< Vprašanje o Svetem pismu iz apokrifov

V: Od kod izvira izraz »apokrifi«?

O: Ko je Jeronim prevajal Sveto pismo v latinščino, so te knjige obstajale v grški Septuaginti Stare zaveze, ne pa v hebrejščini. V zgodnjih letih svojega življenja je Hieronim celotno Septuaginto sprejel kot božansko navdihnjeno, kasneje pa je za Staro zavezo kot takšne sprejel le hebrejske izvirnike, Avguštin (Pismo 71, str. 327, leto 403 n. št.) pa je Hieronima pozval, naj prevede celotno Septuaginto. Jerome je izpeljal izraz »apokrifi« iz grške besede za »skrito«, da bi jih ločil tako od »pravega Svetega pisma« kot tudi od drugih verskih spisov.

V: Kaj točno so apokrifi?

O: Obstajajo različne zbirke apokrifnih knjig. To so knjige in dodatki k knjigam, za katere tako Judje kot protestantski kristjani (skupaj z majhnim številom katoličanov) trdijo, da niso del Stare zaveze. Katoličani in pravoslavni kristjani na splošno trdijo, da so del Stare zaveze, čeprav se pogosto šteje, da imajo nižji status. Dejansko obstajajo vsaj štirje seznami apokrifnih knjig: 11 knjig, ki jih danes priznava katoliška cerkev, 14 knjig, ki jih priznava pravoslavna cerkev, prvotna (iz leta 1611) Biblija kralja Jakoba ter katoliška cerkev skozi večino svoje zgodovine. Tukaj je seznam z napakami in številom strani v angleščini.

Če želite mnoge od njih prebrati sami, lahko obiščete (neaktivno) spletno stran wesley.nnc.edu/noncan/acts.htm.

Jeremijevo pismo je priloženo Baruku in se v katoliški Bibliji ter prvotni verziji Kralja Jakoba šteje za 6. poglavje Baruka. V revidirani standardni verziji je to samostojno pismo.

Upoštevajte, da se katoličani in protestanti strinjajo, da apokrifne knjige vsebujejo napake. 1. Esdras je bil v nekaterih, a ne v vseh izvodih Septuaginte. Med Mrtvomorskimi zvitki so bili tako hebrejski kot grški izvodi Stare zaveze iz Septuaginte, vendar le dve apokrifni knjigi. (Sirah in Tobit.) Ker najzgodnejši popolni izvodi Septuaginte izhajajo iz četrtega stoletja, knjiga *When Cultists Ask* (str. 287) poudarja, da ni gotovo, kdaj pred četrtim stoletjem so bile apokrifne knjige vključene v Septuaginto.

V: Koliko različnih zbirk apokrifnih knjig obstaja v cerkvah?

O: Obstaja vsaj štiri različne zbirke apokrifov.

Katoliška: 1. in 2. Makabejska knjiga, Baruh, dodatki k Danielu, Ekleziastik (Sirah), dodatki k Esteri, Judita, Jeremijevo pismo v Baruhu, Tobit, Modrost Salomona.

Slovanska pravoslavna: Enaka kot katoliška apokrifna dela, poleg tega pa še 2. Esdra, 3. Esdra, 3. Makabejska knjiga, Manasejeva molitev in Psalm 151.

Grška pravoslavna: Enako kot katoliški apokrifi, poleg tega pa še Molitev Manaseja, Psalm 151, 1. Esdra ter 3. in 4. Makabejska knjiga (4. Makabejska knjiga v prilogi).

Zgodovinska koptska: 1., 2. in 3. Makabejska knjiga, Baruh, dodatki k Danielu, Ekleziastik (Sirah), dodatki k Esteri, Judita, Jeremijevo pismo, Psalm 151, Tobit, Modrost Salomon. Vendar je koptska cerkev pod vodstvom Cirila V. (1874–1927) te knjige zavrnila kot del Svetega pisma. Za več informacij glej Koptsko enciklopedijo, 1. zvezek, str. 161.

Protestanti pa imajo, v nasprotju s tem, enako Staro zavezo kot Judje, razen glede vrstnega reda in razdelitve knjig. Vse zgoraj navedene cerkve se strinjajo glede knjig protestantske/judovske Stare zaveze.

V: Od kod izvirajo apokrifne knjige?

O: Apokrifne knjige Septuaginte so se prvič pojavile po prevodu Stare zaveze v grščino okoli let 200–100 pr. n. št. Ta prevod, imenovan Septuaginta, je bil dobro opravljen za Pentatevho, za nekatere preroške knjige pa ne tako dobro. Judje v Palestini jih nikoli niso imenovali Sveto pismo. Grško govoreči Judje in kristjani zunaj Palestine so domnevali, da gre za Sveto pismo, saj so bile vključene v Septuaginto.

Ko je zgodnji krščanski menih Jeronim prevajal Staro zavezo iz hebrejščine v latinščino, se je moral soočiti z vprašanjem: »Ali naj te knjige vključi ali ne?« V zgodnjih letih je menil, da bi jih moral, kasneje pa je za Staro zavezo sprejel le hebrejske izvirnike.

Leta 90 n. št. je judovski koncil, ki se je sestal v mestu Jamnia, iz Stare zaveze izključil vse razen tistih spisov, ki jih danes sprejemajo Judje in protestanti. V Jamnii je potekala razprava o knjigah Rut, Ester, Visoki pesmi in Pridigarju, vendar so bile vse sprejete. Med kristjani ni bilo soglasja o apokrifih, dokler se Avguštin ni zavzel zanje na koncilu v Kartagini leta 397 n. št. Ta dela so bila v Svetih pismih, ki so jih uporabljali kristjani, več kot 1.100 let. Tudi Biblija kralja Jakoba iz leta 1611 jih je prvotno vključevala. Po protestih puritanov so bila izključena od leta 1644 naprej.

Več o kanonu Stare zaveze in apokrifih si preberite v »Today’s Handbook«, str. 36–42.

V: Kateri so najstarejši ohranjeni izvodi apokrifnih knjig?

O: Med zvitki iz Mrtvega morja so fragmenti petih zvitkov knjige Tobit (štirje v aramejščini in eden v hebrejščini) ter dveh, ki vsebujeta knjigo Sirach. Zvitek iz Masade vsebuje Siraha 39,27–44,17c v hebrejščini, kot navaja publikacija »Odgovori na 101 vprašanj o zvitkih iz Mrtvega morja«, str. 25. Tam je tudi navedeno, da so bili v jami št. 4 zvitki iz Mrtvega morja z fragmenti.

Vaticanus (325–350 n. št.) vsebuje apokrifne knjige, razen Makabejskih knjig. Alexandrinus (okoli 450 n. št.) vsebuje celotno apokrifno literaturo, vključno s 3. in 4. Makabejsko knjigo (zgodnjo različico, ne le sodobno katoliško različico). Sinaiticus (340–350 n. št.) vsebuje Tobita, Judito, 1. in 4. Makabejsko knjigo, Knjigo modrosti in Siraha.

V: Koliko od knjige Tobit je v zvitkih iz Mrtvega morja iz jame št. 4?

O: Če združimo verze iz petih različnih zvitkov, navedenih v knjigi The Meaning of the Dead Sea Scrolls, str. 424–425, so ohranjeni naslednji verzi: Tobit 1:17, 19–22; 2:1–3, 10–11; 3:3, 4?, 5–15, 17; 4:2–9, 21; 5:1, 2, 9, 12–14, 19–22; 6:1–19; 7:1–11, 13; 8:17–19, 21; 9:1–4; 10:7–9; 11:10–14; 12:1,18–22; 13:1–4,13–14,18; 14:1–7,10.

Glej knjigo The Meaning of the Dead Sea Scrolls, str. 424–425, kjer so opisani posamezni rokopisi, ter fotografijo odlomka iz knjige Tobit 6:12–7:10 v rokopisu 4Q197 na str. 184.

V: Koliko besedila knjige Ekleziastika (Siraha) je bilo najdeno med rokopisi iz Mrtvega morja in v Masadi?

O: V Kumranu je bila v jami 2 najdena zvitka s Sirachom 1:19–20 ali 6:14–15 (identifikacija ni gotova) ter 6:20–31.

V Masadi so našli Ekleziastika 39:27–28c, 29–32; 40,10–19, 28–30; 41,1–22; 42,1–25; 43,1–25 (brez 26–28), 29–30; 44,1–17; 51,1–11, 23 (13–20, 30 v Septuaginti).

V: Kdaj je katoliška cerkev uradno priznala 11 knjig apokrifov?

O: Ko so nekateri katoliški teologi in vsi protestantski reformatorji izključili apokrifne knjige iz Svetega pisma, je leta 1546 n. št. ukrepal katoliški Tridentinski koncil. Poleg tega, da je s svojo avtoriteto obsodil Luthra na pekel, je koncil uradno priznal vse knjige Kartaginskega koncila kot del Svetega pisma – razen Molitve Manasesa ter 1. in 2. Esdre. (Nekatere katoliške Biblije imenujejo Ezro in Nehemijo 1. in 2. Esdra, kar spremeni 1. in 2. Esdra v 3. in 4. Esdra.) Zato je današnja katoliška apokrifska zbirka za tri knjige krajša od apokrifov, ki so prevladovali skozi večino zgodovine, in od tiste, ki jo danes uporabljajo vzhodno-pravoslavne cerkve.

V: Kakšno je uradno stališče anglikanske in episkopalne cerkve do apokrifov?

O: Nahajata se nekje na sredini med protestantskim in katoliškim/pravoslavnim stališčem. V skladu s VI. členom Tridesetih devetih členov Anglikanske cerkve se te knjige berejo »kot zgled za življenje in pouk o obnašanju«, vendar jih Cerkev »ne uporablja za utemeljevanje kakršne koli doktrine«.

V: Kakšno je uradno stališče luteranskih cerkva do apokrifov?

O: V skladu z luteransko spletno stranjo www.lcms.org je »Martin Luther apokrifne knjige obravnaval kot ‚koristna zgodovinska‘ dela, s katerimi bi morali biti kristjani seznanjeni in ki bi jih bilo treba občasno brati tudi v javnem bogoslužju. Vendar niti Luther niti luteranska cerkev teh spisov nikoli nista obravnavala kot kanonične – tj. kot del navdihnjene in brezhibne Božje besede –, saj ne izpolnjujejo meril, ki jih je mogoče razbrati iz samih Svetih pisem glede tega, kaj sestavlja knjige, ki pripadajo kanonu Svetih pisem.«

V: Zakaj nekateri trdijo, da apokrifne knjige sodijo v Sveto pismo?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Apokrifi so bili vključeni v prevod Stare zaveze, imenovan Septuaginta. Apokrifi iz Septuaginte so bili potrjeni na Kartaginskem koncilu leta 397 n. št. in na katoliškem Tridentinskem koncilu leta 1546. Katoliška in pravoslavna cerkev sta jih obravnavali kot Sveto pismo.

Ugovor: Če je bil Tridentinski koncil prav, ko je razglasil prejšnjo tradicijo za napačno glede treh dodatnih knjig, se lahko tradicija moti tudi glede drugih. Tridentinski koncil se je dejansko sestal v dveh mestih: Trentu in Bologni. Ker se zdi, da ga je spremljala bubonska kuga, bi mnogi Trident videl kot razlog, da ga NE sprejmejo.

2. Mnogi zgodnji krščanski voditelji so ga poučevali kot sveto pismo. Med njimi so: Ambrož, Avguštin, Klement Aleksandrijski, Klement Rimski (Holofernes iz Knjige Judite v 1. Klementovem pismu, poglavje 55), Hipolit, Irenej, Laktancij, Origen, Patrik, Sulpicius Severus, Tertulijan, Ciprijan in Teodot. Ali so se vsi ti možje motili?

Ugovor: Mnogi zgodnji krščanski voditelji niso verjeli, da gre za svetopisemsko besedilo. Med njimi so: Ambrož, Amfilohij, Atanazij, Ciril Jeruzalemski, Gregor Nazianški, Jeronim in Julij Afričan (vsaj kar zadeva Suzano). Tudi Judje Jožef Flavij in Filon so jih zavrnili. Mnogi drugi, kot je na primer Justin Mučenik, so napisali obsežna dela, vendar jih niti enkrat niso citirali. Ambrož je bil protisloven. Celo mnogi, ki so jih podpirali, kot je Avguštin, so verjeli, da so bili navdihnjeni v manjši meri.

3. Ker Božja resnična beseda ostaja nespremenjena in ker so apokrifi v nekaterih Biblijah neprekinjeno prisotni že 2.100 let, nobena od edinstvenih doktrin apokrifov (molitve za mrtve itd.) ni izkrivila Božje besede. Ker bi bilo Božje razodetje bistveno drugačno, če bi bile te doktrine izključene v primerjavi z vključitvijo, in ker Božje besede ni mogoče pokvariti (bistveno spremeniti), morajo biti te doktrine in apokrifi resnični.

Ugovor: Apokrifi so bili dodatki k Svetemu pismu, ne pa njegova izkrivljanja. Razlikovanje med apokrifi je bilo vedno znano. Trajnost Božje besede pomeni, da bo Njegova resnica vedno prisotna; člani sekt ves čas izdelujejo ponarejene izvode Svetega pisma.

Sklep: Ko cerkev spregovori, je razmišljanje končano. Ker tako katoliška kot pravoslavna cerkev trdita, da so različne apokrifne knjige sveto pismo, kdo smo mi, da bi z našimi osebnimi mnenji dvomili v pravo cerkev?

V: Kateri pisci zgodnje Cerkve so citirali katere apokrifne knjige?

O: Tukaj je seznam tega, kar sem našel.

Cr 1. Klement (iz Rima) (16 strani) 96–98 n. št.

Ba Pismo Barnaba (13 strani) okoli 70–130 n. št.

Pa Papias, učenec Janeza (3 strani) 110–113 n. št.

Ig Ignac (21 strani) okoli 110–117 n. št.

Di Didache (6 strani) okoli 60–120 n. št.

Dg Pismo Diognetu (6 strani) okoli 130–200 n. št.

Po Polikarp, učenec Janeza (4 strani) okoli leta 150 n. št.

JM Justin Mučenik (119 strani) okoli 138–165 n. št.

He Pastir Hermasa (47 strani) okoli 115–155 n. št.

Te Teofil [Antiohijski] (33 strani) 168–181/188 n. št.

Me Melito iz Sardisa (11 strani) 170–177 n. št.

Ae Atenagoras (34 strani) okoli leta 177 n. št.

Ir Irenej iz Lyona (264 strani) 182–188 n. št.

Te Tertulijan [Rim] (854 strani) 198–220 n. št.

CA Klement Aleksandrijski (424 strani) 193–217/220 n. št.

Hi Hipolit (233 strani) 225–235/6 n. št.

Ali Origen (622 strani) 230–254 n. št.

JA Julius Africanus [po imenu Neh, Dan, namig na Ex] 232–245 n. št.

Nv Novatian (39 strani) 250–257 n. št.

an Traktat proti Novatianu (7 strani) okoli leta 255 n. št.

in Razprava o ponovnem krstu (11 strani)

Prim. Kiprijan in prijatelji (270 strani) okoli 246–258 n. št.

W = Knjige ali citati, navedeni po imenu ali avtorju

G = Omenjeno kot Božja beseda + citirano

B = Omenjeno kot svetopisemski citat ali citirano + »tako je zapisano«

m = mešano

Q = citat enega ali več verzov. ½ = citat polovice verza

A = aluzija. – = brez sklicevanja X = izključeno

V: Katere apokrifne knjige je Ciprijan konkretno citiral?

O: Ciprijan je bil škof v Kartagini od okoli leta 246 do svoje mučeniške smrti leta 258 n. št. Ciprijan v svojih citatih skoraj vedno navaja knjigo, iz katere izvira citat. V 12. razpravi, 3. knjigi, citira (v navedenih poglavjih) iz »Makabejcev« (za 1. in 2. Makabejsko knjigo) (4, 15, 53), iz »Ekleziastika« (6, 12, 20, 35, 51, 61, 96, 109, 110), iz »Tobija« (62), iz dodatkov k »Danielu« (20) ter iz »Modrosti Salomona« (15, 56, 59). Samo v 12. razpravi je Ciprijan neposredno citiral tudi vsako posamezno knjigo Novega testamenta, razen Marka, 2. Tesaloničanom, Filemonu, Hebrejcem, Jakobu, 2. in 3. Janezu ter Judu.

V: Zakaj nekateri trdijo, da apokrifi ne sodijo v Sveto pismo?

O: Obstaja vsaj šest razlogov.

1. V Novi zavezi je okoli 260 citatov iz Stare zaveze in okoli 370 aluzij, vendar ni niti enega citata iz apokrifov. (Nova zaveza sicer citira grške pesnike in psevdoepigrafe.) Torej bi, če bi se opirali le na citate, grški pesniki imeli več dokazov, da so sveto pismo, kot pa apokrifi. Vsi bi sprejeli apokrifne knjige kot sveto pismo, če bi to rekel Jezus. A tega ni nikoli storil.

Ugovor: Novo zaveza ne citira niti iz knjig Estere, Pridigarja ali Visoke pesmi.

2. Judovski koncil v Jamni leta 90 n. št. je izključil apokrifne knjige. Jezus nikoli ni kritiziral farizejev, ker niso verjeli v apokrifne knjige.

Ugovor: V Jamnii so se zbrali Judje, ne kristjani.

3. Tudi mnogi kristjani v srednjem veku in v času reformacije niso verjeli, da gre za Sveto pismo. Med njimi so: papež Gregor Veliki (1. Makabejska knjiga), kardinal Kajetan (1469–1534), eden najpomembnejših katoliških teologov, John Wycliffe, John Calvin, Martin Luther in Ulrich Zwingli. Če so apokrifi Sveto pismo, potem so se vsi ti v tej točki motili.

Odziv: Zwingli ni sprejel Razodetja kot svetega pisma. Luther je ob primerjavi doktrinarne vrednosti (ne kanoničnosti) Jakobovega pisma dejal: »…to so knjige, ki ti razkrivajo Kristusa in te učijo vsega, kar je nujno in blagoslovljeno, da veš, četudi ne bi nikoli videl ali slišal nobene druge knjige o veri. Zato je Jakobovo pismo v primerjavi z njimi popolnoma nepomembno pismo, saj v njem ni ničesar evangelijskega.«

4. Zgodba o Suzani, dodana knjigi Daniela, temelji na dveh besednih igrah. Besedi »holm« in »razžagati« se v grščini slišita podobno, prav tako pa se podobno slišita tudi besedi »raztrgati« in »mastika«. Vendar se besede zvenijo podobno le v grščini, NE pa v hebrejščini. To pomeni, da so to sestavili govorci grščine, Judje pa niso govorili grško še stoletja po Danielovi smrti. Julij Afričan (okoli leta 240 n. št.) je sprva verjel, da so apokrifi Božja beseda. Potem je to opazil in spremenil svoje mnenje ter o tem napisal pismo Origenu.

Ugovor: Ne vemo, kaj je »holm-tree« ali »mastich-tree«, in morda tega ne bi prepoznali niti grško govoreči. Morda so prevajalci ohranili imena kot besedne igre, namesto da bi uporabili imena dreves, ki jih Grki tako ali tako morda ne bi prepoznali.

5. Apokrifi kot Božjo besedo poučujejo stvari, ki jih nikjer drugje ne najdemo. Na primer:

Angel po imenu Uriel v 2. knjigi Esdre

Dajanje miloščine rešuje pred smrtjo in odpravi vsak greh. Tobit 12:9 in Tobit 14:12.

Dobra duša je pripadla Salomonu. Modrost 8,19–20

Telo obremenjuje dušo. Modrost 9,15

Kdor časti svojega očeta, odplača grehe. Sirah 3,3

Bog ni bil neveden, da je bil izvor nekaterih zlo. Modrost 12:10

Zato jim je Bog dal priložnost za pokoro, ki pa je niso izkoristili.

»Nihče [Bog] ni dal nikomur moči, da bi oznanjal njegova dela; …« Sirah 18,4

Nikoli ne uporabljaj prevare (Sirah 7:13) v nasprotju z zavajanjem ljudi v Božjem imenu (Judita 9:10, 13).

Loči se od svoje žene, če ti ne posluša. Sirah 25:26

»Kajti iz oblačil prihaja molj, iz ženske pa ženska hudobija. Boljša je hudobija moškega kot ženska, ki dela dobro; in prav ženska prinaša sramoto in sramotno slavo.« Sirah 42,13–14

»Vino je za ljudi kot življenje, če ga piješ zmerno. Kaj je življenje za človeka brez vina? Ustvarjeno je bilo, da osrečuje ljudi.« Sirah 31:27

»Razvajaj otroka, in te bo prestrašil; igraj se z njim, in ti bo povzročal žalost.« Sirach 30:9

»Govori, ti, ki si starejši, saj je to primerno zate, a z natančnim znanjem in ne prekinjaj glasbe.« Sirah 32,3

»Sin moj, ne živi kot berač; bolje je umreti kot prosjačiti.« (in tako naprej) Sirah 40,28–30.

Jeremija, čeprav mrtev, moli za Jude. 2. Makabejska knjiga 15:12–16

Moliti moramo za mrtve. 2. Makabejska knjiga 12:44

Jeremija je odnesel šotor in skrinjo v jamo v gori, od koder je Mojzes videl Kanaan. 2. Makabejska knjiga 2:1–16

Zbiranje denarja in pošiljanje tega v Jeruzalem kot žrtvovanje za grehe tistih, ki so umrli. 2. Makabejska knjiga 12:39–46

Mrtvi, ki so odrešeni, a jih je treba osvoboditi grehov (v očistnici?). 2. Makabejska knjiga 12:42, 46

Ugovor: Katolik bi lahko rekel, da bi morali vsi kristjani verjeti v to.

6. Ker je Božja beseda resnična, apokrifi pa vsebujejo naslednje dokazljive neresnice, apokrifi niso Božja brezhibna beseda.

Tobija (= Tobit) je uporabil magijo (srce, jetra in žolč ribe), da bi pregnal demona. Sveto pismo pravi, da ne smemo uporabljati magije. Božji angel laže in trdi, da je Azarija, sin Ananija.

(a) Tobit 1,4–5; 1,11–13 in 14,1–3 navajajo, da je Tobit videl upor severnih plemen (931 pr. n. št.) in da je bil skupaj z Neftalijem izgnan v Ninive (740 pr. n. št.), vendar je živel le 102 let.

(b) V Tobitu 1,14 je mesto Rages bilo del Medije in nikoli ni bilo del Asirskega imperija.

(c) V Tobitu 6,1 so odšli iz Ninive do reke Tigris, nato pa proti vzhodu v Rages (Ragae). Ninive ležijo ob reki Tigris, zato jim ni bilo treba iti do reke, da bi se odpravili proti vzhodu.

(d) Nebukadnezar in Ahasveros nista uničila Ninive, ampak sta jo leta 612 pr. n. št. uničila babilonski kralj Nabopolasar in medijski kralj Kjaksar (Tobit 14:15).

(e) Sennaherib ni bil sin Salmanasarja, ampak Sargona II. (Tobit 1:15).

V delu »Bel in zmaj« (dodanem k knjigi Daniela) je omenjen sodobni prerok Habakuk v Judeji. Vendar je Habakuk živel že desetletja prej.

Judita: Ni jasno, kje je bila napisana Knjiga Judite. V knjigi je vsaj štirinajst napak, ki zajemajo napačne podatke o ljudstvu in geografiji Asirije, Babilona, Perzije ter celo grobe napake v zvezi z geografijo Izraela.

(a) Nebukadnezar je bil kralj Babilona, ne Ninive.

(b) Ni bil kralj Asircev, ampak Babiloncev.

(c) Nikoli ni oplenil mest Ekbatane ali Ragae.

(d) Asirci in Babilonci se niso zanašali predvsem na svojo konjenico.

(e) Babilonski in asirski vladarji so želeli, da bi ljudje častili njihove bogove, ne pa njih samih (za razliko od poznejših Rimljanov in Perzijcev).

(f) Judje se v času Asircev ali Babiloncev še niso vrnili iz izgnanstva.

(g) Moabci in Amonci so bili potomci Lota; niso bili Kanaanci.

(h) General Holofernes in njegova obsežna vojaška kampanja v Palestini sta zgodovini in arheologiji neznana.

(i) Nikoli ni bilo najdeno mesto z imenom Betulija, opremljeno s stolpi, na ravnini Esdraelon blizu Dothana, ki bi bilo sposobno upreti se 132.000 vojakom.

(j) Balbaim ni bil nikoli odkrit.

(k) Tudi Cyamona še nikoli niso našli.

Katoliška Biblija »Novo Jeruzalem« v uvodu celo pravi: »Zlasti Knjiga Judite kaže popolno ravnodušnost do zgodovine in geografije.«

Dodatki k Esteri: (a) Mordokaj je bil ujet s strani Nebukadnezarja (597 pr. n. št.), vendar je bil na dvoru Artakserksa v kraljevem 2. letu (~130 let kasneje). To je v nasprotju z osnovnim delom knjige Estere.

(b) Haman je bil Agagovec (Estera 3:1), ne Makedonec (Dodatki k Esteri 16:10).

Sirah: (a) Ne spominjaj se mrtvih (Sirah 38:21–23) v nasprotju z molitvijo za mrtve (2. Makabejci 12:44).

Baruh: (a) Baruh v resnici ni bil v Babilonu. Baruh 1:1–2 v nasprotju z Jeremija 43:5–7.

(b) V Baruku 6:2 je zapisano, da bodo Judje služili Babilonu sedem generacij. V Jeremiju 25:11 in 29:10 je navedenih 70 let.

Dodatki k Danielu: (a) Babilonci verjetno niso častili in hranili živega bitja, podobnega dinozavru. (Dodatki k Danielu 14:23–27)

1. in 2. Makabejska knjiga: (a) V 2. Makabejski knjigi 8:20 8.000 Judov in 4.000 Makedoncev niso uničili 120.000 Galatov v Babiloniji.

(b) Manjše zgodovinske neskladnosti med 1. in 2. knjigo Makabejsko.

Odziv: Celo Katoliška enciklopedija priznava, da vsebuje napake v podrobnostih.

Sklep: Avtorji knjige Sirah (prolog) in 2. knjige Makabejcev (2:23–32; 15:38–39) nakazujejo, da niso bili navdihnjeni.

Odziv: Pisec morda ni vedel, da je bil navdihnjen.

Sklep: Ko moramo izbirati med človeškim stališčem in Božjo resnico, sledimo Bogu. Mi, ki skupaj tvorimo Pravo Cerkev, ne smemo prenehati prepoznavati in slediti Božji resnici.