< Vprašanje o Svetem pismu iz Hagaja

V: Kaj vemo o tem preroku in njegovi knjigi v Hagaju?

O: O Hagaju ni znano ničesar razen tega, kar je omenjeno v knjigi, da njegovo ime pomeni »prazničen« ali »praznik« in da sta on in Zaharija omenjena v Ezra 5:1; 6:14. Ker Hagajevo ime pomeni »prazničen«, je morda Hagaj rojen na judovski praznik. Navedbe o Hagaju so v Zahariju 8:9 in Hebrejcem 12:26.

Leta 538 pr. n. št. se je vrnilo le okoli 50.000 Judov. Nekaj let so gradili tempelj, nato pa so prenehali. In zdaj, 18 let kasneje, tempelj še vedno ni bil zgrajen. Prvo sporočilo, ob prazniku nove lune (Številke 10:10), je spodbujalo Božje ljudstvo, ki je izgubilo svojo vizijo. V knjigi Hagaja bomo izvedeli nekaj stvari o Bogu in ljudeh, vendar poučevanje resnice ni glavni namen te knjige. Glavni namen je, da se morajo ljudje – in mi – spremeniti.

Hagaj in Zaharija sta bila sodobnika in zanimivo je primerjati sloga teh dveh prerokov. Hagajev slog je na splošno preprost, urejen in neposreden v primerjavi s simboličnim in navdihujočim Zaharijem. Vendar Bog uporablja različne sloge. H. A. Ironside v knjigi »Manjši preroki« (str. 221) imenuje Hagaja in Zaharija »kot izbrušene puščice iz Gospodovega tulca, katerih poslanstvo je bilo, da k Njemu privabita srca tistih, ki so bili tako privilegirani«.

V: Kaj je glavna točka v Hagajevi knjigi?

O: Hagajeva knjiga govori o »časih, ko ni vse najboljše«. Obstajata dve glavni podtočki. Prvič, ljudstvo je bilo pridno pri gradnji svojih hiš, vendar je zanemarilo gradnjo Božjega templja. Za razliko od prerokov iz časa pred izgnanstvom Hagaj v svojem sporočilu ne graja ljudi zaradi strašnih stvari, ki jih počnejo narobe. Graja jih, ker ne počnejo tistega, kar je prav. Bili so zatopljeni v skrbi tega sveta, medtem ko so zanemarjali dobro.

Drugič, ne bi smeli biti razočarani, da 50.000 revnih Judov ni moglo zgraditi tako lepega templja, kot ga je zgradil Salomon s svojim zlatom in približno 2,5 milijona podanikov. Veseli bi morali biti, če poslušamo Boga v skladu z njegovo voljo, in ne gledati le na zunanje okraske.

V: Kakšen je pregled knjige Hagaja?

O: Hagajevo knjigo lahko preučujemo na treh ravneh: a) gradnja Božje hiše, b) vrnitev k Bogu ali c) ko stvari ne gredo najbolje. 1. poglavje se osredotoča na to, ko Božje ljudstvo ne daje svojega najboljšega, drugo poglavje pa kaže, da moramo ostati spodbujeni, tudi ko se rezultati ne zdijo najboljši.

Knjiga Hagaja je druga najkrajša knjiga v Stari zavezi (takoj za Obadijem), njen pregled pa je zelo jasen. Hagaj je podal štiri sporočila.

Hag 1,1–15 Prvo sporočilo – Ne odlašajte več in zgradite Božjo hišo zdaj (29. avgusta 520 pr. n. št.)

Hag 1,1–11 Razmislite o Božji kazni za njegovo ljudstvo, ki odlaša

Hag 1,12–15 Božji ostanek se je odzval s poslušnostjo

Ag 2,1–9 Slava Božje hiše (17. oktober 520 pr. n. št.)

Ag 2,1–4 Da, tempelj ni več tako lep kot nekoč

Ag 2,5–9 Božji Duh ostaja, toda Bog bo še enkrat pretresel nebesa in zemljo

Ag 2:10–19 Bog lahko blagoslovi celo tisto, kar je oskrunjeno (18. december 520 pr. n. št.)

Ag 2:10–15 Svetost ni nalezljiva; nečistost pa je; za to ljudstvo ni naravnega upanja

Ag 2,16–19 Božja slovesna obljuba, da bo to spremenil s svojim ljudstvom

Ag 2,20–23 Preobrat prekletstev (18. december 520 pr. n. št.)

Ag 2,20–22 Premagovanje tujih narodov

Ag 2:23 Zerubabel, potomec Jojakina in pečatni prstan

V: V Hag 1:1, kdaj je bil napisan Hagaj?

O: Glede na to, kar je zapisano v Hag 1, bi to bilo leta 520 pr. n. št. Natančno datiranje je značilnost babilonskih in perzijskih zapisov, kot je na primer Babilonska kronika, ki natančno datira vsak dogodek. Hagaj je živel pod babilonsko in perzijsko vladavino, zato dogodke datira po babilonskem koledarju, ne po koledarju Stare zaveze, saj je svoje življenje preživel pod njuno vladavino. Hagaj je nenavaden tudi v tem, da omenja kovane kovance, o katerih se je Darej naučil iz kraljestva Lidije.

V: Kakšni so bili svetovni dogodki v tem času, omenjeni v Hag 1,1?

O: 538 pr. n. št. Ko je Kira osvojil Babilonijo, je bilo približno 50.000 Judom dovoljeno vrniti se domov.

538 pr. n. št. Judje so dve leti gradili tempelj, nato pa so dela ustavili.

-530 pr. n. št. Kira je umrl v bitki.

530–522 pr. n. št. Perzijo je vladal Kambiz II. Bil je tiran, ki je slabo upravljal z imperijem. V Perzijskem imperiju je vladal mir (pax Persiaca), razen v uporniškem Egiptu, zato je Kambiz na čelu svoje vojske odkorakal v Palestino, da bi ga podjarmil.

522–521 pr. n. št. Kambiz je umrl pod skrivnostnimi okoliščinami in v Perziji je izbruhnil upor. Artaxerxes je bil slepar, ki je vladal 7 mesecev. Grki in sodobni zgodovinarji ga imenujejo Pseudo-Smerdis. On je napisal pismo iz Ezra 4:7–23, s katerim je ustavil gradnjo.

522/521–486 pr. n. št. Darej I. Histaspis je postal kralj, potem ko je ubil sleparja. Bojeval se je proti Skitom in Grkom, leta 490 pr. n. št. pa je bil poražen pri Maratonu.

520 pr. n. št. Hagaj in Zaharija sta podala svoja prva preroštva

519–518 pr. n. št. Perzijska vojska je pohodila skozi Palestino in osvojila Egipt

486–465/464 pr. n. št. Kserkses I. (umorjen) (isti kot Ahasver v Ezri 4:6 in Esteri). Estera je bila njegova kraljica.

464–424 pr. n. št. Artaxerxes I. Perzijci so ga imenovali Artaxerxes I., da bi izbrisali spomin na sleparja Artaxerxesa. Nehemija je bil njegov strežnik.

445 pr. n. št. Nehemija je prišel v Jeruzalem, da bi zgradil mestno obzidje

V: Ali je v Hag 1,2 apatija ljudstva preprečila gradnjo templja ali pa jo je preprečilo tuje nasprotovanje, kot pravi Ezra 4,7–23?

O: Vlogo sta imeli obe stvari. Tukaj je potek dogodkov.

1. Leta 538 pr. n. št. je Kira izdal odlok, ki je Judom dovolil, da se vrnejo domov in zgradijo svoj tempelj.

2. Leta 536 pr. n. št. so Judje začeli polagati temelje za tempelj.

3. Judovi sovražniki (Samaritanci, Amoniti, Arabci in drugi) so napisali pismo kralju (imenovanemu Artaxerxes, ki ga sodobni zgodovinarji imenujejo Pseudo-Smerdis, 522–521 pr. n. št.). Ta je izdal odlok, s katerim je ustavil gradnjo.

4. Leta 520 pr. n. št. (Ezra 5:1) je Bog prek Hagaja okaral ljudstvo, ker ni nadaljevalo z obnovo. Judje so nato začeli z obnovo.

5. Sovražniki so podvomili v njihovo pooblastilo za obnovo.

6. Judje so v pismu kralju Dariju opozorili na prejšnjo odredbo kralja Kira, in po iskanju je bila ta odredba najdena. Estera 1:19 in Daniel 6:8 pravita, da zakonov perzijskih kraljev ni bilo mogoče razveljaviti.

7. Hram je bil končno dokončan okoli leta 516 pr. n. št.

V: V Hag 1,2 so zanemarjali gradnjo Božje hiše, in tudi mi danes lahko zanemarjamo Božjo hišo. 1. Petrov 2,5 pravi, da Božja hiša ni stavba, ampak mi, Njegova cerkev. Kako bi lahko zanemarjali Božjo hišo?

O: Čeprav menim, da tega ne bi veliko kristjanov storilo namerno, lahko to storimo nenamerno. Eden od načinov je, da izgubimo svojo gorečnost za gradnjo česarkoli. Drugi, morda pogostejši način pa je, da se tako osredotočimo na nekaj drugega – naj bo to glasba, gradnja stavb ali celo znanje –, da poslušnost Bogu ni več naša najvišja prioriteta.

V: Kaj so ljudje v Hag 1,1–3 počeli narobe?

O: Ni šlo za to, da bi počeli kaj slabega, ampak so svojim skrbem in ambicijam dali prednost pred služenjem Bogu, kot kaže Hagaj 1,4.

V: Zakaj mislite, da v Hag 1,2–4 včasih pojenja navdušenje Božjega ljudstva?

O: Za to obstajajo vsaj štirje razlogi.

Izgubljena vera v to, da Bog deluje v njih, da bi uspešno dosegli ta cilj.

Oslabljena je njihova ljubezen do Boga in drugih, ki jih spodbuja, da vztrajajo naprej. Menijo, da si prizadevanje, trdo delo ali žrtvovanje za dosego tega cilja ne splača.

Izgubili so upanje in so obupali nad svojim napredkom. Ne vidijo, da bi kdaj dosegli cilj, do katerega menijo, da bi morali priti.

Izgubili so svojo vizijo: spremenili so se in si zdaj prizadevajo za drug cilj, morda zato, da bi zadovoljili lastne ambicije.

V: Zakaj v Hag 1,2–4 ljudje na splošno odlašajo? Zakaj ljudje odlašajo pri izpolnjevanju Božje volje?

O: Odlašanje z dejanjem ni zavračanje nečesa; temveč se utemeljuje kot odlaganje na boljši čas. Pogosto se zdi, da je nekaj drugega trenutno bolj prijetno ali manj naporno; in to ovira opravljanje pomembnih stvari. Danes je veliko stvari »nujnih«, saj imajo roke. Vendar so nekatere stvari zelo pomembne, a niso nujne, ker nimajo roka. Brošura Tiraničnost nujnega prikazuje, kako je tiraničnost nujnega sovražnik pomembnega.

Druga vrsta odlašanja je »paraliza zaradi preveč razmišljanja« ali odlašanje pri sprejemanju odločitve, zlasti tiste, ki je neprijetna. Na eni skrajnosti ni dobro sprejemati nagle odločitve na podlagi nezadostnih podatkov ali brez podatkov, na katerih bi lahko temeljila odločitev. Na drugi skrajnosti se odlašanje pogosto utemeljuje z izjavo: »Nimam vseh podatkov«. Običajno nikoli ne boste imeli vseh podatkov! Če pa imate dovolj podatkov, da dodatni podatki verjetno ne bodo spremenili odločitve, se morate odločiti zdaj.

Matej 6,33 pravi, naj najprej iščemo Božje kraljestvo. Včasih ljudje ne storijo tistega, kar Bog od njih želi, ker menijo, da imajo nekaj pomembnejšega. A nič ni resnično pomembnejše od služenja Bogu.

V: Katere izgovore bi lahko kristjani v Hag 1,2–4 navedli za odlašanje pri popolni predanosti Bogu?

A: Tukaj je deset izgovorov.

Že plačujem desetino. (glej Luka 21,1–4; 2 Korinčanom 8,2–3)

Morda ne bo vedno tako zabavno. (glej pa 2 Korinčanom 1,8–9; Filipljanom 3,14; 1 Korinčanom 3,12–15 in 1 Korinčanom 9,23–25)

Če bi vse predal Bogu, bi moja družina stradala. (glej pa 1 Timotej 5,8; Pregovori 31,21–25)

Morda ne bi napredoval tako daleč v svoji karieri. (glej Hebrejcem 11:24–26; 11:37; 1 Timoteju 6:9–10)

Morda ne bi bilo varno zame. (glej 1. Kraljev 19:10; Abram in elamitski vdor)

Želim si zagotovilo, da bo moja družina na varnem. (glej Ezechiel 24:18; Job 1:2–3 v primerjavi z 42:12–13)

Preden sem spoznal Boga, sem se preveč oddaljil od pravičnosti, da bi me Bog lahko uporabil. (Pavel)

Potem ko sem spoznal Boga, sem se preveč oddaljil od Božje volje. (glej Jona, Peter; 2. Korinčanom 2:5–10)

Trenutno sam nisem ravno popoln. (glej 2. Korinčanom 12:7–10)

Bog mi daje le tisto, kar potrebujem, jaz pa sem del tega, kar mi je dal, zapravil. (glej 2. Mojzesova knjiga 34:1)

Ta teden počasti Boga na poseben način. Poišči nekaj, za kar veš, da Bog želi, da to storiš, a kar odlašaš, in začni to početi zdaj. Ali pa poišči navado, s katero Bog želi, da prenehaš, a kar odlašaš, in prenehaj s tem zdaj.

V: Kako sta med seboj povezana Hag 1,2–4 in Jak 4,17?

O: Jakob 4,17 pravi, da če človek ve, kaj Bog želi, da stori, pa tega ne stori, je to greh. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj ljudje na splošno odlašajo.

Pravijo, da so preveč utrujeni

Preveč drugih stvari

Če ne morejo storiti pravilno, raje sploh ne storijo

Bolje delajo pod pritiskom

Neznanje, izven naše cone udobja

Ne vidijo roka

Daj si dovoljenje, prevzemi pobudo (Nihče na svetu ni dal Hagaju dovoljenja, da spregovori – razen Hagaja samega)

Ne vidiš neposrednih posledic

Ni odgovornosti

Preprosto ne želimo. Ne vidimo dovolj užitka ali koristi

Pomanjkanje samodiscipline, kar pomeni, da storiš tisto, kar veš, da je najboljše, ne glede na to, ali imaš voljo ali ne.

Strah pred neuspehom

V: Zakaj misliš, da je Bog v Hag 1,3–4 najprej kaznoval, šele potem pa pojasnil, čeprav pogosto ravna ravno nasprotno?

O: Običajno Bog opozori uporniško ali nevedno ljudstvo in ga nato kaznuje, če se ne spreobrne. Vendar obstajata dve vrsti neposlušnosti: upor in odlašanje. Ljudstvo je že vedelo, kaj mora storiti; niso bili uporniški ali povsem nepripravljeni to storiti, ampak so le še naprej odlašali, medtem ko so se ukvarjali s svojimi lastnimi projekti. Bog jim je naložil slabe posledice, ker so že vedeli, kaj bi morali storiti. Bog je kazen prilagodil neposlušnosti. Bili so preveč zaposleni z lastnimi zadevami, da bi imeli čas za Boga, zato je Bog poskrbel, da njihove lastne zadeve ne bodo bile preveč uspešne.

V: Kako lahko v Hagaju 1,5.7; 2,15.18 (dvakrat) skrbno preučimo svoja ravnanja?

O: Začnemo lahko z molitvijo, v kateri prosimo Boga, naj nam pokaže naše skrite napake ter nas opomni na tiste, ki niso tako skrite. Preverimo lahko, ali nas naše želje, misli in načrti vodijo nas in našo družino k Bogu in k temu, da postajamo bolj podobni Kristusu, ali pa nas oddaljujejo od njega. Lahko se vprašamo, ali obstajajo pomembne stvari, ki jih zaradi nepomembnih stvari puščamo nedokončane. Na splošno lahko skrbno premislimo o svojem času, kam se usmerjamo, o svojih prednostnih nalogah, denarju in užitkih – ali pa o tem, kje je naše srce.

V: Zakaj se Bog v Hag 1,5–7, 11, 16–17 včasih odloči, da ne bo blagoslovil svojega ljudstva?

O: Odgovor na to vprašanje je glavno sporočilo knjige Hagaja. Ko Božje ljudstvo ne časti Boga, kot bi moralo, in mu ni popolnoma poslušno, bo Bog uredil okoliščine, da bi spodbudil njihovo poslušnost. Pogosto storimo enako svojim otrokom kot disciplino. Disciplina ni vedno telesno kaznovanje. Vrsta discipline, ki jo Bog tukaj uporablja, se včasih imenuje »disciplina logičnih posledic«.

V: Kaj je v Hag 1,9–11 nenavadnega v strukturi tega odlomka?

O: To je literarni prijem, imenovan hiazma.

Ag 1,9a–b Bog jih je discipliniral

-- Hag 1,9c–e Ker je Božja hiša v ruševinah

-- Hag 1,10a Zaradi vas

Ag 1,10b–11 Bog jih je kaznoval

V: Zakaj Hag 1:10,11 omenja roso namesto dežja?

O: Med poletno rastno sezono, od aprila do oktobra, v Izraelu ni bilo dežja. Vendar pa je bilo običajno veliko rose zaradi vetrov, ki so pihali s Sredozemskega morja. Zato je bila rosa bistvena za poletne pridelke. Bog je poslal sušo (horeb) brez rose, ker je njegov tempelj ostal v ruševinah (hareb). Uporabil je besedno igro, da bi v spominu ljudi utrdil razlog za kazen. Jakob 5,16–18 pravi, da je molitev pravičnega človeka močna v svojem učinku, in navaja primer, kako je najprej Elija molil, da ne bi deževalo, kasneje pa je molil za dež. Molitev teh ljudi za dež ni imela nobenega učinka, ker niso bili popolnoma predani Bogu. Jakob 1,7–8 pravi, da naj človek z razcepljenim srcem ne misli, da bo od Gospoda kaj prejel.

V: Hag 1,13; 2,4 pravita: »Jaz sem z vami, pravi GOSPOD.« Tudi Hagaj 2,5 in 2,19 dajeta isto obljubo blagoslova. Zakaj je to najboljši blagoslov od vseh?

O: Elija je poznal odgovor v 1. Kraljih 19:11–13. Bog mu je pokazal različne moči v naravi, toda Elija je vedel, da Božja prisotnost ni bila v njih; in Elija je vztrajal pri Božji prisotnosti. Ko se ne zadovoljimo s površinskimi zunanjimi stvarmi, ampak vztrajamo pri Božji prisotnosti, bo Bog tam za nas. Obljuba, da bo Bog z nami, na zelo oseben in bližnji način, je najboljša obljuba od vseh.

V: Kako Bog v Hag 1,14 vzbudi duha nekoga?

O: Bog razruši vezi, ki so duha zadrževale. Obnovi njihovo vero, jim da novo srce, polno ljubezni, dvigne njihovo upanje in jim da vizijo. Bog po potrebi uporablja tako pozitivno kot negativno spodbudo.

V Hagajevem času so začeli graditi v 23 dneh. To jim je dalo čas, da se organizirajo in končajo žetev fig, grozdja in granatnih jabolk. Morda niso imeli občutka, da imajo dovolj sredstev, vendar Ezra 6,8–9 pravi, da jim je kralj Darej celo dal denar! Ezra 6,15 pravi, da je bilo delo končano približno 4 leta kasneje.

V: V Hag 1,14, kdaj je v redu sprejeti denar od nevernikov za Božje delo, v primerjavi s tem, da v 3 Jn 7 ne smemo sprejeti denarja od nevernikov?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Hagaj je preroštvoval v časih Stare zaveze, 3. Janezovo pismo pa je bilo napisano v času Nove zaveze. Vendar ni izrecne navedbe, da bi ti nauki pomenili spremembo.

Odgovor: Vlada pod Babilonci je uničila tempelj in iz njega odnesla zlato in bogastva. Vlada pod Perzijci je vračala tisto, kar je prvotno pripadalo Judom.

V: Kaj je v Hag 2,2 pomembno pri tem, da se govori o »ostanku ljudstva« v primerjavi s tem, da bi se govorilo samo o ljudstvu?

O: V Salomonovem času je bilo več kot 1,5 milijona Izraelcev, vendar se je v tem času domov vrnilo le 50.000 Judov. Imeli so opazno manj ljudi in veliko manj virov za gradnjo templja. Ključno je, kakšen bi bil njihov odnos, ko bi to odražal tudi tempelj.

»Ostanki« se ne nanašajo na izbrano skupnost, ampak na neznaten del prebivalstva, ki se je vrnil iz Babilona.

V: Kako lahko v Hag 2,1–4 želja po uspehu paradoksalno včasih vodi k neuspehu zaradi odlašanja?

O: Včasih ljudje odlašajo, ker raje sploh ne bi poskusili, kot da bi tvegali neuspeh. Povsem odkrito, nekatere stvari, ki jih Bog želi, da storimo, bodo, če jih opravimo pravilno, ponižno in poslušno ter se zanesemo na Boga, še vedno neuspeh – vsaj v očeh sveta.

Ljudje v Hagajevem času so opustili lastno presojanje o ugodnih časih za uspeh in so na Hagajevo spodbudo kljub temu začeli graditi. Čas drugega sporočila, 17. oktobra 520 pr. n. št., na sedmi dan praznika šotorov, je pomemben v dveh pogledih. Prvič, to je bilo natanko 440 let prej, leta 960 pr. n. št., ko je Salomon posvetil tempelj, ki ga je zgradil (1. Kralji 6,38; 8,2). Drugič, to je bilo mesec dni kasneje, tako da so že lahko videli nekaj rezultatov. V Ezdr. 3,10–13 je zapisano, da so nekateri vzklikali od veselja, drugi pa so jokali. Nekateri starejši povratniki so se verjetno spominjali prejšnjega templja.

Ali bo novi tempelj »uspeh« ali ne, je bilo odvisno od tega, ali si sodil po svetovnih merilih ali po Božjih.

V: Kako se v Hag 2,1–4 ljudje odzovejo, ko stvari ne gredo tako dobro, kot so nekoč?

O: Ezra 3,10–13 pravi, da so se nekateri ljudje veselili, drugi pa so jokali. Če prideš v cerkev samo zaradi »predstave«, boš prej ali slej bodisi razočaran bodisi se boš morda znašel na mestu, kjer je vse samo za paradenje. Bolje je biti iskren kot spektakularen.

V: Ali Hag 2,1–4 kaže kakšno razočaranje s strani Boga, ker ta tempelj ni bil tako lep kot Salomonov?

O: Nobenega. Ne pozabite, da je tudi Salomon zgradil templje za idole, ti ljudje pa ne bi gradili nobenih templjev za idole. Bolje je zgraditi preprost in čist tempelj Bogu kot zgraditi resnično spektakularen tempelj Bogu, a hkrati zgraditi tudi tempelj za idole.

V: V Hag 2,1–4 je včasih naravno primerjati različna služenja, toda kdaj tega ne smemo početi in kako naj to počnemo?

O: V Jeremiju 45 je bil pisar Baruh zvest v Jeremijevi službi. Jeremija je bil v naslednjih stoletjih vpliven prerok, toda v njegovem času nimamo zapisa, da bi se kdor koli pokesal. Ne sodimo po rezultatih, zbranem denarju ali bleščavosti.

Lahko pa in moramo preveriti, ali so trdni v nauku in praksi ter ali delajo tisto, kar je Bog poklical kristjane, da delajo.

V: V Hag 2,1–4 temu templju ni ničesar manjkalo, vendar ni imel čudovitih okraskov, kakršne je imel Salomonov tempelj. Kako lahko nekateri kristjani, ki se zanašajo na »okraske«, da bi pritegnili pozornost k evangeliju, izgubijo osredotočenost na sam evangelij?

O: Verske skupnosti in krščanske organizacije imajo lahko dve vrsti namenov. Prva vrsta so nameni, ki jih je Bog namenil tej skupini. Druga vrsta so dodatni nameni, ki so jih dodali ljudje. Ljudje v Salomonovem času so lahko bili prepričani, da je GOSPOD pravi Bog, ker je imel Jeruzalem največji tempelj, najboljšo opremo in največ zlata od vseh templjev v okolici. Vsi ti so napačni razlogi za prepričanje. »Okrasiti« tempelj je bil plemenit cilj, toda ta novi tempelj naj bi bil »neokrašen« brez zlata, veličastne višine in drugih okraskov. Ko gledamo ogromne, arhitekturno čudovite evropske katedrale, zgrajene pred misijonsko dobo 18. stoletja, se sprašujemo, kaj bi se še lahko storilo, če bi se denar in trud namesto tega vložili v gradnjo prave Božje cerkve, tj. v pridobivanje več ljudi prek evangelizacije in učenčevanja.

Morda mislimo, da potrebujemo okraske, da bi bolje služili Bogu, in to bi tudi potrebovali, če bi služili iz lastne moči. Toda brez Kristusa ne moremo storiti ničesar (Janez 15,5). Kakor se je Pavel naučil v 2. Korinčanom 12,10b: »Ko sem namreč šibak, takrat sem močan.« (BSB)

V: Zakaj je v Hag 2,4 pomembno, da se duhovniku po imenu Jozue reče, naj bo močan, in kaj ima to opraviti z izhodom iz Egipta v Hag 2,5? V čem je ta »ukaz« v resnici dragocena obljuba?

O: Bog uporablja isto besedno zvezo, kot jo je uporabil za Jozueja v knjigi Jozue. Spominjanje na to, kar je Bog v preteklosti storil za nas in za svoje ljudstvo, nam daje spodbudo. Na prvi pogled mu je Bog le ukazal, naj bo močan, a posredno mu je Bog sporočal, da ga lahko naredi pogumnega, kot je bil nekoč Jozue, pa tudi Mojzes in Aron, ki sta Izraelce osvobodila iz egiptovskega suženjstva in sama, brez pomoči kogarkoli drugega – razen Boga –, premagala faraonovo vojsko.

Kot stranska opomba o Jozueju, velikem duhovniku: njegov oče Jehozadak je bil izgnan v Babilon (1. Kronika 6,15).

V: V Hag 2,5 in Iz 41,10 je Bog ljudem rekel, naj se ne bojijo. Česa bi se lahko bali?

O: Čeprav je veliko konkretnih stvari, katerih bi se lahko bali, jih lahko razdelimo v vsaj tri kategorije.

Strah pred okoliškimi ljudmi: Samaritanci, Amonci in Arabci niso bili zadovoljni, da so v Nehemijevem času obnavljali obzidje, prav tako pa si v Hagajevem času ne bi želeli templja.

Strah, da jih Bog ne bo sprejel nazaj: Ljudstvo je bilo pred več kot 70 leti tako neposlušno, da jih je Bog izgnal v Babilon. Vrnil se je le zelo majhen odstotek. Morda so imeli nekaj vprašanj o tem, ali jih Bog še vedno hoče. Božja obljuba, da bo z njimi (Hagaj 1,13; 2,4 in Izaija 41,10), bi jim bila dragocena. Če danes kristjan pade, se morda sprašuje, ali ga bo Bog kdaj sprejel nazaj. Obljuba, dana takrat, velja še danes. Dejansko, če se nekdo pokesa, je to zato, ker ga Sveti Duh prepriča k pokesi, da bi ga sprejel nazaj.

Strah pred pomanjkanjem moči v nemirnih časih: Bog je Judom v Hagaju 2,6 povedal, da bo še enkrat pretresel nebesa in zemljo, morje in suho zemljo. »Še enkrat« spominja na 2. Mojzesovo knjigo 19,18, kjer je Bog pretresel stvari v Mojzesovem času. Izaija 41,10 pravi: »Ne boj se, kajti jaz sem s teboj; ne straši se, kajti jaz sem tvoj Bog. Jaz te bom okrepil; zagotovo ti bom pomagal; podprl te bom s svojo desnico pravičnosti.« (BSB)

V: Kdaj sta se v Hag 2,6–7 pretresli nebesa in zemlja?

O: Ko je Kristus umrl na križu, se je sonce zatemnilo (Matej 27:45–46; Marko 15:33; Luka 23:45) in prišlo je do potresa (Matej 27:51–52). Tudi nekrščanski palestinski zgodovinar Talus (52 n. št.) je zapisal, da je Jezusovo križanje spremljala tema.

Poleg fizičnega potresa so Jezusova smrt, obisk mrtvih in vstajenje zagotovo pretresli vse v duhovnih svetovih.

V: Kdo je v Hag 2,7 »želeni vseh narodov«?

O: Najprej nekaj hebrejske slovnice, nato pa tri mnenja.

Hebrejska beseda za »želeni« (hemdat) je v ednini ženskega spola, »pridejo« (ba’u) pa je v množini. Vendar je množinska oblika besede »želeni« (hamudat), ki ima enake samoglasnike. Hebrejščina se je prvotno pisala brez samoglasnikov.

Čeprav je »želeni« v ednini ženskega spola, se podobna konstrukcija nanaša na Saula kot na »želenega Izraela« v 1. Samuelovi knjigi 9:20 ter na moškega idola Tammuza kot na »tistega, ki ga ženske želijo« v Danielovi knjigi 11:37. V množinski obliki je Daniel tisti, ki je zelo cenjen, v Danielovi knjigi 9:23 ter 10:11,19.

Tukaj so torej tri stališča.

1. Želeni je Mesija: Zgodnji kristjani so to razlagali na ta način. Ker se ženska oblika lahko nanaša na Saula, Tammuza in Daniela, kot je bilo omenjeno prej, nič ne preprečuje, da bi se to nanašalo na Kristusa. To se popolnoma ujema s kontekstom Hagaja. Pomeni, da čeprav ta tempelj ni tako lep kot prejšnji, bo boljši, ker bo Jezus vstopil v ta novi tempelj. Kot stranska opomba: v Jezusovem času se je tempelj imenoval »Herodov tempelj«, ne zato, ker bi Herod zgradil nov tempelj, ampak zato, ker je plačal za obnovo tega templja.

2. Želeni je bogastvo/zaklad narodov: Ta razlaga se upošteva zaradi samostalnika v ednini ženskega spola. BSB sprejema to stališče: »pridejo z vsemi svojimi zakladi.«

3. Ljudstvo bo prišlo k Želenemu vseh narodov: Tudi to je veljavna možnost.

V: Ali menite, da je v Hag 2,7 »Želeni vseh narodov« mesijanski ali ne?

O: Učenjaki imajo različna mnenja.

Da: Nekateri judovski rabini in Jeronim (Pismo 53, poglavje 8, str. 101, leto 394 n. št.) so to razlagali kot mesijansko.

Ne: »Želeni vseh narodov« verjetno ni mesijanski izraz, kot navajajo drugi komentarji.

Oboje: »Pridejo« je beseda v množini, zato bi lahko šlo za množino želja/zakladov, lahko pa je tudi namerno dvoumno in se nanaša tako na zaklade kot na Mesija.

V: V Hag 2,7, kdaj bo ta hiša napolnjena s slavo?

O: To se nanaša na Boga Sina, Jezusa, ki je vstopil v tempelj, ko je hodil po tej zemlji, ali pa med tisočletjem.

V: V Hag 2,9, zakaj mislite, da je Bog rekel o Jeruzalemu: »Prinesel bom mir« (šalom)?

O: Jeruzalem je bil ves čas središče sporov. Toda Mesija, Knez miru, bo na križu v Jeruzalemu vzpostavil mir med Bogom in človekom.

V: V Hag 2,3,7,9, v čem je bila slava tega templja večja od slave Salomonovega templja?

O: Jezus je prišel v ta tempelj. Nekateri se bolj ukvarjajo z »slavnimi« materialnimi stvarmi, kot je zlato, medtem ko se zdi, da se Bog bolj ukvarja z ljudmi kot z materialnimi stvarmi.

V: Kako je Herod Veliki to izkoristil v Hag 2,9?

O: Herod Veliki je omenil, da je bil tempelj takrat za 60 čevljev nižji od Salomonovega in zato ni bil tako dober. To je povedal v svojem govoru, da bi prepričal Jude, naj mu dovolijo obnoviti tempelj v prejšnje stanje, tako da bi tempelj (in on sam) imel več slave. (Josephus, Antiquities of the Jews, knjiga 15, poglavje 11.1, str. 334.)

Toda to ni tisto, kar je Bog imel v mislih, ko je rekel, da bo ta tempelj imel večjo slavo kot Salomonov. Danes lahko neduhovni poskusi, da bi službo naredili uspešno, dejansko predstavljajo ponaredek pravega namena službe.

V: Kaj v Hag 2,11–14 pomeni razlika med čistim in nečistim?

O: Čistost si lahko predstavljamo kot nedotakljivost, nečistost pa kot onesnaženost. Če se posvečena stvar dotakne navadne stvari, to ne pomeni, da postaneta obe posvečeni. Če pa se onesnažena stvar dotakne navadne stvari, postaneta obe onesnaženi. Bog je torej Hagaju povedal, da je zanj celoten narod onesnažen. Iz tega odlomka se lahko naučimo vsaj tri nauke.

1. Ne morete storiti enako število dobrih in slabih dejanj ter pričakovati, da se bodo stvari v Božjih očeh izravnale. Nekateri to napačno stališče imenujejo »sindrom Robina Hooda«, saj je po legendi Robin Hood menil, da bo eno slabo dejanje (kot je ropanje nekoga) izravnalo eno dobro dejanje (kot je dajanje dela plena revnim).

2. Mi lahko oskrunimo, a samo Bog lahko očisti. Oskrunjenost se širi. Pridigar 10,1 to primerja z mrtvo muho v parfum. Svete stvari ali ljudje ne ustvarjajo še bolj posvečenih stvari ali ljudi. Bog je tisti, ki stvari in ljudi posvečuje.

3. Bog pogosto ukrepa kolektivno proti narodu ali ljudstvu. Čeprav je v narodu morda nekaj pravičnih ljudi, Bog včasih kaznuje celoten narod zaradi grehov večine. To ne pomeni, da so pravični ljudje krivi, vendar so v tem življenju še vedno ujeti v posledice grehov drugih.

V: Ali je bil v Hag 2,15 ta tempelj zgrajen okoli leta 520 pr. n. št., ali je bil zgrajen okoli leta 536 pr. n. št., kot je omenjeno v Ezra 3,8–13, ali pa je bil zgrajen v času Darija (521–486 pr. n. št.), kot je omenjeno v Ezra 4,24?

O: Vse zgoraj navedeno drži. Dela so se začela, ko so se Judje prvič vrnili leta 538 pr. n. št. Vendar je bil izdan odlok, ki je ustavil dela. Dela so se ponovno začela približno 18 let kasneje, leta 520 pr. n. št.

Za kronologijo kraljev si oglejte razpravo o Hagaju 1:1, za zaporedje dogodkov v zvezi s templjem pa razpravo o Hagaju 1:2.

V: V Hag 2,15 je hebrejski izraz nenavaden, saj dobesedno pravi: »od tega dne naprej«. Kako naj bo naše življenje »od tega dne naprej«?

O: Ljudstvo se je verjetno duhovno počutilo na dnu, saj se je vrnil le ostanek, tempelj pa očitno ne bo tako lep, kot je bil prej. Tudi finančno so bili na dnu. A Bog jim je obljubil, da bo z njimi in da jih bo blagoslovil od tega dne »naprej«.

Kot bi rekel neki pastor: ko te nekdo vpraša, kako ti gre, mu lahko odgovoriš: »Bolje kot včeraj, slabše kot jutri.« Živeti moramo z upanjem, da bomo vsak dan postajali bolj podobni Kristusu, polni Božje radosti, miru in vztrajnosti.

V: Zakaj v Hag 2,10–19 Bog poudarja, da je oskrunjenost nalezljiva, svetost pa ne?

O: Kot je rekel Donald Campbell: »Delo in čaščenje ne posvečujeta greha, ampak greh onesnažuje delo in čaščenje.« Believer’s Bible Commentary, str. 1155. Če bi Bog želel spodbuditi ljudstvo, da se vrne k Njemu, bi se na prvi pogled zdelo, da bi to doseglo ravno nasprotno. Namesto da bi jim povedal, da so obkroženi s svetimi stvarmi in da lahko tako postopoma postanejo bolj sveti, jim Bog pravi, da to, da je nekaj svetega, še NE pomeni, da so stvari okoli tega svete.

Bog jim s tem sporoča, da ne smejo polagati upanja v noben naraven, »postopni« proces. Edini izid tega je, da se vse oskruni in uniči. A s tem, ko to jasno izpostavi, pokaže, da je Bog – in samo Bog –, ki suvereno deluje v svoji milosti, tisti, ki bo na tem mestu v Hagaju 2,5–10 uresničil svojo svetost in slavo. Kar zadeva uničenje, bodisi finančno bodisi duhovno, Bog nato obljubi, da čeprav so bili v Hagaju 1,5–11 pod Božjo strogo roko, jih bo od tega trenutka naprej (v hebrejščini dejansko »navzgor«) Bog obsipal z blagoslovi, kot piše v Hagaju 2,15–19.

V: Kakšen je v Hag 2,23 pomen pečatnega prstana?

O: Obstaja več medsebojno povezanih pomenov.

Na splošno je pečatni prstan simboliziral kraljevo avtoriteto. Faraon si je v 1. Mojzesovi knjigi 41,42 snemal pečatni prstan in ga dal Jožefu.

Božanska avtoriteta za vladanje. Mesija bo imel pečatni prstan.

Obljuba, da bo prišel Mesija

Sveti Duh nam zagotavlja našo prihodnjo dediščino (NIV Study Bible, str. 1404). Glej Pismo Efežanom 1:13–14.

Preklic prekletstva nad Jojakinom: Jojakinu je bilo rečeno, da bi ga Bog, četudi bi bil pečatni prstan na Božji desnici, vseeno snemal (Jeremija 22,24–25). Zerubabel ni le prejel pečatnega prstana, ampak je bil označen kot Božji pečatni prstan.

V: Ali v Hag 2,23 Bog s tem, ko je Zerubabelu ponovno nataknil pečatni prstan, razveljavi prekletstvo nad Jekonijinim potomstvom in snemanje pečatnega prstana v Jer 22,24–30?

O: Prekletstvo ni bilo v celoti razveljavljeno in odstranjeno, temveč je bilo preklicano in omiljeno. Najprej navajamo, kar pravijo nekateri judovski pisci, nato pa odgovor.

Midraš Rabba pravi: »… naredili so teleta in si zaslužili iztrebljenje, in mislil bi, da jih bo preklel in uničil, toda takoj, ko so se pokesali, je bila nevarnost odvrnjena, in Gospod se je pokesal za zlo (ib. XXXII, 14). In tako je na mnogih mestih. Na primer, o Jekoniju je rekel: »Nihče iz njegovega rodu ne bo uspešen« (Jer. XXII, 30), in piše: »Podrl bom prestole kraljestev in uničil moč kraljestev narodov...« »Na tisti dan, pravi Gospod nad vojskami, te bom vzel, o Zerubabel, moj služabnik, sin Šealtielov, pravi Gospod, in te bom naredil za pečat« (Ag. II, 22 f.). Tako je bilo razveljavljeno tisto, kar je rekel njegovemu predniku, namreč: »Kakor živim, pravi Gospod, četudi bi bil Konija, sin Jojakima, kralja Judovega, pečat na moji desnici, te bi od tam iztrgal« (Jer. XXII, 24).
(Numeri Rabba XX:20)«

Midraš Pesikta Rabbati pravi: »R. Joshua ben Levi pa je trdil naslednje: Pokora razveljavi celoten sklep, molitev pa polovico sklepa. Vidite, da je bilo tako pri Jekoniju, kralju Judovem. Saj je Sveti, blagoslovljen bodi, v svojem gnevu prisegel: ‚Kakor živim, pravi Gospod, četudi bi bil Konija, sin judovskega kralja Jojakima, pečat na roki, pa bi te vendarle odtrgal od tam – opazite, kakor je rekel R. Meir, da je Bog prisegel na svojo desnico –‘ (Jer 22,24). In kaj je bilo odrejeno proti Jekoniju? Da umre brez otrok. Kakor je rečeno: »Zapišite, da je ta človek brez otrok« (Jer 22,30). Toda takoj, ko je izkazal kesanje, je Sveti, blagoslovljen bodi, to odredbo razveljavil, kakor kaže sklic Svetega pisma na »sinove Jekonija – to je Asir – njegovega sina Šealtiela itd.« (1 Kron 3,17). In Sveto pismo nadalje pravi: »Na tisti dan … te bom vzel, o Zerubabel … sin Šealtiela … in te bom naredil za pečat« (Ag 2,23). Glejte torej, kako lahko kesanje razveljavi celotno odločbo!« (Pesikta Rabbati, Piska)

Odgovor: Prekletstvo se lahko omili, ne da bi bilo razveljavljeno. Tako se to zgodi.

Davidu je bilo obljubljeno, da bo Mesija njegov biološki potomec: Jezus je bil prek Marije

Jekonija je bil v Jeremiju 22:24–30 preklet, da noben od njegovih potomcev ne bo nikoli sedel na Davidovem prestolu. Noben ni postal kralj. Jožef je bil potomec Jekonije, toda Jezus, ki je naš kralj, ni bil biološki potomec Jožefa.

Po rojstvu nihče iz Jekonijevega rodu ne bi podedoval Davidovega prestola

Z posvojitvijo je Jezus, ki ga je posvojil Jožef, podedoval Davidov prestol.

Tu moramo upoštevati veliko stvari. Po rojstvu nihče od nas ni Božje dete, ki bi imel pravico biti v Njegovem kraljestvu. S posvojitvijo postanemo Božja otroka in del Njegovega kraljestva.

Včasih se zaradi naših grešnih dejanj soočamo s prekletstvom ali slabimi posledicami. A če se pokesamo in se podredimo Bogu, Bog morda ne bo odpravil prekletstva ali posledic, vendar pa lahko prekletstvo obrne in ga spremeni v blagoslov.

V: Kako je bil v Hag 2,23 Zerubabel izbran za prihodnost?

O: Zerubabel je bil guverner, pod katerim naj bi bil ta tempelj ponovno zgrajen. Vendar gre pri tem za več kot le to čast. Matej 1,12–13,16 kaže, da naj bi bil Zerubabelov potomec, Jožef, pravni oče Mesija.

Kot stranska opomba: ime Zerubabel je potrjeno akadsko ime, zer babili, kar pomeni »potomec Babilona«.

V: Katere literarne prijemke je uporabil Hagaj?

O: Hagaj jih ni uporabil veliko; njegovo sporočilo je jasno in neposredno v primerjavi z Zaharijem, Salomonom in Izaijem. Tukaj je, kaj je vendarle uporabil.

Rima: Hagaj 1,6: »hammistakker, mistakker«

Hagaj 1:10 »al-ken«, »alekem«

Hagaj 2:6 »ahat«, »me’at«

Hiasmus: Hagaj 1:9–11

Antiteza: Hagaj 1:6 »Zaslužite plačo, da jo daste v vrečo, ki je preluknjana.«

Dialoški slog, podoben Malakiju. Hagaj 1:4,5,9; 2:11–13

Ponavljanje znotraj dela: »Tako govori Gospod nad vojskami« ali podobno 26-krat v 38 verzih

Duh 3-krat Hagaj 1:14

Pari po 2 ali 4 (vendar ne po 3, 5 ali več):

Hagaj 1:11 polja in gore, vino in olje, ljudje in živina.

Hagaj 2:2 Zerubabel in Jozue

Hagaj 2:6 nebo in zemlja, morje in suha zemlja.

Hagaj 2:21 nebesa in zemlja.

Hagaj 2:22 kraljevski prestoli in kraljestva narodov

Hagaj 2:22 vozovi in njihovi vozniki, konji in njihovi jezdeci.

V: Kateri so nekateri najstarejši rokopisi iz Hagaja, ki so se ohranili do danes?

O: Svitki z Mrtvega morja: (okoli 1. stoletja pr. n. št.) Med svitki z Mrtvega morja se nahaja en izvod (v dveh delih) Hagaja.

4Q77 (=4QXIIb) vsebuje Hagaja 1:1–2; 2:2–4

4Q80 (=4QXIIe) vsebuje Hagaja 2:18–21

Nahal Hever je jama blizu Engedija, v kateri se nahaja fragment malih prerokov v grščini (8 Hev XIIgr). Napisan je bil med letoma 50 pr. n. št. in 50 n. št. Skrit je bil med Bar-Kokhbovim uporom proti Rimu. Gre za revizijo Septuaginte, narejeno v Judeji, ki je skoraj identična masoretskemu besedilu.

Zvitek iz vadi Murabb’at (Mur XII) je bil »zvitek Dvanajstih« iz okoli leta 132 n. št. Vsebuje Hagaja 1:1, 12–15; 2:1–8, 10, 12–23 ter druge manjše preroke. V Hagaju je identičen masoretskemu besedilu, razen dveh besed.

Na splošno so v zvitkih iz Mrtvega morja, Nahal Hever in Wadi Murabb’at ohranjeni naslednji verzi iz Hagaja: 1:1–2, 12–15; 2:1–8, 10, 12–23. Z drugimi besedami, vsaj del vsakega verza razen 1:3–11; 2:9, 11.

Krščanski biblijski rokopisi iz okoli leta 350 n. št. vsebujejo Staro zavezo, vključno s Hagajem. Dva od teh sta Vaticanus (325–350 n. št.) in Alexandrinus (okoli 450 n. št.), kjer so bile knjige dvanajstih manjših prerokov umeščene pred Izaija. Hagaj je v celoti ohranjen tako v Vaticanusu kot v Alexandrinusu.

Tudi Sinaiticus (340–350 n. št.) vsebuje celotno knjigo Hagaja.

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na Hagaja?

O: Sveto pismo se sklicuje na Hagaja v Ezdr. 5,1; 6,14, Pismo Hebrejcem 12,26 pa parafrazira Hagaja 2,6. Splošna aluzija na Hagaja je v Zahariju 8,9.

Septuaginta trdi, da so Psalmi 138, 146, 147, 147:12 in 148 del Hagaja in Zaharija.

Latinski galikanski psalter (389 n. št.), ki ga je uporabljal Alkuin iz Yorka, ključni učenjak Karla Velikega, navaja psalme 111, 112, 146 in 147 kot dela Hagaja in Zaharija.

V apokrifih se 1. Esdras 6,1; 7,3; 2. Esdras 1,40 sklicujejo na Hagaja, Sirach (= Ecclesiasticus) 49,11 pa citira del Hagaja 2,23.

Prednicejski pisci, ki so se sklicevali na verze v Hagaju ali nanje namigovali, so:

X. Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), poglavje 16, str. 147, naj bi se sklicevalo na Hagaja 2:10, vendar je ta namig tako nejasen, da ga tukaj ne upoštevamo.

Melito iz Sardisa (170–177/180 n. št.) (posredno) omenja »Staro zavezo« in navaja knjige. Dvanajstih manjših prerokov ne navaja posamično, ampak jih imenuje »Dvanajstero«. Fragment 4 iz Knjige izvlečkov, zvezek 8, str. 759

Klement Aleksandrijski citira Hagaja 1,6 kot »Sveto pismo«. Stromata (193–202 n. št.), knjiga 3, poglavje 6, str. 391. Hagaja 1,6 citira tudi v delu Učitelj, knjiga 2, poglavje 3, str. 248

Klement Aleksandrijski (193–205 n. št.): »Jeremija in Ambakum [Habakuk] sta še vedno preroštvala v času Zedekija. V petem letu njegovega vladanja je v Babilonu preroštval Ezekiel; po njem Nahum, nato pa Daniel. Po njem sta v času Darija Prvega dve leti preroštvala še Hagaj in Zaharija; nato pa angel med dvanajstimi.« Stromata, knjiga 1, poglavje 21, str. 328

Tertulijan (198–220 n. št.) se sklicuje na »splošno pretresanje« celotnega sveta v Hagaju 2,6 in Pismu Hebrejcem 12,26–27. V delu »O monogamiji«, poglavje 16, str. 72

Origen (225–254 n. št.) v delu »Proti Celsusu«, knjiga 7, poglavje 30, str. 623, navaja Hagaj 2,6 kot besede Hagaja

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) citira Hagaja 1,12 kot besede Hagaja v delu »Traktați Kipriana«, traktat 12, tretja knjiga, poglavje 20, str. 541.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) navaja Hagaja 1,9 kot besede preroka v »Traktatih Kipriana«, traktat 5, poglavje 6, str. 459. To sta edini dve omembi Hagaja v ohranjenih Kiprianovih spisih.

Po Nicejskem koncilu (325 n. št.)

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) (posredno, ker omenja dvanajst prerokov): »V Stari zavezi je torej dvaindvajset knjig; … nato preroki, pri čemer se dvanajst šteje kot ena knjiga…« Atanazij, Velikonočno pismo 39, poglavje 4, str. 552.

Efraem Sirski (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) omenja knjige prerokov, tako dvanajstih kot tudi drugih. Mika 3,8 kot v knjigi Mika, Joel 2,28 kot v knjigi Joel, Hagaj 2,4 kot v knjigi Hagaj, Zaharija 1,6 kot v knjigi Zaharija. Katehetska predavanja, predavanje 16.29, str. 122

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Sirijska Knjiga stopnic (Liber Graduum) (350–400 n. št.) se sklicuje na Hagaja 1,6 v Memri 7, str. 78

Rufinus (374–406 n. št.)

Janez Krizostom (–407 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Exodus, Levitikus, Numeri, Deuteronomij, Pentatevh, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodniki, Rut, Samuel in Kralji (2 knjigi), dvanajst prerokov, Hozeja, Joel, Amos, Obadja, Jona, Mika, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.)

Avguštin iz Hipona (388–28. avgusta 430 n. št.)

Polpelagianec Janez Kasijan (419–430 n. št.)

V: Katere so v knjigi Hag nekatere razlike v prevodu med hebrejskim besedilom in grško Septuaginto?

O: Prvi stavek je iz masoretskega besedila, drugi iz Septuaginte, če ni drugače navedeno. V 2,1 in 2,3 sta le dve majhni razliki med masoretskim besedilom in Wadi Murabb’at.

Hag 1:1 »z« proti »z roko«

Hag 1:2 »prihaja« (bo’) (masoretski) proti »je prišel« (ba’) Septuaginta

Ag 1:1 »upravitelj Judov« proti »iz plemena Judov«

Ag 1,8 »prinesi« proti »odreži« (hebrejska beseda, na kateri temelji Septuaginta, se razlikuje le za eno črko)

Ag 1:9 »glej« proti »biti«

Ag 1:9 »sem pihal nanj« proti »sem ga odpihnil«

Ag 1,9 »Zakaj« proti »Zato«

Ag 1:11 »suša v deželi« proti »meč nad deželo«

Ag 1,11 »vaše roke« proti »njihove roke«

Ag 1:12 »Potem« proti »In«

Ag 1:12 »njihov Bog« proti »njim«

Ag 1:13 »izrekel sporočilo« proti »govoril med glasniki«

Ag 1:14 »ostanek ljudstva« proti »ostanek vsega ljudstva«

Ag 1,14 »prišel« proti »vstopil«

Ag 2:1 »skozi« (beyad) (masoretski tekst) proti »k« (‘el) v zvitku iz vadi Murabb’at (An Exegetical Commentary, str. 17, in Benoit et al., Les Grottes de Murabba’at, 184.)

Ag 2,2 »ostanek« proti »ves ostanek«

Ag 2,3: »(’oto)« (masoretski) v primerjavi z »(’itto)« v zvitku iz vadi Murabb’at.

Ag 2,4 »Bodi močan, o Jozue/Jezus« v primerjavi z »Okrepi se, o Jozue/Jezus«

Ag 2,4: »Bodite močni … ljudstvo te dežele« v primerjavi z »Okrepite se, … ljudstvo te dežele«

Ag 2,5 »Beseda, ki sem jo sklenil z vami, ko ste prišli iz Egipta, tako moj duh« v primerjavi z »moj duh«

Hag 2:6 »še enkrat« v primerjavi z »še/še enkrat« (Glej Eksegetski komentar k Hagaju, Zahariju in Malakiju, str. 41–42.)

Ag 2,9 »Vsemogočni Gospod« proti »Vsemogočni Gospod: in/celo mir duše, za dediščino / da reši vsakogar / vse tiste, ki so položili temelje za izgradnjo tega templja.«

Ag 2,14 »in tako je vsako delo« v primerjavi z »in tako so vsa dela«

Hag 2,14 »omadeževali« proti »omadeževali, zaradi svojih zgodnjih bremen / hitro pridobljenih dobičkov, bodo trpeli zaradi svojega truda / napora, in vi (množina) ste sovražili / ste sovražili tiste, ki izrekajo pravico pri mestnih vratih / v vratih.«

Ag 2,22 »prestol kraljestva« v primerjavi z »prestoli kraljev«

Ag 2,22 »meč svojega brata« proti »meč, ki se bori proti svojemu bratu«

Ag 2,23 »Zerubabel, moj služabnik, sin Šealtiela« proti »Zerubabel, sin Salatiela, moj služabnik«

Ag 2,23 »pečat« proti »žig«

Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove Literal Translation, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C.L. Brentona The Septuagint: Greek and English. Uporabljeni so bili tudi The Expositor's Bible Commentary ter opombe v biblijskih izdajah NASB, NIV, NKJV in NRSV.

Če ni drugače navedeno, so citati iz Svetega pisma vzeti iz Svetega pisma, Berean Standard Bible (BSB), ki je v javni domeni: https://berean.bible