< Vprašanje o Svetem pismu iz evangelijev

V: Kdo je bil prvi, ki je napisal knjigo z odgovori na vprašanja o evangelijih?

O: Najzgodnejši, ki sem ga našel, je Euzebij iz Cezareje (313–339/340 n. št.), ki je napisal dve deli. Prvo se imenuje Vprašanja in odgovori o evangelijih, naslovljeno na Stefana, ki nosi tudi naslov Vprašanja in odgovori o rodovniku našega Odrešenika, drugo pa Vprašanja in odgovori o evangelijih, naslovljeno na Marinusa. Obe deli skupaj se imenujeta Vprašanja in odgovori o evangelijih. Poleg tega je Euzebij napisal ovržbo domnevnih protislovij, ki jih je izpostavil Hierokles, neoplatonski filozof in rimski guverner Bitinije ter kasneje Egipta, ki je pod Domicijanom hudo preganjal kristjane. Že pred tem so tudi mnogi zgodnji krščanski pisci odgovarjali na posamezna vprašanja.

Kasneje je Ambrosiaster okoli leta 384 n. št. napisal delo »Vprašanja o Stari in Novi zavezi« (v latinščini).

Za več informacij glej »Nicene and Post-Nicene Fathers«, druga serija, zvezek 1, str. 32, 38–39.

V: Veliki mojstri v zgodovini imajo običajno učence, ki nato razvijejo učni program ali knjigo, v kateri so zapisane njihove ideje, misli in navodila. Zakaj ne najdemo takšne knjige, povezane z Jezusom Kristusom, ampak najdemo različna evangelija ali knjige, ki sta jih napisala dva od njegovih učencev in še dve drugi osebi?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1) Najprej, Jezus ni zgolj »veliki učitelj«, kakršen naj bi bil Aristotel, Konfucij ali Buda. Jezus je Bog.

2) Tudi drugi so imeli pisarje. Jeremija je imel pisarja po imenu Baruh. Verjetno je bil to Mojzesov pisar, ki je v 5. Mojzesovi knjigi 34,5–6 zapisal o Mojzesovi smrti in pokopu. Vsi muslimani se strinjajo, da tudi Mohamed sam ni ničesar zapisal.

3) Jezus je cerkvi dal apostole, ki so imeli pomembno vlogo, da so cerkvi posredovali tisto, kar je Jezus učil in storil. Ne pozabite, da prvi kristjani niso imeli Novega testamenta; namesto tega so imeli same apostole.

4) Zdi se, da je bil Jezus bolj zaskrbljen za svoje delovanje, pri čemer je s svojimi mogočnimi čudeži dokazoval, da je Božji Sin, kot pa da bi si jemal čas od svojega delovanja, da bi bil svoj lastni tajnik.

Štirje pisci evangelijev so bili Matej in Janez, Jezusovi učenci, Marko, Petrov spremljevalec in tolmač, ter Luka, zgodovinar in Pavlov potovalni spremljevalec.

V: Če bi evangeliji zadostovali za potrebe Cerkve ali vernikov, Sveti Duh ne bi potreboval navdihniti Pavla, da napiše tista pisma, ki obravnavajo doktrinarna vprašanja in tudi težave lokalnih cerkva. Zato ne moremo reči, da je Duh prenehal navdihovati pobožne može, da bi pojasnili ali pokazali božje mnenje ali odnos do različnih aktualnih vprašanj skozi čas. Zato lahko rečemo, da se božanska navdihnjenost ni ustavila in se ne bo ustavila do Jezusovega drugega prihoda in konca časov. Kaj menite o tem?

O: Ne strinjam se. Spomnite se, da najzgodnejši kristjani niso imeli niti zapisov evangelijev, niti Pavlovih spisov, niti katerih koli drugih spisov Novega testamenta. Namesto tega so imeli same apostole. Ko pa so apostoli umrli, so svoja učenja zapisali v Novi zavezi. Cerkev je zgrajena na temelju apostolov in prerokov, kot piše v Pismu Efežanom 2,20; 3,5. Čeprav so imeli novozavezne preroke, kot sta bila Agabus in Filipove hčere, danes nimamo starezaveznih prerokov, ki bi pisali Sveto pismo. Prav tako nimamo niti drugih novozaveznih apostolov, ki bi bili fizično prisotni na tej zemlji.

V: Kateri od znanih evangelijev (Matej, Marko, Luka, Janez) ali drugih je najstarejši? So se drugi evangeliji opirali nanj ali so bili napisani na njegovi podlagi? In v kakšnem obsegu so ga citirali ali iz njega črpali?

O: Z gotovostjo ne vemo, vendar mnogi učenjaki menijo, da je bil Marko najstarejši. Luka v Luku 1:1–3 omenja, da se je skliceval na starejša poročila, ki so lahko vključevala tako pisna kot ustna. Na splošno pa velja, da je bil Janez napisan zadnji.

Janez je imel učenca po imenu Papias, ki je dejal naslednje: »Marko, ki je bil Petrov tolmač, je natančno zapisal vse, kar se je spomnil, bodisi Kristusove besede bodisi dejanja, vendar ne po vrstnem redu. Saj ni bil niti poslušalec niti spremljevalec Gospoda; ampak kasneje, kot sem rekel, je spremljal Petra, ki je njegova navodila prilagajal glede na potrebe, ne pa tako, kot da bi sestavljal zbirko Gospodovih izrekov. Marko torej ni storil napake, ko je tako zapisal nekatere stvari, kot si jih je zapomnil; saj se je osredotočil le na to – da ne bi izpustil ničesar, kar je slišal, niti da ne bi mednje vključil nobene lažne izjave« (vzeto iz The New Bible Dictionary, 1962, str. 782) Euzebijeva Cerkvena zgodovina, knjiga 3, poglavje 39, str. 170–173. Zlasti v Mateju 10,32 je izraz »priznati me« v grščini nenavaden, naraven pa je le v aramejščini, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 256.

V: Nekateri biblicisti trdijo, da so čudeži v evangeliju podobni čudežnim ozdravitvam iz helenističnih tradicij in da teh čudežev ni storil Jezus, ampak jih je ustvarila prva krščanska skupnost. Zato jih zavračajo. Kaj menite?

O: Noben učenjak, ki verjame v Sveto pismo, tega ne trdi; seveda je pri skeptičnih avtorjih drugače. Vendar pa tudi med njimi ne verjamem, da bi večina sploh trdila, da so bili čudeži prevzeti iz helenističnih (grških) tradicij. Zato ne mislim, da večina med njimi ne verjame v čudeže zato, ker izhajajo iz helenističnih tradicij. Prej ne verjamejo, da so nadnaravni čudeži sploh mogoči.

Vendar so nekateri to trdili, zato se vrnimo v zgodovino in poglejmo, kje se zdi, da se je to prvič začelo. Rimski cesar Aleksander Sever (205–235 n. št.) je kruto preganjal krščansko cerkev. Njegova mati Julija je profesionalnemu govorniku Flaviju Filostratu dala izvod »Spominov na Damisa« in ga prosila, naj napiše biografijo Apolonija iz Tiane. V tej biografiji je zapisano, da je Apolonij iz Tiane nekoga obudil od mrtvih in se povzpel v nebesa. Več o tem si lahko preberete na www.biblequery.org/History/Legends/ApolloniusofTyana.html.

Kot stranska opomba: najzgodnejši rokopisi, ki omenjajo Jezusove čudeže, so:

papirus p66 Bodmer II – 817 verzov (92 %) Janezovega evangelija (125–175 n. št.); p4 + p64 + p67 – 95 verzov (okoli 150–175 n. št.); p45 Chester Beatty I – 833 verzov (4 evangeliji in Apostolska dela) (200–225 n. št.); p75 (okoli 175–225 n. št.); 0162 (Janez 2:11–22) (okoli 300 n. št.); p28 – Janez 6:8–12, 17–22 (3. stoletje n. št.); Sinaitski sirski (SyrS) (3./4. stoletje)

Med najzgodnejšimi krščanskimi pisci, ki omenjajo Jezusove čudeže, so Kvadratus iz Aten (126 n. št.); Justin Mučenik (okoli 150 n. št.); Melit iz Sardis (170–177/180 n. št.); Irenej iz Lyona (182–188 n. št.); Tertulijan (207/208 n. št.) ter drugi po njem.

V: Kako je lahko bil Jezus iz Judovega plemena, če se pripadnost plemenu prenaša izključno po očetovi strani (Številke 34:14, Številke 1:18–24, Levitikus 24:10)? Pritrditev k plemenu po materini strani se je štela za nepomembno za pripadnost otrok k plemenu, pripadnost k plemenu oziroma rodovnik pa se ni mogla dedovati prek očima; dedovati se je dalo le premoženje. Ker kristjani verjamejo, da Jezus ni imel človeškega očeta, ne bi imel pripadnosti k plemenu in zato ne more veljati za potomca Judovega ali Davidovega rodu, kar bi ga izključilo iz kroga morebitnih mesijskih kandidatov. Spletna stran http://www.jewsforjudaism.org/faq-primary-211/birth-of-jesus-primary-360/59-whos-genealogy-is-given-by-luke navaja naslednje trditve glede Kristusovega rodovnika: »Domneva, da je bila Marija Davidovega rodu, predstavlja problem, saj Marija ni mogla prenesti tistega, česar ni imela: (1) Materina povezava se ne upošteva pri nasledstvu na Davidov prestol, ki se prenaša izključno po neprekinjeni moški liniji: ›Od Davida ne bo iztrebljen moški, ki bi sedel na prestolu Izraelovega rodu‹ (Jeremija 33:17); (2) Po Svetem pismu se pravica do rodovnih privilegijev, to je kraljevstva in duhovništva, prenaša izključno po moški liniji. Zgodba o dediščini hčera Zelofhada (Številke, poglavji 27 in 36) se tu ne uporablja, saj zadeva prenos materialnega premoženja in ne privilegijev rodovne linije.«

O: Najprej 5-sekundni odgovor, nato pa podrobnejši odgovor. Večina Judov meni, da se judovstvo deduje po materini strani, vendar bomo na to vprašanje odgovorili, ne da bi to upoštevali. V osnovi je pripadnost plemenu sicer običajno potekala po očetovi strani, vendar je bila judovska pripadnost plemenu v primeru Jarhove družine (1. Kronika 2:34–41) in sinov duhovnika (Ezra 2:61; Nehemija 7:63) po materini, NE po očetovi strani. Koliko bolj bi torej pripadnost plemenu potekala po materini strani v primeru rojstva iz device!

Kar zadeva podrobnejši odgovor: kdo je rekel, da je pripadnost plemenu ali klanu potekala izključno prek očeta? – nihče v Svetem pismu. 4. Mojzesova knjiga 34,14 ne kaže ničesar. 4. Mojzesova knjiga 1,18–24 kaže, da sin egiptovskega očeta in izraelske matere ni bil imenovan Izraelec. Ljudje bi ga imeli za Egipčana ali pol Izraelca. Levitikus 24:10 (in mnogi drugi odlomki) kažejo le, da je bila za običajne Izraelce pripadnost plemenu dejansko prek očeta. Toda to NI OMEJITEV ZA BOGA. Primeri z dvema biološkima staršema nimajo nobenega vpliva na primer z enim biološkim staršem. Vendar pa obstajajo v Stari zavezi tudi primeri, ko je bila pripadnost plemenu dejansko prek matere, celo v primerih z dvema biološkima staršema.

Trije primeri pripadnosti plemenu prek matere.

V plemenu Judovem Šešan ni imel sinov, temveč samo hčere. Zato je svojo hčer poročil s svojim egipčanskim služabnikom Jarho, in imela sta sina po imenu Attai. Attaijev rodovnik je naveden skupaj z drugimi Izraelci v 1. Kroniki 2:34–41. Sinovi niso bili le šteti za Izraelce, temveč so bili tudi uvrščeni pod Judovo pleme.

Drugi primer je Jair, čigar ded je bil Hezron iz plemena Juda in hči Makirja, Manasita. V 1. kroniki 2,21–23 je Jair obvladoval 23 mest v Gileadu (na ozemlju Manaseja). Čeprav je bil Jairjev ded iz Judovega plemena, se Jair še vedno imenuje Manasejec, tako kot njegova mati v 4. Mojzesovi knjigi 32,41 in 5. Mojzesovi knjigi 3,14.

Tretji primer najdemo v 2. knjigi Ezre 2,61 in v knjigi Nehemija 7,63, kjer so sinovi duhovnika, ki se je poročil s hčerjo Barzilaja, imenovani sinovi Barzilaja.

Še en primer, ki kaže, da pripadnost po prednikih ni bila povezana le z biološkim očetom, je leviratska poroka. Ko je mož umrl, preden je imel otroke, se je z vdovo poročil možev brat, prvi rojen otrok pa je veljal za otroka prvega, umrlega moža, čeprav biološko to ni držalo.

Kljub temu pa se zdi, da gre pri tem vprašanju za preveč natančno razčlenjevanje. Kakšnega etničnega porekla je bila Jezusova človeška DNK? 100 % judovska. Obstajalo je le 12 judovskih rodov (dejansko 11 rodov plus 2 polroda). Ali je Jezusova človeška DNK izhajala iz katerega od teh rodov? Da, iz Judovega. Če bi ga dejstvo, da ni imel judovskega očeta, izključilo iz katerega od 12 rodov, kakšno bi bilo potem Jezusovo etnično poreklo?

To vprašanje se zdi kot izogibanje večjemu vprašanju. Če bi bil Jezus rojen od device, poslan od Boga, da nas uči, bi mu sledili ali ne? Če bi bila izbira med tem, da ostanejo v judovski kulturi vpraševalca, ali da sledijo edinemu pravemu Bogu, kaj bi izbrali? Če ta oseba ne bi rekla, da bi sledila edinemu pravemu Bogu ne glede na vse, potem problem ni v Jezusovi DNK, ampak v tem, da večina Judov ni pripravljena slediti edinemu pravemu Bogu.

Drugo vprašanje je nasledstvo na prestolu. Vpraševalec je napačno trdil, da Marija ni bila Davidovega rodu; njen rodovnik v Lukovem evangeliju, pa tudi v Luku 2, Rimljanih 1:3 in 2. Timoteju 2:8 kaže, da sta bila Jezus (in ona) biološko potomca Davida. Vendar pa ima vpraševalec prav, ko poudarja, da Marijin rodovnik ne bi imel nobenega vpliva na nasledstvo na prestolu. Zato je bilo pomembno, da je bil Jezus tudi posvojeni sin Jožefa, ki bi kot moški iz Davidove rodovne linije imel pravico do prestola.

V: Kateri vir v evangelijih navaja, da je bil Jezusov biološki oče rimski vojak po imenu Panthera?

O: Kolikor vemo, je to lažno obtožbo prvi izrekel rimski nasprotnik krščanstva po imenu Celsus v 3. stoletju n. št. Ta beseda, ki sicer ni znana kot ime, je podobna grški besedi za devico: parthenos. Kasneje so to prevzeli judovski Talmud in nacisti v 20. stoletju. Glej knjigo The Gospel of Matthew and Its Readers avtorja Howarda Clarkea. Indiana University Press 2003, str. 5.

V: Janez Krizostom pravi, da če bi se vsi štirje evangelisti strinjali o vseh podrobnostih, bi jih obtožili, da so se dogovorili, da bi bile njihove zgodbe enake. Zato lahko razlike v njihovih evangelijih obravnavamo kot dokaz, da je vsak deloval neodvisno in ločeno od drugih, ter kot dokaz, da so njihove zgodbe pristne in resnične. Kaj menite? Osebno pa menim, da bi evangelisti morali o istih dogodkih pisati z različnimi besedami, jezikom in slogom. Kaj menite vi?

A: Menim, da je to v glavnem pravilno. Strinjam se, da razlike v izrazih, v tem, katere dogodke so vključili, in celo v poudarkih prispevajo k njihovi verodostojnosti. Seveda so se sinoptični pisci morda vseeno poznali med seboj, in Janez jih je verjetno poznal. Po drugi strani pa so jim skeptiki skozi stoletja kljub štirim različnim poročilom vseeno očitali vse mogoče stvari.

Razlike niso le v besednih zvezah, ampak tudi v poudarkih in v tem, katere zgodbe so pripovedovane. Na primer, Matej veliko več kot drugi piše o tem, kako je Jezus izpolnil starozaveške prerokbe. Marko pa manj. (Mimogrede, Marko je rimsko ime, ne hebrejsko.) Markovo evangelij bolj poudarja Jezusova dejanja. Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) je o tem veliko pisal v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 11.8, str. 428.

V: Zgodba o Jezusovem krstu, ki ga je opravil Janez Krstnik, in o njegovi skušnjavi s strani satana je zapisana v evangelijih po Mateju, Marku in Luku, v evangeliju po Janezu pa je ni. Enako velja za spremenitev. Zakaj?

O: Janez ne pojasni, zakaj med vsemi Jezusovimi dejanji tega ni vključil namesto česa drugega. Lahko pa poskušamo ugibati o odgovoru. Upoštevajmo, da je v treh sinoptičnih evangelijih zapisano še veliko drugih stvari, ki jih tudi v Janezovem evangeliju ni. Splošno velja, da je bil Janezov evangelij napisan zadnji, in verjame se, da je Janez želel vključiti stvari, ki v drugih evangelijih niso bile omenjene ali so bile omenjene le bežno, da bi podal popolnejšo sliko.

V: Le Mt 2,1 omenja modre (modreže) v zgodbi o Jezusovem rojstvu. Zakaj o njih ne govorijo druga evangelija? Ali gre za alegorično zgodbo, ki nakazuje pridiganje zgodnje cerkvene skupnosti, ki se je zavedala, da so Judje zavrnili Jezusa, zato so se namesto njih posvetili narodom in tako naredili modre za prve, ki so častili Kristusa, v nasprotju z judovskimi voditelji, Herodom in drugimi, ki so poskušali ubiti Jezusa kot dojenčka?

O: Med vsemi dogodki v Jezusovem življenju so se avtorji drugih evangelijev odločili, da tega ne vključijo. Morda tudi zato, ker niso vedeli za obisk modrih. Čeprav je tu morda prisoten simbolizem, nič ne kaže na to, da bi šlo izključno za alegorijo.

Kar zadeva alegorično razlago odlomkov na splošno: če je Bog svojemu ljudstvu v Svetem pismu nekaj sporočil v neki alegoriji in tega v vsej zgodovini ni opazil noben kristjan, ali je Bog to res uspešno sporočil? Nihče ni videl tega pomena kot zgolj alegoričnega, ne dobesednega, vsaj ne do začetka dobe skepticizma v devetnajstem stoletju.

V: Zakaj je v evangelijih potrebna uskladitev evangelijev?

O: Usklajevanje evangelijev ne bi bilo problematično, če bi Bog ohranil le en evangelij ali če bi sam podal popolno usklajeno besedilo evangelijev. Namesto tega imamo štiri poročila, v katerih je vsak človeški pisec zapisal tisto, kar je menil, da je najpomembnejše izmed tega, kar mu je Bog po svoji previdnosti omogočil, da si je zapomnil. Glejte naslednje vprašanje, da boste izvedeli, zakaj imamo štiri evangelije.

V: Kdo so bili prvi pisci v zgodovini, ki so pripravili usklajeno različico evangelijev?

O: Tatian (okoli leta 172 n. št.) je sestavil združeno besedilo evangelijev, imenovano »Diatessaron«, kar pomeni »skozi štiri«. To priča, da so bila sprejeta le štiri evangelija, in besedo za besedo natančno citira 79 % evangelijskih verzov. Vendar je bil Tatian gnostik iz skupine enkratitov in je selektivno izpustil vse verze, ki poudarjajo Jezusovo človeškost, kot so rodovniki. Toda celo ta heretik je vključil vse verze, ki kažejo, da je Jezus Bog.

Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.) je po besedah Jeronima napisal harmonijo/komentar k evangelijem, vendar se je ta izgubila. (ANF, zvezek 2, str. 87–88

Dionizij iz Aleksandrije (246–265 n. št.) (delno) je pokazal, da se avtorji evangelijev niso »nesoglašali ali si nasprotovali«, in v svojem Pismu 5 – škofu Bazilidu, kanon 1, Ante-Nicene Fathers, zvezek 6, str. 94–95 – podal dobro in precej popolno harmonijo evangelijev po vstajenju.

Ammonij iz Aleksandrije je v začetku 3. stoletja sestavil usklajeno različico evangelijev. Kot merilo je uporabil Matejevega evangelija in pokazal, kako se z njim primerjajo drugi evangeliji. Glej Nicene and Post-Nicene Fathers, druga serija, zvezek 1, str. 38–39, in zvezek 6, str. 69.

Juvencus (329 n. št.) je o evangelijih napisal epsko pesnitev, v kateri je veliko delov uskladil.

Euzebij iz Cezareje (313–339/340 n. št.) je sestavil harmonizacijo, ki je bila lažje berljiva, saj je stolpce postavil drugega ob drugega. Vendar pa v delu »Nicene and Post-Nicene Fathers, Second Series«, zvezek 6, str. 69, piše, da je bila ta harmonizacija pomanjkljiva, saj je pogosto uporabil vzporednosti tam, kjer to ni bilo potrebno. Glej »Nicene and Post-Nicene Fathers, Second Series«, zvezek 1, str. 38–39.

Avguštin iz Hipona (354–430 n. št.) je prav tako napisal delo z naslovom »Harmonija evangelijev«. To je objavljeno v delu »Nicene and Post-Nicene Fathers, Second Series«, zvezek 6, str. 77–236.

V času reformacije so imeli harmonije evangelijev naslednji avtorji: Osiander, Jansen, Robert Stephens, John Calvin, Du Moulin in Chemnitz, kot navaja delo »Nicene and Post-Nicene Fathers, Second Series«, zvezek 6, str. 69.

V sodobnem času je harmonija evangelijev objavljena v delu »The New Unger’s Bible Dictionary«, str. 495–498.

V: Če je bilo Evangelij po Marku napisano prvo, so kristjani zagotovo vedeli zanj. Zakaj ga torej niso preprosto prepisali, ampak so se pojavili tisti, ki so napisali drugo, tretje in četrto evangelij?

O: Markovo evangelij so dejansko prepisali, prav tako kot ostala tri evangelija, zato menim, da je pravo vprašanje, zakaj sploh obstajajo še tri druga evangelija. Imamo bogastvo ne le enega, ampak štirih pogledov na Jezusa. Bog ni navdihnil le enega pisca, ampak štiri, in jim je dal različne perspektive in osebnosti.

V: Zakaj obstajajo štiri evangeliji?

O: Štiri evangeliji imajo različne namene in nekoliko različne ciljne skupine.

Matej: je bil po besedah Papija najprej napisan v jezikih Hebrejcev (aramejščini?). Poudarja Božje kraljestvo, v nasprotju z Janezom, ki poudarja, kako biti odrešen. Matej navaja številna starozavezna preroštva in kaže, kako je Kristusovo življenje potekalo vzporedno z življenjem Izraela v Stari zavezi. Mnogi razumejo Matejev evangelij kot »leva«, ki poudarja Kristusa kot Kralja. Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) v fragmentu 28 pravi, da je bil Matejev evangelij napisan za Jude, pri čemer poudarja, da je bil Kristus potomec Davida.

Marko: Poudarja Kristusova dejanja. Mnogi razumejo Markovo evangelij kot »vol«, ki poudarja Kristusa kot služabnika.

Luka: Najdaljši evangelij je napisal zdravnik in Pavlov potovalni tovariš. Luka velja za največjega zgodovinarja antičnega sveta. Mnogi menijo, da je Luka »človek«, ki poudarja Kristusovo človeškost.

Janez: Morda najgloblje evangelij, ki manj poudarja Kristusovo življenje in bolj njegove trditve ter učenje. Mnogi Janezov evangelij imajo za »orla«, ki poudarja Kristusovo božanskost.

V »Believer’s Bible Commentary« (str. 1198) je omenjeno, da je v Stari zavezi Mesija v štirih kontekstih imenovan »Poganjek«: »… za Davida pravični Poganjek, ki bo modro vladal kot kralj…« (Jeremija 23,5–6), »Moj služabnik, Poganjek« (Zaharija 3,8), »človek, ki se imenuje Poganjek« (Zaharija 6,12) in »Poganjek Gospodov« (Izaija 4,2).

Ni bilo več evangelijev, ki bi jih kristjani na splošno sprejemali. Irenej, ki je pisal okoli let 182–188 n. št., je dejal, da je bilo natanko štiri evangelije (Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 11.8, str. 428).

V: Ali so evangeliji razvrščeni v kronološkem zaporedju?

O: Ne. Tukaj je, kar pravijo štirje konzervativni viri.

V NIV Study Bible, str. 1437, piše: »(Zdi se, da se kronološki red v nobenem od evangelijev ni strogo upošteval.)«

V »New Geneva Study Bible«, str. 1504, piše: »Vendar pa Matej in Luka ne sledita Marku v vseh točkah glede zaporedja dogodkov v Jezusovem življenju ali zaporedja njegovih naukov.« Na str. 1698 piše: »Čeprav se pri usklajevanju podrobnosti pojavljajo nekatere težave, so glavni elementi v popolni skladnosti.«

F. F. Bruce v delu Hard Sayings of the Bible na str. 454–455 pravi: … noben od evangelistov ne trdi, da podaja natančno kronologijo. … Za antičnega zgodovinarja je bilo veliko pomembneje, da razumemo pomen zgodovine, kot da bi imeli natančno kronologijo. Zato Matej Jezusove izreke razvršča v pet glavnih »knjig« po temah: … Luka pa ima drugačen način razvrščanja svojega gradiva. … V vsakem primeru dobimo tematske skupine, ki nam dajejo urejen prikaz, saj razvrstijo gradivo tako, da ga lahko bolje razumemo. V nobenem primeru pa ne dobimo nujno natančnega okvira, v katerem je Jezus izrekel vse to gradivo.«

V zgodnji cerkvi Euzebijeva *Cerkvena zgodovina* (318 n. št.), knjiga 3, poglavje 39, str. 170–173, navaja besede Papija, učenca apostola Janeza: »Marko, ki je bil Petrov tolmač, je natančno zapisal vse, kar se je spomnil, bodisi Kristusove izreke bodisi dejanja, vendar ne v pravilnem vrstnem redu. Saj ni bil niti poslušalec niti spremljevalec Gospoda; kasneje pa je, kot sem rekel, spremljal Petra, ki je svoje poučevanje prilagajal glede na potrebe, ne pa tako, kot da bi sestavljal zbirko Gospodovih izrekov. Torej Marko ni storil napake, ko je tako zapisal nekatere stvari, kot si jih je zapomnil; saj se je osredotočil le na to – da ne bi ničesar izpustil, kar je slišal, niti da ne bi mednje vključil kakšne napačne izjave« (vzeto iz The New Bible Dictionary, 1962, str. 782)

Avtorji so predpostavljali, da bodo ljudje celotno knjigo prebrali večkrat. Na primer, v Janezu 11,2 je omenjeno, da je bila Marija tista, ki je Jezusa mazilila z dišečim oljem. Vendar pa je zgodba o tem, kako je Marija Jezusa mazilila z dišečim oljem, opisana šele v Janezu 12,1–3. V Mateju 10,4 je omenjen »Judas Iškariot, ki je izdal Jezusa«, čeprav Judas Jezusa takrat še ni izdal.

V: Kaj so »sinoptična evangelija«? Katere so podobnosti in razlike med njimi? Ali obstaja kakšen dokaz, da so se med seboj citirali?

A: »sinoptična evangelija« je preprosto poimenovanje za Mateja, Marka in Luko (ne za Janeza). Če bi bil Markovo evangelij najzgodnejši, potem ne bi citiral iz drugih. Možno je, da sta Matej in Luka citirala iz Markovega evangelija in eden iz drugega, po drugi strani pa bi lahko šlo tudi za to, kar sta si sama zapomnila ali kar sta slišala od drugih. Janezovo evangelij, ki je najverjetneje nastalo zadnje, se zdi, da se osredotoča na tisto, česar drugi niso omenili.

Mnogi učenjaki menijo, da je Matej pri pisanju zavestno uporabil Markov evangelij; 93 % Markovega evangelija se nahaja tudi v Mateju in Luku. V Mateju in Luku je 200 verzov, ki jih v Markovem evangeliju ni. Mnogi so za teh 200 verzov domnevali obstoj hipotetičnega dokumenta, imenovan ni Q. Vendar ni nobenega dokaza, da je Q kdaj obstajal, vsaj ne v pisni obliki. Tisto, kar nekateri vidijo kot Q, bi lahko bilo običajno ustno poučevanje v cerkvi ter pogovori med Matejem in Lukom, Pavlovim spremljevalcem. Obstajajo tudi nekatere podobnosti v poudarkih med Matejem in spisi pomembnega judovskega farizeja Johana ben Zakkaja, ki je živel od leta 30 pr. n. št. do leta 90 n. št. Johanan je bolj poudarjal usmiljenje in pomoč drugim kot žrtvovanje in čistost. Oba sta menila, da imajo pogani mesto v Božjem kraljestvu, in sta pisala o prihodnjem sodnem dnevu.

V: Zakaj so tri sinoptična evangelija (Matej, Marko in Luka) tako podobna?

O: Obstajajo štiri mnenja, pri čemer se prva tri lahko dopolnjujejo.

1. Podobnost namena: Prva tri evangelija so si zelo podobna in so bila napisana z namenom, da bi podala »povzetek« Kristusovega življenja. Janezovo evangelij, ki je bilo napisano kasneje, je morda predpostavljalo, da so bralci že poznali druga evangelija. O Janezovem evangeliju je zapisano, da je bilo napisano zato, da bi ljudje verovali v Jezusa in imeli življenje v njegovem imenu, kot pravi Janez 20,30–31.

2. Ustna povezava: Marko je bil Petrov spremljevalec, Luka pa je potoval s Pavlom. Marko je bil v Rimu, kot navaja 1. Petrov pismo 5,13. Luka in Marko sta bila verjetno hkrati v Rimu, in kot je nekdo dejal: »Verjetno nista ves čas govorila le o vremenu.« Čeprav ne vemo, kam vse je potoval Matej, to stališče pravi, da so podobnosti posledica ustne komunikacije med pisci. Knjiga Hard Sayings of the Bible (str. 454) prav tako obravnava skupno povezavo med Matejem in Lukom ter navaja, da je bila ta povezava verjetno ustna.

3. Pisna povezava z Markom: V knjigi *The New Geneva Study Bible* (str. 1504) piše: »Evangeliji ne predstavljajo zgolj urnika Jezusovih dejavnosti. Niti niso sodobne, strokovne biografije, ki bi sledile metodam, neznanim v tistem času.«

4. »Q«: Četrto stališče, ki ga zagovarja veliko liberalnih učenjakov, je, da je obstajala knjiga, ki je danes izgubljena in ki jo imenujejo »Q«, v kateri je bilo gradivo, skupno Mateju in Luku, ne pa Marku.

V: Kaj je vir »Q«? Kje je zdaj? V katerem jeziku obstaja?

O: »Q« je ime, ki so ga dali verzom, ki so skupni Mateju in Luku, ne pa Marku ali Janezu. Nimamo nobenega dokaza, da je ta vir sploh kdaj obstajal. Po drugi strani pa si lahko ta »Q« predstavljamo ne kot eno samo pisanje, ampak kot več virov. In ti viri niso bili nujno vsi zapisani. Z drugimi besedami, tisto, kar nekateri imenujejo »Q-dokument« (v ednini), bi v resnici lahko bila učenja, vključno z ustnimi, apostolov in drugih privržencev.

V: Ali evangeliji vsebujejo točno in resnično tisto, kar je Gospod Jezus rekel ali storil?

O: So povzeli in parafrazirali. Na primer, v Gorski pridigi v Mateju 5–7 je Jezus verjetno imel na voljo daljše časovno obdobje za pridiganje. Vendar pa to lahko preberemo v manj kot petnajstih minutah. Seveda je Jezus verjetno ponavljal stvari v poznejših pridigah, vendar evangelist tega ni vsakič ponovil. Za kristjane pa sta pomembna sporočilo in pomen, ki ju je Jezus poučeval, ne pa dejanske zloge in besede.

V: Kaj je ta »skupina Jezusovih izrekov«, za katero se pravi, da so se evangelisti pri pisanju svojih evangelijev opirali nanjo?

O: Novo zaveza ne omenja nobene »skupine izrekov«. Morda mislite na to, kar je zapisal Luka. Tudi Janez je zapisal dve stvari, ki bi ju lahko šteli za nekoliko pomembni.

Luka 1,1–4: »Mnogi so se lotili sestavljanja poročila o dogodkih, ki so se izpolnili med nami, tako kot so nam jih prenesli prvotni očividci in služabniki besede. Zato se mi je, potem ko sem vse od začetka skrbno preiskal, zdelo dobro, da tudi jaz zate, najbolj odličen Teofil, napišem urejeno poročilo, da boš spoznal gotovost tistega, kar si bil naučen.«

Janez 20:30–31 »Jezus je v prisotnosti svojih učencev storil še mnoga druga znamenja, ki niso zapisana v tej knjigi. Toda ta so zapisana, da bi verovali, da je Jezus Kristus, Božji Sin, in da bi z vero imeli življenje v njegovem imenu.«

1 Janez 1:1–4 »Tisto, kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo videli z lastnimi očmi, kar smo opazovali in se ga dotaknili z lastnimi rokami – to je Beseda življenja. In to je življenje, ki se je razodelo; videli smo ga in o njem pričali, in vam oznanjamo večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo. Oznanjamo vam, kar smo videli in slišali, da bi tudi vi imeli občestvo z nami. In to naše občestvo je z Očetom in z Njegovim Sinom, Jezusom Kristusom. To pišemo, da bi bila naša radost popolna.«

V: Moj profesor mi dovoljuje, da pripravim 75-minutno predstavitev o »zgodovinskem Jezusu«. Med raziskovanjem sem naletel na nekaj argumentov, na katere ne vem točno, kako naj se odzovem, in sem se spraševal, ali morda imate kakšne ideje!

1) Ne vemo, ali so bili izvirni rokopisi napisani v grščini, saj najstarejši dokumenti [domnevno] izhajajo iz obdobja nekaj sto let po Kristusu. Morda so bili prevedeni iz kakšnega drugega jezika, pri čemer bi lahko prišlo do napak.

2) Jezus morda ni govoril v grščini. To bi pomenilo, da so avtorji (ali prevajalci) Novega testamenta morali njegove besede razlagati na svoj način in jih nato prevesti (ne nujno pravilno).

Ali obstajajo kakšni podatki o helenizaciji Palestine v Jezusovem času, ki bi lahko nakazovali, da so avtorji Novega testamenta dejansko pisali v grščini? Jezus je najverjetneje govoril aramejsko, kako bi torej pojasnili brezhibnost tega, kar naj bi po poročilih rekel? Če so avtorji pisali v aramejščini ali kakšnem drugem jeziku, kako lahko dokažemo (ali vsaj brez razumnega dvoma pokažemo), da je bilo to skozi stoletja natančno prevedeno in posredovano
natančno ohranjeno skozi stoletja?

Če poznate kakšne vire, na katere bi me lahko napotili, bi bilo to odlično. Ali pa, če ste o tem že razmislili, bi z veseljem slišal vaše zaključke. Verjamem v Božjo suverenost in v Njegovo sposobnost, da varuje Svojo Besedo, toda kakršna koli pojasnila o tem, kako je to storil, bi mi zagotovo pomagala!

O: Zdi se, da gre tukaj za štiri osnovna vprašanja:
1. Kaj je Jezus povedal

2. V čem so bila napisana evangelija

3. Pričevanje o zanesljivosti evangelijev

4. Brezhiben zapis Jezusovega učenja

1. Kaj je Jezus govoril

Vemo, da je Jezus govoril aramejsko, ker je nekatere fraze izrekel v aramejščini (Matej 5:22 itd.). Ko je Jezus na križu rekel: »Eloi, Eloi, Lama Sabathchani«, so nekateri mislili, da kliče Elija, ker niso poznali aramejščine, čeprav so vsi Rimljani poznali grščino in latinščino. Na območju, kjer je Jezus odraščal, so mnogi govorili hebrejsko, aramejsko in grško. Na primer, tik severno in vzhodno od Galilejskega morja so vsi govorili grško. Zato je Pilat nad Jezusovo glavo dal napisati napis v treh jezikih.

Poleg tega je imelo v tistem času veliko Judov tako judovska kot grška ali rimska imena. Poleg Simona Petra so bili v Apostolskih delih 15,22 navedeni Jožef Barsabbas in Juda Barsabbas; v Pismu Kolosanom 4,11 je Jezus omenil Justusa, v Apostolskih delih 4,36 Jožefa, imenovanega Barnaba, ter v Apostolskih delih 12,12 Janeza Marka.

2. V katerih jezikih so bila napisana evangelija

Glede evangelijev imamo pričevanje Papija, učenca apostola Janeza. Po tem, kar je ohranil cerkveni zgodovinar Euzebij, je Papij dejal, da je bilo Matejevo evangelij prvotno napisano v jeziku Hebrejcev (hebrejščina ali aramejščina). Zgodnji kristjani so večinoma govorili grško, čeprav so spreobrnjenci iz judovstva govorili tudi hebrejsko in aramejsko.

3. Pričevanje o zanesljivosti evangelijev

Slišal sem številne ljudi trditi, da najstarejši popolni (ali skoraj popolni) Novi testament, ki ga imamo, izvira iz okoli leta 350 n. št. Vendar ta » « spregleda bistvo. Velika večina verzov evangelijev se je ohranila že veliko prej. Na primer, do leta 200 n. št. so se ohranili rokopisi, ki vsebujejo 71 % verzov Lukovega evangelija (818 od 1151 verzov). To so: Luka 1:58–59; 1:52–2:1; 2:6–7; 3:8–4:2; 4:29–32; 4:34–5:10; 5:30–7:32; 7:35–39, 41–43; 7:46–9:2; 9:4–17:15; 17:19–18:18; 22:4–24:53.

Kar zadeva Janezovo evangelij, je najstarejši rokopis, ki ga imamo danes, p52, ki datira med letoma 100 in 150 n. št. Drugi zgodnji rokopisi segajo do leta 200 n. št. (p45, p66, p75, p90). Ti rokopisi skupaj s p52 vsebujejo 855 od 878 verzov Janezovega evangelija (97 %). Vključujejo verze 1:1–14:30; 15:2–26; 16:2–4, 6–7, 10–33; 17:1–20:20; 20:22, 23, 25–31; 21:1–9, 12, 17.

Ne pozabite na zgodnjekrščanska in druga dela. Najzgodnejša nebiblijska krščanska dela, ki jih imamo, sta »Prvo pismo Klementa« (Korinčanom) iz let 96–98 n. št., ki obsežno citira Pismo Hebrejcem ter druge knjige, in »Pastir Hermasa« iz okoli leta 115–155 n. št. Diatessaron je dobesedna uskladitev približno 79 % verzov evangelijev, ki jo je okoli leta 172 n. št. napisal enkratitski gnostik Tatian.

4. Nepogrešljiv zapis Jezusovega učenja

Izvirniki so bili le parafraze Jezusovega učenja. Ko je Jezus ure in ure poučeval množico, njegove besede pa lahko preberemo v petih odstavkih, je očitno, da to ni bilo dobesedno. Krščanska doktrina o brezhibnosti ima pet osnovnih delov:
1. Sveto pismo v izvirnih rokopisih je pravilno v vsem, o čemer govori.

2. Razumeti moramo kontekst; poezija je poezija, pripoved je pripoved, razumemo lahko metafore in jezikovne izraze itd.
3. Bog je imel svobodo, da pri pisanju Svetega pisma »uporabi svoja lastna peresa«, in ta peresa so bili ljudje, ki so zapisovali besede. Zato imajo različne knjige različnih človeških avtorjev različen slog, in to je v redu; Božja resnica sije skozi vse te knjige.

4. Brez napak je bil zapisan pomen, ne nujno vsaka beseda.

5. V današnjih ohranjenih rokopisih Svetega pisma so sicer nekatere razlike in napake, vendar je bila Božja beseda ohranjena brez pomembnih napak, ki bi spreminjale krščansko doktrino, vero ali prakso.
Za več informacij glejte http://www.biblequery.org/NewTestamentManuscripts.html.

V: Ali je bilo v Galileji veliko Judov?

O: Območje Galileje meri približno 70 krat 40 milj ali 113 krat 64 kilometrov. V času Makabejcev leta 164 pr. n. št. je bilo prebivalstvo Galileje tako majhno, da bi bilo mogoče celotno prebivalstvo preseliti v Judejo zaradi zaščite. V Jezusovem času je bilo prebivalstvo precej večje; Jožef Flavij v delu Življenje 235, 45 ter v knjigi Vojne Judov, 3. knjiga, odstavki 41–43, navaja, da je imela Galileja 204 mest in vasi, od katerih je imela vsaj 15.000 prebivalcev. Vendar je prebivalstvo vključevalo tudi veliko nejudov, ki so jih Seleukidi naselili v Galileji, ter grško govoreče nejude, ki so se tja preselili po lastni volji.

V: Skeptik Bart Ehrman piše: »Imamo nekaj podatkov o tem, kaj je pomenilo biti kmet iz nižjega razreda na podeželju Palestine v prvem stoletju. Ena od stvari, ki jih je to pomenilo, je, da si bil skoraj zagotovo nepismen. Jezus sam je bil izjemna izjema, saj je očitno znal brati (Luka 4:16–20), vendar nič ne kaže na to, da bi znal pisati … Koliko ljudi je znalo brati? Nepismenost je bila razširjena po vsem Rimskem cesarstvu. V najboljših časih je bilo morda 10 odstotkov prebivalstva približno pismenih. In tistih 10 odstotkov bi pripadalo razredom z več prostega časa … Nič v evangelijih ali Apostolskih delih ne kaže, da bi Jezusovi privrženci znali brati, kaj šele pisati. Pravzaprav je v Apostolskih delih zapis, v katerem sta Peter in Janez opisana kot »neizobražena« (Apostolska dela 4,13) – to je starodavna beseda za nepismenost.« (Jesus, Interrupted, str. 105–106). To je podobno tudi Ehrmanovi knjigi Lost Christianities, str. 203.

O: Odstotek ljudi v Rimskem imperiju (Španija, Britanija, Nemčija itd.), ki niso znali brati, ni pomemben; pomemben je odstotek izobraženih ljudi med Judi v Judeji in Galileji. Judje so imeli veliko višji standard izobrazbe kot večina drugih narodov v Rimskem imperiju. Nikomur se ni zdelo nenavadno, da je Zaharija, oče Janeza Krstnika, znal pisati. Dejstvo, da je Sanhedrin Petra in Janeza obtožil, da sta neizobražena, še ne pomeni, da je bilo tako ali da sploh nista znala pisati.

Peta Mojzesova knjiga 6,9 zapoveduje Izraelcem, naj zakone napišejo na vratne stebre svojih hiš in na svoja vrata. Ali skeptiki menijo, da skoraj noben Jud ni upošteval lastnega zakona?

Kot stransko opombo naj omenimo, da so arheologi v Deir ‘Alli v Jordanski dolini našli pisno vajo šolskega dečka, v kateri je trikrat omenjen Balaam, sin Beorja. Ta je bila z radiokarbonsko metodo datirana v leto 800/760 pr. n. št.

V: Kaj pomeni angleška beseda »sinoptičen«?

O: Wycliffe Bible Dictionary na str. 723 pravi: »Beseda synoptic izhaja iz grških besed syn (skupaj z) in opsis (pogled, vid),« enako pa navaja tudi The NIV Study Bible na str. 1437. Podobno tudi The New International Dictionary of the Bible na str. 399 navaja, da grška beseda synoptikos pomeni »videti celoto skupaj, imeti celovit pogled«.

V nasprotju s tem skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 770) navaja, da beseda »sinoptičen« izhaja iz grške besede, ki pomeni »eno oko«, ker vsako od treh sinoptičnih evangelijev pripoveduje zgodbo o Jezusu iz svojega vidika. Morda je zamešal »syn/sun« z »mono«, kar pomeni »eno«.

Strongova konkordanca za »sun« (4862) pravi: »primarni predlog, ki označuje združitev; z ali skupaj (vendar veliko tesneje kot 3326 ali 3844), tj. po povezavi, tovarištvu, procesu, podobnosti, lastništvu, posredovanju, dodajanju itd.« – poleg, z. V sestavljenih besedah ima podobne pomene, vključno s »celovitostjo«.

V: Kateri od štirih evangelijev je bil napisan prvi?

O: Najbolj razširjeno mnenje med kristjani je, da je bil Marko, čeprav obstajajo ugledni biblicisti, ki menijo, da je bil Matej ali Luka. V delu »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 98) piše: »Zdi se, da je neka literarna odvisnost edini način, kako ustrezno pojasniti tesno povezavo med sinoptičnimi evangeliji. Teorija o prednosti Markovega evangelija, čeprav ni brez težav, najbolje pojasnjuje osnovni potek dogodkov in podrobne podobnosti med sinoptičnimi evangeliji. Razlike so verjetno posledica kombinacije ustnih in pisnih tradicij, ki sta jih Matej in Luka poleg Marka uporabljala neodvisno.«

Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 770) navaja, da je bil Matej uvrščen na prvo mesto, ker se je menilo, da je bil napisan prvi, danes pa ljudje na splošno menijo, da je bil to Marko. (str. 770, str. 903) Vendar pa Asimov na str. 771 omenja tudi, da je Papias zapisal, da je bilo Matejevo evangelij prvotno napisano v hebrejščini [aramejščini?]. Možno je, da je bilo Matejevo evangelij najprej napisano v aramejščini, da ga je Marko uporabil kot primarni vir pri sestavljanju svojega evangelija, kasneje pa je bilo Matejevo evangelij dobesedno prevedeno.

Kot stranska opomba: od 661 verzov v Markovem evangeliju (krajši konec) je 600 podobnih verzom v Matejevem evangeliju, 350 je podobnih verzom v Luku, le 31 pa se ne pojavi nikjer drugje.

V: Kaj so apokrifna evangelija? Zakaj niso sprejeta, čeprav vemo, da so se cerkveni očetje in cerkvene tradicije zanašali nanje ter iz njih citirali, zlasti v cerkvenih praznikih in obrednih praksah?

O: Zadnji del samega vprašanja je dejansko napačen. Cerkveni očetje in cerkvene tradicije se niso zanašali nanje in jih niso uporabljali pri cerkvenih praznikih in obrednih praksah, razen če se vprašanje nanaša na gnostične religije in ne na krščanstvo.

Edini pozitivni navedki so, da 2. Klementovo pismo in Klement Aleksandrijski omenjata Evangelij Egipčanov, Klement Aleksandrijski pa omenja tudi Evangelij Hebrejcev. Ni drugih prednicejskih krščanskih navedb katerih koli drugih evangelijev v pozitivnem smislu. Vendar so cerkveni očetje omenjali in citirali naslednja evangelija, pri čemer so trdili, da so lažna. Irenej se izreka proti lažnemu Evangeliju resnice. Hipolit se izreka proti Evangeliju Egipčanov in Evangeliju po Tomažu (ter drugim delom). Zato ne bi bilo pošteno trditi, da so zgodnji cerkveni očetje »upali nanje«, ko pa mnoga od njih še sploh niso bila napisana, oni pa so se izrekali proti drugim heretičnim spisom.

Nazadnje, mnogih apokrifnih evangelijev zgodnji kristjani niso niti potrdili niti zavrnili, ker so bili ti apokrifni evangeliji napisani šele stoletja kasneje. Na primer, Evangelij po Nikodemu je bil napisan okoli let 405–439 n. št., Evangelij o Marijinem rojstvu pa po letu 625 n. št.

V: Kaj so »Evangelij o Jezusovem otroštvu«, »Evangelij resnice«, »Evangelij Hebrejcev«, »Evangelij Ebionitov«, »Evangelij po Tomažu« in »Evangelij po Petru«?

O: To so apokrifna evangelija, ki so jih različni avtorji napisali dolgo po tem, ko so se dogodki zgodili.

Tukaj je nekaj evangelijev in datumi, ko so bili napisani.

Marijino evangelij (2. ali 6. stoletje)

Petrovo evangelij (180–190 n. št.)

Evangelij po Tomažu. To lažno delo gnostičnih heretikov je bilo verjetno napisano med letoma 188 in 235 n. št. Irenej iz Lyona (182–188 n. št.), ki je izčrpno opisal vsako znano knjigo in herezijo, o njem ne ve ničesar, vendar ga omenja njegov učenec Hipolit, ki je pisal med letoma 222 in 235/236 n. št.

Nikodemovo evangelij (405–439 n. št.)

Evangelij o Marijinem rojstvu (po letu 625 n. št.)

V muslimanskem svetu je bilo več kot 200.000 hadisov o Mohamedu. Velika večina jih muslimanski učenjaki šteje za ponarejene ali v najboljšem primeru za nezanesljive. Bukhari jih je prečesal in kot zanesljive izbral le 7.275.

Tako kot imajo druzi, jezidi, alaviti in drugi svoje knjige, so tudi gnostiki imeli svoja sveta pisma. Obstajalo je vsaj trideset skupin gnostikov, zato so imeli veliko knjig, ki so jih šteli za sveta pisma. Evangelij resnice, Evangelij po Tomažu in Evangelij po Petru so bili med njimi.

Ni bilo knjige z naslovom »Evangelij ebionitov«. Heretični ebioniti, ki so trdili, da je bil Jezus Božji Sin le v smislu naziva in spoštovanja, so imeli Klementove pridige, Klementova priznanja in še nekaj drugih knjig.

V: Katere so v evangelijih mesijanske prerokbe?

O: To so preroštva, ki jih je dal Bog, da bi Božje ljudstvo lahko jasno prepoznalo Mesija. Tukaj je veliko izmed njih.

Kdo bo Mesija?

Iz plemena Judovega (1 Mz 49,10; Mt 1,2; Lk 3,23.33; Heb 7,14).

Iz rodu Izeja (Izaija 11,1; Matej 1,6; Luka 3,23.32).

Iz Davidove rodovine (Jeremija 23,5; Luka 3,31; Matej 1,1; 9,27; Marko 10,47–48; Janez 7,42; Apostolska dela 13,22–23; Razodetje 22,16). Mnogi judovski Talmudi pravijo, da bo Mesija prišel iz Davidove rodovine.

Duhovnik po Melkizedekovem vzoru (Psalm 110:4; Hebrejcem 5:6).

Božji Sin (Psalm 2:7; Matej 3:17; 16:16–17; 27:54; Marko 9:7; Luka 9:35; Janez 1:34; Apostolska dela 13:33; Hebrejcem 5:5).

Gospod je rekel mojemu Gospodu (Psalm 110,1; Matej 22,43–45; Marko 12,36–37; Luka 2,11; 20,42–44). Midraš Tehilim, Komentar k Psalmom (200–500 n. št.), priznava Psalm 110 kot mesijanski

Imenovan »Bog z nami« (Izaija 7:14; Matej 1:23; Luka 7:16; ~Janez 20:28).

Otrok, imenovan Močni Bog, Knez miru itd. (Izaija 9:6). To je mesijansko v skladu z jemenskim Midrašom 349–350 in Pereq Shalom, str. 101

Potomec žene bo zdrobil Satanovo glavo (1. Mojzesova knjiga 3:15). To je mesijansko v skladu s Targumom Pseudo-Jonatana

Rojen od device (dvojno izpolnitev) (Izaija 7:14; Matej 1:18,25; Luka 1:26–35). Devica v skladu s Septuaginto

Kje bo Mesija?

Rojen v Betlehemu v Judovini (Mihej 5:2; Matej 2:1, 5–8; Janez 7:42; Luka 2:4–7). Targum Izaija pravi, da je to mesijansko.

Deloval bo v Galileji (Izaija 9:1–2; Matej 4:12–16; Marko 1:14; Luka 4:31; Janez 4:43).

Vstopil bo v tempelj v Jeruzalemu (Malaki 3:1; Matej 21:12; Marko 11:15)

Kdaj bo prišel Mesija?

Žezlo ne bo odšlo (1. Mojzesova knjiga 49:10; Luka 3:23,33). To je mesijansko v skladu z babilonskim in jeruzalemskim Talmudom, Targumom Jonatana, Targumom Pseudo-Jonatana, Targumom Onkelosa, komentarjem k zvitkom z Mrtvega morja in aramejskim Targumom. Judje so po babilonskem Talmudu, Sanhedrin, poglavje 4, leta 11 n. št. izgubili pravico do usmrtitve ljudi.

Izrael bo zapuščen, dokler ne pride Mesija (Mihej 5:3).

Preden bo uničen tempelj (leta 70 n. št.) (Malaki 3:1).

Po prihodu predhodnika (Izaija 40:3; Matej 3:1–3; 11:10; Luka 1:17; Janez 1:23).

Ubit leta 32/33 n. št. (Daniel 9:20–27 + Nehemija 2:1–10 (445/444 pr. n. št.)). To je mesijansko po mnenju Maimonida v delu Igeret Teiman ter rabina Mojzesa Abrahama Levija v delu Mesija v targumih, Talmudih in rabinskih spisih

Kaj bo storil Mesija?

Služba čudežev (Izaija 35:5,6a; Matej 9:6–7,22,32–35; 11:4–6; 12:13; Janez 5:5–9; 9:6–11 itd.)

Nosil je naše bolezni (Izaija 53:4; Matej 8:17; Marko 2:10–12; Luka 5:13; Janez 5:5–9).

Učil v prilikah (Psalm 78:2; Matej 13:34).

Vstopil kot kralj na oslu (Zaharija 9:9; Marko 11:2–10; Luka 19:35–37; Matej 21:5–9; Janez 12:15).

Od kamenja spotike do vogalnega kamna (Psalm 118:22–23; Izaija 8:14–15; 28:16; Matej 21:42; Marko 12:10–11; 1. Petrov 2:6–8; Apostolska dela 4:11).

Ni bil prepuščen smrti (Psalm 16:8–11; 30:3; Apostolska dela 2:31; 13:33; Marko 16:6; Matej 28:6; Luka 24:46).

Gorečnost za hišo svojega Očeta (Psalm 69:9; Janez 2:17).

Duh Gospodov bo nad Njim (Izaija 11:2; Matej 3:16; Marko 1:10–11; Luka 4:15–21, 32; Janez 1:32). To je mesijansko v skladu s Targumom Izaija in babilonskim Talmudom

Mt kaže, da je Kristusovo življenje vzporedno z življenjem izraelskega ljudstva (Jeremija 31:15 in Matej 2:18, Ozej 11:1 in Matej 2:15, Izaija 9:1,2 in Matej 4:15–16; itd.).

Odzivi ljudstva

Sovraženi brez razloga (Psalm 35:19; 69:4; Izaija 49:7; Janez 15:25).

Nekateri so spletali zaroto proti Jezusu (Psalm 38,12; Marko 11,18).

Izdal ga je prijatelj (Psalm 41:9; Matej 10:4; 26:48–50; Marko 14:43–44; Luka 22:47–48; Janez 18:3, 5).

Zavrnjen s strani lastnega ljudstva (Izaija 53:3–4; Psalm 69:8; Janez 1:11; 7:5; Matej 21:42–44).

Dali so mu žolč za pijačo (Psalm 69:21; Matej 27:48).

Celo prijatelji so stali na daljavo (Psalm 38:11; Matej 27:55; Marko 15:40; Luka 23:49).

Ko je pastir udaril, so se ovce razbežale (Zaharija 13:7; Marko 14:27,50; Matej 26:31).

Zavrnjen s strani oblasti (Psalm 2:1–2; Apostolska dela 4:25–28).

Kako bo umrl Mesija?

Prodan za 30 srebrnikov (Zaharija 11:12–13; Matej 26:15).

Kovance je vrgel, ne položil, v tempelj (Zaharija 11:13b; Matej 27:5a).

Denar za lončarja (Zaharija 11:13; Matej 27:7).

Neupravičeno odvzet (Izaija 53:7–8; Matej 26:60; Marko 14:55; Luka 23:4).

Lažni priče (Psalm 35:11; Matej 26:60).

Molčal pred svojimi obtoževalci (Psalm 38:13–14; Izaija 53:7; Matej 27:12).

Vprašal, zakaj ga je Bog zapustil (Psalm 22:1; Matej 27:46; Marko 15:34).

Posmehovali so se mu (Psalm 22,7–8; Matej 27,31,39; Marko 15,31–32).

Srce kot vosek (Psalm 22:14b; Janez 19:34).

Prebodeno zaradi nas (Psalm 22:16; Izaija 53:5; Zaharija 12:10; Matej 27:26; Janez 19:34).

Ljudje so ga gledali (Psalm 22:17; Luka 23:35).

O njegova oblačila so metali žreb (Psalm 22,18; Marko 15,24; Luka 23,34; Janez 19,23,24).

Nobena kost mu ni bila zlomljena (Psalm 22:17; Psalm 34:20; Janez 19:33).

Udrihali so ga in pljuvali nanj (Izaija 50:6; Mihej 5:1; Matej 26:67; Luka 22:63).

Ubit skupaj s prestopniki (Izaija 53:12; Matej 27:38; Marko 15:27).

Zastopal se je za prestopnike (Izaija 53:12b; Luka 23:34).

Pokopan v grobu bogatega človeka (Izaija 53:9; Matej 27:57–60).

Nosil je naše grehe kot daritev za greh (Izaija 53:5,6,10–12; Janez 1:29; 1 Korinčanom 15:3; 1 Janez 2:2; 4:10).

Jezus je umrl s psalmom na ustnicah (Psalm 31:5; Luka 23:46).

V: Kaj pomeni ime »Betlehem« v Mt 2,1,5–8; Lk 2,4–7; Jn 7,42?

O: Betlehem pomeni »hiša kruha«, kot navaja Wycliffe Bible Dictionary na str. 225.

Betlehem v Judeji je zelo staro mesto, ki je obstajalo že pred Izraelci. V 1. Mojzesovi knjigi 35,19 piše: »Tako je umrla Rahela in bila pokopana na poti v Efrat« (to je Betlehem v Judeji). Podobno piše tudi v 1. Mojzesovi knjigi 48,7. Betlehem se je torej prvotno imenoval Efrat, zato je v Miheju 5,2 mesto imenovano »Betlehem Efrata«.

Amarna pisma, ki so jih Kanaanci pisali v Egipt malo po letu 1400 pr. n. št. v času Jozueja, omenjajo, da je »Bit-Lahmi« prešel k ljudstvu »Apiru«, kot navajata Wycliffeov slovar biblijske arheologije, str. 142, in Wycliffeov biblijski slovar, str. 225, ki se sklicujeta na ANET, str. 489.

Mimogrede, obstaja tudi drugo, severno mesto z imenom Betlehem, na ozemlju Zabulona v Jozue 19:15.

V: Skeptik Bart Ehrman trdi: »V Mateju in Luku ni nobenega namiga, da bi Jezus obstajal že pred svojim rojstvom.« (Jesus, Interrupted, str. 75; prav tako v Jesus, Interrupted, str. 103)

O: Mihej 5,2, ki ga Matej citira v 2,6, pravi, da so Mesijevi izvori »od davnih časov« v masoretskem besedilu ali »od začetka, celo od večnosti« v grškem prevodu Septuaginte. V Matejevem evangeliju so pisarji izpustili nekatere dele, vključno s tistim o »od davnih časov«, vendar bi skoraj vsak judovski rabin prepoznal preostanek tega verza.

V Mateju 23:37 in Luku 13:34 Jezus pravi: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so ti poslani, kolikokrat sem želel zbrati tvoje otroke, kakor kokoš zbira svoje piščance pod krila, a ti nisi hotel!« To je bilo izrečeno le nekaj dni po slavnostnem vstopu, ko se je Jeruzalem izkazal, da Jezusa sprejema. Kdaj torej je bil Jeruzalemu v Jezusovem zemeljskem delovanju, pred tem časom, dana možnost, da se zbere pod Jezusom? Seveda je odgovor: nikoli. Matej in Luka (in Jezus) so morali misliti na čas, ko je Jezus obstajal še pred svojim rojstvom, ko so bili ubiti preroki, ki jih je Jezus pošiljal v Jeruzalem.

V: Skeptik Bart Ehrman pravi: »V Evangeliju po Marku je presenetljivo, da se Jezus nikoli ne sklicuje nase kot na božansko bitje, kot na nekoga, ki je obstajal že prej, kot na nekoga, ki je bil v kakršnem koli smislu enak Bogu. V Markovem evangeliju ni Bog in tega tudi ne trdi.« Jesus, Interrupted, str. 79

O: Marko 2,5–12 (kot tudi Matej 9,2–6 in Luka 5,20–23) navaja, da lahko grehe odpusti le Bog, vendar je Jezus odpustil grehe paralitiku. Ko so Jezusa obtožili, da počne le tisto, kar lahko stori le Bog, Jezus ni rekel, da zgolj razglaša Božje odpuščanje, niti ni zanikal njihove domneve. Namesto tega je rekel in pokazal, da ima sam moč odpuščati grehe.

V: Glede Mt 12,30 in Mk 9,40 skeptik Bart Ehrman piše: »V Mateju Jezus izjavlja: ›Kdor ni z menoj, je proti meni.‹ V Marku pa pravi: ›Kdor ni proti nam, je za nas.‹ Ali je rekel obe stvari? Ali je mogoče, da je mislil obe stvari? Kako lahko veljata obe trditvi hkrati? Ali je mogoče, da je eden od evangelistov zamenjal besedni red?« Jesus, Interrupted, str. 41

O: Povsem odkrito, sploh ne razumem, kako bi Ehrman to lahko videl kot protislovje. Seveda sta lahko obe trditvi resnični. Seveda lahko Jezus v različnih situacijah in na različnih dnevih izreče različne, a dopolnjujoče se stvari, ne da bi si pri tem nasprotoval. V Mateju 12,22–37 (kar ustreza Marku 3,20–29) se to zgodi, ko Jezusu pripeljejo človeka, ki je obseden z demoni. Veliko kasneje, ob povsem drugačni priložnosti, v Marku 9,38–41 Jezusu poročajo o nekom drugem, ki izganja demone. Morda je Ehrman nekako menil, da je protislovno, da bi bil nekdo, ki je proti Jezusu, lahko tudi proti njegovim učencem ali obratno. Vendar je Jezus v Janezu 16,3 napovedal, da bodo njegovi učenci preganjani in ubiti, ker preganjalci ne poznajo ne Očeta ne Jezusa. Jezus je v Janezu 15:18–21 dejal: »Če vas svet sovraži, vedite, da je najprej sovražil mene. Če bi bili iz sveta, bi vas svet ljubil kot svoje. Namesto tega vas svet sovraži, ker niste iz sveta, ampak sem vas izbral iz sveta. Spomnite se besede, ki sem vam jo povedal: ›Noben služabnik ni večji od svojega gospodarja.‹ Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo ohranili, bodo ohranili tudi vašo. Toda tako se bodo z vami ravnali zaradi mojega imena.« (BSB) Jezus se je v Mateju 25,34–46 v priliki o ovcah in kozah tesno poistovetil s svojimi učenci. V Janezu 15,1–8 Jezus pravi, da smo v njem, tako kot so veje povezane z vinsko trto.

V: Zakaj je Jezus v Jn 2,19 rekel: »Porušite ta tempelj, in v treh dneh ga bom spet postavil«, če je v Mt 26,61b in Mk 14,58 [domnevno] napačno navedeno, da je Jezus to rekel, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 976?

O: Jezus je to res rekel v Jn 2,19, v Mt 26,61b in Mk 14,58 pa NI navedeno, da je bilo lažno, da je Jezus to rekel. Zapisano je, da so se Jezusovi obtoževalci tega spomnili in so to uporabili za obtožbo Jezusa. Asimov pa si le izmišlja, da so rekli, da je bilo lažno.

V: V Mt 17,1–9 in Mk 9,2–9 se zdi, kot da je Jezus šel na visoko goro z namenom, da se spremeni, medtem ko v Luku ugotovimo, da je Jezus šel na goro, da bi molil, in da se je spremenitev zgodila, medtem ko je molil (Lk 9,28–36). Kako si to lahko razložimo?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

a) Pravzaprav niti Luka niti Matej niti Marko ne navajajo, da bi Jezus šel na goro zato, da bi se spremenil. Vsi molčijo tudi o tem, ali je Jezus vnaprej vedel, da se bo spremenil, ali ne.

b) Drugič, molitev ni ritual! Molitev je sporazumevanje z Bogom v nebesih. Jezus se je molil k Bogu Očetu, in ne morem si predstavljati, da bi se Jezus spremenil, ne da bi kaj rekel Bogu Očetu.

V: Kako je v Mt 17,12 in Mk 9,11–13 Janez Krstnik izpolnil preroštvo o Eliju? Je bil reinkarnacija Elija?

O: Ne. Ob Jezusovem prvem prihodu je imel Janez namen in poslanstvo Elija. Seveda se je sam Elija (ne Janez) za kratek čas pojavil ob spremenitvi. Mnogi menijo, da bo Elija eden od dveh prič tik pred sedmo trobento v Razodetju 11,3–12.

Prvi pisec, za katerega je znano, da se je ukvarjal s tem verzom, je Justini Martir (okoli 138–165 n. št.), ki je opazil, da pojem, da nekdo ima duha drugega, ni značilen le za Elija in Janeza Krstnika. Bog je obljubil, da bo Jozue imel Mojzesovega duha. (Dialog z Judom Trifonom, poglavje 49, str. 220) Tudi Elizej je imel dvojni delež Elijinega duha v 2. knjigi kraljev 2,9–10.

V: Zakaj se je Jezus v Jn 7,1 [domnevno] bal smrti, če je v Lk 12 učencem rekel, naj se smrti ne bojijo?

O: Jezus je učencem rekel, naj se ne bojijo telesne smrti, ampak duhovne smrti. V Jn 7,1 NI rečeno, da se je Jezus bal smrti. Vendar pa lahko še vedno sprejemaš previdnostne ukrepe, ne da bi se bal smrti. Jezus se je izogibal odhodu v Judejo, ker so ga tamkajšnji Judje hoteli ubiti. To je bil previdnostni ukrep za njegovo službo, ne pa dejanje iz strahu, saj je Jezus kasneje, ko je prišel njegov čas, vendarle odšel v Jeruzalem, kjer so ga Judje poskušali ubiti in jim je to celo uspelo.

V: Ali v Lk 13,23 nekateri iščejo vstop, pa ne morejo, in v Jn 7,34 iščejo, pa ne najdejo, ali pa tisti, ki iščejo, najdejo, kot kažejo Mt 7,7; 1 Krn 28,9; Iz 55,6; Apg 10,35?

O: Nekateri, ki iščejo Boga, ga NE najdejo nujno. Bog ne govori ničesar o tistih, ki ga ne iščejo vztrajno, ali ki ga iščejo le delno, po svojih pogojih in ne po njegovih.

V: Ali v Mt 17,12 in Mk 9,11–13 Jezusov pogovor z Mojzesom in Elijem [na nek način] nakazuje, da bi morali moliti k mrtvim, kot trdijo nekateri rimski katoliki?

O: Ne. Pri spremenitvi ni z Mojzesom in Elijem govoril nihče razen Jezusa. Tudi oni nista govorila z nikomer, razen z Jezusom in med seboj. Samo Bog naj bi bil predmet našega čaščenja. Katoliki bi se s tem strinjali, vendar pravijo, da lahko prav tako, kot prosimo za pomoč in molitve kristjane, ki živijo na zemlji, prosimo za isto tudi kristjane, ki živijo v nebesih. 2 Korinčanom 11,3 pravi, da ne smemo biti predani nikomur razen Kristusu. Čeprav molitev k nekomu ne pomeni nujno, da ste mu predani, so mnoge katoliške molitve molitve predanosti Mariji ali drugim svetnikom. V Svetem pismu ni nobenega primera, da bi kateri koli vernik molil k komur koli razen k Bogu.

V: Ali je bil Jezus v Mk 15,25 križan v tretji uri ali pa je bil v tretji uri še vedno pred Pilatom, kot piše v Jn 19,14?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Dejstvo, ki ni del odgovora: Grški način zapisovanja številk tri in šest se je razlikoval le za en črt, zato je ena domneva, da je šlo za pisarsko napako. Vendar pa obstaja preprostejša razlaga.

Odgovor: Oboje drži, saj so Judje in Rimljani ure šteli drugače. Janez 19,14 pravi, da je zapustil Pilata v 6. uri, kar bi bilo ob 6.00 zjutraj, saj se je rimski dan začel ob polnoči. Marko 15,22.25 pravi, da je bil križan v tretji uri, kar bi bilo ob 9.00 zjutraj, saj se je judovski dan štel od sončnega vzhoda (okoli 6.00 zjutraj), judovska noč pa se je začela ob sončnem zahodu (okoli 18.00). Tudi Janez v Janezu 20,19 uporablja rimsko-grški način merjenja časa, po katerem se je zgodnji večer štel za del prejšnjega dne, medtem ko so Judje čas po sončnem zahodu šteli za naslednji dan.

Kako vemo, da so Rimljani dan šteli od polnoči do polnoči? Rimski pisci Plutarh (Morals: Roman Questions 84), Plinij Starejši (Natural History ii.77 (188)), Aulus Gellius (iii.2) in Makrobij (Saturnalia, i.3) vsi navajajo, da je rimski dan trajal od polnoči do polnoči, kot navajata A. T. Robertson v delu Harmony of the Gospels, str. 285–286, in William Arndt v delu Bible Difficulties & Seeming Contradictions, str. 197–199. Plini Starejši je prav tako opozoril, da so bile druge kulture drugačne, in da so Babilonci dan šteli od sončnega vzhoda do sončnega zahoda.

V: Kako se usklajujejo Mt 19,16–30, Mk 10,17–31 in Lk 18,18–30?

O: Zelo dobro se usklajujejo, ko enkrat razumete, da so evangelisti besedilo parafrazirali in niso nujno navajali natančnih citatov. Na primer, Matej pravi: »Učitelj … pridobi večno življenje … Zakaj me sprašuješ o tem, kaj je dobro? … Samo Eden je dober«, medtem ko Marko in Luka pravita: »Dobri Učitelj … podeduj večno življenje … Zakaj me imenuješ dobrega? … Nihče ni dober razen samega Boga«, in tako naprej. Za obširno razpravo glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 329–332.

V: V Mt 19,28 in Lk 22,28–30 skeptik Bart Ehrman napačno trdi, da je Jezus rekel, da bo dvanajst apostolov imelo dvanajst prestolov. Kaj pa apostol Juda Iškariot? (Jesus, Interrupted, str. 159)

O: Ne, za Judasa ni prestola. Najprej, Lk 22,28–30 ne omenja dvanajstih prestolov, temveč le dvanajst rodov. Pravzaprav Mt 19,28 NE pravi, da bo dvanajst apostolov sedelo na dvanajstih prestolih. Namesto tega pravi: »… vi, ki ste mi sledili, boste tudi sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajstim rodovom Izraela.« (BSB) Torej piše, da bo dvanajst prestolov, vendar ne piše, da bodo na njih sedeli dvanajst apostolov. Jezus je to obljubil le »vam, ki ste mi sledili«. Juda ni nadaljeval s sledenjem Jezusu in je po izdaji Jezusa zapustil svoje mesto kot apostol, kot piše v Apostolskih delih 1,20.

V: V Mt 26,14 skeptik Bart Ehrman piše, da je Juda Jezusa izdal zaradi denarja, medtem ko je v Lk 22,3 to storil, ker je vanj vstopil Satan. V Janezu je Juda imenovan hudič, torej je očitno imel zlobno žilico. (Jesus, Interrupted, str. 45–46)

O: Tako kot ogenj ne izbruhne zaradi enega samega vzroka, ampak zaradi treh (zrak, gorivo, iskra), imajo tudi mnoga dejanja več sočasnih vzrokov. Mnoge stvari imajo tri vzroke: potencialni vzrok, kot je voda za jezom, neposredni vzrok, kot je razpoka v jezu, in preprečevalni vzrok, ki je bil odstranjen, kot je prekinitev varnostnih pregledov jezu. Kateri od teh je povzročil porušitev jezu? – vsi trije so bili vpleteni. Podobno je bil Juda že prej tat, zato je bil hudičevski. Juda je dobil dodatni sebični motiv, in sicer podkupnino od duhovnikov. Nazadnje je po zadnji večerji videl priložnost. Torej, kateri je bil razlog, da je Juda izdal Jezusa? – Vsi trije razlogi so bili vpleteni.

V: Zakaj v Mt 26,26–28; Mk 14,22 in Lk 22,19 kruh in vino nista Kristusovo fizično telo?

O: Vidimo, da je Jezus kruh in vino razumel kot simbolično predstavitev svojega telesa iz dveh razlogov.
Prvič, ni niti kančka dokaza, da bi se ljudje klanjali kruhu in vinu, niti v Svetem pismu niti v zgodnji cerkvi. Ne smemo častiti ničesar ali nikogar razen Boga. Častimo Jezusa, toda če kruh in vino nista Jezus, ne smemo častiti kruha in vina.
Drugič, če bi nekdo to metaforo razumel tako, da sta kruh in vino Jezus ali da sta postala Jezus, bi morali zaradi doslednosti tudi druge metafore o Jezusovem telesu razumeti kot Jezusa, na primer v 1. pismu Korinčanom 12,27. Mi (cerkev) smo Kristusovo telo. Ali menite, da bi vas morali ljudje častiti ali pa častiti cerkveno skupnost, ki jo obiskujete? Če ne eno ne drugo, zakaj potem ne bi častili kristjana, ustvarjenega po Božji podobi, bolj kot kruh in vino, ki nista ustvarjena po Božji podobi?
Seveda pa nikoli ne smemo častiti drugih kristjanov. A bi bilo častiti druge ljudi in to utemeljevati s Kristusovo metaforo slabše kot častiti kruh in vino ter to utemeljevati s Kristusovo metaforo?

V: Zakaj je v Mt 26,49–50 Jezus izdan s poljubom s strani Judasa, nato pa aretiran, medtem ko v Jn 18,2–9 Jezus prostovoljno stopi naprej in se razkrije, Judas pa ga ne poljubi?

O: To, da v Jn 18,2–9 ni omenjen poljub, še ne dokazuje, da ga ni bilo. Juda bi lahko poljubil Jezusa, kot piše v Mt 26,49; nato so se vojaki umaknili v Jn 18,2–9, šele nato pa so ga končno prijeli v Mt 26,50. Edini del, za katerega je bilo rečeno, da se je zgodil »takoj«, je bil Judov poljub na začetku.

V: Skeptik Bart Ehrman trdi, da je v Markovem evangeliju Jezus imel hiter proces, v katerem Jezus ni rekel skoraj ničesar, v Janezovem evangeliju pa dolg, zavlečen proces, v katerem je Jezus vodil daljše pogovore (Jesus, Interrupted, str. 43).

O: To je precej nesmiselno, saj niti Marko niti Janez izrecno ne navajata, kako dolgo je trajal dialog, Jezus pa je verjetno povedal več, kot je zabeležil kateri koli od njiju. Ni bilo enega, ampak dva sojenja (judovsko in rimsko). Marko je zabeležil dva stavka, ki jih je Jezus izrekel na judovskem sojenju, in en stavek na rimskem sojenju. Janez je zabeležil pet stavkov Jezusovih besed na judovskem sojenju in devet stavkov na rimskem sojenju. Toda ponovno, noben od evangelistov ne trdi, da je zapisal vse, kar je Jezus rekel.

V: Zakaj Jezus v Mt 27,11–14 ne odgovori na nobeno obtožbo na zaslišanju pred guvernerjem Pilatom, saj nam Jn 18,33–37 [domnevno] pravi, da je Jezus odgovoril na vse obtožbe na zaslišanju pred Pilatom?

O: Matej 27:11 in Matej 27:12 se nanašata na različna časovna obdobja; 2:11 se dogaja pred Pilatom. V Mateju 27:11–14, ko so bili z njim veliki duhovniki in starešine ( , verz 12), jim Jezus ni ničesar odgovoril. V Janezu 18:28 je zapisano, da Judje niso hoteli vstopiti v pretorium, zato je v Janezu 18:29 Pilat (verjetno z Jezusom v spremstvu) šel ven k njim. V Janezu 18:33 piše, da je Pilat nato vstopil v pretorium in poklical Jezusa. Nato je v Janezu 18:34–37 Jezus odgovoril na Pilatova vprašanja.

Mimogrede, v Janezu 18:33–37 NI navedeno, da je Jezus odgovoril na vsa Pilatova vprašanja ali obtožbe; piše le, da je Pilat rekel: »Ne najdem nobene podlage za obtožbo proti njemu.« Pilat mu je morda zastavil veliko vprašanj, v Janezu 18:33–38 pa so našteta le štiri, od katerih je Jezus odgovoril na tri. Matej 27,14 pravi, da Jezus ni odgovoril niti besede v času, ko so ga duhovniki in starešine obtoževali, niti v času, ko mu je Pilat zastavil vprašanje, ki ni navedeno v Janezu 18,33–37. Torej Jezus ni odgovoril na ničesar, kar so rekli duhovniki in starešine, niti takrat, ko ga je Pilat vprašal, ali sliši te obtožbe. Šele kasneje je Jezus odgovoril na [vsaj] tri vprašanja, ki jih je zastavil Pilat.

V: Zakaj bi v Mt 28,1–8 prerokbe dokazovale, da je Jezus Bog, če bi bil Jezus vesoljec? (To sem dejansko slišal od študenta, ki je bil navdušen nad Star Trekom in Cerkvijo scientologije.)

O: Če bi bil Jezus izvenzemeljsko bitje, bi moral biti izjemno inteligentno bitje, da bi lahko uresničil vsa ta preroštva. V primerjavi z nami bi se nam zdel vseveden. Jezus bi moral biti tudi izjemno mogočen vesoljec, da bi lahko storil vse čudeže, ki jih je storil, vključno z vstajenjem od mrtvih. Videli bi ga kot vsemogočnega. Da bi lahko človeku poučeval nauke, ki jih je poučeval Jezus, bi moral biti moralno zelo dober, skoraj popoln. Torej, če misliš, da bi Jezus lahko bil vsevedno, vsemogočno, moralno popolno bitje, ki ni iz tega sveta in je prišlo, da nam pokaže resnico, se strinjam!

V: Ali je bil v Mt 28,2; Mk 16,4; Lk 24,2 kamen le »odvaljen«?

O: Ne. Grško besedo je bolje prevesti kot »odvrgel« kot pa »odvalil«. Če bi kamen tehtal nekaj ton, bi bil potreben angel, da bi ga odvrgel.

V: Kdo drug razen Jezusa je v evangelijih trdil, da je Mesija ali Bog?

O: Naslednji ljudje so bodisi sami trdili naslednje ali pa so drugi o njih trdili naslednje.

V: Ali je poleg Jezusa še kdo drug v Palestini storil velike čudeže?

O: Ne. Vendar nekateri trdijo, da je čudež storil Onias, »tvoritelj kroga«, iz 1. stoletja pr. n. št. Imenujejo ga »tvoritelj kroga«, ker je narisal krog in rekel Bogu, da ne bo stopil iz njega, dokler ne bo deževalo, in potem je res deževalo. Tukaj je citat iz Taanith 3.8 v knjigi The New Testament Background, str. 170: »Nekoč so rekli Oniasu, »ustvarjalcu krogov«: ›Moli, da bo padel dež.‹ On je odgovoril: ›Pojdite ven in prinesite peči za pasho, da se ne zmehčajo [tj. zaradi dežja].‹ Molil je, a dež ni padel. Kaj je storil? Narisal je krog, stopil vanj in rekel pred Bogom: ‚O Gospod sveta, tvoji otroci so obrnili obraze k meni, ker sem pred teboj kot sin te hiše. Prisegam pri tvojem velikem imenu, da se od tu ne bom premaknil, dokler se ne boš usmilil svojih otrok.« Dež je začel padati kapljica za kapljico. Rekel je: »Nisem molil za takšen dež, ampak za dež, ki bo napolnil cisterne, jame in votline.« Začelo je močno deževati. Rekel je: »Nisem molil za takšen dež , ampak za dež dobre volje, blagoslova in milosti.« Nato je deževalo zmerno [in se nadaljevalo], dokler Izraelci zaradi dežja niso odšli iz Jeruzalema na Tempeljski grič.« Nazadnje je deževalo tako močno, da so ga prosili, naj moli, da bi dež prenehal. Tudi Jožef Flavij (okoli leta 90 n. št.) v delu »Antiquities of the Jews« (Zgodovina Judov), knjiga 14, poglavje 2.1, str. 290, na kratko omenja, da je Onias molil za prenehanje dežja.

V: Kateri so v evangelijih izvenbiblijski sklici na Jezusa pred letom 200 n. št.?

O: Lahko bi pričakovali, da Jezusovo življenje in krščanstvo ne bi ostala neopažena, niti zunaj Svetega pisma. Eden od namenov navajanja teh citatov je pomiriti dvome nekaterih skeptičnih kritikov, kot je Bertrand Russell, o tem, ali je Jezus sploh kdaj obstajal.

Cornelius Tacitus (okoli 55–okoli 117 n. št.) je bil rimski zgodovinar, ki je pisal o dogodkih v Rimu in Veliki Britaniji v obdobju od 15 do 70 n. št. Glede na njegov prezirljiv ton zagotovo ni bil prijatelj krščanstva. V delu »Annals« 15:44 je zapisal: »…Toda vsa človeška prizadevanja, vsa razkošna darila cesarja in pomirjanje bogov niso odpravila zloveščega prepričanja, da je bil požar [požar v Rimu] posledica ukaza [cesarja]. Zato je Neron, da bi se znebil te govorice, krivdo pripisal in najhujše mučenje zadal skupini, ki je bila sovražena zaradi svojih gnusob in ki jo je ljudstvo imenovalo kristjani. Kristus, od katerega izvira to ime, je bil med vladavino Tiberija obsojen na najstrožjo kazen iz rok enega od naših prokuratorjev, Poncija Pilata, in ta najbolj zlonameren praznoverje, ki je bilo tako za trenutek zaustavljeno, je ponovno izbruhnilo ne le v Judeji, prvem izviru zla, ampak celo v Rimu, kjer vse grozno in sramotno iz vseh koncev sveta najde svoje središče in postane priljubljeno. Zato so najprej aretirali vse, ki so se priznali za krive; nato pa je bila na podlagi njihovih izjav obsodena ogromna množica, ne toliko zaradi zločina požiga mesta, kot zaradi sovraštva do človeštva. Njihovi smrti so se pridružile vse vrste posmehovanj. Pokriti s kožami zveri so jih raztrgali psi in so umrli, ali pa so jih pribili na križe, ali pa so jih obsodili na ogenj in sežgali, da so služili kot nočna razsvetljava, ko se je dan iztekel…«

Tacit v 5. knjigi Zgodovine podrobno opisuje tudi, kako so različne rimske legije – 5., 10., 15., 12. ter nekateri vojaki iz 18. in 3. legije – zatrle upor v Judeji in uničile Jeruzalem.

Citati iz Tacita so vzeti iz del *Letopisi* in *Zgodovina* avtorja P. Corneliusa Tacita, Encyclopedia Britannica, Inc. 1952.

Mara Bar-Serapion je bil navaden sirski moški, ki je nekaj časa po letu 73 n. št. napisal pismo svojemu sinu Serapionu. V njem ga spodbuja, naj sledi zgledu modrih mož iz zgodovine, ki so umrli zaradi svojega prepričanja, kot so Sokrat, Pitagora in » «, modri kralj, ki so ga Judje usmrtili. Ta dokument se nahaja v Britanskem muzeju, F. F. Bruce pa ga omenja v delu *The New Testament Documents: Are They Reliable?*

Jožef Flavij je bil judovski učenjak, rojen leta 37/38 n. št., ki je o Kristusu pisal pozitivno. Obstajata dve različici tega odlomka: krajša arabska iz 10. stoletja in daljša latinska. Krajša arabska različica se na splošno šteje za bolj pravilno. A ne glede na to, katera različica je pravilna, gre za pričevanje o obstoju in križanju Kristusa. Več o tem si preberite v naslednjem vprašanju.

Lucian iz Samosate (imenovan tudi Lucian Grk), satirik iz 2. stoletja, je o Kristusu zapisal: »…človek, ki je bil križan v Palestini, ker je v svet uvedel ta nov kult… Poleg tega jih je njihov prvi zakonodajalec prepričal, da so vsi bratje med seboj, potem ko so enkrat za vselej prekršili zapoved, ko so zanikali grške bogove in častili samega tega križanega sofista ter živeli po njegovih zakonih.« (»Smrt Peregrina« – znano tudi kot »Smrt Peregrina«, 11–13) (citat iz knjige »Evidence That Demands a Verdict«, 1. zvezek, str. 82.)

Klement Rimski je bil krščanski škof, ki je pisal korintski cerkvi in jih v bistvu vprašal, zakaj ne upoštevajo tega, kar je Pavel napisal 50 let prej. Klementovo pismo je bilo napisano med letoma 96 in 98 n. št.

Plini Mlajši je bil guverner Bitinije, ki je zaradi vere usmrtil mnoge kristjane. Leta 112 n. št. je pisal cesarju Trajanu in ga vprašal, ali naj še naprej usmrti moške, ženske in otroke zgolj zato, ker ne častijo cesarjevega kipa. Plini o kristjanih pravi: »so pa trdili, da je bila vsa njihova krivda oziroma njihova zmota v tem, da so se navadno zbirali na določen dan pred zoro, ko so v izmeničnih verzih peli hvalnico Kristusu kot bogu in se zavezali s slovesno prisego, ne da bi se zavezali k kakršnim koli hudobnim dejanjem, ampak da nikoli ne bodo zagrešili prevare, tatvine, prešuštva, da nikoli ne bodo lagali in da ne bodo izneverili zaupanja, ko bodo pozvani, da ga izpolnijo. Pisma 10,96. (citat iz knjige Evidence that Demands a Verdict, 1. zvezek, str. 83.) Poleg tega nam Plinij podaja tudi informacije o esenih.

Papias je bil še en škof, ki je bil učenec apostola Janeza. Napisal je veliko del, nekje med letoma 95 in 110 n. št. Na žalost so se njegova dela izgubila, razen kratkega opisa, ki ga je zapisal Euzebij iz Cezareje (318 n. št.). Euzebij nam med drugim poroča, da je Papias trdil, da je bilo Matejevo evangelij najprej napisano v hebrejščini, da je bil Marko Petrov tolmač in da je Papias učil premilenializem. (Euzebij je bil amilenialist.)

Ignac je bil učenec apostola Janeza. Napisal je pisma številnim cerkvam in umrl leta 107 ali 116 n. št. v času vladavine cesarja Trajana.

Polikarp, škof v Smirni, je bil krščanski mučenik in učenec Ignacija, ki je pridigal o Kristusu. Umrl je okoli leta 163 n. št.

Irenej, škof v Lyonu (v Franciji), je bil učenec Polikarpa in mučenik, ki je živel med letoma 120/140–202 n. št. Med letoma 182–188 n. št. je napisal obsežno delo proti herezijam tistega časa.

Didache (ali Učenje dvanajstih apostolov) je bil anonimni cerkveni priročnik, nastal okoli let 60–120 n. št.

Justin Mučenik je bil grški filozof, rojen leta 110 ali 114 n. št. K veri se je spreobrnil okoli leta 138, po njegovih besedah pa je svojo Prvo apologijo napisal 150 let po Kristusovem rojstvu. V svoji Prvi in Drugi apologiji ter v Dialogu z Judom Trifonom Justin govori o tem, da je Jezus Bog. »Chronicon Paschale« nam poroča, da je bil leta 165 n. št. umorjen zaradi svoje vere.

Suetonius, rimski zgodovinar in dvorni uradnik, ki je pisal okoli leta 120 n. št., pravi: »Ker so Judje na pobudo Chrestusa (druga pisava za Christus, tj. Kristus) nenehno povzročali nemire, jih je izgnal iz Rima.« Življenje Klavdija 25.4 (Citat iz knjige Evidence that Demands a Verdict, 1. zvezek, str. 83.) (Zamenjava črk i in e ni bila redka pri prevajanju iz grščine v latinščino, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, 10. zvezek, str. 3

Teofil, škof v Antiohiji, je bil prvi znani pisec, ki je v delu »To Autolycus«, knjiga 2, poglavje 15, str. 101, uporabil grški izraz za Trojico (Triad). Pisal je med letoma 168 in 181/188 n. št.

Klement Aleksandrijski, ki ga ne smemo zamenjati s prejšnjim Klementom Rimskim, je živel med letoma 193–217/220 n. št. Napisal je obsežno delo, vključno s hvalnico Kristusu in pomembnim delom z naslovom »Miscellanies«.

Hipolit je pisal v letih 225–235/6 n. št. in napisal delo »Ovrženje vseh herezij«. Hipolit je bil učenec Ireneja.

Tatian je živel v letih 110–172 n. št. in napisal harmonijo evangelijev, ki vsebuje približno 79 % verzov iz evangelijev. Na žalost je kasneje zapustil vero in se pridružil enkratitom, gnostični hereziji.

Judovski Talmudi se na več mestih sklicujejo na Jezusa. Glej knjigo »Evidence That Demands a Verdict«, 1. zvezek, str. 85–87, kjer so navedeni citati iz Babilonskega Talmuda, »Tol’doth Yeshu«, »Barailu«, »The Amoa ‘Ulla’«, »Yeb. IV 3« in »Baraita«. Glej tudi traktat »Sanhedrin«.

Flegon je bil grški pisatelj iz Karije in osvobojeni suženj cesarja Hadrijana. Kmalu po letu 137 n. št. je zapisal, da je v četrtem letu 202. olimpijade [33 n. št.] prišlo do »največjega sončnega mrka« in da »se je v šesti uri dneva [ob 12.00 opoldne] stemnilo, tako da so se na nebu pojavile celo zvezde. V Bitiniji je prišlo do močnega potresa, v Niceji pa se je veliko stvari prevrnilo.« (The Case for Christ, str. 111.) Celoten citat v skladu z delom The Baker Encyclopedia of Christian Apologetics, str. 384, se glasi: »Jezus si, ko je bil živ, ni mogel sam pomagati, vendar je po smrti vstal in pokazal znake svojega trpljenja, in pokazal, kako so mu bile roke prebodene z žeblji« ter kasneje »mrknjenje v času Tiberija Cezarja, v čigar vladavini naj bi bil Jezus križan, in velik potres, ki se je takrat zgodil«, oboje v Origenu, Proti Celsusu, knjiga 2, poglavje 33, str. 455, v delu Ante-Nicene Fathers, zvezek 4, ter v delu Julija Afričana, Dogodki v Perziji, poglavje 18, str. 136. Glej tudi Origenovo delo »Proti Celsusu«, knjiga 2, poglavje 59, str. 455.

Talus je bil samarijski zgodovinar, na katerega se sklicuje Julij Afričan (pisal med letoma 232–245 n. št.). Julij o temi v času Kristusa pravi: »To temo Talus v tretji knjigi svoje Zgodovine imenuje, kot se mi zdi brez razloga, sončev mrk.« (The Ante-Nicene Fathers, zvezek 6, fragment 18, str. 136.) V tem kontekstu Julij razpravlja o tem, kako je čas od Artaxerxovega odloka do Kristusovega križanja izpolnil Danielovo knjigo 9.

Samaritanski zgodovinar Talus, ki ga ne smemo zamenjati z grškim filozofom Talesom, je bil precej znan. V naslednjih virih je omenjen Talus.

Teofil v pismu Avtoliku, poglavje 29, str. 120, omenja Talusa, prav tako pa na str. 121 omenja tudi starejšega kaldejskega zgodovinarja Berosa.

Psevdo-Justina Mučenika »Spodbujevalni nagovor Grkom«, poglavje 9, str. 277, omenja Talusa, Filona, Jožefa Flavija in druge.

V delu »Octavius« avtorja Minucija Feliksa, poglavje 22, str. 186

Tertulijanova »Apologija«, poglavje 19, str. 33, omenja Talusa in Jožefa.

Julius Africanus, fragment 18, str. 136.

»Pastir Hermasa« je bilo anonimno krščansko delo, napisano okoli leta 115–155 n. št.

Atenagora je okoli leta 177 n. št. rimskemu cesarju napisal pismo v obrambo krščanstva.

Znano je tudi, da sta Aristides iz Aten in Kvadratus napisala apologije v obrambo krščanstva, vendar so se ohranila le nekatera njihova dela.

V: Katera ohranjena različica Jožefa je najbližja temu, kar je prvotno napisal?

O: Obstajata dva odlomka, v katerih se sklicuje na Jezusa. V prvem Jožef opisuje Jezusovo življenje in delovanje (Zgodovina Judov, knjiga 18, poglavje 3.3), v drugem pa ga identificira kot Jakovovega brata (Zgodovina Judov, knjiga 20, poglavje 9.1). Obstaja več različic prvega odlomka, vendar bomo na kratko obravnavali latinsko in arabsko različico. Latinska različica, ki je prikazana tukaj, in arabska različica iz 10. stoletja sta v bistvu enaki, razen da je arabska krajša, ker ne vsebuje podčrtanih delov . . .” Krajša različica je verjetno najbolj pravilna. Najprej bomo pokazali razlike, nato dokaze za tri stališča in na koncu zaključke različnih učenjakov.

Razlike:

Daljša latinska različica vsebuje podčrtane dele, arabska različica iz 10. stoletja pa jih nima.

»Okoli tega časa je živel Jezus, modri človek, če je sploh dovoljeno reči, da je bil človek, saj je delal čudežna dela – učitelj tistih, ki z veseljem sprejemajo resnico. K sebi je pritegnil tako mnoge Jude kot tudi mnoge pogane. Bil je Kristus; in ko ga je Pilat na predlog vodilnih mož med nami obsodil na križ, tisti, ki so ga od začetka ljubili, ga niso zapustili, saj se jim je tretji dan ponovno prikazal živ, kakor so božanski preroki napovedali to in še deset tisoč drugih čudežnih stvari v zvezi z njim; in rod kristjanov, poimenovan po njem, ni izumrl niti danes.« (Zgodovina Judov 18.3.3, napisano okoli leta 93–94 n. št.) (Vzeto iz: Josephus: Complete Works. Kregel Publications 1960. To je kombinacija prevoda Williama Whistona (1867) in standardne izdaje, ki sta jo izdala Porter in Coates, Filadelfija, Pensilvanija)

Dokazi za podčrtane dele:

Ta besedilo s podčrtanimi deli je citirano v: Euzebijevi Cerkveni zgodovini, knjiga 1, poglavje 11 (318 n. št.).

Jerome (okoli leta 400 n. št.) Življenja slavnih mož

Izidor iz Peluzija, knjiga 4, pismo 225.

Makarij v »Actis Sanctorum«, 5. zvezek, str. 149, po Fabriciusu. Jožef, str. 61 (neznan čas)

Cedrenus. »Compendium Historia«, str. 196 (okoli leta 1060 n. št.)

Zonaras, Annal., 1. zvezek, str. 27 (okoli leta 1120 n. št.)

Gotfridus Viterbiensis, Chronicale, str. 366 e Vers. Rufini (okoli leta 1170 n. št.)

Platina, De Vitis Pontificum (okoli leta 1480 n. št.)

Naslednji avtorji niso citirali Jožefa, so pa navedli, da ga je Jožef odkrito imenoval Kristus.

Sozomenova Cerkvena zgodovina, knjiga 1, poglavje 1 (440 n. št.)

Kasiodor v »Tridelni zgodovini« Sozomena (510 n. št.)

Kronike Aleksandrije, str. 514, 526, 527, 584, 586 (640 n. št.)

Kronike Johana Malele, knjiga 10 (okoli leta 850 n. št.)

Fotijev kodeks, knjiga 48 I, kodeks 238, kodeks 33 (okoli leta 860 n. št.)

Glycus, Letopisi, str. 234 (okoli leta 1120 n. št.)

Besedilo teh odlomkov si lahko preberete v delu »Josephus: Complete Works«, str. 640–643.

Poleg tega se zdi, da se slog podčrtanih delov ujema z ostalim besedilom.

Dokazi proti podčrtanim delom:

V arabski različici iz 10. stoletja tega ni, v latinski različici pa je. Latinska različica govori toliko o Kristusu, da se človek sprašuje, zakaj Jožef Flavij ni bil kristjan. Dejansko zgodnjekrščanski učenjak Origen v delu »Proti Celsusu« ( , knjiga 1, poglavje 47, str. 416; knjiga 2, poglavje 13, str. 437) navaja, da Jožef Flavij ni verjel, da je bil Jezus Mesija. F. F. Bruce v delu »Dokumenti Novega testamenta: Ali so zanesljivi?« (str. 108) domneva, da je Jožef Flavij to morda res napisal, vendar da je bil pri tem sarkastičen. Vendar pa v latinski različici ni ničesar, kar bi nakazovalo na kakršen koli sarkazem. V delu »Josephus: Complete Works« je v dodatku na str. 644 navedeno, da Jožef Flavij Jezusa imenuje Kristus [Mesija] zgolj zato, ker je bil eden izmed številnih ljudi, ki so bili predstavljeni kot Mesija, ne da bi s tem namigoval, da je sam v to verjel.

Ali je bil kateri od njiju točen?

Za: Tertulijan o Jožefu molči, Klement Aleksandrijski pa navaja, kaj je Jožef rekel o nekaterih letih, vendar ničesar v zvezi s Kristusom.

Proti: Toliko virov omenja vsaj osnovno arabsko različico, da bi bilo malo verjetno, da bi bili vsi ti viri popolnoma napačni. Celo viri, kot je Origen, ki trdijo, da Jožef Flavij ni verjel, da je bil Jezus Mesija, nakazujejo, da je Origen v Jožefovih delih prebral tiste dele, kjer je ta omenjal Jezusa. Citat iz Origena (kot je naveden v Prilogi k Whistonovemu prevodu) se delno glasi: »Josephus namreč v osemnajsti knjigi svojega dela Judovske starine priča, da je bil Janez Krstnik in da je tistim, ki so se dali krstiti, obljubil očiščenje. Tudi isti Jožef, čeprav ni verjel v Jezusa kot Kristusa, ko je raziskoval vzrok za uničenje Jeruzalema in porušenje templja in bi moral reči, da so bile njihove spletke proti Jezusu vzrok za te »nesreče, ki so doletele ljudstvo, ker so ubili tistega Kristusa, ki so ga napovedovali preroki«, je, čeprav kot da nehote, a vendarle kot nekdo, ki ni daleč od resnice, rekel, da so te nesreče doletele Jude kot maščevanje za Jakoba Pravičnega, ki je bil brat Jezusa, imenovanega Kristus;«

Zaključek – arabski prevod je natančnejši

Učenjak za Novo zavezo R. T. France na spletni strani http://www.leaderu.com/truth/1truth21.html pravi naslednje.

»Skoraj vsi strokovnjaki se strinjajo, da je ohranjeno besedilo [latinski prevod] krščanska predelava, vendar je večina pripravljena sprejeti, da je v izvirnem besedilu na tem mestu stal kratek opis Jezusa, morda v manj laskavem tonu. Josephusovo bežno omembo »Jezusa, tako imenovanega Mesija« v delu Antiquities, knjiga 20, poglavje 200, je težko razložiti brez kakršne koli predhodne omembe tega Jezusa, še posebej ker Josephus drugje ne omenja krščanstva niti ne uporablja izraza Christos za nobeno drugo osebo. Drugačna in manj »zavezana« različica Testimoniuma, ohranjena v arabskem citatu iz 10. stoletja, ki izhaja iz Jožefa Flavija, čeprav verjetno ne predstavlja izvirnega besedila, vendarle priča o obstoju poročila o Jezusu v Jožefovem delu, na katerem temelji pokristjanjeno besedilo. Vendar je rekonstrukcija tega, kar je napisal Jožef Flavij, nujno spekulativna.«

V Bakerjevi enciklopediji krščanske apologetike (str. 382) piše: »O pristnosti tega odlomka so dvomili znanstveniki iz vseh verskih smeri, saj se zdi dvomljivo, da bi Jud, ki je živel in deloval zunaj krščanskega konteksta, o Jezusu izrekel takšne besede … Kljub tem pomislekom obstajajo razlogi, da večino besedila sprejmemo kot pristno. … Tudi brez delov, ki so verjetno krščanske vstavke, je to besedilo izjemno pričevanje o življenju, smrti in vplivu Jezusa.

Viri

Za več informacij glej Baker Encyclopedia of Christian Apologetics, str. 253–254, 382 ter Disertacijo I v Prilogi k prevodu Jožefa Flavija, ki ga je pripravil Whiston.

V: Zakaj se Luka rodovnik sega nazaj do Adama, medtem ko se Matejev rodovnik sega le do Abrahama?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar imamo domnevo. Luka je poudarjal Jezusa kot Sina človeka, medtem ko je Matej poudarjal Jezusa kot obljubljenega judovskega Mesija. Luka rodovnik po Mariji dokazuje, da je bil Jezus biološki potomec Davida (vendar ne Salomona). Matejev rodovnik, po katerem izhaja Jožef iz Davida in Salomona, dokazuje, da je Jezus kot Jožefov zakoniti sin imel pravico do kraljevske oblasti.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) je v delu Stromata, knjiga 1, poglavje 21, str. 334, napačno menil, da je Matejev evangelij rodovnik Marije.

V: Zakaj se Jezusov rodovnik v Mateju (Mt 1,1–17) razlikuje od tistega v Luku (Lk 3,23–38)? In zakaj se oba razlikujeta od besedil Stare zaveze? Je šlo le za apologetsko izmišljotino, katere namen je bil Jezusu pripisati davidovsko poreklo? Po drugi strani pa, ali te razlike in odstopanja ne vzbujajo dvoma o resnici, da je Jezus iz Nazareta obljubljeni Mesija?

O: Na kratko, odgovor je, ker je bil Jezus biološki sin Marije in posvojeni sin Jožefa. Matejev rodovnik prikazuje Jožefov rodovnik, kar je bilo pomembno, saj se je pravica do kraljevske oblasti prenašala po očetovi liniji. Luka pa prikazuje Marijin rodovnik, zato je bil Jezus biološko tudi Davidov potomec.

Nato je tu še vprašanje o Jekoniju (Jehoichinu). Bil je zloben kralj, in Bog je rekel, da on in njegov oče nikoli ne bosta imela potomca na Davidovem prestolu. Lukaev rodovnik Marije kaže, da je bil Jezus potomec Davida po tej liniji, vendar ne prek Salomona in Jekonija. Matejev rodovnik Jožefa pa kaže, da je bil Jožef potomec Jekonija. Kot zgodovinsko opombo naj navedemo, da je bil prvi znani avtor, ki je pisal o tem in odgovarjal na to vprašanje v zvezi z obema rodovnikoma, Irenej iz Lyona, in sicer v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 21.9, str. 453–454, napisano med letoma 182 in 188 n. št.

V: Kako se rodovnik iz Mt 1,1–17 uskladi z Lk 3,23–38?

O: Kraljevi zapisi so na splošno navajali en rodovnik, Jezus pa je imel dva. Mnogi so videli problem v rodovnikih v Mateju in Luku, saj se po Davidu bistveno razlikujeta. Vendar si zastavimo dve vprašanji. Kakšno pravico bi imel Kristus, da bi zahteval Davidov prestol, če bi bil Davidov potomec? – Nobene, če bi bil potomec le po materini strani. Zato je bilo pomembno, da je bil Jezus v Matejevem evangeliju zakoniti, posvojeni sin Jožefa; ljudje namreč ne uveljavljajo kraljevskih pravic na podlagi matere. Po drugi strani pa, če Marija ne bi izhajala iz Davidove rodovine, kaj bi potem pomenilo preroštvo, da bo Jezus Davidov potomec? Zato je pomemben biološki rodovnik v Luku. Da bi torej pokazali, da je Jezus izpolnil vlogo Mesija, sta bila potrebna oba rodovnika.

Težava, ki jo imajo nekateri, je, da rodovnik v Lukovem evangeliju dejansko ne pravi »to je po Mariji«. Vendar pa to nakazuje, ko piše: »On [Jezus] je veljal za sina Jožefa, sina Helija…« Starodavni rodovniki na splošno in zlasti judovski niso navajali žensk.

Heli je omenjen kot Jezusov oče, ker je, kot je zapisal Justini Martir (okoli 138–165 n. št.), »zaradi Njegovega [Jezusovega] rojstva od Device, ki je bila, kot sem rekel, iz rodu Davida, Jakoba, Izaka in Abrahama; ali ker je bil Adam oče tako Njemu samemu kot tistim, ki so bili najprej našteti in od katerih izhaja Marijino poreklo. Saj vemo, da so očetje žensk prav tako očetje [tj. predniki] tistih otrok, ki jih rodijo njihove hčere.« Dialog s Tryfonom Judom, poglavje 100 (ANF, zvezek 1, str. 249.)

Julius Africanus (232–245 n. št.) je v svojem Pismu Aristidu (Ante-Nicene Fathers, zvezek 6, str. 125–127) prav tako razlikoval med rodovniki po zakonu in po naravi. Vendar je dejal, da je eno pravni rodovnik Jožefa, drugo pa naravni rodovnik Jožefa. Glej tudi Euzebijevo Cerkveno zgodovino, knjiga 1, poglavje 7, in knjiga 6, poglavje 31.

Še en zgodnji cerkveni pisec, ki je opazil, da je en rodovnik Jožefov, drugi pa Marijin (čeprav ju je zamenjal), je bil Klement Aleksandrijski v delu *Stromata* (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 21 (ANF, zvezek 2, str. 334).

V: Ali je bil v Mt 1,12 in 1 Krn 3,15–17 oče Šealtiela Jekonija ali Neri iz Lk 3,27?

O: Obstajalo je več oseb z imenom Šealtiel in Zerubabel.

V Mateju 1,12 je zaporedje: Jozija (ded) –> Jekonija –> Šealtiel –> Zerubabel –> Abiud –> Eliakim

V Lk 3,26–27 pa je navedeno: Melki -> Neri -> Šealtiel -> Zerubabel -> Reza -> Joanas -> Juda -> Jožef.

V 1. Kroniki 3,15–17 je rodovnik naslednji: Jošija -> Jojakim -> Jekonija -> Šealtiel in Pedaja. Pri Šealtielu niso omenjeni otroci, naslednji v kraljevski liniji pa je Pedajin sin Zerubabel.

Rodovnika Marije in Jožefa sta bila enaka do Davida, nato pa sta se razšla. Po tem ni več nobene podobnosti niti pri prednikih niti pri potomcih. Morda sta bila Šealtiel in Zerubabel v Luku poimenovana v čast guvernerjem, omenjenim v 1. knjigi Kronik 3,15–17 in Mateju 1,12. Upoštevajte tudi, da Luka 3,26–27 omenja Judu in Jožefa, vendar sta bila to druga oseba kot Juda, sin Jakoba, Jožef, sin Jakoba, in Jožef, Marijin mož.

V: Ali je bilo v Lk 1,26 rojstvo Kristusa oznanjeno Mariji ali pa je bilo v Mt 1,20 oznanjeno Jožefu?

O: Oboje. Najprej je bilo oznanjeno Mariji, saj bi se sicer spraševala, zakaj je noseča. Kasneje je angel novico sporočil Jožefu, da Jožef ne bi razvezal Marije zaradi nezvestobe.

V: Katere skupne točke imajo zgodbe o Jezusovem otroštvu v evangelijih?

O: Marko in Janez ne navajata nobenih podrobnosti o Jezusovem rojstvu. Tukaj je šest skupnih točk pri Mateju in Luku:

1. Rodovnik od Abrahama do Davida (Mt 1,2–6; Lk 3,31–34)

2. Vladal je kralj Herod (Mt 2,1; Lk 1,5)

3. Obisk Gospodovega angela (Jožef: Mt 1,20; Marija: Lk 1,26–38)

4. Jezus se je rodil v Betlehemu v Judeji (Mt 2,1; Lk 2,4–7)

5. Vsi trije so se vrnili v Nazaret (Mt 2,19–22; Lk 2,39).

6. Jezus je odraščal v Nazaretu (Mt 2,23; Lk 2,40).

Na splošno se ti dve evangeliji lepo dopolnjujeta in podajata precej popolno sliko Jezusovega otroštva. Matej pripoveduje o Jožefovem rodovniku, modrih in begu v Egipt. Luka pa omenja Gabriela, rojstvo Janeza Krstnika, Marijin rodovnik, pastirje, Simeona in Ano. Čeprav ne vemo, kateri je bil napisan prvi, Luka omenja, da so tudi drugi sestavili poročila o Jezusu. Torej je bil Luka morda napisan po Mateju, in ko je prebral Mateja, se je Luka odločil vključiti podrobnosti, ki jih Matej še ni zapisal. Janez je verjetno pisal po obeh, in očitno ni imel ničesar dodati.

V: Ali je Jezus v evangelijih verjel, da je Sveto pismo brez napak (brez napak v izvirnih rokopisih)?

O: Ta odgovor je bil vzet s spletne strani, ki ne deluje več: www.wam.umd.edu/~cbernard/Theology/inerrancy.html.

Jezus zgodovinske pripovedi iz Stare zaveze dosledno obravnava kot neposredne zapise dejstev. Omeni:

Abela (Luka 11,51)

Noeta (Matej 24:37–39; Luka 17:26, 27)

Abrahama (Janez 8:56)

ustanovitev obrezovanja (Janez 7:22; prim. Prva Mojzesova knjiga 17:10–12; Tretja Mojzesova knjiga 12:3)

Sodoma in Gomora (Matej 10,15; 11,23–24; Luka 10,12)

Lot (Luka 17:28–32)

Izak in Jakob (Matej 8:11; Luka 13:28)

mana v puščavi (Janez 6:31, 49, 58)

Kača v puščavi (Janez 3:14)

David, ki je jedel posvečen kruh (Matej 12:1–8; Marko 2:23–28; Luka 6:1–5)

Jezus kot Davidov Gospod (Matej 22:43; Marko 12:36; Luka 20:42)

Salomon (Matej 6:29; 12:42; Luka 11:31; 12:27)

Elizej (Luka 4,27)

Jona (Matej 12:39–41; Luka 11:29, 30, 32)

Zaharija (Luka 11,51)

Zadnji odlomek poudarja Jezusovo dojemanje enotnosti zgodovine od »stvarjenja sveta« do »te generacije«. Večkrat se sklicuje na Mojzesa kot na dajalca Zakona (Matej 8:4; 19:8; Marko 1:44; 7:10; 10:5; 12:26; Luka 5:14; 20:37; Janez 5:46; 7:19). Pogosto omenja trpljenje pravih prerokov (Matej 5:12; 13:57; 21:34–36; 23:29–37; Marko 6:4 [prim. Luka 4:24; Janez 4:44]; 12:2–5; Luka 6:23; 11:47–51; 13:34; 20:10–12) ter komentira priljubljenost lažnih prerokov (Luka 6:26). S svojim odobravanjem potrdi tako pomembne odlomke, kot sta 1. in 2. poglavje Geneze (Matej 19:4,5; Marko 10:6–8).[6]

Nekateri bi na tej točki lahko ugovarjali in trdili, da je Jezus le uporabljal mite in zgodbe svoje kulture, da bi ponazoril svoje trditve. To je za nekatere odlomke vsekakor mogoče, vendar se zdi malo verjetno. Prvič, ob branju evangelijskih poročil dobimo vtis, da Jezus zgodbe iz Stare zaveze jemlje kot resnično zgodovino. Način, kako je uporabljal Sveto pismo, kaže, da je verjel, da so zapisi v Stari zavezi zgodovinski. Drugič, ne zdi se verjetno trditi, da je Jezus v odlomkih, kot so Matej 12,41; 24,37; 11,23–24; 5,12; 4,4, le uporabljal mite svoje kulture za ponazoritev svojih naukov.

Tretjič, Jezus predpostavlja navdih Svetega pisma. Izraze »Sveto pismo pravi...« in »Bog pravi...« uporablja izmenično in s tem enači besedilo Stare zaveze z Božjo besedo. Jezus citira 1. Mojzesovo knjigo 2,24 in pravi: »Ali niste brali, da je Stvarnik od začetka ‚ustvaril moškega in žensko‘ in rekel: ‚Zato bo mož zapustil očeta in mater...‘«. Upoštevajte, da Prva Mojzesova knjiga 2,24 v besedilu ni neposredni citat Boga, ampak komentar avtorja ali pripovedovalca besedila. Jezus besede svetopisemskih besedil obravnava kot same besede Stvarnika. Navdih izvirnih izvodov (autographa) predpostavlja brezhibnost. Če ima Jezus prav, ko Staro zavezo priznava kot same besede Stvarnika, potem pripisovanje napak Stari zavezi pomeni enako kot pripisovanje napak samemu Bogu.

Četrtič, Jezus je jasno verjel v avtoriteto Svetega pisma. V svojih sporih s farizeji in saduceji se Jezus sklicuje na Sveto pismo, kot da ima to avtoriteto za rešitev spora. Sveto pismo obravnava kot zadnjo besedo (Janez 5,39–47; Matej 22,29.31; Marko 12,24–26; Luka 20,37). Ko govori Sveto pismo, govori Bog, in zadeva je rešena.

V: Kaj v evangelijih pomeni »usklajenost« pred Jezusovim delovanjem?

O: Pomembno je razlikovati med tem, kar naj bi bilo v določenem vrstnem redu, in tem, kar bi lahko bilo v tem vrstnem redu. Pri teh 27 dogodkih se številke nanašajo na dogodke, ki morajo slediti predhodnim številkam. Črke, kot so a, b, c, se nanašajo na dogodke, ki se lahko zgodijo v poljubnem vrstnem redu. Pred Jezusovim delovanjem je bilo vse v evangelijih zapisano v kronološkem vrstnem redu, razen podčrtanih delov. Oznake kraja, časa in zaporedja v evangelijih so označene s krepkim tiskom.

Pred Jezusovim delovanjem: Mt 4,1–11; Mk 1,1–13; Lk 1,1–3,18; Lk 3,21–4,13; Jn 1,1–42

B1a. Na začetku je Jezus že obstajal v nebesih. Jn 1,1–5; Jn 17,5

B1b. Marijin rodovnik od Adama (z vrzeli). Lk 3,23–37

B1c. Jožefov rodovnik od Abrahama (z vrzeli). Mt 1,1–17

B2. V Jeruzalemu, med vladavino Heroda (37 pr. n. št. do 4 pr. n. št.), Gabriel obišče Zaharija; Elizabeta bo noseča. Lk 1,1–25

B3. V šestem mesecu Elizabetine nosečnosti Gabriel obišče Marijo v Nazaretu in ji pove, da bo zanosila. Lk 1,26–38

B4. Marija je noseča, čeprav je še vedno devica. Mt 1,18–19

B5. Ko je Marija zanosila, je Gabriel obiskal Jožefa. Mt 1,20–25

B6. Marija se odpravi v Judejo in obišče Elizabeto. Lk 1,39–56

B7. Rojen je Janez Krstnik. Lk 1,57–80

B8. Med vladavino Heroda (37–4 pr. n. št.) se v Betlehemu v Judeji rodi Kristus. Mt 2,1; Lk 2,1–7

B9. Na bližnjih poljih angeli pastirjem naročijo, naj obiščejo Jezusa. Lk 2,8–20

B10a1. Osmi dan je bil Jezus obrezan. Lk 2,21

B10a2. Po Marijinem očiščenju (33 dni kasneje v skladu z Lev 12,1–4) je bil Jezus v jeruzalemskem templju predstavljen Gospodu. Lk 2,22–38

B10b. V hiši v Betlehemu pridejo modri iz vzhoda, da bi se poklonili Jezusu. Mt 2,2–12

B11. Po odhodu modrih sledi beg v Egipt. Mt 2,13–15

B12. V dveh letih Herod pobije betlehemske dečke. Mt 2,16–18

B13. Po Herodovi smrti se Jožef, Marija in Jezus vrnejo v Nazaret. Mt 2,19–22; Lk 2,40a

B14a. V Nazaretu v Galileji Jezus odrašča. Mt 2,23; Lk 2,40b

B14b. Vsako leto ob pashi se Jezusovi starši odpravijo v Jeruzalem. Lk 2,41

B15. Ko je bil Jezus star 12 let, je odšel v jeruzalemski tempelj. Lk 2,42–52

B16. V judovski puščavi pridiguje Janez Krstnik. Mt 3,1–12; Mk 1,1–8; Lk 3,1–18; Jn 1,6–28

B17a. Ko je bil Jezus star okoli 30 let (verjetno 33–34), se je dal krstiti v reki Jordan. Mt 3,13–17; Mk 1,9–11; Lk 3,21–23

B17b. Naslednji dan [po Janezovi izjavi] Jezus pride k Janezu Krstniku. Janez priča, da je Jezus Božje Jagnje. Jn 1,29–34

B18a. Ob reki Jordan Jezus pokliče Petra, Andreja in še enega. Jn 1,35–42

B18b1. Jezus se odloči, da se bo naslednji dan, potem ko bo spregovoril Janez Krstnik, vrnil v Galilejo. Jn 1,43a

B18b2. Jezus pokliče Filipa in Natanaela. Jn 1,43b–51

B18c. V puščavi 40 dni skuša hudič Jezusa. Mt 4,1–11; Mk 1,12–13; Lk 4,1–13

Na tem seznamu je 1 dogodek enak v vseh štirih evangelijih, 2 sta v sinoptičnih evangelijih, 3 sta v Mateju in Luku, 5 je samo v Mateju, 5 je samo v Janezu, 10 je samo v Luku in 0 je samo v Marku. Marko tukaj navaja le 3 dogodke, ki so skupni z Matejem in Lukom. Zlahka bi lahko sklepali, da nobeden od njih ni bil očividec teh zgodnjih dogodkov, temveč so svoje gradivo pridobili predvsem iz različnih virov, čeprav ima Luka največ informacij o obdobju pred Jezusovim delovanjem, Marko pa najmanj.

Mimogrede, v NIV Study Bible, str. 1636–1641 (na koncu Janezovega evangelija), je obsežna primerjava evangelijev. Tega nisem vedel, ko sem pripravljal te primerjave evangelijev, in svojih rezultatov še nisem primerjal z njihovimi.

V: Ali je res, da so podatki o Jezusovem življenju pred njegovim javnim delovanjem »skromni«?

O: Ne, ne v primerjavi z drugimi znanimi osebnostmi iz antike. To mnenje ni rezultat objektivnega znanstvenega raziskovanja, ampak nevere »krščanskih kritikov«. Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Za primerjavo: o Jezusovem javnem delovanju pred njegovo smrtjo imamo na voljo vsaj 176 dejstev o Jezusovem življenju in naukih.

2. Preden je Jezus začel svoje delovanje, poznamo vsaj 37 dejstev o njem.

3. O Jezusu pred njegovim javnim življenjem imamo na voljo več informacij, kot nam jih zgodovinarji posredujejo o najslavnejših kraljih Babilona, Egipta, Medije, Perzije, Grčije, Makedonije ali zgodnjega Rima. Z drugimi besedami, o Jezusu pred njegovim prvim javnim nastopom vemo več kot o otroštvu babilonskega kralja Nebukadnezarja ( ), Egipčanov Ehnatona in Nefertiti, Medijcev Kjakzara in Astigesa, Perzijcev Kira, Darija in Kserksesa, Grkov Agamemnona in Perikla ali najslavnejših rimskih senatorjev. Edina oseba iz antike, o kateri vemo toliko pred njenim javnim življenjem, je Aleksander Makedonski.

4. O nekaterih zgodovinskih osebnostih iz 18. in 19. stoletja imamo pred njihovim javnim delovanjem dejansko manj informacij kot o Jezusu.

5. Če bo kdo trdil, da so informacije o Jezusovem življenju pred njegovim delovanjem skope, vsaj v primerjavi z drugimi, naj navede vrsto antičnih zgodovinskih osebnosti, o katerih je na voljo več informacij o njihovem življenju, preden so stopile v javnost, ali pa naj preneha širiti napačne informacije.

Glejte tudi naslednje vprašanje, kjer je navedenih vsaj trideset stvari, ki jih vemo o Jezusu pred njegovim javnim delovanjem.

V: Če so v Mt 2,13–23 Marija, Jožef in Jezus pobegnili v Egipt, kako so se lahko v Lk 2,39 takoj vrnili v Nazaret?

O: Lk 2,39 ne pravi, da se je Jezusova družina takoj vrnila v Nazaret. Pravi le, da so [v Jeruzalemu] izpolnili, kar je zahteval zakon, preden so se vrnili v Nazaret. Iz tega bi lahko sklepali, da se je to zgodilo takoj zatem, saj ni omenjeno nič drugega. Morda Luka ni videl potrebe, da bi omenil potovanje v Egipt, ali pa morda ni vedel za to potovanje.

Kakorkoli že, to ni v nasprotju z drugimi evangeliji. Naslednje vprašanje vsebuje podrobno usklajevanje. Črke, kot so a, b, c, se nanašajo na dogodke, ki bi se lahko zgodili v katerem koli vrstnem redu.

V: Kaj točno nam je povedano o Jezusu pred začetkom njegovega javnega delovanja?

O: O Jezusu pred njegovim delovanjem nam je povedanih vsaj 37 stvari. Podatke, ki jih imamo na voljo, lahko razdelimo v tri kategorije:

Jezus sam

1. Njegova mati je bila Marija.

2. Rojen je bil od device. (Čeprav skeptik to zanika, mora priznati, da je bila izrečena trditev, da je bil Jezus rojen od device.)

3. Njegov zakonski oče je bil Jožef.

4. Rodil se je v času vladavine Heroda Velikega. (37–4 pr. n. št.)

5. Rojen v Betlehemu.

6. Obrezan je bil osmi dan.

7. Predstavljen v templju. (kot mnogi judovski dojenčki)

8. Družina je odpotovala v Egipt (Matej 2,13–15).

9. Po Herodovi smrti se je družina vrnila v Nazaret v Galileji (Matej 2,19–23).

10a. Odraščal je v Nazaretu (Luka 2,39–51), majhnem mestecu, ki so ga drugi šteli za nepomembnega.

10b. Ko je Jezus odšel v tempelj, se je tudi sam vrnil v Nazaret (Luka 2,51).

11a. Pri 12 letih je Jezus odšel v tempelj.

11b. Jezusovi starši so vsako leto ob pashi odšli v tempelj (Luka 2,41).

12. Pri dvanajstih letih je bil radoveden in je dobro poznal Sveto pismo (Luka 2,41–46).

13. Jezus je bil brez greha in popoln (Hebrejcem 4:15; 2 Korinčanom 5:21). Tudi če skeptik s to trditvijo ne soglaša, nam ti verzi, pa tudi Luka 2:40, predstavljajo dejstvo, da je bil Jezus vsaj »dober otrok«.

14. Jezus je govoril aramejsko. (Matej 5:22 itd.)

15. Prebivalci Galileje so na splošno govorili tudi grško. (Grško govoreči neizraelci so živeli le 15–20 milj, 24–32 kilometrov, stran.)

16. Jezusova vera je bil judaizem; natančneje, bil je bližje farizejem, saj je verjel v vse knjige Stare zaveze. Pisci zgodnje cerkve so zapisali, da so saduceji sprejemali le Toro.

17. Jezus je delal kot tesar (Marko 6:3).

18. Ko je bil star okoli 30 let, ga je krstil Janez Krstnik (Matej 3:13; Marko 1:9–11).

19. Pred začetkom svojega javnega delovanja se je umaknil v puščavo (Matej 4:1–11; Marko 1:12–13).

Jezusova družina

20. Jožef je bil tesar (Mt 13,55).

21. Marija je bila noseča še pred poroko (Matej 1:18).

22. Jožef je razmišljal o ločitvi od Marije (Matej 1,19).

23. Jožefov rodovnik. (šteje kot en sam element) (Matej 1,1–16)

24. Rodovnik Marije. (šteje kot en sam element)

25. Imel je štiri brate, imenovane Jakob, Jožef, Juda in Simon. (Mt 13,55–56; Mk 6,3; Gal 1,19; Jud 1, Euzebijeva Cerkvena zgodovina (318 n. št.) 2,23 in 3,20)

26. Čeprav je bil Jezus kraljevskega rodu, je odraščal v navadni družini podjarmljenega ljudstva, ki je bila verjetno revna (Luka 2:24 + Levitikus 12:6–8).

27. Marijina sestrična je bila Elizabeta, ki je bila potomka duhovnika Arona (Luka 1:5).

28. Elizabetin mož je bil duhovnik Zaharija iz oddelka Abija (Luka 1:5).

29. Janez Krstnik, prvorojenec oziroma edini otrok Zaharija in Elizabete, je bil Jezusov sorodnik.

30. Marija, Jakob in Juda so bili še živi, ko je bil Jezus križan.

Odzivi na Jezusa in pričakovanja glede njega

31. Marijina pričakovanja glede svojega sina.

32. Menili so, da Jezus ustreza mesijskim preroštvom (Matej 2,6).

33. Čaščenje pastirjev (Luka 2,15–20).

34. Darila kraljev (Matej 2,10–11).

35. Paranoična reakcija Heroda Velikega.

36. Pričevanje Janeza Krstnika.

37. Ana in Simeon v templju. (Nekdo bi lahko trdil, da gre za dve točki, vendar bom to štel kot eno.)

To sploh ni malo v primerjavi s tem, kar vemo o življenju drugih javnih osebnosti pred njihovim javnim delovanjem. Za primerjavo glejte naslednje vprašanje.

V: Ker vemo vsaj 37 stvari o Jezusu pred njegovim javnim delovanjem, kaj vemo za primerjavo o drugih posvetnih zgodovinskih osebnostih pred njihovim javnim nastopom?

O: Za primerjavo: o Pompeju vemo le nekaj stvari, o Aristotelu okoli 12 stvari, o Aleksandru Makedonskem pa 27 stvari iz časa pred njihovim javnim delovanjem. (Večino teh podatkov sem vzel iz Enciklopedije Britannica).

Pompej

Gnej Pompej je bil znan rimski general in politik, rojen 30. septembra 106 pr. n. št.

Bil je sin vojaškega poveljnika.

3. Ko je bil star 17 let, se je skupaj z očetom boril v socialni vojni.

4. Kot večina Rimljanov je verjetno častil rimske bogove.

5. Govoril je latinsko, morda pa tudi grško.

Verjetno obstaja še več točk, a zagotovo ne več kot 20.

Aristotel sam

1. Rojen okoli leta 384 pr. n. št.

2. Rojen v Stagiri, grškem mestu na severozahodni obali Egejskega morja.

3. Govoril je grško.

4. Ljudje so na splošno verjeli v grške bogove.

5. Njegov oče je bil Nikomah, zdravnik iz ceha »sinov Asklepija«.

6. Od 17. do 37. leta se je učil pri Platonu na Akademiji v Atenah.

7. Leta 342 pr. n. št. je Aristotel postal učitelj Aleksandra Makedonskega in to vlogo opravljal 7 let.

8. V grobu blizu Eretrije na Evbeji so našli lobanjo in osebne predmete, ki bi lahko pripadali Aristotelu. Umrl je okoli leta 322 pr. n. št.

Aristotelova družina

9. Njegov oče je bil dvorni zdravnik Aminta II., očeta Filipa Makedonskega

10. Očetov rodovnik: iz jonskega grškega porekla

11. Materin rodovnik: jonski iz Halkide na Evbeji.

Odzivi na Aristotela in pričakovanja do njega

12. V njem so videli akademsko obetavnega mladeniča, zato so ga poslali k Platonu na študij v Akademijo v Atenah.

Imamo le pet rokopisov njegovih del, najstarejši pa je iz leta 1100 n. št.

Od Indije do Španije je bil daleč najbolj znana osebnost pred Jezusom Aleksander Makedonski, ki ga pogosto imenujemo Aleksander Veliki. Poglejmo, kaj vemo o njegovem zgodnjem življenju.

Aleksander sam

1. Njegov oče je bil Filip II. Makedonski.

2. Njegova mati je bila Olimpija, molosijska princesa iz Epirusa.

3. Rodil se je okoli oktobra leta 356 pr. n. št.

4. Rodil se je v Pelli, glavnem mestu Makedonije.

5. Ko je bil Aleksander star 14 let (342 pr. n. št.), je Aristotel postal njegov učitelj za 7 let.

6. Aleksander je rad bral Homera.

7. Aleksander je govoril nek grški narečje.

8. Aleksander je verjel v grške bogove.

9. Aleksander je bil dober jahač in je imel belega konja po imenu Bucefal.

10. Pri 16 letih je Aleksander zatrl upor gorskih plemen, medtem ko je bil njegov oče odsoten.

11. Aleksander je vodil napad, s katerim je leta 338 pr. n. št. pri Keroneji porazil Sveto četo.

12. Potem ko se je Filip ločil od Olimpije, je Aleksander živel z mamo v Epirusu.

Aleksandrova družina

13. Rodovnik Olimpije. Bila je hči kralja Neoptolemosa iz Epirusa in nečakinja Arybbasa, oba sinova kralja Alketusa, molosijskega kralja Epirusa.

14. Aleksandrov oče, Filip II., je bil tretji sin kralja Aminta II. Makedonskega. Rodovnik pred tem pa ni zanesljivo znan.

15. Njegov stric je bil Aleksander I., kralj Epirusa.

16. Aleksander je bil torej vzgojen kot princ.

17. Ohranjen je kip in krsta Filipa II. Makedonskega (The Greek World, str. 174–175).

18. Filip je bil regent Makedonije leta 359 pr. n. št., kot kralj pa je prevzel oblast leta 356 pr. n. št.

19. Filip se je ločil od Olimpije, da bi se poročil s Kleopatro, makedonsko plemičko.

20. Aleksander I. se je leta 337 ali 336 pr. n. št. poročil s svojo nečakinjo Kleopatro, polsestro Aleksandra.

21. Aleksander je imel majhnega polbrata, sina Filipa in Kleopatre, ki ga je Aleksander ubil, ko je postal kralj.

22. Aleksander je imel bratranca po imenu Amintas, ki ga je Aleksander ubil, ko je postal kralj.

23. Aleksander je imel brata po imenu Aridaeus Philippus, sina Filipa in Filinne iz Larise. Po Aleksandrovi smrti je vladal Makedoniji 7 let, dokler ga niso ubili. Tako piše Euzebij v delu »Chronicon«, str. 49.

24. Leta 336 pr. n. št. je bil Filip II. umorjen s keltskim nožem zjutraj na dan poroke svoje hčere Kleopatre.

25. Aleksander je leta 335 pr. n. št. svoji materi poslal vojni plen.

Odzivi na Aleksandra in pričakovanja do njega

26. Filip ga je sprva pripravljal za naslednjega kralja

27. Očitno sta se z Filipom odtujila, potem ko se je Filip ločil od Aleksandrove matere.

Dela mnogih avtorjev, ki so pisali o Aleksandru, so se izgubila. Med ohranjenimi antičnimi deli so:

»Didotova izdaja Arriana« Karla Müllerja

Diodor, knjiga 17 (okoli leta 20 pr. n. št.)

Kvint Kurcij (okoli leta 42 n. št.)

Plutarh (okoli 45–125 n. št.) Življenje Aleksandra

Arianova dela Anabasis in Indica (150 n. št.)

Justinov povzetek Trogove zgodovine (okoli 10 pr. n. št.?)

Itinerarium Alexandri (324–361 n. št.)

Epitome Rerum Gestarum Alexandri Magni (4. ali 5. stoletje)

Sodobna biografinja Mary Renault v knjigi »Narava Aleksandra« (str. 30) o zgodnjih Aleksandrovih biografih pravi: »Arianova Zgodovina se začne z njegovim [Aleksandrovim] prihodom na prestol, verjetno zato, ker se je tako začela tudi Ptolemajeva, kar je škoda, saj bi bilo njegovo poznavanje zgodnjih let neprecenljivo.«

Če želi kdo trditi, da je tisto, kar nam je znano o Jezusu pred njegovim javnim delovanjem, »skromno«, bi moral biti iskren in dodati, da meni, da je tisto, kar nam je znano o zgodnjem življenju večine zgodovinskih osebnosti vse do rimskih časov, še skromnejše kot Jezusovo življenje.

Prav tako verjamem, da vemo več o zgodnjem življenju Jezusa kot o drugih znanih sodobnih Judih, kot so Jožef Flavij, Filon (20 pr. n. št. do 50 n. št.) in Bar Kochba. Prav tako verjamem, da vemo več o Jezusovem življenju pred letom 30, kot vemo o zgodnjem življenju Mojzesa in Bude. Morda imamo več podatkov o Juliju Cezarju in Jožefu Flaviju, vendar ne poznam nobenih drugih primerov.

Mojzes

Tukaj je tisto, kar vemo o Mojzesu pred njegovim javnim življenjem.

1. Mojzes se je rodil okoli leta 1525 pr. n. št. v severnem Egiptu.

2. Njegovi starši ali, kar je bolj verjetno, njegovi predniki so se imenovali Amram in Jokabed.

3. Bil je Hebrejec, pripadnik ljudstva, ki je bilo 320 let v suženjstvu.

4. Imel je starejšo sestro po imenu Mirjam.

5. Imel je brata po imenu Aron.

6. Mojzes je prve tri mesece preživel v očetovi hiši (Apostolska dela 7:20).

7. Ko je faraon kot otroku odredil, da je treba hebrejske dečke vržati v reko Nil, ga je njegova mati položila v košaro.

8. Faraonova hči ga je našla in skrbela zanj kot za lastnega sina.

9. Odraščal je na faraonovem dvoru, bil je izobražen v vsej modrosti Egipčanov, bil je močan v besedi in dejanjih (Apostolska dela 7,21–22) ter je imel znanje in izobrazbo Egipčanov

10. Njegova lastna mati mu je bila dojilja.

11. Skrbelo ga je za Hebrejce, zato je ubil Egipčana, ki je pretepal Hebrejca.

12. Celo pri 40 letih je bil Mojzes dovolj močan, da je ubil Egipčana.

13. Faraon je poskušal ubiti Mojzesa.

14. Mojzes je pobegnil v Midian, kjer je videl nekaj žensk, ki so črpale vodo za svoje črede.

15. Ko so jih pastirji poskušali pregnati, jih je Mojzes rešil pred pastirji.

16. Mojzes se je poročil s Ciporo.

17. Mojzesov tast se je imenoval Reuel, znan tudi pod imenom Jetro.

18. Mojzes in Zippora sta imela sina po imenu Gershom.

19. Mojzes je bil star okoli 80 let, ko je videl goreči grm.

Gautama Buda

Zaradi argumentacije bomo predpostavili, da so legende o mladem Budi resnične.

Sin kralja Sakijcev, ljudstva iz bojevniške kaste severno od Kosale

je najverjetneje kot otrok častil hindujske idole.

3. Če bi videl bolnika, starca ali truplo, bi se odpovedal svetu.

4. Dom je zapustil, ko je bil star 29 let.

5. Šest let je iskal razsvetljenje, ki ga je po lastnih besedah dosegel pod drevesom Bo.

6. Umrl je bodisi leta 544 pr. n. št. bodisi leta 483 pr. n. št., ko je bil star 80 let.

Mohamed

Mohamed ni bil del antične zgodovine, a ker je bil pomemben verski voditelj, si bomo za primerjavo ogledali, kaj vemo o njegovem zgodnjem življenju, pred začetkom njegovega delovanja.

1. Mohamed se je rodil okoli leta 567–569 n. št.

2. Bil je sin Abdullaha in njegove žene Aminah.

3. Bil je član plemena Kuraiš, ki je vladalo v Meki.

4. Njegov oče je umrl še pred njegovim rojstvom.

5. Najprej ga je vzgajal njegov dedek ‘Abd al-Mottalib/Muttalib.

6. Kasneje ga je vzgajal stric Abu Talib.

7. Njegova družina je bila precej revna.

8. V mladosti je verjetno vodil karavane.

9. Ko je bil star okoli 25 let, se je poročil s Khadijo, premožno 40-letno vdovo.

10. Po tem je bil verjetno solastnik trgovine v Meki, ki je prodajala kmetijske pridelke.

11. Verjetno ni znal pisati, čeprav je kasneje v življenju znal nekoliko brati.

12. Poznal je arabske idole, vključno s tremi »hčerami Alaha«: Al-Lat, ‘Uzza in Manat.

13. Bil je nekoliko seznanjen z judovstvom in krščanstvom.

14. Mohamed je bil belec, ki si je kasneje lase pobarval rdeče.

15. Hadisi navajajo, da so se, ko je Mohamed imel videnje, dogajale čudne stvari. V ušesih je čutil zvonjenje (Bukharijevi hadisi, zvezek 1, knjiga 1, poglavje 1, št. 2, str. 2; zvezek 4, knjiga 54, poglavje 6, št. 438, str. 293). Srce mu je hitro utripalo (1:3), obraz pa se mu je zardeval (Bukharijevi hadisi, zvezek 2, št. 16; zvezek 5, št. 618; zvezek 6, št. 508, težko bi dihal (Hadisi Bukharija, zvezek 6, št. 508), padel bi na tla z obema očesoma odprtima proti nebu (Hadisi Bukharija, zvezek 5, št. 170; zvezek 6, št. 448), močno bi se potil (Hadisi Bukharija, zvezek 1, knjiga 1, poglavje 1, št. 2, str. 9; zvezek 2, št. 544; zvezek 3, št. 829, ter videl in slišal stvari, ki jih nihče drug ni videl ali slišal; Hadisi Bukharija, zvezek 1, knjiga 1, poglavje 1, št. 2, 3, str. 2–3; zvezek 4, št. 458, 461; zvezek 6, št. 447. To se je morda takrat zdelo čudno, vendar so od takrat tudi drugi ljudje imeli nekatere od teh simptomov, ko so imeli epileptični napad.

16. Mohamed je rekel, da se mu je prikazal angel Gabriel in da mu je enkrat fizično povzročil bolečino.

V: Ali je v Mt 1,18 in Lk 2,7 Kristusovo deviško rojstvo nezdružljivo z njegovim predobstojem, kot sta menila Rudolph Bultmann in Wolfgang Pannenberg?

O: Ne. Nezdružljivo se zdi le odpadniškim teologom, ki verjamejo v boga, ki mora ustrezati njihovim omejitvam. Kristus je obstajal že prej, a to ga ni omejevalo pri tem, da:

1. Začasno in prostovoljno se odloči, da ne bo uporabil nekaterih svojih lastnosti in da bo skril del svoje slave (Hebrejcem 2,9; Janez 17,5; Filipljanom 2,7).

2. se pojavil v kakršni koli podobi, ki si jo je želel, vključno z obliko človeka (Filipanci 2,8);

3. Dejansko prevzeti človeško naravo in postati človek (Hebrejcem 2:14–17).

4. Na zemljo je sprva prišel kot odrasel, otrok, dojenček ali zarodek, ali kakor koli si je želel.

Dejansko Kristusovo predobstojstvo kot Vsemogočnega Boga ga ni omejevalo v ničemer. Edine omejitve Vsemogočnega Boga so omejitve, ki si jih je sam naložil . Bog ne more lagati (Hebrejcem 6:18; Titu 1:2), ne more zanikati samega sebe (2. Timoteju 2:13) in ga zlo ne more skušati (Jakob 1:13).

V: Ali se je v Mt 1,18–21 »Oznanjenje« zgodilo po tem, ko je Marija zanosila, ali pred tem, kot navaja Lk 1,26–31?

O: Jožef in Marija sta dve različni osebi. Angel je v Luku 1,26–31 govoril z MARIJO, preden je zanosila. Angel je v Mateju 1,18–21 govoril z JOŽEFOM, potem ko je Marija zanosila in ko je Jožef razmišljal o ločitvi od nje.

V: Kdo so bili v Mt 1,18 in Lk 2,7 ebionitski heretiki in v kaj so verjeli?

O: Ebioniti so imeli »nizko« mnenje o Kristusu, saj so verjeli, da izhaja od Boga Očeta, vendar ni Božji Sin. Verjeli so, da se Jezusa lahko imenuje Bog v smislu časti, vendar da ni božanski. Ebioniti so verjeli, da je treba še naprej izpolnjevati judovske običaje. Zavračali so deviško rojstvo Kristusa in trdili, da se je rodil od Jožefa (Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 21, str. 451), sprejemali pa so le skrajšano različico Matejevega evangelija (Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 10.7, str. 428).

V: Kaj je bila v Mt 2,2.7.9 zvezda nad Betlehemom, ko se je rodil Kristus?

O: Čeprav Sveto pismo tega izrecno ne navaja, je verjetno šlo za Božjo slavo šekina, saj jih je »zvezda« lahko pripeljala do določene vasi in celo do določene hiše.

V: Kdo drug je v Mt 2,2.7 omenil to zvezdo na vzhodu, ki so jo videli modri?

O: To omenja vrsta zgodnjih pisateljev.

Ignac (okoli 100–117 n. št.) Pismo Efežanom, poglavje 19, str. 57

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) »Dialog z Judom Trifonom«, poglavje 88, str. 237

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) Irenej: Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 9.2, str. 423

Tertulijan (198–220 n. št.) O malikovanju, poglavje 9, str. 65

Hipolit (222–234/5 n. št.) »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 7, poglavje 15, str. 108

Origen (225–249 n. št.) je v delu »Proti Celsusu«, knjiga 1, poglavje 48, str. 422, menil, da gre za novo zvezdo, ne za obstoječe nebesno telo.

Traktat o ponovnem krstu (okoli 250–258 n. št.), 8. poglavje, str. 671

Peter Aleksandrijski (306,285–311 n. št.) v »Kanoničnem pismu«, poglavje 13, str. 277, omenja modre, ne pa zvezde.

Atanazij (318 n. št.): »Čigavo rojstvo je napovedala zvezda na nebu, da bi svetu oznanila tistega, ki se je rodil? Kajti ko se je rodil Mojzes, so ga starši skril: … Pri Kristusovem rojstvu pa ni bil priča človek, temveč zvezda na nebu, od koder je On prihajal.« »Utelešenje Besede«, poglavje 38.5, str. 55.

V: V Mt 2,11 se zdi razumno verjeti, da so bili modri, ki so prišli častit Jezusa, seznanjeni z Danielovo mesijansko preroštvo, da so ga preučevali in spoznali, da je prihod Mesija blizu. Ali poznate kakšen sklic v spisih zoroastrijcev ali drugih Perzijcev (prebivalcev Bližnjega vzhoda) na Danielovo preroštvo o Mesiju?

O: Daniel je nekaj časa živel v Perziji in je imel stike s perzijskimi modreci in astrologi. Modri so bili pleme zoroastrskih/medijskih duhovnikov, podobno kot so bili Leviti duhovniki in tempeljski delavci v Izraelu. Z zoroastrsko literaturo nisem seznanjen, vendar nisem prepričan, da jo poznajo mnogi, saj so muslimani verjetno uničili velik del te literature. Zoroastri so imeli pod muslimansko vladavino manj zaščite kot »ljudje Knjige«, to so kristjani, Judje in Sabijci. Muslimanska literatura pogosto omenja zoroastrijce, po mojem vedenju pa v njej ni nobenega sklica na prihod zoroastri.

V: Zakaj so v Mt 2,11 modri vstopili v hišo, če je bil Jezus po Lk 2,7 rojen v jaslih?

O: Jezus se je rodil v hlevu, ker v gostilni ni bilo prostora. Jožef in Marija nista hotela ostati v hlevu dlje, kot je bilo potrebno. Do prihoda treh kraljev sta se preselila v hišo.

Sodobne zahodne božične pesmi na splošno prikazujejo, da so se modri prišli prav tisto noč, ko se je rodil Jezus. V resnici so prišli šele nekaj časa pozneje. Pravoslavne cerkve praznujejo božič 25. decembra, prihod modrih pa praznujejo sredi januarja.

V: Eden od komentatorjev pravi: »Jezus ni prišel kot vojaški osvajalec iz Razodetja 19, ampak kot trpeči služabnik (Iza 53) in ponižen voditelj (Zah 9:9). Kraljestvo se torej začne (Mt 3:2; 4:17; 10:7; 11:12; 12:28; Mr 1,15; Lk 9,9.11; 11,20; 21,31–32), vendar še ni dovršeno (Mt 6,10; 16,28; 26,64)«. Kaj to pomeni? Ali je kraljestvo v sedanjosti ali v prihodnosti? Ali pa se je začelo z utelešenjem v Betlehemu in se bo dovršilo ob Kristusovem drugem prihodu?

O: Ne vem, na katerega komentatorja (ali komentatorje) se sklicujete, vendar bi se z njimi strinjal. Pri svojem prvem prihodu je Jezus prišel kot trpeči služabnik, ne kot vojaški osvajalec, kar je zgrožilo zelote. Božje kraljestvo se je pojavilo, ko je bil Jezus na zemlji, in je zdaj v nas. Vendar pa Božje kraljestvo še ni prišlo v moči in ne bo prišlo, dokler se Jezus ne vrne, kot je opisano v Razodetju.

V: Ali je bil Jezus v Lk 2,22–38 predstavljen v templju (v Jeruzalemu) ali pa je Jožef po prihodu modrih, kot piše v Mt 2,13–18, odpeljal svojo družino v Egipt?

O: Oboje.

1. Jezusa so predstavili v templju v Jeruzalemu približno štirideset dni po njegovem rojstvu. Nato so se vrnili v Betlehem na poti v Egipt. Ko je bila Marija pripravljena, so se odpravili na pot.

2. V nasprotju z zahodnimi božičnimi zgodbami modri niso prišli prav tisto noč, ko je Marija rodila. Prišli so nekaj tednov kasneje. Kot stranska opomba: vzhodni pravoslavni kristjani običajno ne podarjajo daril ob božiču. Darila podarjajo sredi januarja, ko po njihovem prepričanju so prišli modri.

V: Ali je v Mt 3,17 Bog rekel: »To je moj ljubljeni Sin…«, ali pa je rekel: »Ti si moj ljubljeni Sin…«, kot navajata Mk 1,11 in Lk 3,22?

O: Mogoče je oboje, in sicer iz treh razlogov.

1. Avtorji evangelijev so pogosto parafrazirali citate. Ne glede na to pa razumemo, da je Bog Oče množici oznanil, da je svojo naklonjenost usmeril v Jezusa.

2. Bog Oče bi to lahko rekel v hebrejščini in/ali aramejščini, toda evangeliji, ki jih imamo, so v grščini.

3. Papias, učenec apostola Janeza, navaja, da je bilo evangelij po Mateju prvotno napisano v jeziku Hebrejcev (aramejščini?), in bi lahko bilo parafrazirano, ko je bilo prevedeno v grščino.

V: Ali je Jezus v Mt 3,17; Mk 1,11 in Lk 3,22 govoril sam sebi?

O: Jezus ni govoril sam sebi. Govoril je Bogu Očetu, ki ga je imenoval »Moj Sin«.

V: Ali je bil Jezus v Mt 4,1 in Mk 1,12 poslan v puščavo takoj po krstu, ali pa je počakal nekaj dni, kot pravi Jn 1,29, 35, 43, in šele nato odšel v Kano, kot nakazuje Jn 2,1?

O: Čeprav je Jezus odšel v Galilejo nekaj časa po tem, ko so se te skušnjave končale, Matej 4,11–12; Marko 1,13–14 in Luka 4,13–14 ne navajajo, kje je bil Jezus takoj po izteku 40 dni. Zato obstajata dve različni možnosti.

Krst, nato 40 dni, nato Galileja: Verjetno je, da je Janez Jezusa krstil na dan iz Jn 1,29–34. Nato je Jezus ostal še en dan (Jn 1,35), naslednji dan pa se je odločil oditi v Galilejo (Jn 1,43).

Poroka v Kani je bila veliko kasneje, bodisi tretji dan v tednu bodisi tretji dan po prihodu v Galilejo. Ne bi mogla biti naslednji dan po Janezu 1:43 (ki je bil po Janezu 1:35), saj bi to pomenilo štiri dni, ne pa tri dni.

Matej 4,1 preprosto pravi, da je Jezus odšel v puščavo po tem, ko je bil krščen. Marko 1,12 pravi, da je Jezus odšel v puščavo »takoj«, a to bi lahko pomenilo tudi nekaj dni kasneje.

Krst, nato 40 dni, nato nazaj k Janezu: Janez 1 nikjer ne navaja, kdaj je bil Jezus krščen. Jezus bi lahko bil krščen pri Janezu približno 40 dni pred Janezom 1:19. Po Jezusovih skušnjavah se je vrnil k Janezu v Janezu 1:29.

V: Ali je bil v Mt 4,1–11 vrstni red Jezusovih skušnjav kruh, ponos in moč, ali pa je bil v Lk 4,1–12 kruh, moč in ponos?

O: Obstajata dva odgovora in oba sta lahko pravilna.

1. Luka preprosto uporablja besedo »in«, kar ne pomeni nujno, da jih navaja v tem vrstnem redu. Glej knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 454–457, za več informacij o stališču, da je vrstni red pri Mateju pravilen, pri Luku pa ne.

2. Poleg tega so bile v teh štiridesetih dneh, ko je bil Jezus skušan, te in druge skušnjave verjetno predstavljene večkrat v različnem vrstnem redu.

V: Kako si lahko v Mt 4,1–11; Mk 1,13 in Lk 4,1–13 predstavljamo, da »Boga« skuša hudič, kot pravi Ahmad Deedat?

O: Satan lahko poskuša storiti karkoli, toda ker je Satan skušal Jezusa, njegova dejanja nikakor ne zmanjšujejo Jezusove veličine.

Jezus je bil 100-odstotno Bog, a hkrati tudi 100-odstotno človek. Če bi se Jezus kot Bog pojavil le kot nekakšen prikazen, ga ne bi bilo mogoče skušati. Ker pa je bil Jezus popolnoma človek in kot odrešilna žrtev za človeštvo, je moral doživeti tisto, kar doživljajo vsi ljudje.

V: V Mt 4,1–11; Mk 1,13 in Lk 4,1–13 – čigava pobuda je bila, da je Jezus odšel v puščavo, da bi bil skušan, in zakaj?

​​O: Grška beseda za »skušati«, peirazo, in »skušnjava«, peirasmos, lahko pomenita »vabiti k zlu«, v posvetni grški literaturi pa pomenita »preizkušati«. Jezusa ni ugrabil hudič, kot trdi nek musliman, saj je moral hudič oditi, ko mu je Jezus v Mt 4,10 ukazal, naj odide. Pobudo je imel Bog; Sveti Duh je vodil Jezusa v puščavo, da se sooči s hudičem. Hudič je Jezusa odpeljal na visoko goro in na streho templja, vendar sta tako Satan kot Jezus vedela, da Satanu ni bilo dovoljeno storiti mu ničesar. Tako se je še pred začetkom Jezusovega delovanja pokazalo, da Satan ne bo imel nobenega vpliva nad Jezusom niti ga ne bo spravil v padec. Jezus je lahko premagal telesne želje, da bi zadovoljil duhovne potrebe.

V: Kako se v Mt 4,1–11 in Lk 4,1–13 Satanove skušnjave Jezusa ujemajo s Satanovimi skušnjavami Eve v 1 Mz 3,6?

O: Čeprav niso identične, Satan pogosto vedno znova uporablja podobne taktike, verjetno zato, ker mu še naprej dobro delujejo. A medtem ko sta Adam in Eva v bujnem vrtu padla, je Jezus v puščavi zmagal. Medtem ko je » « Izrael v puščavi 40 let ni bil zvest, je Jezus v puščavi 40 dni ostal zvest. Ko smo skušani, je to priložnost, da pokažemo, da je tisti, ki je v nas, večji od tistega, ki je v svetu, kot pravi 1 Jn 4,4.

Eva je spoznala, da je bil prepovedani sadež:

1. primeren za hrano [fizični apetit],

2. prijetno za oči [lepota, poželenje oči],

3. zaželen za pridobivanje modrosti [oči se bodo odprle in kot Bog boste poznali dobro in zlo [božanska moč po tem, ko boste sledili Satanovemu ukazu].

Jezus, ki je postil, je bil skušan s:

1. Kamni, ki se spremenijo v kruh [fizični apetit],

2. da bi se vrgel s strehe templja [pokažanje],

3. oblastjo nad vsemi kraljestvi na zemlji [božanska moč pod Satanovim ukazom].

1 Janez 2:16 omenja tri vrste grehov na svetu: poželenje mesa, poželenje oči in ponos življenja.

Čeprav je bil vrstni red skušnjav v Mateju in Luku drugačen, je verjetno, da Satan Jezusa ni skušal le trikrat in potem obupal. Verjetno ga je skušal znova in znova.

V: V Mt 4,1–11, Mk 1,13 in Lk 4,1–13: ker je Jezus Bog, ali ni mogel biti skušan in grešiti, ali pa je kot človek lahko bil skušan in padel?

O: To je paradoks, ki se običajno imenuje Kristusova brezgrešnost. Skušnjave so bile resnične, ne lažne. Vendar je bilo vnaprej gotovo, da ne bo grešil. Kot piše v »Believer's Bible Commentary« na str. 1212: »Kljub Jezusovi nezmožnosti grešiti je bila skušnjava zelo resnična. Možno je bilo, da se je soočal z vabljenji k grehu, vendar je bilo zanj moralno nemogoče, da bi se jim vdal.« Jezus ni bil nezmožen grešiti, ampak je bil sposoben, da ne greši. Groba analogija je, ali bi majhen somalijski piratski čoln lahko napadel ameriški bojni križnik. Pirati so zmotno mislili, da gre za trgovsko ladjo, ki jo lahko ugrabijo. Za pirate se ni dobro končalo. Njihov glavni čoln je bil hitro potopljen s tistim, kar ameriška mornarica imenuje »streljanje z lahkim orožjem«, še preden so se približali bojnemu križniku.

V: Bart Ehrman piše: »V Mateju Jezus noče delati čudežev, da bi dokazal svojo identiteto; v Janezu pa je to praktično edini razlog, zakaj dela čudeže.« Jesus, Interrupted, str. 103. V Mateju, v drugi skušnjavi in drugje, Jezus ne bo delal znakov, da bi se dokazal. Jesus, Interrupted, str. 84.

O: Ehrman enači neposlušnost besedi satana ali skeptičnih farizejev z izvajanjem znamenj za ljudi, ki iščejo odgovore ali potrebujejo pomoč. Jezus je v Mateju 4,7 dejal, da se ni vrgel dol zato, ker človek ne sme preizkušati Boga. Jezus ni bil nikomur »dolžan« opraviti niti enega znamenja; in nikoli ni opravljal znamenj za skeptične ljudi, ki so menili, da jim je Jezus to dolžan. Jezus pa je milostno opravljal znamenja za ljudi, ki so imeli vero, in s tem okrepil njihovo vero.

V: Ali je bil v Mt 4,12 in Mk 1,14, po Jezusovem skušnjavi, Janez zaprt v ječo pred Jezusovim delovanjem v Nazaretu in Kafarnaumu ali šele potem, ko je Jezus prišel v Galilejo (Jn 1,43)?

O: Sveto pismo pravi naslednje:

Janez 1,43 pravi, da se je Jezus odločil vrniti v Galilejo (ne pa, da se je vrnil tisti dan) dan potem, ko je Janez Krstnik ponovno rekel, da je Jezus Božje Jagnje. Janez Krstnik takrat še ni bil aretiran.

Matej 4,12 pravi, da se je Jezus vrnil v Galilejo takrat, ko je izvedel za Janezovo zaprtje.

Marko 1,14 pravi, da je Jezus odšel v Galilejo, potem ko so Janeza zaprli.

Zaporedje dogodkov:

1. Janez je ponovno rekel, da je Jezus Božje Jagnje.

2. Že naslednji dan se je Jezus odločil, da se bo (prej ali slej) vrnil v Galilejo.

3. Janez je bil zaprt bodisi pred Jezusovim odhodom v Galilejo bodisi po njegovem odhodu, a še pred njegovim prihodom v Galilejo.

4. Jezus je prišel v Galilejo.

V: Ali je Jezus v Mk 1,14 začel svoje delovanje v Galileji ali v Judeji in Jeruzalemu, kot [domnevno] pravi Jn 1,35–42? Ali ima to kakšen določen pomen ali pomembnost?

O: Jn 1,35–42 ne govori ničesar o tem, da bi Jezus začel svoje delovanje, ampak o tem, da je poklical učence Andreja in Petra. To je bil kraj, kjer je bil Janez Krstnik, ne Jeruzalem. Naslednji dan, v Jn 1,43, je Jezus odšel v Galilejo in poklical Filipa ter druge učence. Marko 1,14 ne pravi, da je Jezus začel svoje delovanje kot tako, ampak pravi, da je Jezus po tem, ko je bil Janez zaprt, oznanjal Božjo dobro novico v Galileji.

V: Ali je Jezus v Marku 1,12–13 po krstu odšel v puščavo za 40 dni ali pa je tretji dan odšel na poročno gostijo v Kani, kot pravi Janez 2,1?

O: Oboje. »Tretji dan« je bil tretji dan po prihodu v Galilejo, ne tretji dan po krstu, kot navajata knjigi *Bible Difficulties & Seeming Contradictions* (str. 196) in *Believer’s Bible Commentary* (str. 1473). Druga možna razlaga je, da je bil »tretji dan« tretji dan v tednu.

V knjigi »Expositor’s Bible Commentary«, 9. zvezek, str. 42, piše, da bi »tretji dan« lahko pomenil tretji dan od odhoda od Janeza Krstnika. Čeprav je v Jn 1,29–35,43 zapisano »naslednji dan«, kar bi se lahko nanašalo na isti dan, je to malo verjetno; ta pomen bi bil namreč jasnejši, če izraz »naslednji dan« ne bi bil uporabljen večkrat.

V: Ali bi moralo v Lk 3,22 o Jezusovem krstu pisati: »Ti si moj sin, danes sem te rodil«, kot trdijo Justin Mučenik, [domnevno] Klement Aleksandrijski, [domnevno] Avguštin in drugi, ali pa: »Ti si moj sin, ljubljeni, v katerem imam veselje«? (To je prva polovica ugovora, ki ga je izpostavil musliman.)

O: Najprej si oglejmo posledice tega muslimanskega argumenta, nato uporabimo isti standard za islam, potem podrobnosti te različice rokopisa in nazadnje to prenesemo na krščanstvo na splošno.

A. Posledice muslimanskega argumenta

Vzemimo za trenutek, da ima musliman popolnoma prav. Da je verz prvotno vseboval tisto, kar trdi musliman. Ali pa vzemimo, da smo lahko prepričani le v tisto, kar je skupno obema različicama: »TI SI MOJ SIN«. Čestitke: če je Bog to res rekel komur koli, so muslimanove lastne besede pravkar ovrgle islam in dokazale, da Koran laže o Alahu. Koran pravi, da je zelo narobe trditi, da je Allah Oče ali da ima Allah sinove (Sura 2:116; 4:171; 5:116, 117; 6:100; itd.). Če je Bog Jezusa res imenoval »moj sin«, potem Koran laže o Bogu. (Predpostavil sem, da je muslimanski vpraševalec ortodoksen musliman, čeprav se v tem morda motim.)

B. Uporabimo isti standard za islam

Ta različica ne spreminja nobene krščanske doktrine, saj sta obe frazi omenjeni tudi drugje. Nepogrešljivost Svetega pisma pomeni, da Sveto pismo v izvirnih rokopisih ni vsebovalo nobene napake; v rokopise so se sicer vtihotapile razlike, vendar nobena od njih bistveno ne spreminja vere ali prakse. V nasprotju s tem večina muslimanov verjame, da je današnji arabski Koran natančna kopija izvirnika na zemlji, ki je bil natančna kopija nebeških plošč (Sura 85:20–22). Vendar je tudi Koran dokazljivo doživel spremembe.

a) Sahih Muslim 2:2286, str. 500, 501 omenja izgubljeno suro Korana. Vsebuje obsežen citat iz te sure, ki pa, kot je bilo pričakovati, danes ni več v Koranu.

b) Zgodnja različica Korana (»Ubai«), ki je preživela Uthmanovo standardizacijo, ni vsebovala prve in zadnje sure. (Nista bili le odtrgani; nikoli ju ni bilo tam.) Danes se nahaja v muzeju Al-Azhar v Kairu.

c) Abu Yunus, osvobojeni suženj Aishe, je za Aisho prepisal izvod Korana. V suri 2:238 se je nekoliko razlikoval. »Abu Yunus, osvobojeni suženj Aishe, je rekel: Aisha (naj bo Allah zadovoljen z njo) mi je naročila, naj ji prepisujem kopijo Korana, in rekla: Ko prideš do tega verza: ‚Ohranjaj molitve in srednjo molitev‘ (2:238), me obvesti; ko sem torej prišel do njega, sem jo obvestil in ona mi je narekovala (takole): Ohranjaj molitev in srednjo molitev ter popoldansko molitev in vstani v resnični pokorščini Allahu. ’A’iša (naj bo Allah zadovoljen z njo) je rekla: »Tako sem slišala od Allahovega poslanca (mir in Allahovo blagoslovljenje naj bosta z njim).« Sunan Nasa’i, zvezek 1, št. 475, str. 340

d) »Nato nam je Alah razodel verz, ki je bil kasneje med tistimi, ki so bili razveljavljeni.« Bukhari, zvezek 5, knjiga 59, poglavje 27, št. 416, str. 288.

»Pripoveduje Anas bin Malik: … O tistih, ki so bili ubiti pri Bi’r-Ma’uni, je bil razodet verz iz Korana, ki smo ga navadno recitirali, a je bil kasneje razveljavljen. Verz se je glasil: ‚Povejte našemu ljudstvu, da smo se srečali z našim Gospodom. On je zadovoljen z nami in nas je osrečil.‘« Bukhari, zvezek 4, knjiga 52, poglavje 19, št. 69, str. 53. Glej tudi Zgodovino al-Tabarija, zvezek 7, str. 156.

Drugi sklici na razveljavljene verze so: Bukhari, zvezek 4, knjiga 52, poglavje 9, št. 57, str. 45, Bukhari, zvezek 4, knjiga 52, poglavje 184, št. 299, str. 191, Bukhari, zvezek 5, knjiga 59, poglavje 27, št. 416, str. 288, in Bukhari, zvezek 5, knjiga 59, poglavje 27, št. 421, str. 293 – vsi ponavljajo isto o istem verzu.

e) Hadisi iz Bukharija navajajo, da so nekateri deli Korana manjkali in/ali so bili razveljavljeni v zvezku 4, knjigi 51, poglavju 12, št. 62, str. 48–49, zvezku 4, knjigi 51, poglavju 19, št. 69, str. 53; zvezek 6, knjiga 61, poglavje 3, št. 510, str. 479–480, zvezek 6, knjiga 61, poglavje 4, št. 511, str. 480.

f) Nekaj drugih mest z različicami (ne le pri samoglasnikih) so:

Sura 11:46 Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3383, str. 1116

Sura 18:76 Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3384, str. 1116

Sura 18:86 Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3385, str. 1116

Sura 24:35 Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3387, str. 1116

Sura 34:23 zaradi samoglasnikov, v enem primeru pa zaradi soglasnika. Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3392, str. 1117

Sura 39:59 Tu je za dušo uporabljen ženski zaimek, medtem ko v znanih branjih stoji moški zaimek. Abu Dawud, 3:3979, opomba 3393, str. 1117

Sura 89:26 Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3399, str. 1118

Sura 89:25–26 Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3408, str. 1119

Sura 12:23 Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3411, str. 1120

Sura 2:58 Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3413, str. 1121

Sura 24:1 (manjkajoča ali dodatna črka »r«: Faradnaha (in kar smo določili) v primerjavi z večinsko različico farradnaha (kar smo podrobno opisali)) Abu Dawud, zvezek 3, opomba 3414, str. 1121

g) Razlaga sprememb v Mohamedu življenju: Satan vedno vmeša nekaj v prerokove besede, kot navaja Sura 22:52, vendar mora Bog to izničiti. To bi lahko bila razlaga, zakaj štiri različna muslimanska zgodovinska vira poročajo, da je Sura 53:19–20 prvotno navajala, da je bilo treba upati na posredovanje (pomoč) štirih božanskih boginj.

Ali bi bil muslimanski vpraševalec zadovoljen z Biblijo, če bi kristjani preprosto uničili dokaze in zažgali vse rokopise razen ene izbrane različice? Po eni strani bi mislili, da ne, razen da je prav to storil Uthman, ko je ljudem ukazal, naj oddajo svoje izvode Korana, da bi jih uničili, sam pa je izdal nove izvode. Vendar pa današnji Korani niso niti identični z Uthmanovim besedilom. Na primer, različica: Sura 6:160a (6:159a pri Yusufu ‘Aliju): »… sekte, jaz nisem v ničemer med njimi;« (v ‘Uthmanovem času) v primerjavi z: »… sekte, ti nimaš v njih niti najmanjšega deleža:« al-Tabari, zvezek 15, str. 181 in opomba 323.

C. Podrobnosti o tej različici rokopisa

»Ti si moj Sin, ljubljeni; v tebi imam veselje.« (str. 4 (3. stoletje), Sinaiticus, Vaticanus, Alexandrinus, Bizantinski lekcionar, nekateri italici, sahidski koptski, etiopski, gruzinski, Avguštin). Avguštin je imel prvo branje po Alandu in sod. (4. revidirana izdaja), zato je muslimanski vpraševalec napačno uvrstil Avguština v drugo kategorijo.

»Ti si moj Sin, danes sem te rodil« (Bezae Cantabrigiensis, nekateri italiki, Justin Mučenik, Dialog s Trifonom, poglavje 88, str. 244 (napisano okoli leta 138–165 n. št.); Hilari (355–367/368 n. št.), Metodij (270–311/312 n. št.), apokrifno Evangelij po Nikodemu (grška oblika, poglavje 2; Apokrifna pripoved o Jezusovem otroštvu 54.)

»Ti si moj ljubljeni Sin, danes sem te rodil« (Klement Aleksandrijski, 193–217/220 n. št.). To je podobno drugemu branju, razen v zvezi z vidikom »ljubljenega« iz prvega branja. Zato je muslimanski vpraševalec napačno uvrstil Klementa Aleksandrijskega v drugo kategorijo.

D. Uporaba v krščanstvu na splošno

Justin je morda citiral iz spomina, in tudi dobri ljudje lahko naredijo majhne napake v spominu. Ne verjamemo, da je Božje sporočilo sestavljeno iz soglasnikov in samoglasnikov Svetega pisma, ampak da je to sporočilo Svetega pisma, in to sporočilo je nespremenljivo, tudi če se strinjamo z drugim branjem, saj drugi verzi pravita, da a) je bil Jezus ljubljeni in b) danes sem te rodil (Psalm 2). Kar bi lahko bila iskrena napaka, napačen spomin, ne dokazuje ponarejanja, seveda razen če A’iša, žena Mohameda, ki je imela verz iz Korana z drugačnim pomenom, dokazuje, da je bila tudi ona ponarejevalka.

V: Ali ta razlika v rokopisu v Lk 3,22 dokazuje, da je deloval ponarejevalec, in da je bil biblijski verz spremenjen tako, da se je iz njega odstranilo, da je Jezus postal Božji sin ob krstu, v nasprotju z rojstvom ali pred tem? (To je druga polovica ugovora muslimana.)

O: Nikakor ne. Čeprav ne poznamo vseh podrobnosti, obstajajo štiri možnosti, od katerih vsaka daje zadovoljiv odgovor.

Več izjav: Morda je Oče podal več izjav. Zakaj bi bil Bog Oče omejen na to, da Jezusa tukaj le enkrat imenuje svojega Sina?

Ena izčrpna izjava: Morda je Oče izrekel le en stavek, in sicer nekaj v smislu: »Ti si moj ljubljeni sin, v katerem imam veselje; danes sem te rodil.« Vsi so pravilno zapisali dele tega stavka.

Napaka v spominu Justina Mučenika: Justin Mučenik je morda, ko je to citiral iz spomina, naredil napako, kasnejši pisci, ki so brali Justina Mučenika, in pisci pred njim, ki so brali Justina Mučenika, pa so to napako prepisali.

Različica v Svetem pismu: Nekdo pred Justinom Mučenikom je ta stavek tukaj napačno prepisal, Justin pa je pravilno citiral tisto, kar je bilo v njegovi Bibliji.

Za mnoge muslimane velja, da če kakršna koli sprememba v Koranu, tudi neteološka, dokazuje ponaredek, potem bi bilo treba vsak izvod današnjega Korana sežgati, saj je tudi ta ponaredek. Vsebuje spremembe glede na Uthmanovo različico (sura 159a (ali 160a) je le en primer). Tudi Uthmanovo standardizirano besedilo se razlikuje od Ubajjevega besedila, pri čemer sta oba izpustila izgubljeno suro. Dejansko Koran priznava, da Satan (vsaj začasno) v besede preroka vključi tudi nekaj svojega učenja (sura 22:52). Kot primer tega si oglejte izvirno besedilo sure 53:19–20.

V: Koliko let je bil Jezus star v Lk 3:23, ko je začel svoje delovanje?

O: V Lk 3,23 piše »okoli trideset«, kar bi lahko pomenilo od 25 do 35 let. Jezus se je rodil v času vladavine Heroda Velikega, ki je umrl leta 4 pr. n. št., svoje delovanje pa je začel po tem, ko je svoje začel Janez Krstnik. Janez je začel delovati v 15. letu vladavine Tiberija Cezarja, torej leta 28 n. št. Če torej arheološke datume štejemo za dovolj natančne, je bil Jezus star približno 33 do 35 let. Poleg tega je bil Poncij Pilat prefekt Judeje le od leta 26 n. št. do leta 36/37 n. št., zato je moral biti Jezus križan pred tem. Najbolj verjetna ocena je, da je Jezus začel svoje delovanje okoli leta 30 n. št. in umrl najverjetneje 3. aprila leta 33 n. št.

V: Kako sta v Mt 4,12–13 Simon in Andrej postala učenca, ko je bil Jezus še z Janezom Krstnikom, saj jima je Jezus rekel, naj mu sledita v Galileji, kot je zapisano v Mt 4,18–20, Mk 1,16–20 in Lk 5,1–11?

O: Najprej sta postala »učenca«, ko je bil Jezus še z Janezom Krstnikom. Šele kasneje sta v Galileji postala posebna učenca, ki sta bila pozneje imenovana za apostole. Ne pozabite, da je imel Jezus veliko število učencev, od katerih so ga nekateri zapustili v Jn 6,66. Poleg njih je imel še posebej imenovane učence, 72 po številu, kot je zapisano v Lk 10,1. Nazadnje je imel Jezus dvanajst, ki so postali apostoli, kot je zapisano v Mk 6,7 in Jn 6,67.

V: Ali sta Andrej in drugi učenec v Jn 1,35–37 sledila Jezusu dan po njegovem krstu ali sta počakala 40 dni po Jezusovih skušnjavah?

O: – Šele potem. Jezus se je dal krstiti od Janeza (Matej 3,13–17; Marko 1,9–11; Luka 3,21–23), bil je skušan 40 dni (Matej 4,1–11; Marko 1,12–13; Luka 4,1–12) in se vrnil k Janezu (Janez 1,29–32)

V: Ali lahko v Jezusovem delovanju ugotovimo vrstni red dogodkov?

O: Poznamo lahko le vrstni red nekaterih dogodkov. Vendar pa so mnogi ljudje zelo zmedeni glede vrstnega reda dogodkov v evangelijih zaradi treh napačnih predpostavk, ki jih je treba pojasniti.

Pisci evangelijev niso zabeležili vsakega dogodka; vendar pa tudi nikoli niso trdili, da bi to storili. Na primer, Janez, ki je bil nekoč učenec Janeza Krstnika, razumljivo molči o obdobju med Jezusovim krstom in trenutkom, ko se je pridružil Jezusu. Janez 21,25 izrecno pravi, da je Jezus storil še mnoge druge stvari, ki niso bile zapisane. Janezov evangelij je bil napisan po drugih evangelijih, in zdi se, da Janez poudarja tiste dele, ki jih drugi niso omenili.

Ponavljanje: Predstavljajte si, da bi Jezus potoval skozi številna mesta, ki jih je obiskal po Galileji, Judeji in Dekapolu, in nikoli ne bi ponovil niti ene zapovedi ali prilike, temveč bi vsakemu mestu povedal nekaj povsem drugačnega.⎯ To ni ravno verjetno! Jezus je te prilike verjetno povedal veliko večkrat, kot je zapisano v posameznih evangelijih, in ljudje so o Jezusu govorili več, kot je zapisano. Tako je na primer odprto vprašanje, ali sta bila »Gorska pridiga« v Mateju in »Pridiga na ravnini« v Luku dva dogodka, na katerih je ponovil nekatera učenja, ali en dogodek, na katerem je Jezus govoril na planoti.

Ni v zaporedju: Pisci evangelijev niso zapisali vseh dogodkov v zaporedju, vendar tudi nikoli niso trdili, da jih zapisujejo v zaporedju. Dejansko Papias, učenec apostola Janeza, izrecno pravi, da Marko ni zapisal dogodkov v zaporedju.

Znotraj vsakega splošnega obdobja Kristusovega delovanja avtorji evangelijev niso trdili, da je karkoli v zaporedju, razen v naslednjih delih, kjer so bile uporabljene besede »potem«, »naslednji dan« itd. V vprašanjih o harmoniji evangelijev si oglejte besede v krepkem tisku, ki označujejo čas, zaporedje in kraj.

V: Kaj v evangelijih predstavlja harmonijo zgodnjega Jezusovega delovanja?

O: Zgodnje delovanje traja do trenutka, ko je bil ubit Janez Krstnik. Preden navedemo vrstni red dogodkov, je dobro poznati nekaj geografskih podatkov.

Geografija: Galilejsko morje, Jezero, Tiberijsko morje – vsa ta imena označujejo isto sladkovodno jezero. Galileja leži zahodno od Galilejskega morja, Dekapolis pa jugovzhodno od njega. Betsaida leži ob Galilejskem morju točno na severu, zahodno od nje pa je ob obali Kafarnaum, Korazin pa leži točno na severu od Kafarnauma. Magdala leži na obali neposredno zahodno od Galilejskega morja, Kana pa neposredno zahodno od nje. Nain leži jugozahodno od Galilejskega morja, približno 10 milj (16 kilometrov) stran od obale. Dežela Gerasenov, Gennesaret ali Gadarenov je bodisi isto mesto bodisi mesta, ki ležijo zelo blizu drug drugega vzhodno in jugovzhodno od Galilejskega morja. V knjigi »Hard Sayings of the Bible« (str. 373) je navedeno, da je bila Gerasa 30 milj (48 kilometrov) jugovzhodno od Galilejskega morja, njena ozemlja pa niso segala do morja. Gadara je bila pet milj (8 kilometrov) jugovzhodno od Galilejskega morja, njena ozemlja pa so segala do morja, kar dokazujejo omemba tega pri Jožefu Flaviju in gadarska kovanc, na katerem je upodobljena ladja.

Zaporedje: Pomembno je razlikovati med tem, kar naj bi bilo v zaporedju, in tem, kar bi lahko bilo v zaporedju. Pri teh 65 dogodkih se številke nanašajo na dogodke, ki morajo po zaporedju slediti predhodnim številkam. Črke, kot so a, b, c, se nanašajo na dogodke, ki bi lahko bili v zaporedju, vendar se lahko zgodijo v katerem koli vrstnem redu. Besede v krepkem tisku označujejo časovne, zaporedne in lokacijske oznake. Podčrtani verzi kažejo odlomke, ki v evangeliju verjetno niso v kronološkem zaporedju.

Zgodnje delovanje: Mt 4,12–14,12; Mk 1,14–6,29; Lk 3,19–20; 4,14–9,9; Jn 1,43–5,47

E1a1. V Kani tretji dan (tretji dan po vrnitvi v Galilejo, po tem, ko je govoril Janez, ali tretji dan v tednu?) Jezus spremeni vodo v vino. Prvi čudež v Galileji, čeprav njegov čas še ni prišel. Jn 2,1–11

E1a2a. Med pasho (14. dan prvega meseca) v Jeruzalemu Jezus izžene menjalce denarja. Jn 2,12–25

E1a2b. Jezus pouči Nikodema o ponovnem rojstvu. Jn 3,1–21

E1a3. Na judovskem podeželju Janez pričuje o Jezusu. Jn 3,23–35

E1a4a. V Sicarju v Samariji, na poti v Galilejo, Jezus govori s samarijsko ženo. Jn 4,1–42

E1b1. Janez graja Heroda Tetrarha. Mt 14,3; Lk 3,19–20

E1b2a. Ko Jezus izve, da je Janez v zaporu, se vrne v Galilejo in začne oznanjati: »Božje kraljestvo je blizu.« Mt 4,12–17; Mk 1,14–15; Jn 4,43–45

E1b2b. Iz Kane Jezus v Kafarnaumu ozdravi sina plemiča kot svoj drugi čudež. Jn 4,46–54

E1b2c1. V Galileji in Nazaretu Jezus bere zvitek. Lk 4,14–15

E1b2c2. Jezus razlaga preroštvo, Judje pa ga skušajo ubiti. Lk 4,16–31

E1b2d1. Ob Galilejskem morju Jezus pokliče Simona Petra in Andreja. Mt 4,18–20; Mk 1,16–18; Lk 5,1–10

E1b2d2. V Kafarnaumu Jezus izžene demona. Mk 1,21–28; Lk 4,31–37

E1b2e. Poklic Jakoba in Janeza. Mt 4,21–22; Mk 1,19–20; Lk 5,6–11

E1b2f. V Galileji Jezus ozdravi bolnike. Mt 4,23–25; Lk 4,40–44

E2a. Gorska pridiga, vključno z Gospodovo molitvijo. Mt 5,1–7,29

E2b. Zvečer ozdravi Simonovo taščo in druge. Mt 8,14–17; Mk 1,29–34; Lk 4,38–39

E2c. Jezus moli sam. Mk 1,35–38; Lk 4,42–44

E2d. Potovanje po Galileji. Mk 1,39

E2e. Ozdravi klepetavega gobavca. Mt 8,1–4; Mk 1,40–45; Lk 5,12–15

E2f. Jezus se je pogosto umaknil na osamljena mesta, da bi molil. Lk 5,16

E2g1. V Kafarnaumu Jezus ozdravi paralitika. Mk 2,1–12; Lk 5,17–26

E2g2. Poklic Matija/Levija. Mt 9,9–13; Mk 2,13–17; Lk 5,27–32

E3c1. V Galileji ob jezeru, cena za to, da slediš Jezusu. Mt 8,18–22

E3c2. V Nazaretu Jezus ozdravi paralitika. Mt 9,1–8

E3c3. Janezovi učenci sprašujejo o postu. Mt 9,14–17; Mk 2,18–22; Lk 5,33–39

E2h1. Nekega sobotnega dne je Jezus na polju; sklic na Davida. Mt 12,1–8; Mk 2,23–27; Lk 6,1–11

E2h2. V sinagogi Jezus ozdravi usahnjeno roko. Mt 12,9–14; Mk 3,1–6; Lk 6,6–11

E2h3. Množice sledijo Jezusu. Mk 3,7–12

E2i1. Na gori Jezus vso noč moli k Bogu. Lk 6,12

E2i2. Jezus imenuje 12 apostolov. Mk 3,13–19; Lk 6,13–16

E2j1. Govor na ravnini. Lk 6,17–49. Če bi bil enak kot v Mateju, bi se moral imenovati Govor na planoti.

E2j2. V Kafarnaumu Jezus ozdravi stotnikovega služabnika. Mt 8,5–13; Lk 7,1–10

E3a. Nekaj časa kasneje v Jeruzalemu ob prazniku [verjetno v 7. mesecu] ob bazenu Jezus ozdravi človeka, ki je bil 38 let invalid. Jn 5,1–15

E3b. Življenje skozi Jezusa. Jn 5,16–47

E3c. V Nainu Jezus ozdravi vdovinega sina. Lk 7,11–17

E4. Na poti v deželo Gadarenov/Gerasenov Jezus iz čolna pomiri nevihto. Mt 8,23–27; Mk 4,35–41; Lk 8,22–26 (Opomba: nevihte so pogostejše jeseni in pozimi)

E5a. V Genezaretu ozdravi dva moža, ki sta bila obsedena z demoni; demoni v prašičih. Mt 8,28–34

E5b. Ozdravitev demoničnega človeka iz Gerase [Genezareta]. Mk 5,1–20; Lk 8,26–39 (Opomba: Gadarenci, Genezaret in Gerasa najverjetneje označujejo isto mesto.)

E6. Oživitev Jairove hčere in ženske s krvavitvijo. Mt 9,18–26; Mk 5,21–43; Lk 8,40–56

E7. Med potjo Jezus ozdravi dva slepca, ki sta se med seboj obrekovala. Mt 9,27–31

E8. Medtem ko so odhajali, Jezus ozdravi nemega, ki je bil obseden z demoni. Farizeji obtožijo Jezusa, da izganja demone z Beelzebubom. Ni omenjeno, da bi se Jezus v tem trenutku odzval na to obtožbo.) Mt 9,32–34

E9a. Jezus odide v številna mesta in vasi. Mt 9,35–38; Mk 6,6

E9b. Jezus pošlje dvanajstere. Mt 10,1–42; Mk 6,7–13; Lk 9,1–9

E9c. Jezus pridiguje v Galileji. Mt 11,1

E9d. Janez Krstnik pošlje sporočilo iz zapora in Jezus pripoveduje priliko o otrocih na trgu. Mt 11,2–19; Lk 7,18–35

E9e. Med obedom v hiši farizeja Simona grešna ženska z alabastrno posodo namaže Jezusove noge z oljem. Jezus govori o večji in manjši ljubezni. Lk 7,36–50

E10. Jezus se takoj umakne na goro. Mk 6,45–46

E11. Nato v Genezaretu Jezus ozdravi mnoge. Mk 6,53–56

E12a. Očitanje galilejskim mestom. Mt 11,20–24

E12b. Takrat je Jezus učil o počitku za utrujene. Mt 11,25–30

E13. Jezus se umakne s tistega kraja. Mt 12,15–21

E14. V hiši, kjer je bilo preveč gneče, da bi lahko jedli, Jezusova družina misli, da je izgubil pamet. Mk 3,20–21

E15. Jezus ozdravi slepega človeka, ki je bil obseden z demonom. Mt 12,22–23

E16. Jezus govori o močnih v hiši in o bogokletju proti Svetemu Duhu. Mt 12,24–37; Mk 3,22–30

E17. Jezusova mati in bratje. Mt 12,46–50; Mk 3,31–35; Lk 8,19–21

E18. Prva zahteva po znamenju in preroštvo o treh dneh in nočeh. Mt 12,38–45

E19. V Galileji s čolna, prilika o sejalcu. Mt 13,1–23; Mk 4,1–20; Lk 8,1–15

E20. Prilika o plevelu. Mt 13,24–30

E21. Prilika o svetilki na stojalu. Mk 4,21–25; Lk 8,16–18

E22. Prilika o rastočem semenu. Mk 4,26–29

E23. Prilika o gorčičnem zrnu. Mt 13,31–35; Mk 4,30–34

E24. V hiši razlaga priliko o plevelu. Mt 13,36–43

E25. Prilike o skritem zakladu, biseru in mreži. Mt 13,44–53

E26. Jezus se vrne v Nazaret; prerok brez časti. Mt 13,53–58; Mk 6,1–6 (Avguštin in nekateri drugi menijo, da tudi Lk 4,16–30.)

E27. Kako je bil ubit Janez Krstnik. Mt 14,1–12; Mk 6,14–29; Lk 9,7–9

Na tem seznamu 65 dogodkov je bilo 0 dogodkov skupnih vsem štirim evangelijem, 13 dogodkov je bilo skupnih trem sinoptičnim evangelijem, 1 dogodek je bil skupen Mateju in Luku, 4 dogodki so bili skupni Mateju in Marku, 4 dogodki so bili skupni Mateju in Luku, 4 dogodki so bili skupni Marku in Luku, 15 dogodkov je bilo samo v Mateju, 7 dogodkov je bilo samo v Marku, 7 dogodkov je bilo samo v Luku in 8 dogodkov je bilo samo v Janezu.

V: Katere so bile v evangelijih ključne predpostavke glede Jezusovega zgodnjega delovanja?

O: Vse temelji na predpostavkah, in tukaj so predpostavke, ki sem jih uporabil.

a) Nekateri odlomki iz Janezovega evangelija so bili umeščeni v srednje obdobje, ker so se tudi tukaj ujemali. Evangelijska harmonija v NIV Study Bible umešča Janezove odlomke drugače.

b) Evangeliji so bili razvrščeni v kronološkem zaporedju, razen kjer je podčrtano, kar je na več kot 10 mestih.

V: Ali je Jezus v Jn 1,43–50 te učence poklical, naj mu sledijo že takrat, ali pa jih je za apostole imenoval šele kasneje, kot kažejo Mt 4,18–22; Mk 1,14–20 in Lk 5,1–11?

O: Oboje. Jezus jih je takrat poklical, naj mu sledijo, šele kasneje pa jih je imenoval za dvanajstere. Knjiga When Critics Ask, str. 405, razlikuje med njihovim prvim srečanjem in njihovim trajnim poklicem. Poudarja, da so v Jn 1,39 ostali z Jezusom le tisti en dan.

Danes nas Bog najprej pokliče, da postanemo njegovi otroci. Mnoge ljudi kasneje pokliče k večjemu služenju, nekatere pa kasneje pokliče k še večjemu poslanstvu.

V: Ali sta v Mt 4,17; 10,7; Mk 1,15; Lk 8,10; Jn 3,5 Božje kraljestvo in nebeško kraljestvo eno in isto, ali pa med njima obstaja majhna razlika?

O: Mnogi ju obravnavajo kot eno in isto; ne moreš biti del enega, če nisi del drugega. Matej uporablja oba izraza, Marko, Luka in Janez pa uporabljajo le »Božje kraljestvo«. Jezus uporablja oba izraza v sosednjih verzih v Mateju 19:23–24. V delu »New International Bible Commentary« (str. 1123) je navedeno, da so Judje v tistem času ne le neradi izgovarjali Božje lastno ime (Jahve), ampak tudi besedo »Elohim«. Zato so kot sopomenke uporabljali izraze »ha-shem« (Ime), »maqom« (prostor) in »shamayim« (nebesa). Zato so nekateri Judje namesto »Božje kraljestvo« morda rekli »nebeško kraljestvo«.

Drugi vidijo rahlo razliko; nebeško kraljestvo je kraj, kamor gredo vsi verniki, ko umremo, Božje kraljestvo pa je tisto, kamor pripadamo že zdaj, ko smo odrešeni.

Ne glede na posamezne besede se vsi strinjamo, da ima naša odrešitev tako sedanjost na zemlji kot prihodnost v nebesih (1 Korinčanom 13:12; Filipljanom 1:21–24), ki se ne bo uresničila, dokler ne pridemo v nebesa. V Janezu 3:5 nekateri menijo, da se voda nanaša na plodovnico ob rojstvu otroka, drugi pa menijo, da se nanaša na krst. To ne more pomeniti krsta, razen če tat na križu ni bil odrešen! Lahko pa pomeni, da oseba ni vidni del Božjega kraljestva na zemlji, dokler ni krščena. Podobno temu mnoge cerkve ne želijo, da bi kdo prejel Gospodovo večerjo, dokler ni krščen.

V: Zakaj je Jezus v Jn 4,26 takoj povedal Samaritanki, da je Mesija, medtem ko se je drugje, na primer v Mt 16,13–20, zdel okleval?

O: Obstajata dva dopolnjujoča se odgovora: čas in poslušalstvo.

Čas: Na začetku svojega delovanja Jezus Judom javno ni poudarjal, da je Bog in da je Mesija. Mnogi judovski voditelji so imeli težave s sprejetjem dejstva, da Mesija prvič ni prišel v moči. Zdi se, da je Jezus želel, da najprej zanj govorijo njegovi čudeži in učenje, šele kasneje v svojem delovanju pa je poudaril, da je Kruh življenja, veliki »Jaz sem«, pot, resnica in življenje ter Mesija. Vendar pa je Jezus s samarijansko ženo govoril že zelo zgodaj v svojem delovanju.

Občinstvo: Samaritanci naj ne bi imeli enakih težav pri sprejemanju Jezusa kot Mesija. Zato je samaritanski ženi to jasno povedal. Poleg tega je bila verjetnost majhna, da bi Samaritanci o tem veliko pripovedovali Judom.

V: Zakaj se v Lk 6,12–49 in Lk 12,3–38 to sliši podobno kot Gorska pridiga v Mt 5,1–7,29?

O: Obstajajo trije različni odgovori.

a. Jezus je verjetno vsaj dvakrat imel podoben pridigo. Govoril je pred različnimi množicami in verjetno je imel podobno sporočilo ob več priložnostih. Vsi niso mogli slišati pridige že prvič.

b. Morda je šlo za isto pridigo, vsak pisec pa je zapisal parafrazo tega, kar si je zapomnil. »Ravnica« na vrhu gore je preprosto tisto, kar imenujemo planota ali mesa. Vendar pa razen podobnosti vsebine nič ne kaže na to, da je šlo za isto pridigo.

c. V knjigi When Critics Ask (str. 387) je opozorjeno, da je zapisano le, da je Jezus stal na ravnem mestu, ne pa, da so tam stali tudi poslušalci. Jezus, ki stoji na ravnem mestu in pridiguje množici, ki sedi na pobočju gore, bi ustvaril naravni amfiteater.

Ne glede na to je Jezusovo učenje večno in resnično, ne glede na to, kolikokrat ga je izrekel.

V: Zakaj v Lk 6,12–19; Lk 12,3–38 in Mt 5,1–7,29 tega ne vidimo v Marku ali Janezu?

O: Različni evangelisti so zapisali različne podrobnosti. Poleg tega je bilo evangelij po Janezu najverjetneje napisano zadnje, in zdi se, da Janez vključuje dodatno globino, ki je v drugih evangelijih ni, ter preskoči stvari, ki so jih že omenili drugi evangelisti.

V: Ali je v Lk 6,17 Jezus stal na ravnem mestu, da bi jih poučeval, ali je sedel, kot pravi Mt 5,1?

O: Obstajata dva odgovora in oba sta verjetno pravilna.

Pridige v Mateju in Luku so verjetno iz dveh različnih priložnosti. Poleg tega bi Jezus, tudi če je stal, po daljšem govoru morda želel sedeti. Ne pozabite, da je lahko pridiga trajala več ur, tisto, kar imamo v Mateju in Luku, pa so le povzetki.

V: Ali je Jezus v Mt 5,3 omenil »revne v duhu« ali le revne v Lk 6,20?

O: Jezus bi lahko rekel oboje. Matej in Luka oba povzemata, kar je Jezus učil. Ti dve pridigi sta bili morda izrečeni ob različnih priložnostih, in Jezus bi lahko rekel oboje. Po drugi strani pa sta ti dve pridigi morda bili eni in isti. Ena je bila na gori, druga pa na ravnini. Morda sta bili ena sama pridiga na planoti, ki je ravno območje na vrhu nekaterih gora.

Kljub temu razumemo, da se je Jezus nanašal na tiste, ki so bili v stiski, in priznal, da so bili v stiski.

V: V Mt 8,2 beremo o gobavcu, ki je prišel k Jezusu, ga častil, ga prosil, naj ga ozdravi, in Jezus ga je ozdravil. V Lk 17,12 pa beremo o desetih gobavcih, ki jih je Jezus srečal v neki vasi. Stali so daleč stran, dvignili glasove in rekli: »Jezus, Učitelj, usmili se nas!« Ko jih je Jezus zagledal, jih ni bilo treba dotakniti, ampak jim je rekel: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.« In medtem ko so šli, so bili očiščeni. Ali je bilo 10 gobavcev ali le eden? Če gre za isto zgodbo, zakaj se podrobnosti v obeh evangelijih razlikujejo?

O: Najprej lahko z gotovostjo trdimo, da je bilo v tistem času v deželi Izrael več kot enajst gobavcev. Ti dve zgodbi imata povsem različne podrobnosti, ker je Jezus gobavce ozdravil večkrat. Jezus je ozdravil enega gobavca (ki je kasneje razširjal govorice) v Mateju 8,1–4, Marku 1,40–45 in Luku 5,12–15. Šele veliko kasneje, v Luku 17,11–19, je Jezus ozdravil deset gobavcev.

V: Nekateri pravijo, da so pisarji ob prepisovanju rokopisov svetih spisov spreminjali nekatere besede ali fraze, da bi bralcem pojasnili ali poenostavili misel.

Na primer, v evangelijih najdemo, da Marko v (Mr 2,4) pravi, da so štirje možje, ki so nosili paralitika in ga prinesli k Jezusu, da bi ga ozdravil, »odkrili streho nad njim; in ko so jo razbili, so spustili ležišče, na katerem je ležal paralitik«. Luka pa v (Lk 5,19) pravi, da »so šli na streho in ga s posteljo spustili skozi strešnike v sredino pred Jezusa«. Enako se je zgodilo s Pavlovimi pismi. Na primer, izraz »Kristusova beseda« v (Kološanom 3,16) najdemo v , pisarji pa so ga v drugih rokopisih nadomestili z »Božja beseda«, »Gospodova beseda« in podobno. Ali je to prav? Ali to vpliva na pomen ali na nauke?

O: Ne vidim nobene bistvene razlike med Markom 2:4 in Lukom 5:19. Oba sta popolnoma resnična. Enako stvar sta zapisala drugače, ker sta imela različne osebnosti, perspektive in sloge pisanja. Evangelijev nimamo le v »mono« zvoku, ampak v »kvadrofoničnem zvoku«.

Včasih so pisarji nekoliko spremenili nekatere besede, očitno zato, da bi bilo besedilo lažje razumljivo. To vemo, ker imamo na voljo veliko rokopisov Novega testamenta in lahko vidimo, kaj je bilo spremenjeno. V veliki večini primerov pa to ne spreminja pomena. Na primer, na mnogih mestih v Pismu Filipljanom mnogi rokopisi navajajo »Kristus Jezus«, medtem ko mnogi drugi rokopisi navajajo »Jezus Kristus«. Na večini teh mest nismo prepričani o prvotnem vrstnem redu, a to v resnici ni pomembno.

Nobena od teh sprememb ne vpliva na krščanske doktrine ali prakse, nobena pomembna doktrina pa ne temelji le na enem samem verzu. Če je nekaj v Svetem pismu pomembno, Bog to ponovi, običajno na nekoliko drugačen način, da lahko bolje razumemo širino pomena.

V: Ali je Jezus v Mt 8,5–13; 9,9–13 ozdravil stotnikovega služabnika, preden je poklical Mateja (Levija), ali šele potem, kot nakazuje Lk 5,27–32; 7,1–10?

O: Mogoče je oboje, saj nobeno od evangelijev ne navaja vrstnega reda, prav tako pa ni navedeno, da so evangeliji zapisani v kronološkem zaporedju. Vendar pa oba navajata, da je bil Matej/Levi poklican po ozdravitvi paralitika.

V: Ali je v Mt 8,5–10 stotnik Jezusa videl neposredno, ali pa ga ni videl, ampak je v Lk 7,6 poslal prijatelje?

O: Obstajata dve možni odgovori.

1. Stotnik se je Jezusu približal prek prijateljev, ne neposredno. Matej to podrobnost izpušča in preprosto pravi, da je stotnik prišel k Jezusu s svojo prošnjo, ne da bi navedel, da je to storil prek prijateljev. Morda Matej ni hotel zamegliti dejstva, da je Jezus pomagal ne-Judu, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 200. NIV Study Bible, str. 1453, dodaja, da tudi v primeru, ko je Pilat bičal Jezusa v Mateju 27,26, Matej NE pravi, da je Pilat osebno bičal Jezusa, ampak da je dal Jezusa bičati.

2. Sprva je stotnik uporabil prijatelje. Verjeten razlog je, da na ta način ne bi bilo preveč neprijetno, če bi Jezus zavrnil to prošnjo nejudovca. Po tem je stotnik prišel sam. Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 321–322, podpira to stališče.

V: V Mt 9,18–25, Mk 5,23–43, Lk 7,11–17, 8,41–56 in Jn 11,1–44, koga vse je Jezus med svojim zemeljskim delovanjem obudil od mrtvih in zakaj?

O: Vsi trije čudeži so slavili Boga in dokazali, da je bil Jezus Božji Sin.

Sin vdove v Lk 7,11–17. Morda se mrtvi sin ni vrnil toliko zaradi sebe, ampak zaradi svoje matere.

Hčerka Jaira v Mateju 9:18–25; Marku 5:23, 35–43; Luku 8:41–42, 49–56. V tem primeru je dekle umiralo, Jezus pa se je zamudil, ker je pomagal drugi ženski. Bog morda ni pogosto zgodaj, a nikoli ni prepozno, da bi deloval.

Lazar v Janezu 11,1–44. Zanimivo je, da je Jezus v Janezu 11,3 Lazarja posebej ljubil, vendar se je v Janezu 11,7, ko je bil Lazar bolan, zadržal še dva dni, dokler ni umrl. To je sprva morda močno pretreslo vero Marije in Marthe, vendar Bog včasih namerno preizkuša našo vero za svojo slavo in da bi nas okrepil v veri.

V: Ali je bila v Mt 9,18 Jairova hči mrtva ali je umirala, kot navajata Mk 5,22 in Lk 8,42?

O: Najprej nekaj grščine, dve stvari, ki verjetno nista odgovor, in nato verjetni odgovor.

Grščina

V Mateju 9,18 grški izraz arti eteleutesen pomeni »pravkar je umrla« po dobesednem prevodu Greena ali »je pravkar umrla«, ne pa »zdaj umira«, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 230.

V Marku 5,22 grški izraz eschatus exei pomeni »na koncu«. Naša beseda eshatologija izhaja iz prve besede.

V Luku 8:42 grška beseda apethnesken pomeni »umira«.

Nepravilen odgovor: koma je podobna smrti

Dihanje osebe v komi je zelo plitko in težko je ugotoviti, kdaj je umrla. Vendar to verjetno ni pravi odgovor, saj je Jairus že pred časom odšel, oseba v komi pa bi bila še vedno nekoliko topla. Nazadnje bi temu nasprotovalo tudi dejstvo, da so Jairusovi prijatelji kasneje povedali, da je njegova hči končno umrla.

Verjetno ni pravi odgovor: Jair je rekel vse tri

Jair sam ni bil prepričan, ali je bila njegova hči še živa, ko je govoril z Jezusom, ali pa je že umrla, medtem ko je potoval k Jezusu. Tako bi Jairus morda v enem trenutku rekel, da je umrla, v drugem, da je na zadnjem izdihu, in v tretjem, da umira. Vendar je v vseh treh evangelijih Jairus Jezusu izrekel zadevne besede, in čeprav je morda svojo prošnjo Jezusu trikrat ponovil z uporabo treh različnih besednih formulacij, je naslednji odgovor verjetnejši.

Odgovor: Pisci evangelijev so besedilo parafrazirali

Na drugih mestih v evangelijih so dialogi parafraze, ne natančni citati, in se osredotočajo na glavne točke, podrobnosti pa so izpuščene. Na primer, ko so ljudje prihajali ves dan, da bi poslušali Jezusovo učenje, pa lahko poročilo preberemo v samo petih minutah, kaj so počeli preostali čas? Kakor pravi Janez 21:25: »Je še veliko drugih stvari, ki jih je Jezus storil. Če bi bile vse zapisane, mislim, da niti sam svet ne bi imel prostora za knjige, ki bi bile napisane.« (BSB)

Pomislite na to: za branje tega, kar je rekel Jair, v katerem koli poročilu potrebujemo le približno tri sekunde. Ali je Jair, ko je prišel, z Jezusom govoril le tri sekunde, nato pa molčal? – Seveda tega ne mislimo. To pa pomeni, da se je vsak pisec evangelija odločil, da bo izpustil mnoge nepomembne podrobnosti in da je želel zabeležiti le glavno sporočilo, ki ga je imel Jair. Ne glede na to, kateri izraz je Jair uporabil – in morda jih je uporabil več kot enega –, je njegova ljubljena hči umirala.

V: Zakaj je Jezus v Mt 9,24, Mk 5,39 in Lk 8,52 rekel, da le spi?

O: Najprej tisto, kar verjetno ni odgovor, nato pa odgovor.

Verjetno ni pravi odgovor – vegetativno stanje je podobno smrti

Čeprav se izraz »spanje« pogosto uporablja za smrt, bi lahko šlo tudi za komo ali vegetativno stanje. Jezus je v Marku 5,39 rekel: »Deklica ni mrtva, ampak spi.« Vendar pa so v Marku 5,35, ko so Jairovi prijatelji rekli, naj Jezusa ne moti, ker je njegova hči umrla, bila po njihovem mnenju popolnoma mrtva.

Odgovor:

Jezus je želel poudariti, da je zanj smrt nič drugega kot spanje fizičnega telesa.

V: V Mt 9,22, 28, 29 Mi lahko pojasnite razliko med vero, ki ozdravlja, in vero, ki rešuje? Na primer, v Mt 9,22 Jezus reče: »Hčerka, bodi pogumna, tvoja vera te je ozdravila«, v Mt 9,29 pa: »Jezus se je dotaknil njihovih oči in rekel: ›Stalo se vam bo po vaši veri.‹« In v Mt 15,28 »Tedaj ji je Jezus rekel: ›O ženska, tvoja vera je velika, naj se ti zgodi, kakor želiš.‹« In njena hči je bila takoj ozdravljena. Ali je vera nekaj naravnega? Ali je vero, ki se je pokazala v Jezusovih ozdravitvah, ustvarila sama ozdravljena oseba, ali pa jim je Bog prek Svetega Duha podelil vero, potrebno za ozdravitev, da bi bil Bog poveličan? V Ef 2,8: »Z milostjo ste namreč rešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar;« to razumem tako, da je vera Božji dar.

O: Postavili ste globoko vprašanje. Kratek odgovor je, da obstaja le ena vera: vera v Boga. Toda ta vera se lahko izraža v telesnem ozdravljenju in svetem življenju, prav tako pa se lahko ta vera zaplete ali ji je odvzeta.

Za obširnejši odgovor si najprej oglejmo vero na splošno, nato pa različne vidike vere. Čeprav vera vključuje intelektualno soglasje, Jakobovo pismo 2,19 kaže, da je veliko več kot to; je zaupanje. Obstaja znana zgodba, da je v 19. stoletju znani vrvohodec Charles Blondin hodil po vrvi čez Niagarski slap in potiskal samokolnico. Neka oseba mu je rekla, da verjame, da bo to zmogel. On je odgovoril, da če res verjamejo, naj se usedejo v samokolnico. Vera ni le v tem, da rečemo »verjamem«, ampak v tem, da smo pripravljeni sedeti v samokolnico. Ali zaupamo v Boga do te mere, da bi bili pripravljeni izpadati neumni, če nam Bog ne bi pomagal? Vera je hvalevredna stvar, in Hebrejcem 11 navaja številne primere ne le intelektualnega verovanja, ampak življenja po veri.
Vera mora imeti pravi predmet; iskreno verovanje v idole vas ne bo pripeljalo nikamor, ali vsaj ne nikamor dobrega. Če nekdo veruje in dela veliko dobrih stvari, vendar ne verjame, da je Jezus umrl za naše grehe in vstal od mrtvih, je njegova vera po 1. pismu Korinčanom 15,1–8 zaman. Ozdravljeni niso bili zaradi vere v ozdravljenje, vere vase, vere v kakšnega svetnika ali celo vere v vero; ozdravljeni so bili zaradi vere v Jezusa. Zanimivo je, da je Jezus tik pred tem odlomkom, v Mateju 9,1–8, ozdravil paralitika, pri čemer ni nobene omembe njegove vere ali pravzaprav česarkoli drugega o njem. Z lahkoto lahko sklepamo, da so imeli njegovi prijatelji dovolj vere, da so si vzeli trud in ga odnesli k Jezusu; in čeprav je morda imel vero, to ni omenjeno. Torej, čeprav ne moremo imeti odrešilne vere za nikogar razen za sebe, je naša vera lahko učinkovito orodje, ki ga Bog uporablja v življenju drugih. Po drugi strani pa se je Jezus odločil, da v Nazaretu ne bo storil veliko čudežev zaradi njihove pomanjkljive vere (Matej 13,57–58).
Na žalost je lahko naša vera delna in nepopolna glede na čas, iskrenost in obseg.

Vera le za določen čas: Juda Iškariot je veroval v Jezusa, da bi zapustil svoje prejšnje življenje in sledil Jezusu – vsaj za določen čas. A še preden je Juda izdal Jezusa, je kradel iz denarnice (Jn 12,6). Juda je celo odhajal z drugimi enajstimi učenci in pridigal po podeželju (Matej 10,4–16), toda čeprav bi se vera mnogih ljudi lahko okrepila ob videnju velikih čudežev, ni imel (ali morda je bolje reči, ni hotel imeti) vere, da bo Bog poskrbel za njegove finančne potrebe in da mu ni bilo treba krasti od Jezusa in učencev. Torej, ker je imel vero le za nekaj časa – čeprav verjamem, da resnično odrešeni nikoli ne morejo biti »neizbrani« –, verjamem tudi v svetopisemska opozorila, da lahko nekateri, ki so bili razsvetljeni in so okusili (vendar ni rečeno, da so pogoltnili) nebeški dar, odpadajo v večno pogubljenje (Hebrejcem 6,4–6).

Neiskrenost in vera: Nekateri ljudje, podobno kot seme, posejano na plitvo zemljo, imajo vero za nekaj časa, nato pa se zapletejo. Lahko so iskreni in priznajo, da vere nimajo več, ali pa so neiskreni in trdijo, da imajo vero, a so hinavski. Oseba lahko ima iskreno vero, prepleteno z neiskrenostjo, a je glede tega iskrena. Ko je Jezus vprašal očeta dečka, ki ga je obsedel demon, ali veruje, je ta odgovoril: »Verujem; pomagaj moji nevernosti!« (Marko 9,24). Drugi nimajo iskrene vere, temveč le neiskreno vero, kot na primer čarovnik Simon v Apostolskih delih 8,18–22.

Obseg vere: Nekateri ljudje lahko verjamejo v Boga v velikih stvareh, kjer ni druge možnosti, vendar ne verjamejo v Boga v majhnih stvareh. Nekateri, kot je Gideon, imajo lahko ogromno vero v Boga, da jih bo rešil v bitki s samo nekaj vojaki, vendar potem ne verjamejo, da je Božja pot najboljša pot, namesto da bi zaslužili denar z idolom, kot je to sramotno storil Gideon v Sodnikih 8,24–27. Samson je bil podoben.
Ne verjamem, da obstajata dve vrsti vere, odrešilna vera in ozdravljajoča vera; obstaja le ena vera (Efežanom 4:5). Toda ta vera človeka, ki se odzove na Božjo besedo, kot seme v Mateju 13,12–23, lahko raste (bodisi močno bodisi le malo), se pomnoži v drugih, lahko pa tudi usahne in umre, človek pa se odvrne (Matej 13,20–21). Kot opozorilo za nas si oglejmo štiri primere vere, ki je umrla:

Jezus je v Mateju 7,21–23 učil, da bodo nekateri ljudje pridigali evangelij (verjetno pravi evangelij) in celo delali čudeže v Jezusovem imenu, za kar, kot se boste zagotovo strinjali, je potrebna velika vera. Vendar bodo ti ljudje na koncu šli v pekel, ker so bili grešniki. Pomembno je, da Jezus ni rekel: »Pozabil sem vas«, »Izgubil sem vas« ali »Izgubili ste svoje odrešenje«. Namesto tega je Jezus tem grešnikom z veliko vero rekel: »Nikoli vas nisem poznal.«

Ali lahko vera pomaga človeku, ki je namenjen v pekel? Da, vsaj za kratek čas. 2. Petrov 2,20–22 pravi: »Če so se resnično izognili pokvarjenosti sveta po spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa, le da so se spet zapletli vanjo in so jo ponovno premagali, je njihovo končno stanje slabše, kot je bilo na začetku. Bolje bi bilo zanje, da ne bi poznali poti pravičnosti, kot da so jo poznali in se nato odvrnili od svetega zapovedi, ki jim je bila prenesena. Zanje veljata pregovora: ‚Pes se vrača k svojim bruhanjem‘ in ‚umita svinja se vrača k valjanju v blatu‘.“ (BSB) Ta oseba ni bila nikoli rešena; vedno je bila pes ali svinja. Vendar je ta oseba v nekem smislu »poznala« našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Njeno poznavanje je bilo dovolj, da bi jo celo dvignilo iz grešnega življenja v pobožno, a le za kratek čas.

Mnogim ljudem Jezus pomaga, tako kot je pomagal devetim gobavcem v Luku 17,11–19. Jezus je ozdravil deset gobavcev, a le eden, Samaritanec, se je vrnil in se Jezusu zahvalil. »’Ali niso bili vsi deset očiščeni?’ je vprašal Jezus. ’Kje so torej ostali devet? Ali ni bilo nikogar razen tega tujca, ki bi se vrnil in slavil Boga?’ Nato mu je Jezus rekel: ’Vstani in pojdi; tvoja vera te je ozdravila!’« (BSB) Ostalim devetim je bila resnično pomagana telesno, in nič ne kaže, da bi jim bilo telesno ozdravljenje odvzeto. A telesno ozdravljenje je bilo vse, kar so dobili; le Samaritanec je prišel k Kristusu in slavil Boga. Če bi imel telesno težavo in bi se moral odločiti med vero, ki ozdravi, in vero, ki reši, bi si želel vero, ki reši in duhovno ozdravi, bolj kot vero, ki zgolj telesno ozdravi. Bog daje vero, ki zmore oboje, a poskrbite, da poudarite Darovalca, ne le dar.

Naša vera mora biti trdna, kot uči Jakob 1,12; da lahko vztrajamo tudi v težkih razmerah; vendar vera nekaterih traja le kratek čas, nato pa ugasne. Mislim, da je ključna razlika v tem, ali vero neguje Vrtnar (Janez 15,1b) in ali je vaša vera povezana z Vino (Janez 15,1–8). Vera, celo velika vera, ne bo trajala, če je ne neguje nenehno Bog. Zato je, čeprav je vera pomembna, še pomembneje, da se približamo Bogu. »In zdaj ostajajo te tri: vera, upanje in ljubezen; največja med njimi pa je ljubezen.« (1 Korinčanom 13,13 BSB)

Kakšna pa je vloga odrešilne vere?

Odrešitev je Božji dar; ne izhaja iz nas in nismo odrešeni po naši veri. Namesto tega smo odrešeni po Božji milosti, skozi našo vero, ne po delih, kot pravi Efežanom 2,8–9. Ta kratka, a zapletena dvojica verzov pravi tri stvari:

To je po milosti. Svojega odrešenja si ne moremo »zaslužiti«, sicer to ne bi bila milost.

To je po veri. Vera ima drugačno vlogo kot milost. Vera je naš odgovor na Božjo pobudo.

Ni po delih. Dela nimajo iste vloge kot milost; ne prispevajo ničesar k zaslužku naše odrešitve.

Dela imajo drugačno vlogo kot vera; nismo odrešeni po delih, ampak po veri.

Zato se morda sprašujemo, ali imajo dela sploh kaj opraviti z odrešitvijo. Pavel predvideva to vprašanje in nanj odgovori v Pismu Efežanom 2,10. Dela imajo vlogo v odrešitvi, vendar ne tisto vlogo, ki jo poučujejo nekateri ljudje in mnogi katoliki. Dela so rezultat naše odrešitve, ne pa njen pogoj. Odrešeni nismo zato, da bi služili, ampak smo odrešeni, da bi služili. Če ti dve stvari v življenju vernika ne gresta z roko v roki, bi se lahko vprašali, ali je nekdo res vernik, kot to počne Jakob v 2,14–25, vendar imata različne vloge.

Ker pa je napačno trditi, da imajo dela enako vlogo kot vera v našem odrešenju, kot trdijo nekateri katoličani, je prav tako napačno trditi, da ima vera enako vlogo kot dela v našem odrešenju, kot učijo nekateri kalvinisti. Hebrejcem 4,2 pravi: »Tudi mi smo namreč prejeli evangelij, tako kot oni; toda beseda, ki so jo slišali, jim ni koristila, ker niso imeli vere tistih, ki so jo sprejeli.« (BSB)

Kar zadeva vprašanje, ali je ta trajna vera Božji dar ali naša odgovornost, je oboje. Bog nam vero podarja kot dar, mi pa lahko in moramo prositi za vero. Vendar imamo odgovornost, da verujemo, in odgovornost, da vztrajamo v teku (Hebrejcem 12:1). Imamo odgovornost, da preizkušamo in preverjamo tako sebe kot tudi svoje učitelje (2 Korinčanom 13:5–6). Vendar se lahko zanesemo na to, da Bog vse, ki so odrešeni, zaznamuje s svojim Svetim Duhom, »ki je poroštvo naše dediščine do odkupitve tistih, ki so Božja last…« (Efežanom 1:14 BSB) Za več informacij glejte www.BibleQuery.org v meniju na levi strani pod »Doktrina« in nato pod »Predestinacija«.

V: Ali je v Mk 5,35 in Lk 8,49 Jairus dobil novo informacijo, da je njegova hči umrla?

O: Čeprav je mogoče oboje, je prva možnost verjetneje pravilna.

a) Mogoče je Jairus vedel, da bo njegova hči kmalu umrla, ko je odšel k Jezusu, in ko se je vračal, so mu povedali, da je njegova hči pravkar umrla.

b) Verjetneje je, da je Jairus že vedel, da je njegova hči mrtva ali praktično mrtva, ko je odšel k Jezusu, in ko se je vračal, so mu dejansko rekli: »Ne moti več Jezusa, saj si že vedel, da je tvoja hči mrtva.«

V vsakem primeru pa je bilo sporočilo Jairusu: »Ne moti Jezusa, saj niti On ne more ničesar storiti v zvezi s tem.« Upam, da nikoli ne bomo imeli takšnega odnosa, tako kot se je Jairus odločil za vero in zavrnil takšen odnos.

V: Ali se v Mt 10,2–5; Mk 3,16–18; Lk 6,13–16; Jn 1,45–47; 21,2 in Apg 1,13 seznami dvanajstih apostolov razlikujejo, kot navaja Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 998?

O: Ne. Čeprav je vrstni red nekoliko drugačen, so seznami enaki, če upoštevate naslednje razlago.

Simon Barjona je isto kot Peter. Barjona pomeni »bar« (sin) Jona. Simon je hebrejsko ime, Peter pa grško.

Matej, davkar = Levi, sin Alfeja, davkarja iz Marka 2:13–17. Levi je hebrejsko ime. Matej je prav tako hebrejsko ime, skrajšana oblika imena Matija. Morda si je kot davkar želel vzdevek.

Jakob, sin Alfeja, je isti kot Jakob Mlajši v Marku 15:40. Strongova konkordanca navaja, da je Jakob grška oblika hebrejskega imena Jakob.

Bartholomew (na vseh seznamih) je isti kot Natanael v Janezu 1,45–47; 21,2. Aramajsko ime Bartholomew morda ni bilo njegovo ime, ampak njegov pri , saj pomeni »Bar« (sin) Talmai/Tolmai/Talmar. Tudi Natanael je aramajsko ime, ki pomeni »Božji dar«.

Tadej je ista oseba kot Juda, sin Jakoba, iz Luka 6,16 in Apostolska dela 1,13, podobno kot sta Peter in Simon ista oseba. Morda po križanju Tadej ni hotel, da bi ga imenovali Juda, zaradi morebitne zmede z Judom Iškariotom. Juda je hebrejsko ime. Nekateri grški rokopisi navajajo Tadeja, nekateri »Lebbaeus«, spet drugi pa »Lebbaeus, imenovan/poimenovan Tadej«; »Lebbaeus« je grška oblika imena »Levi«.

Juda Iškariot v Apostolska dela 1:13 iz očitnih razlogov ni omenjen.

Za ostale, Andreja, Jakoba, sina Zebedeja, Janeza, Filipa, Tomaža in Simona Zélota, je navedeno le eno ime.

Lahko bi domnevali, da Natanael iz Janeza 1,43–45; 21,2 ni bila ista oseba kot Bartolomej. To stališče ne bi pomenilo napake v Svetem pismu, temveč le to, da je bil Natanael učenec, vendar ne eden od dvanajstih apostolov.

V: Kako je mogoče, da v Mt 10,9–10 učenci ne smejo imeti palic, v Lk 9,3 pa jih ne smejo prinesti, če pa naj bi v Mk 6,8–9 prinesli prav palico?

O: Kristjani dajejo tri različne odgovore, vendar je tretji odgovor najverjetnejši.

Več potovanj: Morda so opravili več potovanj. Vendar je edini razlog za domnevo o več potovanjih uskladitev navedbe o prinašanju palice z navedbo o tem, da je niso smeli prinesti.

Različne grške besede: »pridobiti« v Mateju se razlikuje od »imeti« v Marku. Lahko so vzeli palico, ki so jo že imeli, vendar ne, da bi vzeli rezervno ali karkoli drugega v tej zvezi. Grška beseda za »vzeti/pridobiti« v Mateju 10,9 lahko pomeni »pridobiti« v smislu »ne kupujte ali ne zbirajte teh stvari«. Grška beseda v Marku 6,8 pomeni »imeti«. Težava s tem stališčem je, da je grška beseda v Luku 9,3 preprosto drugačna konjugacija iste grške besede kot v Marku 6,8.

Napaka prepisovalca: Morda so v kopijah Markovega evangelija, ki jih imamo, namesto »ne« vstavili »samo«. Čeprav vse kopije, ki jih imamo, navajajo »ne«, je v grščini razlika med »samo« in »ne« v dodajanju dvočrkovne grške besede ei. V knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 422–424, je omenjena druga vrsta pisarske napake, pri kateri je Matej sicer običajno dobro poznal Marka, vendar je v tem primeru sledil Luku. Z drugimi besedami, »samo/razen palice« v Marku bi verjetno moralo biti »ne palico«, kot je zapisano v Mateju in Luku.

V: Ali v Mt 10,9–10 učenci niso smeli imeti čevljev/sandale ali pa so morali prinesti sandale, kot pravi Mk 6,8–9?

O: Grška beseda v Mateju lahko pomeni »čevlje«, medtem ko grška beseda v Marku ne more pomeniti čevljev. Greenov dobesedni prevod besedo v Marku 6,9 prevaja kot » « – »podvezane sandale«. Luka 9,3 ne omenja ničesar o čevljih ali sandalah.

Skratka, verjetno so lahko vzeli sandale, ne pa čevljev, ki bi bili bolj primerni za dolga potovanja. To je skladno tudi s tem, da niso vzeli palic.

V: Kaj točno v Mt 10,22; 24,13 in Mk 13,13 pomeni »vztrajati do konca«, o čemer je govoril Jezus?

O: To je konec velike stiske.

V: V Mk 1,15: »Čas se je izpolnil in Božje kraljestvo je blizu«, je uporabljen grški glagol eggizo v pretekliku, kar kaže, da se je Božje kraljestvo približalo, a še ni prevladalo. V Mt 11,4–5 pa Jezus razkriva, da je kraljestvo prisotno v času in povezano z njegovo osebo, saj Matej ni uporabil izraza »Božje kraljestvo« niti glagola eggizo. Zakaj obstaja ta razlika med tema dvema evangelijema glede pojma kraljestva?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1) V Marku 1,15 na začetku svojega delovanja, še preden je Jezus razglasil, kdo je, je rekel, da se je čas izpolnil (pretekli čas), saj je Božje kraljestvo [zdaj] blizu. Izpolnil se je čas, ne pa Božje kraljestvo.

2) Matej 11,4–5 sploh ne govori o Božjem kraljestvu, še manj pa o tem, ali je v pretekliku ali sedanjiku. Jezus je namesto tega govoril o dobri novici, ki se oznanja ubogim.

3) Za nas je Božje kraljestvo blizu, ker je v nas. Vendar pa bo popolna uresničitev Božjega kraljestva šele v prihodnosti.

V: Kako je v Mt 11,14 in Jn 1,21 Janez tisti Elija, ki naj pride?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Elija se je sam pojavil ob spremenitvi, in Elija se bo verjetno dobesedno pojavil pred Jezusovim drugim prihodom, vendar je Janez Krstnik druga oseba kot Elija.

2. Janez je izpolnil vlogo Elija iz Malaki 4,5 ob Kristusovem prvem prihodu, sam Elija pa se bo pojavil ob Kristusovem drugem prihodu.

3. Kot ugotavlja Arndt v delu »Bible Difficulties and Seeming Contradictions« (str. 127), Jezus ni rekel, da je Janez ponovno prišel stari Elija. Namesto tega je Jezus rekel, da je Janez Elija, ki naj bi prišel.

4. Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) v svojem delu »Dialog z Judom Trifonom«, v 49. poglavju, poudarja, da se izraz, da ima ena oseba »duha druge«, uporablja tudi drugje v Svetem pismu, na primer ko je Bog vzel duha, ki je bil na Mojzesu, in ga prenesel na Jozueja, ter ko je Elizej prejel dvojni delež Elijinega duha. Nihče ne bi razumel teh dveh primerov kot reinkarnacijo ali kot to, da gre za isto osebo, saj sta v obeh primerih starejši in mlajši živela istočasno.

V: Ali Mt 11,14 in Jn 1,21 podpirata reinkarnacijo Elija?

O: Ne. Zabloda reinkarnacije uči, da človek umre, za vedno zapusti svoje staro telo in se vrne v novem telesu. Elija ni nikoli umrl, in on (ne Janez Krstnik) se je Jezusu prikazal med spremenitvijo. Elija se bo v zadnjih časih vrnil v svojem lastnem telesu. Tertulijan (198–220 n. št.) dobro odgovarja na to vprašanje v delu »Traktat o duši«, poglavje 35, str. 217–218. Dodaja, da sta bila »duh in moč« podarjena kot zunanji darovi po Božji milosti.«

V: Kakšna je v evangelijih harmonija za srednje obdobje Jezusovega delovanja?

O: Srednje obdobje obsega 24 dogodkov, vključno z dvema nahranjenjema, in se razteza od trenutka, ko je bil umorjen Janez Krstnik in je Jezus zapustil Galilejo, do dogodkov v Cezareji Filipovi. Številke se nanašajo na dogodke, ki morajo slediti predhodnim številkam. Črke, kot so a, b, c, se nanašajo na dogodke, ki se lahko zgodijo v poljubnem vrstnem redu. Besede, zapisane s krepkim tiskom, označujejo čas, vrstni red in kraj dogajanja. Podčrtani verzi kažejo odlomke, ki verjetno niso v kronološkem vrstnem redu.

Srednje obdobje delovanja: Mt 14,13–16,28; Mk 6,30–9,1; Lk 9,11–27; Jn 6,1–7,9

M1. Jezus in učenci zapustijo Galilejo in se umaknejo v Betsaido. Lk 9,10

M2a. Množice najdejo Jezusa. Lk 9,11

M2b. Na obali nasproti Kafarnauma Jezus pridiguje množicam in ozdravlja. Mt 14,13–14; Jn 6,1–4

M3. Na travniku (ne v Genezaretu) Jezusovo prvo nahranjevanje: 5.000 moških ter ženske in otroci, s 5 kruhi in 2 ribama. Bili so Judje, ki so en dan preživeli z Jezusom. Ostalo je 12 košar. Mt 14,15–21; Mk 6,30–44; Lk 9,12–17; Jn 6,1–14

M4. Na poti v Genezaret, v četrti nočni straži, Jezus in Peter hodita po vodi. Mt 14,22–36; Mk 6,45–52

M5a. V Genezaretu Jezus ozdravi moške. Mt 14,34–36; Mk 6,53–56

M5b. Jezus se umakne na goro. Jn 6,15

M6a1. Na poti v Kafarnaum, potem ko so veslali 3 ali 3 1/2 milje (4,8 ali 5,6 kilometra), učenci vidijo Jezusa, kako hodi po vodi. Jn 6,16–24a

M6a2. Čoln takoj prispe. Jn 6,24b

M6a3. Na jezeru pri Kafarnaumu je Jezus kruh življenja. Jn 6,25–71

M6a4. Jezus ostane v Galileji do praznika šotorov. Jn 7,1–9

M6b. Farizeji kritizirajo Jezusove učence; čisto in nečisto. Mt 15,1–20; Mk 7,1–23

M7. V Tiru in Sidonu Jezus ozdravi hčerko neke ženske. Mt 15,21–28; Mk 7,24–30

M8. V Dekapolu Jezus ozdravi gluhega in nemega človeka. Mk 7,31–37

M9. V Galileji Jezus ozdravi in uči množice. Mt 15,29–31; Mk 8,1

M10. Na obali Galilejskega morja Jezus drugič nahrani še eno veliko množico: 4.000 moških ter ženske in otroke s sedmimi hlebci in nekaj majhnimi ribami. Bili so pogani, ki so bili z Jezusom tri dni. Ostalo je 7 košar. Mt 15,32–38; Mk 8,2–9

M11. Jezus se z ladjo odpravi v Magadan/Dalmanuto. Mt 15,39; Mk 8,10

M12a. Farizeji drugič zahtevajo znamenje iz nebes. Mt 16,1–4; Mk 8,11–13

M12b. Jezus govori o kvasu in dveh nahranitvah. Mt 16,5–12; Mk 8,14–21

M12c. V Betsaidi Jezus ozdravi slepca. Mk 8,22–26

M12d. Blizu Cezareje Filipove (kjer je bil velik kamen) Peter prizna, da je Jezus Kristus. Mt 16,13–20; Mk 8,27–30; Lk 9,18–20

M13. Jezus napove svojo smrt. Mt 16,21–22; Mk 8,31; Lk 9,21–22

M14. Jezus reče Petru: »Pojdi za menoj, Satan!« Mt 16,23; Mk 8,32–33

M15. Cena za sledenje Jezusu. Mt 16,24–28; Mk 8,34–9,1; Lk 9,23–27

V: Katere so bile v evangelijih ključne predpostavke za usklajenost srednjega obdobja Jezusovega delovanja?

O: To so bile predpostavke, ki sem jih uporabil za sestavo tega zaporedja dogodkov.

a) Evangeliji so v kronološkem zaporedju za srednje obdobje Jezusovega delovanja. Čeprav bi lahko bile nekatere stvari v napačnem zaporedju, ni razloga, da bi to sumili.

b) Nekateri odlomki iz Lukovega evangelija, ki sem jih uvrstil v poznejše obdobje Jezusovega delovanja, bi se prav tako ujemali s tem delom.

V: V Mt 12,30 Bart Ehrman sprašuje: »Nekateri Jezusovi izreki so zapisani na podoben, a kljub temu različni način. Eden mojih najljubših primerov tega pojava je par izrekov iz Mateja 12,30 in Marka 9,40. V Mateju Jezus izjavlja: ‚Kdor ni z menoj, je proti meni.‘ V Marku pa pravi: ‚Kdor ni proti nam, je za nas.‘ Ali je rekel obe stvari? Ali je morda mislil obe stvari? Kako lahko obe veljata hkrati? Ali je mogoče, da je eden od evangelistov stvari zamenjal?« Jesus, Interrupted, str. 41

O: Povsem odkrito, sploh ne razumem, kako je Ehrman to lahko videl kot protislovje. V Mateju 12,22–37 (kar ustreza Marku 3,20–29) se to zgodi, ko Jezusu pripeljejo človeka, ki je obseden z demoni. Veliko kasneje, ob povsem drugačni priložnosti, v Marku 9,38–41 Jezusu poročajo o nekom drugem, ki izganja demone. Torej je seveda mogoče, da je Jezus na različnih dnevih govoril različne stvari. Morda je Ehrman nekako menil, da je protislovno, da bi nekdo, ki je proti Jezusu, lahko bil tudi proti njegovim učencem ali obratno. Vendar je Jezus v Janezu 16:3 napovedal, da bodo njegovi učenci preganjani in ubiti, ker preganjalci ne poznajo ne Očeta ne Jezusa. Jezus je v Janezu 15,18–21 dejal: »Če vas svet sovraži, vedite, da je najprej sovražil mene. Če bi bili iz sveta, bi vas svet ljubil kot svoje. Namesto tega vas svet sovraži, ker niste iz sveta, ampak sem vas izbral iz sveta. Spomnite se besede, ki sem vam jo povedal: ›Noben služabnik ni večji od svojega gospodarja.‹ Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo ohranili, bodo ohranili tudi vašo. Toda tako se bodo z vami ravnali zaradi mojega imena.« Jezus se je v Mateju 25,34–46 v priliki o ovcah in kozah tesno poistovetil s svojimi učenci. V Janezu 15,1–8 Jezus pravi, da smo v njem, tako kot so veje povezane z vinsko trto.

V: Kako se v Marku 9,40 besede »kdor ni proti nam, je za nas« in »Ne ustavljajte ga« v Luku 9,50 primerjajo z Luko 11,23: »Kdor ni z menoj, je proti meni«?

O: Obstajata dva različna odgovora.

Napaka prepisovalca: V knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 466–467, je navedeno, da v praktično vseh grških rokopisih, starejših od 8. stoletja, v Lk 11,23 piše »proti vam … za vas« namesto »proti nam … za nas«. Tudi knjiga *When Critics Ask*, str. 390, opozarja na to in pravi, da je KJV tu v zmoti, saj so uporabili le poznejše rokopise. Ne glede na to pa ni razloga, da bi morali biti ti izreki enaki, saj so bili izrečeni v različnih časih.

Različne vrste ljudi: Oseba iz Marka 9:40 in Luka 9:50 ni bila le nekdo, ki je poskušal izganjati demone, ampak je v Jezusovem imenu uspešno izganjala demone. Nasprotno pa Jezus v drugem primeru, v Luku 11:23, graja ljudi, ki so trdili, da Jezus izganja demone po Beelzebubu.

Kljub temu je bil človek, ki je izganjal demone v Jezusovem imenu, z Jezusom, ker je veroval v Jezusa, čeprav je bil na drugem kraju. Danes se lahko zlahka zdi, da je nekdo drugačen, ker je na drugem kraju, v drugi krščanski cerkvi ali v drugi kulturi in stvari počne drugače. Vendar, če so resnični bratje in sestre v Gospodu, potem so z Jezusom. Prav tako ne pozabite, da so ljudje iz naše lastne kulture, morda celo iz naše lastne cerkve, ki zanikajo bistvene elemente krščanstva, proti Jezusu, ne glede na to, kakšno kulturno naklonjenost morda gojimo do njih.

V: V Mt 14,15–21; Mk 6,30–44; Lk 9,12–17; Jn 6,1–14 Jezus nahranil 5.000 ali 4.000 ljudi, kot navajata Mt 15,32–38 in Mk 8,2–9? Ali gre za alegorično zgodbo, zato jo je ponovil? Ali pa se je dogodek v resnici zgodil dvakrat, z različnimi podrobnostmi?

O: To nista ista zgodba, obe pa sta dobesedno resnični.

5.000 moških ter žensk in otrok (Mt 14,21; Mk 6,34–44; Lk 9,12–17) so bili Judje (Jn 6,14–15), ki so en dan preživeli z Jezusom (Jn 6,35) in sedeli na travi na zahodni (judovski) strani Galilejskega morja. Porabljenih je bilo pet hlebov in dve ribi (Matej 14,17; Marko 8,19). Ostanki so napolnili 12 košar (Matej 14,20). Nahranitev 5.000 ljudi je edini čudež, ki ga navajajo vsa štiri evangelija.

4.000 moških ter ženske in otroci (Matej 15:38) so bili verjetno pogani, ki so bili z Jezusom tri dni (Marko 8:2) in so sedeli na suhi zemlji na vzhodni (nejudovski) strani Galilejskega morja. Porabljenih je bilo 7 kruhov in nekaj majhnih rib (Marko 8:5,7). Ostanki so napolnili 7 košar (Marko 8:8).

Oboje je omenjeno v Mateju 16,7–11, pa tudi v Marku 6,52. Jezus je pripravljen in zmožen poskrbeti za Jude, prav tako pa je pripravljen in zmožen poskrbeti za pogane.

Ne glede na to, ali se osredotočimo na Jezusovo nahranjenje 5.000 Judov v Janezu 6,14–35, ali vidimo Jezusa, kako nahrani 4.000 verjetno nejudov, ali oboje, kot nas učijo Matej 15,38; 16,7–11 ter Marko 6,52; 8,2–8, se moramo odločiti, ali bomo zaupali, da nas bo Jezus iz evangelijev tudi nas večno nahranil.

V: Ali so bili v Mt 14,15–21; Mk 6,30–44; Lk 9,12–17 in Jn 6,1–14 prisotni pri čudežu nahranitve 5.000 ljudi z ribami in kruhom iz Mk 6,44 in Jn 6,10 samo moški?

O: Ne, niso bili samo moški. Grška beseda andres (andros v ednini) je enaka v Mk 6,44; Lk 9,14 in Mt 14,21 ter v osnovi pomeni »moški«. V Mt 14,19–21 pa piše, da je bilo poleg žensk in otrok približno 5.000 moških.

Torej sta v tej mešani množici možni dve možnosti:

a) Število moških in žensk je bilo približno enako, sedeli pa so po družinah.

b) Moških je bilo veliko več kot žensk in otrok. Morda je večina žensk ostala doma.

V: Vsa štiri evangelija pripovedujejo zgodbo o tem, kako je Jezus nahranil ljudstvo, z enakimi podrobnostmi: (5 kruhov, 2 ribi, 5.000 jedcev, ostalo 12 košar). (Mt 14,15–); (Mr 6,38–); (Lk 9,12–); (Jn 6,3–). Vprašanje je: v kolikšni meri je ta dogodek pomemben, da so ga vsa štiri evangelija opisala z enakimi podrobnostmi; kakšne teološke resnice vsebuje in kakšen je njegov pomen?

O: Ta dogodek se je dejansko zgodil, čeprav je v njem prisoten tudi nameren duhovni simbolizem. Tako kot je Jezus lahko storil čudež in fizično nahranil 5.000 judovskih moških ter ženske in otroke, lahko zaupate, da vas bo Jezus nahranil tudi duhovno.

V: Ali so v Lk 9,52–53 Samaritanci zavrnili Kristusa in ga niso sprejeli, ali pa je v Jn 4,39–40 velika množica Samaritanov sprejela Kristusa?

O: Oboje drži na tri različne načine.

a) Ti dve dogodki sta se zgodili v različnih obdobjih Jezusovega delovanja. Sprejem je bil na začetku Jezusovega delovanja, zavrnitev pa na koncu njegovega delovanja, ko so vedeli, da je Jezus na poti v Jeruzalem.

b) Dogodki so se zgodili na različnih krajih; ko skupina ljudi, recimo skupina Afričanov, nekaj sprejme, to še ne pomeni, da mora vsak Afričan povsod isto stvar sprejeti na enak način.

c) Vendar pa so tudi med Judi nekateri nekaj časa sledili Jezusu, nato pa so se odvrnili. V Janezu 6,66 piše, da so se nekateri Jezusovi učenci obrnili in ga niso več sledili. Med njimi so bili morda tudi Samaritanci, pa tudi Judje.

Za dopolnilni odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 390.

V: Kaj so imeli Samaritanci v Lk 9,52–53 proti Judom?

O: Med njimi in Judi so obstajale razlike v zgodovinskem, teološkem, verskem, vojaškem in političnem smislu.

Zgodovinsko so Samaritanci predstavljali glavno območje severnega kraljestva. Po Salomonovem času so opustili pravo čaščenje Boga in častili dva zlata teleta. Med izgnanstvom so bili mešanica ljudi, ki so ostali v deželi, in neizraelskih naseljencev, ki so jih pripeljali Asirci.

Nehemija jim ni dovolil, da bi sodelovali pri gradnji mesta Jeruzalema, in bili so nasprotniki njegove obnove. Apokrifna knjiga Ekleziastik 50,25–26 navaja Samaritance, Idumejce [Edomce] in Filistejce kot tri Izraelom zaničljive narode.

Teološko so Samaritanci v Jezusovem času verjeli, da so le prvih pet knjig Stare zaveze Sveto pismo, Božja hiša pa naj bi bila zgrajena na gori Gerizim (v Samariji), ne v Jeruzalemu.

V verskem smislu naj bi bogoslužje v jeruzalemskem templju opravljali duhovniki, ki so bili potomci Aarona, ob pomoči potomcev Levija. Samaritanci so imeli svoje lastne duhovnike in templjske delavce.

V vojaškem smislu so Samaritanci, ko so Seleukidi poskušali prisiliti Jude, da bi darovali grškim bogovom, pomagali Seleukidom pri preganjanju tistih, ki so hoteli slediti Bogu in ne častiti malikov. Ko je na oblast prišel makabejec Janez Hirkan I., je leta 127 pr. n. št. zažgal samaritanski tempelj na gori Gerizim in uničil mesto Samarijo.

Na političnem področju je Herod Veliki zbral sredstva za obnovo samarijanskega templja na gori Gerizim. Ko pa so Samaritanci izvedeli, da namerava Herod obnoviti tudi tempelj v Jeruzalemu, so zavrnili ta sredstva.

V: Ali v Mt 16,4 in Mk 8,12 ljudem ne bo dano nobenega znamenja, ali pa ne bo dano nobenega znamenja razen znamenja Jone iz Lk 11,29–30?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Čeprav je Jona doživel čudež, ga prebivalci Ninive niso videli. Jona ni dal prebivalcem Ninive nobenega čudežnega znamenja, ki bi jim naročalo, naj se pokesajo; imeli so le Jono in njegovo sporočilo. Edini »znak«, ki so ga imeli, ni bil čudež, ki bi ga lahko opazili, ampak človek. Jona, ki je pridigal Ninivčanom, je bil vse, kar so imeli za videti. Lahko bi rekli, da je Jonahovo sporočilo potrdil čudež, ko ga je pogoltnila velika riba in je preživel. Vendar so Ninivčani o čudežu lahko le slišali; sami ga niso videli.

2. To je v nasprotju z Izhodom, kjer so vsi Izraelci lahko videli čudežni oblak podnevi in ognjeni steber ponoči.

3. Jezus je prišel »po vzoru Jone«, ne po vzoru Izhoda. Jezus ni prišel v nebeški slavi, in čeprav je delal čudeže, ki so potrdili njegovo sporočilo, večina ljudi teh čudežev ni videla, ampak je o njih le slišala.

Povzetek: Jezusov nenaden prihod na prizorišče je bil podoben Jonovemu prihodu v Ninive. Včasih ljudje želijo nekaj sprejeti le, če so dokazi v obliki, ki jo sami najraje vidijo. Tako poslušalci Jone kot Jezusa so morali prisluhniti sporočilu in ne zapirati oči ter spregledati stvari, ki jih niso pričakovali.

V: Zakaj v Mt 16,4; Mk 8,12 in Lk 11,29–30 ljudem niso bili dani nobeni znaki, če je Jezus vendar storil toliko čudežev?

O: Čeprav so vsi slišali za čudeže, ki jih je Jezus storil, večina ljudi ni videla nobenega od Jezusovih čudežev. Največje občinstvo pri čudežih, kot sta nahranitev 5.000 ljudi na travniku in nahranitev 4.000 ljudi na suhi zemlji, je še vedno predstavljala le majhna manjšina ljudi, ki so takrat živeli v Palestini.

Tako takrat kot tudi kasneje čudeži služijo k utrjevanju vere, vendar čudeži sami po sebi redko uspejo spreobrniti človeka iz nevere v vero, še posebej če ta človek ne želi verovati. Ne pozabite, da so nekateri farizeji dejansko videli, kako se je usahnjena roka človeka pred njihovimi očmi ozdravila, pa vendar še vedno niso hoteli slediti Jezusu.

V: Kakšne so bile Jezusove natančne besede v Mt 16,16; Mk 8,29 in Lk 9,20? V Mateju 16,16 piše: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Marko 8,29 pravi: »Ti si Kristus.« Luka 9,20 pravi: »Božji Kristus.« Kakšna je bila prava oblika njegovega izpoveda? In zakaj je v Petrovem odgovoru ta razlika?

O: To nam kaže, da so evangelisti besedilo parafrazirali in niso vključili vsake podrobnosti. Seveda je »Ti si Božji Kristus« preprosto podrobnejša različica izraza »Ti si Kristus«. Matej navaja največ podrobnosti. Prav tako ne vemo, ali je bilo to izrečeno v grščini ali aramejščini. Papias pravi, da je Matej prvotno pisal v »jeziku Hebrejcev« (aramejščini), medtem ko so drugi trije evangelisti pisali v grščini. Čeprav torej poznamo pomen tega, kar je izjavil Peter, ne poznamo natančnih besed.

V: Ali naj bodo v Lk 18,7 naše molitve neprestane (nenehne), ali pa je bil Jezus v Mt 6,7 proti tistim, ki so menili, da bodo njihove molitve uslišane zaradi njihovih številnih besed?

O: Oboje drži. Bog gleda na moč naše molitve, ne na njeno dolžino. Moliti moramo neprestano (1 Tesaloničanom 5,17), vendar ne smemo misliti, da so pomembne neprestane besede, ampak je pomembno naše srce. Podobno je bilo v Nehemijevem času: graditi so morali obzidje za svojo obrambo, vendar se pri tem niso smeli zanašati na obzidje, ampak na Boga.

V: Kaj v evangelijih predstavlja harmonijo za Jezusovo poznejše delovanje?

O: Pomembno je razlikovati med tem, kar je navedeno kot vrstni red, in tem, kar je mogoče v vrstnem redu. Pri teh 67 dogodkih se številke nanašajo na dogodke, ki morajo slediti predhodnim številkam. Črke, kot so a, b, c, se nanašajo na dogodke, ki se lahko zgodijo v poljubnem vrstnem redu. Besede v krepkem tisku označujejo čas, vrstni red in kraj. Če bi kdo verjel, da so evangeliji v tem delu Jezusovega delovanja vsi v kronološkem vrstnem redu, ne bi videl nobenih težav.

Kasnejše delovanje: Mt 17,1–20,34; Mk 9,2–10,52; Lk 9,28–19,28; Jn 7,10–11,57

L1. Po približno osmih dneh (ali šestih dneh) je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza na goro spremenitve (verjetno goro Tabor). Mt 17,1–8; Mk 9,2–8; Lk 9,28–35

L2. Ne povejte tega nikomur, dokler se ne bo zgodilo vstajenje. Mt 17,9; Mk 9,9–10; Lk 9,36

L3. Jezus govori o Eliju. Mt 17,10–13; Mk 9,11–13

L4. Naslednji dan Jezus ozdravi epileptičnega dečka, česar učenci niso mogli. Mt 17,14–21; Mk 9,14–29; Lk 9,37–45

L5. V Galileji Jezus ponovno napove svojo smrt. Mt 17,22–23; Mk 9,30–32

L6a. V Kafarnaumu (na severnem obrežju Galilejskega jezera) Jezus plača tempeljski davek s kovanci, ki jih najde v ustih ribe. Mt 17,24–27

L6b. V tistem času se učenci prepirajo o tem, kdo je največji (to se je morda zgodilo večkrat). Mt 18,1–9; Mk 9,33–37; Lk 9,46–48

L6c. Janez in učenci drugemu prepovejo, naj ne izganja demonov v Jezusovem imenu. Mk 9,38–41; Lk 9,49–50

L6d1. Na poti v Jeruzalem Samaritanci Jezusa ne bodo sprejeli. Lk 9,51–56

L6d2. Med hojo po cesti se učenec zaveže: lisice, smrt, družina. Lk 9,57–62

L6d3. Jezus pošlje sedemdeset dva. Lk 10,1–24

L7a1. V Jeruzalem na praznik šotorov (5. dan 7. meseca) pride Jezus. Jn 7,10–52

L7a2. V Jeruzalemu, ženska, zalotena pri prešuštvu. Jn 8,1–11

L7a3. Jezusovo pričevanje je veljavno. Jn 8,12–59

L7b. Jezus ozdravi slepca, ki gre k farizejem. Jn 9,1–41

L7c1. Jezus poučuje o pastirju. Jn 10,1–21

L7c2. Na prazniku posvetitve [pozimi] v templju v Jeruzalemu Jezus reče: »Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,22–39

L7c3. Jezus gre tja, kjer je Janez Krstnik krščeval. Jn 10,40–42

L7d1. Vprašanje pravnika o tem, kdo je moj bližnji. Lk 10,25–28

L7d2. Prilika o dobrosrčnem Samaritanu. Lk 10,29–37

L7d3. [Verjetno v Betaniji v Judeji], predana Marija in delovna Marta. Lk 10,38–42

L7e. V Betaniji v Judeji Jezus obudi Lazarja od mrtvih. Jn 11,1–44

L7f. Nekega dne je Jezus svojim učencem povedal, kako naj molijo, in jim dal Gospodovo molitev (verjetno že drugič). Lk 11,1–13

L7g1. Jezus izžene nemega demona, ki ga obtožujejo, da je v zvezi z Beelzebubom. Lk 11,14–26

L7g2. Ženska blagoslovi Jezusovo mater; Jezus se z njo ne strinja. Lk 11,27–28

L7h. Ko se je množica povečala, Jezus reče, da imajo le znamenje Jonaha. Lk 11,29–32

L7i1. Svetilka telesa. Lk 11,33–36

L7i2. V hiši farizeja izreče šest gorja. Lk 11,37–53

L7i3a1. Medtem pa uči o razkrivanju v luči. Lk 12,1–7

L7i3a2. Priznanje Jezusa pred ljudmi in bogokletstvo proti Svetemu Duhu. Lk 12,8–12

L7i3b. Prilika o bogatem neumniku. Lk 12,13–21

L7i3c. Prilika o budnosti ob gospodarjevem povratku. Lk 12,35–48

L7i3d. Prerokba o razdoru med družinami. Lk 12,49–53

L7i3e. Razlaga znamenj časa. Lk 12,54–59

L7i3f Jezus omenja Galilejce, ki so umrli ob padcu Siloamskega stolpa. Lk 13,1–9

L7j Na soboto Jezus ozdravi pohabljeno žensko. Lk 13,10–17

L6k. Prilike o gorčičnem zrnu in kvasu. Lk 13,18–21

L6l1. Med potovanjem po mestih in vaseh: prilike o ozkih vratih in žalost nad Jeruzalemom. Lk 13,22–30

L6l2. Takrat je Jezus žaloval za Jeruzalem. Lk 13,31–35

L6m. Nekega sobotnega dne v hiši uglednega farizeja Jezus ozdravi človeka z vodeno boleznijo in pripoveduje priliko o veliki gostiji. Lk 14,1–24

L6n. Ko so se okoli Jezusa zbrale velike množice, je že drugič govoril o ceni učenčevstva: o starših, prilikah o stolpu, kralju in soli. Lk 14,25–35

L6o. Poučevanje o majhnih otrocih. Mt 18,10–11

L6p. Prilika o izgubljeni ovci. Mt 18,12–14; Lk 15,1–7

L6q1. Prilika o izgubljeni kovanci. Lk 15,8–10

L6q2. Jezus je nadaljeval s priliko o izgubljenem sinu. Lk 15,11–32

L6r. Prilika o preudarnem upravitelju. Lk 16,1–15

L6s. Poučevanje o odpuščanju in neusmiljenem služabniku. Mt 18,15–35

L6t. Poučevanje o Janezu in Zakonu. Lk 16,16–17

L6u. Potoval je iz Galileje v Transjordanijo. Mt 19,1–2; Mk 10,1

L6v. Poučevanje o razvezi. Mt 19,3–12; Mk 10,2–12; Lk 16,18

L6w. Prilika o bogatašu in Lazarju. Lk 16,19–31

L6x. Jezus uči svoje učence o grehu, pripoveduje priliko o drevesu, zasajenem v morju, in priliko o dolžnosti služabnika. Lk 17,1–10

L6y. Med Galilejo in Samarijo na poti v Jeruzalem je Jezus ozdravil 10 gobavcev (…kje je ostalih 9?). Lk 17,11–19

L6z. Farizeji vprašajo, kako pride Božje kraljestvo. Lk 17,20–37

L7a. Prilika o vztrajni vdovi. Lk 18,1–8

L7b. Prilika o farizeju in davčniku. Lk 18,9–14

L7c. Ljudje so k Jezusu prinašali dojenčke, da bi jih blagoslovil; učenci so jih okarali. Mt 19,13–15; Mk 10,13–16; Lk 18,15–17

L7d. Bogati mladenič zastavi vprašanje: … uho igle. Mt 19,16–30; Mk 10,17–31; Lk 18,18–30

L8. Prilika o delavcih v vinogradu. Mt 20,1–16

L9. Na poti v Jeruzalem Jezus napove svojo smrt in vstajenje. Mt 20,17–19; Mk 10,32–34; Lk 18,31–34

L10a. Mati Jakoba in Janeza pride z njima, da bi Jezusa prosila za uslugo. Mt 20,20–28; Mk 10,35–45

L10b. Ob odhodu iz Jeriha (verjetno Starega Jeriha) Jezus ozdravi dva slepca, ki vzklikata: »Gospod, Sin Davidov, usmili se naju!« (BSB) Mt 20,29–34

L10c. Ob vstopu v Jeriko (verjetno Novo Jeriko) Jezus ozdravi slepca Bartimeja, ki vzklika: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« (BSB) Mk 10,46–52; Lk 18,35–43

L11a. V Jerihu Jezus sreča Zacheja. Lk 19,1–10

L11b. Blizu Jeruzalema (oba Jericha sta bila 15–17 milj, 24–27 kilometrov, severovzhodno od Jeruzalema) Jezus pripoveduje priliko o desetih služabnikih in desetih minah. Lk 19,11–28

L12. Kajfa in Sanhedrin skovata načrt, da bi ubili Jezusa. Jn 11,45–53

L13. Zato se Jezus umakne v vas Efraim. Jn 11,54

V: Katere so bile v evangelijih ključne predpostavke za usklajen opis Jezusovega poznejšega delovanja?

O: Vse temelji na predpostavkah, in če bi nekdo drug uporabil iste predpostavke, bi sestavil zelo podoben seznam. Tukaj so predpostavke za prejšnjo zaporedje.

a) Vsa evangelija so v kronološkem zaporedju Jezusovega poznejšega delovanja. Čeprav bi lahko bila v napačnem zaporedju, ni razloga za sum, da je tako.

b) Nekateri odlomki iz Janezovega evangelija, ki so tukaj navedeni, bi lahko pripadali srednjemu obdobju Jezusovega delovanja.

c) Naslednji dogodki so se zgodili le enkrat: spremenitev na gori, prilika o izgubljeni ovci, zgodba o bogatem mladeniču.

d) Vstajenje Lazarja, brata Marije in Marthe, se je zgodilo približno v istem času, ko je bil Jezus v njuni hiši.

V: Ali Mt 19,16–17; Mk 10,18 in Lk 18,19 dokazujejo, da Jezus ni Bog? (To so omenili muslimani.)

O: Ne, vendar je dobro, da tukaj prepoznamo, da Jezus povezuje človeka, ki ga imenuje dobrega, s trditvijo, da je Jezus Bog. Ali:

a) Jezus je bil Bog in je vprašal človeka, zakaj ga je imenoval dobrega, če ni priznal, da je Jezus Bog, ali

b) Jezus je zanikal, da je Bog, saj je bilo očitno, da Jezus ni bil popolnoma dober.

Ne more veljati oboje. Se strinjate?

Kaj torej velja? Je bil Jezus popolnoma dober (in Bog) ali ne?

Se torej strinjate, da Jezusa ni dotaknil greh?

V Svetem pismu, v 2. pismu Korinčanom 5,21, Pismu Hebrejcem 4,15 in 1. pismu Petra 1,18–19 piše, da Jezus ni imel greha.

Jezus je v Evangeliju po Janezu 8:46a celo vprašal: »Kdo izmed vas mi lahko dokaže, da sem grešil?«

Jezus je bil previden, da besede »dober« ni uporabljal zlahka, vendar se je v Evangeliju po Janezu 10,11 izrecno imenoval dober pastir.

Za muslimane Koran v suri 3:45 pravi, da je bil Jezus nedolžen. Muslimanski hadisi pravijo, da Jezusa ni dotaknil greh, in sicer v Sahih Muslim, zvezek 4, št. 5837 (str. 1261), Bukhari, zvezek 4, knjiga 55, poglavje 38, št. 641, str. 426, ter Bukhari, zvezek 4, knjiga 54, poglavje 10, št. 506, str. 324.

V: Kaj točno Jezus v Mt 19,16–30; Mk 10,17–31; Lk 18,18–30 pravi, da je za človeka nemogoče, za Boga pa je vse (tudi to) mogoče?

O: Vstop v nebeško kraljestvo (odrešitev) je težak in brez Boga nemogoč. Najprej si oglejmo primer tega konkretnega bogatega mladega vladarja, nato pa splošne primere, da bomo videli dve uporabi.

Bogati mladenič je na prvi pogled deloval precej dobro, saj je razumel Božjo postavo. Vendar mu je primanjkovalo pravičnosti, ki jo je potreboval za vstop v nebesa, saj je pokazal, da če bi se moral odločiti med svojim bogastvom in sledenjem Jezusu, ne bi mogel odreči svojega bogastva.

Prva ugotovitev je, da je bogatim ljudem pogosto težje kot drugim biti dovolj pravični, da bi prišli v nebesa, saj jim je zelo težko zaupati v Boga, če to pomeni, da morajo opustiti svoje bogastvo. Abraham je bil zelo bogat in je prišel v nebesa, torej problem ni v bogastvu samem. Ljubezen do denarja je korenina vsega zla.

Vendar pa, če še bolj posplošimo, imajo težave tudi tisti, ki niso bogati. Ljudje lahko zaupajo v svoje lastne sposobnosti ali pa hrepenijo po svojih grešnih navadah, manj pomembnih ljubezniach in celo sovraštvu, tako da, če bi jih Jezus poklical, naj to zapustijo in mu sledijo, tega ne bi storili.

Pravzaprav je druga posledica tega, da 100 % vseh ljudi, ki so kdaj koli živeli, razen Jezusa, ne dosega pravičnosti, ki jo potrebujejo za vstop v nebesa. Tudi če bi nam Bog odpustil vse naše pretekle grehe in rekel: »Samo od tega trenutka naprej ne grešite več in šli boste v nebesa«, tudi takrat ne bi uspeli. Naša srca niso popolna; imamo grešno naravo in potrebujemo očiščenje.

Torej, zaradi naših src je za ljudi nemogoče priti v nebesa; in če bi se zgodba tu končala, bi bila nebesa prazna. Vendar pa je tisto, kar je nemogoče za ljudi, mogoče za Boga. Čeprav naša srca niso popolna, smo grešili v preteklosti in bomo še grešili v prihodnosti, je Bog, za katerega je vse mogoče, ustvaril pot, po kateri lahko grešni človek pride v nebesa. Ta pot je Jezus Kristus. To je nekako podobno kot pri človeku, ki je prišel k Jezusu, da bi ozdravil svojega sina, in Jezus ga je vprašal, ali veruje. Človek je odgovoril: »Verujem; pomagaj moji nevernosti!« Do Boga moramo biti iskreni in pošteni, del poštenosti do Boga pa je tudi to, da mu priznamo, kadar smo neiskreni in hinavski.

Bogati mladenič bi lahko rekel: »Jezus, žal mi je, a zdaj preprosto ne morem opustiti svojega bogastva; sem njegov suženj. Usmili se me, osvobodi me iz suženjstva greha in prevzemi nadzor nad mojim življenjem, kakršno koli že je, da bom lahko hodil za teboj.« Namesto tega pa se je bogati mož obrnil in odšel. Corrie ten Boom je bila kristjanka, ki je preživela nacistično koncentracijsko taborišče v Bergen-Belsenu. Nekoč po vojni, ko je govorila o Božji ljubezni, je po koncu nastopa k njej pristopil moški, da bi ji stisnil roko. Prepoznala ga je kot enega od krutih stražarjev v koncentracijskem taborišču. Po vojni je našel Kristusa, toda Corrie, kljub besedam, ki jih je pravkar izrekla vsem prisotnim, ni mogla zbrati poguma, da bi mu stisnila roko. Tiho se je molila: »Jezus, ne morem mu odpustiti . Daj mi svoje odpuščanje.« Nato se je, kar je bilo neverjetno, njena roka sama iztegnila in mu je lahko stisnila roko. (The Hiding Place, str. 238)

V naši premožni družbi kot kristjani včasih zlahka pozabimo na pomemben koncept naše velike odvisnosti od Boga. Če misliš, da lahko brez Boga dosežeš vse, kar moraš storiti, potem so cilji, ki si jih zastavil, premajhni. Ena stvar v prid revnim ljudem, ki jih opredeljuje dejstvo, da ne vedo, kako bodo jedli čez dva dni, je, da vedo, da je prava samozadostnost zanje le iluzija. V resnici pa je samozadostnost iluzija za vse.

V: Ali je v Mt 20,20 to prošnjo Jezusu izrekla mati Jakoba in Janeza, ali sta jo izrekla Jakob in Janez, kot pravi Marko 10,35?

O: Mati in sinova so vsi prišli k Jezusu. V Mt 20,22 Jezus takoj vpraša, ali sta (tj. nagovarja Jakoba in Janeza) sposobna piti kelih, ki ga bo pil Jezus. Ona (sinova) sta rekla, da sta sposobna.

V: Zakaj je Jezus v Jn 14,2 šel pripraviti mesto zanje, če je bilo nebesa zanje pripravljena že od ustanovitve sveta, kot piše v Mt 25,34?

O: Bog je hkrati v času in onkraj časa. Še preden se je čas sploh začel, je Bog vedel, kdo bo šel v nebesa, kar predpostavlja, da je Bog vedel, da jim bo pripravil mesto. Jezusova smrt je bila potrebna, da se odprejo nebesa za vse, ki so tja šli.

Preprosta analogija: ko par posvoji otroka, mora za otroka pripraviti dom. Hiša je že zgrajena, toda par bo morda kupil otroško posteljico ali posteljo, hrano in morda okraske za praznovanje.

Poleg tega 1 Korinčanom 3,11–15 kaže, da različni ljudje v nebesih prejmejo različne nagrade.

V: Ali je Jezus v Mt 20,29–34 ozdravil dva slepca, ko je zapuščal Jerih, ali enega slepca, ko je zapuščal Jerih, kot pravi Mk 10,46–52?

O: Obstajata dve možnosti.

Dva dogodka: Jezus bi lahko ozdravil slepega Bartimeja in poleg tega še dva druga slepca, bodisi pred bodisi po Bartimeju. Ko bi Jezus ozdravil vsaj enega slepca, bi bilo res nenavadno, če bi meščani vedeli za to, pa se Jezusu ne bi približal niti en slepec več, da bi ga ozdravil. Verjetno je Jezus v Jerihu ozdravil še več ljudi, kot so zapisali evangelisti. V knjigi When Critics Ask (str. 353) piše, da če je Jezus ozdravil enega slepca ob vstopu v Jericho in je to nekdo videl ter povedal drugim, lahko ste prepričani, da bi ob Jezusovem odhodu iz Jericha na njega čakali še drugi slepci.

En dogodek: Marko 10,46–52 navaja le enega od slepcev (Bartimeja). Morda Marko ni vedel, da sta bila tam dva slepca. Seveda, če sta bila tam dva slepca, od katerih je bil eden imenovan Bartimej, potem je trditev, da je bil tam en slepec, pravilna, a netočna.

Za več informacij o dveh mestih z imenom Jericho glejte tudi naslednje vprašanje.

V: Ali je Jezus v Mt 20,29–34 in Mk 10,34–52 ozdravil slepca ob odhodu iz Jeriha ali ob vstopu vanj, kot pravi Lk 18,35?

O: Verjetno je šlo le za en dogodek, ki se je zgodil, medtem ko je Jezus potoval med dvema mestoma z imenom Jerih.

Staro Jericho (Tell es-Sultan) leži severozahodno od sodobnega Jericha (er-Riha). Uničil ga je Jozue, vendar je bilo ponovno zgrajeno, kot navaja 1. Kraljev 16,34. V Jezusovem času so tam živeli predvsem Judje.

Jeriko iz Nove zaveze (pri Tulul Abu el-’Alayiq) je bilo predvsem pogansko mesto, zgrajeno okoli zimske palače Heroda Velikega, ki je tam umrl okoli leta 4 pr. n. št. Mesto leži približno 3/4 do 1 milje (1,2 do 1,6 kilometra) južno ali jugozahodno od starega Jerika. Zimska palača je imela dva bazena, veliko rimsko kopališče in šest zasebnih mikvah, ki so bila mesta za judovsko obredno umivanje. Zemljevid, ki prikazuje palačo in bazene novega Jeriha, je v »New International Dictionary of the Bible« na str. 511–512.

V: Kaj v evangelijih pomeni »harmonija« za Pasijonski teden, zadnji teden pred Vstajenjem?

O: Pomembno je razlikovati med tem, kar naj bi bilo v določenem vrstnem redu, in tem, kar bi lahko bilo v tem vrstnem redu. Pri teh 104 dogodkih se številke nanašajo na dogodke, ki morajo slediti predhodnim številkam. Črke, kot so a, b, c, se nanašajo na dogodke, ki se lahko zgodijo v poljubnem vrstnem redu. Besede v krepkem tisku označujejo časovne, vrstne in lokacijske oznake. Če bi kdo verjel, da so evangeliji v tem delu vsi v kronološkem vrstnem redu, ne bi videl nobenih težav.

Pasijonski teden: Mt 21,1–27,66; Mk 11,14–15,47; Lk 19,29–23,56; Jn 12,11–19,42

P1. V Betaniji, šest dni pred pasho, dan pred slavnostnim vstopom v Jeruzalem, se Jezus udeleži gostije v čast Simona gobavca v njegovi hiši, kjer je postregla Marija. Tudi Lazar tam leži za mizo. Jezusa je Marija že drugič mazilila s pintom narda, vrednega letne plače, iz alabastrne posode. (Opomba: to je mesto, kjer je živel Lazar, ne pa hiša.) Juda Iškariot in učenci so se pritoževali. Jn 12,1–12a; Mt 26,6–13; Mk 14,3–9

P2. Jezus v Betfagi na Oljski gori. Mt 21,1; Mk 11,1–6; Lk 19,29–34

P3. Jezus jim reče, naj prinesejo mladiča osla in njegovo mamo. Mt 21,2–6; Mk 11,2–6; Lk 19,29–34

P4. Učenci se vrnejo z oslico in mladičem. Mt 21,7a; Mk 11,7–10; Lk 19,35; Jn 12,14–15

P5. Na cvetno nedeljo, slavnostni vstop. Mt 21,7b–11; Mk 11,7–11a; Lk 19,35–44; Jn 12,12b–19

P6a. Jezus napove svojo smrt, Oče pa spregovori z nebes. Jn 12,20–50

P6b. Jezus preživi noč v Betaniji. Mk 11,11b

P6c. [Nedelja ali ponedeljek ali oboje] Jezus drugič izžene menjalce denarja iz templja. Mt 21,12–13; Lk 19,45–48

P6d1. V templju Jezus ozdravi slepe in hromega. Mt 21,14–16

P6d2. Jezus preživi noč v Betaniji. Mt 21,17

P7. Zgodaj zjutraj naslednjega dne [ponedeljek ali torek], ko se Jezus vrača v Jeruzalem, prekleti figovo drevo. Mk 11,12–14. Opozorilo: to je Jezusov drugi obisk templja.

P8. Zgodaj zjutraj [torek ali sreda] Jezus drugič prekleti figovo drevo. Mt 21,18–19a

P9a. Figa takoj usahuje. Mt 21,19b–22

P9b. Figa usahuje. Mk 11,20–25

P10. Jezus vstopi v tempelj, razpravlja o avtoriteti (Mt 21,23–32) in tretjič izžene menjalce denarja. Mk 11,15–18 (Opomba: bilo bi čudno, če bi jih Jezus en dan izgnal, naslednji dan pa jim to dovolil.)

P11. Zvečer zapustijo mesto. Mk 11,19

P12. Nekega dne [v torek ali sredo] v templju Jezusa vprašajo o njegovi oblasti. Mk 11,27–33; Lk 20,1–8

P13. Prilika o vinogradnikih. Mt 21,33–46; Mk 12,1–12; Lk 20,9–19

P14. Jezus pripoveduje priliko o poročni gostiji. Mt 22,1–14

P15a. Farizeji in herodijanci sprašujejo o plačevanju davkov cesarju. Mt 22,15–22; Mk 12,13–17; Lk 20,20–26

P15b. Saduceji sprašujejo Jezusa o vstajenju. Mt 22,23–33; Mk 12,23–27; Lk 20,27–39

P16. Po saducejih Jezus vpraša farizej o največji zapovedi. Mt 22,34–40; Mk 12,28–33

P17a. Nihče ni več zastavljal Jezusu vprašanj. Mt 22,46; Mk 12,34; Lk 20,40

P17b. Medtem ko so bili farizeji zbrani, je Jezus zastavil vprašanje o Psalmu 110,1. Mt 22,41–45; Mk 12,35–37; Lk 20,41–44

P18a. Jezus graja pismouke in farizeje. Mt 23; Mk 12,38–40; Lk 20,45–47

P18b. Jezus opazuje daritev vdove. Mk 12,41–44; Lk 21,1–4

P19. Ko zapusti tempelj, Jezus napove njegovo uničenje. Mt 24,1–2; Mk 13,1–2; Lk 21,5–6

P20. Na Oljski gori Jezus poučuje o koncu časov. Mt 24,3–44; Mk 13,3–37; Lk 21,7–36

P21. Jezus vsak dan poučuje v templju, noč pa preživlja na Oljski gori. Lk 21,37–38

P22. Tri prilike o Gospodovem povratku. Mt 24,45–25,30

P23a. Poučevanje o sodbi ovac in kozlov pred Jezusovim prestolom. Mt 25,31–46

P23b. Dva dni pred pasho se veliki duhovniki in starešine dogovarjajo, da bi Jezusa aretirali. Mt 26,1–5; Mk 14,1–2; Lk 22,1–2

P24. Juda se na skrivaj pogovarja s duhovniki, da bi izdal Jezusa. Mt 26,14–16; Mk 14,10–11; Lk 22,2–6

P25. Prvi dan praznika nekvašenega kruha pripravijo zadnjo večerjo. Mt 26,17–19; Mk 14,12–16; Lk 22,7–13

P26. Jezus umije noge svojim učencem. Jn 13,1–18

P27. V veliki zgornji dvorani (Mr 14,15) so jedli Gospodovo večerjo. Mt 26,20–29; Mr 14,17–25; Lk 22,14–23; 1 Kor 11,23–26

P28. Jezus pravi, da ga bo Judasz izdal. Jn 13,18–28a

P29. Jezusova nova zapoved, naj se ljubimo med seboj. Jn 13,31–35

P30. Sredi zadnje večerje Juda odide. Jn 13,28b–30

P31. Bodisi med zadnjo večerjo bodisi kmalu zatem pride do novega prepira o tem, kdo je največji. Lk 22,24–30

P32a1. Ko je Juda odšel, na poti na Oljsko goro Jezus napove, da ga bo Peter trikrat zatajil. Mt 26,30–35; Mk 14,26–31; Lk 22,31–38; Jn 13,36–38

P32a2. V Getsemanski vrt na Oljski gori. Mt 26,36–46; Mk 14,32–43a; Lk 22,39–46

P32b. Od zadnje večerje do Oljske gore govori Jezus. Jn 14,1–16,33

P33. Jezusova molitev pred aretacijo. Jn 17,1–26

P34. Ko Jezus konča molitev, prečkajo dolino Kidron in gredo v oljčni nasad. Jn 18,1

P35. Aretacija Jezusa. Mt 26,47–56; Mk 14,43b–52; Lk 22,47–53; Jn 18,2–11

P36. Odidejo v hišo Anasa, tasta velikega duhovnika Kajfa. Lk 22,54; Jn 18,12–13.

P37. Jezusa so poslali v Kajfovo hišo. Jn 18,24. Mt 26,56–57 in Mk 14,51–53 preskočita prejšnje in omenjata le to.

P38a1. Na dvorišču velikega duhovnika ali v njegovi bližini je Jezus sojen pred Sanhedrinom. Mt 26,57–68; Mk 14,53–65; Lk 22,66–71; Jn 18,12–14; Jn 18,19–23

P38b1. Ker je »ta učenec« [Janez] bil znan velikemu duhovniku, je vstopil na dvorišče. Nato je odšel ven, spregovoril z dekletom/služabnico/uslužbenko, ki je bila na dolžnosti, in Petra pripeljal skozi vrata. Jn 18,15–16

P38b2. Prva obtožba: Na dvorišču je k njemu (Mt) prišla, se mu približala (Mk) in v svetlobi ognja pogledala Petra dekle/služabnica/hlapka velikega duhovnika, ki je stala pri vratih, ter mu povedala, da je bil z Jezusom. Peter se je grel na dvorišču. Mt 26,69; Mk 14,66–67; Lk 22,54–56; Jn 18,17a

P38b3. Prvo zanikanje: Peter je zanikal Jezusa in rekel: »Ženska, ne poznam ga« (Lk), »Ne vem, o čem govoriš« (Mt) ali »Ne vem in sploh ne razumem, o čem govoriš« (Mr) pred vsemi (Mt). Mt 26,70; Mk 14,68; Lk 22,57; Jn 18,17

P38b4. Drugi krog obtožb: Nato je Peter odšel k vhodu (Mt), in druga deklica [allu] je rekla množici: »Ta človek je bil z Jezusom iz Nazareta.« (Mt). Petra so obtožili: »Tudi ti si eden izmed njih.« (Lk) Služabnica (Mr), ko je spet zagledala Petra, je rekla množici: »Ta človek je eden izmed njih.« (Mr) Petra so vprašali: »Ali nisi tudi ti eden izmed njegovih učencev?« (Jn) Mt 26,71; Mr 14,69; Lk 22,58a; Jn 18,25a

P38b5. Drugo zanikanje: Peter je s prisego rekel: »Nisem« (Jn), »Človek [anthrope], nisem.« (Lk) »Ne poznam tega človeka!« (Mt), in Jezusa zanikal drugič. Mt 26,72; Mk 14,70a; Lk 22,58b; Jn 18,25b

P38b6a. Tretja runda obtožb: Približno uro kasneje (Lk) so tisti, ki so stali v bližini [majhna množica?], rekli, da je Peter eden izmed njih, in omenili njegov galilejski naglas. Mt 26,73; Mk 14,70b; Lk 22,59

P38b6b Eden od služabnikov velikega duhovnika, sorodnik moža, kateremu je Peter odsekal uho, je Petra obtožil, da ga je videl v oljčnem gaju. Jn 18,26

P38b7. Tretje zanikanje: Peter je preklinjal in rekel: »Človek, ne vem, o čem govoriš« (Lk), »Ne poznam tega človeka!« (Mt) ali »Ne poznam tega človeka, o katerem govoriš!« (Mr, Jn), in Jezusa tretjič zanikal. Takoj, ko so bili še v hiši, je zapel petelin. Jezus je pogledal Petra (Mt 26,74–75; Mk 14,71–72; Lk 22,60–62; Jn 18,27).

P38c. Juda se obesil. (Vrv se je pretrgala bodisi pred bodisi po njegovi smrti.) Telo je padlo in se razletelo. Veliki duhovniki so kupili polje, na katerem je ležalo Judovo truplo. Polje se je imenovalo Akeldama. Mt 27,1–10; Apg 1,18–19

P38a2. Vojaki se posmehujejo Jezusu, ga pretepajo in mu zavežejo oči. Lk 22,63–65

P39. Ob zori je judovski svet vprašal Jezusa (ali ga je ponovno vprašal): »Če si Kristus, povej nam.« In sprejeli so odločitev. Mt 27,1; Mk 15,1; Lk 22,66–71

P40a. Do takrat je bilo že zgodaj zjutraj in Jezus je v spremstvu duhovnikov zapustil Kajfovo hišo ter odšel na sojenje pred rimskega guvernerja Poncija Pilata. Mt 27,2; Mk 15,1; Lk 23,1; Jn 18,28–38.

P40b. Noč pred sojenjem pred Pilatom je njegova žena sanjala, da ne želi imeti ničesar opraviti z obsodbo Jezusa. Mt 27,19

P41. Jezusovo sojenje pred Pilatom. Mt 27,11–14; Mk 15,1–15; Lk 23,1–6; Jn 18,28–37

P42. Pilat pošlje Jezusa k Herodu. Lk 23,7–11a

P43a. Herod pošlje Jezusa nazaj k Pilatu. Lk 23,11b–12

P44. Jezus se vrne k Pilatu. Lk 23,13–16

P45. Pilat pravi, da ni odgovoren za njegovo kri, se obrne na množico in izpusti Baraba. Mt 27,15–26; Lk 23,17–25; Jn 18,38–40

P46. Rimski vojaki bičajo in se posmehujejo Jezusu ter mu nadenejo škrlatno-rdečo obleko in trnovo krono. Mt 27,27–31a; Mk 15,16–20a; Jn 19,1–3

P47. Pilat ponovno stopi pred Jude. Jn 19,4–15

P48. Jezusa odpeljejo na križanje. Mt 27,31b; Mk 15,20b; Lk 23,26a; Jn 19,16

P49. Jezus je [sprva] sam nosil svoj križ. Jn 19,17a

P50. Simona iz Kirene [potem] prisilijo, da nosi Jezusov križ. Mt 27,32; Mk 15,21; Lk 23,26b

P51. Jezus reče: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte zame, ampak jokajte zase in za svoje otroke…« Lk 23,28–31

P52a. Na Golgoti ob tretji uri [ob 9.00] je bil Jezus križan. Mt 27,33; Mk 15,22.25; Lk 23,33; Jn 19,16b–22

P52b. Napisal je trjezični napis nad Jezusovo glavo. Mt 27,37; Mk 15,26; Lk 23,38

P52c. Ob Jezusu sta bila križana dva zločinca. Mt 27,38; Mk 15,27; Lk 23,32–33

P53a. Jezus reče: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Lk 23,34a

P53b. Nekateri ponudijo Jezusu pijačo, a On jo zavrne. Mt 27,34; Mk 15,23

P53c. Žrebanje za oblačila. Mt 27,35–36; Mk 15,24; Lk 23,34b; Jn 19,23–24

P54a. Jezus je rekel: »Žena, tukaj je tvoj sin … Tukaj je tvoja mati.« Jn 19,25–27

P54b. Drugi pa so rekli: »Druge je rešil; naj reši sam sebe …«. Mt 27,40–43; Mk 15,29–30; Lk 23,35a

P54c. Tudi duhovniki se posmehujejo Jezusu. Mk 15,31–32; Lk 23,35b

P54d. Vojaki se posmehujejo Jezusu na križu. Lk 23,36–37

P54e.1 Tat na levi strani Jezusa žali. Mt 27,44; Lk 23,39

P54.e.2 Desni razbojnik brani Jezusa. Lk 23,40–43a

P54.e.3 Jezus reče: »…danes boš z menoj v raju«. Lk 23,43b

P54.f. Jezus reče: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«. Mt 27,45–47; Mk 34–36

P54.g. Jezus reče: »Žejen sem.« Jn 19,28–29. Drugič mu ponudijo pijačo iz gobice. Mt 27,48

P54.h Nekateri čakajo, da bi videli, ali pride Elija. Mt 27,49

P54.i. Temota od približno šeste ure do devete ure. Mk 15,33; Lk 23,44–45a

P55a. Jezus reče: »Izpolnjeno je.« Jn 19,30

P55b. Tik pred smrtjo Jezus reče: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« Lk 23,46a

P56a. Jezus umre. Mt 27,50; Mk 15,37; Lk 23,46b

P56b. V tistem trenutku se je zavesa v templju raztrgala na dvoje. Mt 27,51a; Mk 15,38–39; Lk 23,45b (tudi Thallus, leto 52 n. št.)

P56c. Prišlo je do potresa, grobovi so se odprli in pojavili so se mrtvi. Mt 27,51b–53.

P57a. Vojaki so zlomili noge tatovom, Jezusu pa ne. Jn 19,31–37

P57b. Stotnik reče, da je bil to zagotovo pravičen človek. Lk 23,47–49

P57c. Stotnik reče: »To je bil Božji Sin!« Mt 27,54; Mk 15,39

P57d. Gledalo je veliko žensk. Mt 27,55–56

P58. Ko se je mračilo, je Jožef iz Arimateje prosil Pilata za Jezusovo telo. Mt 27,57–58; Jn 19,38

P59a. V grobu Jožefa iz Arimateje sta Jožef in Nikodem pokopala Kristusovo telo, grobnico pa so zaprli s kamnom. Mt 27,59–61; Mk 15,42–47; Lk 23,50–54; Jn 19,39–42

P59b. Pred soboto ženske naberejo dišavna olja. Lk 23,55–56

P59c. Pilat odobri, da grob varujejo vojaki. Mt 27,62–65

P60. Grob so zapečatili in pred njim postavili stražo. Mt 27,66

V: Katere so bile v evangelijih ključne predpostavke za uskladitev dogodkov v pasijonskem tednu?

O: Če bi uporabili te predpostavke, bi morali biti sposobni sestaviti zelo podobno usklajeno pripoved o Jezusovem trpljenju.

a) Jezus je zapustil Jeruzalem več kot eno noč.

b) Jezus je vsaj dvakrat izgnal menjalce denarja.

c) Jezus je preklel figovo drevo dan pred tem, ko je usahnilo, in tudi naslednji dan.

d) Vse v evangelijih je v kronološkem zaporedju za Pasijonski teden, razen Mateja 26,6–13; Marka 14,3–9; Luka 22,46; Luka 22,54–62 in Luka 23,38.

V: Ali je Jezus v Mt 21,1–3; Mk 11,4–7; Lk 19,30 in Jn 12,13–15 jahal oslička ali osla?

O: To ni pravi odgovor: Nekateri so se spraševali, ali je šlo za eno ali dve živali, saj grška beseda kai lahko pomeni »in« ali »tudi/namreč«. Hebrejska beseda v Zahariju 9,9 prav tako pomeni bodisi »in« bodisi »ali«. Več o tem si preberite pri Arndtu v knjigi Bible Difficulties and Seeming Contradictions, str. 180. Vendar, kot kaže naslednji del, sta bili res dve živali.

Odgovor: Bili sta dve živali, saj v opisu slavnostnega vstopa v Mateju 21,4–7 piše, da sta bili tam tako mati kot žrebe. Osliček je moral biti precej mlad, saj ga še nikoli prej niso jahali. Očitno niso ločili matere od oslička, ampak so s seboj pripeljali tudi mater. Z naravnega vidika bi ljudje to storili, da bi pomirili mlado žival. Če je bil z materjo in mati ni bila zaskrbljena, ker so oslička jahali, potem tudi osliček ne bi bil zaskrbljen. Kakšen boljši način je za vodenje mlade, nervozne živali, kot da ji pustijo, da sledi materi?

Tudi zunaj Svetega pisma Justini Martir (ki je pisal okoli let 138–165 n. št.) v svojem delu »Dialog z Judom Trifonom«, poglavje 53 (ANF, zvezek 1, str. 222), omenja, da so oslico vzeli s seboj skupaj z mladičem.

V: Ali je Jezus v Mt 21,12–13, Mk 11,11–17 in Lk 19,37–46 izgnal menjalce denarja v nedeljo ali v ponedeljek?

O: Matej 21,12–13 in Luka 19,37–46 ne navajata, ali je Jezus izgnal menjalce denarja isti dan kot je bil slavnostni vstop (nedelja) ali naslednji dan. Vendar pa Marko 11,11–17 kaže, da je bilo to naslednji dan.

V: V Mt 21,12–13, Mk 11,12–19 in Lk 19,43–48, ko je Jezus očistil tempelj, kako je lahko Jezus tu prevrnil mize menjalcev denarja, saj je to storil že na začetku svojega delovanja v Jn 2,13–19?

O: Ker je bilo dve očistitvi templja. Jezus je to storil dvakrat, ker se njegovo mnenje o tej trgovini v templju ni spremenilo. Predstavljajte si, da bi Jezus na začetku svojega delovanja prevrnil mize, si izdelal bič in izgnal menjalce denarja. Nato si predstavljajte, da bi Jezus ob koncu svojega delovanja naletel na isto situacijo in rekel: »To je v redu«, ali pa bi molče mimo šel tisto, čemur se je prej aktivno upiral. Ne, proti koncu svojega delovanja je Jezus imel podoben odziv na v bistvu isto situacijo, kot jo je doživel na začetku svojega delovanja.

V resnici ni bilo le ene, ampak tri stvari, ki so bile narobe pri menjalcih denarja v templju.

1. Niso bili Božji služabniki, pa so kljub temu v Božjem templju služili denar.

2. Čeprav so ljudje morda prišli z namenom čaščenja, so morali začeti razmišljati o barterju in drugih finančnih skrbeh v zvezi s »plačevanjem za čaščenje Boga«.

3. Poleg tega so ljudem kradli, saj so zaračunavali zelo visoke cene. Na primer, ljudem niso dovolili, da bi za nakup teh živali uporabili običajni denar. Denar so morali zamenjati za posebne templjske kovance, ki so se uporabljali za nakup živali.

V: Ali je Jezus v Mt 21,12–19 preklel figovo drevo dan po tem, ko je očistil tempelj, ali pa pred tem, kot se zdi, da nakazuje Mk 11,12–14, 20–24?

O: Jezus je preklel figovo drevo, potem ko je izgnal menjalce denarja, kot piše pri Mateju. Marko ne navaja toliko podrobnosti, vendar tudi on pravi: »Naslednji dan«, kar kaže, da se je to zgodilo pozneje.

V: Ali v Mt 22,37 in Mk 12,29–30 spoštovanje največje zapovedi prinaša enotnost svetovnih religij, kot trdijo nekateri pripadniki gibanja New Age?

O: Ne. Najprej gre za dve zapovedi, ne za eno. Drugič, prva zapoved, da ljubimo Boga z vsem srcem, je večja od druge zapovedi, da ljubimo bližnjega kakor samega sebe. V nasprotju s tem, kar verjamejo pripadniki gibanja New Age, vse religije NE vodijo k Bogu. Na sodnem dnevu bo Jezus rekel ljudem, ki so trdili, da mu sledijo, a tega niso počeli: »Nikoli vas nisem poznal; odstopite od mene, vi, ki delate brezbožnost!« Gotovo ne želite, da bi vam Jezus rekel: »Odstopite od mene.«

V: V Mt 24–25 in Mk 13,5–30, kdaj se bodo te stvari izpolnile?

O: Te se izpolnjujejo v daljšem časovnem obdobju. V Mt 24,2 je bil tempelj uničen leta 70 n. št. Drugi deli čakajo na Jezusovo drugo prihod. Dogodki konca časov so »neizbežni«, kar pomeni, da nič ne kaže, da bi se zgodili v bližnji prihodnosti, vendar se lahko zgodijo kadarkoli.

V: V Mt 24,6 in Mk 13,7; Justin Mučenik v »Dialogu s Tryfonom, Judom« 35,3 piše, da obstaja izrek, pripisan Jezusu, da »bodo izbruhnili nemiri in spori«, ki ga v evangelijih ni, je pa zapisano v sirskem besedilu »Didache« (6, 5) in v Klementovih pridigah (2, 17 in 16, 21), pa tudi v koptskem Evangeliju po Tomažu (16). Ti viri pa so med seboj ločeni in med seboj nepovezani. Kako lahko to pojasnimo?

O: Jezus je v Mateju 24,6 in Marku 13,7 rekel, da bodo vojne in govorice o vojnah; v Luku 21,9 pa o vojnah in revolucijah. Didache je zgodnjekrščansko delo, ki je to bodisi parafraziralo bodisi vsebovalo Jezusovo izjavo, ki je ni v štirih evangelijih (Janez 20,30–31; 21,25). Klementove pridige so ebionitske, ne krščanske. Vendar so ebioniti brali evangelije in verjetno tudi Didache, zato bi to lahko prevzeli od tam. Gnostični Tomažev evangelij ni bil znan, preden je Hipolit v letih 222–235/236 n. št. napisal kritiko zoper njega, in vsebuje vse vrste izmišljenih izjav.

Torej, če povzamem, ne pripisujem nobenega pomena »ponaredkom« Klementovih pridig ali Evangelija po Tomažu. Vendar pa nam Janez tudi pravi, da je Jezus storil in rekel stvari, ki niso zapisane v štirih evangelijih. Morda je v Didache in v »Dialogu s Tryfonom, Judom« ena od teh stvari, ali pa je Didache le parafrazirala tisto, kar je bilo tudi v štirih evangelijih.

V: Zakaj bo v Mt 24,19 in Mk 13,17 tako težko za nosečnice in doječe matere?

A: Za to bi lahko obstajala dva razloga. Prvič, hitenje na težki poti je še posebej naporno za nosečnice in ženske z dojenčki. Pozimi v Palestini je vreme hladnejše, a ne izjemno mrzlo. Vendar pa reke prestopajo bregove in jih je težko prečkati.

Drugič, za matere, ki so bile ujete, bi bilo lahko strašno, saj bi se spraševale, kaj se bo zgodilo z majhnimi otroki ali nerojenimi otroki.

V: Kako je v Mt 24,24 in Mk 13,22 mogoče, da se zavedejo celo izbranci?

O: Izbranci niso verniki. Izbranci so namreč vsi tisti, ki bodo verniki. Seveda, če dojenček umre in gre v nebesa, bo tudi on ali ona v nebesih vernik.

Ti verzi pravijo, da se lahko izbranci zavedejo, vendar ne pravijo, da so zavedeni za vedno. Osebno sem poznal nekoga, za katerega sem verjel, da je pravi kristjan, ki se je nato pridružil mormonski cerkvi, kmalu zatem pa je zapustil mormonizem in se vrnil h krščanstvu.

V: Ali je Jezus v Mt 24,28 govoril o »mrtvem truplu« ali pa je šlo le za truplo, živo ali mrtvo, kot pravi grški izvirnik v Lk 17,37?

O: Ni dokazov, da bi kateri koli od piscev natančno citiral vse, kar je Jezus rekel; pogosto so besedilo parafrazirali. Morda Jezus ni uporabil nobene od grških besed, če je, kar je verjetno, to govoril v aramejščini.

V: Ali bo v Mt 24,29 Jezus prišel takoj po Veliki stiski ali pa bo prišlo do »časa poganov«, kot nakazuje Lk 21,24.27?

O: Oboje. Velika stiska zaključi čas poganov.

V: Ali so v Mt 24,30–31 in Mk 13,26–27 izbranci zbrani pred Kristusovim povratkom v oblakih v veliki slavi ali šele po njem?

O: Čeprav je Kristusov prihod v obeh odlomkih omenjen najprej, noben odlomek ne določa vrstnega reda.

V: Kaj se bo zgodilo v Mt 24,34 in Mk 13,30, preden ta generacija umre?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Jezus je to izrekel okoli leta 33 n. št. V hebrejskem mišljenju se je generacija štela za 40 let. Križanje, vstajenje in vnebovzetje Kristusa naj bi se zgodila zelo kmalu, uničenje templja pa naj bi se zgodilo leta 70 n. št., kar je bilo ravno v okviru 40 let. To stališče zagovarjajo kristjani, ki pripadajo gibanju » « (delni preteristi). Težava pa je v tem, da je Jezus rekel »vse te stvari«, kar vključuje tudi preroštva o njegovem drugem prihodu.

Odgovor: Verjetno je šlo za napako pisarja, saj se grški besedi za »rod« in »generacijo« razlikujeta le po enem soglasniku. Jezus je hotel reči, da judovski rod ne bo izginil, dokler ne pride Kristus ponovno.

V: Kdaj naj bi kristjani v Mt 24,42 in Mk 13,35–37 začeli paziti na znamenja Kristusovega povratka?

O: Jezus jim je zapovedal, naj pazijo takoj. Zato bi morala cerkev paziti že 2000 let. Ta koncept, imenovan »neposredna vrnitev Kristusa«, da moramo vedno paziti, ker ne poznamo dneva niti ure, nam je Bog dal, da bi bili vestni v Gospodovi besedi.

V: Zakaj se Mt 26,6–13, Mk 14,1–11 in Jn 12,1–11 znatno razlikujejo od Lk 7,36–50 v zvezi z maziljenjem Jezusa z oljem?

O: Lk 7,36–50 opisuje drug dogodek. Natančneje, Luka opisuje maziljenje Jezusovih nog s strani grešne ženske v hiši farizeja, takoj potem, ko so učenci Janeza Krstnika vprašali, kdaj bo Jezus razkril, da je Mesija. Drugi trije odlomki opisujejo maziljenje Marije Magdalene v hiši ozdravljenega gobavca, v prisotnosti Lazarja, tik pred pasho.

Med prvimi, ki so odgovorili na to vprašanje, je bil Avguštin iz Hipona (354–430 n. št.) v svoji knjigi »Harmonija evangelijev«, 2. knjiga, poglavje 79:154 (NPNF1, zvezek 6, str. 173–164).

V: Kdo točno je bila tista ženska, ki je Jezusu izlila mazilo? Matej namreč pravi (Mt 26,7–): »Pristopila je k njemu ženska z alabastrno posodico zelo dragocenega mazila in ga izlila na njegovo glavo, ko je sedel za mizo«, medtem ko Luka (Lk 7,37) pravi: »In glej, neka ženska v mestu, ki je bila grešnica, ko je izvedela, da Jezus sedi pri mizi v hiši farizeja, je prinesla alabastrno posodico z mazilom«, Janez pa pravi: »(To je bila tista Marija, ki je Gospoda mazila z mazilom in mu brisala noge s svojimi lasmi, katere brat Lazar je bil bolan.)« (Jn 11,2), »Tedaj je Marija vzela funt dragocenega nardovega mazila, mazila Jezusove noge in mu jih obrisala z lasmi« (Jn 12,3).

O: Vsi ti zapisi se nanašajo na Marijo; Marija, sestra Marthe, je verjetno ista oseba kot Marija Magdalena, čeprav to ni gotovo.

V: Zakaj v Mt 26,6–13 piše, da so Jezusu mazili glavo, medtem ko v Jn 12,1–11 piše, da so mu mazili noge?

O: Marija Magdalena je najprej mazilila eno, nato pa drugo.

V: Ali je Marija v Mk 14,1 pomazila Jezusa dva dni pred pasho ali šest dni pred njo, kot piše v Jn 12,1?

O: Oboje. Ta dogodek se je očitno zgodil 8. dne meseca nisan, kar je dva dni pred začetkom štiridnevnega praznovanja pashe, ki se je končalo s pashalno večerjo, kot kaže 2. Mojzesova knjiga 12,1–11.

V: Pri opisovanju dogodka zadnje večerje v Luku, pa tudi v Pavlovem pismu Korinčanom 11,24, Jezus pravi: »To delajte v moj spomin«. Toda isti izraz se ne pojavi niti pri Marku (Mr 14,22) niti pri Mateju (Mt 26,26), ampak tam piše le: »Vzemite, jejte: to je moje telo«. Zakaj?

O: Avtorji evangelijev niso zapisali vseh podrobnosti; tega tudi niso bili dolžni storiti.

V: Zakaj v evangelijih najdemo štiri različne zgodbe o Gospodovi večerji? Ali je to posledica cerkvenih razmišljanj in liturgijskega življenja?

O: Ne. Zadnja večerja je bila ključni del Jezusovega življenja in služenja učencem. Bilo bi precej presenetljivo, če je noben od štirih avtorjev ne bi omenil. Nisem prepričan, kaj bi cerkvene meditacije imele s tem kaj opraviti. Cerkveno liturgijsko življenje, tj. uradne liturgije, redovi itd., se je pojavilo šele stoletja po evangelijih in naših obstoječih rokopisih le-teh.

Kdaj so se pojavili menihi in puščavniki?

Čeprav Jud Filon pravi, da so v njegovem času (pred letom 50 n. št.) v Egiptu živeli poganski puščavniki, so bili prvi krščanski puščavniki Pavel Puščavnik in drugi, ki so med Decijevim preganjanjem v letih 250–251 n. št. pobegnili v puščavo. Antonij je bil znan puščavnik, ki je živel v letih 270–356 n. št. Kasneje so nauki Atanazija, Hilarija, Ambroža Milanskega, Janeza Kasijana in drugih pripomogli k širjenju samostanov (za moške) in opatij (za ženske).

Kdaj so bili prepisani najstarejši ohranjeni rokopisi evangelijev?

p52 je odrezek, na katerem je na eni strani Janez 18,31–33, na drugi pa Janez 18,37f–38. Napisan je bil pred letom 138 n. št.

p66 (okoli 125–175 n. št.) vsebuje 92 % Janezovega evangelija

p75 (175–225 n. št.) vsebuje 1.166 verzov iz Lukovega in Janezovega evangelija

p45 (200–225 n. št.) vsebuje 833 verzov štirih evangelijev ter Apostolske zgodbe.

Poleg svetopisemskih rokopisov so tudi zgodnjekrščanska dela sama citirala 87 % verzov iz evangelijev pred letom 325 n. št.

Kateri zgodnji kristjani so pisali o Gospodovi večerji pred letom 250 n. št.?

Pred Decijevim preganjanjem so o Gospodovi večerji pisali naslednji zgodnji kristjani.

Ignacij Antiohijski (-107/116 n. št.) »Zato pazite, da imate le eno evharistijo. Ker je eno meso našega Gospoda Jezusa Kristusa in en kelih, ki [izraža] enotnost Njegove krvi; en oltar; kakor je en škof, skupaj s presbiterijem in diakoni, moji sotrpini; da boste tako, karkoli storite, storili v skladu z [voljo] Boga.« Pismo Ignacija Filadelfijcem [grško] poglavje 4, str. 81

Didache (=Učenje dvanajstih apostolov) (okoli 60–120 n. št.) zvezek 7, poglavji 9–10, str. 379–380 obravnava sprejemanje Gospodove večerje. Vendar jo na dveh mestih imenuje »zahvalni dan«, nikoli pa je ne imenuje evharistija.

Justin Mučenik (okoli leta 150 n. št.) v Prvi apologiji Justina Mučenika, poglavje 65, str. 185, pojasnjuje, kako so sprejemali Gospodovo večerjo.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) v fragmentu 37, str. 574, pravi: »…da bi pokazal to žrtev, tako kruh kot Kristusovo telo in kelih kot Kristusovo kri, da bi tisti, ki prejemajo te prototipe [antitopon], dosegli odpuščanje grehov in večno življenje.«

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) opisuje, kako je Jezus praznoval Zadnjo večerjo. Stromata, knjiga 1, poglavje 10, str. 310 (in drugje).

Tertulijan (198–220 n. št.): »To [Cerkev] zapečati z vodo (ali krstom), oblači s Svetim Duhom, nahrani z evharistijo, razveseli z mučeništvom, in proti takšni disciplini, ki jo tako ohranja, ne dopušča nobenega nasprotnika.« Predpis proti heretikom, poglavje 36, str. 261 (in drugje)

Hipolit iz Portusa (222–235/236 n. št.) omenja zakramentalno hrano v Komentarju k Prvi knjigi Mojzesovi 49,12–15, str. 168.

Origen (225–253/254 n. št.) pravi, da je evharistični kruh simbol hvaležnosti Bogu. Origen, Proti Celsusu, knjiga 8, poglavje 58, str. 661

V: Ali je bila v Mt 26,17, Mk 14,12, Lk 22,1 in Jn 13,1–2 zadnja večerja v petek zvečer ali v četrtek zvečer?

O: Potekala je v četrtek zvečer.

Praznovanje nekvašenega kruha je trajalo en teden (4. Mojzesova knjiga 28:17; 5. Mojzesova knjiga 16:3)

Pasha je bila v petek zvečer po sončnem zahodu. Bila je štirinajsti dan prvega meseca v skladu z 2. Mojzesovo knjigo 12:1, 6–8; 3. Mojzesovo knjigo 23:5; 4. Mojzesovo knjigo 9:5; 28:16. To pomeni od sončnega zahoda v petek zvečer do sončnega zahoda v soboto zvečer.

Judje (in tudi učenci) so se pripravili na Pasho in zaklali pashalno jagnje na prvi dan praznika nekvašenega kruha, ki je bil četrtek (Matej 26:17; Marko 14:12; Luka 22:7).

Ker je bil Jezus križan v petek podnevi, so Judje zato želeli, da bi njegovo telo sneli s križa še pred začetkom sobote.

Janez 19:14 o križanju pravi: »Bil je dan priprave (paraskeue) na pasho.« Dan priprave na pasho traja od sončnega zahoda v četrtek zvečer do sončnega zahoda v petek zvečer, tj. vključuje večino petka. Kot stranska opomba: sodobna grška beseda za petek je paraskeue. Tertulijan (198–220 n. št.) je v delu *De Corona*, poglavje 3, str. 94, razpravljal o tem, kako so zgodnji kristjani praznovali Gospodovo večerjo.

Za več informacij o tem, zakaj je bil Jezus križan v petek, glej When Critics Ask, str. 343–344, 375, Hard Sayings of the Bible, str. 448–449, in Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 375–376.

Glede tega, da je bila pashalna večerja en dan prej kot običajno, in sicer v četrtek zvečer, glej knjigo *Hard Sayings of the Bible*, str. 448–449.

V: Vsa štiri evangelija se strinjajo, da je bila Zadnja večerja v četrtek zvečer in da je bil Jezus križan v petek. Vendar se ne strinjajo glede tega, ali je bila Zadnja večerja pashalna večerja. Kaj menite? Je bila to pashalna večerja ali običajna večerja?

O: Glede na naravo razprave to ni bila navadna večerja. Bila je pasha, ki so jo praznovali en dan prej. Najprej nekaj ozadja, nato pa razlog.

Praznovanje nekvašenega kruha je trajalo en teden (4. Mojzesova knjiga 28:17; 5. Mojzesova knjiga 16:3)

Pasha je bila v petek zvečer po sončnem zahodu. Bila je štirinajsti dan prvega meseca v skladu z 2. Mojzesovo knjigo 12:1,6–8; 3. Mojzesovo knjigo 23:5; 4. Mojzesovo knjigo 9:5; 28:16. To pomeni od sončnega zahoda v petek zvečer do sončnega zahoda v soboto zvečer. Nekateri, na primer eseni, so jo sicer praznovali v četrtek zvečer. Jezus si je resnično želel praznovati pasho s svojimi učenci pred svojim trpljenjem (Luka 22:15). Niso jo praznovali ob običajnem času, ker bi bil Jezus sicer zaseden z drugimi opravili.

V: Ali je bil Jezus v evangelijih križan v četrtek, petek ali soboto?

O: Špekulacije segajo od srede do sobote. Na kratko: sreda in sobota ne bi ustrezali. Petek se ujema z ostalo kronologijo, vendar bi ustrezal tudi četrtek. Vendar pa zgodnji kristjani trdijo, da je bilo v petek, z izjemo Origena, ki je trdil, da je bilo bodisi takrat bodisi dan prej.

Justin Mučenik (151–155 n. št.): Jezus je bil križan dan pred soboto [petek] in vstal dan po soboti [nedelja]. Prva apologia Justina Mučenika, poglavje 67, str. 186

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) »Na šesti dan [tj. petek], … Tudi na ta dan zaradi trpljenja Gospoda Jezusa Kristusa opravljamo bodisi » « molitev Bogu bodisi postimo. Na sedmi dan…« O stvarjenju sveta, str. 341

Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) razpravlja o četrtem dnevu in o tem, da je Jezus za nas trpel na šesti dan [petek]. Nato pravi: »Gospodov dan pa praznujemo kot dan veselja, ker je na njem vstal od mrtvih, in na ta dan smo sprejeli običaj, da se niti ne poklonimo.« Kanonično pismo, kanon 15, str. 278

Origen (225–254 n. št.): »Tisti, o katerem so govorili preroki, pa tudi drugim poganskim narodom, da je tisti, ki je bil včeraj ali predvčerajšnjim križan, prostovoljno prestal to smrt v imenu človeškega rodu,« Origen, Proti Celsusu, knjiga 1, poglavje 31, str. 409.

Vendar pa med približno 80 pisci po Svetem pismu in pred Nicejskim koncilom trije pisci z enim stališčem niso ravno veliko. Glej prejšnje vprašanje za razpravo.

V: Ali je bil Jezus v Mt 12,40 v grobu tri dni in tri noči, ali je vstal tretji dan v Mk 8,31, ali po treh dneh v Mk 14,58, ali v treh dneh v Jn 2,19, ali pa tretji dan pride danes v Lk 24,21?

O: »Po treh dneh« je bil v Svetem pismu znan hebrejski izraz, ki je pomenil del ali celotnih tri dni.

Dan in noč se štejeta kot en sam del. Rabbi Eleazar ben Azariah (1. stoletje n. št. ali okoli leta 100 n. št.) pravi: »Dan in noč sta onah [časovni odsek], del onah pa je enak celoti« (Mišna, Jeruzalemski Talmud: Šabat, poglavje IX, odstavek 3, Babilonski Talmud: Pesahim 4a)

Del dneva se šteje kot cel dan. Poleg prejšnjega citata je o tem z drugimi razpravljal tudi rabin Simeon ben Gamaliel. »In kako dolga je celotna 'onah'? – Rabin Simeon ben Gamaliel je pojasnil: Noč in pol dneva. A ali zahtevamo, da je 'onah' tako dolga? Ali ni [takšna zahteva] precej v nasprotju s temle: Če so bili nekomu nečisti stiskalniki za vino ali olje in si je želel pripraviti vino oziroma olje v čistih pogojih, kako naj ravna? Oplakne deske, veje in korita;« Babilonski Talmud, traktat Niddah, folio 65a

Nekateri so poskušali trditi, da se »onah« nanaša le na dni nečistosti ženske, vendar prejšnji citat kaže, da je »onah« splošno časovno obdobje.

Danes včasih uporabljamo vključujoče časovno obdobje. http://www.apologeticspress.org/apcontent.aspx?category=6&article=756 navaja, da se tudi danes, če se nekdo ponoči prijavi v hotel in ga ne zapusti do časa odjave, zaračuna dva polna dneva.

Bibličen primer je uporaba 3. Mojzesove knjige 12:2–3. Tam piše, da je bilo treba judovske dečke obrezati na osmi dan. Torej, če se je judovski deček rodil v ponedeljek ob , kdaj naj bi bil obrezan? Obrezan naj bi bil v ponedeljek teden dni kasneje. Kaj pa, če bi se rodil v ponedeljek ob 23:59? Še vedno bi bil obrezan v ponedeljek teden kasneje. To je vključujoče štetje časa.

Tukaj je še devet drugih primerov vključujočega štetja časa iz Svetega pisma.

1. V 1. Mojzesovi knjigi 42,17 je Jožef svoje brate zaprl za tri dni. V 18. verzu pa je deset od njih izpustil tretji dan.

2. Rehoboam je v 2. Kroniki 10,5 rekel ljudem: »Pridite nazaj k meni čez tri dni.« Vendar so se ljudje v 2. Kroniki 10,12 vrnili »Pridite nazaj k meni tretji dan.«

3. V 1. knjigi Samuelove 30,12 je bolan egipčanski suženj povedal Davidu, da tri dni in tri noči ni jedel hrane niti pil vode. Vendar pa človek v puščavi brez vode ne more preživeti 72 ur. Nedvomno je suženj mislil del treh dni.

4. V Esteri 4:16 Estera prosi, naj se zanjo postijo »tri dni, noč in dan«, in da bo tudi sama storila enako. Vendar pa Estera 5:1 pravi, da se je »tretji dan« zgodilo, da je Estera priredila gostijo, torej gre za enakovreden časovni obdobje.

5. Matej 27,62b–63a: »in so rekli: Gospod, spomnili smo se, da je tisti slepar, ko je še živel, rekel: Čez tri dni bom vstal. Zato odredi, naj se grob zavaruje do tretjega dne.«

6. Ko se nanaša na Kristusovo smrt in vstajenje, je Jezus sam v Mateju 12,40 rekel: »tri dni in tri noči«, v Marku 8,31 pravi: »tretji dan bo vstal«, v Marku 14,58 pravi: »v treh dneh«, v Janezu 2,19 pravi: »v treh dneh«, v Luku 24,21 pa pravi: »Ta tretji dan je danes«.

7. Torej »tri dni in tri noči« v Mt 12,40 (in verjetno tudi v Jona 1,17) ustreza »tretji dan« v Mateju 16,21; 17,23; 20,19 in Lk 13,32. Ustrezajo tudi besedam »Ali je danes tretji dan?« v Luku 24,21.

8. Vendar pa številka tri tukaj nima nič posebnega. Tudi izrazi »sedem dni« in »sedmi dan« so medsebojno zamenljivi. V 1. knjigi kraljev 20,29a piše: »Sedem dni so vojske taborile druga nasproti druge, sedmi dan pa se je začela bitka.«

9. Izraz »štiri dni« v Apostolskih delih 10,30 pomeni dele štirih dni v Apostolskih delih 10,3, 9, 23, 24.

V: Ali je v Lk 22,3–4.7 Satan vstopil v Judasa, ko je šel k velikim duhovnikom, da bi izdal Jezusa, ali pa se je to zgodilo pri zadnji večerji, ko mu je Jezus podal kruh v Jn 13,27?

O: Oboje se je zgodilo. Satan je vstopil v Judasa, ko se je ta odločil, da bo z glavnimi duhovniki govoril o izdaji Jezusa, in Satan je ponovno vstopil v Judasa, ko se je ta vrnil k glavnim duhovnikom, da bi jim povedal, kje bo Jezus.

V: V Mt 26,34; Mk 14,30–71 in Lk 22,34, kolikokrat je Peter zatajil Kristusa in kolikokrat je zapel petelin?

O: Matej 26:34, Luka 22:34 in Janez 13:38 pravijo, da bo Peter trikrat zatajil Jezusa, preden bo petelin zapel (neznano število krat). Marko 14:30 pravi, da bo Peter trikrat zatajil Jezusa, preden bo petelin zapel dvakrat.

1. Prvo zanikanje je v Mateju 26:70, Marku 14:68 in Luku 22:57.

2. Drugo zanikanje je opisano v Mateju 26:72, Marku 14:70 in Luku 22:58.

3. Tretje zanikanje je opisano v Mateju 26:74, Marku 14:71 in Luku 22:60.

Petelin je zapel drugič v Mateju 26,75, Marku 14,72 in Luku 22,60. Sveto pismo ne navaja, ali je petelin zapel obakrat po Petrovem tretjem zanikanju ali pa je zapel enkrat prej, drugič pa po Petrovem tretjem zanikanju. V vsakem primeru to ni pomembno.

V: Zakaj so v Mt 26,40, 42, 44 in Mk 14,27, 40, 41 učenci spali, če jih je Jezus izrecno prosil, naj ne spijo, ampak naj ostanejo budni in molijo zanj?

O: Ne bi smeli spati. Učenci so bili verjetno zelo utrujeni po stresu, ki so ga doživeli na kraju, kjer so vedeli, da voditelji želijo aretirati Jezusa. Verjetno so mislili, da je vrt varen kraj, in v mirnem okolju so bili utrujeni.

Jezus ni dobil niti podpore v obliki njihove skrbi in molitev, ampak le njihovo smrčanje.

V: V Mt 26,69–75; Mk 14,66–72; Lk 22,54–62; Jn 18,15–18, 25–27: kako uskladite ta štiri poročila, zlasti drugo zanikanje?

O: Ni nobenega problema, če se spomnite, da množice običajno niso tihe. Najprej si oglejmo potek dogodkov, nato izločimo tisto, kar ni odgovor, in na koncu podamo odgovor.

Zaporedje dogodkov:

1. Ker je »ta učenec« [Janez] bil znan velikemu duhovniku, je vstopil na dvorišče. Nato je spet odšel ven, spregovoril z dekletom/služabnico/uslužbenko, ki je bila na dolžnosti, in Petra pripeljal skozi vrata. Jn 18,15–16

2. Prva obtožba: Na dvorišču je ena deklica/služabnica/dekla velikega duhovnika, ki je stala pri vratih, pristopila k njemu (Mt), prišla mimo (Mk), pogledala Petra v svetlobi ognja in mu rekla, da je bil z Jezusom. Peter se je grel na dvorišču. Mt 26,69; Mk 14,66–67; Lk 22,54–56; Jn 18,17a

3. Prvo zanikanje: Peter je zanikal Jezusa in rekel: »Ženska, ne poznam ga« (Lk), »Ne vem, o čem govoriš« (Mt) ali »Ne vem in sploh ne razumem , o čem govoriš« (Mr), pred vsemi (Mt). Mt 26,70; Mk 14,68; Lk 22,57; Jn 18,17

4. Drugi krog obtožb: Nato je Peter odšel k vhodu (Mt), in še ena deklica [allu] je rekla množici: »Ta človek je bil z Jezusom iz Nazareta.« (Mt). Petra so obtožili: »Tudi ti si eden izmed njih.« (Lk) Služabnica (Mr), ko je spet zagledala Petra, je rekla množici: »Ta človek je eden izmed njih.« (Mr) Petra so vprašali: »Ali nisi tudi ti eden izmed njegovih učencev?« (Jn) Mt 26,71; Mr 14,69; Lk 22,58a; Jn 18,25a

5. Drugo zanikanje: Peter je s prisego rekel: »Nisem« (Jn), »Človek [anthrope], nisem.« (Lk) »Ne poznam tega človeka!« (Mt), in Jezusa zanikal še drugič. Mt 26,72; Mk 14,70a; Lk 22,58b; Jn 18,25b

6a. Tretji val obtožb: Približno uro kasneje (Lk) so tisti, ki so stali v bližini [majhna množica?], trdili, da je Peter eden izmed njih, in omenili njegov galilejski naglas. Mt 26,73; Mk 14,70b; Lk 22,59

6b Bodisi pred bodisi po 6a je eden od služabnikov velikega duhovnika, sorodnik moža, kateremu je Peter odsekal uho, Petra obtožil, da ga je videl v oljčnem gaju. Jn 18,26

7. Tretje zanikanje: Peter je zaklel in rekel: »Človek, ne vem, o čem govoriš« (Lk), »Ne poznam tega človeka!« (Mt) ali »Ne poznam tega človeka, o katerem govoriš!« (Mr, Jn), in tretjič zanikal Jezusa. Takoj zatem, ko so bili še v hiši, je zapel petelin. Jezus je pogledal Petra (Mt 26,74–75; Mk 14,71–72; Lk 22,60–62; Jn 18,27).

Kaj ni pravi odgovor:

Drugačen vrstni red ni pravi odgovor, saj evangeliji uporabljajo besede, kot so »kasneje«, »po« in »približno uro kasneje«.

Več kot tri zanikanja so sicer teoretično možna, kot je predlagal nekdo, vendar ni prepričljivega razloga, zakaj bi Jezus rekel, da bo Peter trikrat zanikal, če pa je bilo zanikanj več kot trikrat.

Odgovor: (Množica ni molčala)

Po Petrovem prvem zanikanju je malo kasneje druga deklica spregovorila množici o Petru. Dvorišče je bilo znotraj hiše in verjetno ni bilo tako veliko. Bi pričakovali, da bo prva deklica molčala? – skoraj zagotovo ne. Ponovila bi tisto, kar je povedala Petru. Bi pričakovali, da bo množica molčala ob tej resni obtožbi? – zelo malo verjetno. Moški ni obtožil Petra, ampak ga je vprašal, ali je bil z Jezusom. Zato je Peter, čeprav so ga obtožile ženske, odgovoril moškemu.

Podobno, bi pri tretjem zanikanju pričakovali, da bi nekdo spregovoril pred množico, pa nihče v množici ne bi rekel ničesar? Poleg teh dveh izjav so bile verjetno izrečene še druge stvari.

V: Kako je v Mk 14,1 ženska (Marija Magdalena) mazilila Jezusa dva dni pred praznikom Pashe, saj se je to zgodilo šest dni pred pashalno večerjo?

O: Besede »praznik« v prevodu Kralja Jakoba niso v izvirnem grškem besedilu niti v novejših prevodih.

V: Ali je bil Jezus v Mk 15,25 križan v tretji uri ali pa je bil njegov proces v šesti uri, kot pravi Jn 19,14?

O: Najprej dejstvo, ki ni del odgovora, nato pa odgovor.

Dejstvo, ki ni del odgovora: Kot so poudarili Euzebij in drugi, se je grški način zapisovanja številk tri in šest razlikoval le za en črtico, zato je morda šlo za napako pisarja. To ni odgovor, ker naslednji del pokaže, zakaj bi morala biti ta dva časa različna.

Odgovor:

Marko je uporabil judovski dan, ki se je začel ob 6.00 zjutraj, zato je bil Jezus križan okoli 9.00 zjutraj. Janez, ki je pisal predvsem za poganske bralce, je v Janezu 1,39; 4,6; 19,14 uporabil rimski dan, ki se je začel ob polnoči, zato se je sojenje začelo okoli 6.00 zjutraj.

Kot zgodovinsko opombo naj navedemo, da so Rimljani in Grki dan začenjali ob polnoči. Znani astronom Klavdij Ptolemaj (2. stoletje n. št.) je vsak pol dneva začenjal ob polnoči in opoldne, in očitno je prav od tu izvirala oznaka A.M. in P.M., kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, 2. zvezek, str. 619.

V: Skeptik Bart Ehrman pravi, da je bil Jezus v Evangeliju po Marku apokaliptičen (osredotočen na konec časov), v Evangeliju po Janezu pa ne (Jesus, Interrupted, str. 81)

O: Jezus je bil apokaliptičen (govoril je o koncu časov) v treh evangelijih: Mateju 24–25, Marku 13 in Luku 17,20–37. Splošno velja, da je bil Janezov evangelij napisan pozneje kot ostali evangeliji. Janezovo evangelij je približno enako dolgo kot ostala evangelija. Podaja veliko podrobnosti o govorih, ki jih v drugih evangelijih ni, vendar očitno ni videl potrebe, da bi ponavljal tisto, kar so druga evangelija že precej jasno pojasnila. Seveda knjiga z največ apokaliptičnega gradiva v Svetem pismu ni evangelij, ampak knjiga Razodetje, ki jo je zapisal Janez.

V: V Mt 26,14–16; Mk 14,43–45; Lk 22,1–6 in Jn 18,2 Ehrman meni, da to, da je Juda Judom povedal, kje je Jezus, ni bilo preveč pomembno; raje je Juda Judom povedal, da se Jezus šteje za kralja Judov, in to so lahko izkoristili, da so Rimljane prepričali, naj ga usmrtijo. Priznava, da je to »nekoliko nenavadna razlaga«. [Kaj pa slavnostni vstop?] (Jesus, Interrupted, str. 170–171)

O: On je edina oseba, o kateri sem slišal, da ima to nenavadno razlago. Ehrman pravi, da bi judovski voditelji lahko sledili Jezusu in ga prijeli, vendar niso imeli dovolj trdne obtožbe, da bi Rimljani lahko izrekli obsodbo. Torej Ehrman v bistvu pravi, da je bilo za judovske voditelje pomembno: a) dokazati, da je trdil, da je kralj, in b) biti sposobni prijeti Jezusa, ko ga množica ni mogla zaščititi. In kako bi bila trditev Judasa, da je Jezus to rekel, sama po sebi verodostojno pričevanje?

Kaj pa palmove veje in slavnostni vstop? To bi jim že dalo razlog za obtožbo, ki bi jo lahko vložili. Kar zadeva sledenje Jezusu, ko je vsako noč izginjal med svojimi privrženci, bi potrebovali vohuna, nekoga, ki bi se vmešal med privržence in jim poročal. Judovski voditelji so imeli vohuna: Judasa.

V: Ali je Jezus v Mt 26,26–29 in Mk 14,22–23 pri zadnji večerji dejansko jedel kruh in pil iz keliha?

O: Da, Jezus je jedel z njimi, kot piše v Lk 22,15–16. Učencem bi se zdelo zelo čudno, če bi oni jedli poln obrok, Jezus pa ne bi ničesar.

V: Kaj točno je Jezus rekel med zadnjo večerjo v Mt 26,26–29, Mk 14,17–26, Lk 22,15–38, Jn 13,3–29 in 1 Kor 11,24–25?

O: Nobeno poročilo ne trdi, da gre za dobesedni opis.

Tukaj je tisto, kar lahko vidimo.

Pred večerjo

Je Jezus umil noge svojim učencem in govoril o služenju (Jn 13,3–20).

Prva izjava

»Zelo sem si želel jesti to pasho z vami pred svojim trpljenjem. Kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler se ne izpolni v Božjem kraljestvu.« (Luka 22,15–16) To bi lahko bilo izrečeno tudi tik pred ali po peti izjavi.

Druga izjava

»Resnično vam pravim: eden izmed vas me bo izdal.« (Matej 26,21)

»Resnično vam pravim: eden izmed vas, ki z menoj jé, me bo izdal.« (Marko 14,18b)

»Resnično, resnično, pravim vam: eden izmed vas me bo izdal.« (Janez 13,21b)

Tretja izjava

»Tisti, ki je z menoj pomakal roko v skledo, me bo izdal…« (Matej 26,23–24)

»To je eden izmed Dvanajstih – tisti, ki z menoj pomoča roko v skledo. Sin človekov bo odšel, kakor je o njem napisano, toda gorje tistemu človeku, pre , ki ga izda! Bolje bi bilo zanj, če se ne bi rodil.« (Marko 14,20b–21)

Jezus je odgovoril: »Tisti je, komur bom dal ta košček, potem ko ga bom namočil.« (Janez 13,26a)

Četrta izjava

»Ti si to sam rekel.« (Matej 26,25)

Peta izjava

»Kar nameravaš storiti, stori hitro.« (Janez 13,27f)

Šesta izjava

»Vzemite to in si to razdelite med seboj. Kajti povem vam, da od zdaj naprej ne bom pil sadja trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« (Luka 22,17b–18)

Sedma izjava

»Vzemite in jejte; to je moje telo.« (Matej 26,26)

»Vzemite to; to je moje telo« (Marko 14,22).

»To je moje telo, ki se daje za vas; to delajte v moj spomin.« (Luka 22,19b)

»To je moje telo, ki je za vas; to delajte v moj spomin.« (1 Korinčanom 11,24)

Molitev

Zahvalil se je za kelih (Matej 26,27)

Osma izjava

»Pijte vsi iz njega. To je moja kri zaveze, ki se izliva za mnoge v odpuščanje grehov. Povem vam: od zdaj naprej ne bom več pil tega sadja trte, dokler ne bom tisti dan spet pil z vami v kraljestvu svojega Očeta.« (Matej 26,27b–29)

»To je moja kri zaveze, ki se izliva za mnoge. Resnično vam pravim: od zdaj naprej ne bom več pil sadeža trte, dokler ne bo tisti dan, ko ga bom spet pil v Božjem kraljestvu.« (Marko 14,24b–25)

»Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se izliva za vas. Glejte! Roka tistega, ki me izdaja, je z mojo na mizi. Resnično, Sin človekov bo odšel, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, ki ga izdaja.« (Luka 22,20b–22)

»Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, vsakič, ko ga pijete, v moj spomin.« (1 Korinčanom 11,25b)

Spor o tem, kdo je največji (Luka 22,25–31)

Napoved Petru, da bo petelin zapel, ko bo Peter trikrat zanikal (Luka 22,34)

Razprava o denarnici in mečih (Luka 22,35–38)

Pevanje hvalnice (Matej 26:30; Marko 14:26)

Citati iz Svetega pisma so vzeti iz BSB.

V: V Mt 26,26–28; Mk 14,22–24; Lk 22,19–21; 1 Kor 11,23–26 je nek skeptik trdil, da je bila Zadnja večerja, kot jo opisuje Sveto pismo, popolnoma izmišljena, saj so Judje zaničevali idejo o sprejemanju »telesa in krvi«, zato bi to vedel ne le Jezus, ampak bi bili tudi njegovi učenci in drugi Judje ogorčeni nad tem obredom ter zavrnili njegovo učenje. Ali je v tej trditvi kaj resnice?

O: Ne, še nikoli nisem slišal trditve, da bi bila Zadnja večerja izmišljena. Vendar pa si to poglejmo.

Če bi bili vsi Judje ogorčeni, kaj pa potem Pavel, nekdanji farizej? Prvič, kot kristjan ni bil ogorčen, poleg tega pa je to še naprej poučeval druge, vključno z Judi.

Ob pashi so kri jagnjeta namazali na vratni prag, zato so Judje dobro poznali krvne žrtvovanja in žrtvovanje jagnjet.

Janez Krstnik je v Evangeliju po Janezu 1,29 Jezusa res imenoval Božje Jagnje, ki odvzema grehe sveta.

To zveni kot inovativna obtožba iz 20. stoletja brez zgodovinskega konteksta. Najprej bi morali v Talmudu, poznejših judovskih spisih, zgodnjih in poznejših krščanskih spisih, rimskih spisih ali kje drugje najti vsaj nekaj dokazov, da so Judje to zavrnili, da kristjani tega niso prakticirali itd. Nekdo bi lahko trdil, da je Jezus v resnici prišel iz Nove Zelandije, a bi mu ljudje verjeli, če ne bi predložil nobenih dejanskih dokazov?

Kakorkoli že, tukaj je dokaz izven Svetega pisma, da se je zadnja večerja dejansko izvajala. Tisoči zgodnjih kristjanov so umrli zaradi svoje vere. Obtoženi so bili, da so ateisti (ker niso verjeli v rimske bogove) in da so kanibali (kar je izkrivljanje, saj so med Gospodovo večerjo jedli in pili Kristusovo telo in kri). Zakaj bi jih torej lažno obtoževali, da so kanibali, če ne bi sodelovali pri Gospodovi večerji?

Ignac, učenec apostola Janeza, ki je umrl pred letom 116 n. št., omenja Gospodovo večerjo v svojem Pismu Rimljanom, 7. poglavje, str. 77. »Hrepenim po Božjem kruhu, nebeškem kruhu, kruhu življenja, ki je meso Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je kasneje postal potomec Davida in Abrahama; in hrepenim po Božji pijači, namreč po Njegovi krvi, ki je nepokvarljiva ljubezen in večno življenje.«

»Zato pazite, da imate le eno evharistijo. Kajti obstaja eno meso našega Gospoda Jezusa Kristusa in en kelih, ki [razkriva] enotnost Njegove krvi;« Pismo Ignacija Filadelfijcem, poglavje 4, str. 81.

Justin Mučenik v svoji Prvi apologiji (147–151 n. št.), poglavje 66, str. 185 »In ta hrana se med nami imenuje Eucharistia [evharistija], katere ne sme uživati nihče razen tistega, ki verjame, da so stvari, ki jih učimo, resnične, in ki je bil očiščen s krstom za odpuščanje grehov in za ponovno rojstvo ter ki živi tako, kot je zapovedal Kristus. Saj tega ne prejemamo kot navaden kruh in navadno pijačo; ampak tako, kot je Jezus Kristus, naš Odrešenik, ki se je po Božji Besedi utelesil, imel meso in kri za naše odrešenje, tako smo tudi mi naučeni, da je hrana, ki je blagoslovljena z molitvijo Njegove besede in iz katere se naše meso in kri s preobrazbo hranita, meso in kri tistega Jezusa, ki se je utelesil.«

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) je v svojem delu Proti herezijam, knjiga 5, poglavje 2, str. 528, zapisal: »Če pa to [meso] resnično ne doseže odrešitve, potem nas Gospod ni odrešil s svojo krvjo, niti kelih evharistije ni obhajilo njegove krvi, niti kruh, ki ga lomimo, ni obhajilo njegovega telesa.«

Torej, bodisi

a) Jezus je res imel Zadnjo večerjo, ali

b) so se Matej, Marko, Luka, Pavel, Ignacij, Justini mučenik, Irenej in vsi drugi zgodnji cerkveni pisci v vsem motili.

c) tega niso napisali; skozi stoletja je bilo to sistematično dodano njihovim spisom.

Da bi se spopadli z ugovorom c), moramo poznati datume najzgodnejših rokopisov, ki vsebujejo zadevne verze. Tukaj so konkretni verzi, ki med zadnjo večerjo izrecno omenjajo Jezusovo telo in kri.

Matej 26,26–28

p45 Chester Beatty I (vsa štiri evangelija in Apostolska dela) (100–150 n. št.) (prej se je menilo, da izvira iz konca 2. ali začetka 3. stoletja n. št.) (Mt 20,24–32; 21,13–19; 25,41–26,39

str. 37 (= Ann Arbor 1570) Mt 26,19–52 (sredina 3. stoletja)

Vaticanus (325–350 n. št.) in Sinaiticus (340–350 n. št.) vsebujeta celoten Matejev evangelij. Fotografija strani iz Matejevega evangelija iz Codex Sinaiticus je objavljena v New International Dictionary of the Bible, str. 2004.

Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) je ohranil le od Mat. 25,7 do konca.

Marko 14,22–24

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celoten Markov evangelij.

Luka 22:19–21

p75 Bodmer 14/15 papirus (večina Lukovega in Janezovega evangelija) vsebuje Luka 3:18–22; 3:33–4:2; 4:34–5:10; 5:37–6:4; 6:10–7:32; 7:35–39, 41–43; 7:46–9:2; 9:4–17:15; 17:19–18:18; 22:4–24:53. Običajno se datira v obdobje 175–200 n. št. ali 175–225 n. št. Vendar je njegov rokopis zelo podoben drugemu dokumentu, papirusu Fuad XIX, za katerega je znano, da je bil napisan v letih 145–146 n. št.

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celoten Lukov evangelij.

1 Korinčanom 11,23–26

str. 46 Chester Beatty II, 100–150 n. št., 1 Kor 1,1–9,2; 9,4–14,14; 14,16–15,15; 15,17–16,22

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celotno 1. pismo Korinčanom.

V: Ali so v Mt 26,27b–29, Mk 14,24b–25, Lk 22,20b–22 in 1 Kor 11,25b vzeli kelih po kruhu ali pred kruhom, kot jasno kaže Lk 22,17b–18?

O: Oboje. Med judovsko pasho so v različnih delih obeda popili štiri čaše. Pri zadnji čaši, po obedu, je Jezus rekel: »To je kri nove zaveze…« Tudi če ne bi poznali judovskih običajev, bi lahko še vedno ugotovili odgovor, saj Luka 22 omenja tako čašo pred kruhom kot čašo po kruhu.

Upoštevajte, da Jezus v Mateju vsem zapove, naj popijejo kelih. To je v nasprotju s prejšnjo rimskokatoliško prakso, po kateri so laiki prejemali le kruh.

Prav tako F. L. Godet v svojem komentarju k 1. pismu Korinčanom na str. 63 pravi, da je Gospodova večerja »vez med Njegovima dvema prihodoma: spomin na enega, obljuba drugega«.

V: Ali je Jezus v Lk 22,31.34 rekel, da bo Peter Jezusa zatajil med pasho, ali šele potem, ko bodo odšli, kot navajajo Mt 26,34, Mk 14,30 in Jn 13,38?

O: Ta izjava bi Petra tako osupnila, da bi verjetno pomislil, da ni dobro slišal, če Jezus tega ne bi ponovil po pashi. Mimogrede, Sveto pismo tudi ne pravi, da bi Jezus to rekel le dvakrat.

V: Ali je v Mt 26,57–68 in Mk 14,53–65 Jezusovo sojenje potekalo ponoči ali zjutraj, kot navajata Lk 22,54–71 in Mt 27,1,2,11–26?

O: Oboje, saj je potekalo sojenje pred judovskim Sanhedrinom in sojenje pred Pilatom.

Sojenje pred judovskim Sanhedrinom v Mateju 26,57–68 in Marku 14,53–65 se je začelo sredi noči in končalo ob zori. Mimogrede, po judovskem zakonu je bilo prepovedano izvajati sojenje ponoči.

Luka o sojenju ne poroča, razen iz perspektive Petra, ki je stal zunaj. Jezus je vstopil v hišo velikega duhovnika, nato pa sta on in duhovniki prišli iz hiše.

Petelin je zapel malo pred zoro v Mateju 26,74–75, Marku 14,72 in Luku 22,60–62.

Nato je prišel zori v Mateju 27,1; Marku 15,1 in Luku 22,66.

Jezus je nato imel sojenje pred rimskim guvernerjem Poncijem Pilatom v Mateju 27,1–2, 11–26; Marku 15,1–5 in Luku 23,1–5. Glej tudi naslednje vprašanje.

V: Kakšen je bil potek dogodkov pred sojenjem pred Sanhedrinom v Mt 26,57–68, Mk 14,53–65 in Lk 22,60–62?

O: Potek dogodkov je bil naslednji.

1. Takoj po Jezusovem aretiranju v Getsemani so se najprej odpravili v hišo Anasa, tasta velikega duhovnika Kajfa (Lk 22,54; Jn 18,12–13).

2. Bodisi v Janezu 18:24 bodisi že prej so Jezusa poslali v Kajfovo hišo. Matej 26:56–57 in Marko 14:51–53 preskočita prejšnjo podrobnost in omenjata le odhod v Kajfovo hišo.

3. Peter je Jezusa enkrat zatajil (Matej 26:70; Marko 14:68; Luka 22:57; Janez 18:17).

4. Malo kasneje je Peter Jezusa zanikal drugič (Matej 26,71; Marko 14,69; Luka 22,58; Janez 18,25).

5. Približno uro kasneje je Peter Jezusa zanikal še tretjič. Še vedno so bili v hiši, ko je zapel petelin (Matej 26,74; Marko 14,71–72; Luka 22,59–62; Janez 18,27).

6. Ob zori je judovski svet vprašal Jezusa (ali ga je ponovno vprašal): »Če si Kristus, povej nam.« In sprejeli so odločitev (Matej 27,1; Marko 15,1; Luka 22,66–71).

7. Do takrat je bilo že zgodaj zjutraj in Jezus je v spremstvu duhovnikov zapustil Kajfovo hišo ter odšel na sojenje pred rimskega guvernerja Pilata (Matej 27:2; Marko 15:1; Luka 23:1; Janez 18:28–38).

8. Pilat je Jezusa poslal k Herodu v Luku 23:7–11a.

9. Herod je Jezusa poslal nazaj k Pilatu (Luka 23:11b–12).

10. Noč pred tem je Pilatova žena sanjala, da ne sme imeti ničesar opraviti z obsodbo Jezusa. Matej 27:19

11. Pilat jih je vprašal, ali želijo, da se osvobodi Baraba ali Jezus (Matej 27:15–27; Luka 23:18–25; Janez 18:39–40).

V: Zakaj je v Mt 27,2 Poncij Pilat imenovan »guverner«, čeprav je bil v resnici prefekt?

O: Prefekt (praefectus) je bil natančnejši izraz za guvernerja majhnega, težko upravljivega območja.

V: V Mt 27,2.11–26 je Pilat zunaj Svetega pisma znan kot krut in nepravičen vladar; zakaj ga evangeliji prikazujejo kot šibkega in zelo zaskrbljenega za videz pravičnosti?

O: Obstajata dve dopolnjujoči se razlagi.

Negotovo položaj: Morda se je Pilatovo vedenje do leta 33 n. št. spremenilo, saj se je takrat zavedel, da je v odnosu do cesarja v zelo negotovem položaju. Pilat je namreč odredil, naj se v Herodovem palači v Jeruzalemu postavijo ščiti z napisom cesarjevega imena. Judje so se pritožili rimskemu cesarju, Tiberij pa je sam neposredno odredil Pilatu, naj ščite odstrani.

Druga negotovost je izhajala iz dejstva, da je Pilat na svoj položaj prišel pod vplivom svojega mentorja, antisemita Sejana. Sejan je bil 18. oktobra leta 31 n. št. usmrčen s strani Tiberija, Pilat pa je to novico verjetno izvedel že do leta 33 n. št. Pred tem Tiberij ni okleval pri kaznovanju svojih rimskih sodržavljanov zaradi izsiljevanja in izdaje. Pilata so iz urada odpoklical leta 36/37 n. št.

Dve plati: Poleg tega v delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 559–560, omenja še drugi dejavnik. »Psihološko gledano je lahko oseba, ki je v bistvu šibka, negotova in sebična, ko pride na položaj moči, despotska in neobčutljiva. Z drugimi besedami, Pilatov značaj se ni spremenil, le da je pokazal drugo plat. Pilatovo ravnanje, čeprav se je morda zdelo nekoliko ‚pro-Jezusovo‘, v resnici ni bilo takšno, kot kažejo Jezusovo mučenje in križanje. Namesto da bi bil ‚pro-Jezusov‘, je bil Pilat v resnici ‚proti Sanhedrinu‘«.

Poncij Pilat ni bil samozavesten človek. Po tem, ko ga je Tiberij leta 36/37 n. št. odstavil s položaja, je Pilat po besedah Euzebija storil samomor.

V: V Mt 27,2–14, Mk 15,2–15; Lk 23,1–24 in Jn 19,1–15, kakšni dokazi zunaj Svetega pisma obstajajo, da je Poncij Pilat resnično obstajal?

O: Zunaj Svetega pisma obstaja šest neodvisnih dokazov.

1. Nekrščanski rimski zgodovinar Tacit (100 n. št.) v delu Annales 15:44 piše: »Christus, po katerem so [krščani] dobili svoje ime, je bil usmrčen po obsodbi prokuratorja Poncija Pilata, ko je bil cesar Tiberij;«

2. V knjigi »The Bible As History« (str. 373) je slika sprednje in zadnje strani kovanca, ki ga je izdal rimski prokurator Poncij Pilat.

3. Napis, ki omenja Poncija Pilata, je bil leta 1961 najden v rimskem gledališču v pristanišču Cezareje. Fotografija tega napisa je objavljena v »Wycliffe Bible Dictionary« na str. 1343, v »Wycliffe Dictionary of Biblical Archaeology« na str. 456 ter v knjigi »The Archaeology of the New Testament« (Finnegan) na str. 138–139. Ohranjeni deli se glasijo:

Prebivalcem Cezareje

Tiberieum

Poncij Pilat

Prefekt Judeje

Tudi v delu »Slovar ozadja Nove zaveze« (str. 534) in »Arheologija Nove zaveze« (Blaiklock, str. 58) je to omenjeno.

4. Tudi Jud Filon pravi, da je Poncij Pilat prinesel zlate ščite z imenom cesarja Tiberija in jih obesil v Herodovem dvorcu. Judje so to šteli za žaljivo in se pritožili Tiberiju, ki je Pilatu ukazal, naj ščite odstrani, kar je verjetno povzročilo, da je Pilat izgubil ugled. (O odposlanstvu k Gaju 38–39 (299–306), str. 784–785.

5. Tudi Jožef Flavij v delih »Zgodovina Judov« 18.3.1 (napisano okoli leta 93–94 n. št.) in »Judovske vojne« 2.9.2 omenja Poncija Pilata kot guvernerja.

6. Zgodnji krščanski pisci.

Ignac (umrl leta 107/116 n. št.) v »Pismu Magnesijcem«, poglavji 11–12, str. 64, omenja Poncija Pilata

Jezus je bil pod Poncijem Pilatom resnično preganjan, resnično križan, umrl in vstal od mrtvih. Ignacijevo »Pismo Tralčanom«, poglavje 9, str. 70

Justina Mučenika (okoli leta 150 n. št.): Jezus Kristus je bil križan pod Poncijem Pilatom. »… in mi ga upravičeno častimo, saj smo spoznali, da je Sin samega pravega Boga, in ga postavljamo na drugo mesto, preroškega Duha pa na tretje, in to bomo dokazali.« Prva apologia Justina Mučenika, poglavje 13, str. 166–167

Križan pod Poncijem Pilatom. Prva apologia Justina Mučenika, poglavje 61, str. 183

Melit iz Sardisa (170–180 n. št.) v delu Ante-Nicene Fathers, zvezek 8, poglavje 4, str. 757, pravi, da je Jezusa obsodil Pilat.

Irenej v delu Proti herezijam (182–188 n. št.), knjiga 3, poglavje 4.2, str. 417, pravi, da je Jezus, ki je »človeka skozi sebe združil z Bogom«, trpel pod Poncijem Pilatom in vstal od mrtvih. Jezus je sodnik tistih, ki so sodjeni.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) citira 1 Timotej 6,13 in omenja Poncija Pilata. Fragment 4, str. 579 (Euzebijeva Cerkvena zgodovina, knjiga 6, poglavje 14)

Tertulijan (198–220 n. št.) omenja Poncija Pilata v delu »Apologija«, poglavje 21, str. 35

Hipolit, škof iz Portusa (222–235/6 n. št.), omenja Kajfa, Heroda in bičanje, ki ga je izvršil Pilat. Proti hereziji Noeta, poglavje 18, str. 230

Origen (225–254 n. št.) pravi, da bi množice vplivale na Pilata, da obsodi Jezusa. Omenja tudi njegovo sovražnost do Heroda in njuno navidezno prijateljstvo. Origenov »Komentar k Mateju«, knjiga 12, poglavje 1, str. 449–450.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) »ga [Jezusa] je nazadnje prijel in ga izročil Ponciju Pilatu, ki je bil takrat rimski prokurator v Siriji, ter z nasilno in trmasto vztrajnostjo zahteval njegovo križanje in smrt.« »Kiprianove razprave«, razprava 7, poglavje 13, str. 468

Peter Aleksandrijski (306, 285–311 n. št.) omenja, da so Jezusa izročili Pilatu. Kanonična pismo, kanon 9, str. 273

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) omenja, da so Judje, potem ko je Juda izdal Jezusa, Jezusa pripeljali pred Poncija Pilata. Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 18, str. 119. Heroda omenja v poglavju 18, str. 120.

Atanazij (331 n. št.) omenja, da si je Pilat med Kristusovim sojenjem umil roke. Zgodovina arijancev, poglavje 68, str. 295

Euzebij, krščanski cerkveni zgodovinar (318 n. št.), omenja Poncija Pilata in pravi, da je po odstranitvi s položaja storil samomor.

Poncij Pilat je bil guverner Judeje, naslednik Gratusa, v letih 26–36/37 n. št.

V: Kaj še vemo o Ponciju Pilatu, razen tega, kar piše v Svetem pismu (Mt 27,2–14; Mk 15,2–15; Lk 23,1–24 in Jn 19,1–15)?

O: »Pontius« je bil rimski rod. »Pilatus« pomeni tistega, ki je oborožen s pilumom ali kopjem. Večina tega, kar vemo o Ponciju Pilatu, izhaja iz Jožefa Flavija. Cesar Tiberij Cezar je imel prijatelja po imenu Sejan, ki je želel uničiti vse Jude, Poncij Pilat in njegov sodobnik Flakus pa sta bila verjetno Sejanovi varovanci. Ko je Poncij Pilat leta 26 n. št. postal guverner (ali prokurator) Judov, je bil prvi, ki je v Jeruzalem prinesel zastave s podobo Cezarja. Ko so Judje zahtevali, naj jih odstrani, jih je Pilat obkrožil z vojaki in jim grozil s smrtjo. Jožef Flavij piše, da so se Judje vrgli na tla, da bi pokazali, da bi raje umrli, kot da bi prekršili svoj zakon. Pilat je zastave odpeljal v Cezarejo.

Pilat je nato vzel denar iz templjske zakladnice, da bi zgradil akvedukt za dovajanje vode v Jeruzalem. Ko so Judje protestirali, je Pilat med množico poslal vojake, preoblečene v civilna oblačila, ki so ubili mnoge izmed njih. Tudi v Luku 13,1 je zapisano, da je Pilat ubil nekaj Galilejcev, katerih kri je pomešal z njihovimi žrtvovanji.

Ko so se nekateri Samaritanci zbrali na gori, da bi si ogledali svete posode, ki naj bi jih tja postavil Mojzes, je Pilat poslal vojsko, da jih je napadla iz zasede in ubila. Samaritanci so se pritožili Vitelliju, legatu Sirije, ki je poslal Marcellusa, da začasno prevzame vodenje Judeje, in Pilatu ukazal, naj se leta 36/37 n. št. v sramoti odpravi v Rim, da bi cesarju poročal o svojih dejanjih. Sejanus je bil usmrčen 18. oktobra leta 31 n. št., Tiberij pa je poskušal spremeniti antisemitsko politiko. Tiberij Cezar je umrl 16. marca leta 37 n. št., medtem ko je bil Pilat na poti v Rim. Pilat se v Judejo ni nikoli več vrnil. Po izročilu naj bi storil samomor z utopitvijo na ozemlju današnje Avstrije ali Švice.

Jud Filon pravi, da je Herod Agripa I. Pilata opisal kot »po naravi neizprosen, mešanico samovoljnosti in neizprosnosti«.

V današnjem priročniku za reševanje težav v Svetem pismu (str. 60) se domneva, da je bil Pilatov položaj pri cesarju še posebej negotov. Medtem ko je cesar (Cezar) želel stabilnost, je Pilat kar trikrat skoraj povzročil upore. Ces Tiberij je namreč pred kratkim dal usmrtiti številne uradnike zaradi izdaje. Če bi se zdelo, da Pilat dopušča nekoga, ki trdi, da je kralj, ali ne plačuje davkov, ali si želi lastno kraljestvo, bi bil Pilat le eden od mnogih drugih, ki jih je Tiberij dal usmrtiti. To dejstvo ni ušlo pozornosti Judom, ki so Pilatu drzno povedali: »Če tega kralja spustiš, nisi Cezarjev prijatelj.«

V: V Mt 27,19–26; Mk 15,7–15; Lk 23,23–25; Jn 18,38–40, koliko ljudi je bilo v množici pred Pilatom, Jezusom in Barabom?

O: Arheologi so izkopali območje pred Pilatovim sodnim stolom in ugotovili, da je na tem območju lahko bilo največ 150 ljudi, kot navaja knjiga The Olive Tree Connection, str. 48. Med pasho je bilo v Jeruzalemu morda nekaj sto tisoč ljudi, vendar jih je pred Pilatom lahko bilo le 150. Duhovniki bi lahko brez težav izbrali ljudi, ki so jih želeli imeti pred Pilatom, ko je ta ponudil, da bo izpustil enega zapornika.

V: Kaj vemo o križanju pred Kristusom na podlagi Mt 27,26; Mk 15,15; Lk 23,20–25; Jn 19,16; Apg 2,23; Heb 12,2?

O: Križanje je bila grozljiva, a pogosta oblika usmrtitve med mnogimi narodi.

Kdo in kdaj: Uporabljali so ga Feničani, Kartaginci in Egipčani. Herodot v svoji Zgodovini 3,125 omenja, da so Perzijci križali žive ljudi. V Zgodovini 3,159 Herodot prav tako navaja, da je Darej (512–485 pr. n. št.) križal 3000 vodilnih državljanov Babilona. Tudi »Anchor Bible Dictionary«, 1. zvezek, str. 1207, navaja, da drugi antični viri, ki niso nujno zanesljivi, omenjajo, da so križanje uporabljali Indijci, Asirci, Skiti, Tauri, Tračani, Kelti, Germani in Britanci. Julius Cezar je poročal, da so križanje uporabljali Numidijci. Ko je Aleksander Veliki leta 332 pr. n. št. končno osvojil feničansko mesto Tir, je takoj usmrtil 6.000–8.000 ljudi, 2.000 pa jih je kasneje križal.

Judje so bili križani pod vladavino seleukidskega kralja Antioha IV. (167 pr. n. št.), kot navaja Jožef Flavij v delu »Zgodovina Judov«, knjiga 12, poglavje 5, str. 257. V delu »Zgodovina Judov«, knjiga 13, poglavje 14.2, str. 285, Jožef Flavij prav tako navaja, da je saducejski vladar Aleksander Jannaeus (103–76 pr. n. št.) v Jeruzalemu križal 800 farizejev, potem ko je pred njihovimi očmi ubil njihove žene in otroke.

Med Rimljani je bil Plautus (umrl leta 184 pr. n. št.) prvi pisec, ki navaja dokaze o rimskem križanju, pri čemer je šlo za ljudi, križane pred njegovim časom. Na primer, leta 217 pr. n. št. je bilo v Rimu križanih 25 moških sužnjev, ki so se zarotili. Jožef Flavij je navedel, da so obstajale tri glavne oblike rimskih usmrtitev: obglavljenje/vrženje zverem, sežiganje in križanje. Prav tako je zapisal, da je bilo sežiganje do smrti veljalo za manj kruto kazen kot križanje.

Kje so Rimljani to spoznali: Tako Grki kot Rimljani so križanje prevzeli od Feničanov. (Kartagince lahko obravnavamo kot »zahodne Feničane«). Številni viri potrjujejo kartaginsko križanje in da so Rimljani to prakso morda prevzeli od njih.

Arheološki ostanki: Čeprav je bilo križanje pogosto omenjeno in izvajano, imamo po podatkih iz knjige The Resurrection of Christ, str. 36, opomba 28, le en arheološki ostanek križanja. Ta edini artefakt so kosti moškega po imenu Yehohanan Ben Hagko. Eden od žebljev je bil še vedno zabit v njegovo gležnjo, saj ga očitno tisti, ki so ga pokopali, niso mogli odstraniti. Ta najdba je katalogizirana pod številko Izraelske uprave za starine 95-2067/5. Križanje

Kot krščanski simbol: Obstajajo nekatera zelo zanimiva arheološka odkritja o uporabi križa kot simbola. Seveda je Pavel (okoli leta 52 n. št.) v 1. pismu Korinčanom 2:2 »pridigal o križanem Jezusu«, se v Pismu Galatcem 6:14 »pohvalil s križem« in bil zaradi križa preganjan v Pismu Galatcem 5:11; 6:12. Toda kako lahko z gotovostjo vemo, kako je križ izgledal?

Ko je leta 79 n. št. izbruh Vezuva uničil Herkulaneum, so v izkopani hiši odkrili križ (latinski križ, podoben mali črki t).

V Talpiotu, predmestju Jeruzalema, so pred letom 70 n. št. našli kostnice (v katerih so shranjevali kosti), na katerih so bile na vseh štirih straneh označene s križem, ki je bil podoben znaku plus.

Po besedah Justina Mučenika (okoli 138–165 n. št.) je v 60. poglavju svoje Prve apologie križ primerjal z grško črko Chi (podobno črki X).

Križ je bil podoben grški črki tau, kot navaja Tertulijan v delu »Pet knjig v odgovor Marcionu«, knjiga 3, v. 120, str. 153.

Atanazij (323–326 n. št.) je v delu »O utelešenju« (Incarnation) 25:3 zapisal, da človek z razprostrtimi rokami umre le na križu.

Poleg tega so v Rimu na Palatinskem griču našli rimske grafite, ki so se posmehovali kristjanom. Na njih je upodobljen križ z razprostrtimi rokami, kot navaja knjiga »Arheologija Novega testamenta« (Blaiklock), str. 99.

V: Zakaj so v Mt 27,15–19, Mk 15,6–7, Lk 23,16–18 in Jn 18,39–40 Jezusa, ki še ni bil razglašen za krivega, upoštevali za »program usmiljenega pomilostitve«?

O: Nihče ni trdil, da je bilo rimsko pravosodje vedno pravično. Ker je bila Jezusova obsodba očitno že skoraj vnaprej določena, domnevam, da se je Pilatu zdelo smiselno, da predlaga pomilostitev človeka, ki še ni bil spoznan za krivega. Včasih se lahko tudi dejanja usmiljenja izkoristijo za nepravične namene.

V: Zakaj je bila v Mt 27,19 Pilatova žena v Jeruzalemu?

O: Žene so pogosto spremljale rimske guvernerje. Že pred tem je Tacit v Annalih 3,34–35 omenil, da je senat razpravljal o predlogu Severusa Caecine, da bi ženskam prepovedali spremljanje magistratov, vendar je bil predlog zavrnjen.

V: Ali so v Mt 27,34 in Mk 15,23 drugi ponudili Jezusu pijačo, a jo je zavrnil, ali pa je Jezus rekel: »Žejen sem« in sprejel pijačo, kot nakazuje Jn 19,28–29?

O: Križanci so bili izredno žejni, in Jezus očitno ni bil nobena izjema, saj je rekel, da je žejen. Ponudili so mu gobo, namočeno v kis. Pijača je vsebovala žolč, ki bi ublažil bolečino. Jezus je sprva sprejel gobo in okusil pijačo, nato pa je zavrnil še več. Jezus ni hotel uporabiti sredstva proti bolečinam, ko je trpel za naše grehe.

V: V Mt 27,35–36; Mk 15,24; Lk 23,34b; Jn 10,23–24 želi moja žena ob naši 10. obletnici obiskati igralnico v Louisiani. (Kot kristjan se pri tem ne počutim ravno udobno, vendar sem se uklonil njenim željam.) Dogovorili sva se, da za igre na srečo ne bova porabila več kot 200,00 $. To je šele drugič v 10 letih, da sva v igralnici. (Zadnjič, ko sva bila v igralnici, sva porabila največ 100,00 $, in to je bilo pred 3 leti.) Ali po Božji besedi grešimo?
Osebno v Svetem pismu ne najdem nobenega mesta, ki bi se neposredno nanašalo na igre na srečo. In strinjam se, da igralniška industrija povzroča odvisnost pri ljudeh in da je to industrija, brez katere bi Amerika lahko živela. Vendar dvomim, da resnično grešim, če stavim tako majhen znesek denarja in bom v 10 letih obiskal le dve igralnici. Ženi sem celo rekel, da morava vse, kar bova osvojila, podariti v dobrodelne namene. V igralnico bom vzel celo evangelijske letake. Mislim, da bi iz tega izleta lahko izšlo kaj dobrega. (1 Mz 50,20) =) (Vendar se zaradi tega ne počutim nič bolje glede tega, da grem tja.)

Ampak... tukaj je primer za razmislek: Ali bi morali vsi kristjani prenehati kupovati in piti vino (za posebne priložnosti/poroke), ker alkoholna industrija povzroča, da milijoni ljudi postanejo odvisni od te pijače?

A kakšen zgled potem dajem svojim otrokom? Kaj, če bo moj sin odrasel v prepričanju, da je obiskovanje igralnic v redu, in bo potem postal odvisen od iger na srečo? Po drugi strani pa bi lahko moj sin postal odvisen od vina – ali je njegova odvisnost moja krivda, ker jaz v redkih primerih pijem vino ali pivo? (In nisem odvisen.)

O: V Svetem pismu ni nobenega neposrednega verza, ki bi vernikom prepovedoval igre na srečo, prav tako pa ni ničesar, kar bi reklo, da je to v redu. (Obstajajo verzi tako v Stari kot v Novi zavezi, ki pravijo, da je pitje vina v zmernih količinah v redu.)

Seveda kot kristjani ne smemo brati zapovedi v Svetem pismu in poskušati odstopati od njih čim dlje, ne da bi dejansko prekršili zapoved. Namesto tega moramo želeti spoznati jedro Božje volje za nas in se po njej ravnati. Igre na srečo so področje , na katerem moramo biti poslušni Bogu v skladu z našo vestjo in razumevanjem tega, kar mu ugaja.

Stvari, ki kažejo, da bi bilo nekaj igre na srečo morda v redu

Druge oblike rekreacije so v redu: Rekli ste, da niste zasvojeni in da ne boste porabili več kot 200 dolarjev. 200 dolarjev bi lahko porabili tudi v zabaviščnem parku (kot je Disneyland), in to ni nujno greh.

Krščansko pričevanje. Ker ste omenili, da boste s seboj prinesli Chickove brošure, da bi jih ljudje prebrali, bi lahko preverili, ali ima Chick morda kakšno posebej primerno brošuro o ljudeh, ki pri igrah na srečo izgubijo ves svoj denar.

Ugodite svoji ženi: Če je to tisto, kar si želi vaša žena, in če to ni prepovedano, bi morali početi nekaj, kar vama obema prinaša veselje.

Stvari, ki kažejo, da vaše igranje na srečo morda ni po Božji volji

Primer za otroke: Ali bo vaš sin (in morebitni prihodnji otroci) postal odvisen od iger na srečo ali pa bodo celo le enkrat igrali in nepremišljeno izgubili velike vsote denarja? Da bi ugotovili, ali je to problem ali ne, zakaj ne bi vi in vaša žena na samem »vadili« pojasnjevanja vašega igranja iger na srečo sinu, saj boste to kasneje tako ali tako morali storiti. Preverite, kako se mu bo to zdelo.

Neizogibna nemoralnost: Ali boste na kraju, kjer igrate igre na srečo, videli kakšne neprimerne predstave? Če je tako, potem na tem kraju ne bi smeli igrati iger na srečo niti početi ničesar drugega.

Kaj drugega bi lahko počeli: Če ne igrate iger na srečo, obstajajo druge ture in zanimivosti (ter nekaj odličnih restavracij), ki bi jih lahko namesto tega obiskali.

Obtožba: Misliš, da je tvoj nelagodni občutek Sveti Duh, ki te obtožuje, ali pa je to le nekaj drugega?

Morda se vam spomnite še več razlogov »proti«.

Prizadevajte si slediti Bogu: Molite za to, kaj bi Bog želel za vas v tej situaciji. Nimam neposrednega ukaza/dovoljenja, da bi vam to pokazal, vendar molim, da boste sprejeli najboljšo odločitev.

V: Ali sta v Mt 27,38, Mk 15,32 in Lk 23,39 oba tatova zmerjala Jezusa, ali pa se je eden od njiju v Lk 23,40–43 pokesal in se obrnil k Jezusu?

O: Oba razbojnika sta sprva zmerjala Jezusa. Vendar pa je razbojnik na Jezusovi desni kasneje spremenil mnenje in veroval v Jezusa. Jezus mu je rekel, da bo še danes z njim v raju.

V: V Mt 27,44 in Mk 15,31–32, kdaj točno so roparji zmerjali Jezusa?

O: Sveto pismo tega natančno ne navaja. Matej in Marko omenjata po tri skupine ljudi, ki so zmerjali Jezusa: mimoidoči, duhovniki in roparji. Vendar ti verzi ne navajajo niti vrstnega reda, če so to rekli le enkrat, niti tega, kolik krat. Na splošno ni običajno, da bi nekdo izrekel le en grd stavek in se pri tem ustavil.

Danes lahko kriminalci, popolni neznanci in celo lažni verski voditelji posmehujejo kristjane zaradi njihove vere.

V: Ali je Jezus v Lk 21,7 poučeval o zadnjih časih v templju ali na Oljski gori, kot kažejo Mt 24,3–44; Mk 13,3–37?

O: Jezus je o tem poučeval na Oljski gori in morda tudi med potjo tja. Lk 21 nikjer ne omenja, da bi bil Jezus v templju, ko je to poučeval.

V: Ali je v Mt 27,32; Mk 15,21 in Lk 23,26 Jezusov križ nosil Simon iz Kirene ali pa ga je nosil Jezus sam, kot kaže Jn 19,17?

O: Oboje. Na splošno je bil običaj, da je obsojenec nosil svoj križ, kot pravi Jn 19,17. Vendar je bil Jezus po bičanju in pretepanju tako oslabljen, da ni mogel nositi svojega križa vse poti. Zato so Rimljani prisilili mimoidočega, Simona iz Kirene, da ga je nosil preostanek poti.

V: Ali imamo v Mt 27,32; Mk 15,21 in Lk 23,26 kakšne zunajbiblijske dokaze za Simona iz Kirene?

O: Zelo verjetno jih imamo. V dolini Kidron v Jeruzalemu so našli kostnico iz obdobja pred letom 70 n. št. z napisom »Aleksander (sin) Simona«, »Aleksander iz Kirene«. Za več informacij glej:

E. L. Sukenik, BASOR 88 (1942): 38. Napisi so bili objavljeni šele leta 1962: N. Avigad, »A Depository of Inscribed Ossuaries in the Kidron Valley«, IEJ 12 (1962): 1–12 + pls. 1–4.

V splošno dostopni obliki objavljeno šele v letih 2002–2003: »Treasures in the Storeroom: Family Tomb of Simon of Cyrene«, Biblical Archaeology Review, julij–avgust 2003.

P. W. van der Horst, Ancient Jewish Epitaphs: An Introductory Survey of a Millennium of Jewish Funerary Epigraphy (300 pr. n. št.–700 n. št.) (Kampen: Kok Pharos, 1991), str. 140–141.
Biblical Archaeology Review, julij–avgust 2003, str. 51. Prim. http://israelpalestineguide.files.wordpress.com/2010/06/alexander-simon-ossuary-a-second-look-from-bar.pdf

V: Kaj točno so Jezusu na križu dali piti v Mt 27,48; Mk 15,23; Lk 23,36 in Jn 19,29?

O: Matej 27,48 pravi: »kislo vino / vinski kis«, Marko 15,23 pravi: »vino, pomešano z mirro«, Luka 23,36 pravi: »vinski kis«, Janez 19,29 pa pravi: »vinski kis«. Vendar »žolč / kis« ni snov, ampak opis nečesa grenkega, mirra pa je bila grenka.

V: Kaj točno je bilo napisano na tablici nad Jezusovo glavo v Mt 27,37, Mk 15,26, Lk 23,38 in Jn 19,19?

O: Najprej pet dejstev, ki se nanašajo na odgovor, nato pa dva odgovora.

1. Najprej ni bilo enega sporočila, ampak tri sporočila, saj Janez 19,20 pravi, da je bil napis v aramejščini, latinščini in grščini.

2. Tukaj je, kar so zapisali evangelisti.

Matej 27,37 pravi: »To je Jezus, kralj Judov.«

Marko 15,26: »Kralj Judov.«

Luka 23,38: »To je kralj Judov.«

Janez 19,19: »Jezus iz Nazareta, kralj Judov.«

3. Stari pisci so pogosto parafrazirali besede. To, kar imamo tukaj, je točno, vendar ne natančno. Če je na primer en pisec zapisal: »To je Jezus, kralj Judov«, drugi pa: »kralj Judov«, sta oba morda zapisala isto izjavo. Prvi pisec je preprosto zapisal večji del izjave kot drugi.

4. Papias, učenec apostola Janeza, navaja, da je bilo Matejevo evangelij prvotno napisano v jeziku Hebrejcev (aramejščini?) in nato prevedeno v grščino. Drugi pisci so pisali v grščini. Zato obstaja prevod med izreki in tem, kar so zapisali pisci evangelijev.

5. Ne glede na razlike med temi tremi zapisi se zdi, da Marko preprosto navaja tisto, kar je skupno vsem trem.

Prvi odgovor: Tri sporočila v treh različnih jezikih so zapisana v evangelijih po Mateju, Luku in Janezu. Marko pa navaja tisto, kar je skupno vsem trem. Pilat verjetno ni poznal aramejščine, zato je bilo napisano v latinščini ter prevedeno v grščino in aramejščino, da bi ga lahko vsi prebrali.

Drugi odgovor: Ker evangelisti zapisujejo prevedene besede in se nekatere stvari, kot sta »To je« in »Tisti«, v prevodu pogosto združijo, smo prepričani o sporočilu napisov, vendar nismo prepričani o natančnih besedah. Vendar je tukaj pomembno sporočilo, ne natančne besede.

V: Kaj točno je Kristus povedal na križu, v kakšnem vrstnem redu?

O: Čeprav vrstni red v evangeliju ni nujno enak vrstnemu redu, v katerem so bile izrečene, je najlažje domnevati, da so bile v kronološkem vrstnem redu, in sicer:

1. Oče, odpusti jim, ker ne vedo, kaj delajo. Luka 23:34a

2. »Žena, tukaj je tvoj sin … Tukaj je tvoja mati.« Janez 19,25–27

3. Resnično ti pravim: danes boš z menoj v raju. Luka 23:43b

4. Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Matej 27:46; Marko 15:34

5. Žejen sem. Matej 27:48; Janez 19:28–29

6. Izpolnjeno je. Janez 19:30

7. Tik pred smrtjo je Jezus rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« Luka 23:46a

Seveda bi Jezus lahko izrekel tudi druge besede.

V: Ali je Jezus v evangelijih res umrl na križu ali pa je Bog na čudežen in neopazen način namesto njega poslal nekoga drugega, kot trdi muslimanski Koran?

O: Različna stališča kristjanov in muslimanov so temeljna razlika med njunima religijama.

Kristjani trdijo, da je bil to res Jezus, saj vsi krščanski in tudi nekrščanski zapisi navajajo, da je bil to Jezus. Alah muslimanov se razlikuje od Boga iz Svetega pisma, in Alah je zavedel in prevaral vse svoje vernike, da verjamejo, da je Alah zamenjal Jezusa z nekom drugim.

Muslimani trdijo, da je Alah isti kot Bog iz Svetega pisma. Alahova zamenjava Jezusa ne bi bila opazna nikomur, zato ne bi bilo nobenih zgodovinskih dokazov o tej zamenjavi.

Obe strani se strinjata v dveh stvareh: 1) Vsaj na videz se je zdelo, da je Jezus umrl na križu. 2) V nekem trenutku je islamski bog popolnoma zavedel in namerno prevaral Alahovo lastno ljudstvo.

V: V Mt 27,45; Mk 15,33 in Lk 23,44–45, kakšni so zunajbiblijski dokazi, da je med Jezusovim križanjem »temna tema prekrila deželo«?

O: Ni razumno pričakovati, da bi vsaka kultura zabeležila temo. Na primer, izračunano je, da je sončev mrk 12. decembra 504 pr. n. št. zatemnil Egipt, vendar o tem ni nobenih zgodovinskih zapisov niti pri visoko civiliziranih Egipčanih niti pri komerkoli drugem. Za več informacij glejte http://www.informationblast.com/500s_BC.html. To se je zgodilo med pasho (tj. ob polni luni), zato ne more biti šlo za običajno sončno mrko; to je bila nenavadna tema. Poleg tega je tema trajala od šeste do devete ure. Naravne mrke ne trajajo tri ure. Najdaljše trajanje mrka je teoretično do sedem minut, kot navaja https://www.wku.edu/eclipse/duration.php.

Kljub temu je nekrščanski samarijski zgodovinar Talus pisal leta 52 n. št., manj kot 20 let po križanju. Napisal je, da je križanje Jezusa spremljala tema.

Samaritanski zgodovinar Talus, ki ga ne smemo zamenjati z grškim filozofom Talesom, je bil precej znan.

Psevdo-Justina Mučenika v delu »Povabilo Grkom« (po letu 165 n. št.), poglavje 9, str. 277, omenja Talusa, Filona, Jožefa Flavija in druge.

Teofil v pismu Avtoliku, poglavje 29, str. 120, omenja Talusa, na str. 121 pa tudi starejšega kaldejskega zgodovinarja Berosa.

V delu »Oktavij« Minucija Feliksa, poglavje 22, str. 186, je omenjen zgodovinar Talus.

Tertulijanova »Apologija«, poglavje 19, str. 33, omenja Talusa in Jožefa Flavija.

Julius Africanus, fragment 18, str. 136.

Flegon je bil karijski grški pisec, ki je pisal kmalu po letu 137 n. št. Napisal je, da je v četrtem letu 202. olimpijade [33 n. št.] prišlo do »največjega sončnega mrka« in da »se je v šesti uri dneva [ob 12.00 opoldne] stemnilo, tako da so se na nebu pojavile celo zvezde. V Bitiniji je prišlo do velikega potresa, v Niceji pa se je veliko stvari prevrnilo.« (The Case for Christ, str. 111.) Origen (225–254 n. št.) prav tako omenja, da je Flegon v 13. ali 14. knjigi pisal o temi. Origen, Proti Celsusu, knjiga 2, poglavje 14, str. 437; knjiga 2, poglavje 33, str. 445; knjiga 2, poglavje 59, str. 455.

Tatianov »Diatessaron« (okoli 172 n. št.), oddelek 51, str. 123, navaja, da je bila tema, ko je bil Jezus križan, od 6. do 9. ure. Tatianov »Diatessaron«, oddelek 52, str. 123, navaja, da je bil potres, ko je Jezus umrl.

Melit iz Sardisa (170–177 n. št.) pravi, da se je zemlja tresla, sonce je pobegnilo in dan se je spremenil, ker niso mogli prenašati, da je njihov Gospod visel na drevesu. Iz Razprave o duši in telesu, poglavje 2, Ante-Nicene Fathers, zvezek 8, str. 756

Irenej v delu »Proti herezijam« (182–188 n. št.), knjiga 4, poglavje 34, str. 512, pravi: »In dogodki, povezani z Gospodovim trpljenjem, ki so bili napovedani, se niso uresničili v nobenem drugem primeru. Saj se ob smrti nobenega človeka med starodavnimi ni zgodilo, da bi sonce zašlo opoldne, niti se ni raztrgala templjska zavesa, niti ni potresla zemlja, niti se niso razklale skale, niti niso vstali mrtvi, niti ni bil kateri koli od teh mož [iz davnih časov] obujen tretji dan, niti sprejet v nebesa… Zato preroki niso govorili o nikomer drugem kot o Gospodu, v katerem so se združili vsi ti prej omenjeni znaki.«

Tertulijan (okoli leta 200 n. št.) v delu »O postu«, poglavje 10, zvezek 4, str. 109, prav tako omenja temo, ki je spremljala Jezusovo križanje. Omenja jo tudi v delu »Odgovor Judom«, poglavje 12, str. 170.

Hipolit je bil škof v Portusu (222–235/6 n. št.). Omeni, da se zaradi Jezusa »sonce zatemni, dan nima svetlobe, skale se razletijo, zagrinjalo se raztrga, temelji zemlje se pretresejo, grobovi se odprejo in mrtvi vstanejo«. V delu »Proti hereziji Noeta«, poglavje 17, str. 230

V delu »Ebionitska priznanja Klementa« (okoli 211–250 n. št.), knjiga 1, poglavje 42, str. 88, je zapisano, da je Jezus trpel za nas, da se je sonce zatemnilo in da so se gore razklale, ko je šel na križ. Vstal je od mrtvih.

Origen (pisal okoli 225–254 n. št.) v delu Proti Celsusu, knjiga 2, poglavje 33, str. 445, omenja temo, ki je prekrila deželo, in grobove, ki so se odprli.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) piše: »Božja Beseda je tiho odpeljana na zakol. In ko se ob Gospodovem križu zmedijo zvezde, se razburijo elementi, zemlja se trese, noč prekrije dan, sonce, …« v delu »Kiprianove razprave«, razprava 9, poglavje 7, str. 486

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) omenja potres v Matejevem evangeliju. Pismo škofu Bazilidu, kanon 1, str. 94.

Arnobij (297–303 n. št.) v delu Proti poganom, knjiga 1, poglavje 53, str. 428, omenja temo med Jezusovo smrtjo.

Atanazij (318 n. št.) (posredno) pravi, da se je sonce zatemnilo in da se je zemlja tresla, ko je umrl Odrešenik. »Utelešenje Besede«, poglavje 49.4, str. 63

Laktancij (260–325 n. št.) piše o potresu v isti uri, ko je umrl Jezus, in da je sonce nenadoma umaknilo svojo svetlobo ter da je vladala tema od šeste do devete ure. »Božanske ustanove«, knjiga 4, poglavje 19, str. 122.

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) omenja, kako so se grobovi odprli, zemlja se je tresla, svetlobe so se prestrašile, sonce in luna sta izginila, zvezde pa so umaknile svoj sijaj, ko je Jezus trpel na križu. »Pisma o arijanski hereziji«, pismo 5.6, str. 301

Po Nicejskem koncilu (325 n. št.)

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) (delno): »Stvarstvo je osvobojeno po posredovanju te žrtve za greh; celo skale izgubijo svojo trdnost in moč.« O Trojici, knjiga 3, poglavje 11, str. 65

Atanazij (okoli 371 n. št.) pravi: »Sonce je umaknilo svoje žarke, zemlja se je tresla in skale so se razklale, …« Osebno pismo 61 (Maximu), poglavje 2, str. 578

Atanazij (356–360 n. št.) omenja, da se je zagrinjalo raztrglo, sonce se je skrilo, skale so se razklale, mrtvi v grobovih pa so vstali. Štiri razprave proti arijancem, razprava 3, poglavje 29, str. 424

Efraim Sirski (350–378 n. št.) pravi, da je ob Jezusovi smrti zavladala tema in da je prišlo do potresa. Božične himne, himna 3, str. 273.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) je omenil, da se je sonce v času Ezekija gibalo nazaj in da je bilo sonce zatemnjeno zaradi Kristusa. (Prvo katehetsko predavanje 2, Nicejski in postnicejski očetje, str. 12)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) pravi, da se je med križanjem sonce zatemnilo. Prvo katehetsko predavanje 4, poglavje 10, Nicene & Post-Nicene Fathers, str. 21, in da so se skale razklale. Predavanje 4, poglavje 11, str. 22

Gregor Nanzianški (330–391) v razpravi o Jezusovem križanju pravi: »Vidni svet je ovil v temo« in »… kajti skrivnostna vrata nebes so se odprla; skale so se razklale, mrtvi vstajajo. Umre, a daje življenje, in s svojo smrtjo uniči smrt.« O Sinu – Tretja teološka govorica, poglavje 20, str. 309

Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) pravi, da sta se sonce in luna v Kristusovem času dejansko zatemnila. Omeni tudi »odrešilno kri Kristusa Gospoda«; Komentar k Joelu, poglavje 2, str. 119

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) omenja temo, ki je nastala, ko je bil Jezus križan. Mesto Božje, knjiga 3, poglavje 15, str. 51.

V: Ali je v evangelijih omemba teme, potresa in raztrganega zagrinjala ob Kristusovem križanju le simbolična in se v resnici ni zgodila, ker ni bila zabeležena nikjer drugje, kot navaja knjiga »Nekaj odgovorjenih vprašanj«, str. 37–38?

O: Ne. Glej prejšnje vprašanje za dokaze o temi ter vprašanje o Mt 27,51 za dokaze o potresu.

V: V Lk 23,45–46 skeptik Bart Ehrman pravi, da se je zagrinjalo v templju raztrglo, medtem ko je bil Jezus še živ, v evangeliju po Marku pa se je raztrglo šele po njegovi smrti. (»Jesus, Interrupted«, str. 68) Nato se sprašuje, ali raztrgano zagrinjalo predstavlja Božjo zavrnitev judovskega sistema čaščenja ali pa simbolizira Jezusovo odrešitev za nas. (tudi v »Jesus, Interrupted«, str. 52)

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki. 1) Seveda lahko raztrgana zavesa pomeni več kot eno stvar, še posebej če sta ti dve stvari tesno povezani. Vendar pa dejansko ne simbolizira, da je Bog zavrnil judovski sistem čaščenja; temveč to, da se je judovski sistem čaščenja končal, ker je Jezus odkupil grehe. (Tempelj je bil dejansko uničen v roku 40 let.)

2) Luka ne navaja točnega trenutka, ko se je zagrinjalo raztrglo na dvoje. Luka 23,44–46 pravi, da je bila temna ura od 6. do 9., da se je zagrinjalo v templju raztrglo na dvoje in da je Jezus pred smrtjo zavpil. Vrstni red dogodkov ni natančno določen.

V: V evangeliju po Luku skeptik Bart Ehrman v knjigi *Jesus, Interrupted* (str. 46–47) pravi: »Jezusova smrt je pomembna tako za Marka kot za Luka. A za Marka je njegova smrt odrešitev; za Luko pa je razlog, da so ljudje spoznali, da so grešni in da se morajo obrniti k Bogu po odpuščanje. Razlog za Jezusovo smrt je torej precej drugačen, odvisno od tega, katerega avtorja berete.« (tudi v knjigi *Jesus, Interrupted*, str. 94)

A: Ehrman poskuša izmisliti razliko v verovanju med Markom in Lukom, čeprav je ni. Celo Ehrman bi priznal, da sta Luka in Apostolska dela delo istega avtorja. Verjetno je ena najjasnejših izjav o odrešitvi, ki jo je podal Luka, v Apostolskih delih 5,30–31: »Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi ubili tako, da ste ga obesili na drevo. Bog ga je povzdignil na svojo desnico kot Knez in Odrešenik, da bi Izraelu podelil spreobrnjenje in odpuščanje grehov.« (podčrtano je dodano, da se pokaže, kje se Ehrman moti.)

V: Ali je v Mt 27,54 in Mk 15,39 stotnik rekel: »To je bil Božji sin«, ali »To je bil pravičen človek«, kot pravi Lk 23,47?

O: Oboje. Stotnik ni bil omejen na izrekanje le enega stavka. Evangeliji pogosto niso navajali besed dobesedno in niso vključevali vsake besede, zato je stotnik verjetno rekel tudi še kaj drugega.

Večina ljudi bi se strinjala, da je imel stotnik v celotnem času od Jezusove smrti do trenutka, ko so se hoteli prepričati, da je res mrtev, in do snemanja njegovega telesa s križa, dovolj časa, da je izrekel več kot en stavek. Bilo bi precej nenavadno, če bi stotnik razen enega stavka popolnoma molčal.

V: Kaj je harmonija evangelijev po vstajenju?

O: Najprej moram priznati, da sem tukaj le »ponovno izumil kolo«. Že davno, med letoma 246–265 n. št., je Dionizij, škof v Aleksandriji, pokazal, da se evangelisti »niso razhajali ali si nasprotovali«, in v svojem Pismu 5 – škofu Bazilidu, kanon 1, Ante-Nicene Fathers, zvezek 6, str. 94–95 – podal dobro in precej popolno usklajenost evangelijev po vstajenju. Kakorkoli že, tukaj je usklajenje teh 29 dogodkov, ki se ujema z njegovim.

Številke se nanašajo na dogodke, ki morajo biti v določenem vrstnem redu, črke, kot so a, b, c, pa se nanašajo na dogodke, ki se lahko zgodijo v poljubnem vrstnem redu. Besede v krepkem tisku označujejo čas, vrstni red in kraj. Podčrtani verzi kažejo, kje so odlomki, ki niso v kronološkem vrstnem redu.

Po Jezusovem vstajenju od mrtvih: Mt 28, Mk 16, Lk 24, Jn 20–21

R1a. Ko se je sobota končala, so se Marija Magdalena, druga Marija [Jakobova mati], Saloma in ženske odpravile k grobu. Mt 28,1b; Mk 16,1–3; Lk 24,1; Jn 20,1

R2a. Ko je angel odvrgel kamen, je prišlo do potresa. Stražarji so postali kot mrtvi. Mt 28,2–4

R2b. Angel je odvrgel kamen. Mk 16,4; Lk 24,2

R1b. Trupla niso našle, dva »moška« pa sta govorila z ženskami. Lk 24,3–8; Jn 20,2

R3. Zjutraj, ko je Jezus vstal od mrtvih, se ženskam prikaže angel in jim reče, naj učencem sporočijo, naj gredo v Galilejo. Mt 28,5–7; Mk 16,5–8

R4a. Medtem ko so se ženske hitele nazaj, se jim je prikazal tudi Jezus in jim rekel, naj učencem sporočijo, naj gredo v Galilejo. Mt 28,8–10

R4b1. Ko so se ženske vrnile od groba, jim učenci niso verjeli. Lk 24,9–11

R4b2. Peter in Janez sta odhitela k grobu; Janez je prispel tja prvi. Lk 24,12; Jn 20,3–9

R4b3. Nato se učenci vrnejo v svoje domove [v Jeruzalem]. Jn 20,10

R4c. Stražarji to povedo duhovnikom; duhovniki pa jih nato podkupijo. Mt 28,11–15

R4d. Medtem ko je Marija jokala, se Mariji Magdaleni prikažeta dva moška, nato pa Jezus. Mk 16,9–11; Jn 20,11–18

R5. Istega dne se na poti v Emaus Jezus prikaže dvema učencema (ki nista bila med enajstimi učenci). Ostane z njima do večera. Mk 16,12; Lk 24,13–29

R6. Takoj sta se oba učenca odpravila nazaj v Jeruzalem (7 milj, 11 kilometrov stran) in to povedala enajstim učencem. Mk 16,13; Lk 24,33–35

R7. V Jeruzalemu, zvečer istega dne, ko je Jezus vstal od mrtvih, medtem ko sta se oba pogovarjala z učenci, se Jezus prvič prikaže desetim učencem. Jn 20,19–23

R8. Drugi učenci povedo Tomažu, da so videli Jezusa. Jn 20,25

R9. Osem dni kasneje se Jezus drugič prikaže enajstim učencem, vključno s Tomažem. Mk 16,14; Jn 20,19,26–31

R10. Jezus se jim prikaže (tretjič) ob Tiberijskem morju [Galileja]. Ulovili so 153 rib. Mt 28,19–20; Jn 21,1–14

R11a. Jezus trikrat vpraša Petra, ali ga ljubi. Jn 21,15–23

R11b1. Jezus se prikaže več kot 500 vernikom. 1 Kor 15,6

R11b2. Jezus se prikaže Jakobu, svojemu bratu. 1 Kor 15,7

R12. V Galileji se Jezus prikaže učencem in jim izroči veliko poslanstvo. Mt 28,16–20; Mk 16,15–18

R13. Vrnili so se v Jeruzalem, kjer so ostali ali pa v Betaniji, predmestju.

R14. Medtem ko jedo, jim Jezus zapove, naj ostanejo v Jeruzalemu, dokler ne prejmejo moči z nebes (Lk 24,49; Apg 1,4). Upoštevajo to zapoved. Lk 24,52

R15. Jezus jih popelje v Betanijo, predmestje Jeruzalema na pobočju Oljske gore. Lk 24,50

R16. Štirideset dni po vstajenju (Apg 1,3) se Jezus v oblakih v Betaniji, na pobočju Oljske gore, povzpne v nebesa. Mk 16,19; Lk 24,50–51; Apg 1,9–11

R17a1. Po vrnitvi v Jeruzalem apostoli ostanejo v templju. Lk 24,52–53

R17b. Enajst apostolov izbere Matija za nadomestilo Judu. Apostolska dela 1,15–26

R18. V Jeruzalemu na binkošti (50 dni po pashi) so apostoli prežeti s Svetim Duhom. Apg 2

R19. Po tem so se apostoli prosto gibali. Mk 16,20

V: Ali je bila Marija v Mt 28,1, Mk 16,2 in Lk 24,1 pri grobu takoj po sončnem vzhodu ali pa je odšla k grobu, ko je bilo še temno, kot pravi Jn 20,1?

O: Oboje drži. Jn 20,1 pravi, da so šle k grobu, ko je bilo še temno, vendar Mk 16,2 kaže, da so prispele k grobu, ko je sonce že vzšlo. Če bi ostale v Betaniji, grob pa bi bil tik zunaj Jeruzalema, bi jim potovanje iz jeruzalemskega predmestja do Jeruzalema vzelo nekaj časa.

V: Zakaj so ženske v Mt 28,1; Mk 16,1–2, Lk 24,1 in Jn 20,1 šle k grobu, če je bil v Mt 27,62–66 nad njim rimski pečat?

O: Obstajata dva možna odgovora, vendar je drugi verjetnejši.

Ženske so mislile, da jim bo to dovoljeno: ni bilo običajno, da bi grob zapečatili in nad njim postavili stražo rimskih vojakov. Veliki duhovniki in farizeji so Pilata v Mt 27,64 posebej prosili, naj »grob zavarujejo do tretjega dne«. Oblasti niso hotele prepovedati pogrebnih običajev, ampak le zagotoviti, da nihče ne bi ukradel trupla, zato bi bilo mogoče pričakovati, da bodo ženskam to dovolili.

Ženske niso vedele za pečat in stražo: Varovanje groba zločinca ter namestitev rimskega pečata in straže rimskih vojakov okoli njega je bilo zelo nenavadno. V Luku 23,55–56 je zapisano, da so ženske sledile Jožefu, da bi videle, kam so položili Jezusovo truplo, nato pa so odšle domov, da bi pripravile dišave in mazila. Z drugimi besedami, niso ostale tam in opazovale groba. Prošnja za pečat in stražo je bila izražena šele naslednji dan, kot navaja Matej 27,62. Zato ženske verjetno niso vedele ničesar o pečatu in straži.

V: Zakaj so ženske v Mt 28,1; Mk 16,1–2; Lk 24,1; Jn 20,1 šle k grobu, da bi zavile truplo, če sta Jožef iz Arimateje in Nikodem truplo že zavila v Jn 19,39?

O: Jezus je umrl okoli 15. ure, medtem pa je minilo nekaj časa od trenutka, ko je Jožef iz Arimateje prosil za truplo, Pilat pa preveril, ali je Jezus resnično mrtev, do trenutka, ko so truplo sneli s križa in ga odnesli v grob. Pred mrakom ne bi imeli dovolj časa za primeren pogreb (podobno kot pri egipčanskih mumijah). Torej sta Jožef in Nikodem v Jn 19,38–39 opravila prvi del, vključno z dodajanjem nekaterih dišav, da bi telo nekaj dni ohranili pred razpadom, nato pa bi se vrnila in ga v nedeljo podnevi pravilno zavila, tj. ovila trakove blaga okoli njegovih rok, nog, trupa in glave. Morda se zdi to nekoliko grozljivo opravilo, a je bil to takrat običajen običaj.

Poleg tega, čeprav o judovskih pogrebnih običajih tistega časa ne vemo veliko, pa so v egipčanskih pogrebnih običajih nekateri postopki priprave trupla potekali šele nekaj dni kasneje.

V: Kakšen je pomen tega, da so ženske videle prazen grob v Mk 16,1–8; Mt 28,1–8; Lk 24,1–11; Jn 20,1–12?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

a) Čeprav Judje svojih mrtvih niso balzamirali, so pri pokopu uporabljali dišave. To sploh NI bilo pričevanje, da so ženske verjele, da bo Jezus vstal od mrtvih. Šlo je raje za to, da so ženske z mešanico ljubezni in razočaranja živahno prišle opraviti svojo dolžnost. Bi še vedno zvesto služili Bogu, če bi doživeli razočaranje?

b) V grški in latinski kulturi so ženske veljale za manj vredne od moških. Če bi nekdo želel spremeniti zgodbo, da bi bila bolj privlačna za bralce, bi ta del morda preprosto izpustil ali pa zapisal, da so grob najprej videli moški namesto žensk. To kaže, da so preprosto zapisali, kar se je zgodilo.

c) Podobno so v judovski kulturi ženske sicer veljale za pomembne, vendar je bilo njihovo pričevanje po judovski Mišni (Rosh Ha-Shanah 1,8) šteto za brez vrednosti.

d) Bog bi lahko čast, da so prve videle Jezusa, ki je vstal od mrtvih, podelil komur koli, a se je odločil, da jo podeli ženskam. Morda je to znamenje za vse kulture, vključno z našo, da bi na splošno morali ženske častiti, jim verjeti in zaupati prav toliko kot moškim.

V: Ali sta v Mk 15,47 Marija Magdalena in Marija, mati Jozefa, videli, kam so položili Jezusa, ali pa so bile to ženske, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, kot pravi Lk 23,55?

O: Oboje. Po eni strani bi »ženske iz Galileje« lahko pomenile ženske, ki so potovale z Jezusom iz Galileje, ne nujno pa so bile rojene v Galileji. Po drugi strani pa je bila Magdala mesto v Galileji, na zahodnem obrežju Galilejskega morja.

V: Ali je bil v Mt 28,1 grob zaprt ali pa je bil kamen odvaljen, kot pravi Lk 24,2?

O: Lk 24,2 pravi, da je bil kamen odvaljen, ko so prišle tja. Tudi Mt 28,2 omenja, da je bil kamen odvaljen, kar pojasnjuje Mt 28,1. Nikjer ni navedeno, da so bile ženske prisotne, ko je bil kamen odvaljen.

V: V Mk 16,4 skeptik Bart Ehrman sprašuje, ali je bil kamen že odvaljen ali pa ga je [domnevno] odvalil angel, ko so bile ženske tam (Mt 28,2)?

O: V obeh evangelijih je bil kamen odvaljen, preden je angel govoril z ženskami. Matej 28,2 ne pravi, da so bile ženske prisotne v trenutku, ko je bil kamen odvaljen.

V: Kaj se je zgodilo, ko je Jezus vstal od mrtvih (Mt 28,1–8; Mk 16,1–8; Lk 24,1–10; Jn 20,1–8)?

O: Jezus je bil spet živ v svojem fizičnem telesu. Njegovo pravo, z brazgotinami prekrivljeno fizično telo je bilo še vedno mogoče dotakniti (Jn 20,27; Mt 28,9; Lk 24,39) in jesti (Lk 24,41–43). Jezus je v Lk 24,39 rekel, da je imelo njegovo telo po vstajenju meso in kosti, in mislim, da se boste strinjali, da Jezus to ve bolje kot kdor koli drug! Vendar je bilo Jezusovo telo poveličano fizično telo, ki je lahko prehajalo skozi stene (Jn 20,19–20) in izginjalo (Lk 24,31).

Tertulijan (198–220/240 n. št.) Kristus je umrl za naše grehe in vstal v svojem mesu. To je sam temelj evangelija, naše odrešitve. Pet knjig proti Markionu, knjiga 3, poglavje 8, str. 328

Novatian (250/254–256/7 n. št.) »Da je [Jezus] vstal v isti telesni snovi, v kateri je umrl, dokazujejo rane na tem istem telesu, in tako v svojem mesu kaže zakone našega vstajenja, saj je ob vstajenju obnovil isto telo, ki ga je imel od nas.« Razprava o Trojici, poglavje 10, str. 620.

Adamantius (okoli 300 n. št.) razpravlja o tem, kaj bi bilo, če bi Jezus trpel le navidezno. »Če je trpel navidezno in ne v resnici, je Herod sodil le navidezno; navidezno si je Pilat umil roke zaradi Njega, in navidezno ga je izdal Juda. Tudi Kajfa ga je izročil navidezno; Judje so ga prijeli navidezno, in apostoli … Celo Njegova kri se je prelila le navidezno; evangelisti so oznanjevali evangelij le navidezno; Kristus je prišel z nebes le navidezno in se je povzpel le navidezno. Tudi odrešitev človeštva je bila le navidezna in ne resnična. Zakaj torej Kristus pravi: ‚Jaz sem resnica?‘« Dialog o pravi veri, peti del, poglavje 851a, str. 149

V: Ali je v Jn 20,1 k grobu prišla sama Marija Magdalena, ali Marija Magdalena in druga Marija (Mt 28,1), ali Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Saloma v Mk 16,1, ali Magdalena, Joana, Marija, Jakobova mati, in druge ženske v Lk 24,10?

O: Prišle so Marija Magdalena, Joana, Marija, Jakobova mati, in druge ženske. Jn 20,1 NE pravi, da je Marija prišla sama. Če je prišlo več žensk, je še vedno točno, čeprav ne tako natančno, omeniti eno, dve ali tri izmed njih. Če so nekatere prišle prej, druge pa takoj za njimi, je še vedno točno, da en zapis navaja, da so nekatere prišle, drug zapis pa omenja celotno skupino.

V: Ali je v Mt 28,2–5 in Mk 16,5 bil samo en angel ali sta bila dva angela, kot navajata Lk 24,4 in Jn 20,12?

O: Če je bilo dva ali več angelov, je prav tako pravilno, da je bil en angel. To je eden od mnogih primerov, kjer so evangelijski zapisi točni, a ne natančni.

V: Ali so ženske v Mt 28,8 povedale učencem ali pa niso povedale nikomur, kot pravi Mk 16,8? (Jesus, Interrupted, str. 48)

O: Marko očitno ni hotel reči, da ženske do konca svojega življenja niso povedale nikomur. Gotovo niso povedale nikomur, ki so ga srečale, ko so bežale od groba. Če preberete celoten odlomek iz Mateja 28,8–10, boste videli, da so ženske tekle, ne da bi še komu kaj povedale, nato pa jih je srečal Jezus. Jezus je rekel, naj to povedo mojim bratom (tj. učencem). Če hočemo biti natančni, Matej 28 strogo gledano dejansko ne pravi, da so ženske ubogale in to komur koli povedale. Vendar pa dejanja učencev močno nakazujejo, da so ženske to povedale učencem.

V: Ali je v Mt 28,9 Marija Magdalena prepoznala Jezusa, ko se ji je prvič prikazal, ali ga ni prepoznala, kot pravi Jn 20,14?

O: V Mateju 28:9 ni navedeno, kako hitro je Marija prepoznala Jezusa; piše le, da so ga za trenutek prepoznali. V Janezu 20:14 Marija sprva ni vedela, da je to Jezus. Vendar pa Janez 20:15–17 kaže tudi, da ga je nato vendarle prepoznala.

V: Ali so v Jn 20,29 blagoslovljeni tisti, ki verujejo, ne da bi videli, ali pa so v Lk 10,23 blagoslovljeni tisti, ki vidijo?

O: Jezus v različnih kontekstih govori dve različni stvari, in blagoslovljeni so oboji, vendar na različne načine.

V Jn 20,29 Jezus NI rekel, da tisti, ki so osebno videli Jezusovo pojavitev po vstajenju, niso blagoslovljeni. Nasprotno, Jezus je dvomljivemu Tomažu rekel: »Ker si me [zdaj] videl, si veroval; blagoslovljeni so tisti, ki niso videli, pa so vendarle verovali.« (BSB) Tomaž je Jezusovo pojavitev po vstajenju postavil za temelj svoje vere. Jezus je rekel, da so bolj blagoslovljeni (visoko pohvaljeni) tisti, ki, čeprav njihovo vero podpirajo čudeži, čudežev ne postavljajo za temelj svoje vere, kot je to storil Tomaž.

V Luku 10,23 Jezus učencem (vključno s Tomažem) pravi, da so bili blagoslovljeni (da se je pokazalo, da so bili zelo priljubljeni), ker so z lastnimi očmi videli tisto, kar so videli.

Kaj je temelj vaše vere v Kristusa? Če so to le čudeži, kaj pa, če bi Satan izvedel ponarejen čudež? Če je to le apologetika, kaj pa, če naletite na nekristjana, ki je boljši razpravljavec? Če je to le to, da imate odgovor na vsak ugovor proti Svetemu pismu, kaj pa, če nekdo predstavi nov ugovor proti Svetemu pismu, na katerega nimate odgovora? Temelj naše vere bi moral biti naš odnos s Kristusom; vse te druge stvari so dobre za podporo naši veri, vendar ne bi smele biti temelj naše vere.

V: Ali so Judje v Lk 24,44 Sveto pismo razdelili na tri dele ali le na dva, kot kaže Mt 5,17?

O: Judje so se nanj sklicevali na oba načina, tako kot Jezus.

Zakon in preroki: Judje so Staro zavezo imenovali Zakon in preroki v skladu z Matejem 5,17–18; Lk 24,27 (Mojzes in preroki); Zaharija 7,12 (Zakon ali zgodnji preroki); 2. Makabejci 15,9; Kumranski priročnik za disciplino 9.11.

Trojna delitev (Zakon, Preroki, Pisma) Prolog knjige Ekleziastika (okoli 132 pr. n. št.), Filon Aleksandrijski (okoli 40 n. št.) »…tam so študirali zakone in svete Božje izreke, ki so jih izrekli sveti preroki, ter hvalnice, psalme in vse vrste drugih stvari…« Kontemplativno življenje 25, str. 700, Jožef Flavij (37–100 n. št.) Proti Apionu 1.8 in Babilonski Talmud (4. stoletje n. št.). Prolog k Sirahu navaja »Zakon, Preroke in druge knjige očetov«. Sirah 39:1 pravi: »zakon, modrost, preroštvo«. Halahično pismo iz Kumrana: »knjiga Mojzesa, preroki, David in zgodovina rodov« (4QMMT).

Jezus očitno ni bil preveč zaskrbljen zaradi natančne razdelitve, dokler so bralci vedeli, kaj je imel v mislih, saj se je v Luku 24:44 skliceval na Zakon, Preroke in Psalme.

V: Ali naj bi v Lk 24,49 učenci ostali v Jeruzalemu ali so šli v Galilejo, kot piše v Mt 28,10.16?

O: Najprej jim je bilo rečeno, naj gredo v Galilejo, kar so storili po osemdnevnem odlogu. Nato so se vrnili v Jeruzalem, kjer jim je Jezus rekel, naj tam ostanejo, dokler ne prejmejo moči z nebes. Tukaj je vrstni red dogodkov v 40 dneh, ko je bil Jezus na tej zemlji, po svojem vstajenju in pred vnebovzetjem.

R2. »Pojdite v Galilejo,« jim je rekel angel tisto jutro, ko je Jezus vstal od mrtvih (Marko 16,7). Tudi Jezus se je prikazal ženskam in jim rekel, naj učencem sporočijo, naj gredo v Galilejo (Matej 28,9–10).

R7. V Jeruzalemu, zvečer istega dne, ko je Jezus vstal od mrtvih, medtem ko sta se dva pogovarjala z enajstimi, se je Jezus prikazal desetim učencem (Janez 20,19–23).

R9. Osem dni kasneje se je Jezus ponovno prikazal vsem učencem, vključno s Tomažem (Janez 20,19, 24–29).

R10. Odšli so v Galilejo, k Tiberijskemu jezeru [Galileja] (Matej 28,19–20; Janez 21,1–24).

R14. Vrnili so se v Jeruzalem, kjer so bodisi ostali tam bodisi v Betaniji, predmestju. (nakazano)

R15. Medtem ko so jedli, jim je Jezus ukazal, naj ostanejo v Jeruzalemu, dokler ne prejmejo moči z nebes (Luka 24,49; Apostolska dela 1,4). Ukaz so upoštevali (Luka 24,52).

R16. Jezus jih je popeljal v Betanijo, predmestje Jeruzalema na pobočju Oljske gore (Luka 24,50).

R17. Štirideset dni po vstajenju (Apostolska dela 1,3) je Jezus v oblakih vstopil v nebesa (Marko 16,19; Luka 24,50–51; Apostolska dela 1,9–11).

R19. Na binkošti, ki je bila 50 dni po pashi, so bili napolnjeni z močjo Svetega Duha (Apostolska dela 2).

R20. Po tem so se prosto gibali med Jeruzalemom in drugimi mesti.

Za celovit potek dogodkov glej vprašanje o skladnosti po vstajenju.

V: Ali je »Testimonium Flavianum« Jožefa Flavija v delu »Antiquities of the Jews« 18,63–64 zgodovinsko zanesljivo?

O: Najprej, kaj piše v grščini, nato pa razprava. Piše: »Okoli tega časa je živel Jezus, modrec, če ga sploh smemo imenovati človek. Bil je namreč tisti, ki je opravljal presenetljiva dejanja in bil učitelj tistih, ki so z veseljem sprejemali resnico. Pridobil si je mnoge Jude in mnoge Grke. Bil je Kristus. Ko ga je Pilat, potem ko je slišal, da ga obtožujejo najuglednejši med nami, obsodil na križanje, tisti, ki so ga že od začetka imeli radi, niso prenehali z ljubeznijo do njega. Tretji dan se jim je prikazal, oživljen, kajti Božji preroki so napovedali to in nešteto drugih čudežnih stvari o njem. In skupnost kristjanov, poimenovana po njem, še danes ni izginila.«

Michael J. Wilkins in J.P. Moreland v knjigi *Jesus Under Fire: Modern Scholarship Reinvents the Historical Jesus* (str. 212–213) pišeta: »Znanstvena mnenja o tem odlomku lahko razdelimo v tri skupine: (1) tisti, ki zagovarjajo bistveno avtentičnost odlomka; (2) tisti, ki zavračajo celoten odlomek; (3) tisti, ki verjamejo, da ima odlomek avtentično jedro, vendar vključuje tudi krščanske vstavke. Najnovejše znanstvene raziskave dajejo prednost zadnjemu mnenju.« Arabska različica, ki jo je napisal Agapij, melkitski škof Hierapolisa v Siriji iz 10. stoletja, namesto »čudeži« navaja »dobro ravnanje«, po treh dneh sledi beseda »poročilo«, pred »bil je Mesija« pa je vstavljeno »morda«. Euzebij iz Cezareje (deloval okoli leta 325 n. št.) citira ta odlomek, vendar Origen (225–254 n. št.) v delu Proti Celsusu, knjiga 1, poglavje 47, str. 416; knjiga 2, poglavje 13, str. 437, opozarja, da je Jožef Flavij govoril o Jakobu, vendar NI govoril o Kristusu.

V: Kateri zgodnji pisci so evangelije imenovali evangeliji?

O: Tukaj je seznam.

Diognet (okoli 130–200 n. št.), poglavje 11, str. 29: »…vera evangelijev je utrjena in tradicija apostolov ohranjena…«

Justin Mučenik (151–155 n. št.): »Apostoli so nam namreč v spominih, ki so jih sestavili in ki se imenujejo evangeliji, tako posredovali tisto, kar jim je bilo naloženo;« Prva Justina Apologija, poglavje 66, str. 185

Teofil Autoliku (168–181/188 n. št.), knjiga 3, poglavje 12, str. 114, pravi: »najdemo tako pri prerokih kot v evangelijih, ker so vsi govorili pod navdihom enega Božjega Duha.«

Hegesippus (okoli leta 170 n. št.) v delu »Pet knjig komentarjev k dejanjem Cerkve«, poglavje 3, zvezek 8, str. 764, omenja evangelijske spise.

Claudius Apollinaris (160–180 n. št.) omenja Mateja, evangelije in zakon. Ante-Nicene Fathers, zvezek 8, poglavje 772

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.): »Ni mogoče, da bi bilo evangelijev več ali manj, kot jih je. … ‚steber in temelj‘ Cerkve sta evangelij in duh življenja; primerno je, da ima štiri stebre, ki na vse strani izžarevajo nesmrtnost.« Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 11.8

Irenej omenja »preučevanje evangelijev« v delu Proti herezijam, knjiga 2, poglavje 22.3, str. 390.

Muratorijev kanon (okoli 190–217 n. št.) Tretja knjiga evangelijev je Luka. Muratorijev kanon 1. (Tako se neimenovana evangelija po Mateju in Marku štejejo kot dva.)

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) omenja preroštva, evangelije in apostolske besede v delu Kdo je bogataš, ki bo rešen, poglavje 42, str. 604

Tertulijan (198–220 n. št.) pravi, da si Marcion »zelo prizadeva, da bi uničil ugled tistih evangelijev, ki so objavljeni kot pristni in pod imenom apostolov, da bi, resnično, svojemu lastnemu evangeliju zagotovil verodostojnost, ki jo odvzema njim.« Tertulijanovo delo »Pet knjig proti Marcionu«, knjiga 4, poglavje 3, str. 348. Prav tako knjiga 5, poglavje 2, str. 432, in delo »O vstajenju mesa«, poglavje 33, str. 568

Tertulijan (okoli leta 213 n. št.) »Ali pa je morda vendarle evangelijem očital le laž, ko je dejansko rekel: »Proč z Matejem; proč z Lukom!« Proti Prakseju, poglavje 1, str. 597

Hipolit (225–235/6 n. št.) omenja evangelije v delu »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 6, poglavje 24, str. 85.

Origen (225–254 n. št.) v delu »Komentar k Janezu«, knjiga 1, poglavji 7 in 8, str. 300, 301, posveča kar dve celotni poglavji razlagi, zakaj se prav evangeliji in nobene druge knjige ne imenujejo tako.

Origen (225–254 n. št.) je govoril o Novi zavezi in dejal, da obstajajo le štiri evangeliji. Origenov »Komentar k Janezu« (225–231 n. št.), knjiga 1, poglavje 1, str. 299.

Novatian (250–257 n. št.): »Saj tako starodavna preroštva kot evangeliji pričajo, da je On sin Abrahama in sin Davida.« »Traktat o Trojici«, poglavje 9, str. 618

Traktat o ponovnem krstu, poglavje 17, str. 677 (250–258 n. št.) »Kajti o tem prešuštnem, da, morilskem krstu, če obstaja še kakšen drug avtor, je to zagotovo knjiga, ki so jo ti isti heretiki sestavili v imenu iste zmote, ki je naslovljena Pavlovo pridiganje, v kateri knjigi boš v nasprotju z vsemi Svetimi pismi našel, da Kristus priznava svoj greh – čeprav sam ni storil nobenega greha – in da ga je njegova mati Marija skoraj prisilila, da je proti svoji volji sprejel Janezov krst. Prav tako je zapisano, da se je ob njegovem krstu nad vodo videl ogenj, česar ni zapisano v nobenem od evangelijev.«

Kiprian iz Kartagine (246–258 n. št.) omenja evangelije v Pismu 72, poglavje 17, str. 383

Dionizij iz Aleksandrije (246–265 n. št.) po imenu omenja štiri »evangeliste«. Pismo škofu Bazilidu, kanon 1, str. 94

Adamantius (okoli 300 n. št.) omenja štiri, ki so pridigali evangelij, vendar so pridigali isto, zato so štirje evangeliji en evangelij. »Dialog o pravi veri«, prvi del, poglavje 6, str. 43.

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) pravi, da je svet sestavljen iz štirih elementov, prav tako kot obstajajo štiri evangeliji, štiri rodovi od Adama do Noeta, od Abrahama do Mojzesa, štiri reke v raju, štirje vojaki ob križanju, štiri živa bitja in štiri letni časi. O stvarjenju sveta, str. 341

Metodij (280–312 n. št.): »Zato so bila dana tudi štiri evangelija, ker je Bog človeštvu štirikrat podaril evangelij,« »Pogostitev desetih devic«, razprava 10, poglavje 2, str. 348

Atanazij (318 n. št.) citira Luka 19,10: »kot sam [Jezus] pravi v evangelijih: ›Prišel sem, da bi poiskal in rešil izgubljene.‹« »Utelešenje Besede«, poglavje 14, str. 43

Atanazij (318 n. št.) citira Lk 19,10: »On [Jezus] sam pravi v evangelijih: ›Prišel sem, da bi poiskal in rešil izgubljene.‹« »Utelešenje Besede«, poglavje 14, str. 43

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) omenja Boga, ki nam je dal Zakon, preroke in evangelije. Pisma o arijanski hereziji, Pismo 1, poglavje 12, str. 295

Po Nicejskem koncilu

Euzebijeva Cerkvena zgodovina (318 n. št.), knjiga 3, poglavje 24, str. 152, obravnava štiri evangelije: Mateja, Marka, Luko in Janeza. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 152

Juvencus (329 n. št.) (delno) je napisal epsko pesnitev, v kateri je uporabil štiri evangelije, vendar jih ni imenoval evangeliji.

Hegemonius (4. stoletje) omenja »evangelije« v delu »Disputacija z Manesom«, poglavje 5, str. 182

Diodor (262–278 n. št.) se sklicuje na »apostola Pavla in evangelije« v delu »Disputacija z Manesom«, poglavje 45, str. 221

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) »Evangeliji ponovno dopolnjujejo tisto, kar drug drugemu manjka: nekatere stvari se naučimo iz enega, druge iz drugega in tako naprej, saj so vsi oznanilo istega duha.« Trojica, knjiga 10, poglavje 42, str. 193

Atanazij (367 n. št.) »Tudi govoriti o [knjigah] Novega testamenta ni dolgočasno. To so štiri evangeliji po Mateju, Marku, Luku in Janezu.« (Atanazijevo praznično pismo 39, poglavje 5, str. 552)

Synopsis Scripturae Sacrae (350–370 n. št. ali 5. stoletje)

Cheltenhamski kanon (= Mommsenov katalog) (okoli 360–370 n. št.) omenja evangelije.

Efraim/Efrem, sirski avtor himen (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.)

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60 na str. 159 navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59 na str. 158 pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v predavanju 4:36, str. 27, pravi, da so obstajala le štiri evangelija

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.)

Amfilohij v pismu Jambiju v Seleuku (pred letom 394 n. št.)

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) omenja evangelije v delu Proti Eunomiju, knjiga 2, poglavje 4, str. 104, in v delu O zgodnjih smrtih dojenčkov, str. 378

Sirski katalog sv. Katarine (okoli 400 n. št.) omenja evangelije.

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) omenja štiri evangelije, 14 Pavlovih pisem, Jakoba, Petra, Janeza, Juda, Apostolska dela, Janezovo razodetje, Modrost Salomona in Siraha (= Ekleziastik).

Papež Inocenc I. iz Rima (okoli leta 405 n. št.) omenja štiri evangelije.

Rufinusov Komentar k Apostolskemu izročilu (374–406 n. št.) omenja štiri evangelije.

Janez Krizostom (mučenec leta 406 n. št.) v »Pridigi o Matejevem evangeliju 1.6«, str. 3 (zvezek 10) razpravlja o tem, da obstajajo štirje evangeliji, ne le eden.

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) omenja evangelije. »Obramba proti pelagianom«, poglavje 7, str. 123

Kartaginski koncil (218 škofov) (393–419 n. št.)

Sulpicius/Sulpitius Severus (363–420 n. št.) omenja evangelije v delu »Sulpitius Severus: Dialog 1«, poglavje 26, str. 37, in »Dialog 2«, poglavje 13, str. 45

Jerome (417–420 n. št.) v pismu 53.9, str. 101, po imenu omenja vsa štiri evangelija kot Gospodovo četverico.

Sozomen (370–380/425 n. št.) omenja evangelije v delu Sozomenova Cerkvena zgodovina, knjiga 2, poglavje 14, str. 267.

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) omenja Pavlova pisma in nato štiri evangelije. V delu O koristih vere, poglavje 7, str. 350

Janez Kasijan (419–430 n. št.)

Vincent iz Lerina (okoli 434 n. št.)

Sokratova Cerkvena zgodovina (okoli 400–439 n. št.), knjiga 3, poglavje 16, str. 87, navaja, da je Apollinaris razlagal evangelije.

Sokratova Cerkvena zgodovina (okoli 400–439 n. št.), knjiga 3, poglavje 20, str. 89, v svetih evangelijih omenja Jude, Mojzesovo postavo in Kristusa.

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Enkratitski heretik Tatian (okoli leta 172 n. št.) je napisal harmonijo štirih evangelijev, imenovano Diatessaron, kar pomeni »skozi [vse] štiri«.

X Megetij (okoli leta 300 n. št.), ki se je sam imenoval za Marcionovega privrženca, v svoji razpravi z Adamantijem pravi, da zavrača štiri evangelije. »Dialog o pravi veri«, prvi del, poglavje 1, str. 36

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) citira Mateja 5,23–24, kot ga je Gospod podal v evangelijih. Komentar k Malakiju, 2. poglavje, str. 410

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) navaja Marka 10,2–9 kot »Gospodovo besedo v evangelijih«. Komentar k Malakiju, poglavje 2, str. 412

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) se sklicuje na Luka 11,42 kot na »besede v evangelijih«. Komentar k Hozeji, poglavje 5, str. 63