izgnal in zaklenil vrata, bi namigoval, da je bila ona tista, ki ga je poskušala zapeljati. Tu je bila nedolžna ženska, ki je ubogala svojega očeta, a so ji v le nekaj minutah brez njene krivde nenadoma odvzeli ugled in čast. 2. Samuelova knjiga 13,19–20 kaže, da je bila popolnoma zdrobljena. Ni šlo za to, da bi Amnon tukaj storil popolnoma ločen greh. Prej je stvari še poslabšal, saj je svoj prvi greh še povečal. David je storil enako, ko je vzel Batšebo in se odločil ubiti Urija.

A kolikor je Amnon zdaj sovražil Tamar, bi Absalom Amnona sovražil še bolj.

V: Zakaj je Absalom v 2 Sam 13,20 rekel Tamar, naj se ne skrbi preveč zaradi posilstva?

O: Obstajata dve različni razlagi.

Neiskreno tolažbo: Absalom je skušal tolažiti Tamar, ko ji je svetoval, naj se s tem ne obremenjuje preveč. Vendar pa Absalom v tem primeru ni bil iskren, saj sam ni čutil tako. Bodisi takrat bodisi nekaj časa kasneje je Absalom skoval načrt, da se bo maščeval Amnonu z njegovim umorom.

Jonadab in Absalom sta se zarotila: Drugo mnenje je, da je Absalom že dolgo načrtoval, da bo postal kralj, in da je bil pripravljen žrtvovati karkoli ali kogarkoli, da bi to dosegel, vključno s svojo sestro in polbratom. To mnenje pravi, da je bil Jonadab z Absalomom, da bi Amnona zvabil k posilstvu njegove sestre, zato Absalom ni bil presenečen, ko se je to zgodilo. Absalom bi se tako lahko obravnaval kot nekdo, ki je imel razlog za umor sina, ki je bil naslednik prestola. Po umoru je Absalom pobegnil v kraljestvo svojega dedka in čakal dve leti, dokler se Davidov gnev ni polegel.

V: Zakaj točno je bil David jezen v 2 Sam 13,21?

O: Verjetno obstajajo trije razlogi. Prvi je, da je bil očitno jezen, ker je bila njegova lastna hči razžaljena.

Čeprav je bil David jezen, ker je to storil Amnon, je sam prešuštvoval z Batšebo in dal ubiti njenega moža. David se je morda spomnil, kaj je Bog rekel skozi Natana, in ugotovil, da Bog ni pozabil.

Tretji razlog je bolj zapleten. Amnon je bil prvorojenec, naslednik na prestolu. Levitikus 20,17 pravi, da se incest kaznuje s smrtjo, o posilstvu pa sploh ne govorimo. Ali naj bi David na prvo mesto postavil spoštovanje Božjega zakona ali ljubezen do svojega sina Amnona? Bog in vsi ostali bi videli odgovor. Odgovor je bil, da je David na prvo mesto postavil svojega sina. Okarati Amnona bi bil tako neprijeten pogovor, da nimamo nobenega zapisa, da bi David Amnonu sploh rekel besedo. Spomnimo se, da je Ruben, ko je ležal z Jakobovo priležnico, izgubil svojo pravico kot prvorojenec (Prva Mojzesova knjiga 35:22; 49:4). Ni zapisano, da bi David to storil Amnonu. David se ni zavzel za pravičnost, ko je šlo za njegovega lastnega sina.

V: Kako se lahko to, kar je zapisano v 2 Sam 13,21, nanaša na nekatere vernike danes?

O: David je iskreno ljubil Boga; vendar tukaj vidimo, da je svojega sina ljubil še bolj. Ko ljubimo svoje otroke bolj kot Boga, se izkaže, da jim s tem ne delamo usluge.

V: Zakaj je v 2 Sam 13,24–25 Absalom prosil Davida, naj gre na »morilsko zabavo«?

O: Absalom takrat ni poskušal ubiti Davida ali prevzeti prestola, saj Absalom ni ubil nobenega od kraljevih sinov razen Amnona. Ker je bilo tam veliko ostrih nožev za striženje ovčje volne, bi ti odvzeli Amnonovo življenje. Absalom je svojim možem ukazal, naj ubijo Amnona; sam ga ni ubil, prav tako kot David ni osebno ubil Urija.

Absalom je verjetno vedel, da David ne more priti. Davida je povabil, da bi odvrnil sum in ga zavedel v misel, da gre za nedolžen načrt.

Govorica, ki je temeljila le na domnevah, da so bili vsi kraljevi sinovi ubiti, se je morda deloma začela zato, ker je Gideonov sin Abimeleh v Sodnikih 9,5 ubil vse Gideonove sinove.

V: Zakaj je v 2 Sam 13,29 Absalom pobegnil skupaj z ostalimi kraljevimi sinovi?

O: Najprej bi Absalomov beg lahko ustvaril napačen vtis, da Absalom, tako kot ostali sinovi, ni vedel za načrt umora. Drugič, Absalom je potreboval čas, da bi pobegnil k Talmaiju v kraljestvo Geshur svojega dedka, vzhodno od Galilejskega morja.

V: Kako je Jonadab v 2. Sam. 13,32–33 to vedel tako prepričljivo?

O: Jonadab je bil tisti, ki je v 2. Samuelovi knjigi 13,3–5 predlagal Amnonu, naj se pretvarja, da je bolan, da bi posilil svojo sestro. Ali je Jonadab govoril v upanju, da bi poskušal zadevo omiliti, ali pa je Jonadab vnaprej vedel, kaj bo Absalom storil. Jonadab ni bil ravno Amnonov prijatelj. Eno ključno vprašanje, ki ga David nikoli ni zastavil, a bi ga moral, je bilo: »Jonadab, kako to veš?« Morda bi Jonadab lahko rekel, da je le opozoril na Absalomov motiv maščevanja, da bi prikril dejstvo, da je pravzaprav sam predlagal Amnonu, naj to stori.

V: Kakšna je struktura poglavja v 2 Sam 14,1–20?

O: Gre za nekoliko globok hiazem z naslednjo organizacijo.

14:1 Joab je »vedel«

- 14:2–3 Joab pove modri ženi, kaj naj reče

- - 14:4–5a Ženska prosi kralja

- - 14:5b–10 Prva prošnja ženske

- - - 14:11 Uspešno prosi za življenje svojega sina

- - 14:12–17 Ženska poda svojo drugo prošnjo.

- - 14:18–19a Kralj postavi ženi vprašanje

- 14:19b–20a Prizna, da jo je Joab naučil, kaj naj reče

14:20b Kralj »ve«

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 975.

V: Kaj bi moral David v 2 Sam 14:1–9 in 13:21 najprej storiti, da bi kaznoval Amnona za posilstvo in incest, kasneje pa Absaloma za umor, glede na to, da je David sam zagrešil prešuštvo in umor?

O: Davidu je bilo težko karkoli storiti, glede na to, da se ni javno pokesal za svoj greh in ponudil, da bo prevzel posledice. Seveda je Bog prek Natana povedal, da Davida zaradi njegovih grehov ne bo treba usmrtiti. Da bi torej kaznoval Amnona, ne da bi izpadel kot hinavec, bi moral David najprej priznati svoje grehe. A ker tega ni bil pripravljen storiti, je David verjetno menil, da bi izgubil še več spoštovanja, če bi svoje sinove kaznoval za dejanja, podobna tistim, ki jih je storil sam. Seveda je tudi to, da David ni ukrepal, pripeljalo do izgube spoštovanja do njega.

David bi moral vsaj takoj izključiti Amnona iz nasledstva prestola. Ruben je izgubil pravico prvorojenca, ko je spal z Jakobovo priležnico (1 Mz 35,22; 49,3–4). Če bi David javno okaral Absaloma, bi to morda zmanjšalo pričakovanja ljudi, da bo Absalom naslednji kralj.

V: Zakaj je Joab v 2 Sam 14,1–9 uporabil to strategijo, da bi Davida prepričal, naj pokliče nazaj Absaloma?

O: Komentar Keil-Delitzsch k Stari zavezi, 2. zvezek, 2. del, str. 411, meni, da je Joab Davidu večkrat neposredno prosil, a brez uspeha. Na dvoru so verjetno vedeli, da David hrepeni po svojem sinu, vendar ni bilo mogoče Davida prepričati, da bi naredil prvi korak, ne da bi se bal, da bi ga ljudje obsodili zaradi pomilostitve Absaloma. Zato je Joab, taktični genij, dobil idejo. Bila je podobna Natanovi strategiji, in Joab je verjetno sklenil, da če je delovala enkrat, bi lahko delovala še drugič tudi zanj. Tokrat pa ni delovala tako dobro.

Ženska je tu apelirala na Davidovo sočutje. David je žaloval za Absaloma in tudi ženska je žalovala, ali pa je vsaj tako izgledalo. Kasneje je David videl posledice svojega sočutja, ko se je Absalom uprl in poskušal Davida ubiti. Seveda David ni pokazal veliko sočutja do Urija.

David je bil odločen zagovornik pravice v primerih drugih, a je bil šibak pri zagovarjanju pravice, ko so bili krivi njegovi otroci. Ne glede na to, ali je bila to predvsem Joabova modrost, modrost ženske ali oboje, je ženska Davida potisnila v kot. Ker je čutil sočutje do ženskinega (izmišljenega) sina, je moral biti dosleden in vrniti svojega lastnega sina.

V: Ali v 2 Sam 14,15–23 vidimo kakršno koli kesanje s strani Absaloma?

O: Nobenega. Pravzaprav je Absalom zdaj spletkaril, da bi prevzel prestol. Namesto da bi bil pokesan in pokoren, je bil Absalom manipulativen. David je bil v tem času star okoli 60 let, Absalom pa okoli 30. Absalom je bil dovolj zrel, da bi takoj postal kralj, le da mu je nekdo stal na poti. Absalom se je odločil, da bo postal kralj in da bo Davidu zaračunal, ker sploh ni kaznoval Amnona in ker Absaloma ni zares odpustil.

Po eni strani Absalom pravi, da je, če je kriv za kaznivo dejanje, za katerega je predvidena smrtna kazen, pripravljen, da ga usmrtijo. Po drugi strani pa je bil moški, ki je posilil žensko, usmrčen, in Absalom je izvršil to kazen.

David pa Absalomu ni podelil pomilostitve niti ga ni razglasil za nedolžnega; rekel je le, da ne bo usmrčen. Ko je Absaloma imenoval »mladenič«, je morda imel v mislih bolj to, kako je sam gledal na Absaloma in njegovo zrelost, kot pa dejstvo, da je bil star okoli 30 let.

V: Kdaj naj v 2 Sam 14,15–23 odpustimo in ponovno sprejmemo nekoga, ki je storil krivico?

O: Jezus je rekel, da moramo vedno odpustiti, tudi če nas ne prosijo za odpuščanje. Toda če ti je nekdo ukradel denar in ne kaže nobenega kesanja, ali bi mu moral dati dostop do svojega bančnega računa? Seveda ne. Če ne prizna, da je storil narobe, če ne prosi za odpuščanje in ne kaže nobenega kesanja, se moraš odkrito zavedati, da bo to zelo verjetno ponovil, če bo imel priložnost. Jezus je v Mateju 10,16 rekel, da moramo biti »previdni kot kače in nedolžni kot golobi«.

V: Ali je imel David v 2. Sam. 14,24.28 prav, da ni pustil Absalomu videti svojega obraza?

O: Ne. Polovično odpuščanje ne deluje dobro. Delno odpuščanje sploh ni odpuščanje, in oseba, ki ji je odpuščeno, to ve. Odpuščanje, dano z zadržki, ni dobro sprejeto in je obsojeno na neuspeh. David je Absalomu izrekel »delno kazen«. To ni bila resna kazen, vendar je Absaloma odtujila od Davida. Absalom je postal zagrenjen do svojega očeta. David in Absalom se nista videla dve leti.

Če je bil Absalom verjetno naslednji v vrsti za prestol, pa se niti ne sme zadrževati v Jeruzalemu niti videti obraza svojega očeta, to ni podlaga za uspeh. Joab je to vedel in je skušal popraviti situacijo.

V: Kako je v 2 Sam 14,26 lahko Absalomova odrezana lasje tehtala 200 šekelov?

O: Tudi če je šlo za lažji, tempeljski šekel, bi teža še vedno znašala štiri ali pet funtov (1,8 do 2,3 kg), kar je zelo veliko. Povprečnemu človeku lasje zrastejo pol palca na leto, čeprav obstajajo velike razlike; nekaterim zrastejo en palec na mesec. Svetovni rekord znaša okoli 2 palcev na mesec. Če si je Absalom lase strigel le enkrat na leto, je to veliko las, a tudi takrat ne bi tehtali štirih funtov (1,8 kg), razen če bi hranil tudi lase iz prejšnjih let. V 1. in 2. knjigi Samuela pa je veliko mest, kjer se številke razlikujejo. V tem primeru nimamo nobenega drugega sklica, ki bi nam povedal, kakšna je prava številka. Ne glede na to pa je bistvo v tem, da je bil Absalom precej domišljav glede svojih las. Seveda so mu kasneje prav ti lasje zapečatili usodo.

Absalomove lase lahko obravnavamo kot opozorilno zgodbo o ponosu. Njegov ponos na lase ga je zapletel in ujel v past, iz katere ni mogel pobegniti, kar mu je na koncu prineslo smrt. Včasih, ko se nekdo, zlasti politični voditelj, poda na pot, ki jo na koncu vsi vidijo kot napačno ali neumno, ne more storiti tistega, kar je očitno, in spremeniti smer, ker je zapleten v ponos. Vprašajte potencialnega voditelja, ali je kdaj naredil napako. Če še nikoli ni naredil napake, ki bi jo lahko priznal, boste dobili voditelja, ki bi raje »povozil avto«, kot da bi zavil, da bi se izognil nesreči. To lahko vidite pri Napoleonu, Hitlerju, Stalinu, ki ni dovolil umika svojim četam, in francoskem maršalu Philippu Pétainu, ki je bil tako prepričan, da Nemci ne morejo prodreti skozi neprehodni gozd Arden, da je ignoriral prošnje francoske vojske za pomoč, ko so Nemci ravno to počeli. Avgusta 1945 so japonski vojaški voditelji Anami, Umezu in Toyoda, polovica šestčlanskega Vrhovnega vojnega sveta, trdili, da bi morali Japonci po atomskih bombah nadaljevati z bojem. Ko jim je cesar Hirohito ukazal, naj sprejmejo kapitulacijo, in posnel radijski nagovor svojemu ljudstvu, so major Hatanaka in drugi častniki ubili generala, ki se jim ni hotel pridružiti, ter izvedli kratek, neuspešen državni udar, da bi preprečili oddajo tega radijskega sporočila. Cesarja so nameravali postaviti v hišni pripor in namesto tega poslati ponarejeno sporočilo. Vendar pa drugi generali niso podprli tega načrta, zato so se zarotniki samomorili. Če v novejšem času pogledamo »trdovratno vztrajnost« Sadama Huseina, iranske revolucionarne garde in Putinove »posebne vojaške operacije« v Ukrajini, nas morda preseneča njihova neumnost, da v neizogibni situaciji ne priznajo poraza. A zakaj bi nas presenetilo, da so prav tako neumni kot drugi voditelji, ki so živeli pred njimi? Eden od voditeljev, ki je vrgel brisačo v ring – s čimer si je verjetno rešil življenje –, preden so se razmere poslabšale, je bil Bašar al-Asad, nekdanji voditelj Sirije, a bil je izjema.

Za več informacij glejte https://www.reddit.com/r/Naturalhair/comments/1ipt9ah/has_anyone_consistently_grown_23_inches_of_hair/ in https://en.wikipedia.org/wiki/Ky%C5%ABj%C5%8D_incident.

V: Ali je imel Absalom v 2 Sam 14,27 tri sinove ali pa ni imel nobenega sina, ki bi nadaljeval njegovo ime, kot pravi 2 Sam 18,18?

O: Verjetno oboje. V antičnih časih je približno polovica vseh otrok umrla, preden je dosegla odraslost. Keil in Delitzsch omenjata, da so imena sinov običajno navedena, vendar v 2. Samuelovi knjigi 14:27 niso. Za to izpuščanje ne bi bilo nobenega razloga, razen če bi umrli mladi.

Absalom si je postavil spomenik zaradi žalosti, ker ni imel sinov, ki bi mu lahko služili kot spomin. Običajno oseba, ki nima otrok, ne bi bila tako občutljiva glede tega, da nima nikogar, ki bi nadaljeval njegovo ime, kot tista, ki je imela otroke, ki so umrli.

V: Kaj nam v 2 Sam 14,29–32 to pove o Absalomu?

O: Absalom je bil inteligenten in manipulativen. Absalom se ni mogel pogovoriti z Joabom, ker Joab ni prišel, ko ga je povabil. Zato je Absalom poskrbel, da je pritegnil Joabovo pozornost. Včasih pa se stvari obrnejo proti tebi. Absalom ni niti slutil, da bo to sprožilo dogodke, ki se bodo končali s tem, da bo Joab osebno ubil Absaloma, kljub temu, da je David rekel, naj Absaloma prizanesejo.

V: Ali imamo v 2 Sam 15,1–12 še kakšne druge primere sinov, ki so hoteli prevzeti prestol od svojega očeta?

O: Asirski kralj je bil umorjen s strani svojih sinov v 2. Kroniki 32:21. Čeprav podrobnosti niso enake (sin je bil zakoniti dedič), je bila situacija podobna.

V Ugaritu (pred Davidovim časom) je princ Yassib izzval svojega očeta, kralja Kereta.

Yassib grozi: »Poslušaj me pozorno! Če bi sovražniki vdrli v deželo, medtem ko si bil bolan, bi te izgnali in prisilili, da bi se umaknil v gore. Tvoja bolezen te je spremenila v brezbrižnega: nisi prisluhnil prošnji vdove, nisi prisluhnil prošnji revnih, nisi obsodil zatiralca, nisi nahranil sirote v mestu, … niti vdove na podeželju… Odstopi s prestola, dovoli mi, da vladam. Odreči se svoji moči, pusti mi, da sedem na tvoj prestol.« To je iz knjige Dona C. Benjamina Old Testament Parallels: Laws and Stories From the Ancient Near East [Mahwah: Paulist, 1991], str. 205. Citirano iz The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 989–990.

V: Kako v 2 Sam 15,6 nekdo ukrade srca ljudi?

O: Tako kot mnogi politiki v poznejših časih je bil Absalom vešč v obljubah, da jih bo sposoben voditi, ne da bi dejansko kaj storil. Da bi ljudi o tem prepričal, je Absalom zmanjševal spoštovanje, ki so ga drugi gojili do Davida. Tudi danes se ljudje pogosto poskušajo prikazati v dobri luči tako, da ponižujejo druge.

Absalom je bil lep in predvsem privlačen. Ljudje imajo pogosto »predstave« o tem, kako naj bi vodja izgledal, in ponavadi podpirajo tiste, ki ustrezajo tem predstavam, ne glede na to, ali bi bili dobri vodje ali ne. Na primer, na ameriških predsedniških volitvah v veliki večini primerov zmaga višji kandidat. Še pomembneje pa je, da je Absalom dajal vtis, da mu je mar za ljudi in da si njihove interese resnično vzame k srcu. Absalom je bil potrpežljiv; to fazo svojega načrta je izvajal štiri leta. Ko je Absalom priredil gostijo v Hebronu, je povabil 200 moških, ki niso vedeli ničesar o Absalomovem načrtu. Ko so bili enkrat tam, so bili potisnjeni v kot; zelo težko bi jim bilo javno reči: »Ne, ne mislim tako. Podprl bom Davida.«

V: Kaj je Absalom v 2 Sam 15,7–12 storil, kar so od takrat storili tudi drugi?

O: Absalom je svojo versko prakso izkoristil za zavajanje drugih. Absalom se je izgovarjal, da gre v Hebron, da bi izpolnil obljubo Bogu in opravil verske žrtvovanja. Njegovo pretvarjanje, da časti Boga, je bilo le krinka za njegovo izdajo. Od takrat so mnogi izkoriščali vero (vključno s krščanstvom, a ne omejeno nanj), da bi ljudi prepričali, naj se pridružijo njihovim zlobnim načrtom.

V islamu so vojakom povedali, da če se borijo za Alaha, lahko z gotovostjo računajo, da bodo, ne glede na svojo preteklost, prišli v raj. V rimskem katolicizmu so tistim, ki so se v prvem križarskem pohodu »pridružili križu«, že od časa papeža Urbana II. obljubljali odpuščanje grehov. Podobno je papež Evgenij III. 1. decembra 1145 izdal papeško bulo »Quantum praedecessores«, v kateri je obljubil odpuščanje grehov vsem, ki so zaključili drugi križarski pohod ali umrli na poti.

Za več informacij glejte https://www.reddit.com/r/AskHistorians/comments/76jtys/i_gather_that_papal_indulgences_were_first_issued/ in https://en.wikipedia.org/wiki/Quantum_praedecessores.

V: Ali naj v 2 Sam 15,7 piše 40 let ali 4 leta?

O: Pisati bi moralo štiri leta, kar bolj ustreza Absalomovi življenjski dobi. Masoretski tekst navaja 40 let, vendar Septuaginta, sirski, arabski in Vulgata ter Theodoret in Jožef Flavij vsi navajajo 4 leta. Glej besedilo BSB ter opombe v NKJV, NIV in NRSV.

V: Kako je Absalom v 2 Sam 15,7.20 dal obljubo Gospodu?

O: Absalom je to rekel le zato, da bi odšel v Hebron in bil okronan za kralja. Ali je Absalom lagal in ni dal obljube, ali pa je morda govoril resnico. V zgodovini obstajajo drugi primeri, ko so prestolonasledniki dali obljubo svojemu bogu, če bi postali kralji. Torej bi Absalom lahko dal obljubo Bogu, vendar ni vsaka obljuba, dana Bogu, dobra obljuba.

Absalom je verjetno izbral Hebron ne le zato, ker se je tam rodil, ampak tudi zato, ker je bilo to starejše glavno mesto in nekateri ljudje morda niso bili zadovoljni, da je bilo glavno mesto prestavljeno v Jeruzalem.

Absalom je čaščenje Boga uporabil kot »krinko« za začetek svojega upora. Kasneje v zgodovini so krščansko vero zli papeži uporabili kot »krinko« za lastno obogatitev in maščevanje nad svojimi sovražniki. Na primer, papež Bonifacij VIII. (1294–1303) je razglasil »križarsko vojno« proti italijanskemu mestu Palestrina, da bi se maščeval širši družini prejšnjega papeža, Celestina V. Bonifacij je bil kriv, da je celoten »mehanizem« rimskokatoliške cerkve izkoristil za zlonamerne namene.

V: Ali so v 2 Sam 15,10 še drugi primeri, ko je sin poskušal prevzeti prestol od svojega očeta?

O: Da. V Ugaritu obstaja pesem o princu Yassibu, ki je za prestol izzval svojega očeta, kralja Kereta.

V: Zakaj je David v 2 Sam 15,14 pobegnil iz Jeruzalema, saj je bil Jeruzalem zelo močno utrjen?

O: David, ki je bil izkušen kralj, se je takoj zavedel, da to ni bilo le manjše nezadovoljstvo, ampak neposreden izziv, da mu odvzame kraljevsko oblast in življenje. David v bitkah še nikoli ni utrpel poraza, vendar je vedel, da bo tokrat verjetno drugače. David je bil verjetno modro ravnal, ko je pobegnil iz Jeruzalema. V tem trenutku ni vedel, komu v Jeruzalemu lahko zaupa, in če je v mestu le nekaj izdajalskih vratarjev, je težko obraniti celo dobro utrjeno mesto.

V: Zakaj je David v 2 Sam 15,19–20 rekel Ittaju iz Gite, da mu ni treba iti z njim?

O: David ni hotel, da bi šel kdor koli, ki ga je podpiral le polovično. David je Ittaju dal izgovor, da ostane, hkrati pa je hotel po njegovem odgovoru spoznati njegovo srce. Podobna situacija je bila pri Naomi in njenih snahah v 1. knjigi Rut 1,11–18.

Mimogrede, Gittit bi bil iz filistinskega mesta Gat. Arheologi so v Amarnskih pismih, nekaj stoletij pred Davidom, odkrili enega (ali dva) guvernerja filistinskega mesta Aškelon z imenoma Itiya in Witiya. Ime Ittai je temu zelo podobno.

Danes, ko vodimo ekipo, ki se bo lotila neke naloge, je v redu, da ljudem damo priložnost, da se umaknejo. Na ta način morda ne boste imeli toliko ljudi, vendar boste imeli tiste, ki so vam zavezani.

V: Zakaj je David v 2 Sam 15,31–34 poslal svojega najmodrejšega svetovalca, Hushaja Arkita, nazaj k sovražniku?

O: David in Joab sta že vedela, kaj je najbolje storiti; in bilo je bolje, da je Hushai Absaloma prepričal, naj upošteva slab nasvet, kot da bi Hushai Davidu in Joabu dajal največ le nekoliko boljše nasvete. Včasih za uspeh ni treba početi pametnih ali briljantnih stvari; treba je le početi manj neumnih stvari kot drugi.

V: Ali je David v 2 Sam 15,32–34 ravnal prav, ko je Hushaja prosil, naj laže zanj?

O: Sveto pismo opisuje, kaj je Hushai storil v času vojne. Kristjani imajo o tej temi dve mnenji.

Nekateri pravijo, da je Hushai naredil napako, ko je lagal, in da je David naredil napako, ko je Hushaju naročil, naj laže.

Drugi pravijo, da je v času vojne v redu lagati sovražniku, da bi rešili življenje. Mesta v 2. Samuelovi knjigi, kjer je bila uporabljena prevara, so 2. Samuelova knjiga 15,25–29, 35–36 (Zadok, Abiatar in njuni sinovi), 2. Samuelova knjiga 15,34 (Hušaj iz Arka), 2. Samuelova knjiga 17,17–18 (oba) ter 2. Samuelova knjiga 17,18–21 (moški in ženska v Bahurimu).

V: Kaj je zanimivega v strukturi odlomka iz 2 Sam 16,5–14?

O: Odlomek je urejen v obliki hiazma.

16:5a David beži proti Bahurimu

- 16:5b–6 Šimei preklinja in meče kamne na Davida in njegove može

- - 16:7–8 Kako je Šimei preklinjal Davida

- - - 16:9 Abišaj hoče ubiti Šimeja

- - 16:10–12 David sprejme Šimejevo preklinjanje, ne da bi se odzval

- 16:13 David pojasni, zakaj se ne odziva na Šimejevo preklinjanje

16:14 David in njegova skupina pridejo mimo Bahurima

V: Zakaj je Šimej v 2 Sam 16:5–8 preklinjal Davida zaradi usmrtitve Saula sinov, če se je usmrtitev zgodila šele kasneje v knjigi, kot trdi Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 315–316?

O: Ni izrecno navedeno, da je Šimei preklinjal Davida zaradi usmrtitve Saulovih sinov. Šimei je Davida preklinjal zaradi njegove s krvjo omadeževane hiše na splošno. Za Šimejevo preklinjanje obstajata dve možni razlagi.

Drugi razlogi: Šimei bi se lahko prav tako nanašal na dolgo vojno med Davidovo in Iš-Bošetovo vojsko. Šimei nikoli ni zares sprejel, da bi se kraljevska oblast morala prenesti iz Saulove družine.

Ni kronološko: Ker 2. Samuelova knjiga 21:1 pravi, da je usmrtitev Saula sinov potekala »v času Davidovega vladanja«, to ni nujno kronološko. Zato je Šimejevo preklinjanje Davida lahko kronološko sledilo usmrtitvi Saula sinov.

V: Kaj je pomembnega v Davidovem odzivu v 2 Sam 16,5–12, ko ni poskušal maščevati Šimeju?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Če gledamo stvar z naravnega vidika, bi oseba na Davidovem mestu verjetno občutila nenavadno mešanico obupa, jeze proti Šimeju in pasivnega sprejemanja, da si zasluži tisto, kar se mu dogaja. O tem, kako se je David počutil, lahko podrobno preberemo v 3. psalmu, saj je David o tem sam pisal. 3. psalm nam kaže, da je David verjel, da ga bo Bog rešil iz te situacije. V tem trenutku je bil David prepričan, da bodo njegovi sovražniki ubiti. Kasneje je David žaloval, ker je bil eden od teh ubitih sovražnikov njegov lastni sin Absalom.

2. David ni imel pojma, kateri od njegovih nekdanjih zvestih prijateljev je bil na njegovi strani, kateri nevtralen in kateri na Absalomovi. Zdelo se je verjetno, da bi to lahko bil konec poti za Davida. Ker se je večina njegovih nekdanjih zvestih podanikov obrnila proti njemu, bi bil to žalosten konec, morda pa bi se zdel tudi primerna kazen za Davidovo prešuštvo in umor nekoga, ki mu je bil zvest. David je vedel, da je bilo nekaj od tega, kar je govoril Šimej, res. Med Judom in Saulovo hišo je nekaj let divjala državljanska vojna. David ni kaznoval Joaba za izdajalsko umor Abnerja. Kot kažejo verzi 10–11, je David menil, da je morda Bog hotel, da Šimei javno obsodi Davida.

3. Ker se je David počutil krivega zaradi umora Urija, ni bil v razpoloženju, da bi dal ubiti človeka, ki je govoril resnico.

4. Verz 12 kaže, da je David to prepustil v Božje roke. Če bi David ubil Šimeja, a bi Bog menil, da to ni prav, bi Bog morda kaznoval tudi Davida zaradi tega. Če bi David Šimeja prizanesel, a bi Bog menil, da to ni prav, bi Bog še vedno lahko kaznoval Šimeja, Davida pa bi morda nagradil za njegovo potrpežljivost.

Mimogrede, Šimei je očitno pozabil, da je imel tudi Savel krvavo hišo, saj je ubil Ahimeleha in hotel ubiti vsakogar, ki je podpiral Davida.

Zaključek: David ni vedel, ali je bilo prav, da ga je Šimej v tem trenutku preklinjal, ali ne. Danes, ko ne vemo, ali je krivica, ki nam je bila storjena, pravična, sta potrpežljivost in čakanje na Boga vrlina.

V: Kaj lahko iz 2 Sam 16,7–14 izvemo o Davidovem odnosu v tej situaciji?

O: David je tukaj storil eno dobro dejanje, kasneje pa eno slabo.

(dobro) Nekatere stvari (kot je maščevanje) moramo spustiti in prepustiti Bogu, da se z njimi ukvarja. David ni le verjel, da je Bog prisoten in da vse vidi, ampak je verjel, da je Bog dejaven. Že prej bi bilo treba Saula odstaviti in ubiti, a David je vedel, da to ni njegova naloga. Morda bi bilo treba ubiti tudi Šimeja, a David je vedel, da je bil sam kriv, zato je menil, da ni tisti, ki bi moral ubiti Šimeja. Zato je to prepustil v Božje roke. Po Absalomovi smrti se je Šimej pokesal – ali pa je vsaj dajal vtis, da se je pokesal – in pomagal pripeljati Davidovo družino v 2. Samuelovi knjigi 19:16–23.

(slabo) Na žalost pa Davidovo odpuščanje spet ni bilo popolno. V 1. kraljevski knjigi 2,8–9 je Salomonu naročil, naj Šimeja v krvi spusti v grob (tj. naj ga ubije), in Salomon je to storil v 1. kraljevski knjigi 2,36–46.

V: Kakšna je struktura tega odlomka v 2 Sam 16,15–17,29?

O: Gre za zapleteno strukturo; je hiastična, vendar ni hiasma.

16:15–19 Hushai se spoprijatelji z Absalomom

- 16:20–22 Ahitofel svetuje Absalomu

- - 16:23 Ahitofel je opisana kot zelo modra oseba

- 17:1–4 Ahitofel poda svoj nasvet

- - 17:5–13 Hušaj poda svoj nasvet

- - - 17:14 Hushajev nasvet se zdi boljši od Ahitofelovega

- - 17:15–16 Hušaj svetuje Zadoku in Abiatarju

- 17:17–22 David prečka reko Jordan

- - 17:23 Ahitofel stori samomor

- 17:24–25 Absalom prečka reko Jordan

17:27–30 V Mahanaimu se David spoprijatelji s Šobijem, Makirjem in Barzilajem

V: Zakaj je v 2 Sam 16:22 Absalom sredi belega dneva spal z Davidovimi desetimi priležnicami?

O: To ni bila Absalomova zamisel, ampak Ahitofelova, nekdanjega zanesljivega in modrega svetovalca Davida. Absalom je bil s priležnicami, po eno naenkrat, v šotoru na strehi palače. Ljudje niso mogli videti vsega, vendar so videli, kaj se dogaja, in to z eno priležnico za drugo. To ni bilo storjeno zato, da bi zadovoljil Absalomovo poželenje; šlo je za moč, za žalitev njegovega očeta in za prevzem prestola. Absalom je hotel pokazati, da je zdaj pravni kralj in da s tem ni več poti nazaj. Nameraval je pokazati, da za novo zvestobo ljudstva ni več poti nazaj, a se je izkazalo, da ni poti nazaj za samega Absaloma. Tako kot je David »vzel« Urijevo ženo, bo Gospod »vzel« Davidove žene.

V bližnjevzhodni kulturi je bilo običajno, da je kralj podedoval očetove priležnice. Vendar Bog v 3. Mojzesovi knjigi 18,8 pravi, da ne smeš imeti odnosa z očetovo ženo – tudi če ni tvoja mati.

Ne pozabite tudi, da je bil Ahitofel Batšebin ded, zato je morda šlo tudi za maščevalno ravnanje. Po tem žaljivem dejanju bi vsi vedeli, da bo sprava med Absalomom in Davidom nemogoča. Absalom je ravnal narobe, toda tukaj je možna utemeljitev za njegovo dejanje. Mnogi Izraelci so bili naklonjeni tako Davidu kot Absalomu, ki je bil očitno prihodnji kralj. Ko bi se ta spor pomiril, bi ti Izraelci ostali na strani zmagovalca. Absalomovo dejanje ni pomenilo le, da je on kralj, ampak da David zdaj ni več kralj. Ljudje bi se morali javno odločiti med njima. Ker je imel Absalom trenutno prevlado, bi se mnogim zdelo najvarnejše, da izberejo Absaloma. Ahitofel in Absalom se verjetno nista spomnila, da je Ruben, ko je to storil v Prvi knjigi Mojzesovi 35,22; 49,3–4, izgubil svoje dedne pravice.

Ni pravi odgovor: Čeprav bi se lahko zdelo, da je bil razlog za to dejstvo, da Absalom ni imel sinov (2. Samuelova knjiga 18:18), je to malo verjetno. Spati s priležnicami sredi belega dneva v tem trenutku ne bi bilo zgolj zaradi tega namena.

V: Zakaj je bil v 2 Sam 17,1–14 Ahitofelov nasvet dejansko boljši od Hushaiovega in kako lahko to ugotovimo?

O: Ahitofel je pravilno ugotovil, da bi v primeru Davidove smrti Absalom popolnoma zmagal, kar so videli tudi Davidovi možje v 2. Samuelovi knjigi 18:3. Cilj ni bil nujno premagati Davidove vojake, ampak le ubiti Davida. Na koncu se je za Davida izkazalo za boljše, da je Absalom sledil Hushajevemu nasvetu, toda kako bi Hushaj to lahko vedel? Sveto pismo tega ne pove, vendar lahko o tem ugibamo. Tukaj je šest točk, ki jih je treba upoštevati pri odgovoru.

1. Ne moremo reči, da je bil razlog zgolj v tem, da je Hushai imel več informacij, ker je bil z Davidom (2. Samuelova knjiga 15,32–37), saj je celo Ahitofel vedel, da ta nasvet ni bil dober (2. Samuelova knjiga 16,23; 17,1–3).

2. Če David ne bi bil ubit, se prava bitka ne bi odvijala na bojišču, ampak za srca in zvestobo Izraelcev. Ljudem, ki so bili Davidu zvesti še pred nekaj leti, bi bilo lahko, da bi mu hoteli biti zvesti spet.

3. Čeprav bi umor Davida končal spopad in bi razpršitev Davidovih čet še vedno pomagala Absalomu, bi bilo to tveganje, saj bi vsak poraz pomenil slabo javno mnenje. Ali bi bilo tveganje vredno morebitnega dobička?

4. Hushajev nasvet je temeljil na predpostavki, da se bo ves Izrael zbral okoli Absaloma. Če bi ljudje imeli nekaj časa za premislek, preden bi se odpravili za Davidom, morda ne bi hoteli upreti se Davidu.

5. V tem primeru se je tveganje izplačalo. Čeprav je Hushai v bistvu trdil, da bi moral Absalom počakati, dokler ne bo pripravljen, bi to Davidu dalo čas, da se pripravi, in niti David niti njegova vojska v tem trenutku nista bila pripravljena. Ker Absalom ni upošteval Ahitofelovega nasveta, sta mu pobuda in element presenečenja ušla iz rok.

6. Ni bilo vprašanja, ali se bodo spopadli z Davidovo vojsko ali ne; edino vprašanje je bilo, kdaj. Pogosto lahko zaradi slabih odločitev izgubimo pobudo. Naša čustva nam lahko narekujejo, naj odložimo ukrepanje, čeprav nam naša modrost pravi, da bodo zamude situacijo poslabšale, ne izboljšale.

V: Ali v 2 Sam 17,1–14 vidite kakšne primere modrih, izkušenih ljudi, ki niso bili zvesti?

O: Ahitofel je bil znan kot zelo moder in je Davidu kot svetovalec ter verjetno tudi kot prijatelj svetoval že vrsto let. Toda tukaj je Ahitofel svetoval Absalomu, kako najbolje ubiti Davida. To pa je res prijatelj! Ahitofel je nedvomno menil, da je v njegovem najboljšem interesu, da zamenja stran.

Danes se ljudje morda »preusmerijo na drugo stran«, ko se zdi, da jim to prinaša osebno korist. Ali pa menijo, da je prihodnost tako ali tako neizogibna, in da so lahko bodisi pred vlakom bodisi na vlaku. Spomnite se na Vichyjsko Francijo, ki je bila med drugo svetovno vojno zvesto na strani nacistov pri iztrebljanju Judov. Philippe Pétain je bil vrhovni vodja Vichyjske Francije. Bil je francoski vojni heroj, ki se je v prvi svetovni vojni boril proti Nemcem. V Ameriki sta bila Benedict Arnold in kasneje Aaron Burr.

V: Ali je imel Hushai v 2 Sam 17,7–14 prav, da je lagal za Davida, ko je dal Absalomu slab nasvet?

O: Kristjani se v tem ne strinjajo. Nekateri kristjani pravijo, da je laganje nevernikom v času vojne in za rešitev življenja sprejemljivo. Drugi kristjani pravijo, da bi se v takih situacijah morali zanašati na Boga, ne pa na zavajanje. Vsi pa se strinjajo, da molk ni laganje; brez laganja ni treba prostovoljno razkrivati občutljivih informacij ali odgovarjati na vsako zastavljeno vprašanje.

V: Zakaj bi se v 2 Sam 17,23 Ahitofel obesil, če njegovega nasveta niso upoštevali?

O: Ne moremo spregledati, da je Ahitofel imel zelo visoko mnenje o svoji modrosti. Čeprav Sveto pismo tega ne omenja, lahko tu vidimo tako racionalno usmeritev kot tudi iracionalno skrajnost. Ahitofel je želel služiti nekomu, ki bi bil uspešen kot kralj. Verjetno je spoznal, da nekdo, ki posluša najlažje rešitve namesto da sprejema strateške odločitve, ne bo dolgo vladal kot kralj – niti njegovi svetovalci ne bi dolgo zdržali.

Ključna pomanjkljivost Hushaiovega nasveta in Absalomovega razmišljanja je v tem, da bi se ves Izrael takoj obrnil in sledil Absalomu. V svoji arogantnosti je Absalom lahko le upal na to, toda ko je to upanje postavil za bistveni del svojega načrta, je Ahitofel morda spoznal, da je Absalom obsojen na propad, dokler bo David živ.

Nerazumno je, da včasih, ko se nasvet osebe, ki se v lastnih očeh šteje za modro, ne upošteva, čeprav je predstavila dobre argumente, ta oseba hitro začuti, da se tudi ničesar drugega, kar bo rekla, ne bo upoštevalo. Ahitofel bi se lahko pokesal pred Bogom, prišel k Davidu, Božjemu maziljenemu kralju, prosil za usmiljenje in zaupal, da mu bo Bog odpustil, ne glede na to, ali ga bo David usmrtil ali ne. Vendar pa ta možnost Ahitofelu verjetno sploh ni prišla na misel.

Bodite previdni, kadar je vaša identiteta povezana s tem, kako pametni, modri ali izkušeni ste, namesto da bi bila vaša identiteta v tem, da ste Božje otrok, ki poslušno hodi z Njim.

V: Kdo je bil Amasa v 2 Sam 17,25?

O: Nahash je bilo pogosto ime, zato je malo verjetno, da je šlo za Nahasha, kralja Amonitov. Amasov oče je bil po 1. Kroniki 2,17 Izmael. Amasova mati Abigail je bila sestra Zeruje, matere Joaba. Amasa je bil torej Davidov nečak in Absalomov bratranec. Amasa je bil celo bližji sorodnik Joabu. Vendar hebrejski tekst v 2. Samuelovi knjigi 17,25 dobesedno pravi, da je Amasov oče, imenovan Itra, »vstopil« k Abigaili, kar nekateri razlagajo tako, da nista bila nikoli poročena. (BSB to prevaja kot »se je poročil«.) Ko se je upor končal, je David v 2. Samuelovi knjigi 19,13 imenoval Amaso za poveljnika svoje vojske namesto Joaba. David je bil jezen, ker je Joab ubil Absaloma, čeprav mu je David izrecno prepovedal, naj tega ne stori. Imenovanje Amasa za poveljnika bi prav tako pripomoglo k zaceljenju razkolov med Judom in drugimi plemeni, ki so se uprli. Joab je Amaso izdajalsko smrtno zabodel v 2. Samuelovi knjigi 20,9–10. Iz Joabovega vidika je Joab videl, da bo David Amaso brez težav pomilostil za upor proti njemu, medtem ko je Joab ostal zvest, in da ga bo David celo zamenjal z Amaso, ker je Joab ubil upornika, ki ga je bilo treba ubiti.

V: Kje so bili v 2 Sam 18,6 Efraimovi gozdovi?

O: Danes nismo prepričani o lokaciji efrajmskega gozda. Obstajata dve možnosti.

(verjetno ne) Zahodno od reke Jordan: Gozdovi so bili znotraj ozemlja Efraima in bitka se je odvijala tam. Vendar, ker so David in njegovi možje že pobegnili na vzhod od Jordana, zakaj bi se ponovno prečkali reko, da bi šli na zahod?

(verjetno) vzhodno od reke Jordan: Tisto, kar so imenovali Efraimov gozd, je bilo zunaj prvotnega ozemlja Efraima, in tam se je odvijala bitka.

V: Zakaj bi Davidovi vojaki v 2 Sam 18,6 bojovali v gozdu?

O: Davidovi oboroženi poklicni vojaki so bili v veliki številčni manjšini v primerjavi z Absalomovo vojsko. Gozd bi lahko nevtraliziral prednost lokostrelcev in številčne premoči. To bi pomagalo močnejšim vojakom v dvoboju.

V: Ali je bil v 2 Sam 18,17 Absalom pokopan v efrajmskem gozdu (daleč od Jeruzalema) ali pa si je postavil spomenik v dolini Kidron (blizu Jeruzalema), kot pravi 2 Sam 18,18?

O: Oboje se je zgodilo. Absalom si je v dolini Kidron postavil spomenik, vendar nikjer ni navedeno, da so ga tam pokopali Davidovi možje ali da je sploh nameraval biti tam pokopan.

V: Zakaj so v 2 Sam 18,17 nad Absalomom zgradili velik kup kamnov?

O: Velika kupina kamnov ni bila spomenik. Bila je način, da se nekaj obeleži in pokaže, kje se je to zgodilo, brez kakršnega koli počastitve osebe, ki je bila tam pokopana. Drugi, nad katerih telesi so nasuli veliko kupino kamnov, sta bila Achan v Jozue 7,26 in kralj Aja v Jozue 8,29.

V: Zakaj je v 2 Sam 18,7 zaradi grehov Davida in Absaloma umrlo 20.000 mož?

O: Točno vemo, zakaj so umrli: zaradi pomanjkanja spoštovanja in zvestobe, ki so jo mnogi izgubili po Davidovem grehu z Batšebo, ter zaradi Absalomovega greha upora proti lastnemu očetu. Pravo vprašanje tukaj je, zakaj včasih zaradi grehov drugih umrejo celo pobožni ljudje.

V tem življenju ljudje pogosto trpijo zaradi grehov drugih. Naj gre za žrtev umora, civilne žrtve v vojni ali dojenčke, rojene z zmanjšano inteligenco, ker je bila njihova mati alkoholikinja – veliko trpljenja na tem svetu je povzročeno tistim, ki zanj niso neposredno odgovorni. Od padca Adama in Eve stvarstvo samo ni popolno (Rimljanom 8,20–22), celoten svet pa je pod vplivom zla (1. Janezovo pismo 5,19). Popolnost, odsotnost trpljenja ali pravičnost nam v tem življenju niso zagotovljene. Vsi moramo počakati do naslednjega življenja, ko bo na sodni dan storjena pravica.

V: Zakaj je v 2 Sam 18,19–22 Joab hotel preprečiti Ahimaazu, da bi Davidu povedal, da je Absalom mrtev?

O: Joab je Davida dobro poznal in imel je rad Ahimaaza. Joab je skušal Ahimaazu storiti uslugo. Ko je nazadnje nekdo povedal Davidu, da je Saul mrtev – ker ga je David sam ubil –, ga je David dal usmrtiti (2. Samuelova knjiga 1,9–16). Joab je morda skrbel za Ahimaaza.

Poleg tega je David do Absaloma kazal veliko sentimentalnosti. To ni bila vrlina, ampak šibkost. Njegova naklonjenost do sina je bila večja od njegove ljubezni do Boga ali od tega, da bi njegovi otroci spoštovali Božji zakon.

To kaže, da je Joab že vnaprej sumil, da bo David žaloval za Absaloma in s tem demoraliziral vojsko.

V: Zakaj je Joab v 2 Sam 18,16–18 ukazal, naj zapiskajo s trobento, da bi ustavili zmago, saj so zmagovali?

O: Cilj ni bil ubiti sovražnika, tj. svoje izraelske brate, ampak ustaviti upor. Ko je bil Absalom ubit, ni bilo več ničesar, okoli česar bi se lahko združili uporniki. Medtem ko je David želel Absaloma prizanesati, je Joab spoznal, da bo Absalomova smrt ustavila boje in rešila življenja mnogih drugih Izraelcev. Zato je Joab brez milosti ubil človeka, ki mu je pomagal pri spravi z očetom.

V: Kako je v 2 Sam 18,19 Ahimaaz, sin Zadoka, prehitel drugega sela, če se nista srečala?

O: Ahimaaz je bil hiter tekač. Izbral je drugo pot, ravnino, ki je bila verjetno daljša, a po njej se je dalo hitreje teči. Prav tako ne smemo pozabiti, da je bil Ahimaaz tisti, ki mu je bilo v 2. Samuelovi knjigi 17,17 zaupano, da Davidu prinese novice od Hushaja.

V: Kako je bil Ahimaaz v 2 Sam 18,30–33 dejansko nezanesljiv sel?

O: Po eni strani je bil Ahimaaz hiter in je prispel pred drugim selom, vse, kar je povedal kralju Davidu, pa je bilo resnično. Toda ko je David zahteval natančne informacije, je Ahimaaz lagal in rekel, da ne ve. Eden od komentatorjev meni, da Ahimaaz resnično ni vedel, a ker je slišal trobento in je bil z Joabom, je Ahimaaz verjetno vedel.

Tudi danes so ljudje včasih nezanesljivi glasniki, četudi govorijo le pravilne polresnice. Ko govorijo resnico, a izpuščajo ključne točke, ali lažejo, da bi prikrili ključne točke, jim ljudje ne bodo več zaupali, ko bodo to odkrili.

Ko z drugimi delimo Božjo resnico, moramo paziti, da jim posredujemo vso resnico, tudi tisto, za katero vemo, da je ne bodo hoteli slišati. Čeprav je za vladarja pomembno, da ima zanesljive glasnike, koliko pomembneje je za nas, da smo zanesljivi Božji glasniki.

V: Kateri so v 2 Sam 19,1–7 nekateri načini, na katere voditelji posredujejo napačno sporočilo, kot je to skoraj storil David?

O: David je nameraval sporočiti, kar je čutil, ne glede na to, kako bi to kdo razlagal. Joab je rekel: »Ne stori tega.« Če bi David to storil, bi s tem sporočil, da ceni življenja svojih žrtvovalno zvestih vojakov manj kot življenje enega uporniškega človeka, ki je povzročil smrt nekaterih izmed njih. Ko podjetje ali šef sporoči, da ceni eno osebo, ki ni veliko prispevala, bolj kot druge, ki so zvesto naredile več, se ne sme čuditi, ko se zvestoba izgubi in ljudje odidejo.

V: Kateri so v 2 Sam 19,3–7 nekateri primeri, kako lahko osredotočenost na eno samo stvar povzroči, da je nekdo zaradi svojega »tunelskega vidnega polja« slep za velike probleme?

O: V Davidovem primeru bi bilo vsem jasno, da mu ni bilo nič mar za njih v primerjavi z njegovim sinom, ki je povzročil smrt mnogih. Svojo osebno izgubo je cenil kot pomembnejšo od nacionalne krize.

Lidijsko cesarstvo se je končalo leta 546 pr. n. št. Perzijska vojska je 14 dni oblegala Sardis, glavno mesto lidijskega cesarstva kralja Krezusa. Ene strani mesta ni bilo treba varovati, saj so jo obdajale navpične pečine. Vendar je perzijski vojak opazil, kako je lidijski vojak po nesreči spustil čelado po pečini navzdol. Lidijski vojak je po ozki, zigzagasti poti sestopil, da bi pobral čelado, in se spet povzpel nazaj. Perzijski vojak si je zapomnil pot, in tisto noč je perzijska vojska skrivaj splezala po navpični steni, presenetila Lidijce in osvojila njihovo cesarstvo. Morda tisti lidijski vojak ne bi smel biti tako pretirano osredotočen na to, da si čelado spet priskrbi!

V Veliki Britaniji so kralj George III. in večina parlamenta pritožbe 13 kolonij obravnavali bodisi kot nepomembne zadeve bodisi kot izdajalce, ki jih je treba zatreti. Benjamin Franklin je nekoč vodil delegacijo v Anglijo, da bi poskušal rešiti te zadeve in ostati pod britansko oblastjo.

V Franciji je kralj Ludvik XVI., ko je bila 14. julija 1789 zavzeta Bastilja, v svoj dnevnik zapisal »nič«, ker mu na lovu ni uspelo nič uloviti.

V Rusiji je bil zadnji car, Nikolaj II., zelo predan družini. Bolj kot za Rusijo mu je bilo mar za svojo družino in še posebej za svojega sina, ki je trpel za hemofilijo.

Na Kitajskem so bili cesar Xuanzong in njegov dvor prisiljeni pobegniti iz prestolnice med An Lushanovim uporom. Vojska se je odklonila boriti za cesarja, ker so menili, da mu je bila njegova najljubša priležnica, Yang Gui Fei, pomembnejša od cesarstva. Odklonili so se boriti, dokler ni bila izpolnjena njihova zahteva, da cesar usmrti Yang Gui Fei. Cesar je to storil zelo nerad, vojaki so se borili in upor je bil zatrt.

V naših življenjih je pomembno, da včasih prenehamo biti »tako zaposleni«, se ozremo, kaj je pomembnejše in kaj manj pomembno, ter poskrbimo, da se lotevamo tistega, kar moramo. Zelo pomembna lekcija, ki jo lahko izpeljemo iz 2. Samuela 19:3–7, je pomen prijateljev, ki bodo pazili na vas in vas opozorili na vaše slepe pike. Seveda ti prijatelji, ki ti nikoli ne povedo, ko opazijo morebitno slepo mesto, v tej vlogi niso ravno v pomoč. Ali prijateljem z ljubeznijo opozoriš, ko opaziš, da imajo morda slepo mesto?

V: Kateri so v 2. Sam. 19,6 nekateri načini, na katere lahko danes (namerno ali nenamerno) pokažeš, da ti nekdo ne pomeni skoraj ničesar?

O: To je čudno vprašanje, a nanj moramo odgovoriti, da se prepričamo, da tega ne počnemo. To lahko storimo tako, da pokažemo, da cenimo nekaj nepomembnega bolj kot njih. To lahko storimo tako, da se z njimi ne pogovarjamo, ko je očitno, da bi to morali storiti. To lahko storimo tako, da jih prekinjamo vsakič, ko spregovorijo; s tem kažemo, da nas ne zanima več, kaj pravijo. To lahko storimo tako, da se iz njega norčujemo, še posebej pred drugimi. Čim bolj smešno je to poniževanje, tem hujše je.

Ko z nekom govorite o Kristusu ali delite nekaj, kar mu bo pomagalo rasti v veri, najprej poskrbite, da mu sporočite, da ga spoštujete, cenite in ljubite. In o Kristusu bi morali govoriti z vsemi, ne glede na to, ali so kristjani ali ne.

V: Zakaj je David v 2 Sam 19,13 kot razlog za imenovanje Amasa za poveljnika navedel njegove družinske vezi z Davidom, če je imel Joab še tesnejše družinske vezi?

O: David je dejstvo, da je bil Amasa njegov nečak, uporabil kot izgovor, kot utemeljitev, ker ni hotel izreči treh resničnih razlogov. David ni hotel, da bi Joab postal glavni poveljnik, ker je Joab v preteklosti že večkrat javno preziral Davidova povelja. Čustveno je bil David tako žalosten zaradi Absaloma, da preprosto ni hotel, da bi človek, ki je kršil njegova povelja in ubil njegovega sina, ostal na poveljniškem položaju. Nazadnje bi to bila priložnost, da pomaga zaceliti razkol z uporniki, tako da njihovega poveljnika imenuje za svojega poveljnika.

V: Zakaj David v 2 Sam 19,18–23 sploh ni kaznoval Šimeja?

O: Na to vprašanje odgovorimo posredno, tako da pogledamo, kaj bi se zgodilo, če bi David to storil. Šimej dejansko ni poskušal nikomur škodovati. David je, vsaj večino časa, imel občutek za to, kako bodo njegova dejanja izgledala v očeh drugih, za razliko od Abišaja. Če bi David usmrtil Šimeja, kako misliš, da bi se počutili vsi Izraelci, ki so bili v vojski, ki je poskušala ubiti Davida? Spraševali bi se, kdaj bo David prišel po njih. Verjetno bi bilo malo upanja za spravo s tistimi v Absalomovi vojski, če bi to storil.

Ko se je David znašel v tej situaciji, v kateri bi bilo očitno in najbolj naravno, da se maščuje, se je zavedel, da ima na voljo več možnosti. Zato je izbral tisto, kar je bila dejansko najboljša možnost. Vendar pa je David to morda storil bolj zaradi videza kot iz integritete, saj je kasneje v 1. kraljevski knjigi 2,8–9 Salomonu naročil, naj poskrbi, da bo Šimej usmrčen.

V: Ali menite, da je v 2. Sam. 19,24–30 in 16,3–4 Mefibošet resnično mislil, da ima možnost postati kralj, ali pa je Ziba lagal, da bi dobil tisto, kar je David dal Mefibošetu?

O: Obstajajo tri mnenja.

Mefibošet je mislil, da bi lahko postal kralj. V kaosu, ki bi sledil, če bi se kaj zgodilo tako Davidu kot Absalomu, je Mefibošet želel biti prisoten, vendar ne povzročati nobenih težav, za primer, da bi potrebovali kandidata, ki si ni naredil sovražnikov. Mefibošet je bil že v Jeruzalemu in mu ni bilo treba nikamor bežati. Dejansko bi bilo spremljanje Davida zanj le breme. Morda Mefibošet sploh ni pomislil, da bi David potreboval pomoč pri oskrbi in da bi mu Mefibošet lahko pomagal. Barzilai, ki je bil star 80 let, bi lahko prišel iz mesta Rogelim, da bi bil z kraljem Davidom in mu priskrbel zaloge, Mefibošet pa, ki je bil precej mlajši, a hrom, ni mogel zapustiti Jeruzalema.

Ziba je lagal o Mefibošetu. Mefibošet bi spoznal, da se po vseh teh letih ne bodo vrnili v Saulovo hišo. Kralj bo postal drug Davidov sin, še preden bo to postal Mefibošet. Mefibošet je bil hrom, zato ne bi mogel oditi, razen če bi mu pomagal nekdo, ki je prav tako bežal. Kar zadeva ljudi, ki niso bežali, zakaj bi mu sploh pomagali? Ni znano, ali je Mefibošet nameraval ponuditi vso pomoč, ki jo je lahko, ali pa sploh ni pomislil, da bi dvignil prst, da bi pomagal Davidu.

Ko se je David vrnil, Mefibošet ni skrbel za svoje noge (nohti na nogah itd.), ni si obrezal brkov niti opral oblačil. To bi lahko pomenilo, da je bil Mefibošet resnično žalosten zaradi Absalomovega upora, ali pa da je le pretvarjal, da je žalosten. Vendar bi moral s temi stvarmi začeti takoj, ko je David odšel, kar kaže, da je bila njegova žalost iskrena.

Najmočnejša podpora tej teoriji pa so Zibove besede, da je (z gotovostjo) vedel, da je Mefibošet ostal v Jeruzalemu, da bi bil okronan za kralja. Kako bi Ziba sploh lahko vedel kaj o tem, če Mefibošet ne bi javno izražal svojih stališč? Vedno je pomembno vprašati, kako bi nekdo lahko vedel tisto, kar trdi, da ve, da bi lažje prepoznali, kdaj so stvari le izmišljene. Če pa bi bil Ziba v Jeruzalemu, bi bil morda prav on tisti služabnik, ki je izdal Mefibošeta in ga pustil za seboj.

Najvarnejša pot je bila najpomembnejša. Mefibošet je bil ohromljen zaradi neukrepanja. V Jeruzalemu bi lahko našel nekaj ljudi, ki bi ga odnesli k Davidu. Ovira ni bila v tem, da bi našel nekoga, ampak v odločitvi, kaj sploh želi storiti. Najvarnejše za Mefibošeta bi bilo, da ostane v Jeruzalemu in se ne izpostavlja. Tako ga tisti, ki bi zmagal v tem sporu, ne bi mogel obtožiti, da je pomagal nasprotni strani. Seveda, ker Mefibošet ni zavzel stališča, David ni mogel vedeti, ali mu je bil Mefibošet zvest ali ne.

David ni bil tako moder kot Salomon. Salomon bi verjetno ugotovil, kdo govori resnico, še posebej ko je Mefibošet na koncu rekel, da lahko Ziba obdrži vse. David pa je v 2. Samuelovi knjigi 19,29 stvari le razdelil na pol, namesto da bi se resnično odločil.

Večina učenjakov se strinja z drugim stališčem.

V: Ali je David v 2 Sam 19,29 ravnal prav, ko je Mefibošetu in Zibi naročil, naj si razdelita zemljo?

O: Ne. Če je Ziba lagal, je David nagradil tako njegovo laž kot tudi njegovo pomoč. Če je Ziba govoril resnico, Mefibošet pa je čakal, da postane kralj, bi David nagradil izdajalca. David bi to verjetno moral podrobneje preiskati. David je bil le napol prepričan in je našel rešitev, ki nikogar ne bi v celoti zadovoljila, da mu ne bi bilo treba zadeve podrobneje preiskovati.

Zdi se verjetno, da je tukaj lagal prav Ziba. Morda je David to že sumil in bi se znašel v težkem dilematu, ali naj nagradi ali kaznuje nekoga, ki mu je v kritičnem trenutku nudil znatno pomoč, dokazal svojo zvestobo, a je pri tem lagal o zvestobi drugega.

V: Ali je imel Barzilai v 2 Sam 19,32–40 prav, ko je zavrnil kraljevo ponudbo?

O: Kristjani se o tem ne strinjajo, prav tako pa se ne strinjajo, ali je bila Davidova prošnja v prvi vrsti nagrada ali ponudba za delo. Če je šlo za ponudbo za delo svetovalca, da bi zapolnil mesto, ki ga je zapustil Ahitofel, nekateri kristjani, kot je J. Vernon McGee, menijo, da je Barzilai napačno zavrnil to priložnost za službo. Vendar pa večina meni, da je bilo v tem primeru v redu, da je Barzilai zavrnil lepo darilo, saj bi mu to predstavljalo breme.

V: Zakaj je v 2 Sam 19,41–43 prišlo do tega spora med Izraelci in Judovci?

O: Obe strani sta bolj cenili svoje lastne interese kot sodelovanje. Vidimo tri razloge: preteklost, sedanjost in prihodnost.

Preteklost: Mnogi iz Jude in preostalega Izraela so se pravkar uprli in se bojevali proti Davidu. Želeli so dokazati, da so spet zvesti, morda niso zaupali zvestobi drugih, a so bili prepričani, da so sami bolj zvesti in imajo večjo pravico biti bližje kralju kot druga skupina. Če gledamo na to z pozitivne strani, so hoteli pokazati svojo sedanjo zvestobo kljub preteklemu uporu. Če gledamo na to z negativne strani, so hoteli, da bi vsi spregledali njihovo preteklo – in morda še vedno trajajočo – nestanovitnost.

Sedanjost: V tej trenutni nerodni situaciji so hoteli biti prepričani, da David opazi, da so spet zvesti.

Prihodnost: Obe skupini sta želeli biti v prihodnje Davidovi najljubši, in ena od stvari, ki bi to spodbudila, bi bila, da bi bili bližje Davidu in imeli pomembnejšo vlogo pri vrnitvi vojske kot druga skupina.

V: Kako ravnate v 2 Sam 19,41–43, ko obe strani dajeta vtis, da poskušata doseči sporazum, čeprav v resnici nobena od strani ne želi sporazuma?

O: V tem primeru David ni storil ničesar, v 2. Samuelovi knjigi 20,1–2 pa so Šeba Benjamit in mnogi iz severnih rodov sprožili pravi upor proti Davidu.

V 2. Samuelovi knjigi 19,41–43 so severna plemena želela večjo vlogo pri vrnitvi Davida, medtem ko so jih Judovci videli kot upornike, ki si te časti ne zaslužijo. Zato je v 20. poglavju veliko ljudi iz severnega kraljestva odšlo. David je poskušal vzpostaviti harmonijo in odpuščanje za vse strani, a Judovci tega niso hoteli sprejeti.

Ne pozabite, da je včasih edini namen pogajanj ene strani zgolj pridobivanje časa. Pogosteje pa je namen, da se pokaže v dobri luči in ohrani »čast«. Ko se z nekom pogovarjate ali pogajate, poskusite gledati na stvari z njegovega vidika. To ne pomeni nujno, da se morate strinjati z njim ali misliti, da ima nujno prav, ampak da razumete, kako on vidi stvari. To lahko najprej poskusite storiti optimistično, tako da mu »dajete korist dvoma«. Nato lahko to storite z nezaupanjem, kot najslabši možni scenarij. Včasih je neukrepanje točno tisto, kar si ena stran želi; kot priprava na svoj naslednji korak.

Toda Sheba je pozabil, da je David, medtem ko je on poskušal zbrati podporo med vojni utrujenim prebivalstvom, že imel zbrano vojsko, pripravljeno na boj.

V: Ali je bil Šeba v 2 Sam 20,1 blizu uspeha?

O: V tem trenutku bi tisti, ki so se borili proti Davidu, opazili, da je bil David spraven, a bi še vedno imeli vprašanja glede svoje prihodnosti po uporu. Deset plemen je videlo, da si je Juda prisvojila pravico, da je na prvem mestu, in verjetno so Judino držo pripisovali Davidu. Šeba je bil nekakšna »iskra«, ki je razvnela njihove dvome. Šeba bi verjetno uspel sčasoma odvrniti severna plemena, če jim ne bi rekel, naj se vrnejo domov. Verjetno so bili tako ali tako negotovi, ali naj se še drugič uprejo Davidu. Šeba očitno ni pomislil, da ima David dobro organizirano vojsko, pripravljeno, da ga zasleduje.

Mimogrede, ime Šeba se pojavlja na hebrejskem pečatu in ostrakonu iz Samarije ter na bulli (pečatu na loncu) v Jeruzalemu, kot navaja Avigad v delu Hebrew Bullae, str. 111. Gre sicer za različne osebe z imenom Šeba, vendar to kaže, da to ime ni bilo redko.

V: Kaj lahko rečete o Joabovi zvestobi do Davida v 2 Sam 20,9–10?

O: Lahko bi trdili, da Joab ni imel nikakršne zvestobe do Davida, ampak je bil zvest le sebi in ohranjanju svojega položaja. Njegov položaj je pomenil boj za ohranitev Davida na oblasti in sebe kot poveljnika Davidove vojske, zato se je zdelo, da je zvest Davidu, čeprav v resnici ni bil. Ko je David nameraval javno žalovati za Absaloma, mu je Joab modro svetoval, naj raje sedi pri mestnih vratih, če še vedno želi ohraniti zvestobo svojih vojakov. Tako je Joabova brezobzirna zvestoba samemu sebi v tem primeru Davidu dobro služila.

Zanimivo je, da si je Joab prej prizadeval za spravo med Absalomom in Davidom; nekdo bi to lahko videl kot nekaj dobrega. Isti človek, ki je spravil Absaloma, ga je zdaj ubil. S tem je zavestno ravnal v nasprotju z Davidovim jasnim, neposrednim ukazom.

Joab je bil brezvesten in bi uporabil kakršna koli sredstva, da bi ohranil svoj položaj. Joab je bil tako zvest, da ni dopustil, da bi mu karkoli stalo na poti; niti David, niti Davidov ukaz, niti celo Bog. Ko nekdo od tebe zahteva zvestobo njemu ali njegovemu cilju nad vsem in vsemi drugimi, se lahko tiho vprašaš: »Tudi Bogu?«

V: Kakšne arheološke dokaze imamo v 2 Sam 20,14 o mestu Abel Bet-Maaka?

O: Že pred tem je egipčanski faraon Tutmozis III. to kanaansko mesto navedel kot Abel. Imenovalo se je tudi Abel Maim, Aramajci pa so ga osvojili pod vodstvom Ben-Hadada I. Asirci so ga navedli kot mesto, ki ga je osvojil Tiglat-Pileser III., in ga imenovali Abilakka. Arheologi menijo, da je ležalo 25 milj severno od Galilejskega morja, severno od ruševin Hazora in štiri do pet milj zahodno od Dana. Sheba je torej bežal tako daleč na sever, kot je le mogel.

V: Ali je imel Joab v 2 Sam 20,15–26 prav, ko je grozil, da bo uničil mesto Abel?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 20,10 piše, da morajo, če napadejo mesto, najprej ponuditi mir, Joab pa tega ni storil. Čeprav je Joab pogosto uporabljal nepoštene metode, bi v tem primeru ravnal prav, če bi najprej ponudil pogoje za mir. Njegova naloga je bila ujeti upornika Šebo, mesto Abel pa mu ne bi smelo nuditi zatočišča. Če bi mu mesto Abel izročilo Šebo, Joab ne bi imel nič proti mestu. Če pa bi mesto Abel ponudilo zaščito uporniku, bi se tudi mesto udeležilo upora.

Učenje, ki ga lahko iz tega potegnemo danes, je, da če pomagamo in podpiramo ljudi v njihovem uporu proti Bogu, potem smo tudi mi soudeleženi v njihovem grehu.

V: Kako v 2 Sam 20,15 veš, kdaj si na tem, da storiš nekaj nepremišljenega, kot je to storil Joab?

O: Vprašajte se, ali ste o tem govorili z nekom. Če nimate niti želje, da bi o tem govorili z nekom, potem boste verjetno storili nekaj neumnega. Ali ste upoštevali vse učinke in stranske učinke? Ali ste upoštevali »posledice posledic«? Stvari lahko imajo negativne posledice, a so kljub temu vredne storitve. Toda ali so negativne posledice vredne tega?

V: Kaj v 2 Sam 20,15 povzroči, da je nekdo nepremišljen?

A: Nepremišljenost je logična posledica napačnega prepričanja, da je hitro izvršiti nekaj pomembnejše kot to narediti dobro ali brez krivice. Skorajda je, kot da nekdo misli: »Nikoli ni dovolj časa, da bi to naredil pravilno, a vedno je dovolj časa, da to ponoviš.« Včasih ljudje ravnajo nepremišljeno, ker menijo, da njihov šef vztraja zaradi nekega roka, bodisi resničnega bodisi zgolj samonaloženega. Včasih ljudje menijo, da »cilj opravičuje sredstva«.

Vendar je nasprotje nepremišljenosti »paraliza zaradi preveč analize«. Obstaja razlika med pregledovanjem dovolj podatkov, da se odločitev sprejme z zaupanjem, in odločanjem z gotovostjo. Včasih bo nekdo brez gotovosti zamudil priložnost, ker se sploh ne bo nikoli odločil. A če o tem pomislite, je odločitev, da se ne odločite, dokler ni gotovosti, pravzaprav vseeno nekakšna odločitev.

V: Ali je bil v 2 Sam 20,15–26 nasvet ženske iz Abela, naj se Šebi odseka glava, pravilen?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Zakon: V 5. Mojzesovi knjigi 20,10 piše, da mora vojska tujemu mestu ponuditi mir, preden ga uniči. Koliko bolj bi morali to storiti izraelskemu mestu!

Pragmatizem: Prebivalci mesta bi raje videli, da umre Šeba, kot da bi bili vsi ubiti.

Pravičnost: Šeba je bil upornik proti Davidu, Božjemu maziljenemu kralju. Ni bilo prav, da bi mu odobrili azil.

Zaključek: Včasih morajo verniki biti pripravljeni plačati visoko ceno za pravičnost. Vendar je v nekaterih primerih, kot je ta, pravičnost najvarnejša pot in hkrati najboljša pot ukrepanja.

V: Kako najbolje prepričati nekoga, ki se namerava lotiti nepremišljenega dejanja (2 Sam 20,16–21)?

O: Če gre za zadevo, pri kateri veš, da Bog želi, da ta oseba stori nekaj drugega, se pomoli. Nato poskusi razumeti to osebo.

Pogosto, čeprav ne vedno, oseba želi storiti tisto, kar namerava. Če vzbudite le toliko dvoma, da bo oseba menila, da je 50-odstotna verjetnost, da imate prav, in 50-odstotna verjetnost, da se motite, ter da so posledice v obeh primerih približno enake, bo kljub temu šla naprej in to storila. Da bi jo prepričali, da spremeni mnenje, obstaja tristopenjski pristop.

Znanje: morate jo čim bolje prepričati, da je tisto, kar ji pravite, pravilno. Če to, kar pravite, v njenih očeh nima verodostojnosti, ji je pravzaprav vseeno, kaj pravite.

Želja: Tudi če je nekaj narobe, se oseba morda ne bo zmenila, če ji ni mar, ali je to prav ali narobe. Zato jim dajte razlog, da spremenijo mnenje.

a) Upanje na nagrado: Morda vidijo, da se jim ali njihovim bližnjim lahko zgodi nekaj zelo dobrega, če spremenijo mnenje.

b) Strah pred kaznijo: Ali pa morda vidijo veliko izgubo, ki bi lahko nastala, če bi vztrajali na svoji prvotni poti.

c) Da bi bili videti kot boljši: Morda pa vedo, da jih bodo drugi imeli za boljšo osebo, če bodo sledili temu, kar pravite. Modra ženska je apelirala prav na to.

Poiščite skupno točko. Strinjajte se z njimi, kjer lahko to iskreno storite. Poiščite skupno rešitev, ki bi jo oni iz svoje perspektive videli kot zmago.

V: Kaj je zanimivega v 2 Sam 20,19, ko se mesto imenuje »mati«?

O: V starosirski listini, najdeni v Duri, se uporablja ime mtrpwls. Iz mater-polis (ali matično mesto) izhaja naša beseda metropola, po M. O’Connorju, »The Arabic Loanwords in Nabatean Aramaic«, JNES 45, 3 (1986) 228 n.94.

V: Ali so bile v 2 Sam 21,1 lakote takrat pogoste?

O: Najprej je treba povedati, da so bile enoletne lakote pogoste, preveč pogoste, da bi jih sploh omenjali, in ljudje so pogosto imeli shranjeno dovolj hrane ali denarja za eno ali dve leti lakote. Toda ta lakota je trajala dlje, zato je začela postajati resna. Druge lakote so omenjene v 1. Mojzesovi knjigi 12:10; 26:1; 41:54–57; v knjigi Rut 1:1; v 2. Kraljevi knjigi 4:38 ter v Apostolskih delih 11:28 (med vladavino Klaudija). Ne vemo, ali je ta del 2. knjige Samuela kronološki ali ne, zato se je morda zgodil že prej v Davidovi vladavini.

V: Zakaj je v 2. knjigi Samuela 21,1–9 Bog poslal lakoto, da bi bili ubiti drugi Saulovi sinovi?

O: David se je odločil, da v svojem srcu ne bo gojil sovraštva do Saula. Zato je napačno menil, da ne sme kaznovati upora Saulovih sinov, in se je sprijaznil s tem, da stvari ostanejo takšne, kot so. Bog je poslal glasno in jasno sporočilo, ne le Davidu, ampak tudi ljudstvu, da je treba v tem primeru izvršiti pravico. David ni hotel pravice za Amnona, Absaloma, Amaso ali Joaba, toda Bog je hotel, da se vsaj v tem primeru izvrši pravica. Do takrat je Saul brez kakršnih koli posledic pomoril Gibeončane, s katerimi so imeli 400 let star sporazum (Jozue 9,15–20). Ko zli človek stori nekaj brez kakršnih koli posledic, se iz tega nauči pomembno lekcijo: da lahko to počne še večkrat! V zgodovini, ko so nacistom rekli, naj ne napadejo Češkoslovaške, in ko so Iranu rekli, naj ne izvaja neposrednih raketnih napadov na Izrael, ni bilo takojšnjih posledic, ko so to storili.

V: Ali je v 2 Sam 21,1–7 David dal ubiti Saula sinove zaradi varnosti svojega lastnega vladanja in nato krivdo pripisal Bogu, kot piše v Asimovovem vodniku po Svetem pismu na str. 308?

O: Ne. Če bi David to hotel storiti, bi si izmišljal izgovor že veliko prej in ne bi čakal tako dolgo. Drugi kralji so uporabljali tajne umore, in če bi bil David zlo, bi zlahka storil enako. To je storil, da bi izvršil pravico nad Saulovimi sinovi, ki so bili verjetno odrasli moški, ki so podpirali svojega očeta, ko je ta ubil Gibeonite, Izraelove zaveznike. Bog je poslal sušo, da bi Davidu povedal, da mora to storiti.

V: Ali je v 2 Sam 21,1–7 Bog dal usmrtiti Saula sinove zaradi Saula greha, kar je v nasprotju z Ez 18,4, 17–20 in 5 Mz 24,16?

O: Ne. Ezekiel 18 je bil razodet šele stoletja po 2. Samuelovi knjigi, vendar to ni pomembno za odgovor. Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. 2. Samuelova knjiga 21,1 ne pravi, da je bil greh le Saula, ampak »kri, ki so jo prelili Saul in njegova družina«. Saul ni sam usmrtil vseh tistih Gibeončanov, in knezi so verjetno imeli vlogo pri ubijanju Gibeončanov.

2. V 2. Samuelovi knjigi 3,1–6 je bilo prej dolgo vojskovanje med Saulovimi sinovi in Davidom. Prav ti sinovi so se dolgo časa bojevali proti Davidu.

V: Zakaj je v 2 Sam 21,1–9 Bog Davidu naročil, naj Gibeoncem dovoli usmrtiti sedem Saula sinov, saj je David v 1 Sam 24,21–22 Saulu prisegel, da ne bo ubil njegovih potomcev?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa dve točki odgovora.

Ni odgovor: Če bi obljubili nekaj, kar je narobe, in bi nam Bog neposredno zapovedal, naj ne storimo tistega, kar smo obljubili, bi morali ubogati Boga. Vendar pa David ni obljubil ničesar narobe in svoje obljube tudi ni prelomil, kot kaže prva točka odgovora.

Odgovor:

1) David ni hotel, da bi jih ubili, ampak je Gibeoncem prepustil, da sami odločijo, kaj je pravično, nato pa so jih Gibeonci usmrtili. Na primer: če kralj obljubi, da ne bo ubil osebe A zaradi domnevne nezvestobe do kralja, oseba A pa ubije družino osebe B, lahko kralj osebi B dovoli, da jih preganja, ne zaradi česar koli, kar so storili proti kralju, ampak zaradi umora družine osebe B.

2) Vendar pa Gibeonci niso usmrtili Saula, ampak njegove sinove. Verjetno so bili sinovi polnoletni in so privolili v pokol Gibeoncev ali celo sodelovali pri njem. Saulu vnuk Mefibošet, sin Jonatana, ki je bil še otrok, ko je bil Saul ubit v bitki, je bil prizaneseno.

V: Zakaj so Gibeonci v 2 Sam 21,4–6 zahtevali sedem sinov?

O: Sveto pismo tega ne navaja. Saul je vsekakor ubil veliko več kot sedem Gibeonitov, vendar je bila številka sedem na splošno obravnavana kot številka popolnosti, ti pa bi bili Saulovi lastni sinovi. Mimogrede, beremo o uporih plemena Benjamina, Absaloma, Šebe, Jeroboama, Izmaela, ki je umoril Gedalijo, itd., nikoli pa ne beremo o kakršnem koli uporu Gibeonitov.

V: Zakaj so Gibeonci v 2 Sam 21,6 omenili, da je bil Saul »Gospodov izbranec«?

O: Če bi hoteli, bi lahko izrazili svoje želje, ne da bi to omenjali. Vendar so to namerno omenili, skoraj sarkastično, da bi poudarili, da je prav tisti, za katerega se je govorilo, da je Božji izbranec, prekršil pogodbo, ki jo je Bog zapovedal spoštovati.

V: Ali sta v 2 Sam 21,8 imeli otroke Merab ali Mihal, saj Mihal po 2 Sam 6,23 ni imela otrok?

O: Merab in Michal sta bili dve različni osebi, in čeprav Michal ni imela otrok z Davidom, 2. Samuelova knjiga 6,23 izrecno navaja, da ni imela nobenih otrok, sploh nobenih, vse do dneva svoje smrti. Obstajata dva odgovora:

Merab, napaka prepisovalca: Dva hebrejska rokopisa, nekateri rokopisi Septuaginte in sirski rokopis navajajo ime Merab, medtem ko večina hebrejskih rokopisov in drugih rokopisov Septuaginte navaja ime Michal. 1. in 2. knjiga Samuela vsebujeta relativno več napak prepisovalcev kot druge knjige Svetega pisma. Za več o tem stališču glej The Bible Knowledge Commentary: Old Testament, str. 476, in Keil-Delitzschov komentar k Stari zavezi, 2. zvezek, 2. del, str. 461–462.

Mikal, posvojitev: Možno je, da je šlo za Mikal. Mikal ni imela otrok, vendar bi lahko posvojila otroke svoje sestre Merab in svaka Adriela. Zdi se, da sta imeli Lea in Rahela v mislih nekaj podobnega v 1. Mojzesovi knjigi 30,4–24. Za več o tem stališču glej knjigo »1001 Bible Questions Answered«, str. 314.

V: Zakaj je bil David v 2. Sam. 21,16–17 tukaj skoraj ubit?

O: David je očitno staral. Še vedno je imel željo po vodenju, vendar pride čas, ko moraš mlajšim prepustiti vodenje nekaterih bitk.

V: Zakaj so imeli Filistejci v 2 Sam 21,19 toliko velikanov?

O: Če bi v antiki obstajal košarkarski nabor, bi bila Filistija kraj, kjer bi si želeli izbrati svoje igralce. Verjetneje je, da so Filistinci imeli več velikanov kot le enega. Če bi imeli le enega velikana, ki bi imel otroke – saj je velikost v veliki meri odvisna od genov posameznika –, bi bilo pričakovati, da imajo več velikanov.

Arheologi so našli nekaj kovinskih orožij nenavadno velikih dimenzij. Na njih so bile vidne sledi obrabe, kot da bi bila v uporabi. Za več informacij glejte https://www.cbrl.ac.uk/research-blog/middle-bronze-age-daggers-from-the-levant-lethal-weapons-or-symbols-of-power/.

V: Ali je v 2 Sam 21,19 Elhanan ubil Goljata, ali je Goljata iz Gat ubil David, kot pravi 1 Sam 17,50, ali pa je Elhanan ubil Lahmija, Goljatovega brata, kot pravi 1 Krn 20,5?

O: Čeprav je mogoče, da je obstajalo več kot en velikan z imenom Goljat, je to malo verjetno. Naše ohranjene različice 2. Samuela 21:19 očitno vsebujejo napako prepisovalca, saj je bil izpuščen izraz »Lahmi, brat«. To omenja tudi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 288).

1. Kronika 20,5 pravi, da je Elhanan ubil Lahmija, brata Goljata.

To napako prepisovalca je enostavno slediti, kot navaja knjiga »Težke besede Svetega pisma« (str. 212–213), ki podaja celovito hebrejsko analizo.

V: Ali so bili v 2 Sam 21:20 ljudje s šestimi prsti pogosti?

O: So zelo redki, tako kot danes. Vendar pa Plinij Starejši, ki je pisal veliko kasneje, v delu »Naravna zgodovina«, knjiga 11, poglavje 43, pripoveduje o pesniku Volcatiusu in hčerah Horatiusa, ki so vsi imeli po šest prstov na vsaki roki.

Za več informacij glejte https://claudemariottini.com/2008/08/07/sedigiti/.

V: Zakaj je 2 Sam 22,1–51 skoraj enak Psalmu 18?

O: 1. knjiga Samuela vsebuje Hananino zahvalno pesem na začetku, 2. knjiga Samuela pa Davidovo zahvalno pesem na koncu. Primerno je, da je Davidov psalm vključen tukaj kot Davidov povzetek svojega življenja, ki se konča s crescendom hvaljenja Bogu. Sta skoraj enaka. Ali je David imel zgodnejšo in poznejšo različico, ali pa je vsaj ena od njiju bila parafraza druge.

Doktrina brezhibnosti pomeni, da nam je Bog prvotno posredoval resnico brez napak in da je bila ohranjena brez večjih napak. Na to lahko gledamo v luči brezhibnosti iz treh zornih kotov.

1. Morda 2. Samuelova knjiga 22 in Psalm 18 brez napak ohranjata dve različni različici Davidovih natančnih besed.

2. Ne glede na to, ali gre za natančne besede ali ne, obe različici ohranjata enake resnice o Bogu in razkrivata Davidovo srce do Boga.

3. Čeprav so k razlikam morda prispevale napake prepisovalcev, to ni nujno tako. Izvirniki so lahko različni; natančno parafrazirana resnica je še vedno brezhibna resnica.

V: Kakšen je v 2 Sam 22,2–5 pomen vsake metafore, v kateri je Bog skala, trdnjava, osvoboditelj, ščit, rog moje rešitve, utrdba in rešitelj?

O: Ta seznam deluje kot kratek povzetek preostalega poglavja. Čeprav se te lastnosti prekrivajo, je vsaka od njih posebna značilnost Boga in našega odnosa z Njim. Prve štiri poudarjajo Božje »neomajne« lastnosti, zadnje tri pa Božje »aktivne, delujoče« lastnosti.

Skalnata podlaga (in 5. Mojzesova knjiga 32,4; 1. Samuelova knjiga 2,2): Na Boga se lahko zanesemo, lahko stojimo na Božjih obljubah namesto na nestabilnem pesku in lahko gradimo na Božji zvestobi.

Trdnjava: Bog je naša zaščita pred zlimi silami in pred vsem, kar nam življenje prinaša. Čeprav se lahko vojska porazi proti večji vojski, lahko vojska v trdnjavi zadrži vojsko, ki je dvakrat ali trikrat večja. Ne da bi nas Bog nujno rešil iz težkih situacij – čeprav lahko tudi to stori –, ampak nas bo popeljal skozi težke situacije. Tako trdnjava v Jeruzalemu kot jama v Adullamu sta bili imenovani trdnjavi.

Osvoboditelj: Ko smo v boju ali celo izgubljamo bitko, je Bog mogočen in nas lahko iz tega osvobodi.

Ščit: Kot del Božje opreme nas ščit varuje pred udarci in »ognjenimi puščicami zla« (Efežanom 6,16).

Rog moje rešitve (in 1. Samuelova knjiga 2,1): Rogovi so trdi, živali pa jih uporabljajo za zaščito in kot napadalno orožje. Tudi Hananina pesem v 1. Samuelovi knjigi 2,1.10 poudarja »rog«.

Trdnjava: Trdnjava je obrambno mesto ali skrivališče, kamor se lahko skupina zateče zaradi zaščite. To je lahko vrh gore ali pa skrito mesto, kot je na primer ena od številnih jam, v katerih se je morda skrival David.

Odrešenik: Če smo že poraženi, že prodani v suženjstvo, nas Bog lahko reši iz tega. Naj gre za suženjstvo odvisnosti ali za greh na splošno, Bog lahko svoje otroke reši iz tega.

Lahko smo hvaležni za to, kar je Bog storil v preteklosti, se zanašamo nanj v sedanjosti ter mu zaupamo in upamo vanj za prihodnost. Ne vemo, kaj nam prinaša prihodnost, vendar vemo, Kdo jo drži v rokah.

V: Zakaj je v 2 Sam 22,5 metafora valov tukaj primerna?

O: Ko gledamo valove z obale, se zdi, kot da poskušajo preseči meje morja, in nikoli ne prenehajo poskušati. A nikoli jim to ne uspe.

V: Kako je v 2 Sam 22,6, Ps 91,3 in Ps 116,3 smrt podobna lovcu, ki nastavlja pasti?

O: Slika prikazuje, da smrt nastavlja usodne pasti, v katere naj bi nekdo padel. To so lahko fizične pasti, ki prinesejo fizično smrt, ali bolj prefinjene pasti, ki uničujejo tvoje duhovno življenje in pričevanje.

V: Ali bo Bog v 2 Sam 22,7 vedno rešil vernike iz stiske?

O: Na kratko: ne, ne in da.

Ne, David se je bal za svoje življenje zaradi Absalomovega upora. David je bil globoko razžalosten, ko je videl umreti svoje otroke – Amnona, Batšebin prvega sina, in Absaloma. David je bil v stiski zaradi posledic svojega greha, kot je prerokoval Natan v 2. Samuelovi knjigi 12:1–14.

Ne, David je bil v veliki stiski, ko je bežal pred Savlom, čeprav to ni bilo posledica kakršnega koli greha z Davidove strani.

Da, Bog je bil z Davidom skozi vse to in Bog je Davida rešil. Verniku se ne bo zgodilo ničesar, razen tistega, kar Bog dopusti. Tudi ko so verniki mučeni in umorjeni kot mučeniki ter jim odvzamejo otroke, bo Bog tam in deloval v teh težkih situacijah.

V: Zakaj in kako je David v 2. Sam. 22,8–16 uporabil vse te antropomorfne metafore?

O: David je vedel, da te metafore niso dobesedne, vendar so te podobe boja in bitke imele velik pomen za Davida in Izraelce v njegovem času. Nič ni narobe, če o Bogu razmišljamo antropomorfno, dokler se zavedamo, da je Bog veliko več kot le človek. Navdušujoče je spoznanje, da Bog ni nič manj željen, da nas reši in osvobodi, kot to kažejo te besedne podobe. To močno zaupanje v Boga, da bo rešil Davida iz situacij, v katerih bi bilo sicer brezupno, predstavlja navdušujoč kontrast k krščanstvu brez zavezanosti in brez poguma, ki ga danes prakticirajo nekateri. Če Boga ne potrebujete za uresničevanje svojih načrtov in se zdi, da lahko vse, kar si želite, uspe tudi brez Božjega posredovanja, potem so vaši načrti morda preveč skromni. Opusti svoje načrte in sprejmi Božje načrte zate. Nekateri med njimi so morda tisti, ki si jih imel že prej, drugi pa te bodo morda presenetili.

Božji grom pa tu ni antropomorfni. Bog je res poslal grom proti Filistincem v 1. Samuelovi knjigi 7,10–11.

V: Ali v 2. Sam. 22,21.25 Bog stori kaj, da bi ljudi nagradil glede na njihovo pravičnost?

O: Očitno Bog Davida ni štel za morilca in prešuštnika. Bog je Davida štel za pokesanega in odpuščanega nekdanjega morilca in nekdanjega prešuštnika.

Če je Davidu bilo odpuščeno in je bil očiščen svojih velikih grehov, potem obstaja upanje tudi za nas. David se je pokesal in izgubil željo po grehu na teh področjih, in po Bogu obstaja upanje tudi za vse, ki pridejo k Njemu.

V: Kaj v 2 Sam 22,21–27 piše o Davidovih delih?

O: Čeprav je bil Bog z Davidom že dolgo preden je David ubil Goljata, se je večina teh stvari zgodila takrat ali kasneje. David opisuje Božje blagoslove, ki jih je prejel, ne kot predpogoje za odrešitev, ampak kot sadove odrešitve. Ko si enkrat odrešen, ali uživaš sadove odrešitve že zdaj na zemlji? To ni gotovo; odvisno je. Uživali jih boste, če boste ostali blizu Bogu in mu zvesto poslušali. Vendar je od vas odvisno, ali boste sledili Božjemu vodenju v svojem življenju ali ne. David je kot vernik v 2. Samuelovi knjigi 22:7 še vedno moral prositi Boga za pomoč; enako velja tudi za nas.

V: Zakaj je David v 2 Sam 22,22–23 rekel, da se ni oddaljil od Boga, če pa se je vendarle oddaljil?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

David se nikoli ni oddaljil v smislu, da je vedno veroval v Boga in mu hotel služiti.

David se je res oddaljil od Boga v svoji aferi z Batšebo in umoru Urija, vendar se je pokesal in vrnil. Bog mu je odpustil, in čeprav se David ni izognil kazni in posledicam, ga je Bog štel za pravičnega in kot da ni grešil. Na podoben način, ko se vernik oddalji od Boga in se kasneje pokesa, mu je popolnoma odpuščeno. Vendar pa lahko še vedno pride do kazni in posledic.

Iz Davidove napake bi se morali naučiti dragocene lekcije o tem, koliko zla lahko stori kralj in Božji služabnik, ko izgubi stik z Bogom. David morda ni bil aroganten, vendar je bil dovolj ponosen, da je mislil, da Božja pravila zanj ne veljajo več.

David je bil zvest Bogu, razen tistega enega primera, ko je bil izdajalski. V zadnjem delu Davidovega življenja, ko se je večina ljudstva skupaj z Absalomom uprla proti Davidu, potem ko je bil Absalom ubit in se je ljudstvo vrnilo k Davidu kot kralju, je tudi David lahko pogledal mnoge ljudi okoli sebe in svoje podanike ter spoznal, da so bili vsi nekoč izdajalski tudi do njega.

V: Zakaj se Bog v 2 Sam 22,26–27 kaže kot usmiljen in hkrati premeten?

O: Bog je tako usmiljen kot tudi premeten. Bog je usmiljen do tistih, ki se pokesajo in pridejo k Njemu. Druge pa Bog ujame v njihovi lastni premetenosti, kot kažejo Job 5,13; Luka 20,23; 1 Korinčanom 3,19 in 2 Korinčanom 12,16. Biti moramo »previdni kot kače in nedolžni kot golobi«, kot pravi Matej 10,16.

V: Zakaj hoče Bog v 2. Sam. 22,28 ponižati ponosne?

O: Vidimo dva razloga.

1. Človekov ponos je greh (1. Janezovo pismo 2:16), Bog pa sovraži greh. Vendar, zakaj bi se Bog tukaj posebej osredotočil na ponos in ne na druge grehe?

2. Ponos ni toliko posamezno dejanje, temveč kronična drža, ki ljudi oddaljuje od Boga. Bog je usmiljen, ko ljudem odvzame ponos, saj lahko ponos ljudi odvrača od zaupanja v Boga, kot kaže Pregovori 30,8–9.

V: Ali je v 2 Sam 22,38–43 opisano ustrezno ravnanje za vernike v novozaveznem času?

O: Na osebni ravni ne, na duhovni ravni pa da. David je uporabil skoraj vsako besedo, ki jo je poznal v hebrejščini, da bi opisal uničenje svojih sovražnikov. Do naših sovražnikov bi morali biti prav tako neizprosni; toda naši sovražniki niso ljudje. Naši sovražniki so greh, v nas samih in v drugih, ter zle sile. Kar zadeva ljudi, nam je Jezus zapovedal, naj ljubimo svoje sovražnike in molimo za (ne proti) tiste, ki nas preganjajo.

V: Kakšen naj bi bil vrstni red stavkov v 2 Sam 22,45 in Ps 18,44?

O: Oba verza vsebujeta natanko isti dve frazi, le da je njihov vrstni red zamenjan. V hebrejski poeziji pa se pogosto uporabljata simetrija in hiazmi. Čeprav je mogoče, da je imel David dve različni različici tega hvalnega psalma, je verjetneje, da sta enaki in da je vrstni red v Psalmu 18:44 pravilen.

V: Kako naj v 2 Sam 22,51 pojemo svojo zmagoslavno pesem (ali pa ne)?

O: Tudi mi bi morali vsak dan peti zmagovalno pesem svojega življenja. Naše pevske sposobnosti niso pomembne, in četudi je nekdo nem, lahko prav tako poje svojo zmagovalno pesem. Svojo zmagoslavno pesem pojemo tako, da izražamo svojo ljubezen do Boga s tem, da ostajamo blizu Njega, ga ljubimo in mu poslušamo. Kot verniki v Gospoda nas je Bog po Svetem Duhu opolnomočil, da smo zmagovalci, ki premagujemo greh, razočaranje, strah in zlobo v naših življenjih. Z zlim se borimo in ga premagujemo tudi takrat, ko oznanjamo evangelij, privajamo ljudi k Gospodu, iz njih delamo učence in varujemo čredo.

Kako pa gre vaše petje?

V: Kaj je zanimivega v teh verzih iz 2 Sam 23,1–7?

O: Ti verzi tvorijo v hebrejski poeziji posebno vrsto simetrije, imenovano hiazma.

2 Sam 23,1b–e David govori o sebi kot o »njem«

— 2 Sam 23,2–3ab David govori o sebi kot o »jaz«

— — 2 Sam 23:3cd–4 Gospod govori

— 2 Sam 23,5 David govori o sebi kot o »jaz«

2 Sam 23:6–7 David govori o hudobnih ljudeh kot o »njih«

Mimogrede, David je o sebi govoril v tretji osebi tudi v 2. Samuelovi knjigi 7:20.

V: Kako drugačno bi bilo Davidovo življenje v 2 Sam 23:1–7, če ne bi bil nikoli maziljen za kralja ali nikoli ubil Goljata?

O: David se čudi smeri, v katero je Bog vodil njegovo življenje, in temu, kako je bil Bog z njim skozi vsa ta leta. David je bil zvest in pobožni pastirski deček. Sledil je Bogu, vendar na »manj vpliven način«. Po tem, ko je bil povzdignjen v kralja, je David služil na zelo vpliven in pomemben način. Dobre stvari, ki jih je storil, so bile poudarjene, in bil je velik pričevalec za Boga med ljudmi. Toda tudi Davidove napake so bile izpostavljene; in mnogi ljudje so izgubili spoštovanje do Davida, potem ko je vzel Urijevo ženo in dal ubiti Urija. Bog morda ne želi, da bi nekateri njegovi služabniki zasedali vloge z velikim vplivom, ker bi njihovi grehi in pomanjkljivosti povzročili preveč težav. Sodeluj s Svetim Duhom in poskusi iz svojega življenja izkoreniniti vse, kar bi te naredilo neprimernega za to, da te Bog še bolj uporabi.

David je vedel, da bi lahko nekdo, ki bi pogledal nazaj na njegovo življenje, videl človeka, ki je bil pomanjkljiv in je storil nekaj velikih napak. Bog pa je v njem videl človeka, ki se je vedno pokesal in se vrnil k Njemu.

V: Kako to, da so v 2 Sam 23,8–39 navedeni Davidovi »trije« in »trideset«, če jih je bilo v resnici 37?

O: To ni napaka pri štetju, saj 2. Samuelova knjiga 23,39 izrecno navaja, da jih je bilo 37. »Trideset« je morda bil izraz za Davidovo najboljšo izbiro častnih vojakov, toda ko je eden padel v boju, se je dodal drug, kot na primer Asahel v 2. Samuelovi knjigi 23,24 in Urija v 2. Samuelovi knjigi 23,39. Podobno so imeli v poznejših časih Perzijci 10.000 »nesmrtnih«, pehotnikov, ki so se zdeli nesmrtni, ker so bili v bitki, ko so šli v boj oblečeni v lahke tunike, videti kot da jih puščice ne morejo zadeti. Tunike so skrivale oklep pod njimi. Ko je bil eden od »nesmrtnih« ubit, so izbrali drugega, da je zasedel njegovo mesto.

V: V 2 Sam 23,8–39, kdo na tem seznamu očitno manjka in zakaj?

O: Manjkal je Joab; in to namerno. Abišaj je bil na seznamu v 2. Samuelovi knjigi 23:18, Asahel pa v 2. Samuelovi knjigi 23:24, in oba sta bila izrecno imenovana kot Joabova brata, kar še dodatno poudarja, da Joaba tam ni bilo. Na seznamu je celo Eliam, sin Absalomovega svetovalca Ahitofela. Toda sam Joab, čeprav je tudi sam storil veliko mogočnih dejanj, ni bil počaščen s tem, da bi bil na tem seznamu. Joab je neposredno prekršil Davidovo zapoved, ko je ubil Abnerja, nato Davidovega sina Absaloma, kasneje pa je izdajalsko ubil Amaso. Joab je bolj cenil dober izid kot častni način doseganja tega izida, zato je primerno, da Joab tu ni bil počaščen.

V: Ali je v 2 Sam 23,8–39 dobro počastiti vernike, ki so dobro služili, ali ne?

O: Lahko bi trdili, da je dobro, da jih spodbujamo in da spodbujamo druge, naj sledijo njihovim stopinjam. Po drugi strani pa bi lahko trdili, da bi jih to lahko zapeljalo v ponos; poleg tega pa tega itak ne bi smeli početi zaradi časti. Zato naj bodo vsi čim bolj anonimni. Čeprav obstajajo utemeljeni argumenti na obeh straneh, Bog odgovori na to vprašanje v Pismo Filipljanom 2:29, kjer Pavel filipljanski cerkvi naroča, naj časti ljudi, kot je Epafrodit, ki je pri službi Bogu skoraj umrl zaradi bolezni. Tudi apostol Janez je v 3. Janezovem pismu 12 počastil Demetrija.

V: Ali je v 2 Sam 23,8 Tachmonit ubil 800 mož, ali pa je v 1 Krn 11,11 Hachmonit ubil 300 mož?

O: Ta razlika v imenu, ki jo predstavlja ena sama črka, je verjetno napaka prepisovalca. Čeprav bi napaka lahko bila bodisi v 2. knjigi Samuela bodisi v 1. knjigi Kronik, je verjetneje, da je v 2. knjigi Samuela, saj ima ta knjiga največ napak prepisovalcev od vseh knjig Stare zaveze. V delu »Bible Knowledge Commentary: Old Testament« (str. 604) je navedeno, da sta v hebrejščini števili 300 in 800 videti podobni.

V: Ali so bili Izraelci v 2. Sam. 23,11 rešeni na polju leče ali na polju ječmena, kot pravi 1. Kron. 11,13?

O: Obstajata dve možnosti.

1. Morda sta se zgodili dve različni dogodki.

2. Verjetno je šlo le za en dogodek, pri čemer gre tukaj za prepisovalno napako. Po navedbah iz knjige »When Critics Ask« (str. 177) sta hebrejski besedi za ječmen in lečo zelo podobni.

V: Zakaj je David v 2 Sam 23,16 izlil vodo?

O: David je hotel pokazati, da mu žrtve njegovih vojakov pomenijo več kot potešitev lastne žeje. To je znak voditelja, ki vzbuja spoštovanje in zvestobo. Več stoletij kasneje, ko je Aleksander Makedonski vodil svojo vojsko skozi ozemlje današnjega Irana, je storil enako.

V: Kdo sta bila v 2 Sam 23,20 tista dva »moabski junaka«?

O: Hebrejska beseda je ariel, kar nekateri prevodi prevajajo kot »moški, podobni levom«. Arabci in Perzijci so pogumne vojake imenovali »Ariel« ali Božji levi.

V: Ali so arheologi v 2 Sam 23,25–32 našli katero od teh imen?

O: Da, čeprav so bili to najverjetneje drugi posamezniki z istim imenom. Imena Helez v 2. Samuelovi knjigi 23:26 in Eliahba (kar pomeni »Bog skriva [novorojenčka]«) v 2. Samuelovi knjigi 23:32 so bila najdena na hebrejskih pečatih, kot navaja Avigad v delu Hebrew Bullae, str. 53, 57.

V: Zakaj je v 2 Sam 23:39 omenjen Urija Hetit, saj je bil Urija ubit v 2 Samuel 11:17,24?

O: To je seznam vseh, ki so bili Davidovi poveljniki, ne le tistih, ki so bili takrat še živi.

V: Kdaj je bil opravljen ta popis prebivalstva iz 2 Sam 24,1?

O: 2. knjiga Samuela tega ne navaja, nekateri deli 2. knjige Samuela pa niso v kronološkem zaporedju. Vendar 1. knjiga Kronik 21 navaja, da je bil popis opravljen zelo pozno v Davidovem vladanju, tik pred tem, ko je David dal Salomonu navodila za gradnjo templja.

V: V 2 Sam 24,1, kako veliko je bilo Davidovo kraljestvo v svojem največjem obsegu?

O: Obsegal je približno 30.000 kvadratnih milj, kar je približno toliko kot ameriška zvezna država Maine. Bil je manjši od egipčanskega, hetitskega, asirskega in babilonskega imperija v zgodnejših in poznejših časih. V Davidovem času pa so bile vse te druge države vojaško šibke ali razdeljene.

V: Zakaj je bil v 2 Sam 24,1 Bog jezen na Izrael zaradi popisa bojevnikov?

O: Sveto pismo ne navaja razloga za Božjo jezo; vendar je zelo verjetno, da je bil vzrok v nagnjenosti k ponosu in samopoveličevanju. Še pred eno generacijo so bili Izraelci le ohlapna zveza plemen, ki so jih podjarmili Filistejci. Zdaj pa so bili za kratek čas ena najmočnejših sil na Bližnjem vzhodu vzhodno od Egipta. Kakor kaže 2. Samuelova knjiga 22,28, Bog želi ponižati ponosne. Ta popis prebivalstva bi lahko bil namig, da so bili ponosni nase, na svojo številčnost in na svojo vojaško moč.

Upoštevajmo, da so v antičnih časih popis prebivalstva uporabljali za vojaško službo in davke. Prav tako Larry Richards v knjigi 735 Baffling Bible Questions Answered (Odgovori na 735 zagonetnih biblijskih vprašanj), str. 117, ugotavlja, da nacionalni voditelj ne more sprejemati odločitev, ki ne vplivajo na njegov narod.

V: Zakaj je v 2 Sam 24,1 Bog spodbudil Davida, naj prešteje Izraelce?

O: 2. Samuelova knjiga 24,1 pravi, da je bil Bog jezen na Davida in Izrael, verjetno zaradi njihovega ponosa na vojaške uspehe. Zato je Bog zaradi Izraela želel, da se ponižajo. Katero sredstvo je Bog uporabil? Bog je posebej naročil Satanu, naj Davida zapelje, da prešteje Izraelce, čeprav so ljudje, kot je bil Joab, spoznali, da je to narobe (2. Sam. 24,3; 1. Kron. 21,3–4), saj je bilo storjeno iz ponosa in ne iz vere. Ko je David podlegel skušnjavi, mu je Bog dal na izbiro kazen v obliki lakote, kuge ali bega pred sovražniki (1. Kron. 21,12). Vidimo, da ne bi bilo ravno v pomoč, če bi jih Bog kaznoval za njihov ponos, če ne bi imeli pojma, zakaj so bili kaznovani. Davidovo dejanje, ki je verjetno odražalo nacionalno samozavest mnogih Izraelcev, je vsem ponazorilo, zakaj je bila kazen izrečena.

Danes se včasih zgodi, da kristjani, ki so poslušni Bogu, še vedno grešijo, ker so ponosni nase, namesto da bi bili hvaležni za Božje usmiljenje in milost. Nimamo ničesar dobrega, nobene sposobnosti ali talenta, razen tistega, kar nam je dal Bog.

V: Ali je v 2 Sam 24,1 Bog spodbudil Davida, naj opravi popis prebivalstva Izraela, ali pa je Davida spodbudil Satan, kot pravi 1 Kron 21,1?

O: Oboje je pravilno. Satan je bil neposredni vzrok, Bog pa je Satanu dovolil, da na ta način skuša Davida, da bi pokazal ponos, ki sta ga imela David in narod. Bog bi lahko rekel Davidu, naj tega ne začne; a tega ni storil; preizkušal je, kaj bo David storil. David očitno ni molil, da bi prosil Boga za vodstvo.

Nekateri menijo, da ko enkrat postaneš kristjan, te demoni ne morejo več vplivati. To ni res. Demoni ne morejo obsesti vernikov, vendar jih lahko še vedno skušajo in zatirajo. – Vprašaj le Joba.

Hebrejska beseda za »spodbuditi« je v obeh verzih ista. Bog in Satan sta tu delovala v soglasju. Da bi to razumeli, moramo razumeti doktrino sočasnosti. Najprej bomo obravnavali doktrino na splošno, nato pa, kako se nanaša na ta primer.

Pet točk nauka o sočasnosti

1. Bog vse stvari prepleta v svoj načrt (Efežanom 1:11; Pregovori 16:4).

2. Nekaterih stvari, kot so grešne stvari, si Bog ne želi (Jeremija 7:31; 19:5; Matej 23:37).

3. Tudi zlo, ki ga ljudje načrtujejo in storijo, Bog pogosto ne le dopušča, ampak celo namerava uporabiti za dobro (1. Mojzesova knjiga 50:18–20; Rimljanom 8:28) in za svojo slavo (Rimljanom 9:17–18).

4. Še več, Bog ima celo aktivno vlogo pri tem, da ljudem omogoči, da storijo zlo, ki bi ga radi storili. Na primer, ko nekdo namerno ne uboga Boga in otrdi svoje srce, Bog včasih to srce še dodatno otrdi, kot je to storil s faraonom (2. Mojzesova knjiga 7:13; 8:19; 9:7, 9:34–35; 10:20, 27; 14:8).

5. Bog nikoli ne stori zla niti ne skuša ljudi (Jakob 1:13), vendar uporablja različna orodja, celo samega satana, da doseže svoje cilje (2. Kronika 18:18–22).

V 2. Samuelovi knjigi 24:1 in 1. Kroniki 21:1 se je Bog odločil, da bo David in Izraelci razkrili svoj ponos, da bi se Bog z njim spopadel. Bog je bil na koncu odgovoren za to, da je »spodbudil« Davida k preštevanju Izraelcev, saj je Satanu prenesel neposredno odgovornost, da Davida spodbudi. Ker Bog vse stvari izvršuje v skladu s svojim načrtom, kot je duhovito pripomnil neki kristjan, je Satan na koncu le neprostovoljni služabnik Najvišjega Boga.

Nazadnje, če vam ni všeč dejstvo, da Bog uporablja vsa sredstva, ne le dobra, za doseganje svojih ciljev, se lahko o tem pogovorite z Bogom. Namen te razprave ni, da bi po naših lastnih merilih določali, kako bi se Bog »moral obnašati«. Gre raje za to, da na kratko predstavimo, kaj nam je Bog v svoji besedi izbral, da nam pokaže o sebi.

V: V 2 Sam 24,1–10 se zdi, da se David ni zavedal, da je grešil in popustil svojemu ponosu, preden je v 10. verzu zaključil popis prebivalstva, kljub temu da ga je Joab vnaprej opozoril. Zakaj se ljudem dogaja, da delajo stvari iz ponosa ali arogance, pa se tega sploh ne zavedajo?

O: Vse se strne v eno besedo: racionalizacija. David je lahko z lahkoto utemeljil potrebo po popisu prebivalstva, tako zaradi obdavčevanja kot tudi zato, da bi iz vsakega kraja pridobil enak odstotek bojevnikov. Seveda je bilo to obdobje miru, tako da takrat ni bilo nobenih vojn. Bilo je obdobje blaginje, ko so druge narode plačevale davek; zakaj bi torej David moral ljudi še bolj obdavčiti?

Toda dejstvo, da bi bilo mogoče navesti dobre razloge za to, ne izključuje dejstva, da bi to lahko hranilo njegov ponos. Vedno se zavedajte, da je brez Boga naše srce po naravi zlo in ponavadi ponosno. Ko občutite tisti prijeten »val«, ko se vaš ponos nahrani, razmislite, ali se temu lahko sploh izognete.

Ne pozabite, da je naša najvišja želja biti Božje otrok in služabnik ter ga večno častiti v nebesih. Vedno si moramo želeti, da gre vsa slava Njemu, ne pa nam.

V: Ali je bil v 2 Sam 24,9 rezultat popisa 800.000 v Izraelu in 500.000 v Judovini, ali pa 1.100.000 v Izraelu in 470.000 v Judovini, kot pravi 1 Krn 21,5–6?

O: Obstajata dva različna odgovora in oba bi lahko bila pravilna.

Napaka prepisovalca: V enem verzu bi lahko bila napaka prepisovalca.

Oba sta pravilna: Druga možnost je, da sta oba pravilna, saj se skupni seštevki nanašajo na različne skupine. Števila v 1. Kroniki 21,5–6 ne vključujejo Levitov in Benjamitov. Števila v 2. Samuelovi knjigi 24,9 bi lahko vključevala tudi 288.000 pripadnikov stalne vojske, omenjenih v 1. Kroniki 27,1–15, ter 12.000 v Jeruzalemu in mestih s bojnimi vozovi (2. Kronika 1,14). Poleg tega 2. Samuelova knjiga 6,1 omenja 30.000 izbranih mož. Ena od rešitev je, da je 1.100.000 – 288.000 – 12.000 = 800.000, in 500.000 – 30.000 = 470.000.

V: Zakaj je v 2. Samuelovi knjigi 24:10–12 Bog zaradi Davidovega greha ubil Izraelce, namesto da bi ubil Davida?

O: David se je očitno spraševal isto v 2. Samuelovi knjigi 24:17. Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, obstaja več možnih razlogov, ki jih je mogoče združiti.

David se je še vedno moral naučiti, kakšne so posledice njegovega ponosa na zemeljsko moč, čeprav se je že pokesal.

Ljudstvo je imelo podoben ponos in tudi oni so se morali iz tega naučiti.

Prihodnje generacije bi imele priložnost, da se iz tega naučijo, kako resno Bog jemlje greh ponosa.

Morda so bili nekateri Davidovi vojaki v resnici angeli v preobleki, in Satan je hotel, da se jih prešteje, bodisi da bi razkril, da niso navadni ljudje, bodisi da bi prisilil Boga, da jih uniči. Bog jih je uničil tako, da jih je »pustil umreti« v kugi.

Mimogrede, epidemija bolezni na nekem območju nikoli ne traja le tri dni, če gre zgolj za naravno kugo.

Učenje, ki ga lahko iz tega potegnemo, je, da lahko Bog kaznuje, kakor želi, in ni dolžan nam povedati, zakaj je izbral eno obliko kazni namesto druge.

V: Ali je v 2 Sam 24,13 pisalo o sedmih letih lakote ali pa so bila po 1 Kron 21 tri leta lakote?

O: Obstajata dva možna odgovora.

Bog se je usmilil: Najprej, Bog nikoli ni rekel, da bo sedem let lakote. Namesto tega je Bog najprej vprašal Davida o možnosti sedmih let lakote. Kasneje je Bog Davidu ponudil možnost, da jo skrajša na tri leta.

Napaka prepisovalca: Verjetnejši odgovor je, da je šlo za napako prepisovalca. Nekateri rokopisi v 2. Samuelovi knjigi 24,13 navajajo tri leta. BSB tu sledi Septuaginti in navaja »tri leta«, v opombi pa opozarja, da hebrejski izvirnik navaja sedem.

V: Zakaj bi se David v 2 Sam 24,14 odločil, da se prepusti v Božje roke, saj Heb 10,31 pravi, da je to zelo strašna stvar?

O: David, ki je bil vernik, je raje izbral Božjo kazen v obliki kuge kot pa meč ali lakoto. Hebrejcem 10,31 govori o drugačni situaciji, o končnem sodbi, ki bo za nevernike zelo strašna.

V: Kako se je Bog v 2 Sam 24,16 pokesal?

O: Božja razodeta volja do nas se lahko spremeni, ko se spremenimo in pokesamo. Odgovor najdete v razpravi o 1. Mojzesovi knjigi 6:6 in 1. Mojzesovi knjigi 20:3–6.

V: Ali je bil v 2 Sam 24,16–17 uničevalni angel viden?

O: 2. Samuelova knjiga 24,17 izrecno pravi, da je David videl Gospodovega angela na Araunovem mlatišču. Vendar pa je v 2. Samuelovi knjigi 24,20 Arauna videl Davida in njegove uradnike ter zmedeno vprašal, zakaj so prišli na njegovo mlatišče. Torej Arauna verjetno ni mogel videti Gospodovega angela. Sveto pismo ne navaja, kdo drug je lahko videl Gospodovega angela in kdo ne.

V: Ali je David v 2 Sam 24,24 Arauni plačal 50 šekelov srebra za vole in mlatišče, ali pa je David Arauni plačal 600 šekelov zlata za celotno posestvo?

O: Oboje drži. 600 šekelov zlata je bilo za posestvo (brez volov in mlatišča), 50 šekelov pa za vole in mlatišče. Enciklopedija biblijskih težav na str. 190 poudarja, da mlatišče običajno ni bilo veliko, zato mlatišče in voli ne bi bili vredni veliko več kot 50 šekelov srebra. Mimogrede, en šekel zlata je bil vreden približno dvanajstkrat več kot en šekel srebra.

V: Kateri verzi iz 2. knjige Samuela so ohranjeni v Mrtvomorskih rokopisih?

O: V splošnem je v zvitkih z Mrtvega morja ohranjenih naslednjih 294 verzov od skupno 695 verzov 2. knjige Samuela (42,3 %).

2 Sam 2:5–16, 25–27, 29–32; 3:1–8, 23–29; 4:1–4, 9–12; 5:1–16 (brez 5:4–5); 6:2–9, 12–18; 7:23–29; 8:2–8; 10:4–7,18–19; 11:2–12,16–20; 12:4–5,8–9,13–20,30–31; 13:1–6,13–34,36–39; 14:1–3; 7–33; 15:1–15, 27–31; 16:1–2, 11–13, 17–18, 21–23; 18:2–7, 9–11; 19:7–12; 20:2–14, 23–26; 21:1–2, 4–6, 15–18; 22:30–51; 23:1–6, 7, 9–12; 24:16–20.

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na 2. knjigo Samuela?

O: Tukaj so prednicejski pisci, ki so se sklicevali na verze iz 2. knjige Samuela ali nanje namigovali. 1. in 2. knjiga Samuela sta se imenovali 1. in 2. knjiga Kraljev.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) citira 2. Samuelovo knjigo 7:14, ko Natan govori z Davidom. »Dialog z Judom Trifonom«, poglavje 118, str. 258.

Meleto/Melito iz Sardisa (170–177/180 n. št.) se v pismu Onesimu med knjigami Stare zaveze sklicuje na »štiri knjige kraljestev« [1., 2. Samuelova knjiga, 1., 2. Kraljeva knjiga]. O Paschi, str. 72. Ohranjeno v Euzebijevi Cerkveni zgodovini, knjiga 4, poglavje 26.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) citira 2. Samuelovo knjigo 11,27 in 12,1. Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 27, str. 498.

Tertulijan (198–220 n. št.) namiguje na 2. Samuelovo knjigo 11 in 12 v zvezi z Urijo. V delu O skromnosti, poglavje 6, str. 79

Tertulijan (198–220 n. št.) se sklicuje na Natana v 2. Samuelovi knjigi 7:22 kot na »v Prvi knjigi kraljev«. Pet knjig proti Marcionu, knjiga 3, poglavje 20, str. 339

Origen (240 n. št.) se sklicuje na 2. Kralje (kar bi bilo 2. Samuelova knjiga). Komentar k Visoki pesmi, uvod, str. 49

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) obravnava 2. Samuelovo knjigo 7,4,5,12–16 kot 2. Kraljevo knjigo. »Traktați Kipriana«, traktat 12, prvi del, poglavje 15, str. 511.

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) omenja »2. knjigo kraljev« in se sklicuje na 2. Samuelovo knjigo 7,4,5,12–14,16. Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 13, str. 113.

Od Niceje do Efeza (325–431 n. št.)

Afrahata Sirijec (337–345 n. št.) namiguje na 2. Samuelovo knjigo.

Življenje Antona (356–362 n. št.) namiguje na 2. knjigo Samuela.

Atanazij (367 n. št.) pri navajanju knjig Stare zaveze omenja »štiri knjige kraljev«. Velikonočno pismo 39, poglavje 4, str. 552.

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št.)

Efraim Sirski (350–378 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) (posredno)

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) citira iz 2. knjige Samuela.

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) namiguje na 2. knjigo Samuela.

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) namiguje na 2. knjigo Samuela 12,15–16. V delu O pokornikih, poglavje 9.2, str. 80

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) namiguje na 2. knjigo Samuela.

Rufinus (374–406) v Komentarju k Apostolskemu izročilu

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Prvo Mojzesovo knjigo, Drugo Mojzesovo knjigo, Tretjo Mojzesovo knjigo, Četrto Mojzesovo knjigo, Peto Mojzesovo knjigo, Pentatevh, Jobovo knjigo, Jozue, Sin Naveja, Knjigo sodnikov, Knjigo Rut, Kralje (2 knjigi), dvanajst prerokov, Hozejo, Joela, Amosa, Obadija, Jona, Mika, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija. Pismo 53, poglavji 7–8, str. 99–101.

Epifanij iz Salamisa (373–420 n. št.)

Janez Krizostom (–407 n. št.) v »Homilijah o Mateju«, homilija 75.5, str. 455, navaja 2. Samuelovo knjigo 12,7–9 kot Božjo besedo

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) namiguje na 2. Samuelovo knjigo 15,16–17. Obramba proti pelagianom, poglavje 2, str. 117

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Sulpicius/Sulpitius Severus (363–420 n. št.) se v knjigi Zgodovina kraljev, 1. knjiga, poglavje 46, str. 93, sklicuje na 2. knjigo Samuela

Avguštin iz Hipona (338–430 n. št.) v delu »Božje mesto«, knjiga 17, poglavje 9, str. 349, citira 2. knjigo Samuela 7,14–15 kot del Knjige Samuela

Avguštin iz Hipona (338–430 n. št.) se v delu »Komentar k psalmom«, str. 412, sklicuje na 2. knjigo Samuela kot na Sveto pismo

Janez Kasijan (419–430 n. št.) (posredno)

Med heretiki in ponarejenimi knjigami

Psevdo-Metodij (270–311/312 n. št.) namiguje na 2. Samuelovo knjigo 7,7 v »Govoru Simeona in Ane«, poglavje 1, str. 383

Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.)

Po Nicejskem koncilu so se pojavili tudi drugi pisci.

V: Katere so v 2. knjigi Samuela nekatere razlike v prevodu med hebrejskim izvirnikom in grško Septuaginto?

O: 1. in 2. Samuelova knjiga ter 1. in 2. Kraljeva knjiga se v Septuaginti imenujejo 1., 2., 3. in 4. Kraljeva knjiga. Če se osredotočimo predvsem na 23. poglavje in del 24. poglavja, je prva alternativa masoretski tekst, druga pa Septuaginta, razen če ni drugače navedeno.

2 Sam 1,12 »Gospod« (masoretski) proti »Juda« (Septuaginta)

2 Sam 1:18 »knjiga Jašar« (masoretski) proti »knjiga pesmi« (Septuaginta. To verjetno izhaja iz hebrejske besede za pesem hsyr namesto Jašar hysr).

2 Sam 3:18 »On je govoril« (masoretski) proti »Ker je GOSPOD govoril« (številni hebrejski rokopisi, Septuaginta, sirski prevod, Targum)

2 Sam 3:3 [ime Davidovega sina] »Kileab« (masoretski) v primerjavi z »Dileab« (4QSam(a) in Septuaginta)

2 Sam 3:7 »In on [Iš-Bošet] je rekel Abnerju« (masoretski) proti »In Iš-Bošet je rekel Abnerju« (nekateri hebrejski rokopisi, 4QSam(a), Septuaginta, sirski prevod)

2 Sam 3:12 »Sluge namesto njega« (masoretski tekst) proti »sluge takoj« (Symmachus, kaldejski prevod).

2 Sam 3:12 »tam, kjer je bil« v primerjavi z »v Hebronu«

2 Sam 3:29 »v hiši svojega očeta« (masoretski tekst, Septuaginta) proti »v Joabovi hiši« (4QSam(a))

2 Sam 5:4–5 v Mrtvomorskem zvitku 4Q51 (=4QSam(a)) manjka.

2 Sam 5:25 »Geba« (masoretski) proti »Gibeon« (Septuaginta, 1 Kron 14:16) (Geba tu geografsko nima smisla.)

2 Sam 6:2 »Baale-Juda« v primerjavi z »v Ballah, to je Kir[irath-Jerim, ki pripada] Judu« (4Q51)

2 Sam 6:2 »Ime, ime Vsemogočnega Gospoda« (masoretski tekst) v primerjavi z »ime Vsemogočnega Gospoda« (Septuaginta, Targum, Vulgata)

2 Sam 6:5 »slavili pred Gospodom z [vsemi vrstami glasbil iz] borovega/jelkovega lesa in lir« (masoretski tekst) proti »slavili s petjem in lirami« (Svitki z Mrtvega morja, Septuaginta)

2 Sam 6:3–4 »In so ga prinesli iz Abinadabove hiše, ki je bila na hribu« se v masoretskem besedilu po naključju ponovi dvakrat.

2 Sam 7:15 »Ne bom odšel« (masoretski) v primerjavi z »Ne bom vzel« (Septuaginta, sirščina, Vulgata)

2 Sam 6:16 »in bo« (masoretski) v primerjavi z »in je bilo« (4QSam(a) in 1 Kron 15:29, kar je slovnično bolj smiselno)

2 Sam 7:16 »pred teboj« (večina masoretskih rokopisov) proti »pred menoj« (nekateri masoretski rokopisi, Septuaginta. »Pred menoj« je v kontekstu bolj smiselno)

2 Sam 7:21 »beseda« (masoretski) proti »služabnik« (nekateri Septuaginta, 1 Kronika 17:19)

2 Sam 7:23 »Ali obstaja en narod« (masoretski) proti »Ali obstaja drug narod« (Septuaginta) (pomen je v bistvu enak)

2 Sam 7:23 »čudeže za tvojo deželo in pred tvojim ljudstvom, ki si ga odkupil iz Egipta, iz narodov in njihovih bogov« (masoretski tekst) proti »čudeže s tem, da si izgnal narode in njihove bogove pred tvojim ljudstvom, ki si ga odkupil iz Egipta« (Septuaginta)

2 Sam 8:4 »ujel 1700 njegovih voznikov bojnih vozov« (Masoretska verzija) proti »ujel 1000 njegovih bojnih vozov, 7000 voznikov bojnih vozov« (Septuaginta, verjetno po besedilu 4QSam(a))

2 Sam 8:8 »Betah« v primerjavi z »Tebah« (Septuaginta)

2 Sam 8:8 »Toi« proti »Tou« (nekateri Septuaginta)

2 Sam 8:12 »Aram [Sirija]« (masoretski tekst) proti »Edom« (nekateri hebrejski rokopisi) proti »Idumeja [kasnejše ime za Edom]« (Septuaginta, sirski prevod, nekateri hebrejski rokopisi)

2 Sam 8:13 »Aramejci [Sirci]« (masoretski tekst) proti »Edomci« (nekateri hebrejski rokopisi) proti »Idumeja [kasnejše ime za Edom]« (Septuaginta, sirski prevod, nekateri hebrejski rokopisi)

2 Sam 8:18 »Benaja, sin Jehojada, je bil nad Keretci in Peletci« (masoretski tekst) v primerjavi z »Benaja, sin Jehojada, je bil nad Keretci in Peletci« (sirski prevod, Targum, Vulgata) (To se je očitno izgubilo v hebrejskem besedilu.)

2 Sam 9:11 »jedel je za mojo mizo« (masoretski tekst) v primerjavi z »jedel je za Davidovo mizo« (Septuaginta; to je v tem kontekstu najverjetneje pravilno)

2 Sam 10:18 »konjeniki« (masoretski tekst) v primerjavi z »pešaki« (nekateri prevodi Septuaginte)

2 Sam 11:1 »poslanci« (masoretski) proti »kralji« (več hebrejskih rokopisov, Mrtvomorski zvitki)

2 Sam 11:3 [manjka] (Masoretski tekst, Septuaginta) v primerjavi z »Urija je bil Joabov orožar« (Svitki z Mrtvega morja 4Q51 (=4QSam(a)) in Jožef Flavij)

2 Sam 12:6 »štirikrat« (masoretski tekst, Jožef Flavij, Zgodovina Judov, knjiga 7, poglavje 150, vii.3, Lucianova redakcija Septuaginte, nekateri targumi) proti »sedemkrat« (Septuaginta)

2 Sam 12:16 »na tleh« (masoretski tekst) v primerjavi z »ležal v raševini« (LXX, Lucianova redakcija LXX, en starodavni rokopis in Jožef Flavij v delu Zgodovina Judov, knjiga 7, 154, vii.4)

2 Sam 12:14 »povzročil, da so sovražniki GOSPODA pokazali popolno preziranje« (masoretski) v primerjavi z »ti si pokazal popolno preziranje do GOSPODA« (starodavna hebrejska pisarska tradicija)

2 Sam 12:24 »je poklical« (Ketubim, Septuaginta, Vulgata) proti »je poklicala« (Svitki z Mrtvega morja, nekaj hebrejskih rokopisov, sirščina, Targum)

2 Sam 13:3 »Jonadab« (masoretski tekst, Septuaginta) proti »Jonatan« (4QSam(a), lucianska redakcija Septuaginte)

2 Sam 13:21 [manjka] (masoretski tekst) v primerjavi z: »Ampak on [David] ni hotel kaznovati svojega sina Amnona, ker ga je ljubil, saj je bil njegov prvorojenec.« (4QSam(a), Septuaginta, Jožef Flavij, Zgodovina Judov, knjiga 7, poglavje 173, viii.2)

2 Sam 13:34 [ni navedeno] (Masoretski tekst) v primerjavi z: »Stražar je šel in povedal kralju: ›Vidim može v smeri Horonaima, na pobočju hriba.‹« (Septuaginta)

2 Sam 13:39 »Toda duh/srce kralja Davida« (masoretski, sirski, Vulgata) v primerjavi z »in duh/srce kralja« (Svitki z Mrtvega morja, nekateri prevodi Septuaginte) v primerjavi z »duša kralja Davida« (Targum)

2 Sam 13:39 »se pomiril glede Amnona« (masoretski tekst, Targum) v primerjavi z »nehal je preganjati Amnona« (Septuaginta, Vulgata)

2 Sam 14:4 »rekel/govoril« (večina masoretskih besedil) proti »šel/prišel« (nekatera masoretska besedila, nekateri prevodi Septuaginte, sirski prevod, Vulgata) proti »vstopil« (nekateri prevodi Septuaginte)

2 Sam 14:27 »Tamar« (masoretski) proti »Tamar in postala je žena Rehoboama, Salomonovega sina, in mu rodila sina po imenu Abija.« (Septuaginta)

2 Sam 14:30 »in ima« (masoretski) proti »vendar ni bilo« (4QSam(c)). To bi spremenilo, ali je na ječmenovem polju bil ječmen ali pa so bile po žetvi le strnišča.

2 Sam 15:7 »štirideset« (masoretski tekst, nekateri prevodi Septuaginte) (v tem kontekstu je to malo verjetno) proti »štiri« (nekateri prevodi Septuaginte, sirski prevod, Jožef Flavij)

2 Sam 15:8 »Gospod« (masoretski) proti »Gospod v Hebronu« (nekateri prevodi Septuaginte)

2 Sam 15:12 »zarota« (masoretski tekst, Septuaginta) proti »koalicija« (Aleksandrinus)

2 Sam 15:20 »zvestoba« (masoretski) proti »in naj GOSPOD pokaže zvestobo in« (Septuaginta) (Te besede so v hebrejskem besedilu očitno izpuščene)

2 Sam 15:27 »Si videc, ali me vidiš? Pojdi nazaj« (Masoretski) proti »Poglej, ali me vidiš? Pojdi nazaj« (Septuaginta)

2 Sam 17:28 »in praženo žito« je bilo v masoretskem besedilu po pomoti zapisano dvakrat.

2 Sam 14:30 [manjka] (Masoretski) v primerjavi z »Joabovi mladi možje so prišli k njemu z raztrganimi oblačili in rekli: ›Absalomovi služabniki so zažgali polje.‹« (4QSam(c) in Septuaginta)

2 Sam 16:12 »moje oči« (Svitki z Mrtvega morja) v primerjavi z »solze mojih oči« (Targum) v primerjavi z »moja stiska« (Ketubim, Septuaginta, sirščina, Vulgata)

2 Sam 16,12 »moja krivica« proti »moja stiska« (Septuaginta, Vulgata) (hebrejski besedilni kontekst tu ni smiseln)

2 Sam 16:14 »so bili utrujeni« (masoretski tekst) proti »so bili utrujeni ob Jordanu« (Septuaginta)

2 Sam 16:15 »vse ljudstvo, možje Izraela« (Masoretski tekst) proti »vsi Izraelci« (Septuaginta)

2 Sam 17:3 »kot vrnitev celote [je] človek, ki ga iščeš« (Masoretski tekst) proti »Iščeš življenje le enega človeka« (Septuaginta)

2 Sam 17:9 »nekateri izmed njih« (masoretska verzija) proti »nekateri izmed naših vojakov« (Septuaginta)

2 Sam 17:25 »Itra« (verjetno različica imena Jeter) (Masoretski tekst) v primerjavi z »Jeter« (Septuaginta)

2 Sam 17:25 »Izraelec« (Masoretski tekst, nekateri prevodi Septuaginte, Targum) v primerjavi z »Izmaelec« (nekateri prevodi Septuaginte) v primerjavi z »Jezreelec« (nekateri prevodi Septuaginte)

2 Sam 17:28 »leča in praženo žito« (masoretski tekst) proti »fižol in leča« (večina Septuaginte in sirski prevod)

2 Sam 18:2 »poslal vojsko« (masoretski tekst) proti »razdelil vojsko na tri skupine« (Septuaginta)

2 Sam 18:4 »skrb; kajti zdaj nas je deset tisoč« (večina masoretskih rokopisov) proti »skrbijo za nas. Četudi polovica nas umre, jim bo vseeno; ti pa si vreden deset tisoč nas.« (dva hebrejska rokopisa, nekateri prevodi Septuaginte, Vulgata, Symmachus)

2 Sam 18:9 »in so ga obesili« (masoretska verzija) v primerjavi z »in so ga pustili viseti« (Septuaginta, sirski prevod, Targum)

2 Sam 18:12 se lahko prevede kot »Absalom, kdorkoli že si« v skladu z NIV (večina masoretskih rokopisov) v primerjavi z »Absalom, zaradi mene« (nekaj hebrejskih rokopisov, Septuaginta, Vulgata, sirski prevod)

2 Sam 19:11 »k kralju, v njegovo hišo« (masoretski tekst) v primerjavi z »k kralju« (Septuaginta)

2 Sam 20:24 »Adoram« (masoretski) v primerjavi z »Adinoram« (nekateri izvodi Septuaginte)

2 Sam 20:26 »Jairit« (masoretski) proti »sin Iarina« (Septuaginta, kjer so pogosto uporabljali I namesto J) proti »Itrit« (lucianska redakcija Septuaginte)

2 Sam 21:8 »Michal« (večina masoretskih rokopisov in Septuaginta) proti »Merab« (dva hebrejska rokopisa, nekatere izdaje Septuaginte, sirski prevod)

2 Sam 22:8a »zemlja« proti »gore« (Vulgata, sirščina)

2 Sam 22:8 »temelji nebes« (masoretski, Targum) v primerjavi z »temelji neba« (Septuaginta) v primerjavi z »temelji gora« (Vulgata, sirščina, Septuaginta)

2 Sam 22:11 »se je pojavil« (večina masoretskih rokopisov, Septuaginta) proti »se je vzpel« (mnogi masoretski rokopisi, sirščina, Vulgata) proti »govoril z močjo« (Targum)

2 Sam 22:12 »zbrani deževni oblaki« (masoretski) proti »temni deževni oblaki« (Septuaginta in Vulgata)

2 Sam 22:25 »v skladu z mojo čistostjo v Njegovih očeh« (masoretski) proti »v skladu s čistostjo mojih rok v Njegovih očeh« (Septuaginta, Vulgata, Psalm 18:24) proti »v skladu z mojo čistostjo pred Njegovo besedo« (Targum)

2 Sam 22:2 [ni navedeno] v primerjavi z »Ljubim te, Gospod, moja moč« (sirščina, Lucianova redakcija Septuaginte in Psalm 18:1)

2 Sam 22:33 »ki je moje močno zatočišče« (masoretska verzija) v primerjavi z »me oboroži z močjo« (zvitki z Mrtvega morja, nekateri izvodi Septuaginte, sirščina, Vulgata, Ps 18:32) v primerjavi z »me podpira z močjo« (Targum)

2 Sam 22:33 »moja pot je popolna« (zvitki iz Mrtvega morja, Septuaginta, sirščina, Targum, Vulgata) v primerjavi z »Njegova pot je popolna« (Ketubim)

2 Sam 22:36 »tvoj odgovor« (masoretski) proti »tvoja pomoč« (svitki iz Mrtvega morja)

2 Sam 22:44 »iz spora z mojim ljudstvom« (masoretski tekst) v primerjavi z »iz spora z narodi« (Septuaginta)

2 Sam 22:46 »se oborožijo« (masoretski) proti »prihajajo trepetajoč« (nekateri prevodi Septuaginte, Vulgata, Ps 18:45)

2 Sam 23:1a »Beseda« (Masoretska verzija) proti »Zvest je« (Septuaginta)

2 Sam 23:1b »ki je bil povzdignjen« (Masoretska verzija) v primerjavi z »katerega je Bog povzdignil« (Svitki z Mrtvega morja, Septuaginta)

2 Sam 23:1c »in sladki pevec Izraela« v primerjavi z »lepi so psalmi Izraela«.

2 Sam 23:3 »mi je govoril« v primerjavi z »mi je povedal priliko«

2 Sam 23:3 »ki vlada v strahu pred Bogom« proti »Kako boš utrdil strah pred maziljenim?«

2 Sam 23:4 »jutro brez oblakov« proti »iz svetlobe, iz katere je Gospod odšel«

2 Sam 23:5 »Ali ni tako moja hiša?« proti »Moja hiša namreč ni taka«

2 Sam 23:5 »urejena v vseh stvareh in zanesljiva« proti »varovana v vsakem trenutku«

2 Sam 23:5 »Ali ga ne bo On dal rasti?« proti »da ne bi cveteli nepravični.«

2 Sam 23:6 »Kar zadeva nevernike« proti »Vsi ti«

2 Sam 23:6 »z roko« v primerjavi z »z roko«

2 Sam 23:7 »Toda človek, ki se jih dotakne, mora biti oborožen z železom in kopjem; popolnoma bodo sežgani z ognjem na svojem mestu.« v primerjavi z »in človek ne bo delal med njimi; z železom in kopjem jih bo sežgal z ognjem, in sežgani bodo v svoji sramoti.«

2 Sam 23:8 »Bashebeth« (masoretska verzija) proti »Iš-Bošet« (nekateri prevodi Septuaginte)

2 Sam 23:8 »Tachmonit« proti »Kananit«

2 Sam 23:8 »poveljniki« (masoretski tekst, Targum) proti »Trojica« (Septuaginta, Vulgata)

2 Sam 23:8 »trije – [se je imenoval] Adino Eznit, ker je naenkrat ubil osemsto« proti »tretji del: Adinon Asonit, ki je naenkrat potegnil meč proti osemsto vojakom.«

2 Sam 23:9 »Eleazar, sin Doda, sina Ahohija« v primerjavi z »Eleanan, sin njegovega strica, sina Dudija«

2 Sam 23:10 »se je vrnil za njim« v primerjavi z »počival je za njim«.

2 Sam 23:11 »se zbrali v oddelek« v primerjavi z »se zbrali pri Teriji«

2 Sam 23:13 »trideset poveljnikov« v primerjavi z »trideset«

2 Sam 23:13 »na žetev« proti »v Kason«

2 Sam 23:15 »vrata?« proti »vrata? Takrat je bila skupina Filistincev v Betlehemu«

2 Sam 23:18 »Trije« (večina hebrejskih besedil, Septuaginta, Vulgata) proti »Trideset« (dve hebrejski besedili, sirski prevod) proti »močni možje« (Targum)

2 Sam 23:20 »sin Jehojade iz Kabzeela, sin mogočnega moža« proti »sin Jodaeja, ki je bil poln mogočnih dejanj, iz Kabzeela«

2 Sam 23:20 »Ariel/možje, podobni levom« proti »sinovi Ariela« (beseda Ariel pomeni lev)

2 Sam 23:23 »bolj spoštovan kot trideset« v primerjavi z »spoštovan med drugimi tremi«

2 Sam 23:23 »In David ga je postavil za poveljnika svoje straže« v primerjavi z »in David ga je imenoval za svojega poročevalca«.

2 Sam 23:24 »Asahel« proti »In to so imena mogočnih mož kralja Davida. Asael«

2 Sam 23:24 »Dodo« v primerjavi z »Dudi, njegov stric«

2 Sam 23:25–26 »Šama Harodit; Elika Harodit; Helez Paltit; Ira, sin Ikkeša, Tekoit« proti »Saema Rudejec; Selles Kelotit; Iras, sin Iske, Tekoit.«

2 Sam 23:27 »Mebunnai« (masoretski tekst) proti »Sibbekai« (nekateri prevodi Septuaginte; 1 Kron 11:29)

2 Sam 23:27 »Anatotčan« proti »Anotčan, izmed sinov Anotčanov«.

2 Sam 23:27–37, imena in kraji v hebrejščini v primerjavi z grščino se ne slišijo zelo podobno.

2 Sam 23:39 »Urija Hetit« proti »Urias Chettit«

2 Sam 24:1 »In spet se je razvnela jeza Gospodova nad Izraelom in je Davida napeljala proti njim« v primerjavi z »In Gospod je spet razvnela svojo jezo nad Izraelom in je Davida napeljala proti njim«

2 Sam 24:2 »Joab, poveljnik vojske« (masoretska verzija) v primerjavi z »Joab in poveljniki vojske« (Septuaginta)

2 Sam 24:5 »se utaborili v Aroeru južno od« (masoretska verzija) proti »začeli so iz Aroera« (Septuaginta)

2 Sam 24:6 »v deželo Tahtim-hodši« v primerjavi z »v deželo Hetitov« (Septuaginta)

2 Sam 24:9 »V Izraelu 800.000 … v Judovini 500.000« (tako masoretski tekst kot Septuaginta) v primerjavi z »v Izraelu 900.000 … v Judovini 400.000« (Jožef Flavij in lucianska družina Septuaginte)

2 Sam 24:10 »In ko je preštel ljudstvo, ga je srce Davida udarilo.« v primerjavi z »In srce Davida ga je udarilo, potem ko je preštel ljudstvo«

2 Sam 24:13 »sedem let« (masoretski) v primerjavi z »tri leta« (Septuaginta, 1 Kron 21:12; to v tem kontekstu daje več smisla)

2 Sam 24:17 »Storil sem krivico« (masoretski prevod, večina Septuaginte) v primerjavi z »Jaz, pastir, sem storil zlo« (4QSam(a), Alexandrinus) (1 Kronika 21:17 pravi: »Storil sem zlo«)

Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove Literal Translation, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C. L. Brentona The Septuagint: Greek and English. Uporabljeni so bili tudi The Expositor's Bible Commentary ter opombe v biblijskih izdajah NASB, NIV, NKJV, NRSV in JPS.

Če ni drugače navedeno, so citati iz Svetega pisma vzeti iz Svetega pisma, Berean Standard Bible (BSB), ki je v javni domeni: https://berean.bible