< Vprašanje o Svetem pismu iz Pisma Hebrejcem

V: Kdo je napisal Pismo Hebrejcem?

O: Danes ne vemo, kdo je napisal Pismo Hebrejcem. Iz same knjige vemo šest stvari o avtorju:

1) Avtor se v Pismu Hebrejcem 11:32 sklicuje na »sebe«, grški izraz je v moški obliki, zato je bil avtor moški.

2) V Pismu Hebrejcem 13,23 je omenjen Timotej, torej je avtor poznal Timoteja (in ni bil Timotej).

3) Pismo Hebrejcem 13,22–24 kaže, da so bralci v zgodnji cerkvi vedeli, kdo je bil avtor.

4) Avtor je imel obsežno poznavanje Svetega pisma (kar je imel med drugimi tudi Pavel).

5) Avtor je bil zelo logičen in sistematičen pisec (kar je bil tudi Pavel).

6) Avtor (ali avtorji) je pisal zelo poetično in zgovorno, morda celo bolj, kot to opazimo v Pavlovih pismih.

V: Kaj je glavna točka Pisma Hebrejcem?

O: Glavna točka je: »Kristus je boljši«. Pismo Hebrejcem je bilo napisano, da bi pokazalo tako kontinuiteto Stare zaveze in krščanstva kot tudi novo, radikalno preobrazbo pod Kristusom. Kristus je boljši od ljudi, boljši od angelov, boljši od zakona in boljši od žrtvovanj.

V: V Heb 1,1 je zapisano, da so bile v Sveto pismo sprejete le knjige, ki so jih napisali očividci; zakaj je torej tam Pismo Hebrejcem? Nihče ne ve, kdo je napisal Pismo Hebrejcem.

O: To ni res. Danes tega ne vemo, vendar so to vedeli zgodnji kristjani, kar dokazuje osebna opomba v Pismu Hebrejcem 13,22–25. Kot stransko opombo naj omenimo, da se Klement Rimski v svojem pismu Korinčanom, napisanem med letoma 96 in 98 n. št., večkrat sklicuje na Pismo Hebrejcem. Zato smo dolžni zahvalo zgodnji cerkvi, ne za pisanje Svetega pisma, ampak za njegovo priznanje.

Tertulijan (208–220 n. št.) je v delu O skromnosti, poglavje 20, str. 97, menil, da je Pismo Hebrejcem napisal Barnaba, vendar za to ni nobenih drugih dokazov.

Origen (225–254 n. št.) je menil, da je Pismo Hebrejcem napisal Pavel, vendar omenja tudi, da so se drugi s tem ne strinjali.

Zgodnji kristjani, ki so učili, da je Pismo Hebrejcem napisal Pavel, so bili:

Irenej (182–188 n. št.)

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.)

Origen (225–254 n. št.)

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.)

Adamantius (okoli 300 n. št.)

Atanazij (okoli 318 n. št.)

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) pravi, da je Hebrejcem 13,8 napisal Pavel. Odstavitev Arija, poglavje 3, str. 70

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (323–326 n. št.) pravi, da je bilo sporno, ali je Pismo Hebrejcem napisal Pavel ali ne.

Atanazij (356–360 n. št.) navaja Hebrejcem 1,4 kot Pavlovo delo. Štiri razprave proti arianom, razprava 2, poglavje 14, str. 348.

Atanazij (335 n. št.) pravi, da je Pismo Hebrejcem napisal Pavel. Praznično pismo 7, poglavje 7, str. 526

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje)

Gregor iz Nise (382–383 n. št.) je dejal, da je Pismo Hebrejcem napisal Pavel, in se sklicuje na Pismo Hebrejcem 5,5. Proti Eunomiju, knjiga 6, poglavje 2, str. 183

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) se sklicuje na to, da je Pismo Hebrejcem napisal Pavel. O skrivnostih, poglavje 8.45, str. 323

Janez Krizostom (pred letom 407 n. št.) omenja, da je Pavel pisal Galatom in Hebrejcem. Komentar k Pismu Filipljanom, pridiga 4, verz 30, str. 200

Janez Kasijan (419–430 n. št.) (posredno) se sklicuje na Hebrejcem 13,8 kot na besedilo apostola v delu »Sedem knjig«, knjiga 5,6, str. 584, ter na Hebrejcem 12,22–23 kot na besedilo apostola v delu »Prvi pogovor opata Mojzesa«, poglavje 14, str. 302

Med heretiki

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.)

V: Kaj je v Heb 1,1–3 šokantnega ali celo škandaloznega (razen v pozitivnem smislu) v zvezi s tem, kar navajajo ti verzi?

O: Bog je prisoten še veliko dlje od nas kot najbolj oddaljena galaksija. Napolnjuje nebesa z zvezdami, ki so vsaj tako številne kot zrnca peska na morski obali. Toda ali Bog sploh opazi prah, ki kroži okoli zrnca peska, ki ga radi imenujemo svet? Morda bi si mislili, da ima Bog pomembnejše stvari za početi.

Potem pa nenadoma, bum, se Bog pojavi in se ti prikaže pred očmi. Lahko ga jasno slišiš. Lahko ga vidiš, ne da bi oslepel ali umrl. Lahko ga vprašaš karkoli. Želiš vedeti, kakšno je nebeško kraljestvo? No, morda ti bo težko popolnoma razumeti, a naj ti razložim na način, ki ga boš razumel. Mimogrede, lačen sem, pojdiva po nekaj rib. A nimamo nobenih rib, ki bi jih lahko ponudili; celo noč nismo ujeli niti ene. Nič hudega, tokrat pač jaz plačam.

Kako se lahko Bitje, ki je tako mogočno, tako čisto, tako sveto, tako »tujec« za nas, tako poniža, da nas obišče kot eden izmed nas? Če si kdaj bral o kralju ali princu, ki se je preoblekel v berača in odšel v mesto, da bi obiskal ljudi, to ni nič v primerjavi z razdaljo v slavi in časti, ki jo je Jezus prehodil, ko je prišel na to zemljo.

V: Ali Heb 1,2 pomeni, da ni več prerokov?

O: Da in ne, če to pravilno razumemo.

Da, po Kristusu ni bilo več prerokov v starozaveznem smislu, ki so nam dali knjige Svetega pisma in so del temelja, na katerem je zgrajena Cerkev v Pismu Efežanom 2,20.

Ne, v Novi zavezi je dar preroštva še vedno obstajal (1 Kor 12,29; 14,4). Nekateri moški in ženske, ki so imeli ta dar, so omenjeni v Apostolskih delih 21,9–10.

V: Ali je v Heb 1,2 Jezus obstajal v nebesih, preden je prišel na zemljo?

O: Da, v skladu s Hebrejcem 1,2, Janezom 1,1–3 in Jezusovimi lastnimi besedami v Janezu 17,5. Ne vem, kakšen jasnejši dokaz bi si kdo še lahko zamislil.

Kološanom 1,15: »Sin [Njegove ljubezni] je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva. Kajti v Njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, bodisi prestoli, bodisi gospostva, bodisi vladarji, bodisi oblasti. Vse je bilo ustvarjeno skozi Njega in zanj. On je pred vsem, in v Njem se vse drži skupaj. In On je glava telesa, Cerkve; On je začetek in prvorojenec med mrtvimi, da bi imel v vsem prvenstvo.«

Toda to, da je postal Božji Sin z utelešenjem, ne zanika, da je bil »z Bogom« v začetku. (Jn 1,1–2.10.14–15)

V: Ali v Heb 1,3 dejstvo, da je Jezus sedel na desnici Boga Očeta, dokazuje, da ima Oče fizično telo?

O: Ne, ne bolj kot desna stran avtomobila dokazuje, da ima avtomobil roke. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Izraz »na desni strani« dejansko pomeni častno mesto.

2. »Na desni strani« se lahko nanaša tudi na fizični položaj. Čeprav Bog resnično napolnjuje nebesa in zemljo (Jeremija 23:23–24), ima Bog Oče tudi lokalizirano prisotnost na svojem prestolu (Razodetje 4; 5:7).

3. Tudi dejstvo, da ima Bog lokalizirano prisotnost, ne dokazuje, da je Bog vezan na fizično telo ali da ima fizično telo. Vendar to ne izključuje, da se Bog Oče lahko pojavi v kateri koli obliki, ki jo želi, vključno s plamenom ali fizičnim telesom.

Za drugačen odgovor glej knjigo When Cultists Ask, str. 283–284.

V: Ker je Jezus v Heb 1,4 »postal« višji od angelov, ali ni bil višji od angelov že prej?

O: V nebesih je bil višji od angelov, kot nakazuje Janez 17,5. Vendar se je Jezus, ko je prišel na zemljo, izpraznil, kot piše v Filipljanih 2,7. Jezus je začasno postal nižji od angelov, kot izrecno pravi Hebrejcem 2,7.9. Hebrejcem 1,4 pa kaže, da je Oče izpolnil Jezusovo prošnjo iz Janeza 17,5.

V: Ali Heb 1,5–6 nakazuje, da je Kristus angel?

O: Ne, pravzaprav kaže ravno nasprotno, zlasti v Hebrejcem 1,6–8 in Hebrejcem 2,16. Čeprav je Vsemogočni Bog imel moč, da bi Kristus imel katero koli naravo, ki bi jo želel, vključno z naravo angela, Hebrejcem 2,11,14,16–17 kaže, da se je Jezus utelesil kot človek, ne kot angel.

V: Ali v Heb 1,6 besedilo »naj ga častijo vsi Božji angeli« citira 5 Mz 32,43, saj tega v masoretskem besedilu ni?

O: Da. Besedilo v Hebrejcem 1:6 je jasno. Enak ali podoben izraz se nahaja tako v Mrtvomorskem zvitku 4Q44 (5. Mojzesova knjiga 32:43) kot v Septuaginti (5. Mojzesova knjiga 32:43). To mora biti napaka v rokopisu, ki se je vtihotapila v masoretski tekst.

V: Ali naj bi v Heb 1,6 Jezusa le častili, ali pa grška beseda pomeni, da so mu angeli le »poklonili«, kot učijo nekateri Jehovovi priče?

O: Argument za čaščenje Jezusa na podlagi besede »proskuneo«: Angleške besede za čaščenje so v Novi zavezi uporabljene 76-krat. (Verjetno zato, ker so verniki veliko čaščili.) Grška beseda »proskuneo« je uporabljena v vseh razen 16 primerih.

P1. Med drugim se štiri nebeška bitja »proskuneo« Bogu v Razodetju 19:4.

P2. Nikoli ne proskuneo drugemu. Satan je v Mateju 4:9 prosil Jezusa, naj se mu proskuneo. Jezus je v Mateju 4:10 odgovoril, da se proskuneo le Bogu. Angel v Razodetju 19:10 je rekel, naj se časti le Bog. Vsi ljudje, ki se v Razodetju 14:9 proskuneo zveri, bodo zaradi tega trpeli.

P3. Ko je Jezus v Mateju 4,10 in Luku 4,8 citiral Staro zavezo, je uporabil besedo »proskuneo«.

P4. Angeli se klanjajo Jezusu v Pismu Hebrejcem 1,6

P5. Jezusu se klanjajo mnogi ljudje, med njimi tudi učenci pred Kristusovim vstajenjem (Matej 14,33), modri (Matej 2,2), gobavec (Matej 8,2), voditelj (Matej 9,18), učenci po Kristusovem vstajenju (Matej 28,9,17; Luka 24,52), gerasenski obsedenec (Marko 5,6) ter rimski vojaki v posmehu (Marko 15,19)

P – Povzetek: Kar počnejo nebeški angeli, kar so počeli učenci in drugi, in kar so v posmehu počeli celo rimski vojaki, je primerno, da to v iskrenosti počnejo tudi Jezusovi nasledniki.

Vendar se beseda »proskuneo« uporablja tudi za tiste iz sinagoge Satana, ki padajo na kolena pred člani cerkve v Filadelfiji v Razodetju 3:9. Lahko bi trdili, da »proskuneo« v Mateju 15:25; 18:26 in 20:20 morda pomeni preprosto padanje na kolena pred nekom.

Čeprav lahko »proskuneo« včasih pomeni le klečanje, je to prevladujoča beseda za čaščenje. Da bi bilo še bolj jasno: celo v lastnem prevodu »Prevod novega sveta« so Jehovove priče besedo »proskuneo« v Pismu Hebrejcem 1:6 prevedle kot »čaščenje«. Glede na knjigo Jehovove priče: Odgovori po verzih, str. 100–101, je to veljalo v izdajah Prevoda novega sveta iz let 1953, 1960, 1961 in 1970. Strážni stolp je to spremenil v »pokloniti se« z revizijo iz leta 1971.

Če menite, da je način, na katerega kristjani izkazujejo »proskuneo« Jezusu, neprimeren, kako vi izkazujete »proskuneo« Jezusu?

Kot mi je ob koncu dolge razprave povedala neka Jehovova priča, bi se pred Jezusom poklonila, če bi bil danes tukaj, a ker ga ni, se mu zato ne pokloni. Njen pogled sem lahko razumel, če Jezus zanjo nikoli ni bil prisoten. Vendar pa je Jezus v Mateju 18:20 rekel, da kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu, tam je on med njimi. Zato bi morali, ko smo skupaj, pokloniti Jezusu. Poleg tega Rimljanom 8:9–10 kaže, da imajo vsi, ki pripadajo Kristusu, Kristusovega duha v sebi.

Poleg tega prevod »Novi svet« Jehovovih prič tukaj kaže pristranskost. Besedo »proskuneo« prevaja kot »častenje«, kadar se nanaša na Boga (Razodetje 5:14; 7:11; 11:16; 19:4; Janez 4:20 itd.), vsakič pa, ko se ista beseda uporabi v zvezi z Jezusom, jo prevaja kot »poklon« (Matej 14:33; 28:9, 17; Luka 24:52; Hebrejcem 1:6).

Kljub temu, da je argument o besedi »proskuneo« močan, smo šele na začetku z argumenti, ki kažejo, da je Jezus Bog in vreden čaščenja. Dodatne točke so med drugim »Tomažev« argument v razpravi o Janezu 20:24–29, argument o »častitvi« v razpravi o Janezu 5:23 ter argument o »čaščenju« v razpravi o Razodetju 5:9–14. Za dodatne točke o argumentu »proskuneo« in drugih argumentih glej knjigo When Cultists Ask, str. 284.

V: Ali Heb 1,9 pomeni »Jezus, ki je Bog, Oče, ki je tvoj Bog«, ali »Jezus, Oče, ki je tvoj Bog«?

O: Gre za prvo razlago, ki se nanaša na Jezusa. V grščini in angleščini bi se lahko razumelo v obeh smislih. Vendar pa New International Bible Commentary, str. 1507, navaja, da je sicer slovnica tako v 8. kot v 9. verzu dvoumna, vendar je gotovo, da je namen »vokativ« (Jezus, ki je Bog, Oče, ki je tvoj Bog). To vemo iz primerjave s hebrejskim izvirnikom, iz katerega je citat vzet: Psalm 45,6–7. Prevod Psalma 45,7, ki ga je naredil Jud Aquila, pravi: »O Bog, tvoj Bog te je mazilil«.

V: Kaj bi Psalm 110 v Heb 1:13 pomenil za Judja?

A: Deli 110. psalma so citirani v Mateju 22:44; Marku 12:36–37; Luku 20:42–44; Apostolskih delih 2:34–35; Pismu Hebrejcem 1:13; 5:10, obširno pa so obravnavani v Pismu Hebrejcem 7:1–28. 110. psalm je citiralo trinajst cerkvenih pisateljev iz obdobja pred nicejskim koncilom. Glejte www.biblequery.org\history\churchhistory\WhatEarlyChristiansTaughtOnDoctrine.html, da izveste, kaj so povedali. Judovski pisci Midraš Tehilim in Komentarja k psalmom (200–500 n. št.) so Psalm 110 priznali kot mesijanskega.

V: Kako naj v Heb 1,14 gledamo na angele?

O: Tukaj je pet ključnih točk o našem sedanjem in prihodnjem odnosu z angeli.

Sodili bomo angele (1 Korinčanom 6:3)

Ne smemo obrekovati nebeških bitij, bodisi angelov bodisi demonov. (Judov pismo 8–10)

Angeli nam služijo (Hebrejcem 1,14)

Morda nevede gostimo angele (Hebrejcem 13,2)

Ne smemo častiti angelov (Kološanom 2:18); predani moramo biti le Jezusu (2 Korinčanom 11:2)

V: Kaj je v Heb 2 glavna točka, poleg Jezusovega velikega dela in povzdignjenega položaja?

O: Ni le veličina Jezusa, ampak predvsem velika pot, ki jo je prehodil za nas. V Hebrejcem 1 je bil Jezus veličasten kot Božji Sin, v Hebrejcem 2 pa je veličasten kot Sin človeka. Če uporabimo geografsko analogijo: ne gre le za to, da je Jezus višji od Himalaje. Temveč je bil prvotno višji od Himalaje, a se je zaradi nas spustil vse do Marianskega jarka na dnu Tihega oceana, da bi nas s seboj popeljal nazaj na Himalajo.

Seveda je za tem namen celotne knjige, ki je naveden v Pismu Hebrejcem 2,1 in naprej: ne odplavajte.

V: Kako se v Heb 2,1 nekateri, ki sledijo Kristusu, oddaljujejo?

O: Čeprav nekateri zaradi kakšnega nenadnega dogodka katastrofalno odpadajo, to ni pomen besede »odplavati«. Ta grška beseda, pararyomen, se v Novi zavezi pojavi le tukaj in v Pregovorih 3,21 v grškem prevodu Stare zaveze, imenovanem Septuaginta. To se nanaša na postopno oddaljevanje, ki je sprva morda neznatno, a se na koncu lahko razvije v veliko razdaljo. Predstavljajte si prstan, ki tiho zdrsne na konec prsta, nato pa pade dol in se lahko znajde več milj daleč. Naša odgovornost je, da poskrbimo, da se sploh ne začnemo oddaljevati.

V: Ali naj v Heb 2,2 poslušamo besede, ki jih izgovarjajo angeli, ali ne?

O: Da in ne, če to pravilno razumemo. Da, ljudje v Svetem pismu so poslušali Božje poslušne angele, ker so prinašali Božja sporočila. Ne, ne smemo posvečati pozornosti temu, kar učijo zli, padli angeli (Gal 1,8; 1 Jn 4,1–3). Satan sam se lahko pretvarja kot angel svetlobe (2 Korinčanom 11:14–15). Vendar je bil Mojzesov zakon podan prek angelov, kot navajajo 5. Mojzesova knjiga 33:2 (Septuaginta), Apostolska dela 7:53 in Galatijcem 3:19. To omenja tudi Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 15, poglavje 136.

V: Ali menite, da je v Heb 2,2–3 preziranje evangelija manj hudo, enako hudo ali hujše od preziranja zakona od Mojzesovih časov do Kristusa?

O: Hebrejcem 2,2–3 pravi, da je, ker je evangelij večji od zakona, zavračanje evangelija hujše od zavračanja Mojzesovega zakona. Grška beseda »mi« pomeni nekoliko več kot le »mi«. Je skoraj kot »ne oni, ampak mi«.

V: Kakšna je v Heb 2,3 razlika med zavračanjem odrešitve skozi Kristusa in njenim preziranjem?

O: V Hebrejcem 2,4 lahko beseda »različni« v besedni zvezi »čudeži« ima nazoren pomen »različnih barv«, tj. težko jih je prezreti. Zavrnitev pomeni, da se je oseba odločila, da se bo usmerila v nasprotno smer, in je vsaj v tistem trenutku zaprla vrata do nje. Preziranje pomeni, da se ne približuje niti ne oddaljuje, in morda v tistem trenutku pusti vrata do nje odprta. Vendar pa na koncu ni razlike; če se odločite, da tega odrešenja ne boste sprejeli, ni druge poti v nebesa (Jn 14,6; Apg 4,12). Vendar pa lahko Bog, tudi če je oseba evangelij popolnoma zavrnila, kasneje omehča njeno srce, tako da se lahko spreobrne, pokesa in ga kasneje sprejme, kot je to storil Savel iz Tarza.

V: Ker je Jezus v Heb 2,6 »prvorojenec« Boga, ali je Jezus ustvarjeno bitje? Ustvarjenih bitij namreč ne smemo častiti, kot pravi Rim 1,25.

O: Odnos med Očetom in Sinom je pomemben za naše razumevanje izraza »prvorojenec«. V odgovoru je treba razumeti dve resnici.

1. Razmislite o tej analogiji. Ali ljudje »zanosijo« otroke ali jih kupijo že ustvarjene v trgovini? Božanska narava Edini rojenega Sina ni bolj ustvarjena s strani Očeta, kot ljudje »ustvarjajo« otroke.

2. Sinovo človeštvo je ustvaril Bog, in imenujemo ga prvorojenec, ker je prvi po rangu in prvi, ki je vstal od mrtvih (1 Korinčanom 15,20). Napačno je uporabljati izraz prvorojenec za zanikanje prve resnice: Jezus je prvorojenec po časti, vendar je tudi »Edini Sin« (Janez 3,16).

Dejstvo, da je druga trditev resnična, še ne dokazuje, da je prva trditev napačna. Jezus je obstajal pred vsemi ustvarjenimi bitji, kot kaže 1. Janezovo pismo 1.

V: Ali se v Heb 2,6–9 ta odlomek iz Ps 8 nanaša na ljudi, vernike ali Jezusa?

O: V prvi vrsti se nanaša na »človekovega sina«, to je na Jezusa. Vendar bodo verniki vladali s Kristusom, zato se v drugi vrsti nanaša tudi na vernike.

V: Kako je bil Jezus v Heb 2,9 nižji od angelov?

O: To se je morda zdelo čudno tudi angelom. Na to moramo gledati z vidika preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Prvotno: Po ustvarjenju vseh stvari v Hebrejcem 1:2 je Jezus imel slavo pri Očetu v nebesih, kot piše v Janezu 17:5.

Ob utelešenju nam Filipljanom 2,5–8 pove, kakšne velike stvari je Jezus storil, preden je prišel na zemljo. Jezus se je izpraznil in postal manj mogočen od angelov tukaj na zemlji. Hebrejcem4:15 in 5,7–8 podajata nekoliko več podrobnosti o tem, kaj je Jezus prestal, medtem ko je bil na zemlji.

Zdaj je Jezus veliko večji od angelov, kot kažejo Hebrejcem 1:4–8 in 2:7. Janez 17:5, Filipljanom 2:9–11 in Razodetje 5:11–14 pripovedujejo, kaj se je zgodilo po tem, ko je Jezus vstopil v nebesa.
Kdo bi se odrekel vsemu, čemur se je odrekel Jezus, ob tem pa imel le zaupanje in vero, da bo to dobil nazaj? Le nekdo, ki je menil, da so ljudje, za katere se je žrtvoval, tega vredni. Mislim, da lahko rečemo, da je Jezus moral biti Bog, saj nihče drug ne bi storil tega za nas, razen če bi imel srce, veliko kot Božje!

V: Če je Jezus v Heb 2,9 okusil smrt za vse, zakaj potem niso vsi rešeni? Ali se za nekatere ljudi plačilo opravi dvakrat, enkrat s strani njih samih in enkrat s strani Jezusa?

O: To so spraševali kalvinisti, kot je John Owen. Owen je sklenil, da, ker

1. Kristusova žrtev popolnoma pokriva vse grehe, vključno z nevernostjo [za tiste, na katere se ta odkup nanaša].

2. Vsi ne bodo rešeni; nekateri ne bodo šli v nebesa.

3. Zato Kristusova žrtev ni bila za vse [Bog ni zagotovil poti, po kateri bi neizbranim bili odpuščeni grehi in bi šli v nebesa].

[Moj komentar k temu stališču je: rojeni so kot brezupni grešniki brez izhoda; na koncu ni bila njihova krivda, da so šli v pekel; to odgovornost v celoti nalaga njihovemu Stvarniku.]

Zanimivo je, da nekateri, ki postavljajo to vprašanje, nimajo težav z »dvojno krivdo«, saj pravijo, da človeštvo nosi krivdo za Adamov greh prav tako kot Adam. Kakorkoli že, Owenovo vprašanje je še vedno upravičeno. Vsi bi se morali strinjati, da

1. Bog zahteva le eno plačilo

2. Vendar pa je treba to plačilo opraviti

Jezus je zagotovil plačilo za vse, vendar ni vsem vsilil plačila, zato plačilo ni bilo pripisano vsem. Z drugimi besedami, če ima revni človek dolg v višini milijona dolarjev in mu milijonar milostno podari kovček, napolnjen z milijonom dolarjev, ta kovček pa revni človek zažge, je revni človek še vedno v celoti odgovoren za dolg, čeprav ga je milijonar poravnal. Plačilo je bilo zagotovljeno, vendar ni bilo uporabljeno. Zato bi na Owenovo trilemmo odgovoril na naslednji način.

1. Kristusova žrtev je popolno plačilo za vse grehe, vključno z nevernostjo [za tiste, na katere se plačilo nanaša].

2. Vsi ne bodo rešeni; nekateri ne bodo šli v nebesa.

3. Zato Kristusova žrtev ni bila uporabljena za vse [tj. Bog ni prisilil, da bi bila Kristusova žrtev plačilo za tiste, ki so jo zavrnili].

4. Končno je bila to njihova krivda, ne Božja, da se Kristusovo plačilo ni nanašalo na njih.

Poleg te neuradne analogije je tukaj dejansko, avtoritativno svetopisemsko učenje.

Hebrejcem 4:2 »Tudi nam je bilo oznanjeno evangelij, tako kot njim; toda sporočilo, ki so ga slišali, jim ni koristilo, ker tisti, ki so ga slišali, ga niso združili z vero.« (NIV) Ne piše, da zato, ker Jezus ni umrl zanje, ampak zato, ker ga niso združili z vero.

1 Janez 2:2 »On [Jezus Kristus] sam je žrtvovanje za naše grehe, in ne le za naše, ampak tudi za grehe celega sveta.« (BSB)

1 Timotej 2:4–6 »ki [Bog] želi, da bi vsi bili rešeni in prišli do spoznanja resnice. Kajti en Bog je in en posrednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki se je dal kot odkupnina za vse – pričevanje, ki je bilo dano ob pravem času.« (BSB)

V: Kaj je v Heb 2,10; 12,2 nenavadnega v izrazu »vodja/ustvarjalec naše vere«?

O: Beseda za »vodja/ustvarjalec«, v grščini archegos, je izjemno težko prevesti v angleščino. V grobem pomeni »vodja«, »ustvarjalec« ali »pionir«, vendar ti izrazi niso dovolj močni, da bi zajeli pravi pomen te besede. Njen pomen hkrati vključuje »ustvarjalec«, »ustanovitelj«, »pionir« in »vodja«. Beseda vključuje tako pojem »bistvenega pobudnika« kot tudi »junaškega voditelja«. Jezusa bi lahko imeli tudi za »utiralca poti« ali »raziskovalca poti«, vendar to ni pravilno; Jezus ni le našel poti, ampak je sam Pot in edina Pot (Jn 14,6; Apg 4,12).

V: Kako je Jezus v Heb 2,10.18 sploh lahko trpel, saj je Bog?

O: Jezus je 100 % Bog in 100 % človek. Vendar Jezus ni bil le polčlovek, ampak 100 % človek in sposoben trpeti prav tako kot človek, saj je bil Jezus tako človeški kot mi. Vendar je Jezus prav tako v celoti Bog kot Bog Oče. Natančne podrobnosti o tem, kako sta ti dve Jezusovi lastnosti med seboj povezani, so ostale skrivnost. Vendar pa lahko v okviru tega, kar uči Sveto pismo, nekaj stvari vemo.

Jezus na zemlji je bil ena oseba z eno voljo. Ni bil dve osebi in ni imel dveh volj v enem telesu. Obstajala je resna zmota, imenovana nestorianizem, ki je učila, da je Kristus dve osebi. Sporno je, kako daleč od resnice je bil Nestorij, toda nestorijanci po njem so šli še dlje in so sledili tudi pelagianizmu. Mnogi nestorijanci so evangelizirali Kitajsko. Sčasoma so bili izgnani iz Kitajskega cesarstva, mnogi pa so odšli na sever in spreobrnili mongolsko pleme. Kasneje je to mongolsko pleme iztrebilo drugo mongolsko pleme. V Srednji Aziji je bilo veliko nestorijancev, vendar so jih mnoge iztrebili musliman Tamerlan in drugi krvoločni osvajalci.

Jezusova božanska narava ni naredila njegove človeške narave nepomembne. Njegovo trpljenje je bilo resnično, ne le navidezno. Resna zmota, imenovana monofizitizem, uči, da sta Kristusova človeška in božanska narava skupaj nekako tako, kot bi v ocean vrgli čajno žličko čaja. Monofiziti se danes imenujejo Kopti.

V: V Heb 2,10.18, če je bil Jezus že popoln, kako je lahko bil Jezus v trpljenju dopolnjen?

O: Jezus pred tem ni bil nepopoln. Grška beseda za »izpopolniti«, teleiusai, izhaja iz teleo in pomeni dokončati, izpolniti ali dovršiti. Jezus je imel poslanstvo, ki ga je izpolnil.

V: V Heb 2,11–14.17: če smo bratje in eno z Jezusom, ali bomo imeli isto naravo kot Jezus?

O: Imamo isto človeško naravo kot Jezus in v nebesih bomo imeli isto brezgrešno človeško naravo. Vendar pa nimamo in nikoli ne bomo imeli Jezusove božanskosti. 2. Petrov 1:4 pravi, da bomo imeli delež v božanski naravi, vendar se to nanaša na to, kar nam je Kristus dal, ne na to, kar imamo po sebi.

V: Kako je Jezus v Heb 2,13 zaupal Očetu in kako naj to storimo mi?

O: Na zemlji se je Jezus začasno ponižal in se odrekel delu svoje slave, kot kaže Janez 17,5. Jezus je zaupal Očetovi poti, čeprav je vedel, da ga bo ta pripeljala do smrti. V Janezu 17,5 je Jezus zaupal, da mu bo Oče vrnil slavo, ki jo je imel prej.

V: Ali smo v Heb 2,13–14 Kristusovi otroci, ali Kristusovi bratje, kot pravi Heb 2,11–14,17, ali Kristusova nevesta, kot pravijo Ef5:25 –33 in Raz 21,2?

O: Vse zgoraj navedeno. Izrazi otroci, bratje in nevesta so metafore, s katerimi skušamo delno opisati naš tesen odnos s Kristusom. Vsi verniki, tako moški kot ženske, so Kristusovi bratje in njegova nevesta.

V: Ali v Heb 2,14 hudič drži moč smrti, ali pa v Ef 1,11–22 vso moč drži Bog?

O: Preden lahko odgovorimo na to vprašanje, moramo najprej razumeti dve stvari.

Božja suverenost

Vse, kar Bog odloči, se zgodi, in nič se ne zgodi, razen tistega, kar Bog dovoli.

1. Vse, kar Bog odloči, se zgodi. Izaija 14:24,27; 43:13; 55:11; Janez 10:29; Hebrejcem 6:17; Matej 28:18. Nekaj primerov so Daniel 9:26;11:27 ,35,36; 12:1

2. Bog vse ve in vse vidi. 1. Janezovo pismo 3:20; Psalm 139; Pregovori 5:21; 15:3; Hebrejcem 4:13; Izaija 46:10

3. Bog dela, kakor mu je všeč. Matej 20:15; Psalm 115:3; 135:6; Rimljanom 9:20; Daniel 4:35

4. Nič ni pretežko za Boga. Prva Mojzesova knjiga 18:14; Job 42:2; Jeremija 32:17; Matej 19:26

5. Bog vlada nad vsem. Psalm 103:19 [vlada, ne pa avtomatsko nadzira]

6. Nič se ne zgodi brez Božjega dovoljenja, kot kažejo Job 1:12; 2:6; Jakob 4:15.

7. Vsaka odločitev »žreba« izhaja od Gospoda. Pregovori 16:33

8. Vse stvari delujejo skupaj za izpolnitev Božje volje. – Rimljanom 8:28; Efežanom 1:11; Pregovori 16:4

9. Nihče ne more uspešno preprečiti Božjih odlokov, kot kažejo Izaija 43:13; Rimljanom 11:29.

10. Mnogim uspe upreti se Božji zapovedani/željeni volji. Apostolska dela7:39 , 51;4:11 ;13:46 ; 14:2; 2 Kor 6:1

11. Ljudje se upirajo, a na koncu nihče ni uspešen – vprašajte Jonaha.

Bog lahko prenese suverenost

Bog ima svobodo, da se odloči, da bo za določen čas in v določenih mejah prenesel majhen del svoje suverenosti na druge. Bog ni bil prisiljen ustvariti robotov.

1. Nekateri menijo, da se ne zgodi nič drugega kot tisto, kar Bog izrecno odloči. – Noben verz tega dejansko ne navaja.

2. Nekatere stvari »niso prišle na misel Bogu« – Jeremija 19:5; 32:35

3. Verniki lahko iz lastne pobude storijo nekaj dobrih stvari. 2. Korinčanom 8:17

4. Nekatere stvari Boga zelo razjezijo. Jeremija 5:29; 8:19; 12:8; Ezekiel 8:6

5. Nekatere stvari Bogu zlomijo srce. Luka 19:41–44; Matej 23:37–9; Jeremija 4:19–22; 9:1

Hudič ima moč, da zahteva smrt. A na koncu se je to spremenilo, saj ima Kristus zdaj ključe smrti in podzemlja (Razodetje 1:18).

V: Ali bi se Jezus v Heb 2:16-17 lahko podal skušnjavi in grešil?

O: Tako kot Adam in Eva se Jezus ni rodil z grešno naravo. Vendar je Jezus, tako kot Adam in Eva, imel vso zmožnost, da bi grešil, če bi to hotel.

Napad skušnjave je bil resničen, a Jezus se mu ne bi podal. Satanov napad na Jezusa je bil nekako podoben novici izpred nekaj let o duševno bolnem japonskem mojstru borilnih veščin, ki se je vtihotapil v živalski vrt, da bi napadel 800-funtnega polarnega medveda. Rešili so ga skrbniki živalskega vrta, ki so medveda uspavali. Iz bolniške postelje je želel, da svet ve, da »vsi njegovi udarci niso imeli nobenega učinka«. Bil je v obupnem boju s polarno medvedko, toda polarna medvedka ni bila v obupnem boju z njim. Podobno tudi Satanovi udarci niso imeli uspeha nad Jezusom.

Za več informacij glej tudi razpravo o Mateju 4,1–11.

V: V Heb 2,16–18 in Heb 4,15, ne glede na to, ali bi Jezus sploh lahko grešil, kako bi ga sploh lahko skušali? Jakob 1,13 pravi, da Boga ni mogoče skušati z zlom.

O: V odgovoru je treba upoštevati šest točk.

1. Ena od božjih lastnosti je, da Boga ne more skušati zlo (Jakob1:13 ).

2. Jezus je Bog (Janez20:28 ; Hebrejcem 1:9,11).

3. Vendar je imel Jezus tudi človeško naravo (Hebrejcem 2:14–17).

4. Jezus se je izpraznil mnogih božanskih lastnosti, da bi prišel na zemljo (Filipanci 2:5–7; Janez 17:5).

5. Sveto pismo nam ne pove natančno, kako se je Jezus izpraznil, ampak le, da se je to zgodilo.

6. Tako kot je mogoče 100 % čisto vodo preizkusiti na nečistote, čeprav preizkus ne bo ničesar pokazal, je lahko tudi Satan preizkušal Kristusa glede greha.

V: V Heb 2,17 piše, da je bil Jezus v vseh pogledih podoben nam; kako je torej Jezus lahko Bog?

O: Jezus se je začasno izpraznil mnogih svojih božanskih lastnosti, kot je zapisano v Filipljanih 2,6–7 in Janezu 17,5. Avtor Pisma Hebrejcem očitno ni hotel povedati, da Jezus ne more biti nič več kot človek, sicer ne bi v Pismu Hebrejcem 1,8–9 in 3,1–6 pokazal, da je Jezus Bog. Za več informacij glej tudi razpravo o Filipljanih 2,6–9.

V: Zakaj je moral biti Jezus v Heb 2,17–18 popolnoma človek? Nekateri bi lahko mislili, da je bil Jezus, ker je bil tudi Bog, nad človeškimi slabostmi.

O: Obstajata dva medsebojno dopolnjujoča se razloga: prvič, da bi živel, razumel in izkusil, kako je biti človek (Pismo Hebrejcem2:18 ), in drugič, da bi bil človek, da bi postal žrtev za vse (Pismo Hebrejcem2:17 ).

Hebrejcem 2,17 pravi, da je moral biti Jezus človek, v vseh pogledih podoben svojim bratom, da bi bil naš veliki duhovnik. Hebrejcem 2,16 pravi, da ni pomagal angelom, ampak ljudem.

Hebrejcem 2,18: Morda poznate ljudi, ki imajo težave z odnosom do Boga, ker »On ne razume, kako je biti človek«. Vendar je Jezus v svoji človeškosti doživel celoten spekter čustev, ki jih doživljamo tudi vi in jaz. V evangelijih je veliko primerov, ki nam kažejo, da je Jezus doživljal človeška čustva. Bil je sočuten do ljudi, čutil je jezo do tistih, ki so bili trdosrčni (Marko 3:5), in ogorčenje (Marko 10:14), bil je presenečen in vzdihnil zaradi nevere (Marko 6:6; 8:12), a je tudi ljubil mladeniča (Marko 10:21). Ko se je približevala ura njegovega aretacije, je Jezus čutil tesnobo in mrak (Matej 26,37). Ko je prišel k Lazarjevemu grobu, je jokal nad svojim ljubljenim prijateljem (Janez 11,35).

Čeprav je Jezus veliko časa posvečal služenju množicam, je čutil tudi potrebo po samoti (Marko 6:31; 7:17; 7:24 in 9:30). Podobno je bil po samotnem postu v puščavi lačen (Matej 4:2) in je razumel, kako lačne so bile množice, ki jih je nahranil. Jezus se je soočal s skušnjavami: hudič mu je ponudil vsa kraljestva sveta in ga izzival, naj dokaže svojo božanskost tako, da se vrže s strehe templja. Celo hudič je verjel, da je Jezusa mogoče skušati zaradi njegove človeškosti (in hudič je poznal Kristusa v njegovem predinkarniranem obstoju pred padcem). In medtem ko je Jezus visel na križu (skoraj pretepen in bičan do smrti), je bil ponovno skušan, naj »stopi dol«, da bi se rešil.

Če Bog ne bi živel med nami kot popoln človek, bi morda rekli, da Bog ne razume, kako je biti človek. Toda Jezus je izkusil celotno človeštvo in zato se lahko vživi v naše potrebe in občutke – na najbolj osebni ravni ve, kaj pomeni biti človek.

(prispeval Mark Dumdei)

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) je izjavil podobno. »Če pa ne bi prevzel človeškega telesa, ne bi mogel v praksi uresničevati tistega, kar je učil – to je, da se ne jezi, da ne hrepeni po bogastvu, da ga ne prevzame poželenje, da se ne boji bolečine in da prezira smrt. Te stvari so nedvomno vrline, a jih ni mogoče uresničiti brez mesa. Zato je prevzel telo prav zato, da bi – ker je učil, da je treba premagati telesne želje – to najprej sam v praksi izkazal, da nihče ne bi mogel navajati krhkosti mesa kot izgovora.« Epitome k Božjim ustanovam, poglavje 50, str. 242.

Če povzamemo: Jezus je moral biti 100-odstotno človek, da bi bil odrešilna žrtev za naše grehe, hkrati pa je bil tudi 100-odstotno Bog, da bi bil brez greha in nas rešil. Naš posrednik je moral biti v celoti Bog in v celoti človek.

V: Kako je v Heb 2,17 Jezus lahko bil v celoti človek, če ni bil rojen od človeškega očeta?

O: Na to je odgovoril Janez Damaskinski (704–736 n. št.). Dejal je, da so Adam, Eva in Set nastali na tri različne načine, vendar so bili vsi v celoti ljudje. Tudi to, da je Jezus rojen od device Marije, ga torej ne izključuje iz tega, da je v celoti človek. Za več informacij glej knjigo »Razlaga pravoverne vere«, 1. knjiga, poglavje 8, str. 8, avtorja Janeza Damaskinskega.

V: Ali je v Heb 2,17 Jezusovo biti hkrati Bog in človek začasno stanje ali bo trajalo večno?

O: Dejstvo, da je Jezus človek in hkrati Bog, bo trajalo večno, saj Hebrejcem 13,8 pravi: »Jezus Kristus je isti včeraj, danes in na veke.« Ko se bo Jezus vrnil, ga bodo v Mateju 26,64 še vedno imenovali »Sin človekov«.

V: Ali je bil Jezus v Heb 2,18 res Bog, saj Jakob 1,13 pravi, da Boga ni mogoče skušati?

O: Če bi bil Jezus samo Bog, bi bil »nepreizkušljiv«, kar teologi imenujejo tudi »brezmadežen«. Vsi kristjani se strinjajo, da je hudič poskušal skušati Kristusa in da Kristus ni nikoli grešil, vendar so nekateri teologi, kot je Charles Hodge, trdili, da bi Kristus lahko grešil, sicer skušnjave ne bi bile resnične. Drugi teologi, kot je William Shedd, pravijo, da so bile skušnjave resnične, vendar je bilo za Kristusa še vedno nemogoče, da bi grešil. John Walvoord pravi, da ima Shedd prav, saj tako kot lahko čoln z vesli resnično napade bojno ladjo, tej ladji zaradi čolna ne grozi potop. Za več informacij glejte https://bible.org/seriespage/7-impeccability-christ.

V: V Heb 3,2, 5 in 6 sta bila tako Jezus kot Mojzes moža, ki sta bila zvestna; zvestoba je eden od devetih delov sadu Duha iz Gal 5,22b. Toda kaj točno je zvestoba?

O: Ena stvar je, da na koncu storiš tisto, kar ti je bilo zapovedano, zaupano ali kar si vedel, da moraš storiti. Toda ali se lahko na tebe zanesemo, da boš storil tisto, kar ti je bilo naloženo? Ali se lahko na tebe zanesemo, tudi če te doletijo težave, trpljenje ali preganjanje? To je zvestoba.

V: Ali Heb 3,3–4 pravi, da je Jezus Bog?

O: -Vsekakor, saj je Bog zgradil hišo, Jezus pa je graditelj.

V: Ali Heb 3,6, Heb 3,14 in Ezek 3,17–21 kažejo, da lahko pravi verniki izgubijo svoje odrešenje?

O: Zreli, pobožni kristjani se o tem ne strinjajo.

Kristjani, ki trdijo, da ljudje ne morejo izgubiti odrešitve, bi rekli, da tisti, ki so nekaj časa verovali, a so odpadli, nikoli niso »imeli deleža v Kristusu«, kar dokazuje dejstvo, da »niso ohranili svoje pogumnosti«.

Kristjani, ki trdijo, da lahko ljudje izgubijo svoje odrešenje, bi morali reči, da so nekoč imeli delež v Kristusu, a ga zdaj nimajo več, ker »niso ohranili svojega poguma«.

Ne glede na to pa bi se vsi kristjani morali strinjati, da se Božje poznavanje usode posameznika, še preden se ta sploh rodi, ne spremeni. Zato eden od izbranih nikoli ne more postati eden od zavrženih (neizbranih), saj je Božje poznavanje popolno. Vsi bi se morali strinjati tudi, da obstajajo nekateri, ki se lahko zdijo odrešeni, a se odvrnejo od Boga in se nikoli ne vrnejo.

Za več informacij glej tudi razpravo o Hebrejcem 6:4–12.

V: V čem se to drugo opozorilo v Pismu Hebrejcem 3,7–11 razlikuje od prvega opozorila v Pismu Hebrejcem 2,1–3? Ali ljudje danes potrebujejo dve vrsti opozoril?

O: To niso lažna opozorila, ampak odlomki, ki jih moramo vzeti resno. Hebrejcem 2,1–3 opozarja pred nenamernim oddaljevanjem in preziranjem Boga. To je nasprotje otrdelosti in namernega oddaljevanja od Boga. Pogosto lahko prvo vodi do drugega.

V: Kako se v Heb 3,7–4,7 preizkušnja v puščavi nanaša na bralce Pisma Hebrejcem?

O: Ko se je dvanajst izvidnikov vrnilo iz Kanaana, so se Izraelci v puščavi znašli pred odločitvijo, ali bodo zaupali v Boga ali ne. Tista generacija je spodletela, in Bog je rekel, da nihče iz te generacije, razen Kaleba in Jozueja, ne bo smel vstopiti v Obljubljeno deželo.

Podobno morajo tudi bralci Pisma Hebrejcem sprejeti podobno odločitev. Kljub vsem težavam ali preganjanjem smo na razpotju, ali bomo šli naprej z Bogom ali ne.

V: Kako je mogoče, da v Heb 3,10 vsi iz tiste generacije niso poznali Božjih poti in so umrli v grehu?

O: Če Svetopismo razumemo dobesedno, to še ne pomeni, da ne moremo videti, da Bog včasih govori v splošnih izjavah. Bog je govoril o tisti generaciji Izraelcev na splošno. A Sveto pismo jasno pravi, da bodo vsi iz tiste generacije umrli v puščavi, razen Jozueja, Kaleba in ljudi iz mlajše generacije.

V: Ali se lahko v Heb 3,12 ljudje oddaljijo od živega Boga?

O: Seveda. 1. Janezovo pismo 2:19 omenja tiste, ki so odšli od nas, ker v resnici nikoli niso bili del nas. Pravi verniki, kot sta David in Salomon, lahko za določen čas zapadejo v greh in se nato vrnejo.

Glede tega, ali se lahko pravi kristjani trajno oddaljijo, izgubijo odrešitev in gredo v pekel, si za več informacij oglejte razpravo o Efežanom 1:14 in Hebrejcem 6:4–10.

V: Kateri so v Heb 3,13 različni načini, na katere greh otrdi srce?

O: Greh in ljudje se lahko otrdijo v začaranem krogu. V Hebrejcem 3:13 se otrdi greh, v Hebrejcem 3:8,15 pa se otrdijo ljudje. Greh se lahko otrdi na vsaj pet načinov.

1) Ko nekdo pogosto ponavlja isti greh, ta greh postane »znan« in udoben, čeprav bi moral biti kristjanu zoprn in tuj.

2) Lahko ohladi vaše srce do Boga. Lahko izgubite spoštovanje do Boga in njegove blagoslove jemljete za samoumevne. Vztrajni greh lahko sčasoma omaje vašo vero.

3) Greh lahko ljudi odvrača in jih skuša, da bi se vdali.

4) Lahko prizadene in otrdi druge, ko vidijo, da si vernik, a kljub temu dopuščaš greh v sebi, zato mislijo, da morda ni tako slabo, če so tudi oni strpni do greha. Greh se ne zdi tako resen, če vidijo, da ga delaš ti.

5) Lahko odvrne ljudi od Kristusa, saj bodo mislili, da če to počnejo kristjani, ne želijo biti del tega.

V: Kaj je v Heb 3,19 edina stvar, ki je Izraelcem iz Mojzesove generacije preprečila, da bi uživali v obljubljeni deželi? Kako to danes preprečuje ne le nevernikom, ampak tudi nekaterim vernikom, da bi deležni Božjih blagoslovov?

O: Zanimivo je, da Hebrejcem 3,19 ne omenja neposlušnosti, ampak nevernost. Čeprav je bila njihova neposlušnost resna, je bil glavni vzrok njihova odločitev, da ne zaupajo in ne verjamejo v Boga ter v njegovo dobro skrb zanje. Z Božjega vidika so bili neverniki in neposlušni, zato niso bili koristni.

V: Kaj točno pravi opozorilo v Heb 4,1–2?

O: Čeprav nekateri prevodi pravijo: »Bodimo pazljivi, da«, je bolj dobesedni prevod: »Bojmo se, da«.

V: Ali bi bilo treba v Heb 4,2 prevesti »niso tega združili z vero« ali »ker ni bilo združeno z vero«?

O: V grških besedilih je tu razlika, obstajajo pa trije glavni načini prevajanja. Končno se zreducira na dva načina, odvisno od tega, ali je grška beseda »združiti« v ednini ali množini. Če je v ednini, je bila pomanjkljivost v tem, da poslušanje ni bilo združeno z vero. Če je v množini, je bil problem v tem, da ni bilo združeno z njimi. Različni grški rokopisi to navajajo različno.

Ednina a) »niso ga združili z vero« – Harclejski sirski rokopis. Z drugimi besedami, poslušalci niso uspeli združiti sporočila z vero.

Ednina b) »[to] ni bilo združeno z vero«. Sinaiticus, Janez Krizostom, Wolfenbüttel (6. stoletje), gruzijski. Z drugimi besedami, sporočilo in vera nista bila združena zaradi neopredeljenega vzroka.

Tožilnik množine) »ker se niso pridružili tistim, ki so ga sprejeli z vero.« str. 13? (vprašaj pomeni, da se tako zdi, vendar ni gotovo), str. 46, (Alexandrinus), Vaticanus, Ephraemi Rescriptus, Bezae Cantabrigiensis, etiopski, bizantinski, armenski, palestinski sirski (6. stoletje). Z drugimi besedami, niso se združili z Božjim ljudstvom, ki je sporočilo sprejelo z vero.

V: Kako je v Heb 4,3a, 8–11 z današnjimi verniki v Božjem sobotnem počitku?

O: Tistim, ki sprejemajo Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika, Jezus daje počitek od prizadevanj, da bi si sami utrli pot v nebesa. V ta počitek vstopamo že zdaj na zemlji, vendar bomo imeli tudi končni počitek v nebesih.

V: Zakaj v Heb 4,3b, 5–6 nekateri niso nikoli vstopili v Božji počitek, čeprav so spoštovali soboto?

O: Spoštovali so soboto, vendar niso verjeli v to, da morajo slediti Bogu in zaupati, da bo On poskrbel zanje. Če delamo prave stvari, vendar ne iz vere, tudi mi ne ugajamo Bogu, kot navaja Hebrejcem 11:6.

V: Kaj je v Heb 4,9 nenavadnega pri besedi sabbatismos, »sobotni počitek«?

O: To je ena sama grška beseda, ki se v nobeni grški literaturi do Pisma Hebrejcem ne pojavi. Zelo verjetno je, da si je avtor to besedo izmislil sam.

V: Kaj v Heb 4,12 pomeni razlika med dušo in duhom?

O: Kristjani se ne strinjajo glede tega, na kateri del človeške narave naj bi poudarek. Tukaj so tri različne teorije o poudarku:

Trojdelna: Ljudje imajo telo, dušo in duha. Telo je sestavljeno iz mesa, kemikalij in električnih signalov. Duša ima inteligenco, čustva in voljo. Duh ima vest in druge lastnosti.

Dvodelna teorija: Človek ima materialni in nematerialni del. Duša in duh sta različna, a sta medsebojno prepletena, podobno kot je kostni mozeg prepleten v kostni mreži na koncih naših rok in nog. Knjiga »Now That’s a Good Question« (str. 237–240) obravnava oba pogleda in zagovarja dvodelno teorijo.

Celostnost: Čeprav obstajajo tri stvari – telo, duša in duh –, je medsebojno delovanje med njimi tako močno, da je ta medsebojno povezana celota pomembnejša od treh ločenih delov.

V: Kateri drugi verzi v Heb 4,15 kažejo, da je bil Jezus brez greha?

O: Verzi, ki kažejo, da je bil Jezus brez greha, so:

Janez 8:46 »Kdo izmed vas me lahko obtoži greha? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete?«

2 Korinčanom 5:21 »Bog je tistega, ki ni poznal greha, za nas naredil greh, …«

Hebrejcem 4,15: »… imamo pa tistega, ki je bil skušan v vsem, kar smo mi, a ni grešil.«

1. Petrov 1:19 »…jagnje brez madeža in brez napake.«

1. Petrov 2:22 pravi, da Jezus ni storil greha.

1 Janezovo pismo 3:5 pravi, da Jezus ni imel greha.

(Citati iz Bereanske standardne Biblije)

V: Kaj je nenavadnega v odlomku Heb 5:1–10?

O: Tako kot sodobno pisanje uporablja različne literarne tehnike, je hiasmus stara literarna tehnika, ki se pogosto uporablja v starodavnih spisih, vključno z latinskimi spisi rimskega Cicerona in na mnogih mestih v Stari zavezi. V hiasmusu se odlomek simetrično ponavlja. Tukaj je vzorec v Hebrejcem 5:1–10. Upoštevajte, da Hebrejcem 5:2 in Hebrejcem 5:9 nista enaka, ampak sta v nasprotju.

Heb 5,1 Vsak veliki duhovnik je izbran med ljudmi, da zastopa ljudstvo pred Bogom in daruje daritve in žrtve za grehe.

- Heb 5,2 Ukvarja se z nevednimi in tistimi, ki so zašli s poti, ker je sam podvržen slabostim

- - Heb 5,3 Daruje žrtve tako za svoje grehe kot tudi za grehe ljudstva

- - - Heb 5,4 Časti si ne prisvaja sam, ampak ga mora poklicati Bog, tako kot je bil poklican Aron.

- - - Heb 5:5–6 Tudi Kristus si ni sam prisvojil slave, ampak je Bog rekel, da je Jezusov Oče. Duhovnik po Melkizedekovem redu

- - Heb 5,7–8 Na zemlji je daroval molitve in prošnje … Čeprav je sin iz trpljenja naučil poslušnosti

- Heb 5:9 Ko je bil enkrat dovršen, je postal vir odrešitve

Heb 5:10 Jezus, ki ga je Bog izbral za velikega duhovnika po redu Melkizedeka

V: Kaj v Heb 5:2 pomeni »ravnati milostno«?

O: Ta grška beseda, metriopathein, ne pomeni brezbrižnosti (da je to sprejemljivo ali v redu) ali jeze, ampak izbiro tretje poti med tema dvema.

V: Kako se v Heb 5,5 in Apg 13,33 Jezusov prvi prihod navezuje na Ps 2,7: »Danes sem te rodil«?

O: Čeprav je bil Jezus rojen od Očeta pred začetkom časa, to ni tisto, na kar se tu nanaša. Jezus je bil rojen od Boga Očeta na nespolnem, a fizičnem načinu, ko je prišel na zemljo.

Noben verz v Svetem pismu ne pravi, da bi bil Jezus na kakršen koli drug način v kakršnem koli poznejšem času Božji sin. Rimljanom 1,4 le dodaja, da je bil Jezus »razglašen« za Božjega Sina z močjo, in sicer s svojim vstajenjem od mrtvih.

V: Kako naj bi se v Heb 5,6 prevedlo »red Melkizedeka«?

O: »Red« je blizu, vendar The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 12, str. 49, pravi, da prevod »red Melkizedeka« ni povsem pravilen, ker ni bilo nobenega »reda« ali rodovne linije Melkizedeka. Izraz »vrsta Melkizedeka« nekako zajame pomen, vendar žal ne prenaša točno tiste formalnosti, ki bi jo moral, kot to stori beseda »red«. Torej je natančen pomen nekje med tema dvema angleškima besedama.

V: Ali Heb 5,7 uči, da je Jezus imel meso le pred svojim vstajenjem, kot učijo Jehovove priče in Cerkva združitve reverenda Moona?

O: Ne, sicer bi Tomaž Jezusa imel za sleparja, ko mu je Jezus pokazal svoje telo, da bi Tomaž veroval. Odgovor najdete v razpravi o 1. Petrovem pismu 3:18.

V: Ali se je Kristus v Heb 5,7 in Mt 26,39 bal svoje smrti ali pa je bil odločno odločen, da gre na križ, kot piše v Lk9:51 ?

O: Jezus je bil odločen, da bo izpolnil svoj namen na križu, vendar je prosil, naj se mu, če je mogoče, ta kelih odvzame. Jezus je potil kapljice krvi, tako velika je bila njegova muka ob zavedanju tega, kar se bo kmalu zgodilo. Nikjer pa ni zapisano, da bi bil Jezus strahopeten ali strahopetec.

V: Če je v Heb 5,7 Bog Oče uslišal Jezusove molitve, zakaj potem »kelih« smrti na križu (Mk14:36 ) ni bil odvzet Jezusu v Getsemanski vrt?

O: Najprej tri stvari, ki niso odgovor, nato pa odgovor.

(ni odgovor) Rešen strahu pred smrtjo: Grška beseda za »podreditev«, eulabeia, lahko pomeni tudi spoštljiv strah. Vendar je treba spremeniti pomen besed, da bi »tistega, ki ga je lahko rešil pred smrtjo zaradi njegove spoštljive podreditve/spoštljivega strahu« spremenili v »tistega, ki ga je lahko rešil pred strahom pred smrtjo«.

(blizu, a ni odgovor) Bog je rekel »ne«: Grška beseda za »slišal«, eisakoustheis, ne pomeni le, da je Bog slišal zvok, ampak da je Bog odgovoril na molitev. Seveda Bog na nekatere naše molitve odgovori z odločnim »ne«, toda tukaj obstaja boljši odgovor.

(ni pravi odgovor) da Jezus ne bi smel umreti v Getsemani. Niti v Pismu Hebrejcem, niti v evangelijih, niti v katerem koli drugem pismu ni omenjeno, da bi Jezus molil za to, kje ne bi smel umreti.

Odgovor: Matej 26,39; 26,42; Marko 14,36 in Luka 22,42 vsi navajajo, da je Jezusova molitev imela ne en, ampak dva dela. Prvi del je bil, naj Oče to čašo odvrne od Jezusa. Drugi del pa je bil: »Vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti hočeš.« Bog je na Jezusovo molitev odgovoril z »da«, ker je drugi del prevladal nad prvim.

Tu se lahko naučimo pomembno lekcijo. Ko si nekaj želimo in vemo, da to morda ni v skladu z Božjo voljo, je dobro, da kljub temu molimo k Bogu za tisto, kar nosimo v srcu. Vendar pa moramo moliti, da se izpolni Božja volja in ne naša.

Seveda je Bog Jezusa rešil smrti z njegovim vstajenjem, toda Jezus je vedel tudi, da je Bog popolnoma sposoben rešiti Jezusa pred smrtjo. Če bi Jezus prosil, bi Oče lahko poslal dvanajst legij angelov, kot piše v Mateju 26,53. Toda kako bi imeli odkupnino za naše grehe, če Jezus ne bi umrl na križu? Vesel sem, da je Jezus molil tudi zadnji del te molitve.

V: V Heb 5,8 in Flp 2,7–8, če je bil Jezus poslušen Bogu, kako je lahko Jezus Bog?

O: Na zemlji je imel Jezus vlogo, da je bil podrejen Očetu in mu poslušen. V Trojici so vsi trije po naravi enaki, vendar se razlikujejo po vlogi in položaju.

Cerkveni pisec Ambrož Milanski je leta 378 n. št. na to opozoril v delu O krščanski veri, knjiga 2, poglavje 10, verzi 84, 88, str. 234–235. Na zemlji je bil Jezus kot otrok podrejen Mariji in Jožefu. Ali to pomeni, da je bil Jezus manj vreden od Marije in Jožefa? – Seveda ne.

V: Ali se lahko v Heb 5,8 vsevedni Bog kaj nauči? Če ne, kako se je Jezus naučil poslušnosti?

O: Jezus je na zemlji doživel stvari, ki jih v nebesih ni mogel izkusiti. Poleg tega se je Jezus začasno odrekel svoji vsevednosti, ko je prišel na zemljo. Jezus se je odločil, da se bo izpraznil mnogih svojih božanskih lastnosti (Filipanci 2:5–7, Janez 17:5). Na zemlji ni vedel vsega, na primer dneva svojega povratka (Matej 24:36). Bog je v teoriji že vedel vse o poslušnosti in trpljenju. Toda Bog je prišel na zemljo kot Jezus Kristus in med izpolnjevanjem svojega poslanstva je spoznal, kaj pomeni biti poslušen v oblici trpljenja.

Zanimivo je, da prevodi Hebrejcem 5:8 običajno navajajo: »čeprav je bil sin«, da bi bili v angleščini slovnično pravilni. Čeprav bi se isto dalo reči v grškem jeziku Novega testamenta (koine grščina), to ni tisto, kar pravi Hebrejcem 5:8. Tam piše: »čeprav je bil sin«, kar še bolj poudarja, da Jezus ni bil le eden od mnogih sinov, ampak da je bil Jezus »sin«.

V: Ali je v Heb 5,12–13 v redu, da pijemo duhovno mleko?

O: Duhovno mleko pomeni osnovno resnico evangelija. Duhovno mleko je dobra stvar, po kateri naj bi hrepeneli kristjani v skladu s 1. Petrovim pismom 2:2. Vendar pa moramo, tako kot mora majhen otrok odrasti, da bo lahko jedel meso, tudi mi.

V: Zakaj naj bi v Heb 6,1 zapustili osnovne stvari in prešli k zrelejšim stvarem, če so se v Heb 5,11–14 tako počasi učili osnovnih stvari?

O: Obstaja čas za ponavljanje osnovnih stvari, saj jih bralec še ni bil sposoben razumeti. Vendar pa je zdaj čas, da jim damo okusiti zrelejše stvari in jim pokažemo, da obstaja več kot le tisto, kar so se počasi učili.

V: Kaj so v Heb 6,1–3 osnovne stvari o Kristusu v primerjavi z zrelimi stvarmi?

O: Osnovne stvari vključujejo pokoro, vero v Boga, krst, polaganje rok, vstajenje mrtvih in večni sodni dan, kot navaja Hebrejcem 6,1–3. Na splošno pa so osnovne stvari tiste, ki so bistvene za odrešitev. Drugo mnenje je, da gre za stvari iz Stare zaveze, kot učita »Believer’s Bible Commentary« (str. 2172–2173) in »Evangelical Commentary on the Bible« (str. 1136).

Zrele stvari vključujejo preostanek poglavja, to so tisti, ki odpadajo, in Božje obljube.

Mnoge doktrine imajo tako osnovni kot tudi zreli del. Na primer, to, da obstaja le en Bog, je osnovna stvar, prav tako pa je osnovna stvar tudi to, da so Oče, Jezus in Sveti Duh Bog. Razumevanje tega, kar Sveto pismo pravi o Trojici, bi bilo zrelejša stvar.

V: Kakšna naj bi bila naša čustva, ko beremo Heb 6,4–8?

O: Morali bi deliti Božjo žalost in žalost drugih zaradi izgubljenih. Jezus je bil v Mateju 23,37–39 zelo žalosten zaradi Jeruzalema. Pavel je v Apostolskih delih 20,19 služil Bogu z »solzami«. Pavel si je v Rimljanih 9,1–3 celo želel, da bi bil izključen zaradi svojega ljudstva, če bi to pomenilo njihovo odrešitev. Judje, podobno kot ljudje, omenjeni v Hebrejcem 6,4–8, so bili tako blizu, a vendar tako daleč.

A vendar imamo tudi občutek vdaje. Ko nekdo propade v peklu, lahko reče le: »To je bila moja lastna krivda«. Bog ni nikogar prisilil, da bi izbral pekel; nasprotno, Bog je sodno poslal ljudi, namenjene peklu, tja, kamor so si zaslužili iti, bodisi izrecno zaradi izbire, ki so jo naredili, bodisi posredno zaradi izbire, ki so jo zavrnili.

V: Kaj nas Heb 6,4–12 uči o odrešitvi?

O: V Hebrejcem 6 sta dve različni temi.

1) Kako lahko živi človek doseže stanje, v katerem mu pokora in odrešitev nista več mogoči?

2) Ali lahko pravi kristjan izgubi svoje odrešenje?

1) Izguba nadaljnjih priložnosti:

Da, človek lahko pride do točke, za katero nadaljnje kesanje zanj ni več mogoče. Kar Hebrejcem 6,6 dela še posebej strašno, je to, da pravi, da ljudi, ki odpadajo na način, o katerem piše avtor, ni mogoče nikoli več pripeljati nazaj. Nekateri razlagalci trdijo, da gre za hipotetično situacijo, ki se nikoli ne bi zgodila. Vendar ni nobenega znaka, da bi Bog želel, da to opozorilo prezremo, medtem ko bi druga opozorila v Svetem pismu upoštevali. Nasprotno, tako Hebrejcem 6,6 kot Mateju 12,31–32 (bogokletstvo proti Svetemu Duhu) sta trajna. V Mateju 12,31–32 so Judje, ki nikoli niso bili kristjani, videli in slišali dovolj, da so vedeli, da je res. Toda tisti dan se niso le odločili, da ne bodo sprejeli Kristusovih besed, ampak so njegova dejanja pripisali hudiču.

Tudi danes kristjani še vedno grešijo (1. Janezovo pismo 2:1). Če namreč mislimo, da smo brez greha, se slepimo in resnica ni v nas (1. Janezovo pismo 1:8). Na kaj se torej nanašajo verzi iz prejšnjega odstavka?

Dva glavna namena Pisma Hebrejcem sta, da Judom pokaže, kako je Kristus izpolnitev Stare zaveze, in da vernike judovskega porekla spodbudi, naj se ne vrnejo k judovstvu, ampak vztrajajo v veri. Torej se ti odlomki NE nanašajo na nekoga, ki greši, ampak na nekoga, ki se odvrne od Kristusa in se vrne k svojemu lažnemu upanju, naj bo to judaizem ali, če posplošimo, katera koli druga vera. 1 Janez 2,18–19 pravi, da so tudi v tistih časih obstajali ljudje, ki so »izgledali« kot odrešeni cerkveni obiskovalci, a so potem odšli, verjetno za vedno. Janez pravi, da so odšli, ker nikoli niso bili del nas. Če nekdo stopi po cerkveni poti ali izreče nekaj besed, vendar ne vztraja v veri, in se kasneje obrne stran od krščanstva, to ne pomeni, da je izgubil odrešitev; če se nikoli ne vrne, to pomeni, da sploh ni bil odrešen.
Tukaj so štirje primeri, ki jih osebno poznam in za katere menim, da se na njih to NE nanaša.

1. Ena krščanska študentka, ki sem jo poznal, je nekaj mesecev Bogu govorila, da ne želi imeti z njim ničesar, in prosila Svetega Duha, naj izgine iz njenega življenja. Intelektualno je še vedno verjela, a je bila namerno neposlušna. Kasneje se je pokesala in se vrnila k veri. Rekla je, da ji je bil Hebrejcem 6,6 še posebej strašen. Vendar se je res pokesala. Morda jo je Bog v svoji milosti prepričeval tako, da ji je v spomin priklical ta verz in jo skoraj vprašal: »Ali je to tvoj končni odgovor?«. Oseba, ki je zašla v nasprotje s Hebrejcem 6,6, se nikoli ne bo pokesala in se tudi nikoli ne bo hotela pokesati.

2. Poznal sem pastorja majhne cerkve, ki je rekel, da je bil pastor že sedem let, preden je bil resnično odrešen. Po tem, ko je bil odrešen, je še naprej opravljal pastorstvo. To ni primer odpadništva, ampak nekoga, ki sploh ni bil nikoli odrešen.

3. Ko sem bil [krščanski] najstnik in sem kosil travo, je prišla ven neka krščanska gospa in sva se začela pogovarjati. Povedala mi je, da se je njen sin preselil v Kalifornijo, da bi bil z dekletom, s katerim je živel. A bila je prepričana, da je še vedno odrešen, ker je v cerkvi izpovedal vero. Menim, da za svojo prepričanost ni imela nobene podlage. Apostol Pavel nam v 2. Korinčanom 13,5–6 pravi, naj preizkušamo sami sebe in vidimo, ali res živimo v veri. Morda ni bil nikoli odrešen, vendar bi lahko bil odrešen v prihodnosti. Morda je vedel toliko o odrešitvi, da se je od nje odvrnil, in zanj velja Hebrejcem 6,6. Morda je bil prej resnično odrešen, nato pa je odpadel v greh, a ker je resnično odrešen, se bo vrnil. Tega ne moremo reči. Pavel je v 1. pismu Korinčanom 5,1–5 ukazal, naj izključijo nemoralnega brata iz cerkve. Vendar 1 Kor 5,5 kaže, da je Pavel še vedno upal, da bi se ta brat po tej disciplini morda rešil. Menimo, da se 2. pismo Korinčanom 2,5–11 nanaša na istega brata in da se je res vrnil.

4. Osebno poznam dva kristjana, od katerih je eden zapustil vero in postal musliman, drugi pa je odšel in postal mormon. Oba sta kasneje odšla in se vrnila h krščanstvu.

Zaključek o tem: Razlikovati moramo med vernikom, ki je zdrsnil v hudo grešno življenje, in tistim, ki je zanikal vero in se obrnil k nečemu drugemu. A naj bo njihovo zanikanje vere trajno, naj se v prihodnosti morda rešijo ali naj so rešeni ljudje, ki so padli in se bodo vrnili – sodbo moramo prepustiti v Božje roke.

Kakšen naj bo naš odnos do nekoga, ki se je oddaljil? NE sme biti samozadovoljstvo, ko rečemo: »Ne skrbi, tako ali tako so odrešeni.« Prav tako ne sme biti, da jih odpišemo, kot da se nikoli ne bodo vrnili. Judov pismo 23 pravi: »Rešite druge, tako da jih iztrgate iz ognja; drugim pa pokažite usmiljenje, prežeto s strahom, in sovražite celo oblačila, ki so omadeževana s telesom.« (BSB). Konec Judovega pisma 23 namiguje, da so ti ljudje počeli precej hude stvari, a bi kljub temu lahko bili rešeni.

Jakob 5,19–20 pravi: »Bratje moji, če bi kdo izmed vas zašel s poti resnice in bi ga kdo pripeljal nazaj, pomislite na to: Kdor grešnika odvrne od zmote njegove poti, bo rešil njegovo dušo pred smrtjo in prekril množico grehov.« (BSB)
2) Ali lahko pravi kristjan izgubi svoje odrešenje

To lahko razdelimo na tri podvprašanja:

a) Ali lahko nekdo, za katerega Bog [z gotovostjo] ve, da je eden od izbranih, ki bodo šli v nebesa, preseneti vsevednega Boga in ne pride v nebesa?

b) Ali lahko nekdo verjame, da je odrešen, pa se žal in za vedno moti?

c) Ali lahko nekdo upravičeno verjame, da bo šel v nebesa, a se kljub temu spremeni in ne pride v nebesa?

Odgovor na prvo vprašanje, ko je tako formulirano, je očitno: ne.

Odgovor na drugo vprašanje je da, saj nam to kaže Matej 7,21–23.

Odgovor na tretje vprašanje je ne, vendar ne zato, ker imajo moč, da vztrajajo v veri, ampak zato, ker ima Bog moč, da nas zapečati in ohrani v veri, kot kaže Efežanom1:13 –14. Vendar moramo uravnotežiti doktrino »enkrat odrešen – vedno odrešen« z doktrino, da bodo pravi svetniki vztrajali v veri. IMAMO odgovornost, da preizkušamo sebe in tudi naše voditelje ter preverjamo, ali ostajamo v veri (2 Korinčanom 13:5–7).

Mimogrede, pisna razprava med osebo, ki zagovarja stališče »enkrat rešen – vedno rešen«, in osebo, ki zagovarja stališče, da lahko človek izgubi odrešitev vsakič, ko greši, je na voljo na

http://www.biblequery.org/Doctrine.LoseSalvationOrNot/LoseSalvationOrNot.html.

V: Ali lahko ljudje v Heb 6,4–12 izgubijo odrešitev?

O: Pravi kristjani se glede tega vprašanja ne strinjajo, vendar bi se vsi morali strinjati o naslednjih točkah.

1. Bog ni nikoli presenečen. Še preden se je kdorkoli rodil, je Bog z gotovostjo vedel, kdo bo šel v nebesa (Razodetje20:12 , 15; 17:8; Psalm 139:16).

2. Nekateri bodo na sodnem dnevu presenečeni (Matej7:21 –23).

3. Lahko smo prepričani v svoje odrešenje (1. Janezovo pismo5:13 ; Hebrejcem4:16 ;10:35 ; Apostolska dela8:13 , 20–23).

4. Naše upravičeno zaupanje se ne sme spremeniti v samozadovoljstvo. Kristjani lahko izgubijo nagrade v nebesih, in Filipljanom 2:12–13 kaže, da moramo (po odrešitvi) delovati na naši odrešitvi s strahom in trepetom. Hvalimo Boga, da je On tisti, ki deluje v nas!

5. Obstaja tudi lažno spreobrnjenje (1. Janezovo pismo2:19 ; Jeremija17:10 ; Jakobovo pismo 2:19; 2. Tesaloničanom 2:9–10; 2. Petrov pismo 2:17–22).

6. Ali je naše odrešenje pristno, lahko ugotovimo tako, da preizkušamo sami sebe (2 Korinčanom 13:5–6), z drugimi besedami, tako da primerjamo naše nauke in življenje s Svetim pismom.

7. Na nas je naložena odgovornost, da vztrajamo (Hebrejcem6:11 ;10:36 ; Jakob 1:3-4; 2. Timotej 2:3; 4:5).

8. Sveti Duh je prave vernike zaznamoval do sodnega dne (Efežanom 1:13–14; 4:30; Juda 24; 1. Timoteju 1:14). Sveti Duh je zagotovilo za to, kar bo prišlo (2. Korinčanom 5:5).

V: Kaj pomeni Heb 6:4–12 glede tega, da se ni več mogoče pokesati za odrešitev?

O: Obstaja vsaj šest stališč.

1. Izguba odrešitve vernika: Kristjani, ki učijo, da lahko verniki izgubijo svojo odrešitev, bi ta odlomek razlagali tako, da ko je odrešitev enkrat izgubljena, je ni mogoče nikoli več ponovno pridobiti. Čeprav sem slišal nekoga učiti, da to pomeni, da je »težko« ponovno pridobiti odrešitev, to ni tisto, kar beseda »nemogoče« pomeni v Hebrejcem 6. Več o tem stališču si oglejte v knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 681–683.

2. Vernik, ki vrne odrešitev: David O’Brien v knjigi *Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties*, str. 307–310, pravi, da vernik nikoli ne more »izgubiti« svoje odrešitve, kar pomeni, da noben vernik ne more grešiti tako hudo, da bi, ne da bi to vedel, izgubil svojo odrešitev. Naše ohranjanje odrešenosti ni odvisno od del, prav tako kot naše pridobivanje odrešenosti ni odvisno od del. Vendar pa bi se pravi vernik lahko zavestno odločil, da svojo odrešenost »vrne« Bogu. Takrat bi bil podoben tistim, ki so poznali resnico in križali Jezusa. Ti bodo šli v pekel. O’Brien razlaga besedo »nemogoče« v smislu, da je to nemogoče za človeka, ne pa za Boga.

3. Neodpustljiv greh. Jezus je govoril o neodpustljivem grehu v Mateju 12,31–32, Marku 3,28–30 in Luku 12,10–11. Eden od avtorjev »New Geneva Study Bible« na str. 1567 (članek »Neodpustljivi greh«) meni, da se tudi Hebrejcem 6,4–6, Hebrejcem 10,26–29 in 1. Janezu 5,16–17 nanašajo na neodpustljivi greh.

4. Izguba priložnosti za odrešitev za nevernike: Ni druge poti do odrešitve razen Jezusove smrti in prebivanja Svetega Duha v človeku. Če človek (brez kesanja) zavrne približevanje Bogu prek Jezusa (Janez 8:24) ali bogokline Svetega Duha (Matej 12:31–32; Marko 3:28–29), nikoli ne bo prišel v nebesa. Ljudje lahko vidijo in okusijo, vendar ne morejo pogoltniti.

5. Hipotetični ad hominem: Če bi bilo mogoče izgubiti odrešitev, je ne bi bilo mogoče nikoli ponovno pridobiti. Ker pa odrešitve ni mogoče izgubiti, so te stroge besede le pojasnilo, ne pa opozorilo. R. C. Sproul v knjigi *Now That’s a Good Question* (str. 592–594) zagovarja to stališče, čeprav pravi, da glede tega ni dogmatičen. Zanimivo je, da »New Geneva Study Bible« (str. 1941) omenja različna stališča, tega pa ne.

6. Izključitev kristjana iz nadaljnjega služenja: Kristjan, ki je odpadel od vere, ne bi imel dobrega pričevanja, da bi lahko še naprej služil v tem življenju, in bi izgubil svojo slavo v tisočletju. To stališče zavzema »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 794).

V: V Heb 6,18: če je Vsemogočni Bog sposoben vsega, kako to, da ne more lagati?

O: 4. Mojzesova knjiga 23:19 in 1. Samuelova knjiga 15:29 pravita, da Bog ne laže, Hebrejcem 6:18 pa pravi, da Bog ne more lagati. Trije dopolnjujoči se odgovori, ki so vsi resnični.

1. Bog lahko stori karkoli, toda laž ni »stvar«. Ker je Bog vse ustvaril s svojo besedo (1. Mojzesova knjiga 1, Psalm 33,6.9) in se vse, kar reče, uresniči (Izaija 55,10–11), bo torej vse, kar reče, resnično.

2. Na Boga ne delujejo nobene zunanje omejitve, vendar se Bog lahko odloči, da bo upošteval notranje omejitve, ki si jih je sam postavil. Bog ne more storiti ničesar, kar bi bilo v nasprotju z njegovo naravo, kot so laž, storitev zla ali zanikanje samega sebe.

3. Nazadnje, kot poudarja knjiga »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu« (str. 223), »Vsemogočni« pomeni, da lahko Bog stori karkoli želi. Ker Bog ne želi lagati, tu ni nobenega problema.

Klement Rimski (96–98 n. št.) se v 1. Klementovem pismu, 27. poglavje, str. 12, prav tako sklicuje na koncept iz tega verza, da je za Boga nemogoče lagati.

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) je katehumene prav tako učil, da je Bog Vsemogočni, vendar ne more umreti, biti zaveden, lagati ali se zanikati. Dejansko, če bi kot Bog lahko počel te stvari, v resnici ne bi bil Vsemogočni. V delu »O veroizpovedi«, 2. poglavje, str. 371

Za več informacij glej razpravo o Jeremiju 32,17.27.

V: Ali v Heb 6,18 dejstvo, da Bog ne more lagati, nasprotuje Jezusovi izjavi v Mt 19,26: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Kako je lahko za Boga vse mogoče, kot trdi Jezus, če pa je za Boga nemogoče lagati, kot trdi Pismo Hebrejcem?

O: Dejansko obstajajo štiri stvari, ki so Bogu nemogoče. Bog ne more:

lagati (Hebrejcem 6,18)

Naj ga skuša zlo (Jakob1:13 )

se odreče samemu sebi (2. Timotej2:13 )

Prisegati na kogar koli, ki je večji od Njega samega (Hebrejcem 6:13)

Pri Bogu ni nič nemogoče. Laži in logična protislovja niso »stvari«, in Bog tega ne počne.

V: Katere so v Heb 6:18 nekatere posledice prepričanja, da Bog laže?

O: Ena od posledic je, da se lahko ljudje oddaljijo od vere in se pridružijo kultu, kot je na primer Cerkva združitve reverenda Moona. Tukaj je, kar pravi reverend Moon.

»Če lažeš, da bi nekoga izboljšal, to ni greh... Tudi Bog zelo pogosto laže.« Master Speaks3/16/1973 str. 11.

Božansko načelo, str. 515: »Obstajata dva razloga, zakaj je Jezus napovedal, da bo Gospod prišel na oblakih. Prvič, da bi preprečil zmote antikristov. Če bi bilo pojasnjeno, da bo Kristus prišel na zemljo v mesu, zmede, ki bi jih povzročile zmote številnih antikristov, ne bi bilo mogoče preprečiti na noben način. ... Na srečo pa se je takšni zmedi izognilo, ker so vsi verniki, ki so vedeli, da bo Kristus prišel na oblakih, pogledali proti nebu.«

Božansko načelo, str. 515 »Drugič, zato da bi spodbudil tiste svetnike, ki so takrat hodili po težki poti vere.«

Vendar: Na podlagi 1. Janezovega pisma 1:10; 5:10 in Titu 1:2 je resen greh imenovati Boga lažnivca. Hebrejcem 6:18 pravi, da Bog ne more lagati, prav tako kot 4. Mojzesova knjiga 23:19 in 1. Samuelova knjiga 15:29.

Če bi bilo laganje sprejemljivo, ali bi bilo sprejemljivo, da pastor Moon laže o tem, da je Mesija? O čem še bi bilo sprejemljivo, da vam pastor Moon laže?

V: Kaj je v Heb 6,19 »sidro za dušo« in v čem je to sidro pravzaprav sidro?

O: Sidro ima verigo, pritrjeno na težko kovinsko utež ali kavlje, ki je dejanski del sidra. Veriga pa brez težkega kavlja ni v veliko pomoč. Podobno je naše sidro naša vera v Kristusa, vera brez sidra pa ne bi bila trdna. Prav tako, če ni verige, ladja odplava in sidro ne koristi nič. Brez vere lahko tudi ljudje odplavajo.

V: Zakaj se v Heb 7,1–10 Jezus primerja z Melkizedekom iz 1 Mz 14,18–20?

O: Eden od preprostih razlogov je, da Stara zaveza sama primerja Mesija z Melkizedekom. Psalm 110,4 kaže, da bo Mesija za vedno duhovnik po Melkizedekovem redu. Skrivnostna omemba v mimogrede je v 1. Mojzesovi knjigi 14,18–20. Njen pomen je prikazan na nekoliko manj skrivnosten način v Psalmu 110,4, dokončno pa je razložen šele v Pismu Hebrejcem 7,1–10.

Res je, da avtor Pisma Hebrejcem poudarja podrobnosti, ki v Prvi knjigi Mojzesovi niso bile glavne točke. Na primer, Abimelehov oče prav tako ni bil omenjen, a to ga ne naredi za predobliko Kristusa. Avtor Pisma Hebrejcem ne more dokazati trditev iz Pisma Hebrejcem 7,1–10 na podlagi avtoritete Prve knjige Mojzesove.

Vendar tega nikoli ni trdil. Kristjani verjamejo, da je bila Sveto pismo napisano pod navdihom in avtoriteto Svetega Duha. Avtor Pisma Hebrejcem izpostavlja tri stvari:

1. Dokaz o mestu Mesija v primerjavi z Melkizedekom, ki temelji na Psalmu 110,4.

2. Dokaz, da je obstajalo še eno Božje duhovništvo pred duhovništvom Arona.

3. Mnogi kristjani vidijo v Melkizedeku tudi predinkarnirano pojavitev Kristusa.

Kot stransko opombo naj omenimo, da je sekta v Kumranu razumela Melkizedeka kot nebeškega odrešenika, ki bo oznanil Božjo odrešitev. Med Mrtvomorskimi rokopisi se Melkizedek pojavi v »Apokrifu Geneze« (1QapGen) 22:14–17 in rokopisu »Melkizedek« (11Q13), pa tudi v »Pesmih sobotne žrtve« (4Q401) ter 4Q544. Na Melkizedeka sta se sklicevala tudi Filon in Jožef Flavij, prav tako pa tudi Targum Pseudo-Jonatan k Prvi knjigi Mojzesovi 14:18 in Targum Neofiti I.

V: Kaj je v Heb 7,1–10 »red Melkizedeka«?

O: To ni izraz, ki bi bil značilen le za krščanstvo, saj se je ta izraz prvič pojavil tisoč let pred Kristusom v Psalmu 110,4. Stara zaveza nam o Melkizedekovem redu pove le malo, razen treh stvari, ki jih lahko sklepamo.

1. Je popolnoma neodvisen od izraelskega duhovništva iz reda Arona.

2. Prva Mojzesova knjiga 14,18–20 kaže, da je obstajal že pred duhovništvom po Aronu.

3. Psalm 110,4 kaže, da bo imel vlogo v prihodnosti ob prihodu Mesija.

V: Ali Heb 7,1–11 skupaj s Kristusovim deviškim rojstvom dokazuje, da smo krivi za grehe vseh naših prednikov, ker smo izšli iz njihovih ledij?

O: Ne. Ezechiel 18 in 5. Mojzesova knjiga 24,16 izrecno pravita, da nismo krivi za krivdo naših očetov.

Večina kristjanov vidi pomemben praktičen razlog, zakaj se je Jezus rodil tako, kot se je; za razliko od nas se je Jezus rodil brez grešne narave. Ni potrebe po domnevi o drugem razlogu, da Jezus ni imel krivde Jožefa, Adama ali kogar koli vmes.

V: Ali Heb 7,1–11 dokazuje, da smo krivi za Adamov greh zaradi tega, ker smo izšli iz Adamovih ledij?

O: Ne, iz treh razlogov.

1. Ta verz ne dokazuje krivde za Adamove grehe bolj, kot dokazuje krivdo za grehe vseh naših drugih prednikov.

2. Ne, ker Ezechiel 18 in 5. Mojzesova knjiga 24,16 kažeta, da vsak umre za svoje lastne grehe. Izrecno je navedeno, da nismo razglašeni za pravične zaradi pravičnosti naših očetov in da nismo krivi zaradi greha našega očeta.

3. Ne, ker tudi če bi nevede grešili v Adamu, Rimljanom 4:15 in 5:13 kažeta, da se greh ne šteje tam, kjer ni zakona.

Vendar pa, čeprav morda nismo krivi za grehe naših prednikov, lahko še vedno nosimo posledice njihovih grehov.

V: Kaj to pomeni v Heb 7,1–11?

O: Čeprav so neposredne ugotovitve jasne, je zanimiv ravno odnos do avtorjevega stališča.

1. Abraham, ki je desetino plena dal Melkizedeku, nehebrejskemu duhovniku Najvišjega Boga, dokazuje, da je bilo mogoče biti duhovnik, ne da bi pripadal Aronovemu redu.

2. Poleg tega dejstvo, da je Abraham, prednik Levija, dal desetin Melkizedeku, kaže, da je Melkizedekovo duhovništvo višje od Aronovega duhovništva.

V: Ali je bil v Heb 7,2–4 Melkizedek res Jezus ali ne?

O: Glede te skrivnostne osebe obstajata dve možnosti.

Melkizedek je bil Jezus: Melkizedek bi lahko bil sam Kristus, ki se je pojavil na zemlji pred svojim utelešenjem v Betlehemu. Ker je zapisano, da Melkizedek ni imel ne očeta ne matere, ne začetka dni ne konca življenja, je Melkizedek Jezus, razen če Hebrejcem 7,3 preprosto pomeni, da te stvari niso bile zabeležene v Prvi knjigi Mojzesovi. Mnogi zgodnji kristjani so verjeli v to.

Melkizedek je bil predobraz Jezusa: Melkizedek je bil navaden človek, ki je sledil Bogu. Piše, da je bil Melkizedek »ustvarjen po podobi Jezusa«, Kristus pa je bil duhovnik »po Melkizedekovem redu«, vendar nikjer ni zapisano, da je Jezus Melkizedek.

V: Ali Sveto pismo v Heb 7,2–11 pravi, da je Melkizedek nedvomno Jezus, ali ne?

O: Odgovor je preprost in bi moral biti jasen vsem: Sveto pismo tega ne pravi. Besedilo je dvoumno, najverjetneje namerno. Pomembno je, da je bistvo Hebrejcem 7,2–11 jasno ne glede na to, ali je Kristus Melkizedek ali ne.

V: Ali se je v Heb 7,3 Melkizedek reinkarniral?

O: Ne. Čeprav dejansko obstaja pet zelo različnih teorij o reinkarnaciji – zahodna New Age, hindujska, budistična, »alavitska muslimanska« in »ghulat muslimanska« –, ta verz ne podpira nobene od njih. Hebrejcem 7:3 primerja Jezusa z Melkizedekom. Nekateri menijo, da je Melkizedek zgolj analogija ali »predoblik« Kristusa. Drugi verjamejo, da je bil Melkizedek dejansko predinkarnirana podoba Kristusa. Ne glede na to se vsi kristjani strinjajo, da je Jezus obstajal že od začetka časa. Vendar pa vera, da je Božji Sin obstajal od večnosti, ne pomeni, da je kateri koli od nas obstajal že pred spočetjem.

V: Ali Heb 7,9–10 na kakršen koli način kaže, da je človeški plod le potencialno človek, ne pa dejanski človek, in da je zato splav sprejemljiv?

O: Ne. Najprej, Levi ni bil Abrahamov neposredni sin, ampak njegov pravnuk. Trditev, da je življenje zarodka nepomembno, ki temelji na pomembnosti Levijevega porekla, kaže na obupano prizadevanje, da bi našli svetopisemske argumente v prid splavu. Za več informacij glejte razpravo o Rimljanih 5,12.

V: Kako avtor v Heb 7,14 pravi, da bi lahko duhovnik izhajal iz Judovega rodu?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Jezus je bil iz Judovega rodu v dveh pogledih: po svojem posvojenem zakonitem očetu (Jožefu) in po Mariji po rojstvu.

2. Priznano je, da nihče iz Judovega rodu ni mogel biti duhovnik po Aaronovem redu.

3. Vendar pa lahko obstajajo tudi druga duhovniška reda. Natančneje, Melkizedek je bil duhovnik, ki ni izhajal iz Aronovega reda in je bil starejši od Arona.

4. Melkizedekov duhovniški red je bil večji od Aronovega duhovniškega reda zaradi

4a. Prednik Arona in Levija je plačeval desetino Melkizedeku.

4b. Tako je bilo izrečeno z neposredno prisego Boga v Psalmu 110,4.

5. Jezusa je Bog Oče imenoval, da služi kot duhovnik po Melkizedekovem redu, ne po Aronovem.

V: Zakaj v Heb 7,18 Bog pogosto stori nekaj drugega, kot pričakuje njegovo ljudstvo?

O: Včasih je to morda zato, ker imamo nizka ali napačna pričakovanja, vendar je pogosto v ozadju še kaj več. Bog pogosto raje izbere nepričakovano (za ljudi) kot pričakovano, da bi slavo prejel On, ne mi. To nas tudi opominja, da so Njegove poti in misli veliko višje od naših, kot pravi Izaija 55,8–9. Prav tako nas opominja, da to ni po naši moči ali sili, ampak po Božjem Duhu, kot uči Zaharija 4,6bf.

V: Ali v Heb 7,19 in 8,13 Mojzesova postava ni ničesar naredila popolnega, ali pa je bila postava popolna, kot pravi Ps 19,7?

O: V teh verzih »popoln« pomeni, da je izpolnil svoj namen. Zakon je bil popoln v svojem namenu, da nam pokaže Božje zapovedi, kot kaže Rimljanom 3,20. Vendar pa zakon ni bil popoln v tem, kar mu nikoli ni bilo namenjeno: reševati ljudi. Zakon ni rešil nikogar in zato ni mogel nikogar narediti popolnega; to stori Bog. Pravzaprav nimamo zapovedi, ki bi jim morali slediti; imamo namreč Kristusa, ki mu moramo slediti, in zapovedi, ki jih moramo izpolnjevati.

V: Ali so imeli Judje v Heb 7,27 prav, da so po uničenju templja prenehali z žrtvovanjem, ker naj bi žrtvovali le, ko je obstajal tempelj?

O: To bi bilo presenečenje za Davida, ki je imel skrinjo v šotoru skozi vse svoje vladanje. Če pomislimo, bi to bilo presenečenje tudi za Mojzesa, Jozueja, Deboro, Gideona, Samuela in druge. V Stari zavezi (Tanahu) ni nobenega verza, ki bi rekel, da čeprav so darovali žrtve, preden so imeli tempelj, po tem, ko je bil tempelj zgrajen in uničen, niso mogli vrniti k temu, kar so počeli prej.

V: Ali je bil v Heb 8,1 Jezus naš duhovnik ali naša žrtev?

O: Oboje. Hebrejcem 8,1 se začne z besedami: »Bistvo tega, kar govorimo …«, torej je to vrhunec razlage, zakaj je avtor obravnaval vse prejšnje teme. V tej edinstveni situaciji je bil Jezus tako naš veliki duhovnik kot tudi naša žrtev.

V: Kako je bil Jezus v Heb 8,1 in Heb 9,11 usposobljen, da je naš veliki duhovnik?

O: Preden odgovorimo na to vprašanje, je pomembno najprej razumeti vlogo velikega duhovnika. Veliki duhovnik je storil eno stvar, ki je noben drug duhovnik ni mogel: na Dan sprave je vstopil v svetišče in Bogu daroval žrtve. Kot človek je zastopal ljudstvo pred Bogom. Bog je izbral potomce Aarona, da zastopajo Boga pred ljudstvom. Jezus je primeren za našega velikega duhovnika vsaj na štiri načine.

1. Jezus je enkrat za vselej daroval žrtvovanje za nas tako, da je daroval samega sebe. Jezus je plačal kazen za naše grehe. Peter, Mojzes in Janez so bili dobri ljudje, vendar niso bili sposobni plačati kazni za naše grehe, ker niso bili brez greha.

2. Tako kot drugi veliki duhovniki Jezus predstavlja Boga nam. To lahko stori bolje kot kateri koli zgolj človeški veliki duhovnik, saj je Jezus Bog (Hebrejcem 1:8–9; Janez20:28 ) in v njem prebiva polnost Boga (Kološanom1:19 ).

3. Tako kot drugi veliki duhovniki nas Jezus zastopa pred Bogom. To lahko stori, ker je bil v vsem podoben nam (Hebrejcem 2,17).

4. Izraelci so potrebovali novega veliki duhovnika vsakič, ko je umrl prejšnji (Hebrejcem 7:23–25). Jezus živi v nebesih in je isti včeraj, danes in na veke (Hebrejcem 13:8).

V: Ali je v Heb 8,1–3 v redu, da danes človeka na zemlji imenujemo naš duhovnik?

O: Ni potrebe po kakršnih koli drugih duhovnikih. Jezus je edini duhovnik, ki ga danes potrebujemo, in sicer vsaj iz treh razlogov.

Jezus je v Hebrejcem 8,1 izrecno imenovan za našega velikega duhovnika.

V preteklosti je Jezus enkrat za vselej daroval eno žrtvovanje (Hebrejcem 10:14), enkrat za vselej (Hebrejcem 9:12; 10:10). Katoliki in nekateri luteranci naj upoštevajo, da Hebrejcem9:26 izrecno kaže, da Jezus ni trpel od ustanovitve sveta.

Tudi danes Jezus živi, da se zavzema za nas pred Očetom (Pismo Hebrejcem7:25 ).

Po drugi strani pa so v manjšem smislu vsi verniki duhovniki v skladu s 1. Petrovim pismom 2:9; Razodetjem 1:6 in 5:10.

V: Kakšen je bil v Heb 8:5 namen primera šotora?

O: Bog je na zemljo prinesel svojo vladavino in kraljestvo. Hebrejcem 8:5 pravi, da je bila šotorna svetišče podoba in senca tega, kar je v nebesih. Vendar pa, tako kot dvodimenzionalna risba ni identična dvodimenzionalni fotografiji, še manj pa tridimenzionalnemu predmetu, to ne pomeni, da so nebesa popolnoma enaka zemeljski šotorni svetišču. Šotor ni bil zgrajen za Boga, ki ga ni potreboval, ampak zato, da nam Bog pokaže sliko svoje ločenosti in svetosti.

V: Ali v Heb 8,5 dejstvo, da je šotor senca nebeških stvari, podpira platonistično idejo, da je naš svet senca resničnega sveta idej?

O: Ne. Čeprav so bili verjetno večina govorcev grškega jezika vsaj do neke mere seznanjeni s Platonom, Platonov svet idej ni bil svet materialnih struktur. Na primer, Platonova filozofija bi (precej neumno) učila, da so kavči v tem svetu nepopolne, spremenjene kopije abstraktnega »idealnega kavča«. Podobno so postelje nepopolne, spremenjene kopije »idealne postelje«. Naletimo na problem z zofami La-Z-Boy ali izvlečnimi posteljami. Morda je moral idealni svet ustvariti novo entiteto v trenutku, ko je bila v resničnem svetu izumljena zofa La-Z-Boy.

Za razliko od Grkov so avtor Pisma Hebrejcem in ostali avtorji Svetega pisma razumeli, da je Nebesa materialna, s (poveličanim) telesom in strukturo. Druge starodavne judovske knjige, ki kažejo, da so razumeli zemeljsko šotorno svetišče kot kopijo materialnega nebeškega šotorskega svetišča, so 2 Baruh 4:5; ter »Antiquities of the Jews« 3:123 (okoli 93–94 n. št.) in »Wars of the Jews« 5:212–213, obe delo Jožefa Flavija.

V: V Heb 8,5–7,13; 9,1,15; 10,9,16 – ker je bila Mojzesova postava prva zaveza, kaj pa zaveze z Adamom, Noetom in Abrahamom?

O: Te pogodbe so bile sklenjene z posamezniki, ne z narodom ali ljudstvom. Glej tudi naslednje vprašanje.

V: Ali Sveto pismo v Heb 8,5–7,13; 9,1,15; 10,9,16 uči o »zavezah« ali o »dispensacijah«?

O: Sveto pismo uči oboje. Dejansko obstaja sedem točk, o katerih se kristjani, ki so zagovorniki zavez in dispensacionalisti, lahko strinjajo, pa tudi nekaj razlik.

Strinjanje:

A1. Vsi, ki so bili, so ali bodo rešeni, so rešeni po Jezusu. (Hebrejcem 11,39–40; Titu 2,11; Hebrejcem 2,9; 1 Janezovo pismo 2,2; 1 Timoteju 2,6) Glej knjigo 1001 Bible Questions Answered, str. 77–78, 85 (dispensacionalist), kjer je podrobneje razloženo, kako so bili verniki iz Stare zaveze »odrešeni natanko tako, kot so odrešeni verniki iz Nove zaveze« prek Kristusa.

A2. Tudi v Stari zavezi so ljudje posamično sklenili zavezo z Bogom (Psalm 50:5).

A3. Bog je sklenil vrsto sporazumov z Adamom, Noetom, Abrahamom, Izakom in Jozuejem.

A4. V Stari zavezi so ljudje kot skupnost sklenili zavezo z Bogom (Jeremija 34:13, 18).

A5. Bili sta in bosta le dve zavezi: prva je bila sklenjena pod Mojzesom (Hebrejcem 9:9), druga pa je večna zaveza (Hebrejcem13:20 ), ki je višja (Hebrejcem 8:6).

A6. Sedaj smo v dobi milosti (Efežanom 3:2). Stara zaveza je pričakovala Kristusovo odrešitev, medtem ko mi sedaj gledamo nazaj na Kristusovo odrešitev.

A7. Prišla bo prihodnja doba, ko bo vse združeno pod Kristusom (Efežanom1:10 ).

Razlike in poudarki:

Različni teologi zaveze in dispensacionalisti se v številnih stvareh ne strinjajo:

1. Teologi zaveze pravijo, da so vse Božje obljube iz Stare zaveze danes izpolnjene le v cerkvi. Neverujoči Judje so bili odcepljeni, in od takrat naprej je »Božji Izrael« cerkev, današnji Judje pa se ne razlikujejo od katere koli druge etnične skupine. Kljub temu R. C. Sproul v knjigi Now That’s a Good Question, str. 504–505, na podlagi Pisma Rimljanom 11 uči, da »ima Bog za judovsko ljudstvo kot tako še eno poglavje, ki ga mora napisati«.

Dispensacionalisti trdijo, da se bodo nekatere Božje obljube iz Stare zaveze izpolnile v prihodnjem Izraelu, na primer tista o 144.000. Judje so danes še vedno Božje izbrano ljudstvo. Kar zadeva uporabo te teologije, so bili prav dispensacionalisti, ne pa zagovorniki zaveze, tisti, ki so spodbujali humanitarne zračne prevoze, da bi Judom v nekdanji Sovjetski zvezi pomagali zapustiti državo in se vrniti v Izrael.

2. Na splošno dispensacionalisti ne dajejo enake teže spoštovanju Zakona, vključno z zakonom o desetini in soboto/Gospodovim dnem. Glej knjigo Now That’s a Good Question, str. 436–438, za pogodbeno stališče, da je desetina danes zakon, in knjigo 1001 Bible Questions Answered, str. 107, za dispensacionalistično stališče, zakaj danes ni zakon, ampak stvar svobode. Knjiga 1001 Bible Questions Answered, str. 109–110, pojasnjuje, zakaj sobota danes ne velja.

3. Ultra-dispensacionalizem, ki ga zavrača Dallas Theological Seminary (glej knjigo »1001 Bible Questions Answered«, str. 114) in drugi dispensacionalisti, uči, da danes živimo v drugačni dispensaciji kot v novozaveških časih in da krst danes ni veljaven. Za več informacij o zmoti ultra-dispensacionalizma glejte razpravo o 1. Korinčanom 1,17.

4. Eden od teologov zaveze, John Gerstner, trdi, da dispensacionalisti premalo poudarjajo vlogo Kristusa pri odrešitvi vseh v vseh časih. Dispensacionalisti to obtožbo zavračajo.

Kot primer pogleda zaveze R. C. Sproul v knjigi *Now That’s a Good Question* (str. 283–284) pravi: »Odrešitev poteka v Stari zavezi popolnoma enako kot v Novi zavezi – skozi vero. Edina razlika je v tem, da je vera v Stari zavezi temeljila na prihodnji obljubi, ki se še ni izpolnila.«

5. Teologi zaveze, kot sta Gerstner in *New Geneva Study Bible* (str. 1990), trdijo, da nekateri dispensacionalisti poučujejo o »poceni milosti« in prezrejo Božji zakon. Nek diplomant dispensacionalističnega semenišča, ki ga poznam, je ob branju tega presenečen vzkliknil. Ni treba posebej poudarjati, da tudi to obtožbo dispensacionalisti zavračajo. Vendar so bili prav nekateri dispensacionalisti, ne pa teologi zaveze, tisti, ki so zagovarjali stališče, da je mogoče biti kristjan že s tem, da sprejmeš Jezusa kot svojega Odrešenika, medtem ko je sprejetje Njega kot svojega Gospoda šele kasnejša možnost.

6. Ekstremno dispensacionalistično učenje občasno poudarja, da danes rešuje evangelij, skoraj do te mere, da izključuje dejstvo, da je tisti, ki rešuje, Bog. Ali je Bog nemočen rešiti dojenčke in hudo duševno prizadete, ker niso slišali evangelija?

Na splošno dejstvo, da nekateri ljudje določeno stališče peljejo do skrajnosti, še ne dokazuje, da je to stališče napačno, če neekstremistična različica tega stališča vključuje ravnovesje, ki ščiti pred skrajnostjo. Vendar pa ekstremisti, ki stališče peljejo do njegovih logičnih zaključkov, dejansko dokazujejo, da je celotno stališče napačno, če ni nauka, ki bi prepovedoval njegovo skrajno izvajanje.

V: V Heb 8,10 piše, da je Jezus umrl za vse, kako je torej mogoče, da je druga zaveza sklenjena le z Izraelovim rodom?

O: Hebrejcem 8,10 pravi, da bo zaveza sklenjena z Izraelom; ne pravi, da bo sklenjena izključno z Izraelom. Vendar pa je, če jo pravilno razumemo, sklenjena z Izraelom, vsi verniki pa so posvojeni v Božje izbrano ljudstvo. Dve konkretni točki:

1. Vsi verniki so duhovno sinovi Abrahama, kot navajajo Pismo Efežanom 2,12–13; Pismo Galatcem 4,24–28; Pismo Rimljanom 4,12, 16–17.

2. Tudi Judje, ki nočejo verovati v Jezusa, bodo umrli v svojih grehih, kot navajajo Matej 23:29–33; Janez 8:24; Apostolska dela20:21 ;2:37 –40; in Rimljanom 9:6.

V: Ali naj se v Heb 8:11 in Jer 31:33–34 med seboj poučujemo?

O: Da, moramo. Ta verz ne pravi le, da se ne smemo medsebojno poučevati. Pravzaprav pravi, da se ne smemo medsebojno poučevati z besedami »Spoznajte Gospoda«, ker bodo vsi verniki poznali Gospoda.

Tu gre za pomembno teološko vprašanje. Medtem ko je v časih Stare zaveze le v nekaj vernikih prebival Sveti Duh, v časih Nove zaveze pa Sveti Duh prebiva v vseh vernikih. Janez14:23 kaže, da vsi, ki imajo Kristusa, imajo tudi Svetega Duha. Rimljanom 8:9–11 kaže, da tisti, ki danes nimajo Svetega Duha, nimajo niti Kristusa.

V: Kako je v Heb 8,13 lahko Stara zaveza izginila, saj je Jezus v Mt 5,18 in Lk 16,17 rekel, da ne bo izginila niti ena črka niti ena pika?

O: V Lk 16,17 je Jezus rekel, da se Zakon ne bo izjalovil. V Mt5:18 je Jezus rekel, da se v nobenem primeru ne bo izgubila niti ena črka ali črta, dokler se vse ne izpolni. Za več informacij glej razpravo o Rimljanih 7,6.

V: Ali je bil v Heb 9,2–4, na kratko, zlati oltar za kadilo v Najsvetejšem ali pa je bil v Svetem, kot kažejo Ex 30,6 in Leviticus 16,12–13,18?

O: Nekateri starodavni rokopisi Pisma Hebrejcem navajajo, da je bil ta oltar v Svetem prostoru, vendar se za odgovor na to vprašanje ni treba sklicevati na te rokopise.

Kratek odgovor: Ali je bila zavesa del Svetega prostora ali Najsvetejšega prostora, saj je ločevala oba prostora? Lahko bi rekli, da je bila del obeh. Podobno 1. Kraljev 6,22 daje odgovor glede oltarja. Piše, da je oltar »pripadal« Najsvetejšemu prostoru. Oltar je skupaj z zaveso tvoril mejo, ko je bila zavesa odgrnjena, da je veliki duhovnik lahko prešel skozi na Dan sprave.

Za podrobnejšo razlago glejte naslednje vprašanje.

V: Ali je bil v Heb 9,2–4 zlati kadilni oltar v Najsvetejšem ali pa je bil v Svetem, kot kažejo Ex 30,6 in Lev 16,12–13,18?

O: Kratek odgovor najdete v prejšnjem vprašanju.

Podroben odgovor: Obstaja toliko razlag za odgovor na to vprašanje, da je prava uganka, kako med njimi izbrati pravo. Vse odgovore lahko razvrstimo v tri kategorije: besede, gibanje in namen. Vsaka od njih ima en odgovor, ki je najmanj verjeten, ter enega ali dva, ki sta verjetnejša.

Najprej tri dejstva, ki niso neposredno povezana z odgovorom, nato pa odgovor.

Dejstvo 1: Uporaba na dan sprave: Duhovnik je v Najsvetejše vstopil le enkrat na leto. Duhovnik je vzel žareče oglje s tega oltarja in šel skozi zaveso v Najsvetejše (Levitikus 16:12–13).

Dejstvo 2: Položaj oltarja: 2. Mojzesova knjiga 30:1–10 kaže, da je duhovnik (ne nujno veliki duhovnik) vsako jutro kadil na oltarju, prekritem z zlatom. To je počel Zaharija, oče Janeza Krstnika, ko se mu je v Luku 1:8–11 ob tem oltarju prikazal angel. Zaharija je bil član skupine duhovnikov, zato ni bil veliki duhovnik. Tudi 3. Mojzesova knjiga 16:12 kaže, da je bil oltar v Svetem prostoru, ne v Najsvetejšem prostoru. 1. Kraljeva knjiga 6:22 bi lahko pomenila, da je bil oltar v Najsvetejšem prostoru, vendar to ni nujno. 1. Kraljeva knjiga 6:22 pravi le, da je »pripadal« najsvetejšim stvarem (kar pomeni na Dan sprave), ne pa, da je bil fizično tam. Po navedbah iz knjige When Critics Ask, str. 517, so tudi Filon, Jožef Flavij in drugi judovski pisci trdili, da je bil v svetišču. V nasprotju s tem pa Apokalipsa Baruka 6:7 navaja, da je bil oltar v Najsvetejšem.

Dejstvo 3: Dva oltarja (malo verjetno): Čeprav bi lahko obstajala dva oltarja, je to zelo malo verjetno, saj ni nobenega svetopisemskega ali izven-svetopisemskega sklica na dva oltarja.

Opredelitev besede (malo verjetno): Doslovna grška beseda v Pismu Hebrejcem 9:3 je »pripomoček za kadilo«. S slovničnega vidika se lahko nanaša na kadilnico, ki jo je duhovnik nosil s seboj. Vendar je to malo verjetno, saj bi v tem primeru Pismo Hebrejcem podrobno opisovalo vsakega od preostalih treh kosov pohištva v šotoru, omenilo kadilnico, o oltarju za kadilo pa molčalo. Poleg tega judovska pisca Filon in Jožef Flavij ta izraz uporabljata za oltar.

Razlike v rokopisih Stare zaveze: Medtem ko masoretski tekst in Septuaginta navajata, da je bil oltar v Svetem prostoru, samarijski Pentatevh pravi, da je bil za zaveso (v Najsvetejšem prostoru).

Razlike v rokopisih Nove zaveze: Grški rokopis Vaticanus, koptske različice in etiopska različica navajajo, da je bil v Svetem prostoru, ne v Najsvetejšem prostoru. Vendar to verjetno ni prvotno besedilo.

Zgodnjekrščanska literatura: V delu »Pet knjig proti Marcionu« avtorja Tertulijana je v 4. knjigi, vrsticah 140–145, omenjen zlati oltar v Najsvetejšem.

Letno premikanje oltarja na dan sprave (malo verjetno): Ali so oltar premikali enkrat na leto? To je malo verjetno. Oltar je bil izdelan iz akacijevega lesa in prekrit z zlatom. Bil je majhen, velik približno 3 čevljev na 1 ½ čevlja na 1 ½ čevlja. Lito zlato je zelo gosto, približno 19,^{3 g/cm³}. Če predpostavimo, da je bila debelina zlata ena osmina palca, bi teža zlata znašala 225–235 funtov. Čeprav bi ga lahko potiskal en sam človek, ni bil ravno prenosljiv za duhovnika, ki bi hkrati nosil kadilo in kadilnico za oglje. Drugi duhovniki so mu morali pomagati pri prenašanju v svetišče (Levitikus 16:17; Hebrejcem 9:7). Zato oltar verjetno ni bil premeščen na dan sprave.

Enkratno premikanje oltarja: Obstajal je »oltar, ki je pripadal notranjemu svetišču«, kot navaja 1. Kraljeva knjiga6:22 . Hebrejski izraz je tu dvoumen: lahko pomeni, da je bil v Salomonovem času oltar v Najsvetejšem prostoru, ali pa da je oltar pripadal Najsvetejšemu prostoru. Če je mišljen prvi pomen, je bil oltar v Najsvetejšem prostoru Salomonovega templja. Vendar je to malo verjetno, saj je Zaharija v Luku 1,8–11 na tem oltarju kadil, ko se mu je prikazal angel, kot je zapisano v 3. Mojzesovi knjigi 16,12, da naj bi to počeli duhovniki (ne le veliki duhovnik). Zunaj Svetega pisma dobivamo o tem nasprotujoče si navedbe. Filon in Jožef Flavij trdita, da je bil oltar v Svetem prostoru, vendar Apokalipsa Baruka 6,7 navaja, da je bil oltar v Najsvetejšem prostoru.

Premikanje zavesa: Predpostavimo, da je mišljen drugi pomen iz 1. Kraljev 6,22. Ključna manjkajoča informacija je, kako bi duhovnik, s kadilnico, polno ognja in kadila, ter s krvjo na prstu v drugi roki, šel za zaveso. (Pod njo se namreč ni mogel preprosto prevrniti.) Matej 27,51 nakazuje, da zavesa ni bila sestavljena iz dveh zaves, pritrjenih na sredini, ampak je bila en sam kos. Predpostavimo za trenutek, da se je duhovnik preprosto stisnil med steno in zaveso na eni strani. To bi bilo problematično zaradi vseh stvari, ki jih je nosil, in upanja, da kadilnica ne bi zažgala zavese. Verjetnejši scenarij je, da je duhovnik zaveso odprl, vsaj delno, in šele nato vstopil. Ko je bila zavesa odprta, je bil oltar del Najsvetejšega prostora in se je tam uporabljal v obredu.

To je podobno našim molitvam na zemlji. Smo grešni in nismo del Božjega Najsvetejšega prostora v nebesih. Vendar pa bo nekega dne tudi za nas zavesa odmaknjena, in Razodetje 5,8; 8,3–4 kaže, da bomo ne le mi, ampak tudi naše molitve v Najsvetejšem prostoru v nebesih. (To vas nekako spodbuja k molitvi, kajne?)

V: Ali so kamnite plošče v Heb 9,4 iste kot knjiga Zakona v Dt 31,24–26?

O: Ne. 5. Mojzesova knjiga 31,24–26 kaže, da je bila Knjiga zakona Tora (prvih pet knjig Svetega pisma) in ne Deset zapovedi. Izvirna Tora je bila postavljena ob skrinjo, ne pa v njej. Kamnite plošče so bile Deset zapovedi.

V: Ali so bile v Heb 9,4 tri stvari v skrinji zaveze ali pred njo, kot nakazujejo Ex 16,33–34, Num 17,10–11, 1 Kr 8,9 in 2 Krn 5,10?

O: Mimogrede, skrinja se imenuje tudi skrinja pričevanja (2 Mz 25,16–22), ker je vsebovala »pričevanje«, to je kamnite plošče Desetih zapovedi.

Nekoč v skrinji: 2 Mz 16,33–34 pravi, da so posodo z manno postavili pred Gospoda, da bi jo ohranili za prihodnje rodove. 4 Mz 17,10–11 pravi, da so morali Aronovo palico postaviti pred Pričevanje. Čeprav le Heb 9,4 pravi, da so te stvari položili v skrinjo, je verjetno, da so bile te stvari položene v skrinjo. V 2. Mojzesovi knjigi 25,21, 40,20 in 5. Mojzesovi knjigi 10,2.5 piše, da je Mojzes kamnite plošče položil v skrinjo. Ko 2. Mojzesova knjiga 40,20 navaja, da so bile kamnite plošče položene v skrinjo, je mogoče, da sta bila takrat vanjo položena tudi druga dva predmeta.

500 let kasneje, v Salomonovem času, potem ko so Filistejci zajeli skrinjo in ko je 70 mož pogledalo v njeno notranjost (1 Sam 6,19), je v 1 Kralj 8,9 in 2 Kron 5,10 v skrinji ostalo le kamnita plošča. Hebrejcem 9,4 govori o tem, kar je bilo prvotno v skrinji.

V: Kakšen je bil v Heb 9,6–9 smisel vsega tega ločevanja v šotoru?

O: V nekaterih današnjih zgradbah je dostop do določenih delov, kot so električne sobe, omejen zaradi varnosti, da se zmanjša število smrtnih žrtev.

V časih Stare zaveze je to nazorno poudarilo ločitev med svetim Bogom in grešnim človekom. Celo veliki duhovnik je smel vstopiti le enkrat na leto. To je bil le en določen človek, iz ene družine, iz enega plemena, iz celotnega prebivalstva. Po navedbah Jožefa Flavija je imel duhovnik v času templja, ko je vstopil, dvanajst zvončkov na spodnjem robu svoje obleke in vrv okoli pasu. Kaj bi se zgodilo, če bi bil Bog tako nezadovoljen z duhovnikom, da bi ta umrl v svetišču svetišč? Kdo bi ga prinesel ven? Zato je imel vrv okoli pasu, da bi ga lahko nekdo potegnil ven, in zvončke, ki bi zvonili in tako pokazali, da se še vedno giblje.

Judovski rabini v Talmudu Yoma 5:1 pravijo, da ko je veliki duhovnik vstopil, »ni podaljševal svoje molitve, da ne bi prestrašil Izraela«. Ko je vstopil (in izstopil), je priredil gostijo s svojimi prijatelji.

V: Kaj točno pomeni »odkupitev« v Heb 9,12–14?

O: To za Judje ni bila nobena skrivnost; v Stari zavezi je bil to običajen pojem. Vsako prvorojeno žival je bilo treba žrtvovati, razen če jo je bilo mogoče »odkupiti« z nečim namesto nje, kot navaja 2. Mojzesova knjiga 13:13.

Podobno je bilo treba prvorojene otroke odkupiti z žrtvovanjem živali, kot kaže 2. Mojzesova knjiga 13,14–16. V Luku 2,23–24 sta Marija in Jožef po Jezusovem rojstvu prinesla daritev, kot je zapovedano v 3. Mojzesovi knjigi 12,6–8.

Bog je Izraelce odkupil iz egiptovskega suženjstva v 2. Mojzesovi knjigi 6:6 in 5. Mojzesovi knjigi 7:8.

Na splošno pomen odkupitve, v grščini lytrosis, pomeni osvoboditev nečesa s plačilom odkupnine, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 12, str. 86.

V časih Stare zaveze je Bog rešil ljudi na »kredit«, saj je vedel, kaj bo storil Kristus.

V: Ali je bilo v Heb 9,15 Kristusovo plačilo za naše grehe retroaktivno?

O: Absolutno da. Hebrejcem 9,15 pravi, da je Kristus umrl za grehe, storjene pod prvo zavezo. V Božjem gotovem znanju je bil Jezus umorjen že pred ustanovitvijo sveta (Razodetje 13,8). Tudi Rimljanom 3,25 nakazuje, da je to storil za pretekle grehe, ki so do takrat ostali nekaznovani.

V: Kje v Heb 9,21 piše, da so šotor in druge stvari pokropili s krvjo?

O: V Stari zavezi tega ni zapisano; vendar so se Judje očitno zavedali tega. Jožef Flavij to omenja v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 3, str. 205–206. [viii 6].

V: Ali bi v Heb 9,25–28 Jezus lahko bil večkrat žrtvovan med rimskokatoliško mašo s kruhom in vinom?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo.

Luteranski in katoliški kristjani pravijo, da da. Eden od luterancev je učil, da je, ker je Bog brezčasen, tudi odrešitev lahko brezčasna. Gospodova večerja je skozi Božjo brezčasnost časovna povezava s trenutkom, ko je Kristus umrl na križu.

Pravoslavni kristjani učijo o resnični prisotnosti Kristusa v evharistiji, vendar način, kako to poteka, puščajo kot skrivnost.

Večina protestantskih kristjanov pravi, da ne.

V Janezu 19:30 so »Dokončano je« Jezusove zadnje besede. To je pravzaprav računovodski izraz, ki bi ga lahko prevedli kot »v celoti plačano«.

Pismo Hebrejcem 9,25–28 izrecno uči, da Jezus ne daruje žrtve znova in znova; nasprotno, Jezus je bil žrtvovan enkrat.

V Pismu Hebrejcem 10,11–12 Jezus ni dan za dnem opravljal svoje verske dolžnosti; namesto tega je Jezus za vse čase daroval eno žrtvovanje za grehe. Nato se je Jezus usedel, kar je položaj udobja, naklonjenosti in časti.

V: Ali bi v Heb 9,27–28 lahko bila reinkarnacija resnična in združljiva s krščanstvom?

O: Ne, iz več razlogov.

Na splošno Bog na zadnji dan telesno obudi vse, kar nima veliko smisla, če nimamo enega in edinega telesa.

V Hebrejcem 9,27–28 je izrecno zapisano: »Tako kot je človeku določeno, da enkrat umre, potem pa sledi sodba«.

V 2 Sam 12,22–23 je David o svojem mrtvem otroku rekel: »Jaz bom šel k njemu [v grob], on pa se ne bo vrnil k meni.« Sveto pismo natančno navaja Davidove besede, vendar ta verz ne bi dokazoval, da je bilo Davidovo mnenje pravilno, razen v povezavi s Hebrejcem 9,27–28.

Pridigar 11,3 pravi, da kjer koli drevo pade, tam bo ležalo. Kontekst Pridigarja 11,1–3 je vzrok in posledica, kontekst celotne knjige pa je življenje in smrt pod soncem.

Reinkarnacija ni bila prisotna ne le v celotnem Stari in Novi zavezi, temveč tudi v judovski in krščanski tradiciji. V ta koncept je verjelo le nekaj poganskih Grkov. Kristjani so bili seznanjeni s tem konceptom in so reinkarnacijo popolnoma zavrnili kot nebiblijsko, kot je pokazal Hipolit.

Hipolit (Proti Platonu, verz 2) v svoji obsežni razpravi o Hadu na kratko omenja tudi, da vstajenje ne pomeni, da se duša prenese v druga telesa, ampak da Bog obudi sama telesa. V delu Ovrženje vseh herezij, 1:2, Hipolit omenja, da so pitagorejci verjeli v zmoto, da duša prehaja skozi zaporedna telesa.

Minucius Felix v delu »Oktavij«, poglavje 34, str. 194 (po letu 205 n. št.), je idejo o vračanju človeških duš v živalih [reinkarnacija] imenoval »nesramnost klovnov«.

Če se nekdo odloči verjeti v reinkarnacijo ne glede na to, kar pravi Sveto pismo, je to ena stvar, vendar prosim, ne lažite o tem, kar pravi Sveto pismo. Uporabite kakršne koli človeške besede želite, vendar prosim, ne poskušajte izkrivljati Božje besede, da bi rekli nekaj, česar Bog ni rekel.

Za več o reinkarnaciji si oglejte razpravo o Luku 1:15; 1 Korinčanom 15:37; Galatcem 1:15–16, Galatcem 6:7–8, Hebrejcem 7:3 in Jakobu 3:6.

V: Kaj v Heb 9,28 in naprej pomeni izraz »tisti, ki čakajo«, apekdechomenois?

O: Ta izraz se v Novi zavezi pojavi sedemkrat: Rimljanom 8,19.23.25; 1 Korinčanom 1,7; Galatcem 5,5; Filipljanom 3,20; Hebrejcem 9,28. Vsakič, ko se pojavi , se nanaša na tiste, ki čakajo na Kristusov ponovni prihod. Kako primerno je, da sebe in člane svoje lokalne cerkve uvrščate med »tiste, ki čakajo«?

V: V Heb 10,1–2, v filmu »The Truman Show« je junak živel v nerealnem svetu. V nekem smislu so verniki iz Stare zaveze živeli v »svetu senc«, saj so imeli v starozaveških žrtvovanjih le senco Kristusa. Kako danes živimo v »svetu senc«?

O: Grška beseda za senco, »skia«, se lahko nanaša na različne vrste senc, vključno z obrisom, ki ga umetnik nariše na sliki, preden jo kasneje izpolni z barvami. Živimo v svetu, v katerem so nekatere stvari kopije nebesnih stvari. Čeprav se nam ta zemlja zdi resnična v naših treh dimenzijah in času, ni tako resnična kot večnost, ki ima kdo ve koliko dimenzij. Ko nekdo umre na tem svetu, se zdi, kot da je »konec igre«. V resnici pa smo pravkar končali poskusno različico igre in prešli na novo raven.

V svetu senc so morda namigi, da stvari niso povsem trajne. Na primer, kot piše v Believer’s Bible Commentary na str. 2188: »Redno ponavljanje žrtvovanja jih je označilo za neučinkovite. Kdor mora vsako uro jemati zdravilo, da ostane živ, se težko lahko imenuje ozdravljen. Namesto da bi pomiril vest, jo je levitski sistem vsako leto zbodel v budnost. Za čudovitim obredom Dneva sprave se je skrivalo letno opozorilo, da so bili grehi le prekriti, ne pa odstranjeni.«

V: V Heb 10,4–11 piše, da kri bikov in kozlov ni mogla odpraviti grehov; zakaj so jih Judje potem morali žrtvovati 1.400 let?

O: Odgovor najdete v razpravi o 2. Mojzesovi knjigi 30:12, 4. knjigi Levitika in 5. knjigi Levitika 5:13.

V: Ali je v Heb 10,5 izraz »telo, ki si mi ga pripravil« citat iz Ps 40,6 »moja ušesa si mi odprl [prebodel]«?

O: Masoretski tekst pravi: »moja ušesa si mi prebodel«. Hebrejski sužnji so morali biti osvobojeni vsakih sedem let, toda ušesa so bila prebodena sužnju, ki se je prostovoljno odločil, da bo služil svojemu gospodarju do konca življenja.

Septuaginta pravi: »telo, ki si mi ga pripravil«. Tudi prevodi Stare zaveze, ki sta jih pripravila Symmachus in Theodotion, vsebujejo besedo »telo«. Zato je bil Psalm 40:6 v masoretskem besedilu verjetno spremenjen. (Ob strani naj omenimo, da v zvitkih z Mrtvega morja Psalm 40:6 ni ohranjen).

Kakorkoli že, Jezus je bil pripravljen za poslušno službo.

V: Ali je v Heb 10,10 v Jezusovo telo vdrl Satan, kot uči pastor Moon, ustanovitelj sekte Cerkve združitve?

O: Ne. Najprej navajamo, kar pravi domnevni mesija Rev. Moon, nato pa, kar pravi Božja beseda.

1. Rev. Moon pravi: da je Abrahamova žrtev postala Satanova last.

Božansko načelo, str. 269: »...Ker je Abraham daroval žrtve, ne da bi goloba razrezal na dvoje, je to pomenilo, da je daroval Satanovo lastnino, tako rekoč, in tako se je darovanje končalo s trditvijo, da je bila darovana žrtev Satanova lastnina.«

Božansko načelo, str. 330: »Ker je Mojzes v jezi dvakrat udaril po skali navzven … je Satan vdrl v njegovo [Mojzesovo] telo in je umrl v puščavi, toda notranje … [je še vedno lahko prinašal vodo iz skale ljudem].«

Božansko načelo, str. 148: »Jezus ni mogel izpolniti namena božjega načrta za fizično odrešitev, ker je v njegovo telo vdrl Satan. Vendar je lahko postavil temelj za duhovno odrešitev … prek … krvi na križu.«

2. Bog pravi: da Jezusovo telo ni videlo razpadanja, v skladu z Apostolskimi deli 2:31. Jezus je žrtvoval svoje telo v Pismu Hebrejcem 10:10, toda Njegovo telo nas je posvetilo. Medtem ko pastor Moon uči, da je Jezus izgubil svoje telo in da je bilo pokvarjeno, apostol Pavel v Pismu Filipljanom 3:20–21 pravi ravno nasprotno.

»Naše državljanstvo pa je v nebesih, in mi [to je, kristjani] nestrpno pričakujemo Odrešenika od tam, Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo z močjo, ki mu omogoča, da si vse podredi, spremenil naša ponižna telesa, da bodo podobna njegovemu slavnemu telesu.« (BSB)

V: Kako je mogoče, da smo v Heb 10,14 že popolni, pa vendar še vedno postajamo sveti?

O: Odgovor najdete v razpravi o 2 Tesaloničanom 1,5 in 1 Petru 1,14–16.

V: Ker v Heb 10,18 ni več daritev za greh, ali bi lahko bil Jezus žrtvovan v katoliški maši?

O: Ne. Odgovor najdete v razlagi Hebrejcem 9,25–28.

V: Ali je v Heb 10,25 v redu, da se verniki ne zbirajo v skupnosti?

O: Ne. Za vernike je greh, da se izolirajo od vseh drugih vernikov. Hebrejcem 10,25 pravi, da ne smemo zanemarjati zbiranja, vendar Sveto pismo ne navaja, kdaj se moramo zbrati.

Za to zapoved obstaja več razlogov. Potrebujemo druge kristjane za spodbudo, poučevanje, popravljanje in opominjanje. Bog je drugim vernikom podelil duhovne darove, da nas hranijo, nam pa je podelil duhovne darove, da hranimo njih. 1. Korinčanom 12 to podrobneje obravnava. Drugi razlog je, da je Jezus rekel: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem med njimi.« (Matej 18,20) V skupni molitvi je posebna moč. Nazadnje, čeprav Bog uživa v našem posameznem čaščenju, še posebej uživa, ko ga častimo skupaj. Za dopolnilni odgovor glej knjigo The Complete Book of Bible Answers, str. 225.

V: Ali Heb 10,26–32 kaže, da lahko ljudje izgubijo svoje odrešenje?

O: Vsi se strinjajo, da ta odlomek uči, da je samo Kristus zadostna žrtev za naše grehe. Starozaветne žrtve, ločene od Kristusa, so brez vrednosti. Vendar se pravi kristjani ne strinjajo glede tega, kaj ta odlomek pravi o izgubi odrešitve.

Stališče o izgubi priložnosti: Za tiste, ki grešijo s tem, da zavračajo Kristusovo žrtvovanje na križu, ni upanja razen tistega, ki so ga zavrnili. Četudi so dobri Judje in opravljajo vse starozavezne žrtve, je sovražnik Kristusa sovražnik Boga, ki ga čaka le divji ogenj.

Stališče o izgubi odrešitve: Poleg prejšnjega stališča so kristjani, ki namerno in vztrajno grešijo dovolj dolgo, poteptali Božjega Sina in izgubili priložnost, da bi jih Kristus odrešil.

Za podrobnejšo razpravo glejte vprašanje v zvezi s Hebrejcem 3,6.14 ter dve vprašanji v zvezi s Hebrejcem 6,4–12.

V: Ali je v Heb 11,1 in Heb 11,3 zapisano: »Naša vera razume, da je bil svet ustvarjen«, ali pa: »Z Božjo vero je Bog ustvaril svet«, kot učijo Kenneth Copeland in drugi?

O: V grščini sta prvi dve besedi »Po veri razumemo«. »Po veri« opredeljuje glagol, ki sledi takoj za njima, »razumemo«. Torej naša vera ni ustvarila sveta, ampak nam daje razumevanje, kako je Bog ustvaril svet. Gre za našo vero; Vsevedni Bog sam nima vere niti je ne potrebuje.

Prva Mojzesova knjiga 1, Psalm 33,6.9 in drugi odlomki kažejo, da je Bog vse ustvaril s svojo besedo. Vsemogočni Bog nima »vere«, da bi morda lahko nekaj storil, prav tako kot mi nimamo vere, da lahko dihamo. Bog ima gotovo znanje, da lahko stori vse.

Širše vprašanje tukaj je naslednje: ali naj kristjani verujejo v Boga ali v vero? Mnogi zdravilci z vero v bistvu učijo vero v vero. Vera v lastno vero je vera v sebe, ki se pretvarja, da je vera v Boga.

V: Zakaj je v Heb 11,4 Bog sprejel Abelovo žrtvovanje, Kainovo daritev pa ne?

O: Prva Mojzesova knjiga 4 ni izrecno navedla nobenega razloga, zato ni izključen noben razlog. Hebrejcem 11,4 pravi, da je Kajnu primanjkovalo vere. Dejansko lahko domnevamo kombinacijo treh razlogov, povezanih s Kajnovim pomanjkanjem pristne vere.

Kri, ne zelenjava: V poznejših časih so bile žrtve Bogu vedno iz živali. Še danes nekateri želijo krščanstvo brez krvi. Hebrejcem j 9:18,22 nas opominjata, da je Bog v Stari zavezi za odpuščanje zahteval prelivanje krvi. Vendar bi lahko ugovarjali, da sta bila tako Stara zaveza kot Pismo Hebrejcem napisana po Kainovem življenju, kako naj bi torej Kain to vedel? To nas pripelje do naslednje točke.

Žrtvovanje v skupnosti z Bogom: Ker je Bog neposredno govoril s Kainom, bi Kain kasneje lahko vprašal Boga, kaj si Bog želi. Mnogi ljudje danes želijo služiti Bogu po svojih pogojih, na svoj način, ne pa po Božjem načinu. Vendar bi lahko ugovarjali: zakaj Kain ne bi smel žrtvovati tako, kot je sam želel? To nas pripelje do naslednje točke.

Žrtvovanje v veri našemu Gospodu: Ni nobenega dokaza, da bi se Kajn podredil Božji vladavini ali da bi v veri zaupal svoje življenje Bogu. Tudi danes, če nas ne zanima približevanje Bogu in poslušnost Njemu, naše žrtve nimajo pomena. Mika 6,6–8 to lepo in poetično izraža. Pregovori 21,3; Ozej 6,6; Janez 14,15, 21, 23–24 so bolj neposredni izrazi o tem, da sta približevanje Bogu in poslušnost pomembnejša od žrtvovanj in drugih del ljudi.

V: Kako je v Heb 11,5 Enoch lahko ne videl smrti?

O: Enoch ni videl smrti že v 1. Mojzesovi knjigi 5,22–24. Kot je rekel neki majhen otrok: »Nekega dne, ko sta hodila, je Bog rekel Enochu: Ker smo bližje moji hiši kot tvoji, zakaj ne prideš kar z menoj domov?«

Vsemogočni Bog lahko stori, kar hoče, vključno s tem, da nekoga vzame v nebesa. Trije krščanski pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom so videli, da se je Enoch vrnil kot eden od dveh prič v Razodetju 11,6–11.

Tertulijan (198–220 n. št.) je menil, da Enoch še ni doživel smrti, saj bo umrl šele v času antikrista (Razodetje 11,3). Razprava o duši, poglavje 50, str. 227

Tudi Hipolit (222–235/6 n. št.) je v »Traktatu o Kristusu in Antikristu«, poglavje 43, str. 213, zapisal, da sta bila dva priča Enoch in Elias [Elija], ki sta pridigala 1260 dni

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) razlaga, da sta bila Elija in Enoch brez smrti prenesena na nek oddaljen kraj, da bi lahko bili ob Kristusu, ko pride sodit. Vendar pa ne smemo verjeti, da se vrača tudi Neron. O načinu, na katerega so umrli preganjalci, poglavje 2, str. 302.

V: Kako je Noe v Heb 11,7 obsodil svet?

O: Vsi razumejo, da je Bog tisti, ki sodi svet, in da je Bog, ne Noe, poslal potop. Pomen Hebrejcem 11,7 je, da je Noe obsodil svet s tem, ko je pokazal, da lahko človek in njegova družina živita pravično življenje pred Bogom, celo v tistih časih.

V: Kako je v Heb 11,8 Abraham (prej Abram) odšel, ne da bi vedel, kam gre, saj 1 Mz 12,5 pravi, da je Abram odšel v deželo Kanaan?

O: Abramu ni bilo izrecno rečeno, da gre v Kanaan, ko ga je Bog poklical v 1. Mojzesovi knjigi 12,1. V retrospektivi nam 1. Mojzesova knjiga 12,5, napisana veliko kasneje kot Abrahamova zgodba, pove, da je Bog Abramu naročil, naj odide v Kanaan.

V naših življenjih lahko poslušamo Boga, ne da bi imeli kakršnokoli predstavo o tem, kakšen bo izid. Čeprav nam je to v tistem trenutku morda nejasno, lahko ob pogledu nazaj po letih vidimo, kako se je vse tako dobro izteklo v Božjem načrtu.

V: Kako je Abraham v Hebrejcem 11,19 v prenesenem pomenu dobil Izaka nazaj iz mrtvih?

O: Abraham je bil na tem, da bi Izaka žrtvoval. Vendar ga je Bog ustavil in Izak je ostal živ, kot piše v 1. Mojzesovi knjigi 22,1–18.

V: Kako je Mojzes v Heb 11,26 cenil Kristusovo sramoto, saj o Kristusu še nikoli ni slišal?

O: Čeprav Mojzes ni slišal imena Kristusa, je cenil Boga in vedel za prihodnjega preroka iz 5. Mojzesove knjige 18,17. Mojzes je vedel, da bo prišel nekdo, ki bo opravil spravo za deželo in ljudstvo, kot piše v 5. Mojzesovi knjigi 32,43.

V: Kako je Mojzes v Heb 11,27 zapustil Egipt, ne da bi se bal kraljevega jeza, saj v 2 Mz 2,14–15 piše, da se je Mojzes bal faraona in pobegnil v Midian?

O: V 2. Mojzesovi knjigi 2,14–15 piše: »…Tedaj se je Mojzes prestrašil in pomislil: ›To, kar sem storil, se je gotovo razvedelo.‹ Ko je faraon izvedel za to zadevo, je hotel ubiti Mojzesa. Toda Mojzes je pobegnil pred faraonom…« (BSB). Klement Aleksandrijski v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 4, poglavje 16, str. 428, citira ta verz, v starodavnih rokopisih pa ni nobenih odstopanj v besedilu (na primer izpuščanje besede »ne«).

Najprej, kaj ni pravi odgovor, nato pa dva različna odgovora.

To ni odgovor: 2. Mojzesova knjiga 2,14 pravi, da se je Mojzes bal, 2. Mojzesova knjiga 2,15 pa pravi, da je Mojzes pobegnil pred faraonom. Tu ni izrecno navedeno, da se je Mojzes bal faraona.

Odgovor Janeza Krizostoma: Krizostom, ki je pisal med letoma 392–407 n. št., je to vprašanje izpostavil in nanj odgovoril. Da, Mojzes se je bal, ko je ubil Egipčana, vendar je bilo modro, da je pobegnil, da bi se izognil predvideni nevarnosti. Ni potrebe, da bi izzivali Boga. Mojzes se ni bal vrniti in se ni bal ponovno zapustiti Egipta, ne glede na faraonovo jezo. (Homilije o Hebrejcem, homilija 26, str. 484.)

Drugi odgovor: Čeprav je bil Mojzes pameten, da je prvič pobegnil iz Egipta, je to storil iz strahu po tem, ko je ubil Egipčana. Hebrejcem 11,27 se nanaša na Mojzesov značaj po štiridesetletnem bivanju v Midianu. Mojzes se je brez strahu vrnil v Egipt, brez strahu ponovno stopil pred faraona in ponovno zapustil Egipt, vse to brez strahu pred faraonovim jezo. Faraon se je bolj bal Boga kot Mojzes faraona.

V tem je danes lekcija za nas. Včasih, če pobegnemo iz strašne situacije, lahko Bog kasneje želi, da se vrnemo in pogumno zastopamo Boga ter se upremo zatiranju drugih. Mojzes je morda enkrat zapustil Egipt iz strahu pred faraonom, vendar Bog in avtor Pisma Hebrejcem štejejo za pomembnejše, da se je Mojzes vrnil, premagal vsak strah in drugič odšel brez strahu.

V: Kako so bili v Heb 11,32 Gideon, Samson in Jefta junaki vere? Vsi so grešili, celo Barak je pokazal pomanjkanje vodstvenih sposobnosti.

O: Božje ljudstvo še vedno greši, nekateri med njimi pa so grešili zelo hudo. Sveto pismo ne zamolči njihovih resnih napak, vendar je spodbudno vedeti, da se Bog lahko ukvarja z nami in nas izpopolnjuje tudi kljub našim napakam.

Pismo Hebrejcem 11,32 nikjer ne trdi, da so bili ti možje vzori brezgrešne popolnosti ali da so bili celo bolj pravični od drugih. Pismo Hebrejcem 11 nam te možje raje predstavlja kot primere tistih, ki so imeli vero, da so storili velike stvari, v Samsonovem primeru pa so se pridružili vrstam mučencev, ki so umrli za Boga.

V: Kako so v Heb 11,35 ženske dobile nazaj svoje mrtve?

O: To sta vdova iz Sarepte v 1. Kraljev 17,22 in Šunamka v 2. Kraljev 4,34. Njihovi mrtvi ljubljeni so bili obujeni. To obujenje je bilo podobno Lazarjevemu obujenju; niso bili obujeni z nesmrtnim telesom, ampak so bili vrnjeni v prejšnje stanje.

V: Ali je v Heb 11,35 namig na 2 Mak 7,12, kar dokazuje, da je vsaj del apokrifov del Svetega pisma?

O: Ne. 2. Makabejska knjiga 7,12 pravi: »Zato so bili kralj sam in tisti, ki so bili z njim, osupli nad duhom tega mladeniča, saj je svoje trpljenje štel za nič.« (prevod iz katoliške izdaje RSV). Kontekst je, da je bil to tretji od sedmih bratov, ki so bili umorjeni kot mučenci pod vladavino Seleucidov. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. To v resnici ni citat iz apokrifov. Hebrejcem 11:35 je najbližje 2. Makabejcem 7:12, in oba navajata skupno resnico, vendar ne gre za citat.

2. Sveto pismo citira tudi poganske pesnike v Apostolskih delih17:28 , 1. pismu Korinčanom15:33 in pismu Titu1:12 , vendar se vsi strinjajo, da druga dela poganskih pesnikov niso Sveto pismo.

3. Hipotetično gledano, četudi bi bil Hebrejcem 11:35 citat iz 2. Makabejcev (kar pa ni), en citat iz 2. Makabejcev ne bi pomenil, da je to Sveto pismo, razen če bi citiranje poganskih pesnikov njihova dela spremenilo v Sveto pismo.

4. 2. Makabejska knjiga je na splošno zanesljiva. Vendar pa tudi ta vsebuje zgodovinske neskladnosti z 1. Makabejsko knjigo in dve dokazljivi napaki. Na primer, v 2. Makabejski knjigi 8:20 Seleukidi skupaj s 4.000 Makedonci niso uničili 120.000 Galatov v Babiloniji.

Glej razpravo o Judovem pismu 14–15 za podobno situacijo s psevdoepigrafskimi knjigami.

V: Ali v Heb 12,1 »oblak prič« dokazuje, da Jezusov povratek v oblakih pomeni, da se bo Jezus vrnil med skupine ljudi, kot to uči Cerkva združitve reverenda Moona?

O: Ali izraz »čreda opazovalcev« pomeni, da se beseda »čreda«, kadarkoli se uporabi, nujno nanaša na ljudi? – Seveda ne. Podobno tudi izraz »oblak prič« ne pomeni, da se beseda »oblak«, kadarkoli se uporabi, nanaša na ljudi.

Nikjer v Svetem pismu, vključno s Pismom Hebrejcem 12:1, se beseda »oblak« ne uporablja v pomenu »ljudje«. Pismo Hebrejcem 12:1 pravi »oblak prič«, in ta metafora nikomur ne daje pravice, da dobesedne oblake (brez prič) razlaga kot ljudi.

Poleg tega je grščina imela različne besede za oblak, beseda, ki je tukaj uporabljena, nephos, pa se nikjer drugje v Novem testamentu ne uporablja.

Celo člani Unifikacijske cerkve bi se strinjali, da je bil to dobesedni oblak, ki je zakril Jezusa, ko je v Apostolskih delih 1:9 vstopil v nebesa. Če se bo Jezus vrnil na enak način in če je odšel v dobesednem oblaku, potem se bo Jezus vrnil v dobesednem oblaku, ne glede na to, kar uči pastor Moon.

Glej tudi razpravo o Razodetju 1,7.

V: Kdo je v Heb 12,1 »veliki oblak prič«?

O: »Takšen velik oblak« se nanaša posebej na ljudi, omenjene v prejšnjem poglavju. Seveda 11. poglavje na splošno omenja starozaveške vernike, ki so obkrožali Jerih, prenašali preganjanje in bili pohvaljeni za svojo vero, zato takšen velik oblak vključuje vse vernike, ki so odšli pred nami in so zdaj v nebesih.

V: Kaj so v Heb 12,1 bremena, ki jih moramo kot kristjani včasih (ali pogosto) odvreči?

O: To vključuje grehe, ki jih storimo, grehe, na katere usmerjamo svoje misli, in grehe, pri katerih se »upiramo« Bogu in nismo pripravljeni storiti tistega, kar verjamemo, da Bog od nas želi. Vključuje tudi stvari, ki same po sebi niso zlo, vendar nas odvračajo. Lahko vključuje tudi odnose, ki niso zdravi za nas.

V: Kako je Jezus v Heb 12,2 lahko prenašal križ zaradi veselja, ki mu je bilo obetano?

O: To ne pomeni, da je bil križ vesel, ampak da je Jezus vztrajal zaradi veselja, ki mu je bilo pripravljeno. Veselje je bilo v prihajajočem rezultatu, da nam bo zagotovil odrešitev, da se bomo lahko spravili z Bogom in živeli z njim v nebesih za vedno.

Ko nekdo trdi, da obstajajo druge poti v nebesa, s tem Kristusu sporoča, da njegova žrtev ni bila potrebna.

V: Kaj v Heb 12,4 pomeni »borba proti grehu«?

O: Grška beseda za boj, antagonizomai, se lahko nanaša na športni boj. Čeprav se lahko nanaša tudi na osebni boj kristjana proti lastnemu grehu, je njen glavni poudarek verjetno preganjanje s strani grešnih ljudi.

V: Zakaj v Heb 12,6–11 Bog uporabi ta primer, saj je telesno kaznovanje [domnevno] napačno?

O: Telesno kaznovanje (udarci po zadnjici in podobno) ni napačno, če se pravilno uporablja v korist otroka, kot kažejo Pregovori 13:24; 22:15 in 23:13–14.

Ta beseda ne pomeni le discipline, ampak tudi poučevanje, popravljanje in opozarjanje, kot navaja »Believer’s Bible Commentary« na str. 2203. »Bible Knowledge Commentary: New Testament« na str. 810 pravi, da beseda dobesedno pomeni »vzgoja otrok«.

V: Kaj pomeni izraz »zakoniti sinovi« v Heb 12:8?

O: Oče morda ne skrbi za nezakonskega sina, bodisi s svojo ženo bodisi z drugo žensko, tako kot bi skrbel za svojega zakonitega sina iz častnega zakona. V rimski kulturi nezakonski sin ni imel pravice do dediščine.

V: Ali naj v Heb 12,7,9–10 očetje prevzamejo vodilno vlogo pri vzgoji?

O: Sveto pismo ne daje nobenega ukaza o tem, kateri od staršev naj kaj stori, vendar navaja primere očetov v Hebrejcem 12,7,9–10, 1 Timoteju 3,4,12 in 1 Tesaloničanom 2,11. Vendar pa Efežanom 6,4 in Kološanom 3,21 posebej opozarjata očete, naj ne razburjajo svojih otrok. Mame so imele vlogo pri vzgoji svojih otrok v Pregovorih 31:1–9; 1. pismu Timoteju 5:10; 1. pismu Tesaloničanom 2:7. Oba starša naj bi sodelovala v Pismu Kolosanom 3:20 in Pismu Efežanom 6:1, čeprav 1. pismo Korinčanom 7:13–14 priznava, da lahko pride do družinskih razmer, v katerih otroke v Gospodu vzgaja samo žena.

V: Kako lahko ljudje v Heb 12,15 in Heb 12,25 zamudijo ali se odvrnejo od Božje milosti?

O: Kristjani lahko ostanejo kristjani in kljub temu ne poslušajo Boga, vendar to ni tisto, o čemer se tu govori, saj je zapisano »zamuditi« namesto le »imeti manj blagoslovov in nagrad«. Ljudje lahko poslušajo evangelij in celo intelektualno verujejo ter se dajo krstiti z vodo, kot se je to zgodilo Simonu Magu v Apostolskih delih 8,18–20. Vendar poznavanje nauka in obiskovanje cerkve ne smeta dati človeku nikakršnega zagotovila, če ne posluša Kristusa.

Poglejte priliko o štirih vrstah zemlje v Luku 8,4–15. Rastline so v treh od štirih vrst zemlje vzklile, toda le ena vrsta zemlje je bila rešena, da je prinesla kakršen koli pridelek.

Ezav je žalosten primer in opozorilo. Odraščal je v poznavanju Boga, vzgojili so ga starši, ki so poznali Boga, vendar je pustil, da mu je tisto, kar bi lahko imel, ušlo iz rok. Ni imel pojma o pomembnosti izbire juhe namesto prvorojenstva, dokler ni bila izbira že narejena.

V: Kako lahko v Heb 12,15 grenka korenina zraste in onesnaži mnoge?

O: Tako verniki, ki niso ponovno rojeni, kot tudi pravi kristjani lahko gojijo majhna čustva grenkosti do sebe, drugih ljudi ali Boga. Če se s to grenkostjo ne spopademo in je ne izročimo Bogu, lahko, tako kot drugi grehi, zraste kot rak in vedno bolj prizadene človekovo srce. Kot svetuje Pregovori 4,23 v drugem kontekstu: »Predvsem varuj svoje srce, ker je izvir življenja.«

V: Zakaj bi v Heb 12,17 Bog zavrnil nekoga, ki se pokesa?

O: Odvisno je od vrste kesanja, ki ga oseba izkaže. Skoraj vsak obsojen zločinec se pokesa, ker so ga ujeli, in skoraj vsak, ki nepremišljeno kaj izgubi, obžaluje posledice svoje nepremišljenosti. Ezav se je s solzami pokesal za to, kar je izgubil, vendar Sveto pismo nikjer ne omenja, da bi se obrnil k Bogu. Ezava je skrbelo zemeljsko dediščino, ne pa duhovno blagoslov. Matej 7,7–11, Hebrejcem 11,6 in Rimljanom 2,7 kažejo, da bo Bog nagradil tiste, ki ga iskreno iščejo.

V: Zakaj je v Heb 12,18–21 Bog v Mojzesovem času poskušal Izraelce tako prestrašiti? Kako je danes?

O: Bog nas v Svetem pismu uči mnogih lekcij. V Stari zavezi je Bog resnično poučeval Abrahama in druge o ljubezni, milosti in usmiljenju. Vendar pa so morali ljudje, preden jim je Bog v Novi zavezi razodel vse, kar je vedel o ljubezni, milosti in usmiljenju, najprej razumeti Božjo pravičnost in Božjo jezo.

Na žalost si danes mnogi želijo selektivno poslušati le tiste dele Svetega pisma, ki »lepo zvenijo«. Božje usmiljenje je za nas toliko pomembnejše, ko vidimo posledice svojega greha.

Kristjani se morda ne zavedajo vedno, da ko poskušajo drugim povedati, kako čudovito je, da Jezus rešuje, drugi tega sporočila v resnici ne razumejo, če se ne zavedajo, od česa so rešeni in za kaj so rešeni.

V: Kako je v Heb 12,24 Jezusova kri govorila bolje kot Abelova?

O: Po 1 Mz 4,10 je Abelova kri [metaforično] zavpila iz zemlje. Zavpila je po maščevanju. Jezusova kri pa zavpila po odpuščanju.

V: Kaj pomeni v Heb 12,29 in Dt 4,24 izraz »naš Bog je požrešni ogenj«?

O: Psalm 50,3 pravi, da ogenj požira pred Bogom, ko pride soditi. Ogenj je dobesedni ogenj, lahko pa pomeni tudi Božjo jezo nad grehom.

V: Zakaj v Heb 13,1 bratska ljubezen (philadelphia) včasih ugasne?

O: Ena stvar je imeti naklonjenost do nekoga, druga pa je to ohranjati skozi leta. Sčasoma se ljudje nagibajo k temu, da druge jemljejo za samoumevne, se osredotočajo na njihove napake in ne na njihove dobre lastnosti ter časa, preživetega s prijateljem, ne obravnavajo več kot dragocenega. Prijatelje je treba ceniti, prijateljstva pa je treba ohranjati.

V: Kako lahko v Heb 13,1 ohranjamo bratsko ljubezen do drugih?

O: Tudi 1. Petrov 4,8 pravi, da moramo drug drugega ljubiti goreče. Ti pozitivni, neposredni zapovedi pomenijo veliko.

Molite zanje. Vprašajte jih, za kaj lahko molite zanje.

Bodite potrpežljivi z njimi.

Skrbite zanje in jim pokažite, da jih cenite bolj kot sebe (Filipanci 2:3f).

Preživljajte čas z ljudmi, bodite jim na voljo, da jih poslušate, spodbujate in, ko se priložnost ponudi, jim svetujte in jih poučujte.

Skrbite za njihove interese (Filipanci 2:4) ter za razvoj njihovih darov in talentov.

Včasih jim morate pomagati tudi finančno (Jakob 2,15–17).

Odpuščajte in ne dopustite, da bi jeza stopila med vas in vašo ljubezen do njih.

Prosi za odpuščanje, ko si storil kaj narobe, ali celo če le mislijo, da si storil kaj narobe.

Poleg tega, ko imate priložnost z dobrim prijateljem, se lahko pogovorite o »opredelitvi odnosa«. Če gre za osebo nasprotnega spola, in če to ne bo romantično, bodite glede tega zelo odkriti. Lahko uživate v druženju z nekom, ga branite, ko mu kdo stori krivico, vendar ne boste grešili zanj, vključno z lažjo zanj, ali prikrivali, ko stori kaj narobe.

V: Kateri so v Heb 13,2 nekateri razlogi, zakaj bi morali ljubiti tujce (filoksenija)?

O: Gostoljubnost nam je zapovedana tudi v Pismu Rimljanom 12,13; 1. Petrovem pismu 4,9 in 3. Janezovem pismu 8. Ker želimo postati takšni, kakršni nas Bog želi imeti, in ker Bog želi, da smo gostoljubni, bi morali v gostoljubnosti najti veselje. Abraham je gostil angele v 1. Mojzesovi knjigi 18,1–15, Lot pa v 1. Mojzesovi knjigi 19. V 1. pismu Timoteju 5,10 so bile vdove pohvaljene za svojo gostoljubnost. Škofje morajo biti gostoljubni, kot je zapisano v 1. pismu Timoteju 3,2 in v pismu Titu 1,8. Publij iz Malte je bil do Pavla zelo gostoljuben v Apostolskih delih 28,7. Čeprav imajo nekateri kristjani morda posebno darilo gostoljubnosti, bi moral vsak kristjan želeti biti gostoljuben do drugih.

V: Kako lahko v Heb 13,2 izkazujemo gostoljubnost do drugih, poleg tega, da jih povabimo v svoj dom?

O: Najprej ocenite situacijo. Glede na to, kako so se že vživeli in kako se počutijo, jih lahko povabite na dogodke, na kosilo ali večerjo, v cerkev, nedeljsko šolo in na študij Svetega pisma ter na splošno k različnim dejavnostim. Če za krajši čas potrebujejo avtomobil in ga imate na voljo, jim ga lahko posodite. Če gre za osebo nasprotnega spola, je morda bolje povabiti skupino ljudi k dejavnostim, namesto le ene osebe. Poleg vaše »dolžnosti«, da jih povabite k dejavnostim, se naučite uživati v preživljanju časa z njimi. Predstavite jih drugim. Ravnajte z njimi tako, kot bi želeli, da drugi ravnajo z vami, če bi bili vi tujec.

Poleg tega, da nam to zapoveduje Bog, lahko Bog uporabi našo poslušnost, da srečamo ljudi, s katerimi želi, da se srečamo, da bi jim pomagali. Tvoja vloga pri neuradnem mentorstvu pa ni v tem, da spodbujaš odvisnost od tebe, ampak je začasna, da lahko hitro postanejo samostojni. Tvoje prijateljstvo z njimi pa lahko traja.

Ko v mesto pride novinec, včasih potrebuje prijatelje, morda pa tudi nasvet in modrost o tem, kam naj gre po najboljših ponudbah, kako opraviti določene stvari itd. Lahko jih povabiš na praznična praznovanja k sebi domov ali storiš kaj drugega, da se bodo počutili dobrodošli.

Ko oseba iz druge države pride na vaše delovno mesto ali v vaše mesto, včasih morda potrebuje nasvet glede določenih običajev. Običajno je najbolje, da ji ga daste na samem, ne javno pred drugimi. Podobno, če napačno napiše ali izgovori besede, morda tisti trenutek ni najbolj primeren za popravljanje. Če pa želi, da jo popravite, lahko to storite na samem.

V: Ali v Heb 13,2 obstajajo nevarnosti pri gostoljubnosti do drugih in kako naj uravnotežimo nevarnost s spoštovanjem Božjega zapovedi v tem primeru?

O: Da. Na primer, če ste drobne postave in tik pred zaporom zagledate popotnika, ki prosi za prevoz, ga ne smete pobrati. Kaj pa, če resnično potrebuje pomoč? Pokličete nekoga drugega, ki mu lahko pomaga – policijo.

Po drugi strani pa sem nekoč videl lepo oblečenega Indijca, ki je hodil pred visokotehnološkim podjetjem, ravno ko se je začelo močno deževati. Vzel sem ga s seboj in izkazalo se je, da je bil telekomunikacijski inženir, ki je šel v isti hotel, v katerem sem bival jaz, miljo stran. Bilo bi mu grozno, če bi moral v močnem dežju prehoditi miljo v lepi obleki brez dežnika.

V New Jerseyju je živela krščanska družina iz Bližnjega vzhoda. Dali so sobo moškemu, ki jo je potreboval. Vsi so bili ubiti, moški pa je na skrivnosten način izginil. Pomagati moramo brezdomcem, a moramo biti tudi previdni, da zaščitimo svoja življenja in svojo družino. Vendar nikoli ne moremo biti prepričani, da smo varni, ko nudimo gostoljubje. Tudi v biblijskih časih tega niso mogli vedeti, a jim je bilo kljub temu zapovedano, naj bodo gostoljubni.

Kristjani morajo biti ljubeči in zaupljivi, a morajo biti tudi previdni in imeti razsodnost. Včasih, če imamo izbiro med tem, da ne bomo gostoljubni, a bomo varni, ali da bomo gostoljubni, a bomo tvegali, poglejmo, ali obstaja tretja možnost – da smo gostoljubni, ne da bi preveč tvegali.

V: Kako naj v Heb 13,3 izkazujemo gostoljubnost in se spominjamo tistih, ki so pravkar prišli iz zapora?

O: Izkazovanje gostoljubnosti zapornikom mora biti za Jezusa zelo pomembno, saj je v Mateju 25,36.39.43–44 Jezus rekel, da so ovce na njegovi desni obiskale tiste v zaporu, koze na njegovi levi pa ne. Obstajajo vsaj tri stvari, ki jih lahko storimo.

Medtem ko so v zaporu, jih lahko obiskamo, jim prinesemo svetopisemske odlomke, gradivo za študij Svetega pisma ali karkoli drugega, kar potrebujejo. Lahko jim pišemo pisma. Dajmo jim vedeti, da so še vedno ljubljeni in cenjeni, tudi tisti, ki so storili kaj narobe. Zlasti bi morali obiskati tiste, ki smo jih poznali že prej, da vedo, da niso pozabljeni.

Medtem ko so stran od doma, jim lahko pomagamo paziti, upravljati ali prodati vse, kar želijo, da storimo zanje.

Ko pridejo iz zapora, jim lahko pomagamo pri vključitvi v program rehabilitacijskega centra ter jim pomagamo najti stanovanje, službo in dobro cerkev, ki verjame v Sveto pismo, kamor bi lahko hodili.

Njihovo stisko moramo obravnavati kot enako pomembno kot našo lastno, kot namiguje Filipljanom 2,3–4. 1 Korinčanom 12,26 pravi, da če trpi en del telesa, trpijo vsi.

V: Zakaj je v Hebrejcem 13,4 pomembno, da ohranjamo zakonsko posteljo čisto?

O: Ker tako pravi Bog, je to že samo po sebi dovolj dober razlog. Poleg tega s tem, ko tega ne počnete, sramotite svojega zakonca in, kar je še pomembneje, samega sebe. Ker pričakujete, da vaš zakonec ne bo varal, tudi vi ne smete. Svojega zakonca ne smete jemati za samoumevnega. Prav tako ne smete jemati za samoumevno, da dajete dobro pričevanje ali da ste dober zgled svojim otrokom in drugim.

V »Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 12, str. 147, piše, da so v prvem stoletju, tako kot tudi v našem času, nekateri menili, da je čistost zunaj zakona nerazumna zahteva. To mišljenje je bilo (in je) zlobna laž.

Kristjani bi morali to pogumno razglašati. Po navedbah v »Believer’s Bible Commentary«, str. 2208, je reformacijski škof Latimer kralju Henriku VIII. podaril lepo zavito Sveto pismo. Na zavitku so bile napisane besede: »Bog bo sodil spolno nemoralnim in prešuštnikom.«

V: Kaj moramo danes storiti, da se v Heb 13,5–6 in 1 Tim 6,10 varujemo pred ljubeznijo do denarja?

O: Poleg tega, da je to zapoved, moramo biti poslušni tudi zaradi lastnega sreče. To je zapoved za vse, saj mnoge ljudi, ne le bogate, pogoltne hrepenenje po bogastvu. Ljubezen do denarja lahko oslabi našo ljubezen do Boga in našo ljubezen do drugih. Če nismo previdni, se nam lahko pohlep, strah in skrb za varnost zdijo pomembnejši od sledenja Bogu. A Bog je naše merilo uspeha, naš zagovornik in naša varnost. V Pismo Filipljanom 4,11 je Pavel dejal, da se je naučil biti zadovoljen tako z denarjem kot brez njega.

Podobno nekateri morda mislijo, da jih denar lahko zaščiti pred drugimi ljudmi. Vendar Psalm 118,6 pravi, da se ne smemo bati ljudi, ker je GOSPOD moj pomočnik. Pohlep nam lahko odvzame radost v tem življenju in nebeške nagrade v naslednjem.

V: V Hebrejcem 13,7, v kakšni meri naj posnemamo svoje voditelje v veri?

O: Najprej, kdo so ti voditelji, in drugič, kaj naj posnemamo.

Prvič, ta beseda v drugi grški literaturi označuje kneze in vojaške poveljnike. Angleška beseda »hegemony« izhaja iz te grške besede, hegeomai. Krščanski voditelji, tako uradni kot neuradni, ki nas vodijo ali imajo nad nami oblast, morajo biti dobri vzori.

Drugič, moramo slediti njihovemu zgledu. Slediti moramo zgledu, ki ga dajejo zdaj, toda posnemanje rezultatov njihovega načina življenja verjetno pomeni, da se je njihovo življenje že končalo. Poskušajmo jih razumeti in se učiti iz njihovega življenja ter nauka. Po drugi strani pa ima vsakdo grehe in pomanjkljivosti, teh pa ne smemo posnemati.

Tretjič, lahko poskušamo razumeti, kaj jih motivira, da dobro služijo Bogu, in se vprašamo, ali bi morali imeti enako motivacijo.

V: V Heb 13,8 piše, da je Jezus isti včeraj, danes in na veke; kako je torej lahko izpraznil samega sebe, da je prišel na zemljo, kot uči Flp 2,5–7?

O: Jezus je bil enak v dveh pogledih.

1. Jezus je bil še vedno isti, pred tem, medtem in po tem, ko je bil na zemlji. To ponazarja tudi točko o Trojici. Trojica ni začasna stvar, ki se bo sčasoma raztopila v popolno enost. Ker je Jezus isti včeraj, danes in na veke (Hebrejcem 13:8), bodo vedno ostali Trojica.

2. Tudi glede božanskih lastnosti, katerih se je Jezus začasno in prostovoljno izpraznil, se Hebrejcem 13,8 nanaša na včeraj (pred prihodom na zemljo), danes (po njegovem vnebovzetju) in na veke (vso prihodnjo večnost). To ne izključuje, da se je Jezus za kratek čas izpraznil nekaterih lastnosti.

V: Kaj je v Heb 13,9 privlačnost tujih/neznanih naukov?

O: Izraz za »mnoge« tukaj, poikilais, pomeni večbarvno, kot na primer oblačilo iz krp. To se ne nanaša na judaizem, ampak na nove in skrivnostne religije, bodisi misterijske religije bodisi, v preroškem smislu, na številne gnostične skupine. Lahko se nanaša tudi na čuden kompromis z judaizmom, ki so ga sledili ebioniti. Danes lahko ljudi privlači mešanica krščanstva in česa drugega ali stvari, ki trdijo, da so vsaj delno krščanske, v resnici pa sploh niso krščanske.

Tako takrat kot danes lahko ljudje gojijo nesmiselno radovednost do vsega, kar je drugačno. Če nekdo meni, da je nekaj neumno, bi morda želel izvedeti določene stvari, da bi ovrgel njihove zmote, jih pripeljal h Kristusu ter branil čredo in druge pred njihovimi nauki. A poleg tega ni potrebe po tem, da bi vedel.

V: Kako bi v Heb 13,12 odgovorili na kritiko, da je krščanstvo krvava vera?

O: Priznavam krivdo; to je osrednje učenje krščanstva. Nekaterim se to morda ne zdi všeč, a Bog ni prosil za naše mnenje. Božje učenje v svetih spisih Stare zaveze poudarja žrtvovanje živalske krvi. Božje učenje v svetih spisih Nove zaveze poudarja, da je Jezus prelil svojo kri na križu, da bi umrl za naše grehe in vstal od mrtvih. Torej krščanstvo brez krvi sploh ni pravo krščanstvo. 1 Korinčanom 15,1–6 celo pravi, da je vaša vera zaman, če ne verjamete, da je Kristus umrl za naše grehe in vstal od mrtvih.

V: Kako danes v Heb 13,15 neprestano darujemo Bogu daritev hvale?

O: Bogu lahko na mnoge načine darujemo svoje življenje kot daritev, toda tukaj je izrecno mišljena daritev hvale. Naše življenje naj bo eno samo veliko »Hvaljen bodi Bog!« Kar ljudje slišijo iz naših ust, naj ne bo grenkost, preklinjanje, pritoževanje ali psovanje, ampak hvala Bogu. Pomembno ni le to, kar počneš, ampak tudi tvoj odnos med tem, in ljudje bodo tvoj odnos razbrali iz tvojih besed. Boga lahko slavimo z besedami, ki jih izgovarjamo Njemu in drugim, lahko pa ga slavimo tudi s tistimi slabimi stvarmi, ki jih ne izgovorimo. Da, Boga lahko slavimo z besedami, ki prihajajo iz naših ust med bogoslužjem, lahko pa ga slavimo tudi z besedami, ki prihajajo iz naših ust, ko smo ujeti v gostem prometu.

V Ozeju 14,1–3 piše: »O Izrael, vrni se k Gospodu, svojemu Bogu, kajti zaradi svoje krivice si spotaknil se; vzemi s seboj besede in vrni se k Gospodu. Reci mu: Odstrani vso krivico; sprejmi nas milostno, kajti darovali bomo žrtve naših ustnic.«

V: Kako naj v skladu s Heb 13,17 in 1 Pt 5,2–4 poslušamo svoje voditelje?

O: Poslušni smo jim, kolikor zapovedujejo stvari, ki jih navaja Sveto pismo, ali vsaj ne nasprotujejo Svetemu pismu. Seveda je naša najvišja avtoriteta sam Bog, vendar se o Njem lahko učimo iz tega, kar je razodel. Dal je svojo besedo brez napak. Tudi drugi verniki lahko govorijo resnico, vendar lahko govorijo tudi napačno. Zato je Sveto pismo naša glavna avtoriteta.

Vendar pa Božje razodeto Sveto pismo, iz katerega izhaja naša avtoriteta, pravi, da imajo starešine avtoriteto nad cerkvijo. Tako vzpostavlja avtoriteto tudi za pobožne voditelje. Našim voditeljem moramo biti poslušni le, če sledijo Kristusu. Nekoč je nekdo rekel, da si neumen, če ne moliš za voditelje, ki jim moraš biti poslušen.

Za vsakogar je plemenito, da si želi biti nadzornik v cerkvi (1 Timotej 3,1). Cerkveni voditelj mora imeti dober ugled (1 Timotej 3,2.8). Mora biti spoštovan, mi pa mu moramo izkazovati spoštovanje (1 Tesaloničanom 5,12–13; 1 Timotej 5,17). Ne obravnavaj obtožbe proti starešini, razen če sta prisotna dva ali trije priče (1 Timotej 5:19); če pa je obtožba resnična, javno okari (in izključi) starešine (1 Timotej 5:20).

V: Ker Heb 13,17 pravi, da imajo naši voditelji oblast nad nami, kaj pa »sola scriptura«?

O: »Sola scriptura« pomeni, da je naša edina avtoriteta Sveto pismo. Sveto pismo nas uči, da sta Bog in Njegova beseda naša najvišja avtoriteta. Vendar Božje Sveto pismo pravi, da so tudi naši pobožni voditelji manjša avtoriteta. Nekoč sem si izmenjal nekaj e-poštnih sporočil s krščanskim bratom iz Afrike, ki se je odklanjal od branja kakršnih koli verskih knjig ali traktatov razen Svetega pisma. Čeprav bi ga to obvarovalo pred zavajanjem s številnimi napačnimi nauki, se je s tem odrezal od mnogih modrih spoznanj, ki so jih zapisali bratje in sestre v Gospodu. Ta bi mu lahko pomagala rasti in braniti vero. Zato v nekem smislu kristjani ne bi smeli ravnati po načelu »sola scriptura«, kot je to počel ta človek, ampak po načelu »primo scriptura« – Božja beseda je naša najvišja avtoriteta, ker so to Božje besede.

Kaj pa voditelji, ki niso pobožni? Z nepoštenimi ljudmi, naj bodo voditelji ali ne, ne smemo imeti ničesar opraviti, kot piše v 2. Timoteju 3,1–5. Ko nekateri govorijo o »sola scriptura« (samo Sveto pismo), morda v resnici mislijo »primo scriptura«, vendar je to nekoliko poenostavljeno. Tukaj je celovitejša slika.

Naša najvišja avtoriteta je Bog in samo Bog. Vendar pa lahko mnogi trdijo, da jim je Bog povedal marsikaj. Kako lahko z gotovostjo vemo, kaj je Bog rekel? To lahko vemo le na podlagi tega, kar so povedali ljudje, ki jih je On imenoval. Efežanom 2,20 pravi, da je cerkev zgrajena na temelju apostolov in prerokov, pri čemer je sam Kristus Jezus glavni vogalni kamen. Zato moramo pod Božjo vodstvom vprašati starozaveške preroke in novozaveške apostole. Tako sta bila v prvih 20 do 40 letih cerkve avtoriteta resnično Stara zaveza in apostoli. A ker se je doba starozaveških prerokov končala in ker je minil čas novozaveških apostolov, lahko to vemo iz spisov, ki so jih zapustili. Od tu izhaja načelo sola scriptura.

Mnogi so si prisvajali avtoriteto, enakovredno apostolom, na primer papeži, toda ker so njihove besede nasprotovale tistemu, kar je zapisano v Svetem pismu, pa tudi med seboj, so bili mnogi med njimi sleparji.

Če bi kdo ugovarjal, da so bili mnogi sleparski Božji glasniki, ga prosite, naj utemelji naslednje:

Zefirin (199–217) je bil sabelijanec in je podpiral sabelijance, po navedbah Hipolita

Kalist I. (218–222) je bil sabelijanec in je podpiral sabelijance ter ponarejal resnico, po navedbah Kajusa in Hipolita

Štefan VI. (896–897) – sinoda nad truplom. Odrezal je prste truplu papeža Formosa. Kasneje je bil umorjen.

Inocenc III. je utrl pot za prihodnjo Papeško državo. Obsodil je angleško Magno Carto.

Sergius III. (904–911) Marozia je bila njegova ljubica. Domnevno je bil oče papeža Janeza XI.

Benedikt IX. (1032–1044, 1045, 1047–1048): spolna nemoralnost. Prodajal je papeški prestol in se odpovedal prestolu.

Celestin V. (1294–1294 ali 1296–1296) Skoraj vsa njegova uradna dejanja je razveljavil njegov naslednik, neusmiljeni Bonifacij VIII. Celestina so umorili po njegovem odstopu. Bonifacij je odredil križarsko vojno proti družini Colonna.

Bonifacij VIII. (1294–1303) je bil vpleten v številne vojne. Napisal je bulo Unam Sanctam. Umrl je zaradi »obupa« kmalu po svojem zaprtju.

(Dobra stvar) Benedikt XI. (1303–1304) je razveljavil papeško bulo Unam Sanctam, ki jo je izdal Bonifacij VIII. leta 1302.

Urban VI. (1378–1389) je dejal, da ni slišal dovolj kričanja, ko so nekatere mučili

Sixtus IV. (1471–1484) Nepotizem: za kardinala je imenoval tri nečake, enega pranečaka in še enega sorodnika. Papeška bula »Exigit Sincerae Devotionis Affectus« za širjenje španske inkvizicije v Kastiljo. Zaradi nečaka je Benetčane napotil na napad na mesto Ferrara. Za denar je prodajal uradne položaje in privilegije. Spodbujal je doktrino o brezmadežnem spočetju. Potrdil je papeške bule Nikolaja V., ki so Portugalcem omogočale zasužnjevanje nekrščanskih prebivalcev.

Inocenc VIII. (1484–1492) Imenoval je Torquemado za inkvizitorja. V papeški buli »Summis desiderantes affectibus« (1484) je podprl sežiganje čarovnic.

Aleksander VI. (1492–1503) je bil znan po nepotizmu. Zaslužil je 25.000 dukatov, ko je madžarskemu kralju dovolil, da se loči od svoje žene. Dovolil je francoskemu kralju Karlu VIII., da se poroči z nekom, ki je bil zaročen z drugo osebo, ker je bila Francija za papeštvo koristnejša.

V: Kako nas Bog v Heb 13,20–21 opremi z vsem dobrim, da izpolnjujemo njegovo voljo?

O: Ko služimo Bogu, nas On opremlja, da bi mu lahko služili bolje in učinkoviteje. Bog nas opremlja tudi za sodelovanje z drugimi. Seveda, če se nekdo sploh ne trudi služiti Bogu, potem ni potrebe po dodatnih darovih, da bi mu lahko bolje služil.

Tu je še en vidik. Grška beseda katartizo lahko pomeni tudi popraviti tisto, kar je pokvarjeno, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 12, str. 155. Ne potrebujemo le, da nam Bog da darove in sposobnosti za službo Njemu, ampak potrebujemo tudi, da odstrani ovire, omejitve in kamenje spotike. Ko služimo Bogu, nas Bog lahko »popravi«, da mu bomo lahko bolje služili.

Bog nam daje, kar potrebujemo. Vendar se zdi, da Bog posameznemu verniku NE daje vedno vsega, kar ta vernik potrebuje. Namesto tega Bog različnim ljudem daje različne stvari, in obilje, ki ga ima en vernik, je namenjeno temu, da ga podeli drugemu, ki ga nima; zato le s tem, da si med seboj pomagamo, vsak od nas dobi vse, kar potrebuje, kakor nas uči 2. Korinčanom 8,13–15.

V: Kaj nam v Heb 13,23 pove o Timoteju?

O: Čeprav beseda za »osvobojen« lahko pomeni začetek potovanja, kot v Apostolskih delih 13,3; 28,25, tukaj najverjetneje pomeni osvoboditev iz zapora, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 12, str. 157. Tudi Evangelical Commentary on the Bible, str. 1149, pravi, da se to nanaša na Timotejevo zaprtje.

V: Kako lahko danes v Heb 13,24 še posebej pozdravljamo svete?

O: V cerkvi, na delovnem mestu in v življenju prepoznajte druge vernike ter jim dajte občutek, da so dobrodošli in med prijatelji. Pokazujte, da vam je zanje resnično mar. Obravnavajte jih pravično, pokažite, da jih imate radi in da želite biti v njihovi družbi. Konec koncev, če boste z njimi za vedno v nebesih, jih lahko že zdaj spoznate malo bolje.

V: Kako v Pismu Hebrejcem vemo, ali je tisto, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Na splošno velja, da so pred letom 325 n. št. rokopisi Svetega pisma in zgodnji krščanski pisci citirali 94 % Pisma Hebrejcem. To je vse razen 18,3 verzov od skupno 303 verzov. Za več informacij glejte https://www.biblequery.org/Bible/BibleCanon/EarlyChristianNTQuotes.xlsx. Če to razčlenimo, obstajajo trije dopolnjujoči se odgovori.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi iz zgodnje cerkve. Ti 13 pisateljev je citiralo 40,5 % Pisma Hebrejcem, pri čemer so delne vrstice šteli kot dele. To je 122,8 od skupno 303 vrstic. Za vse podrobnosti glejte https://www.biblequery.org/Bible/BibleCanon/EarlyChristianNTQuotes.xlsx. Tukaj so pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom, ki so se sklicevali na verze iz Pisma Hebrejcem, sledijo pa jim poznejši pisci.

Klement Rimski (96–98 n. št.) se sklicuje na 14 verzov iz Pisma Hebrejcem, čeprav ne navaja, da so iz te knjige: Hebrejcem 1:3–5,7; 3:2,5; 6:18b; 10:37; 11:5,17,31,37; 12:6; 13:17. Tudi kazalo 1. zvezka dela Ante-Nicene Fathers omenja Hebrejcem 12:1, vendar je skupna le ena fraza.

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 6. poglavje, str. 141, citira Pismo Hebrejcem2:12 (tudi Psalm22:23 ).

»Pastir Hermasa« (okoli 115–155 n. št.), knjiga 1, vizija 4, poglavje 10, str. 16, citira četrtino Hebrejcem 13:17.

Melit iz Sardisa (170–180 n. št.) citira iz Pisma Hebrejcem. Govor o Gospodovem trpljenju, poglavje 9, str. 760–761

Irenej (182–188 n. št.) se na šestih mestih sklicuje na osem verzov iz Pisma Hebrejcem

Irenej (182–188 n. št.) citira Hebrejcem 13,15b kot delo Pavla. Irenejev fragment 37, str. 575

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) omenja Pismo Hebrejcem kot Pavlovo delo.

Tertulijan v delu Proti vsem herezijam, poglavje 8, str. 654, citira Pismo Hebrejcem 7,1–3, ko razpravlja o Kristusu in Melkizedeku.

Tertulijan (198–220 n. št.) je menil, da je Pismo Hebrejcem napisal Barnaba, v delu »O skromnosti«, poglavje 20, str. 97

Hipolit ima v delu »7:21 « (Ovrženje vseh herezij) 23. maja naveden citat iz Pisma Hebrejcem: »Gospod je prisegel in ne bo spremenil svojega mnenja« (5 od 23 grških besed). »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 5, poglavje 19, str. 69. Enako je navedeno v delu »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 5, poglavje 22, str. 73.

Origen (225–254 n. št.) citira Pismo Hebrejcem 6,7–8 v delu »De Principiis«, knjiga 3, poglavje 1.10 (grško), str. 310

Origen (225–254 n. št.) citira Pismo Hebrejcem 1,1–2 z besedami: »Pavel pravi v Pismu Hebrejcem«; Origenov Komentar k Janezu, knjiga 2, poglavje 6, str. 328

V »Traktatu proti Novatianu« (254–256 n. št.) citira Pismo Hebrejcem kot Sveto pismo.

Kiprian Kartaginski v Pismu 7.5, str. 286, namiguje na Hebrejcem 12,6: »Gospod namreč kaznuje tistega, ki ga ljubi.«

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) v delu »Dialog o pravi veri«, peti del, 5, str. 153, navaja del besedila iz Pisma Hebrejcem 10,1 kot besede apostola

Metodij (270–311/312 n. št.) namiguje na Pismo Hebrejcem 11,10. »Pogostitev desetih devic«, razprava 5, poglavje 7, str. 328

Atanazij (318 n. št.) citira Pismo Hebrejcem 11,3 kot besede Pavla. »Utelešenje Besede«, poglavje 3, str. 37

Atanazij (318 n. št.) v delu »Utelešenje Besede«, poglavje 10, str. 41, citira Hebrejcem 2,9

Laktancij (okoli 303–320/325 n. št.) namiguje na Hebrejcem 8:13, da Stara zaveza, ki jo je dal Mojzes, ni bila popolna. Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 20, str. 123

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) citira celoten Pismo Hebrejcem 13,8 kot besede apostola. Pisma o arijanski hereziji, pismo 2, poglavje 3, str. 298.

Po Nicejskem koncilu

Euzebijeva »Cerkvena zgodovina« (323–326 n. št.), knjiga 3, poglavje 3, str. 134 (posredno). Pravi: »Pavlovih štirinajst pisem je dobro znanih in nespornih.« Nato pravi, da nekateri dvomijo, ali je Pavel napisal Pismo Hebrejcem ali ne. Prav tako v knjigi 3, poglavje 25, str. 155 pravi, da so Pavlova pisma Sveto pismo. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 155.

Asterius Sofist (po letu 341 n. št.)

Afrahat Sirski (337–345 n. št.) citira 2. Mojzesovo knjigo 3,6. Izbrane dokaze, dokaz 22.2, str. 401

Akacij iz Cezareje (okoli leta 366 n. št.)

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.)

Atanazij (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v Pismu ob prazniku 39, str. 552

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pismo Hebrejcem kot del Novega testamenta. Citira Pismo Hebrejcem 1,1–2a.

Efraem Sirski (373 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378 n. št.) citira iz Pisma Hebrejcem

Faustin (380 n. št.)

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (okoli 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) na str. 76 citira Pismo Hebrejcem

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Apollinaris iz Laodiceje (okoli leta 390 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Gregor iz Elvire (po letu 392 n. št.)

Amfilohij (pred letom 394 n. št.) Iambi ad Seleucum

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) v delu Proti Eunomiju, knjiga 6, poglavje 2, str. 184, omenja »Pismo Hebrejcem« kot delo Pavla

Didimus Slepi (398 n. št.) citira Hebrejcem 11,10 kot delo Pavla. Komentar k Zahariju 12, str. 292–293

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija na Sardiniji (361–okoli 399 n. št.) se sklicuje na Hebrejcem 3,6.

Sirijska Knjiga stopnic (Liber Graduum) (350–400 n. št.)

Sirski katalog svete Katarine (okoli 400 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) omenja Pismo Filemonu, Pismo Hebrejcem, dve pismi Timoteju, Pismo Titu, Pismo Rimljanom, Pismo Galatcem, Pismo Filipljanom in Pismo Efežanom. Panarion, 3. poglavje, iz scholionov 1 in 5, str. 334

Rufinus (374–406 n. št.)

Janez Krizostom (392–407 n. št.) je zapisal 33 pridig o Pismu Hebrejcem.

Janez Krizostom (406 n. št.) je napisal komentarje k Janezu, Rimljanom, 1. Korinčanom, 2. Korinčanom, Galatcem, Efežanom, Kolosanom, Filipljanom, 1. Tesaloničanom, 2. Tesaloničanom, 1. Timoteju, 2. Timoteju, Titu, Filemonu in Hebrejcem.

Severian (po letu 408 n. št.)

Hieronim (373–420 n. št.) obravnava knjige Novega testamenta. Posebej omenja vsako od štirih evangelijev, Pavlova pisma sedmim cerkvam, Pismo Hebrejcem, Pavlova pisma Timoteju, Titu in Filemonu. Nato Hieronim obravnava Apostolska dela. Sledi obravnava sedmih pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Nazadnje obravnava Janezovo Razodetje. Pismo 53, poglavje 9, str. 101–102.

Janez Kasijan (419–430 n. št.) se sklicuje na Pismo Hebrejcem 13,8 kot na besedilo apostola v delu »V sedmih knjigah«, knjiga 5,6, str. 584, ter na Pismo Hebrejcem 12,22–23 kot na besedilo apostola v delu »Prvi pogovor opata Mojzesa«, poglavje 14, str. 302

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.)

Nilus (okoli leta 430 n. št.)

Polikronij (okoli leta 430 n. št.)

Mark iz Eremite (po letu 430 n. št.)

Koncil v Efezu proti nestorijancem (200 škofov) (junij–september 431 n. št.)

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Ciril iz Aleksandrije (444 n. št.)

Hesihij iz Jeruzalema (–450 n. št.) se sklicuje na Pismo Hebrejcem 3,6

Varimadum (445/480 n. št.)

Prokl (412–485 n. št.)

Makarij/Simeon (4. ali 5. stoletje)

Te imamo še danes.

Kot stranska opomba: Muratorijev kanon (170–210 n. št.) ni vključeval Jakobovega pisma, Pisma Hebrejcem, 1. in 2. Petrovega pisma ter tretjega Janezovega pisma.

3. Dokazi heretikov in drugih pisateljev.

Keretik Priscilian (385 n. št.) se sklicuje na Hebrejcem 3,6

Keretik Pelagij (416–418 n. št.)

Nestorijev »Bazar Herakleida« (451/452 n. št.) se sklicuje na Hebrejcem 3,2

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) namiguje na Hebrejcem 7,11 kot na besedilo blaženega Pavla. V Komentarju k Ozeju, poglavje 24, str. 56, in Heb 9,13 kot na Pavla v Komentarju k Jonu, uvod, str. 187

4. Najzgodnejši rokopisi Pisma Hebrejcem, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo manjše razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak. Pet rokopisov Pisma Hebrejcem do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) navaja 93,4 % Pisma Hebrejcem. To je vse razen 20 verzov od skupno 303 verzov. Za vse podrobnosti glej https://www.biblequery.org/Bible/BibleCanon/EarlyChristianNTQuotes.xlsx.

str. 12 (285–300 n. št.) Pismo Hebrejcem 1,1

Konec 3. stoletja – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Konec 3. stoletja – 1998 – Aland et al., četrta revidirana izdaja

str. 13 (= papirus Oxyrhynchus 657) vsebuje Hebrejcem 2:14–5:5; 10:8–22; 10:29–11:13; 11:28b–12:17 (okoli 225–250 n. št.) Fotografija dela tega rokopisa je v knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 74. Na str. 75 je navedeno, da imata p13 in p46 od 88 odstopanj 71 ujemanj in le 17 neskladij.

4. stoletje – 1902–1903 – Grenfell in Hunt v skladu s knjigo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«, str. 73. Na str. 17 je navedeno, da sta Grenfell in Hunt oklevala pri datiranju KATEREGAKOLI rokopisa Novega testamenta v čas pred 3. stoletjem, čeprav sta omenila, da je pisava iz poznega 1. ali 2. stoletja.

3./4. stoletje, morda prva polovica četrtega stoletja – 1968 – Tudi v delu »The Text of the New Testament« je navedeno 11:14–28a, vendar v delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«, str. 74, piše, da ta del manjka zaradi izgube enega stolpca.

3./4. stoletje – 1975 – Aland et al., tretja izdaja

3./4. stoletje – 1998 – Aland et al., četrta revidirana izdaja

200–250 n. št. – drugi

(225–250 n. št.) – 1999 – »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«, str. 73. Comfort in Barrett na str. 73 navajata, da je pisava zelo podobna pisavi na papirusu Oxyrhynchus 852 (175–225 n. št.) ter da obstaja veliko podobnosti s papirusom Oxyrhynchus 2635 (okoli 200 n. št.). Datiranje pa ni zgodnejše od leta 225 n. št., saj je napisano na hrbtni strani papirusa 657 (del Epitome Livijeve Zgodovine Rima), ki je datiran v 3. stoletje.

str. 17 Heb 9,12–19 (konec 3. stoletja)

4. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

str. 46 Chester Beatty II, okoli leta 200 n. št. 300 od 303 verzov (99 %) Pisma Hebrejcem. Natančneje vsebuje Hebrejcem 1:1–9:16; 9:18–10:20; 10:22–30; 10:32–13:25 in druge dele Pavlovih pisem. V knjigi »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta« je na str. 192 fotografija dela p46. Na str. 197–198 je tudi navedeno, da kakovost in stihometrične oznake kažejo, da ga je napisal profesionalni pisar.

okoli leta 200 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Okoli leta 200 n. št. – 1975 – Aland et al., tretja izdaja

Okoli leta 200 n. št. – 1998 – Aland et al., četrta revidirana izdaja

str. 114 (= papirus Oxyrhynchus 4498) Hebrejcem 1:7–12 (3. stoletje)

Po Prvem nicejskem koncilu (325 n. št.)

str. 89 Hebrejcem 6:7–9, 15–17 (4. stoletje)

Vatikanus (325–350 n. št.) vsebuje celotno Pismo Hebrejcem, razen odlomka Heb 9,14–13,25, kot navajajo evangelijske vzporednice.

Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujeta celotno Pismo Hebrejcem.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Fajumski koptski [Fay] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Sirski prevod Peshitta [Syr P] 375–400 n. št.

Efraemov Rescriptus [C] 5. stoletje

armenski [Arm] od 5. stoletja

gruzinščina [Geo] od 5. stoletja

Bezae Cantabrigiensis [D] 5. ali 6. stoletje

Washington, 5. stoletje

etiopščina [Eth] iz okoli leta 500 n. št.

str. 116 (= papirus Vindobonensis G 42417 (Dunaj)) Hebrejcem 2:9–11; 3:3–6 (6. stoletje)

Wolfenbüttel, 6. stoletje

str. 79 Hebrejcem 10:10–12, 28–30 (7. stoletje)

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Pisma Hebrejcem glej www.BibleQuery.org/HebrewsManuscripts.html.