< Vprašanje o Svetem pismu iz knjige Estera

V: Kakšni so morda nekateri razlogi za nastanek knjige Estera?

O: Knjiga Estere tega izrecno ne navaja, vendar lahko vidimo številne dobre razloge.

Z zgodovinskega vidika knjiga pojasnjuje izvor judovskega praznika Purim in zakaj bi morali Judje prav v tem času še posebej slaviti Boga za njegovo rešitev.

Neposreden učinek knjige je bil spodbujanje Judov, ki so se vrnili v Palestino. Obstajalo je močno nasprotovanje obnovi templja, ta knjiga pa je pokazala Božjo zaščito Judov.

Pomembna lekcija je tudi, da je naključje pod Božjo vladavino. Bog ima namen za vse, kot kaže Estera 2,1–18. Vasti/Estera, zarota in pozno priznanje Mordohaja, Hamanova zarota in pozno kaznovanje, Esterina pogumnost in Hamanova napaka ter rešitev Judov – vse to kaže nekoliko različne vidike tega, kako Bog uporablja tisto, kar se zdi le naključje.

Tu se kažejo vidiki Božjega značaja. Bog lahko povzroči zgodovinske dogodke prek pobožnih ljudi, vendar to ni bistvo knjige Estera. Bog je uporabil dva človeka, ki nista bila posebej pobožna, in navidezno naključne okoliščine, da bi omejil in nadzoroval zgodovino ter preprečil katastrofo. Kakor pravi Pregovori 16,33: »Žreb se vrže v naročje, a odločitev je v Gospodovi roki.«

Lahko se naučimo, da smo Bogu hvaležni ne le za to, kar vidimo, da stori, ampak tudi za to, kar prepreči, da se zgodi.

Božja previdnost je izraz, ki ima tako pozitiven vidik, ko Bog posreduje, da se stvari zgodijo, kot tudi negativen vidik, ko Bog prepreči, da se stvari zgodijo. Nekateri prav tako štejejo Estero za »tip« Cerkve.

V: Kakšen je osnutek knjige Estera?

O: Obstajajo vsaj štirje načini, kako lahko povzamemo knjigo Estera:

Štiri banketi: Prva shema se osredotoča na štiri bankete: 1) odhod Vasti, 2) v čast Esteri, 3) Estera se pripravi, 4) Purim. Če gledamo z bolj lahkotnega vidika: na začetku Vasti ni hotela biti predjed, Haman je bil besen, Judje so bili v težavah, na koncu pa je Haman dobil, kar si je zaslužil.

Hiastična struktura: (banket, Vasti, Estera, banket), (zarota, Mordohaj, Haman, Estera, Estera, Haman, Mordohaj, Judje) – Stara zaveza je polna hiasmov.

Po poglavjih: 1–2, 3–4, 5–7, 8–10

Tema:

1:1–2:20 Dve kraljici in dve banketi

2:21-4:3 Dva moža in dva zarota

4:4–9:19 Dve strategiji Hamana in Boga

9:20–32; 10 Dve bitki

V: Kako v knjigi Estera vemo, da bi morala biti v Svetem pismu?

O: V Jezusovem času so skupine Judov po vsem svetu verjele, da je knjiga Estere del Božje besede, Jezus pa je potrdil judovsko Sveto pismo. Čeprav etiopski Judje, ki so verjetno izvirali iz Salomonovega časa, niso praznovali praznika Purim, so poznali knjigo Estere in namesto tega praznovali »praznik Estere«.

Vendar je bilo nekaj izjem. Ena izmed njih so bili saduceji, ki so kot Sveto pismo priznavali le prvih pet knjig, preostali del Stare zaveze pa so šteli za manj pomembnega. Jezus jih je v Mateju 22:29 grajal, ker niso poznali niti Svetega pisma niti Božje moči.

Svitki z Mrtvega morja vsebujejo ne le številne kopije svetopisemskih besedil Stare zaveze, temveč tudi nekatere apokrifne knjige in mnoga druga dela. Vendar pa med njimi ni nobene kopije knjige Estere.

Ni dokazov, da bi bila knjiga Estere potrjena na judovskem koncilu v Jamnii (okoli leta 90 n. št.), čeprav so o njej tam razpravljali.

V zgodnji cerkvi je v 55. poglavju 1. Klementovega pisma (napisanega med letoma 96–98 n. št.) omenjena Estera. Vendar pa je 1. Klementovo pismo tik pred tem v apokrifni knjigi Judite omenilo tudi Holofernesa. Tudi v delu Stromata (193–202 n. št.) Klementa Aleksandrijskega (4:19 ) in v delu Ustave svetih apostolov (okoli leta 380 n. št.) je omenjena Estera. Po podatkih liberalnega »Anchor Bible Dictionary«, 2. zvezek, str. 635, so o Esteri pisali tudi Origen (185?–254 n. št.), Epifanij (315–403 n. št.), Ciril Jeruzalemski (umrl 386 n. št.), Hilari (355–367/368 n. št.), Rufin (345–410 n. št.), Avguštin (354–430 n. št.), Koncil v Hipu (393 n. št.) in Koncil v Kartagini (397 n. št.) so sprejeli Estero kot del Svetega pisma. Kartaginski koncil je sprejel tudi številne apokrifne knjige. Anchor Bible Dictionary prav tako poudarja, da so naslednji zanikali, da je Estera del Svetega pisma: Melit iz Sardisa (okoli leta 167 n. št.), Atanazij, znan po Nicejskem izročilu (295–373 n. št.), Gregor iz Nazianza (329–390 n. št.) in Teodor iz Mopsuestije (350?–428 n. št.).

Luther je sprejel Estero kot Sveto pismo, čeprav je dejal, da mu ni bila všeč.

V: Zakaj nekateri trdijo, da je knjiga Ester duhovno »pomanjkljiva«?

O: Tukaj je nekaj razlogov, ki jih ljudje navajajo.

1. Ni omembe Boga, čeprav je perzijski kralj omenjen 190-krat. Vendar se Božje ime (v obliki »Jah«) v Visoki pesmi pojavi le enkrat (8,6). Ni zakona, ki bi določal, da mora knjiga Svetega pisma omenjati Boga, zato to, čeprav je nenavadno, ni ugovor. V naslednjem vprašanju si oglejte, kako je Božje ime prisotno v knjigi Estere.

2. Ni omembe molitve. Vendar pa je omenjeno postenje, ki običajno vključuje molitev. Poleg tega Pesem Salomona, Pridigar, Obadja, Nahum in Rut prav tako izrecno ne omenjajo molitve, zato ta ugovor ni veljaven.

3. Ni omembe verskih elementov, kot so žrtvovanja, prehrana ali zakon.

4. Prekomeren judovski nacionalizem. Vendar bi vsak, ki bi na tej podlagi nasprotoval knjigi Estera, še bolj nasprotoval knjigam Deuteronomij, Jozue in Sodniki.

5. Maščevanje s strani Estere in Judov. Vendar pa se je maščevanje v Stari zavezi prakticiralo, kar je v skladu s Petim Mojzesovim knjigo, Jozue in Sodniki.

6. Ni citirana v Novi zavezi. Vendar pa tudi Pridigar in Visoka pesem nista citirana, Job pa je citiran le na enem mestu. Ni nobene zahteve, da mora biti knjiga Stare zaveze citirana v Novi zavezi.

Apokrifni dodatki k knjigi Estere v grški Septuaginti so te domnevne težave »odpravili«, vendar ti dodatki zagotovo niso pristni. Med dodatki in izvirno knjigo Estere obstaja vsaj šest nasprotij.

Mnogi menijo, da je pomanjkanje omembe Boga in molitve tako očitno, da ni šlo za naključje. Obstaja več mnenj o tem, zakaj je tako.

Ker Judje v Perziji v tem času niso živeli po Božji volji, se ime Boga zaveze ni povezovalo z njimi, ali pa je odsotnost Božjega imena knjigo zaščitila pred poganskim plagiatorstvom in zamenjavo imena z imenom poganskega boga.

V: Ali je v knjigi Estera navedeno Božje ime?

O: Da, je, vendar v skriti obliki. Na štirih ključnih točkah pripovedi (1:20 , 5:4;5:13 ; 7:7) se YHWH pojavi v akrostični obliki, dvakrat naprej in dvakrat nazaj.

Še en primer besednega akrostika je znameniti akrostik »Icthyus«, ki ga najdemo v zgodnjekrščanskem spisu, Sibillinskih preroštvih 8:217–50.

Tukaj je še en primer. V »Navodilih Commodianusa«, poglavje 80, str. 218, piše: »Vse stvari ne morem razumeti v majhnem traktatu; radovednost učenjakov bo v tem našla moje ime.« Opomba pod črto pravi, da če preberemo začetnice besed nazaj, najdemo ime Commodianus Mendicus Christi.

Estera 4:14 je prikrito sklicevanje na Boga. Z drugimi besedami, najbolj naravno bi bilo, da bi tukaj vstavili besedo »Bog«, vendar se je avtor očitno vzdržal tega.

V: Kateri zunajbiblijski dokazi obstajajo v knjigi Estera o dogodkih in osebah v tej knjigi?

O: Mnoge stvari to potrjujejo, čeprav zunajbiblijska zapisana zgodovina o drugih molči.

Kserkses je grško (in sodobno) ime, ki so ga dali kraljem, ki so jih Perzijci poznali kot »Khshayarsha«. V hebrejščini je bilo to Ahashwerosh, podobna pisava, le da z »A« na začetku, kar je v naših Biblijah »Ahasuerus«.

Kraljico Vasti je mogoče povezati verjetno z isto kraljico, ki jo je Herodot poznal kot Amestris, če predpostavimo nekaj fonetičnih sprememb.

Mordecai je bilo ime, ki se je pojavilo v aramejskih pismih, čeprav to ni isti Mordecai. V tem obdobju je bilo verjetno vsaj štiri uradnike z imenom Mordecai. »Marduka« je omenjen na tablici iz Borsippe v sodobnem Iraku. Bil je računovodja, ki je v zadnjih letih Dareja ali v zgodnjih letih Kserksesa opravil inšpekcijski obhod po Susi. Odkritih je več kot 30 tablic, ki segajo v obdobje med letoma 505 in 499 pr. n. št., z imenom »Marduka« ali »Marduku«, ki se lahko nanaša na do štiri osebe. (Med njimi so PF 81, 412, 489, 790, 863, 941, 942, 991, 1183, 1236, 1581, 1858, PT1, 84). V 2. knjigi Makabejcev15:36 se Purim imenuje »Dan Mordokaja«.

Druga imena najdemo na različnih napisih, na primer Hamanov sin Farshandata (Psrndt). Naslednja imena imajo vzporednice v elamskih besedilih iz Persepolisa: evnuhi Mehuman, Bigta, Karcas, Hatach, svetovalci Meres, Marsena in Memukan, Hamanov oče Hammedata ter Aridai in Aridata/Aridatath, Hamanovi sinovi.

Črka »ai« v imenu Vaizatha, Hamanovega sina iz Estere 9:9, bi se pred vladavino Kserksesa izgovarjala kot »ai«, v času vladavine njegovega sina Artakserksa pa kot »e«, kar omogoča precej natančno datiranje knjige Estere.

Trdnjava v Susi je bila po napisu požgana v času Kserksovega sina. Kasnejši pisec verjetno ne bi vedel za to trdnjavo.

V: Kje so v tem času živeli Judje v knjigi Ester?

O: Okoli 50.000 Judov se je leta 538 pr. n. št. pod vodstvom Kira I. vrnilo v Judovo. Mnogi drugi so ostali znotraj Perzijskega cesarstva, kot sta bila Estera in Mordohaj. Drugi Judje so pred izgnanstvom pobegnili v Egipt. Perzijci so druge Jude, najemnike, zvestne Perziji, poslali na otok Elefantina na južni meji Egipta, da bi se ubranili pred invazijo Etiopijcev. Drugi Judje so odšli še dlje na zahod. Judje so bili prisotni v Mali Aziji, Grčiji, Italiji in južni Franciji. V Indiji obstaja pleme, ki danes šteje približno 15.000 ljudi, imenovano Bene Israel. Trdijo, da so potomci Jakoba. Drugi pravijo, da niso, ampak da so bili zgodnji spreobrnjenci v judaizem. V Etiopiji že več kot 2.000 let živijo črnci judovske vere, vendar so to spreobrnjenci v judaizem.

V: Kaj vemo o mestu Susa in deželi Elam iz knjige Ester, razen tega, kar piše v Svetem pismu?

O: Susa je dobro raziskano mesto, sodobna izkopavanja pa so se začela leta 1851.

Geografsko leži Susa na rodovitni ravnini, ki jo napajata dve reki. Nahaja se 150 milj severno od Perzijskega zaliva. Podnebje je večino leta prijetno, vendar lahko julija in avgusta temperatura doseže do 140 stopinj F. Kuščarji in kače, ki sredi dneva prečkajo puščavo, se spečejo do smrti. Elam je precej velik, obsega 42.000 kvadratnih milj, kar je približno toliko kot Danska. Tam je živelo več plemen, med njimi Elamiti, Semiti, Messabati, Cissi (Kassi), Mardijci in kasneje Perzijci.

Arheologi navajajo, da je bila Susa naseljena že okoli leta 3500 pr. n. št., kar pomeni, da je enako stara kot sumerska civilizacija.

Susa je bila vojaška prestolnica Elama.

2700 pr. n. št. Enmebargesi iz Kiša premaga Elam.

2400 pr. n. št. Eannatum iz Lagasha napade Elam.

2350 pr. n. št. Sargon iz Agade osvoji Elam.

2280 pr. n. št. Elam vdre v Babilonijo, med Elamom in Naram-Sinom iz Agade pa je sklenjen mirovni sporazum. (najstarejši znani meddržavni sporazum)

2067 pr. n. št. Mesto-država Ur premaga Elam.

2004 pr. n. št. Elamiti uničijo Ur, manj kot 50 let po tem, ko ga je zapustil Abram.

1764 pr. n. št. Hammurabi iz Babilona premaga Elam.

okoli 1330 pr. n. št. Kasiti osvojijo Elam.

1160 pr. n. št. Elamiti premagajo Kasite v Babilonu in si prisvojijo Hamurabijev zakonik.

1120 pr. n. št. Nebukadnezar I. napade Suso.

720 pr. n. št. Pri Jamutbalu se Elamci in Babilonci združijo v boju proti Asircem. Obe strani trdita, da sta zmagali.

704 pr. n. št. Pri Kisu Asirci premagajo Babilonce in Elamite.

695/694 pr. n. št. Asirska flota napade Elam.

695/694–689 pr. n. št. Elamiti in Babilonci se združijo v boju proti Asircem. Uničenih je bilo 34 elamitskih mest.

645/640 pr. n. št. Asirci so prvič prevzeli nadzor nad Elamom, ko je asirski kralj Ašurbanipal oplenil Suso. Susa je bila skoraj popolnoma zapuščena.

Perzijci so se postopoma naselili na tem območju in se pomešali s prvotnimi Elamci. Susa je postala ena od prestolnic Perzijskega cesarstva. Prestolnic je bilo več, saj cesarji poleti niso želeli ostati v Susi.

331 pr. n. št. Aleksander je osvojil Suse in si prisvojil njihov zaklad. Našel je 9.000 talentov (270 ton) zlata in 40.000 talentov (1.200 ton) srebra, ki so bila preprosto nakopičena.

Etnično gledano Elamiti prvotno niso bili Semiti. Vendar so se od Sargonovih časov naprej v Elamu naseljevali Semiti, zaradi česar se je območje »semitiziralo«. Mnogi Elamiti so zapustili svojo domovino in bili izgnani v Samarijo v Palestini. Ko so Perzijci zavladali Susi, so se Susijci uprli, vendar so jih Perzijci kasneje asimilirali.

V: Kateri dve reki sta v knjigi Ester tekli v bližini Suse?

O: Viri se ne strinjajo. Susa je bila zgrajena na vzhodnem bregu ene reke in nekoliko zahodno od druge. Kanal ju je povezoval. Razmere zapleta dejstvo, da je ime kanala sčasoma začelo pomeniti tudi vzhodno reko.

V: Kaj vknjižnici Ester 1 vemo o Vasti poleg tega, kar piše v Svetem pismu, in zakaj bi se Ahasveros želel je znebiti?

O: Vasti je verjetno ista oseba kot Amestris, ki jo omenja grški zgodovinar Herodot. Vasti je bila vplivna in maščevalna. Ko je Kserkses daril obleko, ki jo je izdelala Amestris, hčerki žene svojega brata, se je Amestris razjezila. Na banketu, ko je Kserkses privolil, da ji izpolni katero koli željo, je Amestris dala ubiti tisto žensko, kasneje pa še pohabiti njeno mater.

V: Ali v Est 1,3–8 obstajajo kakšni zunajbiblijski dokazi za to gostijo?

O: Da. Kserkses je bil na splošno vladar, ki je rad praznoval in pil. Estera 1,3 izrecno navaja, da se je to zgodilo v tretjem letu njegovega vladanja. To je bilo isto obdobje, ko je Kserkses zbral svoje poveljnike na »načrtovalni zabavi za invazijo na Grčijo«. Kserkses je zapustil Suso aprila leta 481 pr. n. št. Estera 3:1 nakazuje, da je minilo precej časa, Estera 3:7 pa se nanaša na dvanajsto leto vladanja Ahasvera. Kserkses je bil na bojišču do svojega sedmega leta vladanja, po porazu pri Salamini in Platajah.

Grški zgodovinar Herodot, ki ni bil preveč prizanesljiv, trdi, da so bili Perzijci znani po tem, da so odločitve sprejemali v pijanem stanju (Herodot 1.135). Različni gostje so morda prihajali in odhajali, saj so imeli druge obveznosti, toda zamislite si kralja, ki je bil na zabavi prisoten kar 180 dni! Herodot navaja, da je Kserkses za načrtovanje invazije na Grčijo potreboval štiri leta.

Na precej zgodnejšem praznovanju v Asiriji v 9. stoletju pr. n. št. je bilo 69.574 gostov (Fuerst, str. 45). Zgodovinar Ktesias je zapisal, da so Perzijci na enem od poznejših banketov gostili 15.000 ljudi hkrati.

V: Kaj v Est 1,8 pomeni izraz »v skladu z zakonom«?

O: To pomeni zakon Medijcev in Perzijcev. Od perzijskega kralja se ni pričakovalo, da bi poznal in spoštoval judovski zakon, ki tega ni omenjal.

V: Zakaj je v Est 1,11–12 kralj želel, da bi Vashti prišla ven?

O: Po perzijskih običajih so se ženske in moški morda udeleževali istega praznovanja, toda v tem primeru so ženske imele ločeno praznovanje od moških. Očitno je Kserkses želel drugim moškim pokazati svojo »trofejo«. Kserkses I. očitno ni imel veliko spoštovanja do Vasti. Razkazoval je vse svoje druge posesti, ki jih je imel, zakaj torej ne bi razkazal tudi nje? Vendar so perzijski običaji narekovali, da morajo biti ženske v javnosti zakrite, in Vasti ni hotela ubogati pijanega kralja ter razkazovati svoje lepote pred pijanimi moškimi.

V: Kakšna je v Est 1,11–22 razlika med kraljevim pogledom na vodstvo moža nad ženo in biblijskim naukom?

O: Najprej kraljev pogled, nato pa biblijsko učenje.

Kralj je verjel, da mu mora biti žena podrejena in mu v vsem ubogati, naj bo to dobro ali slabo.

Tudi Sveto pismo v Pismu Efežanom 5,24 kaže, da naj bi se žene podrejale svojim možem. Žene naj bi poslušale svoje može »v Gospodu«. Z drugimi besedami, Božja beseda je višja od besede njihovih mož. Če torej mož prosi ali zapove svoji ženi, naj stori nekaj, kar je v nasprotju z Božjim zapovedjo, mora pobožna žena v tem primeru možu neubogati. Če ste žena v takšni situaciji, je dobro, da možu natančno pojasnite, zakaj, in da omenite, da mu ne boste neposlušne v vsem, ampak le v tem in drugih stvareh, ki so v nasprotju z Bogom. Če mož še vedno ni razumen, naj žena poišče podporo pri drugih v cerkvi.

V: Koliko prebivalcev je imelo Perzijsko cesarstvo v Est 1,20?

O: Čeprav en vir navaja 100 milijonov ljudi, je boljša ocena 50–80 milijonov ljudi. Judov je bilo približno 2–3 milijone.

V: Kakšen naj bi bil v Est 2,2–3 odnos kristjana do lepotnih tekmovanj?

O: Fizična lepota sama po sebi ni zlo, kot dokazujeta Job 42,15 in Prva Mojzesova knjiga 12,11. Vendar pa Job 31,1 in Matej5:28 kažejo, da je poželenje z očmi greh. Ženska, ki se pred moškimi razkazuje na tak način, da v njih vzbuja poželenje, greši, ker povzroča, da drugi spotaknejo.

Vendar Estera ni sodelovala v javnem lepotnem tekmovanju. Kralj je namreč izvajal izbirni postopek za dopolnitev svojega harema in izbiro nove kraljice.

V: Kaj je bil v Esteri 2:3;2:14 ; 2:21; 7:9 dvorni sluga?

O: Dvorni sluga je bil uradnik, ki je bil odgovoren za sobe. V hebrejščini je dejansko zapisano »evnuhi«. Evnuhi so bili edini moški, ki jim je bila zaupana skrb za ženske prostore. (Septuaginta navaja »dvorni sluga«.)

V: Ali je bil v Est 2,6 Mordekaj tisti, ki so ga 70 let pred tem odpeljali v sužnost iz Jeruzalema, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 467?

O: Ne. Čeprav je besedilo dvoumno, je bolj verjetno, da je bil Kish, Mordohajev praded, tisti, ki je bil pred 70 leti izgnan v Babilon. Relativni zaimek »aser« ne bi smel biti povezan z Mordohajem (prvim imenom na seznamu), ampak s Kishom (zadnjim imenom na seznamu).

V: Kaj pomenijo imena v knjigi Ester 2,7?

O: Tukaj je nekaj zanimivih stvari.

Estera: Obstajajo tri mnenja o izvoru tega imena.

1. Esther je akadijska beseda istar ali Ishtar, imenitna babilonska boginja ljubezni.

2. Esther izhaja iz perzijske besede stara, ki pomeni »zvezda«.

3. Esther izhaja iz medijske besede astra, ki pomeni »mirta«.

Hadassa je hebrejsko ime, ki verjetno pomeni »mirta«. Zdi se torej, da je medijski izvor imena Esther najverjetnejši. Vendar pa se ime Hadassa običajno izpeljuje iz besede za »mirto«, čeprav so bili predlagani tudi drugi izvori.

Mordecai je bilo babilonsko ime, izpeljano iz imena babilonskega boga vojne Marduka. Podobno je novozaveznemu imenu »Mark«, ki pomeni »iz Marsa«, pri čemer je bil Mars rimski bog vojne. Več kot 30 tablic v Susi in ena tablica v Borsippi omenjajo do štiri perzijske uradnike z imenom »Marduku« ali »Marduka«.

Elamiti so imeli glavnega boga po imenu Humman (ali pa In-Susinak), katerega žena je bila Kirisha. Elamitska boginja se je imenovala »Mashti«.

V: Ali je bila Estera v Est 2,7–8 prav, da se je v to vpletla?

O: Kralj Kserkses je morda obžaloval svojo nepovratno odločitev, da je odpravil Vasti, vendar je izdal nepremembljiv odlok.

Sveto pismo ne navaja, ali je imela kakšno izbiro, niti ne pravi, da bi morala storiti kaj nemoralnega. Prav tako Sveto pismo ne prikazuje Estere in Mordohaja kot posebnih vzorov pobožnosti. Na primer, Estera očitno ni imela nobenih zadržkov glede perzijske hrane, za razliko od Daniela.

V: Kakšno odgovornost imamo v Ester 2,7–11 do članov naše družine, ki niso naši lastni otroci?

O: 1 Timotej 5,8 v kontekstu vdov kaže, da je zelo resen greh, če ne skrbiš za lastno družino, ko pa to lahko storiš. Poleg tega bi morali pomagati revnim, tudi če niso naši sorodniki.

V: Zakaj so bile v Est 2,9–12 ženske [domnevno] očiščene? (Musliman pravi, da ne more razumeti, zakaj so bile štete za nečiste.)

O: To se nanaša na običaje poganskega naroda, ne na Božje ljudstvo, vendar ta musliman ni pravičen niti do Perzijcev. V Esteri 2,9–12 so dekleta prejela lepotne tretmaje. Niti Sveto pismo niti perzijski kralj nista rekla, da so bile ženske nečiste. Menim, da gre v tem primeru za to, da ta musliman želi videti problem, ki v resnici sploh ne obstaja.

Morda bi musliman želel pojasniti, zakaj v islamu muslimankam ni dovoljeno moliti med menstruacijo. Sahih Muslim, zvezek 1, knjiga 3, št. 652, str. 188–189; zvezek 2, knjiga 4, št. 1932–1934 in opomba 1163, str. 418–419; Bukhari, zvezek 1, knjiga 6, št. 322, str. 194; zvezek 1, knjiga 6, št. 327, str. 196; zvezek 3, knjiga 31, poglavje 41, str. 98; zvezek 3, knjiga 31, št. 172, str. 98; Sunan Nasa’i, zvezek 1, št. 355–361, str. 281–284; zvezek 1, št. 364–368, str. 285–286; Abu Dawud, zvezek 3, št. 4662, str. 1312. Glede na opombo muslimanskega prevajalca ženska med menstruacijo nima dovoljenja niti za recitiranje Korana. Abu Dawud, zvezek 1, opomba 111, str. 56

V: Ali je morala Estera v Est 2,10.20 ubogati Mordokaja?

O: Otroci morajo poslušati svoje starše. Po eni strani je Mordohaj deloval kot njen posvojitelj. Po drugi strani pa ni bila več otrok, saj je bila kraljeva žena. Ne glede na to, ali je morala poslušati Mordohaja, je bilo modro, da je to storila.

V: Ali je imel Mordohaj v Est 2,10 prav, ko je Esteri ukazal, naj ne razkrije svoje identitete?

O: Sveto pismo ne navaja vseh podrobnosti okoliščin in tukaj Mordekajevega ukaza niti ne odobrava niti ne zavrača. Na splošno pa je v časih etničnega in verskega preganjanja včasih najbolje, da ne razkrivamo preveč, in to je v redu.

V: Kako je lahko bila Estera v Est 2,17 kraljica, saj so lahko perzijske kraljice prihajale le iz ene od sedmih plemiških perzijskih družin, kot je trdil Herodot?

O: V knjigi »Perzija in Sveto pismo« (str. 233) je navedeno, da se je Herodot v tem primeru motil. Kraljica Amestris (Vašti) je bila hči perzijskega generala Otanesa, ki prav tako ni izhajal iz ene od teh družin. Tudi kralj Darej se je poročil z žensko, ki ni izhajala iz teh družin.

V: Kako je v Est 2,17 kralj ljubil Estero bolj kot vse druge ženske, če pa je kasneje, v Est 4,11, 30 dni ni videl?

O: Ljubezenska čustva so lahko muhasta, dogodki v knjigi Ester4:11 pa so se odvijali štiri ali pet let po tem, ko jo je kralj izbral. Ta svetopisemski odlomek zgolj ugotavlja, da je kralj v tistem trenutku pokazal, da ljubi Ester bolj kot vse druge ženske, s tem ko jo je imenoval za svojo kraljico.

V: Zakaj je v Est 2,19 Mordohaj vedno sedel pri vratih?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar je mogoče, da je bil Mordokaj nižji uradnik in da je bil to njegov delovni kraj.

V: Kdaj naj kristjani v Est 2,21–23 razkrijejo zarote in zločine posvetnim oblastem?

O: Na splošno bi morali kristjani vedno razkrivati zlo in kriminalne dejavnosti oblastem. Edine izjeme so primeri, ko je zakon napačen. Ne smemo pomagati oblastem pri verskem preganjanju (kogarkoli) ali pri izvrševanju nepravičnih zakonov, ki so v nasprotju s tem, kar Bog pravi v Svetem pismu.

Bigthana in Teresh v Esteri 2,21 nista bila visoka uradnika, ampak sta bila evnuhi (tj. z neposrednim dostopom do celotnega palačnega kompleksa) in vratarja, zato bi bila v položaju, da bi ga lahko umorila. Leta 465 pr. n. št. je Kserksesa v njegovi spalnici umoril njegov vezir/tisočnik Artabanus.

V: Kaj je v Esteri 2:23 pomenila beseda »vislice«?

O: V hebrejščini beseda »vislice« pomeni »drevo«. Verjetno niso bile podobne evropskim vislicam, ampak gre za kol za nabadanje, ki so ga uporabljali Asirci in Perzijci; Kserksov oče Darej je nekoč na takem kolu nabodel 3.000 moških. Perzijski kralji so bili hkrati velikodušni in kruti.

Opazite, da je Haman najprej zgradil vislice in šele potem o tem obvestil kralja. Haman je bil v tem primeru precej samozavesten.

V: Kaj je v Est 3,1 »Agagovec«?

O: Piše, da je bil Haman Agagite. Nismo prepričani, ali je bil Agag isti kot amaleški kralj (ali dedni naziv) iz 1. Samuela 15:8. Haman torej ni bil Perzijec in verjetno je bil Amalečan. Amalekiti so bili sovražniki Judov, kot navajajo 1. Samuelova knjiga 15; 5. Mojzesova knjiga 25:17–19; 4. Mojzesova knjiga 31:1–12; in 2. Mojzesova knjiga 17:8–16. Prav tako bi izraz »po teh dogodkih« lahko nakazoval na približno petletni časovni presledek po Esteri 2.

Drugo mnenje: Po drugi strani pa je bil odkrit asirski napis iz časa Sargona, ki kaže, da je bilo »Agag« tudi ime okrožja v Perziji. »Agazi« je bilo mezopotamsko pleme v Sargonovih zapisih (čeprav bi bila sprememba soglasnika drugega »g« v »z« nenavadna).

V: Kako je v Ester 3:1 lahko nekdo, ki ni bil Perzijec, prišel na oblast v Perzijskem cesarstvu?

O: Haman verjetno ni bil Perzijec, Mordohaj pa zagotovo ni bil Perzijec. Glede tega, kako sta lahko prišla na oblast, bi verjetno lahko vprašali Daniela v Danielu 2:48 in Nehemija v Nehemiji 1:11. Poleg tega so arheologi odkrili tablice iz časa Artakserksa I. in Darija II., na katerih je navedenih več kot 100 judovskih imen, ki so zasedali uradne položaje v kraljestvu. Tako kot v času Jožefa in kasneje v času armenskih uradnikov pod osmanskimi Turki, ima imenovanje tujca na visok položaj svoje prednosti. Vladar se zaveda, da če bi se tujec poskušal upreti, ljudstvo ne bi sledilo tujcu.

V: Kaj v Est 3,2–3; 4,2 in 5,9 pomeni, da so bili Mordohaj in drugi pri kraljevih vratih?

O: V Esteri 3,2–3 je zapisano, da so bili tam tudi drugi plemiči. Mordohaj ni bil nekakšen »prošnjak« pred vrati. Nasprotno, tam so se zadrževali visoki uradniki.

V: Ali je imel Mordohaj v Est 3,2 prav, da se ni hotel pokloniti?

O: Abraham se je poklonil kraljem, zato bi se tudi Mordohaj lahko poklonil. Za razliko od drugih kraljev perzijski kralji niso bili nikoli časteni kot bogovi, zato se to ne bi razlagalo kot dejanje čaščenja. Mordohaj je Jude spravil v velike težave, ker se ni poklonil. Njegovih razlogov ne poznamo, vendar bi lahko bili pomanjkanje spoštovanja do Hamana, nacionalni ponos ali drugi dejavniki.

V: Kaj je v Est 3,2 neskladno v zvezi z Mordohajem?

O: Mordohaj je Esteri rekel, naj ne razkrije svojega etničnega porekla. Estera se je verjetno oblačila kot Perzijka, jedla kot Perzijka, s čimer je kršila Mojzesove prehranske zakone, in tu ni bila priča edinega pravega Boga. Vendar je Mordohaj razkril svoj etnični izvor, ko se ni hotel pokloniti Hamanu, saj je bil Jud. Dejansko se Mordohaj s poklonom ni prekršil Mojzesove postave, saj ni bilo nobenega namiga, da bi bil Haman, uradnik, bog. Abraham se je poklonil Hetitom v 1. Mojzesovi knjigi 23:7. Jakob se je poklonil Ezavu v 1. Mojzesovi knjigi 33:3,7. V 1. Mojzesovi knjigi 37,7.9 je Jožef imel sanje, v katerih so se mu poklonili njegovi bratje. David se je poklonil Savlu v 1. Samuelovi knjigi 24,8; 1. Kraljevi knjigi 1,16. V 2. knjigi Samuela 14,4 se je ženska poklonila Davidu. David je v 2. knjigi Samuela 18,28 dovolil vojaku Ahimaazu, da se mu pokloni. Zato se je Mordekaj verjetno ne zaradi verskega prepričanja, ampak zaradi preziranja Hamana, ne poklonil. Podobno se Spartanci niso hoteli pokloniti kralju Kserksu, kot piše v Herodotovih Zgodovinah 7,136.

Lahko bi pomislili, da so se Judje znašli v tej nevarnosti prav zato, ker se Mordohaj ni poklonil. Po drugi strani pa bi morda Hamanov značaj in sovraštvo vseeno pripeljala do tega izida.

V: Če bi se Mordekaj v Est 3,2.6 preprosto odpravil drugam, ali ne bi s tem preprečil celotnega problema?

O: Potem ko se je Mordohaj sprva odklonil pokloniti, odhod morda ne bi pomagal. Haman ni razvil le sovraštva do Mordohaja, ampak sovraštvo do vseh Judov. Ni jasno, ali je Haman sovraštvo do vseh Judov razvil šele takrat, ali pa je, kar je bolj verjetno, to sovraštvo gojil že dolgo časa in se je šele zdaj pokazalo.

V: V Est 3,6–7: Ali so se v antiki zgodili še drugi množični pokoli?

O: Na žalost se je to dogajalo ves čas. Leta 90 pr. n. št. je kralj Mitridat iz Pontusa odredil, da se na določen dan ubijejo vsi Rimljani v Pontusu. Ubitih je bilo več kot 80.000.

Muslimanski sultani so ubili deset tisoče druzov, Selim Grozni pa je ubil veliko alavitov. V novejšem času je francoski kralj 23. aprila 1572 v pokolu na dan sv. Bartolomeja ubil 80.000 francoskih protestantov, ki so mu bili zvesti. Španci so iz Španije izgnali Mavre. Torej, seveda, mnogi vladarji so ubili veliko število svojih podanikov.

V novejšem času je Hitler ubil veliko nemških Judov in jim odvzel premoženje, v drugih državah pa so ubijali premožne ljudi drugih etničnih izvorov, da bi se sami obogatili.

Za to obstaja celo izraz: democid. To pomeni, da ljudje umrejo zaradi lastne vlade, vendar NE zaradi vojne. Rudolph Rummel je preučil več kot 8.000 primerov democida in ocenil, da je bilo v dvajsetem stoletju ubitih 262 milijonov ljudi, kar je šestkrat več kot število ljudi, ki so umrli v boju. Zato se je povprečen človek moral šestkrat bolj bati lastne vlade kot sovražnih vojakov.

V: Zakaj v Est 3,6–9 nekateri čutijo tako sovraštvo do celotnega naroda?

O: Ne vemo, zakaj bi nekdo lahko sovražil celoten narod. Tukaj so štiri značilnosti odnosa, ki ga moramo imeti do ljudi:

Cenite ljudi, ker so Božja stvaritev, ustvarjeni po Njegovi podobi, in so izjemno dragoceni (1. Mojzesova knjiga1:27 ; Psalm 139:14; Izaija 43:7).

Razumimo, da so vse rase in etnične skupine enako ustvarjene po Božji podobi (Galatijci3:28 ).

Cenjenje človeškega življenja sledi temu, kar uči Sveto pismo (Prva Mojzesova knjiga 9:6; Peti Mojzesova knjiga5:17 ; Pismo Rimljanom 13:4; itd.).

Zavedajte se, da nismo po svoji naravi nič boljši od drugih (Filipanci 2:3; Rimljani 12:3).

V: Zakaj v Est 3,6–9 nekateri, ki ne sovražijo celotnega naroda, dopuščajo takšno sovraštvo in se strinjajo z ubijanjem?

O: Pogosto se zgodi, da se, ko se počne zlo, drugi iz različnih razlogov ne izrečejo proti temu:

1. Morda imajo od zla finančno korist, kot v Esteri 3:9.

2. Izražanje nasprotovanja bi lahko bilo finančno tvegano ali morda celo nevarno.

3. Menijo, da opozarjanje ne bi pomagalo, zato nima smisla poskušati.

4. Ne skrbi jih za zatirane.

5. Ne poznajo situacije. Včasih je nevednost »nedolžna«, včasih pa ljudje ne vedo, ker ne verjamejo v tisto, kar imajo za »govorice«, in si ne vzamejo časa, da bi to preverili.

Kot kristjani moramo braniti zatirane, ne glede na to, ali so ti kristjani ali ne.

V: Katere tri namene bi lahko imelo žrebanje za Hamana v Est 3,7?

O: Obstajajo vsaj trije nameni.

Če bi bil Haman vraževeren, bi mu to pokazalo najboljši čas za umor Judov. Če bi bil to čas v prihodnosti, kot je bil, bi Judje lahko preprosto zapustili Perzijsko cesarstvo.

Tudi perzijski kralji so bili vraževerni. Kralji so se pogosto zatekali k metanju žrebov, kot navajata Herodot 3.128 in »Cyropaedia« 1.6.46 (od Ksenofonta do Strabona). Babilonci so verjeli, da se bogovi na začetku vsakega leta sestanejo, da odločijo o usodi ljudi, zato je bil žreb verjetno metan okoli tega časa.

Legitimnost: Ne glede na to, kdaj bi se žreb izpadel, bi se zdelo, da bi bogovi v tem trenutku podprli iztrebljenje Judov. Upoštevajte pa, da ni bilo možnosti, da bi se žreb izpadel na možnost »tega sploh ne stori«. Seveda bi bila Kserksova zakladnica po njegovem neuspešnem vdoru v Grčijo prazna, zato bi Haman, ki je ponudil, da bo v zakladnico vložil toliko denarja, potreboval le najšibkejši izgovor za legitimnost. Judje je prikazal kot nevarne sovražnike kraljestva, vendar ni nobenega znaka, da Judje ne bi bili popolnoma zvesti Perzijcem.

V: Kako je Haman v Est 3,9 lahko obljubil, da bo kralju dal toliko denarja?

O: Pri tem je treba opozoriti na dve stvari.

1. Gre za ogromno bogastvo, verjetno okoli 750.000 funtov srebra. To je bilo približno dve tretjini letnih prihodkov Perzijskega imperija pod Darejem v poznejšem obdobju. To bi lahko vzbudilo kraljevo sumničenje glede tega, kako je ta visoki uradnik prišel do vsega tega bogastva.

2. Morda je Haman nameraval ta denar pridobiti z ropanjem Judov.

V: Kaj v Est 3:10 piše o Ahasverosu/Kserksu?

O: Nimamo nobenih znakov, da bi Kserkses gojil kakršnokoli sovraštvo do Judov. A čeprav ni imel nobenih osebnih razlogov za to, je bil Kserkses tako brezsrčen in brez sočutja do drugih, da mu ni bilo nič proti, da bi jih vse iztrebil zaradi kaprice enega uradnika do ene osebe. Obstajajo ljudje, ki jim nikoli nisi storil ničesar slabega in ki nimajo nič proti tebi, a jim je vseeno, ali živiš ali umreš.

Včasih, ko si v družbi veliko kristjanov, lahko skoraj dobiš občutek, da so vsi na svetu prijazni, ljubeči in pozorni do drugih. Druženje z nekaterimi nekristjani pa te lahko grobo strezniti.

V: Est 3,11, kakšen je pomen tega, da so Hamanu podarili ljudi in denar?

O: Medtem ko bi Haman v državno blagajno vplačal 10.000 talentov srebra, kar bi znašalo približno 375 ton ali 750.000 funtov, so po podatkih Herodota letni prihodki Perzijskega cesarstva znašali 14.500 talentov. Ko je Aleksander Veliki osvojil Suso, je plena znašala 49.000 talentov. Kako bi torej Haman lahko imel toliko denarja? Morda ga takrat sploh ni imel. Vendar bi Haman pri tem lahko celo finančno pridobil. Judom je bil dan dovolj časa oziroma opozorilo. Mnogi bi morda želeli zapustiti Perzijsko cesarstvo, pri tem pa za seboj pustiti svoje hiše in velik del svojega imetja. Ljudje, ki bi plenili Jude, bi to dobili in verjetno bi del tega dali Hamanu.

V: Kaj pomeni v Est 3,11: »Denar in ljudje so ti dani«?

O: To pomeni, da je kralj Kserkses dal Hamanu oblast nad življenji in premoženjem Judov. To pomeni »njihov denar ti je dan«, ne pa »lahko obdržiš denar, ki si ga ponudil«. Ne pomeni zadnjega stavka, ker a) bi kralj ta denar resnično potreboval za državno blagajno, b) je Mordohaj v Esteri 4:7 dejal, da je Haman obljubil, da ga bo plačal, in c) je Estera v Esteri 7:4 dejala, da je bil njen narod »prodan«.

V: Zakaj je Mordohaj v Esteri 4:8 dal Esteri dejanski izvod odloka?

O: Morda zato, da bi Estera, ko bi ga videla sama, lažje verjela, da se Mordohaj ni motil ali pretiraval. Prav tako je morda potrebovala nekoga, ki bi ji ga prevedel. Včasih je bolje, da nekaj predamo iz prve roke, namesto da se oseba zgolj zanaša na naše besede.

V: Kakšen drug dokaz imamo v Ester 4:11 za ta zakon, da nihče ne sme priti pred kralja brez povabila, razen če kralj ne iztegne svojega žezla?

O: Perzijci so bili nekoč podložniki Medijcev, in po navedbah Herodota v knjigi Zgodovina, 1. knjiga, 9. poglavje, se je to očitno začelo že pri prvem medijskem kralju, Deiocu. Tudi grški zgodovinar Herodot v knjigi »Zgodovina«, 3. knjiga, poglavje 118, str. 114, namiguje, da bi bila oseba (razen sedmih določenih Perzijcev), ki bi prišla pred kralja, ne da bi bila najprej povabljena, usmrčena, razen če bi kralj podal svoje žezlo. Tisti, ki je moral biti povabljen, da pride pred kralja, je lahko prišel in se predstavil, kot je prikazano tudi v Herodotovem delu »Zgodovina«, knjiga 3, poglavje 140, in v delu Kornelija Neposa »Konon«, 3. Herodot prav tako navaja, kdaj je lahko oseba poslala pismo kralju, v katerem ga je prosila, naj jo povabi k sebi. Estera morda sploh ni želela uporabiti pisma zaradi nujnosti bližajočega se pokola.

V: Kako je treba pravilno prevesti zadnji del v Ester 4,14?

O: Ta izrek je stilistični prijem, imenovan »aposiopesa« ali »nenadna tišina«. Gre za nenadno prekinitev izrečenega, da bi se poudarilo tisto, kar je ostalo neizrečeno. Prevesti bi se ga lahko kot: »… ali nisi zaradi tega dosegla kraljevsko dostojanstvo?«.

V: Kakšen je smisel tega verza v Est 4,14?

O: Estera je imela dolžnost, da tvega svoje življenje in ukrepa. Bog bi Judje zaščitil ne glede na njeno poslušnost. Vendar bi bila varnost nje in njene družine v večji nevarnosti, če bi »ravnala previdno«, kot če bi ukrepala drzno.

V: Ali so v Est 4,14 bili trenutki, ko si mislil, da si razumel Božjo voljo za svoje življenje, pa si se popolnoma motil?

O: Pred tem je Estera morda mislila, da je postala kraljica le zato, ker je imela srečo. Ali pa je morda mislila, da je kraljica le zato, ker jo je Bog blagoslovil zaradi njene zvestobe Njemu. A izkazalo se je, da ni bilo nič od naštetega. Bog jo je namerno postavil za kraljico, da bi izpolnil svoj namen in preprečil Hamanove načrte. Morda se nam ni treba preveč skrbeti, da bi poskušali razumeti razloge, zakaj Bog v našem življenju stori to ali ono, saj bomo, tako kot Jobovi trije prijatelji, najverjetneje vseeno napačno razumeli.

V: V Est 4,15–16, kdo je prevzel pobudo pri načrtovanju pobega iz te nevarnosti?

O: Čeprav je Mordohaj sprva Esteri povedal o veliki nevarnosti, je načrtovanje ukrepov prepustil Esteri. Mordohaj je ravnal pametno. Mordohaj namreč ni poznal podrobnosti in odnosov v kraljevem haremu tako dobro kot Estera, zato je modro prepustil Esteri, da pripravi najboljši načrt.

Ko je treba storiti nekaj pomembnega, je včasih najpametneje, da o tem obvestimo nekoga, ki je bolje seznanjen s podrobnostmi, in mu to nalogo prenesemo. Včasih imajo ljudje neumno prepričanje, da »če se bo to zgodilo, je to odvisno od mene«, in začnejo domnevati, da imajo sami dovolj izkušenj in znanja o podrobnostih, da lahko nekaj storijo sami, namesto da bi vodstvo prepustili nekomu, ki je za to bolj usposobljen.

V: Ali je bil v Ester 4,16 Esterin odnos tukaj dober?

O: Da. Najprej razumimo situacijo. Kot primer njegove krutosti: ko je Kserkses potoval s svojo vojsko v Grčijo, je bogati Lidijec po imenu Pitius gostil perzijsko vojsko in dal velike vsote denarja, da bi pokril del stroškov vojske. Ko se je Kserkses umaknil iz Grčije in je Pitius prosil, da bi njegovega najstarejšega od petih sinov oprostili vojaške službe, da bi lahko v starosti ostal z njim, je Kserkses odgovoril tako, da je sinovo telo razpolovil in svojo vojsko poslal mimo njega. Mislim, da je to bil Kserksesov način, kako reči »ne«.

Kakorkoli že, Estera je nameravala vstopiti v njegovo prisotnost brez povabila, kazen za to pa je bila smrt, razen če bi jo kralj sprejel.

Torej je Estera nameravala storiti vse, kar je bilo v njeni moči, vendar je bila zadovoljna, da je izid prepustila Bogu. Njen odnos, ki izgleda kot zadovoljstvo ali vdaja, ni posledica pomanjkanja skrbi, ampak zavedanja, da izida ni mogoče zaupati nikomur drugemu. Ni vedela, ali bo njen načrt uspel ali ne. A bila je pripravljena dati vse od sebe, ne da bi poznala izid.

Če prilagodimo besede C. A. Moorea: nepremišljeni človek deluje brez strahu, pogumni pa kljub strahu.

Med druge, ki so ravnali pogumno, spadajo Šadrak, Mešak in Abednego v ognjeni peči, Daniel v levji jami, Pavel, Peter, Janez in drugi apostoli.

V: V Est 4,16: Ste bili kdaj v situaciji, ko bi ugajanje Bogu lahko pomenilo, da bi izgubili službo, odnos ali kaj drugega, kar vam je dragoceno? Kako ste se s tem spopadli oziroma kako bi se spopadli?

O: Včasih se lahko zgodi, da vas dejansko ukazujejo ali prisiljujejo, da sami zagrešite greh. V drugih primerih pa vas lahko ukazujejo ali prisiljujejo, da pomagate komu drugemu zagrešiti greh. To je lahko negativna prisila ali pa pozitivna spodbuda.

Ko se znajdemo v takšni situaciji, moramo »pretehtati ceno«. Ali je služba, prijateljstvo ali karkoli drugega, kar je ogroženo, resnično pomembnejše od tega, da ugajamo Bogu? Poleg tega bi Bog lahko storil nekaj, da bi spremenil situacijo. Bog nas ne drži odgovorne za rezultate; drži nas odgovorne za to, da smo mu zvesti.

V: Ali je v Est 4,16 Estera kršila vladne zakone, ko je šla k kralju?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Sveto pismo nikjer ne omenja, da bi Estera sploh razmišljala o moralni strani tega dejanja. Vendar pa v tem ni bilo nič narobe, kot kažejo naslednje točke.

2. Zapovedi iz Nove zaveze, da je treba ubogati vse vladne oblasti in častiti kralja (Rimljanom 13,1–4; 1. Petrov 2,13–15; Titu 3,1), takrat še niso bile zapisane, Estera pa ni prekršila nobene zapovedi, ki bi bila takrat že zapisana.

3. Čeprav Estera 4,16 pravi, da je to storila »ne v skladu z zakonom« ali »kršila zakon«, je bilo to dovoljeno, če (in samo če) ji je kralj podal kraljevsko žezlo.

4. Tudi če bi bil Novi testament napisan že prej in tudi če bi to pomenilo kršenje zakona, je poslušnost Bogu višji zakon od človeških zakonov. Zagovarjanje življenja vseh Judov je vsekakor pomembnejše od spoštovanja človeškega zakona.

V: Zakaj je bil v Ester 5,3.6 perzijski kralj pripravljen odstopiti celo polovico svojega kraljestva?

O: Kserkses je verjetno spoznal, da je bila Esterina prošnja zanjo izredno pomembna, saj je prišla k kralju brez povabila. To je bil navidezni izraz kraljeve velike velikodušnosti. Seveda si ne bi želel dejansko prositi za polovico kraljestva, saj je imel kralj tudi moč, da kadarkoli in iz kakršnega koli razloga kogar koli ubije. Kralj Herod Antipa je v Marku 6,22–28 izrekel nekaj podobnega.

V: Zakaj bi Estera v Ester 5,4 povabila tudi Hamana na banket?

O: Razlog ni naveden, vendar je morda šlo za to, da bi kralj lahko videl Hamanovo takojšnjo reakcijo.

V: Zakaj v Est 5,4.7–8 Estera kralju Kserksu ni takoj neposredno povedala, kaj želi?

O: Najprej bi kralj verjetno lažje ugodil prošnji, če bi bil v dobrem razpoloženju zaradi vina, vendar to ne pojasni, zakaj je priredila dve pogostitvi. Sveto pismo ne navaja razloga za to, vendar imajo komentatorji glede tega pet različnih mnenj.

a) Kralja ni videla že 30 dni in je hotela najprej preizkusiti razmere ter obnoviti dobre odnose, preden bi izrazila svojo prošnjo. Z drugimi besedami, to je bilo namerno načrtovano.

b) Pred kraljem je izgubila pogum. Z drugimi besedami, to je bila nenadna sprememba zaradi strahu.

c) V prestolnici in na prvem banketu je menila, da ni bil pravi čas, da to omenja.

d) Želela je ustvariti napetost in poudariti pomembnost zadeve za kralja.

e) Želela je poudariti Hamanovo vlogo, da bi kralj po njegovi nenadni, presenečeni reakciji spoznal, kakšen brezčuten morilec je bil.

Zelo pomembna stvar, o kateri Estera ni imela pojma, je bila, da bo Bog med tem dvodnevnim odlogom poskrbel, da bo Kserkses ponovno slišal, kako je Mordohaj razkril ta zarotni načrt, in se odločil, da bo Mordohaja počastil.

V: Zakaj je bil Haman v Est 5,9 in 6,7–9 naiven, ko je mislil, da se kralj nanaša nanj?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Haman ni vedel, da je kralj v Esteri 6:3 ponovno slišal o Mordohaju, zato ni imel razloga, da bi sumil, da bo prav Mordohaj tisti, ki bo počaščen.

2. Hamanova upanja in ponos sta se združila v prepričanju, da bo on edini kandidat za to čast.

3. Pogosto se ljudje hitro zamešajo med tem, kar je verjetno res, in tem, kar si želijo, da bi bilo res.

V: Kakšen pomen ima v Esteri 5:11; 9:7–10,12 dejstvo, da je imel Haman deset sinov?

O: Tako kot Judje so tudi Perzijci imeli veliko sinov za blagoslov. V Herodotovih »Zgodovinah«, knjiga 1, poglavje 136, je namreč zapisano, da je perzijski kralj podaril darilo plemiču, ki je imel največ sinov. Haman je imel vse, vsaj v tem življenju, in bi lahko še naprej užival, če se ne bi osredotočil na Mordokaja in Jude.

V: Zakaj je bila v Est 5,14 vislica visoka 75 čevljev?

O: Ni bilo potrebe, da bi bila vislice visoka 75 čevljev. Čeprav so stale na Hamanovem posestvu, bi jih pri tej višini videlo celo mesto in razumelo, da se nikoli ne smejo zameriti Hamanu. Zanimivo je, da hebrejski glagol v 5:14 ne pomeni le »vprašati kralja«, ampak bi lahko pomenil tudi »povedati kralju«. Velika višina bi bila potrebna le zato, da bi ljudje daleč naokrog lahko videli smrt tistega, ki je bil na njej. Haman je bil med Perzijci zelo cenjen, a mu to preprosto ni bilo dovolj. Haman je hotel, da bi vsi videli Mordohajevo smrt, namesto tega pa bi bil Haman zaradi vislice »spet zelo povzdignjen«.

Psalm 9,15 pravi, da narodi, ki nasprotujejo Bogu, ne bodo le potopljeni v jamo, ampak bodo potopljeni v jamo, ki so jo sami izkopali, verjetno za druge. Psalm 10,2 vsebuje podobno naučilo.

V: V Est 6,1–3, kakšno dobro načelo se lahko naučimo od kralja?

O: Ta kralj je čutil dolžnost, da tistim, ki so mu storili dobro, to povrne z dobrimi stvarmi. Čeprav Ahasver ni bil vernik, se lahko v tej točki še vedno učimo iz njegovega zgleda. Če nam nekdo stori nekaj dobrega, zakaj mu ne bi vrnili usluge? Če nekdo dela za nas ali nam nekaj da, in zaradi kakšne zakonske posebnosti mu tega ni treba plačati, bi mu morali vseeno pošteno plačati.

V: Ali je v Est 6,7–9 kakšen zunajbiblijski dokaz za to nagrado, da se vozi v kočiji kot kralj?

O: Da. V knjigi »Perzija in Sveto pismo« (str. 233) je navedeno, da Plutarh v delu »Themistokles 29« opisuje prošnjo izgnanega špartanskega kralja Damarata, ki si je zaželel, da bi mu bilo dovoljeno slovesno voziti skozi Sardis, pri čemer bi nosil tiaro pokončno, prav tako kot perzijski kralji.

Tako asirski kot perzijski reliefi (slike v kamnu) in kipi prikazujejo konje z grebeni na glavah, kot navajata Bardtke, str. 348, in Keil-Delitzschov komentar k Stari zavezi, zvezek 3, str. 360–361.

Drugi primer je podoben. Herodot v Zgodovini, knjiga 7, 15–17, piše, da je Kserkses ukazal svojemu stricu Artabanu, naj si obleče kraljevska oblačila, sede na prestol in spi na kraljevski postelji.

V: Kako v Est 6,6–12 nekateri ljudje danes živijo zaradi ugleda?

O: Poglejte današnje vplivneže na družbenih omrežjih. Nekateri si želijo ugleda kot sredstva za pridobitev bogastva ali položaja. Drugi pa si egoistično želijo le ugleda, kot da bi njihova lastna vrednost bila odvisna od tega, da jih drugi visoko cenijo.

V: Kako se je v Est 6,13 pogled Hamanove žene razlikoval od svetopisemskega nauka o Božji suverenosti?

O: Obstajajo različne oblike fatalizma (neosebni in osebni). Ne glede na to je Hamanova žena verjela, da je Hamanova usoda neizogibna in da nima smisla vlagati kakršnega koli truda v njeno spreminjanje. Boljši pogled bi bil morda, da bi se Haman pokesal pred Bogom in se pomiril z Mordokajem, a očitno Hamanu nikoli ni prišlo na misel, da bi ustavil svoj načrt in se pokesal. Zeresh pa ni bila dosledna, saj je očitno pozabila, da so v Esteri 5:14 ona in Hamanovi prijatelji Hamanu prigovarjali, naj zgradi vislice.

Svetopisemski pogled na Božjo suverenost pravi, da:

Vse, kar Bog odloči, se bo zgodilo (Izaija 43:13).

Ničesar, kar Bog prepove, se ne bo zgodilo (Job1:10 , 12; 2:6; Janez19:11 ).

Bog v določenih mejah dopušča, da ljudje počnejo stvari, za katere so odgovorni, celo tiste, ki Bogu lomijo srce (Jeremija7:31 ; 19:5; 32:35; Ezekiel 13:19; Luka 23:28–31).

Bog pozna vso prihodnost, vključno s tem, za kaj se bo vsak posameznik odločil (Psalm 139:16; Izaija 42:9; 44:7).

Vse stvari se združujejo v Božji načrt (Efežanom1:11 ; Rimljanom8:28 ; Pregovori 16:4).

Kot pravi Tony Evans: »Ko so okoliščine najbolj mračne, lahko Bog poveže tisto, kar se zdi nepovezano. Lahko poskrbi, da se križajo poti, ki se zdijo, kot da se nikoli ne bi mogle srečati.« The Tony Evans Bible Commentary, str. 484.

V: Kaj v Est 7,4 pomeni, da bi kralj utrpel izgubo, če bi bili Judje uničeni?

O: Estera je tukaj končno razkrila, da je Judinja. Morda to pomeni, da bi kralj v primeru uničenja Judov utrpel izgubo letnih davčnih prihodkov, pa tudi podanikov, ki bi lahko bili uradniki in vojaki. Poleg tega kralj, ko je podpisal odlok, ni vedel, da je s tem dejansko obsodil svojo ženo Estero na smrt. V Esteri 3 Haman namreč sploh ni izrecno omenjal Judov, zato kralj morda ni bil seznanjen s tem. Šele v pisnem odloku, ki ga je napisal Haman in podpisal kralj, so Judje omenjeni po imenu.

V: Kaj se je v Esteri 7,8 zgodilo s Hamanom in Estero?

O: V Esteri 6,10–11 je bil Haman, ki je hotel ponižati Mordokaja, prisiljen, da ga počasti. Tukaj je Haman, ki je hotel ubiti vse Jude, prosil Juda za življenje. Kralj je vstopil in napačno domneval, da Haman napada Estero. V sobi so bili morda stražarji in drugi. Kralj bi jih lahko o tem vprašal, če bi želel, vendar Ahasveros ni hotel vedeti več. Kar zadeva njega, je bila Hamanova usoda že prej zapečatena. Pregovori 28:10 pravijo, da bo tisti, ki nekoga vodi v zlo past, sam padel vanjo.

V: Zakaj bi Harbona v Ester 7:9 omenil Hamanovo vislice?

O: Vsakdo je lahko videl, da je Haman gradil vislice, in očitno je Haman že povedal drugim, za koga so namenjene. Harbona je mislil, da bi kralj to želel vedeti, morda pa je to storil tudi iz sočutja do Estere. Vendar je veliko verjetneje, da je to storil zaradi sovraštva do Hamana. Haman zagotovo ne bi bil niti najmanj zadovoljen s Harbonovo »pomočjo«. Ne pozabite, da arogantnost prinaša sovražnike.

V: Ali bi morala Estera v Ester 7,14 odpustiti Hamanu in prositi kralja, naj ga spusti?

O: Če bi Estera to storila, kdo ve, kako kmalu bi Haman spet spletel zaroto, da bi jih ubil. Haman je bil žalosten, ker ga je čakala usmrtitev, vendar ni nobenega znaka, da bi sploh obžaloval, da je poskušal ubiti Mordokaja in Jude. Če nekdo ne obžaluje tega, kar je storil ali kar je nameraval storiti, bo verjetno poskušal to storiti še enkrat.

V: Zakaj je Estera v knjigi Estera 8:2,7 Hamanovo premoženje zaupala Mordohaju v upravljanje?

O: Ko je bil Haman na pragu usmrtitve kot izdajalec, je izgubil vse svoje premoženje. Država je lahko zaplenila premoženje obsojenega zločinca, kot navajata Herodot v knjigi Zgodovina, 3. knjiga, št. 128–129, in Jožef Flavij v delu Starine Judov, 11. knjiga, poglavje 17.i.3. Zato je kralj vse Hamanovo premoženje podaril Esteri, ta pa ga je za upravljanje prepustila Mordohaju. Ali je premoženje pripadalo in ga upravljala Estera ali Mordohaj, ni bilo pravzaprav pomembno, saj sta bila družina. V Pregovorih 13:22f piše: »…A bogastvo grešnika je shranjeno za pravičnega.«

V: Zakaj je Estera v Ester 8:3 padla kralju k nogam?

O: To ni bilo čaščenje, ampak čustven odziv. Posredno je izražalo hvaležnost in spoštovanje, predvsem pa je omogočilo Judom, da se branijo. Zdi se, da je Haman tukaj edini zlobnež. Preprosto pozabimo, da je bil kralj Kserkses tisti, ki je sploh odobril odlok.

V: Kaj so dromedarji v Est 8,10?

O: To so kamele z enim grbom. Dromedarji se uporabljajo v Afriki in večini Bližnjega vzhoda. Dvogrbne baktrijske kamele so razširjene v večjem delu Irana in preostali Aziji. Kot stranska opomba: starodavni pisec verjetno nikoli ne bi naredil te razlike, razen če bi živel v deželi, kot je Perzija, kjer so poznali obe vrsti kamel. Mimogrede, Estera 1:1 je edino mesto v Svetem pismu, kjer je omenjena Indija.

V: Zakaj je bilo Judom v Ester 8:11 dovoljeno ubiti ženske in otroke?

O: Tako je odredil perzijski kralj, antični kralji pa so pokazali, da niso bili posebej dobrosrčni. Vendar je treba opozoriti, da Judje niso bili dolžni izpolniti vsega, kar je kralj odredil, in nikjer ni navedeno, da so Judje ubili ženske in otroke. Dejansko Estera 9:6, 12, 15 navaja le, da so Judje ubili moške.

V: Zakaj so v Est 9,1–10 Judje in vladni uradniki ubili svoje sovražnike?

O: To so storili v samoobrambi. Poleg tega je starozavetna postava določala, da je treba tistega, ki je lažno obtožil drugega, usmrtiti. Dejstvo, da Judje niso vzeli plena, kaže, da ubijanja niso bila zgolj maščevanje, ampak so imela »sodno naravo«.

V: Kdaj naj verniki v Est 9,2–3 vodijo »pravično vojno«?

O: V tem primeru, ko so njihovi sovražniki nameravali ubiti judovske moške, ženske in otroke, je bilo odobreno, da jih napadejo. Če bi bili usmiljeni do ljudi, ki niso imeli namena pokesati se za svoja dejanja in bi jih verjetno kasneje ubili, če bi imeli priložnost, bi bilo do njihovih lastnih družin »neusmiljeno«, če se ne bi borili in jih ubili.

V: Zakaj v Est 9,10 Judje niso posegli po plenu?

O: V Esteri 8,10–11 je zapisano, da jim je bilo dovoljeno zaseči blago kot plen. Vendar bi bilo to lahko problematično, če bi to storili, saj bi se lahko izpostavili obtožbi, da so ubili bogate ljudi, ki so trdili, da so proti Judom, zgolj zaradi njihovega bogastva. Poleg tega so želeli poudariti, da je šlo za njihovo preživetje, ne pa za izkoriščanje zla drugih.

V: Kateri so v Esteri 9,19 sodobni primeri priložnosti za zaslužek, ki jih je najbolje spustiti iz rok?

O: Judje bi lahko pobrali ves plen, a bi s tem lahko dobili veliko težav. Vlaganje v nekaj, kar je v sivem območju zakona, lahko prinese več težav kot denarja, ki bi ga lahko zaslužili. Eden od načinov, kako lahko podjetje propade, je, da mu banka odobri velik kredit, ki ga podjetje porabi, nato pa nenadoma zahteva, da se celoten kredit takoj poplača. Če podjetje ne more hitro najti druge banke, ki bi mu posodila denar, gre v stečaj, banka pa je morda pravkar pridobila novo podjetje.

V: Ali je bilo v Est 9,18–32 v redu, da so Judje praznovali praznik Purim in praznik Hanuka, saj ti prazniki niso bili omenjeni v Tori?

O: Seveda. V Evangeliju po Janezu 10,22 je Jezus praznoval Hanuko. Hanuka je praznik posvetitve templja, ki ga je decembra 165 pr. n. št. opravil Juda Makabejec. Zanimivo je, da ljudje, ki so v Etiopiji in bližnji Afriki izpovedovali judovsko vero, niso praznovali Purima; očitno njihovi predniki nikoli niso prejeli tega pisma.

V: Ali bi v Est 10,3 in 9,4 Artaban, vezir ali pa vodja telesne straže, ki je kasneje leta 465 pr. n. št. umoril kralja Kserksesa, lahko bil ista oseba kot Mordohaj?

O: Ne. Po navedbah antičnih zgodovinarjev je Artabanus izviral iz Hyrkanije na jugovzhodni obali Kaspijskega morja. Bil je bodisi vezir bodisi vodja kraljeve telesne straže. Artabanus je ubil kraljevega sina, nato pa je v kraljevi spalnici ubil tudi kralja, preden je ta lahko ugotovil, kdo je to storil. Artabanus je kot vezir prevzel nadzor nad Perzijo za približno sedem mesecev, dokler ni bil tudi sam ubit.

Ne vemo, kako dolgo sta Mordekaj in Estera živela in bila priljubljena na dvoru. Morda je Mordekaj umrl pred letom 465 pr. n. št.

V: Kateri so nekateri najstarejši rokopisi knjige Ester, ki so se ohranili do danes?

O: Krščanski biblijski rokopisi iz okoli leta 350 n. št. vsebujejo Staro zavezo, vključno z Estero. Chester Beattyjevi papirusi (IX, X) (2.–4. stoletje n. št.) vsebujejo Estero

Papirus Scheide 1 vsebuje knjigi Ezekiel, Daniel in Estera. Datiran je v začetek 3. stoletja n. št. Prvotno je imel 118 listov, od katerih je danes ohranjenih 109.

Vaticanus (325–350 n. št.) ohranja celotno knjigo Estere.

Sinaiticus (340–350 n. št.) ohranja celotno knjigo Estere.

Alexandrinus (okoli 450 n. št.) ohranja celotno knjigo Estere.

Med Mrtvomorskimi rokopisi ni nobenega izvoda.

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na Estero?

O: Prednicejski pisci, ki so se sklicevali na verze iz knjige Estera ali nanje namigovali, so:

Judovski pisec Jožef Flavij (okoli leta 90 n. št.) namiguje na Esterino knjigo v delu Proti Apionu 1.8, str. 609.

Klement Rimski (96–98 n. št.) piše: »Tudi Estera, ki je bila popolna v veri, se je izpostavila ne manjši nevarnosti, da bi rešila dvanajst izraelskih rodov pred neizbežnim uničenjem. S postom in ponižanjem je namreč prosila večnega Boga, ki vidi vse; in On, ko je spoznal ponižnost njenega duha, je rešil ljudstvo, zaradi katerega se je izpostavila nevarnosti.« 1 Klement, poglavje 55, str. 20

X Melito/Meleto iz Sardis (170–177/180 n. št.) v svojem kanonu ni navedel Žalostink, Nehemije ali Estere. Vendar so nekateri Žalostinke uvrstili kot del Jeremije, Nehemijo pa kot del Ezre. Fragment 4 iz Knjige izvlečkov, str. 759.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) »In spet Estera, popolna v veri, ki je rešila Izrael izpod moči kralja in krutosti satrapa – sama ženska, obremenjena s postom, je zadržala deset tisoč oboroženih rok in s svojo vero razveljavila tiranov odlok; njega je resnično pomirila, Hamana je zadržala, Izrael pa je ohranila nepoškodovan s svojo popolno molitvijo k Bogu.« Stromata, knjiga 4, poglavje 19, str. 431.

Origen (225–254 n. št.) v razpravi o tem, zakaj je podpiral apokrifne knjige, pravi: »In v mnogih drugih svetih knjigah sem v naših izvodih včasih našel več kot v hebrejskih, včasih pa manj. Navedel bom nekaj primerov, saj jih je nemogoče navesti vse. V Knjigi Estere v hebrejskem izvirniku ni niti molitve Mardohaja niti molitve Estere, ki sta obe namenjeni poučevanju bralca.« Origen Afričanu, poglavje 3, str. 386–387

Origen (225–254 n. št.): »Tudi Mardochej v Esteri iz Septuaginte imenuje sovražnike Izraela ‚tiste, ki niso‘, rekoč: ‚Ne izroči svojega žezla, Gospod, tistim, ki niso.‘« (Citira Estero 4,22 v Septuaginti) Origenov komentar k Janezu, knjiga 2, poglavje 7, str. 330

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (318–339/340 n. št.)

Afrahat Sirski (337–345) Izbrani spisi

X Atanazij (367,325–373 n. št.) ga ni štel za svetopisemsko besedilo, vendar je menil, da je dobro ga brati

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

X Gregor Nanzianški (330–391 n. št.) je v pesmi naštel vse knjige Svetega pisma in dejal, da knjige, ki niso na tem seznamu, niso pravo Sveto pismo. Njegov seznam je enak tistemu, ki ga danes uporabljajo protestanti, razen da ni vključil Nehemije, Estere in Razodetja. Ni omenil Žalostink, vendar je morda menil, da so vključene v Jeremija. Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem ni omenil po imenu, je pa zapisal, da je Pavel napisal štirinajst pisem. Gregorjeva pesem je (v grščini) v 37. zvezku Mignejeve Patrologia Graeca, stolpci 471–474 (Carmina Dogmatica, knjiga 1, oddelek 1, Carmen XII)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) namiguje na Estero in Daniela. Pismo 2, poglavje 5.1, str. 33

Koncil v Hipu, Severna Afrika (393 n. št.)

Amfilohij iz Ikonija (394 n. št.) pravi, da so Estero sprejeli le nekateri.

Koncil v Kartagini (397 n. št.)

Rufinus (394–406 n. št.)

Sulpitius Severus (363–400 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Exodus, Levitikus, Numeri, Deuteronomij, Pentatevh, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodniki, Rut, Samuel in Kralji (2 knjigi), dvanajst prerokov, Hozeja, Joel, Amos, Obadja, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.

Kartaginski koncil (218 škofov) (393–419 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Janez Krizostom (–407 n. št.)

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.)

Polpelagianec Janez Kasijan (419–430 n. št.) namiguje na Estero.

Med heretiki in ponarejenimi knjigami

X Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (350?–428 n. št.) je zavrnil Estero.

V: Zakaj Estera ni bila vključena med Mrtvomorske zvitke?

O: Verjetno ne le zato, ker je relativno kratka knjiga, saj je knjižnica zvitkov iz Mrtvega morja zelo obsežna in so bile najdene tudi še krajše knjige. Knjiga The Meaning of the Dead Sea Scrolls (Pomen zvitkov iz Mrtvega morja), str. 119, domneva, da je sekta iz Kumrana to knjigo zavrnila iz teoloških razlogov. Točno ne vemo, zakaj, vendar je ena od številnih možnosti, da so nasprotovali temu, da bi bila Estera poročena z nejudovskim kraljem (čeprav v tej zadevi ni imela izbire).

V: Katere so v knjigi Estera nekatere razlike v prevodu med hebrejskim izvirnikom in grško Septuaginto?

O: Medtem ko sirski (aramejski) prevod in Jeronimov prevod sledita hebrejskemu izvirniku, ima grška Septuaginta 6 dodatnih odsekov.

1. Na začetku knjige je omenjena vizija. To doda 301 grških besed.

2. Proti koncu 3. poglavja je dodan domnevni besedilo pisma. To doda 244 grških besed.

3. Konec 4. poglavja dodaja 582 grških besed.

4. Na začetku 5. poglavja je omenjena Estera, ki moli, kar doda 70 grških besed.

5. Konec 7. poglavja dodaja 539 grških besed, predvsem domnevno pismo, ki ga je poslal kralj.

6. Zadnji odsek na koncu knjige Estere vsebuje 235 dodatnih grških besed.

Sklepno lahko rečemo, da je »prevajalec« Septuaginte knjigo znatno razširil, saj je k 167 izvirnim verzom dodal 107 verzov. Morda je šlo pri tej razširitvi za dvofazni proces, saj so razširitve Septuaginte morda izvirale iz grške lucianske redakcije.

V preostalem delu knjige Estera je grški prevod manj natančen kot Tora in nekatere druge knjige. Pri prevodu so bile izpuščene nekatere ponovitve iz hebrejskega besedila.

Tukaj so razlike iz 2. poglavja. Prvi stavek v vsakem paru je hebrejski prevod, vzet iz »Literal Translation« Jaya P. Greena. Drugi stavek je prevod iz Septuaginte iz prevoda Sira Lancelota C. L. Brentona »The Septuagint: Greek and English«.

Est 2,1 »Spomnil se je na Vasti« proti »Astin ni več omenjal«

Est 2,1 »kar je storila in kar je odredil proti njej« proti »kar je rekla in kako jo je obsodil«.

Est 2:2 »Kraljevi služabniki so rekli« v primerjavi z »Kraljevi služabniki, ki so mu služili, so rekli«

Est 2:2 »lepe mlade device« proti »čiste, lepe mlade device«

Est 2:3 »lepe mlade device« proti »lepe, čiste, mlade deklice«

Est 2:3 »v palačo v Šušanu« v primerjavi z »v mesto Šuša«

Est 2:3 »evnuh« proti »dvorni služabnik«

Est 2:3 »očistitev« proti »očistitev in druge obveznosti«

Est 2:4 »vladati« proti »biti kraljica«

Est 2:5 »palača v Šušanu« proti »mesto Susa«

Est 2:7 »je vzgajala« proti »je imela posvojeno hčer«

Est 2:7 »Nima niti očeta niti matere. Mlada ženska je bila lepa na pogled in lepa po postavi. Ko sta umrla njen oče in mati, jo je Mordohaj vzel za svojo hčerko.« v primerjavi z »Ko sta umrla njena starša, jo je vzgajal, da bi jo vzel za ženo; deklica pa je bila lepa.«

Est 2:8 »Estero so odpeljali v kraljevo hišo, v roke Hegaja« v primerjavi z »Estero so pripeljali k Gaju«

Est 2:9 »jo je … najbolje obravnaval« v primerjavi z »jo je … dobro obravnaval«

Est2:11 »da bi izvedeli, kako je z Estero in kaj se bo z njo zgodilo« v primerjavi z »da bi videli, kaj se bo zgodilo z Estero«.

Est 2,13 »Vse, kar reče, ji je dano, da gre z njo iz hiše žensk v kraljevo hišo.« v primerjavi z »in kdor koli bo dobil ukaz, jo bo pripeljal, da bo z njim prišla iz ženskih prostorov v kraljevo sobo.«

Est2:14 »kjer je bil Šašgaz, kraljev evnuh, ki je skrbel za priležnice« v primerjavi z »Gaj [Hegaj], kraljev dvorjan, skrbnik žensk«

Est2:14 »mu je všeč in jo pokličejo po imenu.« v primerjavi z »razen če jo ne bi poklicali po imenu.«

Est2:15 »ki jo je vzel k sebi za svojo hčer« v primerjavi z (ni navedeno)

Est2:15 »ni iskala ničesar drugega kot to, kar je rekel Hegai, kraljev evnuh, skrbnik žensk« v primerjavi z »ni zanemarila ničesar, kar ji je ukazal dvorni skrbnik, skrbnik žensk«

Est2:16 »deseti mesec, ki je mesec Tebet« v primerjavi z »dvanajsti mesec, ki je Adar«

Est2:17 : »ljubil je Estero bolj kot vse druge ženske« v primerjavi z »ljubil je Estero«

Est2:17 : »milost in naklonjenost« proti »naklonjenost«

Est2:17 : »kraljevo krono na glavo in jo postavil za vladarico namesto Vasti« proti »ji je nadel kraljičino krono«.

Est2:18 : »princem in vsem svojim služabnikom, Esterinemu banketu« proti »prijateljem in veljakom sedem dni, in je zelo praznoval Esterino poroko«

Est2:18 »province in razdelil darila, kakor je bilo v navadi pri kralju.« v primerjavi z »njegovo kraljestvo.«

Est2:19 »Ko so se device zbrale drugič, je Mordohaj sedel pri kraljevih vratih.« v primerjavi z »Mordohaj pa je služil v palači.«

Est2:20 : »rod ali njen narod« v primerjavi z »rod«.

Est 2:20 »ker je Estera ubogala Mordohajevo zapoved, kakor je to počela, ko jo je vzgajal« v primerjavi z »ker ji je Mordohaj tako zapovedal, naj se boji Boga in izpolnjuje njegove zapovedi, kakor takrat, ko je bila z njim; in Estera ni spremenila svojega načina življenja.«

Est 2:21 »V tistih dneh, ko je Mordohaj sedel pri kraljevih vratih, sta se dva kraljeva evnuha, Bigthan in Teresh, ki sta stražila prag, razjezila in skušala dvigniti roko proti kralju Ahasverosu.« v primerjavi z »In dva kraljeva dvorjana, poveljnika telesne straže, sta bila užaljena, ker je bil Mordohaj povišan; in skušala sta ubiti kralja Artaxerxa.«

Est2:22 »Kraljica Estera« proti »Estera«

Est2:22 »povedala kralju v imenu Mordohaja« v primerjavi z »razkrila kralju zadevo o zaroti«.

Est2:23 »In ko so zadevo preiskali, so jo odkrili; in oba sta bila obesena na drevesu. In to je bilo zapisano v Knjigi zadev tistih dni pred kraljem.« proti »In kralj je zaslišal oba dvorjana in ju obesil; kralj pa je odredil, naj se v kraljevih zapisih v spomin zabeležijo dobre zasluge Mardoheja, kot pohvala.«

Est 3:7 »V dvanajstem mesecu« (masoretska verzija) v primerjavi z »In žreb je padel na dvanajsti mesec« (Septuaginta) (najverjetneje gre pri Septuaginti za dodatek)

Est 8,1–12 se v lucianski redakciji Septuaginte zelo razlikuje tako od hebrejske kot od običajne Septuaginte. (The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 4, str. 828.)

Est9:24 : »Agagovec« v primerjavi z »Makedonec«

Est 10:3 »velik med Judi in všečen množici svojih bratov, ki je iskal blaginjo svojega ljudstva in govoril o miru vsem svojim potomcem« v primerjavi z »velikim možem v kraljestvu, ki so ga Judje častili in ki je preživel svoje življenje ljubljen od vsega svojega naroda«.

Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove Literal Translation, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C. L. Brentona The Septuagint: Greek and English. Uporabljeni so bili tudi The Expositor’s Bible Commentary ter opombe v biblijskih izdajah NASB, NIV, NKJV in NRSV.

Če ni drugače navedeno, so citati iz Svetega pisma iz Berean Standard Bible (BSB), ki je v javni domeni. https://berean.bible/

www.biblequery.org