< Vprašanje o Svetem pismu iz Lukovega evangelija

Vprašanja, ki se nanašajo na več kot eno evangelij, so obravnavana v prvem evangeliju, v katerem se pojavijo, ali pa so v razdelku Evangeliji.

V: Katere so v Lukovem evangeliju nekatere značilne značilnosti tega evangelija?

O: Luka poudarja človeškost Jezusa, Sina človeka, ki je prinesel odrešitev tako poganom kot Judom. Jezus v Luku zasije kot učitelj prilik. Kristus je univerzalno upanje. Mnogi vidijo večji poudarek na poganeh kot pri Mateju ali Marku. Luka ima več informacij o Jezusovem otroštvu v času Heroda Velikega. Euzebij pravi, da je bil Luka poganski iz Antiohije, v Apostolskih delih 13,1 pa je zapisano, da je bil Manaen, ki je odraščal skupaj s Herodom Tetrarhom, v Antiohiji. Zdi se, da Luka poudarja kontraste, kot so hvaležni proti nehvaležnim gobavcem, pokesani in nepokesani tatovi, Samaritanec in farizeji ter bogataš in Lazar.

Kar zadeva jezik, imata Lukovo evangelij in Apostolska dela najbolj zapleteno grško slovnico v Svetem pismu. Lukovo evangelij je tudi najdaljši, saj obsega približno 19.581 grških besed, v primerjavi z 18.111 v Matejevem, 11.051 v Markovem in 15.436 grških besed v Janezovem evangeliju. Luka je kmalu zatem napisal tudi Apostolska dela, ki obsegajo približno 18.460 grških besed.

Kar zadeva sekte, Jehovove priče poskušajo Lk 16,19–31 podati še posebej izkrivljeno razlago.

V: Ali je bilo v Lk 1:1 zapisano veliko evangelijskih poročil?

O: Vemo za tri druga pristna evangelija. Šele veliko kasneje, okoli leta 170 n. št., je Tatian, asirski kristjan, ki je kasneje postal heretik, okoli leta 172 n. št. napisal Diatessaron, harmonijo teh štirih evangelijev. Če so bila napisana še druga pristna poročila, nimamo nobenih dokazov, da bi kdor koli v zgodnji cerkvi kdaj slišal zanje. Verjamemo tudi, da je Bog ohranil tisto, kar je želel ohraniti.

Napisanih je bilo okoli 50 gnostičnih in legendarnih poročil, kot je na primer Evangelij po Tomažu gnostičnih heretikov. Slike in razprava o Evangeliju po Tomažu so v Wycliffeovem slovarju biblijske arheologije, str. 406, v Novem mednarodnem slovarju Biblije, str. 1011–1012, ter v Mednarodni standardni biblijski enciklopediji, zvezek 6, str. 384. Glej tudi naslednje vprašanje.

V: Luka na začetku svojega evangelija piše: »Ker so se mnogi lotili, da bi po vrstnem redu zapisali poročilo o tistih stvareh, v katere med nami trdno verjamemo, tako kot so nam jih prenesli tisti, ki so bili od samega začetka očividci in služabniki besede; se mi je zdelo primerno, ker sem že od samega začetka popolnoma razumel vse stvari, da ti, najbolj odličen Teofil, napišem po vrstnem redu, da bi spoznal zanesljivost tistih stvari, v katerih si bil poučen« (Lk 1,1–4). Ali se zdi Luka pri urejanju in organiziranju gradiva svojega evangelija bolj natančen ali pravilen kot drugi evangelisti, zlasti Marko? Ali je dogodke razporedil kronološko, za razliko od drugih? Ali to pomeni, da je v zapisih drugih obstajal kakšen dvom?

O: Ne, v večini primerov ne. Ljudje pogosto poskušajo v besedilo vbrati stvari, ki jih tam ni. Vendar je Papias, učenec apostola Janeza, dejal, da je Marko zapisal nekatere stvari, ki niso bile v pravilnem vrstnem redu. Glejwww.biblequery.org/gospels.html za usklajeno razlago evangelijev.

V: Glede na to, da v Lk 1,1 poznamo le tri druge pristna evangelijska poročila, ali so kristjani napisali še kaj drugega, kar ni v naših Svetih pismih?

O: Da, zgodnji kristjani so napisali veliko stvari. Imamo kakovostna, zunajbiblijska dela treh učencev apostola Janeza (Ignacija, Polikarpa in odlomke iz Papija). Imamo pismo Klementa Rimskega (96–98 n. št., pred Razodetjem), ki je bil verjetno isti Klement, ki ga omenja Pavel v Pismo Filipljanom 4,3. Imamo tudi veliko apologetskih spisov od Ireneja, učenca Polikarpa, Justina Mučenika in Atenagora. Skupaj je bilo pred hudo preganjanjem Decija in Galusa v letih 250/251 n. št. približno 39 pisateljev, poleg tega pa še mnogi, mnogi drugi.

V: Zakaj je v Lk 1,3 avtor vedel več o Jezusovem rojstvu in zgodnjem otroštvu kot drugi evangelisti?

O: Čeprav Luka pravi le, da je skrbno preiskal, kar so povedali očividci, obstaja teorija o bolj konkretnem razlogu.

Euzebij iz Cezareje (318 n. št.) pravi, da je bil Luka poganski iz Antiohije. Apostolska dela 13,1 navajajo, da je bil med preroki in učitelji v cerkvi v Antiohiji Manaen, ki je odraščal skupaj s tetrarhom Herodom. Luka je očitno poznal Manaena, saj je napisal Apostolska dela. Njegovi pogovori z Manaenom o času njegovega otroštva so bili morda še posebej zanimivi.

Seveda je bila cerkev takrat še majhna, zato ne moremo popolnoma izključiti, da so se tudi Matej, Marko in Janez pogovarjali z Manaenom.

V: Ali je bil Luka v Lk 1,3 res božansko navdihnjen ali se mu je preprosto zdelo dobro, da to napiše?

O: Oboje je lahko res. Ne vemo, koliko je bilo Lukove lastne pobude, a ne glede na to lahko Bog uporabi in blagoslovi našo pobudo, kot kaže 2 Korinčanom 8,17 (v resnici pa večina 8. in 9. poglavja). Glej tudi naslednje vprašanje.

V: Ali v Lk 1,3 to pomeni, da Luka ni bil navdihnjen, saj tudi apokrifna knjiga 2. Makabejcev 2,23–32 kaže na lastno pobudo?

O: Najprej nekaj osnovnih dejstev, nato primerjava obeh in na koncu nekaj zaključkov.

Osnovna dejstva:

B1. Če se je pisec Svetega pisma odločil nekaj napisati, je Bog lahko uporabil njegovo odločitev. Dejansko se je moral vsak pisec vsake knjige Svetega pisma odločiti, da bo to knjigo napisal, sicer ne bi bila napisana. Za več o tem, kako Bog uporablja našo pobudo, glejte prejšnje vprašanje.

B2. Večina katoličanov in pravoslavcev verjame, da je 2. Makabejska knjiga del Božje besede. (Bila je v prvotni verziji Kralja Jakoba.) Skoraj vsi protestanti (z izjemo mnogih anglikancev in episkopalcev) verjamejo, da ni. Za več informacij o apokrifih na splošno glejte vprašanje o tem, ali so apokrifi del Božje besede.

B3. Mnogi zgodnji kristjani so verjeli, da so apokrifi del Svetega pisma, zlasti tisti, ki so govorili latinščino in grščino.

B4. Mnogi zgodnji kristjani so verjeli, da apokrifi vsebujejo pobožna besedila, vendar da niso Sveto pismo, zlasti zgodnji kristjani, ki so govorili hebrejsko.

B5. Vsi se strinjajo, da je bila vsaj 2. knjiga Makabejcev strnjen povzetek zgodovine makabejskega obdobja, ki so jo napisali bogaboječi Judje. Ni nič narobe, če verniki pišejo zgodovinske in druge knjige.

B6. Večina pristnih kristjanov se strinja, da lahko nekdo ima napačno mnenje o apokrifih in je kljub temu pristni kristjan.

Primerjava:

Luka 1:1–4 (katoliška različica RSV) »Ker so se mnogi lotili sestavljanja poročila o dogodkih, ki so se zgodili med nami, tako kot so nam jih posredovali tisti, ki so bili od samega začetka očividci in služabniki besede, se mi je zdelo primerno, da tudi jaz, ki sem že nekaj časa pozorno spremljal vse dogajanje, za vas napišem urejeno poročilo, …«

2. Makabejci 2:23–32 (katoliška različica RSV) »Vse to, kar je v petih zvezkih opisal Jason iz Kirene, bomo poskušali strniti v eno samo knjigo. Glede na ogromno število podatkov in težave, s katerimi se soočajo tisti, ki se želijo poglobiti v zgodovinske pripovedi zaradi obsega gradiva, smo si zastavili cilj, da zadovoljimo tiste, ki želijo brati, olajšamo delo tistim, ki si radi zapomnijo, in koristimo vsem bralcem. Za nas, ki smo se lotili napornega dela skrajševanja, to ni lahka zadeva, ampak zahteva znoj in izgubo spanca, prav tako kot ni lahko za tistega, ki pripravi banket in si prizadeva za korist drugih. Vendar bomo, da bi si zagotovili hvaležnost mnogih, z veseljem prenašali to neprijetno delo, odgovornost za natančne podrobnosti pa prepustili uredniku, medtem ko bomo svoje prizadevanje posvetili oblikovanju okvirnih smernic tega povzetka. Kakor se mora glavni gradbenik nove hiše ukvarjati z celotno gradnjo, medtem ko mora tisti, ki prevzame njeno barvanje in okrasitev, upoštevati le tisto, kar je primerno za njeno okrasitev, tako je po mojem mnenju tudi v našem primeru. Dolžnost prvotnega zgodovinarja je, da se poglobi v tematiko, zadeve obravnava z vseh strani in se ukvarja s podrobnostmi, tistemu, ki zgodbo preoblikuje, pa bi moralo biti dovoljeno, da si prizadeva za jedrnatost izražanja in se odreče izčrpni obravnavi. Na tej točki torej začnimo s svojim pripovedovanjem in dodajmo le toliko k temu, kar je že bilo povedano; kajti neumno je podaljševati uvod, medtem ko se sama zgodovina skrajša.«

Zaključki:

C1. Druga knjiga Makabejcev nikoli ni trdila, da je Božja beseda. Luka pa je trdil, da vsebuje natančne Jezusove besede.

C2. Luka v bistvu pravi, da

a) Ker so se drugi [Matej in Marko?] lotili pisanja o Jezusovem življenju, in

b) Ker je vse pozorno spremljal,

c) se je Luku zdelo primerno, da napiše svoj evangelij.

C3. Avtorji 2. knjige Makabejcev navajajo, da je delo zgolj strnjen povzetek petih zvezkov Jazon iz Kirene. Avtorji so povedali, da so pri tem naleteli na številne težave, in pojasnjujejo, kako in zakaj so ustvarili to, kar so.

C4. Čeprav avtor 2. knjige Makabejcev 2 zelo podrobno opisuje, kako je nastala knjiga, ne omenja, da bi imel Bog kakršnokoli vlogo pri navdihu za to delo.

V: Kdo je bil Teofil v Lk 1,3 in Apg 1,1?

O: V grščini ime »Teofil« pomeni »ljubitelj Boga«. Knjigi sta bili naslovljeni bodisi na določeno osebo po imenu Teofil bodisi, kar je verjetneje, na vse ljubitelje Boga povsod.

Teofil, škof v Antiohiji v letih 168–181/188 n. št., je živel pozneje, zato se to ne more nanašati nanj. Prav tako je bilo to ime patriarha v Aleksandriji okoli leta 391 n. št.

V: Kaj pomeni ime Elizabeta v Lk 1,5?

O: Elizabeta (v grščini Elisabet) je enakovredna hebrejskemu imenu Elisheba. Pomeni »Bog je moja prisega«. Elisheba je bila hči Amminadaba iz Judovega rodu in žena Arona, kot je zapisano v 2. Mojzesovi knjigi 6,23. Wycliffe Bible Dictionary, str. 520, 522, New International Dictionary of the Bible, str. 308, in skeptični Asimov’s Guide to the Bible, str. 918, navajajo podobno.

V: Zakaj je bilo v Lk 1,13 tako pomembno, da se Elizabetin otrok imenuje Janez?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Včasih ima Bog posebne razloge za svoje dejanja, in Gospod nam jih ni dolžan razkrivati. V tisti kulturi je običajno oče imel pravico poimenovati otroka. Če Bog ne bi rekel, naj ga poimenujejo Janez, ne vemo, kako bi ga poimenovali.

V: Kako je bil v Lk 1,15 in Mt 11,14 Janez Krstnik v Duhu in moči Elija? Je bil reinkarnacija Elija?

O: Ne. Prišel je v duhu in moči Elija, vendar Janez ni bil reinkarnacija Elija. Odgovor najdete v razpravi o Marku 9,11–13.

V: Kaj v Lk 1,15 pomeni, da je bil Janez Krstnik od rojstva napolnjen s Svetim Duhom?

O: Od binkošti verniki prejemajo Svetega Duha, ki prebiva v njih, ko se rodijo na novo. Janez Krstnik je bil edinstvena oseba z edinstvenim poslanstvom. Bil je napolnjen s Svetim Duhom že pred rojstvom.

V: Kako bi lahko danes v Lk 1,15–80 služba imela »čas Janeza«?

O: Jezus je bil že skoraj napovedan, a še ne povsem. To je bil čas predhodnika, ki se je sam pripravljal na napoved Mesija. V uspešni službi je včasih najprej »tiho obdobje« učenja, oblikovanja značaja, usposabljanja in spoznavanja področja, preden se »na videz« nenadoma pojavi na prizorišču.

V: Kako je v Lk 1,20–22 Zaharija lahko še naprej služil v templju, potem ko je postal nem?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

a) Za prinašanje daritev in žrtvovanj Zahariju ni bilo treba govoriti.

b) Po tem čudežu Luka ne omenja, ali je bil Zaharija začasno razrešen svojih dolžnosti ali ne.

Za več informacij glej J. Gresham Machen, The Virgin Birth of Christ, poglavje 10, str. 234.

V: Kako je Marija v Lk 1,28.42 polna milosti?

A: To se ne nanaša niti na kemijsko, niti na fizično, niti na duhovno sestavo Marije. Milost tukaj pomeni nezasluženo naklonjenost, in Mariji je bila podeljena velika milost s privilegijem, da je postala mati našega Gospoda. Ne pozabite, da nekdo, ki nima grešne narave in nikoli ni grešil, ne bi potreboval Odrešenika. V Lk 1,47 Marija pokaže, da je tudi ona potrebovala Odrešenika. Za več informacij o tem, zakaj Marija ni bila brezmadežno spočeta in ni živela brezgrešnega življenja, kot trdi katoliška cerkev, glejte knjigi When Critics Ask, str. 382–383, in When Cultists Ask, str. 142–144. Zgodovinsko gledano noben krščanski pisec iz obdobja pred nicejskim koncilom ni zapisal, da je bila Marija brezgrešna ali da je imela zaloge zaslug.

V: Zakaj je bilo v Lk 1,31 pomembno, da so Marijinemu otroku dali ime Jezus?

O: Sveto pismo tega izrecno ne navaja. Vendar pa hebrejska beseda za Jezusa, »Yeshua«, pomeni »Jehova rešuje«, in zdi se, da je to edino primerno ime za Jezusa, saj pomeni »Jahve rešuje«. Poleg tega je morda pomembno, da Zaharija 3,1–5 omenja velikega duhovnika po imenu Yeshua, ki je očitno predobraz Odrešenika. Ime Jozue in ime Jezus sta v hebrejščini enaka.

V: Kako je v Lk 1,34 in Mt 1,18–20 sploh mogoče deviško rojstvo?

O: Na naraven način to za ljudi ni mogoče. A ker lahko Vsemogočni Bog ustvari človeka iz prahu zemlje, v primerjavi s tem rojstvo iz device zanj ne bi bilo preveč težko.

V: Zakaj v Lk 1,35 Sveto pismo ne prizanese niti Bogu, da mu pripisujejo nezakonite spolne obtožbe, ko je Sveti Duh obsenčil Marijo, ne da bi pojasnilo, kako? (To je izpostavil musliman Ahmed Deedat.)

O: Čeprav nam Bog ni natančno povedal, kako je izvršil ta čudež, noben zgodnji kristjan tega ni na noben način razlagal kot spolni odnos. Zelo je nenavadno, da je Deedat to izpostavil, saj celo Koran potrjuje, da je bil Jezus rojen iz device. Slišal sem za muslimana, ki je očitno v svojem protikrščanskem zanosu zanikal, da je bil Jezus rojen iz device, kljub temu, kar uči njegova lastna vera.

V: Kako je mogoče, da v Lk 1,37; Mt 19,26; Mk 10,27 piše, da pri Bogu ni nič nemogoče, če pa je v Heb 6,18 nemogoče, da bi Bog lagal, v 2 Tim 2,13, da bi se odrekel samemu sebi, v Heb 6,13, da bi prisegel na kaj večjega od sebe, ali v Jak 1,13, da bi ga skušalo zlo?

O: Pri Bogu ni »nič« nemogoče. Laž in logična protislovja niso »stvari«, in Bog tega ne počne. Za podrobnejši odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 351.

V: Kaj pa teorija v Lk 1,37, da je Marija imela spolni odnos z vojakom po imenu Parthenos?

O: Grška beseda za »devico« je parthenos. Nekateri neverniki so nekoč domnevali, da je bil »Panthera« rimski vojak, ki je bil Jezusov oče. Vendar pa parthenos v grščini pomeni »devica«, nimamo nobenega zapisa o komerkoli z imenom Parthenos, poleg tega pa bi bilo to zelo malo verjetno ime za grškega moškega. Zgodnji pisec Origen je bil, kolikor nam je znano, prvi, ki je odgovoril na to obtožbo v delu Origen: Proti Celsusu, knjiga 1, poglavje 32, str. 410.

V: Ali je v Lk 1,37 Bog res vsemogočen?

O: Da. Tukaj je, kar Sveto pismo pravi o Božji moči.

Bog je vsemogočen. Lk 1,37; Jeremija 32,27; Izaija 1,9

Vse, kar Bog odloči, se zgodi. Izaija 14:24,27; 43:13; 55:11; Janez 10:26–28. Bog je vladar nad vsem. Izaija 6:5; Psalm 103:14

Bog dela, kakor mu je všeč. Matej 20:15; Psalm 115:3; 135:6; Rimljanom 9:20

Za Boga ni nič pretežko. Prva Mojzesova knjiga 18:14; Job 42:2; Jeremija 32:17; Matej 19:26

Bog se ne more zanikati (2. Timotej 2:13), lagati (Hebrejcem 6:18; 1. Samuel 15:29), ga ne more skušati zlo (Jakob 1:13) niti prisegati na koga, ki je večji od njega samega (Hebrejcem 6:13).

Nič se ne zgodi, razen tistega, kar Bog dopusti. Job 1:12; 2:6; Jakob 4:15

Vsaka »odločitev žreba« izhaja od Gospoda. Pregovori 16:33

Vse stvari delujejo skupaj za izpolnitev Njegove volje. Rimljanom 8:28; Efežanom 1:11

Nihče ne more preprečiti Božjih odločitev. Izaija 43:13; Rimljanom 11:29

Mnogim uspe upreti se Božji zapovedani/željeni volji. Apostolska dela 7:39,51; 4:11; 13:46; 14:2; 2. Korinčanom 6:1

Ljudje po lastni pobudi storijo nekaj dobrih stvari. 2 Korinčanom 8:17

Če povzamemo: Božja moč je omejena le z Njim samim. Vse, kar Bog zapove, se zgodi. Ničesar se ne zgodi, česar Bog ne dovoli. Bog se lahko za določen čas odloči, da bo prenesel svojo suverenost in dopustil nekatere stvari, ki mu razbijajo srce, vendar je na koncu vse vpleteno v njegov načrt.

V: Če bi Marija v Lk 1,38 zavrnila, ali bi Bog potem ne mogel odrešiti človeštva?

O: Ne. Bog uporablja ljudi kot svoja orodja, vendar ni omejen na uporabo določene osebe. Mordohaj je to dobro razumel v Esteri 4:14.

Če bi to obravnavali hipotetično, za Boga ne bi bilo nobenega problema, da bi si izmislil nadomestni načrt. Morda bi lahko izbral drugo žensko in poskrbel, da bi razvila lastnosti, potrebne za to, da bi bila dobra mati Jezusu.

V resnici Bog pozna vsak dan našega življenja, še preden smo sploh obstajali (Psalm 139), vključno z vsako odločitvijo, ki jo sprejmemo, in vsako odločitvijo, ki bi jo sprejela Marija. Zato Bog ni potreboval nobenega nadomestnega načrta.

V: Ali Lk 1,48 kaže, da moramo Marijo častiti nad vsemi drugimi ženskami?

O: Ne. Marija je bila prejemnica Božje milosti, ne pa vir lastne milosti. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

Grški izvirnik ne pravi, da jo moramo blagoslavljati nad vsemi ženskami, ampak da je bila najbolj blagoslovljena med ženskami, ker je bila Jezusova mati.

Jael je bila najbolj blagoslovljena ženska v Sodnikih 5,24, ker je ubila Sisero. Če menite, da bi morali častiti Marijo zaradi besedila v Lk 1,48, ne smete pozabiti častiti tudi Jael kot najbolj blagoslovljene ženske pred Marijo, zaradi besedila v Sodnikih 5,24.

Ko so prišli modri, so se poklonili in častili Jezusa. Ni zapisano, da bi se poklonili ali častili Marijo.

Ne pozabite, da je tudi Marija častila svojega sina.

Nazadnje, v Apostolskih delih 1,13–14, ko so bili učenci skupaj in je bila tam tudi Marija, Jezusova mati, so vsi molili k Bogu; nihče ni molil k Mariji ali jo častil.

Za več informacij glejte knjigi When Cultists Ask, str. 145, in When Critics Ask, str. 381–382.

V: Kako je Marija v Lk 1,48 najbolj blagoslovljena med ženami?

O: Marija je bila najbolj blagoslovljena, ker je bila mati otroka Jezusa. Marija ni rekla »moja duša se veseli«, ampak »moja duša se veseli v Gospodu«. Kristjani se je bodo vedno spominjali in jo častili kot tisto, ki je vzgajala Jezusa. V Svetem pismu ( ) ni nikjer niti najmanjšega namiga, da bi bila brez greha, da bi bila sama brezmadežno spočeta, da bi bila vse življenje devica, da bi imela zaloge zaslug ali da bi se povzpela v nebesa. Sveto pismo je nikoli ne imenuje soposrednice, soodrešiteljice ali da jo moramo častiti/bogočastiti. Prednicejski krščanski pisci niso poznali nobene ideje, da bi bila Marija soposrednica ali soodrešiteljica, niti da bi kdorkoli pomislil na častitev Marije.

Pravilno, a dvoumno je imenovati Marijo »Božjo mater«, kot je to storil Efeški koncil. Marija nikakor ni mati Boga Očeta ali Svetega Duha. Nestorij je sprva nasprotoval trditvi, da je Marija Božja mati, kasneje pa je ta izraz sprejel, čeprav nerad. Marija je resnično Božja mati, ker je mati Jezusa. Vendar je Jezus obstajal v nebesih že pred Marijinim stvarjenjem, Marija pa ni mati Boga Očeta ali Svetega Duha. Namesto da bi rekli, da je Marija Božja mati, je bolje reči, da je Marija mati Božjega Sina.

V: Kaj nam v Lk 1,62–63 pove o Zahariju?

O: Lk 1,62–63 kaže, da je bil Zaharija v tem primeru gluh in nem.

V: Ali govori Zaharija in Petra v Lk 1,70 in Apg 3,21 kažejo, da je bila zemlja mlada, ker so preroki govorili od začetka?

O: Ne, ker je »od začetka« izraz za »od prvih časov«. Govorili so od začetka človeštva, ne pa od samega začetka, šest dni prej. Zato Lk 1,70 ne določa, kako dolg je bil dan.

Primere uporabe izraza »začetek«, ki se ne nanaša na začetek stvarjenja, najdete v Lk 1,2; Jn 8,25; 15,27; 16,4; Apg 26,5.

V: Ali je Jezus v Lk 1,80; 2,52; 4,16 potoval v Indijo in se učil od hindujskih učiteljev, kot trdijo nekateri pripadniki gibanja New Age?

O: Ne. V knjigi When Cultists Ask, str. 146–148, je omenjeno, da je to trdil ruski avtor Nicolas Notovitch. Omenjeno je tudi, da je Jezus obširno citiral iz Stare zaveze, nikoli pa iz hindujskih vedskih »svetih spisov«. Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Lk 1,80 se nanaša na Janeza Krstnika, ne na Jezusa. Zaharija je bil Janezov oče, Zaharijeva hvalnica Bogu v Lk 1,67–79 pa se ne nanaša na Jezusa, ampak na njegovega otroka: »prerok Najvišjega; kajti ti boš šel pred Gospodom, da mu pripraviš pot« (Lk 1,76 NIV)

2. Luka 2,39–40 pravi, da se je Jezus vrnil v Nazaret, ne v Indijo.

3. V Luku 2,41 piše, da so Jezusovi starši, verjetno skupaj z Jezusom, vsako leto odhajali v Jeruzalem.

4. V Luku 2,51–52 je zapisano, da je Jezus, potem ko je dopolnil dvanajst let, odraščal tudi v Nazaretu.

5. Nazadnje, v Luku 4,16 piše, da je Jezus odraščal v Nazaretu.

Če povzamemo, ni nobenega dokaza, da bi Jezus odšel kamorkoli zunaj Palestine in Egipta. Dokazov, da je Jezus kot deček odšel v Indijo, je prav toliko, kot da bi odšel na Luno.

V: Glede Lk 2 mi je nekdo po e-pošti poslal naslednje: »Razlog za božič je tradicionalno zakoreninjen v rimskih saturnalih, ki jih je krščanstvo nadomestilo. V Svetem pismu ni nobenega precedensa za ta praznik.«

O: Tukaj je kratek odgovor:

a) Ne vemo, v katerem mesecu in letu se je Jezus rodil, zato je kateri koli dan enako dober kot kateri koli drug.

b) Rimljani so imeli veliko praznikov, zato bi bil kateri koli dan blizu kakšnega rimskega praznika.

c) Zgodnji kristjani so bili pripravljeni raje umreti, kot da bi častili druge bogove, zato božič ni imel ničesar skupnega s čaščenjem Saturna ali katerih koli drugih malikov na saturnalih.

d) Mnogi zgodnji poganski kristjani so bili sužnji, Rimljani pa so imeli običaj, da so svojim sužnjem med Saturnaliami za nekaj dni podelili začasno svobodo; to je bil edini čas, ko so se lahko brez strahu pred pregonom zbrali za božič.

Podroben odgovor najdete v naslednjem vprašanju.

V: Ali je v Lk 2 božič poganski praznik in zakaj se praznuje 25. decembra?

O: Ne, božič ni poganski praznik. Ne vemo, v katerem mesecu in na kateri dan se je rodil Jezus. Vendar pa ne bi bilo razumno, da bi morali vsi kmetje oditi nekam, da bi bili obdavčeni bodisi v času žetve bodisi v času setve. Obstajata dve mnenji o tem, zakaj je božič takoj po saturnaliah: naključje in ne naključje. Tukaj so dokazi v podporo obema mnenjema.

Naključje: Različne kulture so imele praznike ob različnih časih. Na primer, poznejši Grki so imeli več praznikov kot dni, ki niso bili prazniki. Rimljani so imeli vsak mesec ob idah (13. ali 15.) manjši praznik v čast Jupitru. Vsakih šest dni pred tem so darovali žrtvovanje Junoni in Janusu. Tukaj je delni seznam rimskih praznikov.

1. januar: posvečen dan Janusu

9. januar: Agonia (v čast Janusu)

Februar: sabinski (ne le rimski) praznik očiščenja, imenovan Februa

15. februar Lupercalia (ni posvečen nobenemu bogu)

17. februar: Quirinalia (v čast Marsu)

27. februar Prva Equirria (v čast Marsu)

1. marec Matronalia (v čast Junoni)

14. marec Druga Equirria (v čast Marsu)

19. marec Quinquatrus (v čast Minervi)

23. marec Tubilustrium (očistek trobent)

april: praznik v čast Veneri

25. apr. Robigalia (prošnja plesni, naj prizanese žitu)

Pomlad? Bakhanalije (pijančevalski, spolni praznik)

15. maj Praznik v čast Merkurju in Maii

26. maj Ambarvalia (za dobro letino)

9. junij Vestalia (Vesti)

13.–14. junij Mali Quinquatrus (v čast Minervi)

Mesec julij je bil preimenovan v čast cesarju Juliju Cezarju, ki je bil proglašen za boga.

23. julij: Neptunalia (ko je bila voda najbolj potrebna)

Mesec avgust je bil preimenovan v čast cesarju Avgustu, ki je bil proglašen za boga.

9. avg. Vinalia rustica (v čast Veneri)

13. avg. Praznik v čast Diani (sužnji so bili za en dan osvobojeni)

23. avg. Vulcania (v čast Vulkana)

4. september Ludi Magni v čast Jupitru, Junoni in Minervi (Encyclopedia Britannica, izdaja iz leta 1957)

13. september: praznik Jupitra (pomemben za rimsko državo)

15. oktober Oktobrski konj (žrtvovanje Marsu)

1. november: Praznik Pomone, boginje žetve

17.–24. december: Saturnalia (spomin na zlato dobo Saturna – sužnji so bili 8 dni osvobojeni)

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu O malikovanju, 10. poglavje, omenja tudi Quinquatria, Minervalia, Saturnalia, Septimontium in praznik Dragega sorodstva. Vendar pa datumi nekaterih od teh praznikov niso zanesljivo znani.

Razlog za navajanje rimskih praznikov je, da je bilo božič, kadarkoli se je praznoval, najverjetneje blizu kakšnega rimskega praznika.

Ni naključje: Praznovanje božiča 25. decembra ni bilo naključje iz treh razlogov.

N1. Ne v teh časih: Nekateri časi so bili za božič manj primerni kot drugi. Okoli 9.–24. marca je bilo veliko gladiatorskih predstav v čast Minervi. Zgodnji kristjani verjetno ne bi želeli praznovati na prostem, ko so Rimljani iskali ljudi za boj z divjimi zvermi. 13. septembra je bilo v ospredju čaščenje Marsa, zaščitnika države. Tudi takrat kristjani ne bi želeli biti preveč opazni.

N2. Tekmovanje s saturnaliami: Praznovanje božiča takoj po saturnaliah je bilo morda namerno, da bi »tekmovali« z rimskim praznikom. Vendar to stališče predpostavlja, da so bile saturnalije izjemno pomemben praznik, kar pa ni nujno držalo.

N3. Mnogi kristjani so bili sužnji: Več kot polovica prebivalcev Rimskega imperija so bili sužnji, med kristjani pa je bil ta delež verjetno še višji. Poganski praznik Saturnalia je krščanskim sužnjem omogočal več svobode kot običajno , saj so bili sužnji v tem času začasno svobodni. Tako so imeli prosti čas, da so načrtovali in se zbrali za svoj praznik.

Za več informacij glej knjigo Now That’s a Good Question, str. 362–364.

V: Ali je bil božič v Lk 2 zgolj kopija poganskega rimskega praznika Sol Invictus?

O: Ne. Praznik Sol Invictus (nepremagljivo sonce) so praznovali 23. decembra, ne pa 25., ko so se dnevi začeli podaljševati. Poleg tega božiča ni bilo mogoče prepisati iz Sol Invictusa še zaradi dveh drugih razlogov.

1) Praznik Sol Invictus se je začel praznovati šele leta 270/274 n. št. pod cesarjem Aurelianom, ki je preganjal kristjane.

2) Sirski kristjan Efraim (okoli 350–378 n. št.) poroča o praznovanju Kristusovega rojstva. Pokazuje, da se je praznovalo približno 13 dni po zimskem solsticiju. (Himne o Kristusovem rojstvu, himna 4, str. 235). Efraim je živel v zahodnem delu perzijskega Sasanidskega cesarstva, kjer se prazniki, ki jih je razglasil rimski cesar, niso praznovali.

V Rimskem cesarstvu je Gregor Nazianški imel pridigo, ki jo nekateri štejejo za eno njegovih najboljših, ob Kristusovem rojstvu, bodisi 25. decembra leta 380 n. št. bodisi 6. januarja leta 381 n. št. (Pridiga 38, str. 345–351).

V: Ali je v Lk 2,1 za kristjane sprejemljivo, da božič okrajšajo kot »Xmas«?

O: To je v redu. Kot poudarja R. C. Sproul v knjigi Now That’s a Good Question, str. 364–365, kratica ni črka X, ampak križ, zato s tem ni mišljeno nikakršno nespoštovanje Jezusa.

V: Zakaj naj bi v Lk 2,1–5 cesar Avgust domnevno povzročil kaos s tem, da naj bi vsem ukazal, naj se vrnejo v svoja rodna mesta?

O: Najprej bomo predstavili trditev skeptika Isaaca Asimova, nato pa še dva druga odgovora.

Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 929) odkrito pravi: »Rimljani nikakor ne bi mogli izvesti tako čudnega popisa prebivalstva. Zakaj bi hoteli, da je vsakdo prisoten v mestu svojih prednikov namesto v mestu, v katerem je dejansko prebival? … Ne, težko si je predstavljati bolj zapleteno mrežo neverjetnosti, in Rimljani zagotovo ne bi organizirali takšnega popisa.«

C. Vibius Maximus, rimski prefekt Egipta, bi se s tem ne strinjal. Davčni odlok Vibiusa Maximusa iz leta 104 n. št. je namreč od vseh v Egiptu zahteval, da se vrnejo v svoje rojstno mesto. To ne bi povzročilo kaosa za kmete in revnejše ljudi, ki tako ali tako niso veliko potovali. Za več informacij glej knjigo The Case for Christ, str. 135, in Wycliffe Bible Dictionary, str. 414, kjer je navedeno, da je odlok dokumentiran v Deiss LAE, str. 271.

Jožefova lastna odločitev: Kar zadeva Jožefovo vrnitev v Betlehem v primerjavi s tem, da bi Nazaret imenoval za svoj rojstni kraj, evangeliji dejansko ne trdijo, da je cesar Avgust zahteval, da se vsi v cesarstvu vrnejo v svoj rojstni kraj. Morda je imel Jožef svoje lastne razloge » « in je bodisi sam menil, da je pomembno, da se registrira kot potomec kraljeve rodovine, bodisi mu je to naročil angel. Vendar pa Jožef ni bil edini, ki je čutil potrebo po potovanju zaradi popisa prebivalstva, saj so bile gostilne v Betlehemu polne.

V: Zakaj je Jožef v Lk 2,1 zapustil svoj dom in se vrnil v rodno mesto?

O: Obstajata dva vzporedna odgovora.

Nebeški razlog: Bog je v svoji previdnosti tako uredil stvari, da bi se izpolnilo preroštvo, da se bo Jezus rodil v Betlehemu.

Zemeljski razlog: Ali je Jožef sam želel vrniti se v svoj rojstni kraj, ali pa so se ljudje morali vrniti v svoje rojstne kraje, da bi se zagotovilo, da pri davčnem popisu nihče ne bi bil spregledan. Podobna zahteva, da se morajo vsi vrniti v svoje rojstne kraje, je bila navedena v egipčanskem odloku o davčnem popisu iz leta 104 n. št. Prefekt C. Vibius Maximus je zapisal: »Ker se bliža popis prebivalstva po gospodinjstvih, je treba obvestiti vse, ki so iz kakršnega koli razloga odsotni iz svojih upravnih enot, naj se vrnejo domov, da bi izpolnili običajni predpis o popisu, in naj ostanejo na svojih kmetijskih zemljiščih.« Za več informacij glej knjigo F. F. Brucea *The New Testament Documents: Are They Reliable?* (IVP, str. 86–87).

V: Kaj vemo o Kviriniju iz Lk 2,2?

O: Kvirinij je bil dvakrat guverner. Prvič med letoma 12 in 6 pr. n. št., ko je vodil vojno kampanjo proti Homanadenscem v Anatoliji (sodobna Turčija). Drugič je bil Kvirinij guverner Sirije od leta 6 n. št. naprej, kot navaja napis. Nimamo zapisa, katere province je bil Kvirinij guverner prvič. Obstajata dve mnenji:

Sir William Ramsay zagovarja stališče, da je bil Kvirinij prvič guverner Sirije. (Sirija meji na gore Anatolije.) Čeprav imamo popoln seznam guvernerjev Sirije v tem obdobju in Kvirinij ni omenjen do leta 6 n. št., bi Kvirinij lahko bil posebni dodatni guverner za to vojaško kampanjo.

F. F. Bruce zagovarja stališče, da je bil Quirinius verjetno guverner Galatije, ki leži v Anatoliji.

Ob tem je treba omeniti, da o antičnem svetu veliko stvari ne moremo dokazati. Na primer, damaske kovance ne omenjajo rimske okupacije Damaska med letoma 34 in 62 n. št. Vendar smo prepričani, da so Rimljani takrat vladali Damasku. Podobno, ko je cesar Klavdij v letih 49–50 n. št. izgnal Jude iz Rima, Jožef Flavij tega dogodka nikoli ni omenil, le Svetonij in Luka. Za več informacij o Kviriniju glejte http://www.biblehistory.net/newsletter/cyrenius.htm. Za dodatne informacije glejte tudi knjigo F. F. Brucea *The New Testament Documents: Are They Reliable?* (str. 86–87), *Encyclopedia of Bible Difficulties* (str. 365–366) in *When Critics Ask* (str. 383–385).

V: V Lk 2,1–5, kdaj so potekali popisi prebivalstva v Rimskem imperiju?

O: Popis prebivalstva je bil pomemben za določitev davčnih stopenj, Rimljani pa so jih želeli izvesti, da bi lahko prebivalstvo obdavčili bolj enakomerno (in temeljito).

Leta 44 pr. n. št. so Rimljani obdavčevali Jude (čeprav brez popisa prebivalstva), kot navaja Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 14, poglavje 271.

8–4 pr. n. št. Avgust je izvedel tri popise prebivalstva, od katerih je bil drugi v letih 8–4 pr. n. št. Avgust v delu »Res Gestae 8 – Avgustova dejanja« navaja, da je prvi popis prebivalstva odredil leta 8 pr. n. št. Izvedba popisa bi verjetno trajala nekaj let. Enciklopedija biblijskih težav, str. 366, omenja popis prebivalstva leta 7 pr. n. št.

6/7 n. št. je bil Arhelaj odstavljen, njegova ozemlja pa so bila priključena Siriji. Josephus (93–94 n. št.) (Antiquities of the Jews 17.13:5, str. 375) piše, da je Cyrenius »popisal njihovo premoženje«, o njem pa podrobneje razpravlja v delu Antiquities of the Jews 18.1.1, str. 376. To je zelo verjetno isti popis prebivalstva, ki je omenjen v Apostolskih delih 5:37.

Leta 20 n. št. je potekal rimski popis prebivalstva, nato pa vsakih 14 let, kot navaja Papirus Oxyrhynchus 225 (v Milligan, Grški papirusi, str. 44–47). Več o tem si preberite v Wycliffeovem biblijskem slovarju, str. 319, 414, ter v delu Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu, str. 71–72.

Leta 104 n. št. je v Egiptu potekal popis prebivalstva pod vodstvom Vibiusa Maximusa. To je bilo 14 × 6 let po popisu prebivalstva iz leta 20 n. št.

Za več informacij glejte knjigo »Bible Difficulties & Seeming Contradictions«, str. 68–69, in spletno stran http://www.biblehistory.net/newsletter/cyrenius.htm.

V: Ali je Luka v Lk 2,1–5 zamešal ta popis prebivalstva s popisom, ki je potekal leta 6 n. št. pod Quiriniem v Apostolska dela 5,37?

O: Ne, in sicer iz dveh razlogov.

a) Luka, ki je popis prebivalstva omenil v Apostolskih delih 5,37, ga verjetno ne bi zamešal s popisom pred Jezusovim rojstvom.

b) Luka sam se je zavedal možnosti zmede, in prav zato v Lk 2,2 najverjetneje piše: »([To] je bil prvi popis prebivalstva, ki se je izvedel, ko je bil Kvirinij guverner Sirije.)«. To močno nakazuje, da je Luka vedel, da je bilo več kot en popis prebivalstva. Poleg tega upoštevajte, da beseda »[To]« v grškem izvirniku ni navedena, besedo »prvi« pa je mogoče prevesti kot »predhodni«. Zato lahko Luka 2,2 pomeni tudi: »To se je zgodilo kot popis prebivalstva, preden je Kvirinij postal guverner Sirije«, kot navaja knjiga Bible Difficulties & Seeming Contradictions, str. 71.

Za več informacij glej knjigo »Bible Difficulties & Seeming Contradictions«, str. 68–69.

V: Ali je bil Jezus v Lk 2,2 rojen med vladavino Heroda Velikega, ki je umrl leta 4 pr. n. št., ali v času, ko je bil Kvirinij guverner Sirije leta 6 n. št., kot navaja Lk 2,2?

O: Jezus se je rodil pred Herodovo smrtjo, okoli leta 4 pr. n. št. Najprej bomo navedli dva možna odgovora, nato pa bolj verjetnega.

Odgovor 1: F. F. Bruce v delu *The New Testament Documents: Are They Reliable?* (IVP), str. 86–87, omenja, da mnogi jezikoslovci grški izraz v Lk 2,2 prevajajo kot »preden« je bil Kvirinij guverner, ne pa kot »medtem ko«. Tudi *The Baker Encyclopedia of Christian Apologetics*, str. 430–431, to omenja, vendar daje prednost tretji razlagi.

Odgovor 2: Tertulijan (198–220 n. št.) je v delu »Proti Marcionu«, knjiga 4, poglavje 19, str. 378, menil, da je bilo ime »Kvirinij« zamenjano z imenom »Saturninus«. Zgodovinsko vemo, da je bil Sentius Saturninus guverner Sirije od leta 8 do 6 pr. n. št., dokler ga ni nasledil Varus v obdobju od 6 do 3 pr. n. št.

Najverjetnejši odgovor: Kvirinij je bil guverner dvakrat, in vemo, da je bil drugič leta 6 n. št. Prvič je bil guverner v letih 12–6 pr. n. št., v času Jezusovega rojstva, ko je vodil vojno kampanjo proti Homanadenscem v Anatoliji. Vendar ne vemo, v kateri provinci je bil guverner prvič.

Luka sam se je očitno zavedal možnosti zmede glede Kvirinija, saj 2. verz pravi: »To je bil prvi popis prebivalstva…«, kar nakazuje, da je bilo pod Kvirinijem več kot en popis prebivalstva.

Za razpravo o vseh teh stališčih glej knjigo F. F. Brucea *The New Testament Documents: Are They Reliable?* (str. 86–87), za več informacij pa *Encyclopedia of Bible Difficulties* (str. 365–366) in *When Critics Ask* (str. 383–385).

V: Kako je Jezus v Lk 2,34 povzročil vzpon in padec mnogih v Izraelu?

O: Mnogi, ki so navzven delovali, kot da so blizu Bogu, se bodo izkazali za hinavce, ki so daleč od Njega. Mnogi, ki so bili hudobni grešniki, se bodo pokesali in prišli k Bogu. Jezus bo luč ne le za Jude, ampak tudi za pogane, kakor je prerokoval Simeon v Lk 2,32. Nekaterim Judom to morda ne bo všeč.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1375.

V: Kako je lahko v Lk 2,37 Ana takrat, pri približno 84 letih, služila Bogu?

O: To morda ne pomeni, da je bila stara 84 let, ampak da je bila vdova že 84 let, kar bi pomenilo, da je bila stara več kot sto let. Ljudje, ki so imeli na voljo le malo učinkovitih zdravil ter so se prehranjevali s kruhom, nekaj mesom, mlekom, sadjem in nekaj zelenjavo, so lahko kljub temu živeli dolgo. Paradoksalno pa je bila povprečna starost ob smrti malo nad 30 let. Razlog za to je bil, da je skoraj polovica vseh otrok umrla, preden so odrasli. Spomnite se časov iz otroštva, ko ste potrebovali zdravstveno oskrbo; kaj bi bilo, če je ne bi mogli dobiti?

Kakorkoli že, tudi pri 84 letih je Ana še vedno v templju častila in služila Bogu. Tudi pri 84 letih je imel Bog zanjo pripravljeno nekaj novega in posebnega, da bi širila besedo o Mesiju. Častiti in služiti Bogu ter širiti besedo o Mesiju je tisto, kar bi morali aktivno početi tudi mi, ne glede na našo starost.

Za več informacij glejte Believer’s Bible Commentary, str. 1375–1376.

V: V Lk 2,40 je milost nezaslužena naklonjenost; kakšna je bila torej Božja milost do Jezusa?

O: To izraža, da je Jezus imel Božjo milost; pomeni, da je bil Bog Oče zadovoljen s tem, kako je Jezus rasel, in da sta Bog Oče in Sveti Duh krepila Jezusovo človeško rast. Za več informacij glejte tudi razpravo o Lk 2,52.

V: Ali je Jezus v Lk 2,43–50 neposlušal svojih staršev in morda grešil, ker se ni vrnil k njim?

O: Ne, Jezus ni prekršil nobenega od materinih ukazov. Marija je morda na podlagi Lk 2,48 mislila, da je Jezus neposlušen. Vendar se starši včasih motijo, ko menijo, da njihovi otroci ne ravnajo pravilno. Nikoli mu niso dali ukaza, ki bi ga Jezus prekršil, in morda se Jezus sploh ni zavedal, da sta že odšla.

Na splošno morajo otroci poslušati svoje starše. Vendar, če naši starši nasprotujejo Božjemu zapovedi, moramo v tej točki poslušati Boga in ne svojih staršev.

V: Ali je Jezus v Lk 2,49 odgovarjal svoji materi?

O: Ne. Spoštljivo pojasnjevanje, zakaj si bil na nekem mestu, ni odgovarjanje staršem. Jezus se je pogovarjal s svojo mamo, vendar ji ni odgovarjal.

V: V Lk 2,52: ker nihče ne raste v milosti samemu sebi in ker je Jezus Bog, kako je Jezus rasel v milosti pri Bogu?

O: V Svetem pismu beseda »Bog«, kadar se ne nanaša na idole, včasih pomeni Boga Očeta, včasih Boga Sina, včasih Svetega Duha, včasih pa Boga v Trojici. Tukaj pomeni Boga Očeta in Svetega Duha.

Poleg tega ima Bog Oče vlogo Boga do Boga Sina, kot jasno kaže Hebrejcem 1,9, kjer piše: »Zato, Bog, tvoj Bog …« (NIV). Medtem ko je bil na zemlji, se je tudi Jezus naučil pokorščine in poslušnosti, kot piše v Hebrejcem 5,7–8.

V: V Lk 3,1, kdaj točno je bilo petnajsto leto Tiberija?

O: Glede »petnajstega leta vladavine Tiberija« obstaja dveletna negotovost, saj je bil Tiberij dve leti so-cesar z Avgustom. Če se šteje od časa, ko je bil so-cesar, bi to za Janezovo službo pomenilo leti 26–27 n. št. Če pa se šteje od časa, ko je bil Tiberij edini cesar, bi to pomenilo leti 28–29 n. št. Večina ljudi se sicer strinja, da gre za slednje. Za več informacij o tem glej The Expositor’s Greek New Testament, 1. zvezek, str. 480, The Expositor’s Bible Commentary, 8. zvezek, str. 854 ter str. 857–858, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 809.

V: Kakšni so v Lk 3,1 zunajbiblijski dokazi o Lizaniju, tetrarhu iz Abileneja v petnajstem letu vladavine Tiberija (27–28 n. št.)?

O: Pred stoletjem jih ni bilo nobenih. Lizanias iz Abileneja, ki je bil usmrčen leta 34 pr. n. št., je živel preveč zgodaj, da bi bil relevanten.

V dvajsetem stoletju se je situacija spremenila. Najden je bil napis, na katerem je pisalo: »Za odrešitev cesarskih gospodov in njihove celotne družine, od a Nymphaeusa, osvobojenca Lisanija, tetrarha.« Besede »cesarski gospodje« datirajo ta napis med letoma 14 in 29 n. št.

Za več informacij glej knjigo F. F. Brucea *The New Testament Documents: Are They Reliable?* (IVP), str. 87–88, in knjigo Leeja Strobelja *The Case for Christ*, str. 130.

V: Zakaj sta v Lk 3,2 Anas in Kajfa omenjena kot »duhovništvo«?

O: Hkrati je lahko bil le en veliki duhovnik. Anas je bil veliki duhovnik, dokler ga Rimljani niso odstavili. Tako je veliki duhovnik postal Kajfa, Anasov zet, vendar je Anas še vedno imel vpliv v ozadju. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 854.

V: Ali menite, da so bili v Lk 3,7 vsi, ki so prišli gledat Janeza Krstnika, iskreni?

O: Ne nujno. Morda so prišli le, da bi si »ogledali predstavo«. Prišli so tudi farizeji in saduceji, Janez pa jih je okaral. Seveda so nekateri morda sprva prišli le kot »turisti«, a so poslušali in se spreobrnili.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1377, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 855.

V: Kaj v Lk 3,9 pomeni »sekira je že prislonjena k korenini«?

O: V sadovnjaku je treba drevo, ki ne rodi sadja, posekati, da se naredi prostor za tisto, ki bo rodilo. To velja tudi za Božji sadovnjak. Janez Krstnik grozi, da je Božja sodba blizu in da bo podrla korenine drevesa, ki ne prinaša dobrega sadja sprejetja Mesija. To je v skladu z NIV Study Bible, str. 1541, New Geneva Study Bible, str. 1608, New International Bible Commentary, str. 1192–1193, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 211, in Evangelical Bible Commentary, str. 809.

»Sekira, položena na korenine«, NE pomeni, da moramo sami posekati slabe korenine, ki jih imamo. Janez Krstnik namreč grozi s tem, kar bo storil Bog.

Vendar obstajata dve možnosti, in obe sta lahko resnični.

Na individualni ravni: V »Believer's Bible Commentary« (str. 1378) piše: »Kristusov prihod bo preizkusil resničnost človekovega kesanja. Tisti posamezniki, ki ne bodo pokazali sadov kesanja, bodo obsojeni.«

Kot skupnost: če bi judovski narod zavrnil Mesija, bi Kristus preklel figovo drevo (Marko 11:13–14, 20–21) in odsekal te veje, kot pravi Rimljanom 11:17–20.

V: Zakaj je Jezus v Lk 3,12–13 to povedal davčnim izterjevalcem?

O: Davčni izterjevalci so bili prezirani ne le zato, ker so pobirali davke za sovraženo rimsko vlado, ampak tudi zato, ker so bili znani po tem, da so pobirali več, kot jim je bilo naročeno. V Rimskem imperiju davčni izterjevalci niso prejemali plače. Namesto tega je bil davčni izterjevalec odgovoren za oddajo določenega zneska denarja rimski vladi. Vse, kar je presegalo ta znesek, je lahko obdržal. Tako so davčni izterjevalci lahko pobirali toliko, kolikor so le mogli. Jezus je davčnim pobiralcem rekel, naj pobirajo le tisto, kar jim je bilo določeno, kar je vključevalo tudi razumen znesek za njih same. Jezus jim NI rekel, naj prenehajo biti davčni pobiralci. Dejansko bi bilo za ljudi bolje imeti poštenega in uglednega davčnega pobiralca, kot da bi davčni pobiralec odstopil in bi njegovo mesto zasedel nepošten davčni pobiralec.

V: Zakaj je Jezus v Lk 3,14 rimskim vojakom le rekel, naj se zadovoljijo s svojim plačilom?

O: Ta preprosta izjava je pomenila, da ne smejo ropati ali izsiljevati drugih. Rimski politični svet je temeljil na uporabi moči za kopičenje bogastva, Jezus pa je rekel, da ne smejo uporabljati nezakonitih sredstev za pridobivanje bogastva. Jezus pa rimskim vojakom ni rekel, naj prenehajo biti vojaki.

V: Kako je v Lk 3,16–17 potekal Jezusov krst s Svetim Duhom in z ognjem?

O: Apostoli so bili v Apostolskih delih 2 krščeni s Svetim Duhom in na njihovih glavah so se pojavili ognjeni jeziki. Po tem je krst s Svetim Duhom namenjen vsem vernikom. A ogenj tukaj verjetneje pomeni sodbo proti tistim, ki bi zavrnili Božje edino sredstvo odrešitve. Drugi v ognju vidijo prečiščenje. Spet drugi vidijo oboje.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 856–857, in Believer’s Bible Commentary, str. 1378.

V: V Lk 3,21 je Janez krščeval za spreobrnjenje, zakaj se je torej Jezus dal krstiti?

O: Jezus je brez greha, zato mu ni bilo treba pokesati se za ničesar. Zato je Janez vprašal, zakaj se Jezus krsti, namesto da bi krstil Janeza. Jezus se je dal krstiti, da bi pravilno izpolnil vse, kar mora storiti Jud. Istovetil se je z Janezom in njegovim krstom, čeprav bo kasneje podelil večji krst. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 859.

V: Kako v Lk 3,22 to ovrže pentekostalno doktrino o enosti?

O: Sveti Duh je prišel v podobi goloba. Jezus ni golob, in golob ni Jezus. Ko je Oče govoril z nebes, Jezus ni le projiciral svojega glasu, kot bi bil ventrilokvist. Jezus ni zavajal ljudi, da bi mislili, da govori nekdo drug, medtem ko jih je v resnici le Jezus zavajal.

V: Ali je ob Jezusovem krstu glas govoril ljudem okoli Jezusa v Mateju ali le Jezusu (Jesus, Interrupted, str. 39–40)? V Mateju 3,17 Oče pravi: »To je moj Sin…«, v Marku 1,11 in Luku 3,22 pa Oče pravi: »Ti si moj Sin…«

O: Po eni strani bi Oče lahko spregovoril dvakrat, enkrat k ljudem in enkrat, slišno ali neslišno, k Jezusu. Po drugi strani pa bi Oče lahko preprosto izrekel le en stavek. Na številnih mestih evangelisti ne navajajo točnih citatov , ampak bistvo ali pomen tega, kar je bilo sporočeno. Zlahka pozabimo, da sodobnih narekovajev v starodavnem pisanju še ni bilo. Ne glede na to je iz vseh treh evangelistov jasno, da je Oče sporočil, da je Jezus njegov ljubljeni Sin, v katerem je imel veliko zadovoljstvo.

V: Kdo je v Lk 3,23 sin Helija?

O: Besede »sin« v grškem besedilu niso navedene, piše le »Heli«. Marija je bila hči Helija, Heli pa je bil Jezusov biološki ded.

V: Zakaj v Lk 3,23 mnogi prevodi navajajo, da je bil Jezus »kot se je domnevalo« sin Jožefa, čeprav besedna zveza »kot se je domnevalo« v grškem besedilu ni bila? (To je izpostavil musliman Ahmed Deedat.)

O: Deedat se v tem primeru moti. Ta izraz je v grškem besedilu. To lahko preverite v delu The Greek New Testament avtorjev Aland in sod. (3. izdaja), prav tako v 4. izdaji, v Greenovem dobesednem prevodu ter v Nestle-Alandovem Novum Testamentum Graece.

V resnici pa je bil Jožef, čeprav ni bil Jezusov biološki oče, njegov zakoniti oče.

V: Kako je v Lk 3,23–33 mogoče, da je Marija potomka Judovega rodu, saj je bila Elizabeta v Lk 1,5 iz rodu Aronovih hčera, Marija in Elizabeta pa sta bili v Lk 1,36 sestrični?

O: Sveto pismo ne navaja plemena njunih mater.

Zato sta Marija in Elizabeta lahko sestrični na podlagi naslednjih možnosti:

Obe materi sta bili sestri: če sta bili njuni materi iz neopredeljenega plemena.

Marijina mati in Elizabetin oče sta bila brat in sestra: če je bila Marijina mati sestra Elizabetinega očeta, bi bila Marijina mati iz rodu Aarona in Levija.

Marijin oče in Elizabetina mati sta bila brat in sestra: Marijin oče je bil brat Elizabetine matere, zato bi bila Elizabetina mati iz plemena Juda.

Nek musliman je v tem videl dokaz, da je Marija potomka Aarona. To je za muslimane pomembno, saj če Marija ne izhaja iz rodu Aarona, potem je Koran napačen. Muslimani na splošno verjamejo, da je Koran na zemlji dobesedna kopija Korana, zapisanega na tablicah v nebesih (Sura 85:20–22).

Podoben odgovor najdete v knjigi When Critics Ask, str. 381.

V: Kako se v Lk 4,1–16 te tri skušnjave primerjajo s tistimi, s katerimi se soočajo ljudje?

O: Jezusove tri skušnjave so se nanašale na materialne potrebe, pridobivanje moči s kompromisom z zlom ter preizkušanje Božje moči in pripravljenosti. Vlade ljudi umirjajo s hrano ali denarnimi ugodnostmi, močjo, pridobljeno s kompromisom z moralo, ter popolno varnostjo pred resničnimi ali namišljenimi nevarnostmi.

Na splošno skušnjave nagovarjajo naše telo, našo dušo ali našega duha. 1. Janezovo pismo 2:16 razvršča skušnjave v poželenje mesa, poželenje oči in ponos sv nega življenja. Upoštevajte, da je Satan vse tri skušnjave zavil v religijo, pri tem pa celo citiral Sveto pismo. Satan verjetno pozna Sveto pismo bolje kot kateri koli smrtnik na zemlji.

Izraelci, ki so tavali po puščavi, so se soočali s skušnjavo, da bi se zanašali na Božjo oskrbo z dnevno mano, namesto da bi zbirali več, kot je potrebno, ali se pritoževali, da nimajo mesa, kot je omenil Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 8:3. Mojzes jih je v 5. Mojzesovi knjigi 6:10–12 opozoril, da bodo postali ponosni, ko se bodo naselili v deželi. Izraelci so v Masi v 5. Mojzesovi knjigi 6,16 skušali Boga. Z drugimi besedami, Jezus je prestal enake skušnjave, kot so jih imeli Izraelci v Izhodu, vendar jih je Jezus vse premagal. Jezus nam je postal zgled za zmago nad skušnjavo v Pismu Hebrejcem 4,14–16; 5,8.

Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1192, Believer’s Bible Commentary, str. 1380–1381, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 213, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 863–864, 865.

V: Kako v Lk 4,1–16 obstajajo »bližnjice« do izpolnitve Božje volje?

O: Jezus je vedel, da bo njihov Mesija, in Satan mu je priročno ponudil tri bližnjice za izpolnitev Božje volje v njegovem življenju. Če bi Jezus uporabil svojo moč, da bi kamen spremenil v kruh za vse, bi ljudje sledili nekomu, ki bi na čudežen način zadovoljil njihove telesne potrebe. Če bi Jezus imel vso moč nad narodi, bi ljudje sledili nekomu, ki bi z močjo osvajal. Če bi Jezus čudežno preživel padec s templja, bi ga ljudje verjetno sprejeli, in Jezus najbrž ne bi imel potrebe, da gre na križ.

Morda imamo plemenit cilj, da nekaj storimo za Boga ali da ljudi pripeljemo h Kristusu. Če le dovolj pozorno iščemo, bo Satan poskrbel, da bomo vedno našli »bližnjico« do uresničitve našega dobrega cilja, pri čemer bomo uporabili sredstva, ki Bogu niso všeč. Podkupovanje, prisila, ustrahovanje in spektakli so vsi načini, ki jih ne smemo uporabljati. Na primer, če bi nekdo prostovoljno ponujal hrano, dobrodelnost, zdravstveno oskrbo ali druge stvari drugim, vendar le tistim, ki pripadajo njegovi veri ali če se spreobračajo, bi to bilo podkupovanje. Slišal sem za ljudi, ki jim je bil obljubljen denar, če se spreobračajo v islam. Vendar to ni »bližnjica«, ki bi jo morali uporabljati kristjani. Ko so Pizarro in njegovi španski konkvistadorji izdajalsko ujeli inkovskega kralja Atahualpo ter od njegovih podanikov izsilili odkupnino v višini 24 ton zlata in srebra, so mu povedali, da lahko umre bodisi boleče, tako da ga sežgejo, bodisi hitro, z zadušitvijo, če se strinja, da se krsti kot [rimskokatoliški] kristjan. To je bilo zlobno.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 213–214.

V: Kaj bi bilo v Lk 4,3–4 narobe s spreminjanjem kamnov v kruh?

O: Običajno nič, a to zamuja bistvo. Štirideset dni je dolgo obdobje brez hrane; človeško telo tega naravno ne zmore, čeprav je Mojzes to storil v 5. Mojzesovi knjigi 9,9. Nekateri sivi apnenčasti kamni so morda rahlo spominjali na hlebec kruha. Jezus bi lahko skrajšal svoje postenje tako, da bi izkoristil svoj položaj in avtoriteto kot Božji Sin ter spremenil kamne v kruh. Seveda bi Jezus lahko tudi preprosto odšel v najbližje mesto in kupil kruh, kot je to verjetno pogosto počel ob drugih priložnostih. Toda Jezus se je zanašal na Svetega Duha, da ga bo nadnaravno ohranjal pri življenju, namesto da bi zaupal lastnim močem.

Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 810, Believer’s Bible Commentary, str. 1380, The Expositor’s Greek Testament, zvezek 1, str. 487, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 862, 863.

V: Kaj je v Lk 4,9 pomembnega v zvezi z vrhom templja?

O: Po Stracku in Billerbecku (Komentar k Novemu testamentu iz Talmuda in Midraša, 1:151) je obstajala rabinska tradicija, da se bo Mesija pojavil na vrhu templja. Za več informacij glej »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 864–865.

V: Kaj v Lk 4,13–14 piše o skušnjavi in grehu?

O: Skušnjava ni greh. Jezus je bil hudo skušan, vendar nikoli ni grešil. Ko nas skuša, da bi storili kaj napačnega, a se približamo Bogu in ne grešimo, je Bogu všeč, da nismo grešili, ne pa, da smo bili skušani. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1381.

V: Zakaj je Jezus v Lk 4,19 citiral le del Iz 61,2, ne pa tudi zadnjega dela: »In dan maščevanja našega Boga«?

O: Jezus je prikazal, da bere iz Izaijevega zvitka, in to je tudi točno to, kar je storil. V odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Hebrejska Biblija takrat ni imela knjig razdeljenih na verze, kot jih imamo mi.

2. Jezus je pravilno citiral Izaija, vendar ni citiral celotnega verza.

3. Danes pogosto navajamo verze nepopolno. Po naši konvenciji uporabljamo tri pike, vendar takrat te konvencije še niso poznali.

4. Jezus je rekel, da se je tisto, kar je prebral, izpolnilo pred njihovimi ušesi. Če bi Jezus citiral zadnji del, to ne bi več veljalo.

5. Ta del Izaija je podoben mnogim drugim Izaijevim preroštvom; imajo dvojno izpolnitev. Drugi primer dvojne izpolnitve je Izaija 7:14–17.

Jezus je ob svojem prvem prihodu izpolnil le prvi del verza. Zadnji del bo izpolnil ob svojem drugem prihodu. Za več informacij glej When Critics Ask, str. 387, The Believer’s Bible Commentary, str. 1382, in The Expositor’s Greek Testament, zvezek 1, str. 489–490.

V: Ali je v Lk 4,25 in Jak 5,17 v Elijevem času tri leta in pol ni deževalo ali le tri leta, kot naj bi domnevno nakazoval 1 Kr 18,1?

O: 1. Kraljeva 18,1 ne navaja, ali gre za tretje leto suše, tretje leto lakote ali tretje leto, ko je Elija bival pri vdovi v Zarefatu ( ). Poleg tega bi izraz »v tretjem letu« lahko pomenil po tretji obletnici.

Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 530.

V: Ali je v Lk 4,28–32 to, da gre vse dobro, znak, da počneš tisto, kar Bog želi od tebe?

O: Jezus je v Lk 4,28–32 izrekel prave besede, a stvari sploh niso potekale dobro; hoteli so ga ubiti. Včasih bodo tvoje besede povzročile spor, in to je lahko ravno tisto, kar Bog želi. Po drugi strani pa Lk 6,26 pravi: »Gorje vam, kadar vas vsi hvalijo! Tako so namreč ravnali njihovi očetje z lažnimi preroki.«

Jezusu je do določene točke šlo vse dobro. Nato pa je Jezus razkril njihovo notranje prepričanje o nadrejenosti njihovega naroda in njihovo brezbrižnost do vseh drugih.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 868.

V: Zakaj je Jezus v Lk 4,34–35, 41 okaral demona, ki je govoril resnico?

O: Demon ni poskušal poveličevati Jezusa, ampak je morda poskušal Jezusa prikazati v slabi luči. Jezus ni bil zainteresiran za to, da bi uporabil demonovo pričevanje, se pogajal z njim ali se sploh pogovarjal z njim; tudi mi ne bi smeli imeti nobenega interesa za to.

Jezus ni bil zainteresiran za neprimerno, prezgodnje razglasovanje tega, kdo je Jezus. Druga situacija, v kateri je bil demon, ki je govoril resnico, okaran, je opisana v Apostolskih delih 16,16–18. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 872.

V: Kaj je zanimivega v Lk 4,38–39 v zvezi z ozdravitvijo Petrove tašče od vročine?

O: Ko se nekdo opomore od vročine, je običajno zelo šibak, je le malo in šele postopoma ponovno pridobi moč. Toda Petrova tašča je takoj ponovno pridobila moč in jim je lahko postregla. Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1383, »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 215, in »The Expositor’s Greek Testament«, zvezek 1, str. 492.

V: Zakaj so v Lk 4,40 ljudje prinašali bolnike k Jezusu, ko je sonce zahajalo?

O: To je bil večer po soboti; čakali so, da se sobota konča.

V: Zakaj v Lk 4,42–43 Jezus ni ostal dlje z ljudmi, ki so ga želeli še naprej poslušati?

O: Jezus je imel sporočilo, ki ga je moral širiti, in moral je iti tudi v druga mesta. Jezusovi učenci, med katerimi niso bili le dvanajst, ampak tudi sedemdeset in drugi, so se lahko vrnili kasneje.

V našem služenju je včasih težko vedeti, kdaj je treba iti naprej k drugi priložnosti. Jezus je imel jasen občutek za pomembnost, vendar ne obupne nujnosti. Nasprotno, Jezus je imel občutek za pravi trenutek in je v različnih »letnih časih« počel različne stvari.

V: Kaj je bilo v Lk 5,1 tako posebnega na Petrovi ladji?

O: Nič posebnega. Mnogi so imeli čolne in Petrov ni bil nič posebnega. Vendar je bil zelo koristen za Jezusa, da se je lahko umaknil od množice in jim pridigal. Njegov glas se je dobro razlegal čez vodo. Nekaj nepomembnega, kot je navaden čoln, lahko postane zelo posebno, ko ga izročimo Bogu, da ga uporabi po svoji volji.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1383–1384.

V: Kaj je v Lk 5,1–11 razlika med ribolovom in lovljenjem ljudi?

O: Analogija, metafora ali prilika je v Svetem pismu namenjena poučevanju neke točke, vendar je ne moremo razlagati do skrajnosti, da bi poučevala točke, za katere ni bila namenjena. V tej metafori naj bi lovili ljudi tako, kot so lovili ribe. Vendar ribiči ulovijo žive ribe, da jih ubijejo, medtem ko so bili učenci poklicani, da ulovijo mrtve ljudi, da jih oživijo. Seveda si pri ribolovu rib morda želiš največjo ribo. Pri lovljenju ljudi pa ni nobene prednosti za bogate, revne, ženske, moške, slepe, hromega, mlade, stare itd. Pri ribolovu se lahko zapleteš v veje in druge ovire, a kljub temu nadaljuješ z ribolovom.

Kako pogosto lovite ribe?

V: V Lk 5,3–4 je Jezus prosil Simona, naj gre ribariti v največji vročini dneva. Kako se odzoveš, ko ti nekdo da nasvet, ti pa misliš, da o tej temi ve manj kot ti?

O: Peter je bil ponižen in pripravljen sprejemati nauke, saj je upošteval, da Jezus morda ve nekaj, česar sam ne ve. Ko ti Bog pove nekaj, kar se ti morda ne zdi najboljši način, se lahko vprašaš: »Ali imaš vero v plitvi vodi ali vero v globoki vodi?«

Po drugi strani, če oseba misli, da ve več, v resnici pa ve manj, lahko cenite njeno iskreno prizadevanje za pomoč, čeprav njen nasvet morda ni koristen. Nekateri ljudje pa vedo manj in bi morali vedeti, da vedo manj, a radi le govorijo. Včasih morate biti potrpežljivi z neumnimi ljudmi.

V: Zakaj je Jezus v Lk 5,8 za apostola izbral Petra, grešnega človeka?

O: Vsi ljudje so grešni. Ko je bil Peter z Jezusom, se je zavedel, kako grešen je sam. Podobna občutja je imel Izaija v Izaiju 6,5.

V: Kakšna je v Lk 5,8 razlika med ribolovom in lovom na ljudi?

O: Pri lovu žival nima izbire in je preprosto ubita. Pri ribolovu se riba sama odloči, da bo ugriznila. Poleg tega grška beseda za ribolov tukaj pomeni »uloviti jih žive«. Ljudi moramo prepričati, naj pridejo h Kristusu, ne pa jih siliti. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1384.

V: Kaj nam v Lk 5,12 pove o brezupnih situacijah?

O: Ko je nekdo imel gobavost, je šlo za kronično bolezen. V resnici ni zapisano, da je imel ta človek gobavost; piše namreč, da je bil »poln gobavosti«. Z drugimi besedami, bil je v napredni fazi bolezni in stanje je izgledalo precej brezupno.

Drugič, nekateri bi Jezusa šteli za obredno nečistega že samo zato, ker se je dotaknil gobavca. To je bilo dobro pravilo, da se prepreči širjenje bolezni. Vendar je bilo nedvomno presenetljivo za vse, da je Jezus kljub temu iztegnil roko in se dotaknil gobavca. Seveda je bilo še bolj osupljivo, da ga je gobavost zapustila.

Za Jezusa smo bili vsi duhovno gobavci. A Jezus je prišel k nam, nas dotaknil, gobavce, kakršni smo bili, in nam rekel: »Bodite čisti!«

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1384.

V: Ali menite, da je Jezus v Lk 5,16 potreboval več ali manj časa z Očetom kot mi?

O: Lahko bi pomislili, da je Jezus potreboval več časa, da se je pripravil na pot na križ. Po drugi strani pa je bil Jezus vedno v dobrem odnosu z Očetom in v svojih molitvah ni imel potrebe, da bi priznal kakršne koli grehe.

Kljub temu pa je tudi Jezus potreboval čas samote, da se je pogovarjal s svojim Očetom. Koliko bolj pa mi potrebujemo pogovor z Bogom! Modro je, da preživimo čas z našim Očetom, preden sprejmemo pomembno odločitev, tako kot je to storil Jezus, preden je izbral svojih dvanajst apostolov.

V: Ali je imel paralitik v Lk 5,20 vero?

O: Razen obuditve Lazarja od mrtvih je to edini čudež, ki ga je Jezus storil, pri katerem oseba, ki je bila ozdravljena, pred tem ni pokazala nobene vere. Njegovi štirje prijatelji so imeli vero, da so ga prinesli in spustili skozi streho. Morda je imel paralitik vero, vendar to ni zabeleženo. Ne glede na to je paralitik pokazal poslušno vero, ko je storil, kar mu je Jezus naročil v Lk 5,25. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 880.

V: Zakaj so farizeji v Lk 5,20–21 odpuščanje grehov šteli za bogokletstvo?

O: Včasih lahko popolnoma pravilna logika in pravilne predpostavke v kombinaciji z eno napačno predpostavko vodijo do napačnega sklepa.

Tako kot je oškodovana oseba edina, ki lahko odpusti krivico, ki ji je bila storjena, so pravilno spoznali, da je odpuščanje grehov nekaj, kar lahko stori le Bog. Če bi navaden človek predrzno trdil, da odpušča grehe, bi to bilo bogokletstvo in poskus, da bi prevzel mesto, ki po pravici pripada Bogu. Morda sploh niso pomislili, da bi Jezus lahko bil nekaj več kot le navaden človek.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 881.

V: Zakaj bi Jezus v Lk 5,27–39 izbral nekoga, ki je pobiral davke?

O: Če malo pomislite, se to zdi noro. Davkarji so bili med Judi prezirani, ker niso le pobirali davkov, ki jih ljudje niso hoteli plačati, ampak so pobirali davke za rimsko okupacijsko oblast. Večina Judov jih je štela za nečiste in izobčence, ki se jim je treba izogibati. Jezusovi učenci so bili izbrani, da bi ljudem oznanjali evangelij, zato je bilo nezaslišano, da bi Jezus izbral davkarja kot enega izmed izbranih, da bi dosegel prav tiste ljudi, ki jih je ta obdavčeval. Pravzaprav so Jezusa obtožili, da je nečist, samo zato, ker je jedel z Levijem in njegovimi prijatelji. Toda Božje poti niso naše poti. Levi ni bil »glavni davčni izterjevalec«, kot je bil Zakaj, ampak le navaden davčni izterjevalec. Opustil je svoj poklic in kot nekdanji davčni izterjevalec sledil Jezusu. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 217–218, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 812.

V: Zakaj so bili farizeji v Lk 5,34–35 sovražni do Jezusa?

O: Čim bolj je Jezus uveljavljal svojo avtoriteto, tem bolj so postajali farizeji sovražni. Med farizeji ni niti najmanjšega namiga, da bi bili »tako veseli, ker sta bila ozdravljena gobavec in paralitik«. Jezus je izzival njihovo teologijo, njihove družbene konvencije, njihovo postenje, njihov sobotni dan; skratka, Jezus je bil zanje izziv. Če bi ozdravljeni gobavec šel k duhovnikom, bi to bilo opomin tudi zanje. Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1196–1197, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 217.

V: Kateri so v Lk 5,34–35 še drugi primeri »nezdružljivih« stvari, kot je na primer učenje farizejev, ki ga ljudje poskušajo združiti s Kristusovim učenjem?

O: Tukaj je nekaj primerov. V Nigeriji obstajata dve ločeni religiji, imenovani »Chrislam«, ki poskušata združiti krščanstvo in islam. (Med seboj se nista združili). Bahajci učijo, da so njihov Bahá'u'lláh, Mohamed, Jezus, Mojzes, Buda in (včasih) Krišna vsi izvirali iz istega Boga. Vendar obstajata dve skupini bahajcev, v eni skupini pa so bili umori voditeljev, verjetno s strani druge skupine. Nekateri poskušajo združiti okultizem, horoskop ali vedeževanje s krščanskim ali katoliškim učenjem. Nekateri so poskušali združiti hinduizem in krščanstvo.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 218, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 812–813.

V: Kaj pomenijo metafore o oblačilih in vinskih mehih v Lk 5,36–38?

O: Nov kos blaga ne bi »pasal«, če bi ga prišili kot krpo na staro oblačilo. To je zato, ker bi se novo blago po namočenju skrčilo, staro pa ne. Podobno tudi farizeji sploh ne bi mogli razumeti, da je Jezus Mesija, dokler ne bi sprejeli, da bo prihod Mesija nekaj novega. Nam se morda zdi samoumevno, da bo prihod Mesija nekaj povsem novega , toda za tiste, ki v svojem razmišljanju niso imeli prostora za Mesija, to ni bilo tako. Kakor je Jezus rekel v Jn 8,37, farizeji v svojih srcih niso imeli prostora za Njegovo besedo.

Metafora o vinskih mehih je zelo podobna, le da gre še dlje. Staro ne more vsebovati novega, in človek, ki bo vztrajal le pri starem, bo bodisi počil bodisi ne bo mogel vsebovati novega.

V: Ali je bilo »novo vino« v Lk 5,37–39 alkoholno?

O: Hebrejska beseda za vino je yayin. V Joelu 1,5 se uporablja za pijance.

Grška beseda za vino je oinos. O’Brien v knjigi Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties (Današnji priročnik za reševanje težav v Svetem pismu), str. 366–369, pravi naslednje: Noe ni pil preveč grozdnega soka (1 Mz 9,21), Pavel ni svaril pred prekomernim uživanjem grozdnega soka (Ef 5,18), grozdni sok pa ni »posmehljivec« (Pregovori 20,1). O’Brien tudi poudarja, da fermentacija grozdnega soka pri običajni temperaturi traja manj kot dva dni.

Po drugi strani pa je vino v biblijskih časih vsebovalo 10–11 % alkohola, kar je manj kot današnje vino ali močnejše pijače. Poleg tega so vino redčili z vodo.

V: Kako se v Lk 5,39 trditev, da je staro vino okusnejše, navezuje na prejšnjo priliko o vinskih mehih?

O: To ne pomeni, da je »staro« vedno boljše od »novega«. Prej gre za to, da so mnogi tukaj tako zelo dajali prednost »staremu« nauku Stare zaveze, prepletenemu z njihovo tradicijo, da so zavrnili »novi« Jezusov nauk. Ne bi smeli pričakovati, da bo Jezusov nauk všeč vsem Judom. Tako kot nekaterim bolj ustreza okus starejšega vina, tudi slediti Jezusovim besedam ne bi ustrezalo njihovemu okusu.

Za več informacij glej knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 457–458, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 885–886.

V: Kaj so farizeji v Lk 6,1 menili, da je narobe pri trganju klasov?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 23,25 je zapisano, da je v redu, če poješ majhno količino žita s tujega polja, torej to ni bil razlog. Farizeji so to namreč obravnavali kot žetev, žetev pa je bilo delo, ki je bilo na soboto prepovedano. Žetev večjih količin žita je delo, toda bilo je absurdno, da bi pobiranje nekaj zrn obravnavali kot delo. Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 970.

V: Kaj je v Lk 6,1.4 pokazal Jezus, ko je učencem dal jesti žito?

O: Ko so farizeji ustvarili človeške tradicije in jih prikazovali kot Božji zakon, Jezus ni okleval, da bi jih prekršil in s tem pokazal, da to ni Božji zakon. Po drugi strani pa je Jezus spoštoval človeške zakone, ki se niso izdajali za Božji zakon, kot je na primer plačevanje davkov Cezarju.

V: Kakšna je v Lk 6,2 razlika med upoštevanjem pravil in sledenjem Bogu?

O: Pogosto se dejanja obeh vidijo enaka, saj Bog želi, da spoštujemo Njegove zakone in poslušamo vlado. Seveda, kot pravi Peter v Apostolskih delih 4,19, obstaja razlika med sledenjem Bogu in sledenjem celo verskim zakonom, kadar so ti v nasprotju s tem, kar je zapovedal Bog. To je preprost primer.

A ali se kdaj zgodi, da sledenje Bogu vključuje neupoštevanje dobrega in pravičnega zakona? To je redko, vendar se lahko zgodi, če je v igri višje načelo.

Naj najprej ponazorim s preprostim, osnovnim primerom. Nekoč sem izstopil iz avtomobila, ki je stal na soseski ulici v napačni smeri. Ali je bilo to narobe? No, mimo je prišel policist, se mi zahvalil in odšel. Naj vam zdaj pojasnim okoliščine. Druga voznica je obtičala na cesti, ker ji je izpraznila akumulator, jaz pa sem ji pomagal zagnati avto. (Čeprav policist tega ni vedel, je bila ta druga voznica pravzaprav moja žena.)

Ko je David v 1. Samuelovi knjigi 21,1–6 zaradi nujnosti prekršil zakon, ni bilo nobenega Božjega grajanja ali popravka. David in njegovi možje so izpolnjevali Božjo voljo, a so se nahajali v obupnem položaju brez hrane. Včasih se lahko znajdemo v obupnem položaju, tudi ko izpolnjujemo Božjo voljo. Preživetje je bilo pomembnejše od uživanja obrednega kruha, ki so ga smeli jesti le duhovniki in njihove družine. V Luku 6,9 Jezus opominja, da je v redu delati dobro; če je komu v soboto žival padla v jarek, je v redu delati, da jo rešiš in izvlečeš ven.

Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1197.

V: O kakšnem dobrem in zlu je Jezus govoril v Lk 6,9?

O: Beseda »zlo« se uporablja podobno kot angleška beseda za »slabo«; lahko pomeni moralno napačne stvari ali pa škodljive stvari. Jezus je uporabil metaforo o škodljivih stvareh, da bi poudaril tako koristne kot moralno dobre stvari. Ne bi dopustili, da bi vaša žival na soboto umrla zaradi zanemarjanja. Podobno je v redu, da čudežno ozdravite osebo katerikoli dan v tednu, ko želite. Zanimivo pa je, da jim je Jezus zastavil to vprašanje, takoj zatem pa so v 11. verzu na soboto razpravljali o zlu, ki bi ga lahko storili Jezusu.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1387.

V: Zakaj so bili farizeji v Lk 6,11 tako jezni?

O: Zdelo se je, da jim je za tega človeka popolnoma vseeno, vendar pa tudi ne bi nasprotovali njegovemu ozdravljenju. Farizeji so bili zelo jezni, ker je bila roka tega človeka že tako dolgo usahnila, da bi čakanje še en dan, po soboti, da bi ga ozdravili, ničesar ne spremenilo. Jezus bi lahko človeka ozdravil dan pred soboto. Edini razlog za izbiro sobote, poleg tega, da je bila zbrana množica, bi bil, da bi farizejem vrgel v obraz, da se ne bo podredil njihovi razlagi sobote. Tako so bili po eni strani zelo jezni, po drugi strani pa so glede na Jezusova dejanja pravzaprav pričakovali, da bo storil nekaj takega. Torej so v nekem smislu čakali, da se bodo lahko razjezili.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 887, in Believer’s Bible Commentary, str. 1387.

V: Ali je v Lk 6,17–49 ta »pridiga na ravnini« ista kot pridiga na gori v Mt 5–7?

O: Verjetno ne gre za isto pridigo. Čeprav niti Matej niti Luka nista trdila, da sta zapisala vse, kar je bilo povedano v posamezni pridigi, je v obeh dovolj različnih vsebin, da gre za različne pridige. Vendar pa je v obeh tudi veliko zelo podobnih vsebin. Od Jezusa bi se pričakovalo, da podobno sporočilo večkrat pridiguje različnim množicam.

Za več informacij glejte The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 890, New International Bible Commentary, str. 1197, The Tony Evans Bible Commentary, str. 970–971, in Believer’s Bible Commentary, str. 1388.

V: Zakaj je Jezus v Lk 6,19 ozdravil vse?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Glavni namen ni bil zagotoviti zdravstveno oskrbo Izraelcem. Namesto tega je bil namen teh ozdravitev, da bi svetu pokazali, da je Jezus Mesija.

2. Nikoli ni bilo primera, da bi Jezus šel k skupini ljudi in jih vse ozdravil, ne glede na to, ali so to želeli ali ne. V tem primeru so bili ozdravljeni vsi, ki so prišli k Jezusu; Jezus ni zavrnil nikogar. Podobno je tudi pri odrešitvi: vsi, ki pridejo k Jezusu, so odrešeni; On nikogar ne zavrne. Vendar pa niso vsi odrešeni, ker se vsi ne odločijo, da bi prišli k Bogu z znanjem, ki ga imajo.

V: Ali Jezusovo imenovanje revnih za blagoslovljene v Lk 6,20 spodbuja revni proletariat, naj se zadovolji s tem, kar ima, saj bi se morali, kot uči komunizem, uprti proti bogatim v družbi?

O: Res je, da nas Jezus uči, naj bomo zadovoljni in veseli v Kristusu. Res je tudi, da je komunizem veliko prispeval k temu, da se ljudi uči nezadovoljstva, nesreče in povzročanja trpljenja drugim. Komunizem, kot se izvaja v nekaterih državah, je zgornji družbeni razred preprosto nadomestil z novo elito, člani komunistične stranke.

To je podobno situaciji pred več sto leti na ruski stepi, ko je pleme kozakov vedno kričalo »svoboda«, ko se je pognalo v boj, vključno z neprovociranimi ofenzivnimi napadi, da bi zajeli in zasužnjili druge.

V: Zakaj je bil Jezus v Lk 6,21.25 očitno proti smehu?

O: Jezus ni bil nasploh proti smehu in veselju, saj bo v Izaiju 61,3 žalost zamenjala radost. Jezus je celo povedal številne duhovite prilike. Nasprotno, Jezus je bil proti ljudem, ki so bili lahkomiselni ali zadovoljni s stanjem, čeprav niso bili v pravem odnosu z Bogom, in ki se niso menili za druge. Če to izrazimo v smislu današnjih psiholoških pristopov, je Jezus videl ljudi, ki so mislili: »Jaz sem v redu, ti si v redu«, čeprav v resnici niso bili v redu, drugi pa tudi niso bili v redu in so potrebovali pomoč. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1389.

V: Kaj je v Lk 6,22.26 narobe s tem, da vsi ljudje govorijo dobro o tebi?

O: Ni vedno slabo, če nekdo govori dobro o tebi, saj je Jezus v Jn 1,48 govoril dobro o Natanaelu, in dober ugled je blagoslov v Pridigarju 7,1. Vendar bodi previden, ko vsi ljudje govorijo dobro o tebi. To je močan znak, da ogrožaš svoje krščansko pričevanje.

To ni blagoslov za ljudi, o katerih se govori slabo zaradi njihovih zlobnih dejanj. Je blagoslov za ljudi, o katerih se govori slabo, ker služijo Bogu.

Za drugačen, a dopolnilni odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 389, za več informacij pa Believer’s Bible Commentary, str. 1387.

V: Zakaj bi Jezus v Lk 6,27 rekel: »Vi, ki me poslušate«?

O: To ne pomeni tistih, ki so le bežno slišali Jezusove besede. To pomeni tiste, ki so poslušali, da bi si vzeli k srcu, kar je Jezus zapovedal.

Za več informacij glejte »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 893.

V: Zakaj naj bi v Lk 6,27 ljubili svoje sovražnike?

O: Judje so razlikovali štiri glavne vrste sovražnikov: večino Rimljanov, tatove, morilce in grešnike na splošno. Jezus je rekel, naj jih vse ljubimo. Za to obstajajo štirje razlogi, gledano iz štirih zornih kotov.

Naša poslušnost: Bog nam je preprosto tako rekel.

Naša sreča: Ne moremo biti srečni, če smo polni sovraštva do drugih ljudi. Še bolj resno pa 1. Janezovo pismo 3,10.15; 4,10 zastavlja vprašanje, kako lahko resnično ljubimo Boga, ki ga nismo videli, če ne ljubimo svojih bratov, ki smo jih videli.

Božja ljubezen: Drug drugega moramo ljubiti, ker Bog ljubi svet (Jn 3,16). Bog ljubi celo nevernike, kot piše v Pismu Rimljanom 5,6.

Njihova potreba po naši ljubezni: Drugi potrebujejo našo ljubezen, naše molitve in evangelijsko sporočilo. Naš odziv, ki je v nasprotju z naravo, je Božje pričevanje svetu.

V: Kdaj naj v Lk 6,29 ponudimo še drugo lice in kdaj ne?

O: Ne smemo vračati zla za zlo in se ne smemo maščevati (Pismo Rimljanom 12,17–19).

1. Ne dopustimo, da bi nas drugi zaničevali (1 Timotej 4,12).

2. Braniti moramo revne in zatirane (Jeremija 7,6; 22,16) (Izaija 1,17; 58,6.10; Jeremija 5,28; 22,16; Galatijcem 2,10; Ps 41,1; Pregovori 14,21; 24,11–12; 29,7; 31,9,20; Efežanom 4,28; 1 Timoteju 6,18–19; Jakobu 1,27).

3. Ne smemo dopustiti, da bi drugi slabo govorili o tem, kar mi štejemo za dobro (Rimljanom 14:16).

4. Zlasti moramo imeti pripravljen odgovor za svojo vero (1. Petrov 3:15).

V: V Lk 6,30, kdaj naj dopustimo, da ljudje vzamejo tisto, kar nam pripada?

O: Če bi ti nekdo vzel plašč, verjetno zunanji plašč, bi šlo najverjetneje za ulični rop. Če bi šlo za krajo, bi ti morda vzeli še več.

Obstajajo nekatera splošna načela, ki jih je treba upoštevati.

1. Duše drugih ljudi so vredne več kot vse naše imetje.

2. Nepravilna zaplemba premoženja s strani ljudi ali vlade je zlo, toda naše trpljenje je pričevanje svetu in poveličuje Boga.

3. Ljudem ne smemo vedno dati vsega. Na primer, v 2. Tesaloničanom 3:10 piše, da ne smemo dati hrane tistemu, ki noče delati. Ne smemo nuditi gostoljubja ljudem, ki poučujejo lažne nauke, ki uničujejo duše (2. Janezovo pismo 10–11).

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 893.

V: Kako in zakaj naj v Lk 6,35 ljubimo svoje sovražnike, ne da bi pričakovali kaj v zameno?

O: O odgovoru na to vprašanje bi lahko napisali celo knjigo. Vidimo vsaj pet razlogov, zakaj nam je Bog dal to zapoved, da jo moramo izpolnjevati.

Ljubezen do drugih: Božjo zapoved, naj ljubimo druge, moramo jemati zelo resno, kot kažejo 1. Janezovo pismo 3,10.18; 4,19–21.

Pričevanje svetu: Ljubezen do sovražnikov ni naravna reakcija ljudi. Poslušnost Bogu na tem področju je pričevanje svetu, da je v nas ljubezen, ki ni naravna, ampak nadnaravna.

Nekateri so bodoči verniki: Tudi nekateri, ki so zdaj sovražniki evangelija, kot je bil Savel iz Tarza, bodo nekega dne postali kristjani in odšli v nebesa.

Slava Bogu: Odražamo Božji značaj, in Bog še vedno ljubi svoje sovražnike. Poslušnost Bogu in ljubezen do naših sovražnikov sta način, kako slaviti Boga, in ustvarjeni smo za Božjo slavo, kot kaže Izaija 43:7.

V našo lastno korist: Gojenje sovraštva v naših srcih nam škoduje prav toliko kot vsem drugim.

V: Kaj pomeni v Lk 6,39, da slepec vodi slepca?

O: Iz te prilike se lahko naučimo eno glavno sporočilo, vendar ne pozabite upoštevati tudi dveh manj pomembnih točk.

Glavna točka je, da na splošno, če je nekdo slep (bodisi fizično, duhovno ali zaradi nevednosti ali pristranskosti), mu ne moreš ponuditi prednosti, da ga vodi vidna oseba, če si sam dejansko slep. Ne moreš voditi nekoga na kraj, kjer si bil, če sam tam še nikoli nisi bil.

Manj pomembna točka, ki jo Jezus izpostavlja s to priliko, je, da ni redko, da ljudje poskušajo voditi druge, čeprav sami le pretvarjajo, da imajo za to potrebne sposobnosti.

Druga manj pomembna točka je, da če slepa oseba dejansko poskuša voditi drugo slepo osebo, imata morda srečo in se lahko vsaj za kratek čas vse dobro izteče, še posebej če je vodnik že prej hodil po tej poti. Vendar pa je lahko rezultat katastrofalen tako za sledilca kot za vodnika, ko se pojavi nova ali nepredvidena ovira, kot je jama.

Ključna lekcija tukaj je, da bo verski voditelj, ki zavrača Jezusa kot Mesija in Gospoda, tudi druge ljudi pripeljal v jamo uničenja.

Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1391, in »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 971.

V: Ali v Lk 6,40 to pomeni, da mora biti človek popolnoma poučen, preden postane učenec, kot trdi Boston Church of Christ?

O: Ne. Knjiga When Cultists Ask na strani 148 to lepo pojasnjuje: »Popolno učenje ni nekaj, kar lahko dosežeš v triletnem intenzivnem tečaju, … To je cilj vseživljenjskega učenja od Kristusa.« Učenje od Kristusa je stanje in cilj, popolno učenje pa ni pogoj za to, da si učenec. Prijatelj, ki ga poznam, je kot mlad kristjan zelo pridno študiral Sveto pismo in prebral vsako stran. Skozi leta ga je še vedno študiral, a manj pogosto. Nisem prepričan, ali je Sveto pismo kdaj v celoti prebral še drugič.

Včasih kristjani v mnogih skupinah napačno mislijo, da sta učenje in vzgoja v Kristusu le kratkoročna zadeva za mlade kristjane. Vendar pa je, kot čoln v tekoči reki, tako: če ne greš naprej, greš nazaj.

V: Kaj predstavljajo trni v Lk 6,41–42?

O: To se na dva načina navezuje na prejšnjo priliko. Oba primera prikazujeta tako imenovane »strokovnjake«, ki jim ne smemo zaupati, in oba govorita o hinavcih, ki trdijo eno, v resnici pa so nekaj drugega. V tem duhovitem primeru pa so še štiri dodatne točke.

1. Morda res slabo vidimo veliko desko v lastnem očesu. Ali pa desko sicer vidimo, a smo res dobri v tem, da se slepimo, da je ni ali da ni pomembna.

2. Morda smo resnično dobri v opazovanju celo mikroskopskih napak pri drugi osebi. Ali pa preprosto mislimo, da smo dobri v opazovanju napak pri drugi osebi, ne glede na to, ali te napake dejansko obstajajo ali ne.

3. Morda se sploh ne zavedamo, da se osredotočamo na drobne domnevne pomanjkljivosti pri drugih, medtem ko smo slepi (morda namerno) za lastne, veliko večje pomanjkljivosti.

4. Če želimo pomagati drugim na nekem področju, moramo biti dober zgled v lastnem življenju.

Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 971, in »Believer’s Bible Commentary«, str. 1391.

V: Kateri so v Lk 6,41–42 nekateri primeri lažnih strokovnjakov v današnjem času?

O: Na političnem, verskem in znanstvenem področju. Prav tako se resnični strokovnjak na enem področju izraža kot strokovnjak na drugem področju, na katerem ima le malo znanja.

V: Kakšen je pomen drevesa in zaklada v Lk 6,43–45?

O: Drevo si ne izbere vrste sadja, ki ga rodi. Vrsto sadja določa narava drevesa. Čeprav imamo nekaj izbire glede tega, kaj vidijo drugi ljudje, nimamo toliko neposredne izbire glede sadja, ki ga kaže naše življenje, kot si radi mislimo, da imamo. Večino časa se kaže tisto, kar naravno izhaja iz našega srca.

Če nekdo uporablja grdo besednjo in reče: »Oprostite, to mi je kar ušlo«, zakaj je bilo to sploh v tvojem srcu? Ali je res problem v tem, da je bilo tam in da ti je ušlo, ali pa je problem v tem, da je bilo tam sploh?

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1391, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 972.

V: Ker v Lk 6,43 piše, da dobro drevo ne rodi pokvarjenega sadja in obratno, ali bodo v nebesa prišli tudi posvetni, a pošteni ljudje?

O: Vsi popolnoma moralni in pošteni ljudje gredo v nebesa, vendar je to nepomembno, saj noben človek, razen Jezusa Kristusa, ni izpolnil Božjega merila za moralno poštenost.

Podobno tudi otrok, ki sovraži svoje starše in jih noče častiti, ni poslušen otrok, ne glede na to, česa drugega se vzdrži.

V: Kaj pomeni prilika o dveh hišah v Lk 6,46–49?

O: Na priliko lahko gledamo z dveh zornih kotov.

Graditelji: Eden od graditeljev je zgradil hišo, ki naj bi dolgo zdržala, na temeljih, ki ne bi zdržali. Zato skupaj ne bi zdržala dlje kot temelji. Življenje je pogosto takšno. Ko gradite nekaj, kar naj bi bilo trajno, na podlagi, ki se premika kot pesek, ne bodite presenečeni, da se na videz trajne zgradbe lahko tako hitro porušijo.

Hiše: Obe hiši sta na prvi pogled morda izgledali enako trdni. Hiša, zgrajena za večnost, je zgrajena drugače kot hiša, ki ni zgrajena za trajanje. Bog nas je ustvaril za večnost in v skladu s tem bi morali graditi tudi v naših življenjih.

Glavna točka: Če združimo obe perspektivi, je Jezusova glavna točka ta, da je gradnja na poslušnosti Jezusu trajna, vse drugo pa je kot gradnja na pesku. Čeprav je res, da je bil prvi graditelj pametnejši in je zgradil boljšo hišo kot drugi, to ni bistvo Jezusove trditve. Jezus je rekel, da je prvi graditelj poslušal moje besede in jih izpolnjuje. Zato je prvi graditelj zgradil boljšo hišo.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1392.

V: Kaj je bilo v Lk 7,1–9 pomembnega glede stotnika in njegovega služabnika?

O: Evangelij ni bil namenjen le Judom, ampak vsem ljudem, vključno s tem nejudovskim, a bogaboječim stotnikom. Stotnik je bil podoficir, ki je poveljeval približno sto možem. Rimska vojska ni bila v Galileji do leta 44 n. št., zato je stotnik verjetno služil pod Herodom Antipasom. Luka podaja nekoliko več podrobnosti kot Matej, kar odraža Lukaov večji poudarek na evangeliju tudi za pogane. Luka 7,10 namiguje, da bi morali Judje spoštovati bogaboječe pogane, tako kot so to storili ti Judje. Pravzaprav je imel celo več vere kot drugi ljudje v Izraelu. Stotnik je verjetno dvomil, da bo Jezus ugodil prošnji, zato je prosil mestne starešine, naj tudi oni zaprosijo. Starešine so se morda znašli v zelo nerodnem položaju. Čeprav sami niso verjeli v Jezusa, so morali iz spoštovanja do stotnika, ki je daroval ves ta denar, vseeno iti k Jezusu in prositi v njegovem imenu.

Če sta Jezus in judovski starešine spoštovala tega pogana, bi morali drugi Judje slediti njunemu zgledu. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1392, The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 897, The Expositor’s Greek New Testament, zvezek 1, str. 510, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 221–222, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 815.

V: Kaj je bilo v Lk 7,6–9 še posebej hvalevredno v veri stotnika?

O: Pravzaprav sta bili vsaj dve stvari. Prvič, stotnik je spoznal, da ima Jezusova beseda vso potrebno avtoriteto, ne glede na to, ali je Jezus fizično stal pred služabnikom ali ne. Ena stvar, ki jo je stotnik razumel bolje kot večina ljudi, je bil pojem avtoritete. Drugič, kot vojaški poveljnik okupacijske sile v Lk 7,5–7 kaže veliko ponižnosti. Zavedal se je, da so podjarmljeni ljudje imeli pomisleke, da je preveč nečist, da bi sploh vstopili v njegovo hišo, in stotnik se je prostovoljno strinjal, da se podredi tem omejitvam. Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1393, in »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 897.

V: Kaj je v Lk 7,11 pomembnega pri tem, da je Jezus ta čudež storil v majhnem mestecu Nain?

O: Nain je bil le nekaj milj čez hrib od Nazareta. Nain je bil zelo blizu Šunema, kjer je Elizej obudil sina Šunamitke. Vsi vaščani so to vedeli in so vedeli, da je isti Bog, ki je obudil sina Šunamitke, tudi isti Bog, ki je obudil sina te vdove. Za več informacij glej »The Expositor’s Bible Commentary«, 8. zvezek, str. 899.

V: Kako so v starih časih žalovali Judje, kot je opisano v Lk 7,11–17?

O: V takratni judovski kulturi so žalovali 30 dni. Včasih so najeli poklicne žalovalce, ki so poskrbeli, da se je za pokojnika primerno žalovalo. Žalovanje je bilo pomembno in zelo javno dejanje. Ko je Jezus obudil vdovinega sina, so žalovalci seveda ostali brez dela. Zanimivo je, da v Lk 7,11.17 piše, da je Jezus ta čudež storil v Nainu, njegov sloves pa se je razširil po vsej okolici in celo v Judejo.

V: Zakaj se v Lk 7,21–23 zdi, da je Janez Jezusa spodbujal, naj stori več?

O: Janez je morda že slišal o Jezusovi moči, vendar ga je presenetilo, da Jezus te moči še vedno ni uporabil na avtoritativen način, kot bi ljudje pričakovali od Mesija. Morda je Janez spodbujal Jezusa, naj uveljavi svojo avtoriteto, Jezus pa je vedel, da tega ne sme storiti. Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1392.

V: Kako bi v Lk 7,30 farizeji – ali kdorkoli drug – lahko izpolnili Božji namen, saj smo grešni in nepopolni?

O: To ne pomeni, da bi morali biti brez greha in popolni. Gre raje za to, ali so na splošno ugajali Bogu? Na primer, David je v svoji generaciji služil Božjemu namenu (Apostolska dela 13,36).

V: V Lk 7,30: ker je Božja milost neizogibna, kako so farizeji lahko zavrnili Božji namen zase?

O: To lahko pojasni Lk 17,31–33. Lotova žena je bila rešena pred uničenjem Sodome z posredovanjem angelov. Vendar se je odločila, da bo ostala in se ozrla nazaj, ko so ji rekli, naj gre naprej, in tako je vseeno poginila. Podobno je to resno opozorilo, da lahko Bog reši ljudi iz nevarnosti in deluje v njihovih življenjih. Vendar pa lahko kljub temu poginijo zaradi lastne odločitve.

Nekateri kalvinisti uporabljajo izraz »ni izgubljenih primerov«. Ta izraz učinkovito izraža številne ključne elemente njihovega stališča. Ker Sveto pismo uči, da je Bog vsemogočen, vseveden, vladar nad vsem in da se vsak Božji načrt uresniči, je logično sklepati, da pri Bogu ni »izgubljenih primerov«.

Tako kot je »enkrat rešen – vedno rešen« resnica, a ne uravnotežena resnica, je tudi »ni izgubljenih primerov« resnica, a prav tako ni uravnotežena resnica. Tukaj je nekaj primerov iz Svetega pisma, ki bi lahko povzročili težave tistim, ki imajo neuravnoteženo stališče o tem, da ni izgubljenih primerov.

1. Angeli so pomagali rešiti Lotovo ženo pred smrtjo. A kljub temu je takoj zatem umrla.

2. Podobno so bili vsi Izraelci v Izhodu rešeni pred faraonovim srdom, pa tudi pred Božjim srdom prek pashe. Vendar je to za nas primer, da so vseeno umrli pod Božjim srdom v puščavi, kot pravi Pavel v 1. pismu Korinčanom 10,1–10.

3. Farizeji so v Luku 7,30 zavrnili Božji namen za sebe.

4. V priliki o sejalcu je bilo v Mateju 13,19 izgubljeno tisto, kar je bilo posejano v človekovo srce.

5. V Jezusovi priliki o gostiji v Luku 14:23 Bog iskreno vabi goste, ki pa se nočejo udeležiti.

6. Vernike Pavel v 2. pismu Korinčanom 6,1 opozarja, naj Božje milosti ne sprejemamo »zaman«. Pavel ni izrekel opozorila, da bi ga lahko brezskrbno odvrgli z besedami: »To se mi nikoli ne more zgoditi«. Pavel je bil resen glede svojega opozorila in je želel, da ga tudi mi vzamemo resno.

7. Božji duh je bil v življenju kralja Saula tako resnično prisoten, da je Saul postal kot da bi bil povsem druga oseba (1. Samuelova knjiga 10,5–7, 9–11). To je ena najbolj dramatičnih izkušenj ponovnega rojstva, kakršno lahko najdemo v Stari zavezi. Vendar je Gospodov duh odšel od Saula (1. Samuelova knjiga 16,14).

8. V času Noeta, izhoda iz Egipta in številnih drugih primerih je zapisano, da se je Bog »kesal«, da je nekaj storil. To ne pomeni, da je Bog obžaloval, da je nekaj storil, ampak da je bil Bog žalosten. Lahko bi rekli, da nobena od teh stvari v resnici ni bila »izgubljena zadeva«, saj je Bog obrnil razmere in tudi te so delovale kot del Božjega načrta (Efežanom 1,11; Rimljanom 8:28; Pregovori 16:4). Vendar pa trditev, da je Bog »obrnil razmere«, ni skladna s pogledom na mirnega Boga, ki ima vedno vsako bitje v popolni poslušnosti svoji željeni (čeprav skrivni) volji.

9. V imenu vere so se zgodili strašni grehi, ki »niso prišli na misel Bogu«, kot piše v Jeremiju 7:31; 19:5; 32:35. To ne pomeni, da Bog ni bil vseveden. Temveč Bog ni hotel, da bi ti ljudje niti za trenutek pomislili, da je to Božja želja ali del njegove volje.

10. Včasih se zgodijo stvari, ki jih Bog izrecno ni želel, kot je smrt nepravičnikov v Ezechielu 18:23, 32 in resnično gnusne stvari v Ezechielu 8:6.

11. Bog razprostira roke, da bi ljudje prišli k njemu, a nekateri ne pridejo (Rimljanom 10:21; Izaija 65:2; Matej 23:37). Bog vabi ljudi na svojo gostijo, a nekateri od povabljenih zavrnejo (Matej 22:3–8).

12. Nekatere stvari Bogu lomijo srce (Jeremija 4:19–22; 9:1; Luka 19:41–44; Matej 23:37–39). Ne glede na to, ali se strinjate, da gre za »izgubljene primere«, so to vsekakor »primeri, ki lomijo srce«. Prebral sem o vsaj enem skrajnežu, ki je učil, da je Bog z veseljem ustvaril določene ljudi samo zato, da bi jih lahko poslal v pekel in jih večno mučil. Vendar se tako nekalkvinisti kot tudi mnogi kalkvinisti strinjajo, da to ni tisto, kar uči Sveto pismo. Natančneje, 2. Petrov 3:9 in Ezekiel 18:23,32 pravita, da je to napačno.

Uravnotežena resnica: »ni izgubljenih primerov« je del svetopisemske resnice. Vsi bi se morali strinjati, da Bog nima presenečenj in da nihče, za katerega je vsevedni Bog vedel, da bo šel v nebesa, ne bo tam pristal. Vendar pa »ni izgubljenih primerov« postane zmota, ko se razlaga kot »ni primerov, ki bi razbijali srce«; to namreč pripisuje Bogu, da uživa v zlu in grehu, ali pa nas uči, da molitev nima nobenega pomena, razen kot tolažba za spreminjanje srca tistega, ki moli.

Zaključek: Zlo ima vzroke. Ker se vsi strinjajo, da Bog ni niti avtor niti neposredni vzrok zla, obstajajo vzroki, ki ne izvirajo neposredno od Boga. Ti vzroki so na koncu izgubljeni vzroki. Bog nima izgubljenih vzrokov v smislu, da se vse dogaja kot del Njegovega načrta. Vendar pa ima Bog izgubljene vzroke na srce parajoč način, ko vsemogočni Bog, ki je popolnoma zadosten, ponuja roke ljudem, ki ne pridejo k Njemu, in se odloči, da jih pusti v njihovi izbrani izgubljenosti.

V: Zakaj Jezus v Lk 7,31–35 primerja to generacijo z izbirčnimi otroki?

O: Mnogi so zavrnili Janeza zaradi njegovega strogega načina življenja, isti ljudje pa so zavrnili Jezusa, ker ni imel strogega načina življenja. Problem ni bil v načinu življenja Janeza ali Jezusa, ampak so le iskali izgovore, da jim ne bi bilo treba posvečati pozornosti. Za več informacij glej Tony Evans Bible Commentary, str. 973, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 223, in Believer’s Bible Commentary, str. 1394.

V: Zakaj bi Jezus v Lk 7,36 privolil, da bi jedel s farizejem?

O: Zakaj pa ne? Bilo bi čudno, če bi Jezus sprejel in jedel z davčniki in grešniki, ne pa z drugimi, kot so farizeji. Jezus ni zavrnil farizejev, ki so prišli k njemu, ampak so oni zavrnili Jezusa. Zavrnili so ga, ker Jezus ni hotel priznati njihove avtoritete nad seboj. Za več informacij glej »The Expositor’s Greek New Testament«, 1. zvezek, str. 515.

V: V Lk 7,36, v kakšnem obsegu naj hodimo na zabave in druge prireditve, ki jih organizirajo grešni ljudje?

O: Ne smemo hoditi na prireditve, kjer bomo v skušnjavi, da bi storili grešne stvari, ali kjer bi se zdelo, da odobravamo grešne stvari, ki jih počnejo. Torej, na primer, če nekdo prireja zabavo, na kateri naj bi uživali nezakonite droge, ne smete tja iti, četudi sami ne boste uživali drog. Če se skupina ljudi želi odpraviti v striptiz klub ali celo če vam šef reče, da morate iti v striptiz klub, morda zaradi strank, je to trenutek, ko se morate odločiti – in ko svet vidi –, ali imate raje svoje delo kot Boga ali ne. Za več informacij glejte Believer’s Bible Commentary, str. 1395–1396.

V: Ali so v Lk 7,38 jedli ležeč na trebuhu?

O: Res je, kar pojasnjuje, zakaj je ženska stala za Jezusom, da mu je umila noge. Morda so se tega naučili v času, ko so jih vladali Perzijci, Grki in Rimljani, ki so prav tako jedli na ta način. Včasih so imeli gostje na voljo posodo z vodo, da so si sami umili noge, ali pa jim je noge umil služabnik, a očitno Simon tega ni imel . Za več informacij glej The Expositor’s Greek New Testament, 1. zvezek, str. 516, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 223.

V: Zakaj je v Lk 7,39 farizej Simon sklenil, da Jezus ni bil prerok?

O: Če Jezus ni mogel videti očitnega – da se ne bi smel pustiti dotakniti ženski, ki je bila očitno grešnica –, je Simon menil, da lahko izključi, da bi bil Jezus prerok. Simon, pogosto judovsko ime, se je zdel bolj ogorčen nad Jezusom kot nad žensko. Za več informacij glej »Tony Evans Bible Commentary«, str. 973, in »New International Bible Commentary«, str. 1199.

V: Ali Lk 7,47 nakazuje, da si človek sam priskrbi odpuščanje?

O: Ne, ta verz prikazuje odnos, ne nujno vzročno povezavo. Ženska, ki ji je bilo veliko odpuščeno, je veliko ljubila, kar je bil rezultat tega, da ji je bilo veliko odpuščeno. Nič ne nakazuje, da bi njena velika ljubezen povzročila odpuščanje njenega denarnega dolga. Njena ljubezen je bila posledica njenega odpuščanja, ne pa vzrok zanj. Za več informacij glejte »Bible Difficulties & Seeming Contradictions«, str. 22, in »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 897.

V: Ali je bil Simonu v Lk 7,47 odpuščeno malo, ker je bilo manj za odpustiti, ali pa je bilo še veliko, kar mu ni bilo odpuščeno?

O: Simon je verjetno mislil prvo, Jezus pa je vedel drugače. Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

S Simonovega vidika je Simon verjetno mislil, da je precej dober človek in da mu je bilo treba odpustiti le malo.

Z Božjega vidika pa je v vsakem od nas veliko, kar je treba odpustiti.

Jezus je rekel, da se Simon ni vedel hvaležno ne zato, ker ni bilo veliko, kar bi bilo treba odpustiti, ampak zato, ker Simon ni videl veliko, kar bi bilo treba odpustiti.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1395, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 224.

V: Ali so bili v Lk 7,47 grehi ženske odpuščeni zato, ker je veliko ljubila, ali pa smo odrešeni po veri, kot pravita Lk 7,50 in Ef 2,8?

O: Oboje deluje skupaj. Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Po mnenju F. F. Brucea v delu »Hard Sayings of the Bible«, str. 461–463, lahko grška beseda v Lk 7,47, »hoti«, pomeni »zaradi« ali »kot posledica«.

2. Ne glede na to, čeprav nas rešuje Bog in ne mi sami, sta tako naša ljubezen kot tudi naša vera vključeni v to, da prejmemo to odrešitev. Jezus je v Lk 7,50 rekel: »Tvoja vera te je rešila.«

Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 816.

V: Kako je v Lk 7,47–50 vera te ženske rešila njo?

O: Jezus ni rekel, da bi vera, ki je v nasprotju z Božjo voljo, lahko na kakršen koli način prevladala nad Bogom. Njena vera je bila namreč vključena v njeno odrešitev. Dejansko je vera razlog (čeprav ne edini razlog), da je človek odrešen, kot kaže Hebrejcem 4,2.

Katoliška cerkev uči, da imata vera in dela podobno vlogo pri odrešitvi, saj nas obe na nek način naredita bolj vredne odrešitve. Tudi mnogi luteranci in kalvinisti (kot je Loraine Boettner) učijo, da nam vera in dela ne le ne dajejo zaslug, ampak imata enako vlogo pri odrešitvi, saj nobena od njiju nima vloge pri tem, da smo odrešeni, ampak sta obe posledica odrešitve.

Dejstvo je, da vera ni delo in da ima vera drugačno vlogo kot dela, sicer Pavel nikoli ne bi napisal Efežanom 2,8–9. Če bi bili odrešeni skozi dela, bi bila v odrešenju vključena zasluga nekaterih naših del. Čeprav je večja vera posledica odrešenja, to ni v nasprotju s Pavlovim učenjem, da je vera tisto, skozi kar smo odrešeni. Ker Pavel pravi, da smo odrešeni po veri, ne po delih, ne poudarja le, da vera ni delo, ampak tudi, da ni nobene »zasluge« v tem, da z vero spoznamo, kdo je Kristus, in se prepustimo Božjemu usmiljenju.

Luka 7,50 in Hebrejcem 4,2 sta med verzi, ki kažejo, da vera ima vlogo, čeprav nam ne daje zaslug. Bog je v svoji milosti dopustil, da ima naša vera vlogo pri približevanju Kristusu. Poleg tega je Pavel naredil jasno razliko med deli, ki ne odrešujejo, in vero, skozi katero smo odrešeni.

Za kalviniste in luterance, pa tudi za vse kristjane na splošno, je priporočljiva knjiga kalvinista R. C. Sproula. Njegova knjiga »Samo vera« odlično in v skladu s Svetim pismom razmejuje dela in odrešitev po milosti skozi vero. Zdelo bi se neskladno, če bi kalvinist sprejel knjigo R. C. Sproula, če bi menil, da je vera le še eno delo.

V: Kako lahko v Lk 7,50 nekdo »odide v miru«, potem ko ve, da je storil velike grehe?

O: To je mir, ki ga noben psihiatri ne more dati. Je mir, ki izhaja iz zavedanja, da ti je Bog resnično in iskreno odpustil. To ni zanikanje tega, kar si storil, niti zanikanje resnosti tega dejanja, ampak spoznanje, da je Bog večji od tega. Človek bo morda še vedno moral živeti s posledicami svojih dejanj na zemlji, toda Bog lahko celo kazen in posledice spremeni v poznejše blagoslove. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1395.

V: Ali so ženske z zlih duhovi v Lk 8,2 le trpele zaradi psihološke motnje?

O: Če verjamete Svetemu pismu, ne morete verjeti, da so bili demoni le psihološki problem, in sicer zaradi naslednjih razlogov:

Demonji so zunanji: lahko vstopijo v človeka, ga zapustijo in se na primer preselijo v prašiče.

Demonji imajo osebnost: lahko razmišljajo in delujejo neodvisno od človeške volje.

V: Ali se je Jezus v Lk 8,3–4 in Jn 2,1–11 poročil z eno ali več ženskami, ki so spremljale učence, kot verjamejo poligamni mormoni in nekatere druge sekte?

O: Ne. Najprej poglejmo, katere ženske so, kolikor vemo, spremljale Jezusa in učence. Po Lk 8,3–4 so bile ženske, ki so potovale z Jezusom, Marija Magdalena, Joana, žena Chuze, Suzana in druge. Drugi odlomki omenjajo Salomo (Marko 15:40), Marijo, mater Jakoba (Marko 15:40, Luka 24:10), in Marto, Marijino sestro. Kot stranska opomba: Joana, žena Chuze iz Luka 8:3, je prva oseba, ki je omenjena v povezavi s kraljevsko družino. Upoštevajte, da je bila že poročena.

Janez 2:2 pravi, da je bil Jezus povabljen kot gost na poroko. Ženin nikoli ni povabljen na lastno poroko.

Ni nobene podlage za trditev, da bi se Jezus kdaj poročil, imel otroke ali da bi se rodili otroci brez grešne narave. Čeprav noben verz dejansko ne pravi, da Jezus ni bil nikoli poročen, tudi noben verz ne pravi, da Jezus ni odletel na Mars. Argument iz molka ne dokazuje enega bolj kot drugega.

Tukaj so vsi drugi odlomki o ženskah iz časa pred vstajenjem:

Joanna in Salome nista omenjeni nikjer drugje.

Marta (skupaj z Marijo) je omenjena le v treh odlomkih iz časa pred vstajenjem: pri večerji (Lk 10,38–41), pri ozdravitvi njunega brata Lazarja (Jn 11,1–45) in pri drugi večerji z Lazarjem (Jn 12,1–8).

Ker ni nobene druge omembe, bi težko našli močnejši argument, da se je Jezus poročil z Marijo, kot da se je poročil z njeno sestro Marto. Vendar je Jezus spoštoval Mojzesovo postavo, poroka enega moškega z dvema sestrama, medtem ko sta obe še živeli, pa je bila prepovedana v 3. Mojzesovi knjigi 18:18. Mormoni, ki to učijo, se verjetno ne zavedajo, da s tem učijo, da naj bi Jezus tu domnevno prekršil zakone o poroki iz Stare zaveze.

Za več informacij glej knjigo When Cultists Ask, str. 163.

V: Ali bi lahko bil »mysterion« v Lk 8,9–10 podoben grškim misterijskim religijam?

O: Nekateri liberalni učenjaki so tako menili. Vendar je ustrezna hebrejska beseda za »mystery« prisotna tudi v zunajbiblijski hebrejski literaturi, zato ni nobene povezave z bolj oddaljenimi grškimi religijami. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 906.

V: V Lk 8,16–17, kakšen je smisel tega, da ne skrivamo prižgane sveče pod posodo?

O: Namen prižgane sveče je, da sveti; postaviti jo pod košaro ali posteljo bi bilo nesmiselno. Podobno je namen kristjana slaviti Boga, zato je prav tako nenavadno, če skriva svoje pričevanje in ne slavi Boga. Busheli so se uporabljali za shranjevanje žita in blaga, ki se je kupovalo in prodajalo. Postelja je bila kraj udobja, za nekatere pa tudi lenobe. Nekateri kristjani danes skrivajo svoje pričevanje zaradi poslovnih obveznosti ali udobja in razvajanja. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1398.

V: Zakaj naj bi ljudje v Lk 8,18 pazili na to, kar slišijo?

O: Bog ni dolžan nikomur dati neomejenih priložnosti, da sliši evangelij. Ne jemljite priložnosti za iskanje resnice za samoumevno, niti zase niti za koga drugega.

Poleg tega Bog sodi ljudi na podlagi tega, kar so imeli priložnost vedeti, kot kažejo Rimljanom 4:15 in 5:12. 2. Petrov 2:20–22 pravi, da bi bilo za nekatere ljudi bolje, če ne bi poznali poti resnice, kot da so jo poznali in se ji obrnili hrbet.

V: Ali je Jezus v Lk 8,19–21 tukaj častil svojo mater?

O: Jezus je častil svoje starše, vendar je v tem primeru ravnal v nasprotju s tem, kar je vedel, da si je želela njegova mati. Staršem moramo biti poslušni, toda kadar njihove želje nasprotujejo temu, kar vemo, da si Bog želi, moramo najprej poslušati Boga. Za majhnega otroka je težko vedeti, kaj Bog hoče, še posebej če njegovi starši pravijo drugače. Vendar je bil Jezus v tem primeru odrasel.

V: Zakaj v Lk 8,19–21 ni bil prisoten Jezusov oče Jožef?

O: Sveto pismo tega ne navaja. Cerkvena tradicija pa pravi, da je Jožef umrl, preden je Jezus odrasel.

V: Zakaj v Lk 8,22 učenci ne bi smeli imeti strahu?

O: Po eni strani so bili poklicni ribiči, ki so to jezero nedvomno že večkrat prečkali. Po drugi strani pa je bila nevihta tako huda, da so se bali utopitve. Toda Jezus je rekel: »Prečkajmo na drugo stran.« Ko je Jezus rekel, da bodo šli na drugo stran, jih niti vsi demoni v peklu ne bi mogli ustaviti, da ne bi prišli na drugo stran. Mimogrede, to je bil zelo močan poskus, da bi Jezusu preprečili, da bi prišel na drugo stran. Vendar je edino, kar je zapisano, da je Jezus storil na drugi strani, to, da je pred očmi meščanov ozdravil obsedenega. Ne slišimo, da bi kateri od meščanov sledil Jezusu, a kljub temu jim je Jezus še vedno dal priložnost. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 226, The Tony Evans Bible Commentary, str. 976–977, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 911–912.

V: Kako je v Lk 8,23 in Mt 5,23–26 Jezus lahko spal v čolnu med silovito nevihto?

O: Ali je Jezus spal naravno, ker je bil zelo utrujen, ali pa je bil nadnaravno potopljen v globok spanec, da bi preizkusil učence. Najverjetneje je Jezus trdno spal, ker je bil izčrpan od vsega tistega pridiganja.

Obstajajo tri vrste naravnega spanja: globoki spanec, REM-spanec (spanec z hitrim premikanjem oči), ko ljudje sanjajo, in plitki spanec. Ljudje vsako noč preživijo več ciklov teh treh vrst spanja. Morda je bil Jezus v globokem spanju. Ne glede na to je Jezus kot človek spal, ko je prišla nevihta. A Jezus kot Bog je z besedo umiril nevihto. Če danes v našem srcu divja demonska nevihta, prosimo Jezusa, naj spregovori, jo okara in umiri.

V povsem drugačnih okoliščinah je tudi Jona spal v ladji med silovito nevihto.

Za več informacij glejte Believer’s Bible Commentary, str. 1398.

V: Zakaj je Jezus v Lk 8,25 in Mt 8,26 vprašal, kje je njihova vera?

O: To je bil nekakšen preizkus za učence; niso ga opravili. V Lk 8,22 je Jezus učencem povedal, da gredo na drugo stran. Jezus je bil presenečen nad njihovim strahom. Dvomili so, da bo

a) da bo Bog Oče Jezusa obvaroval pred vremenskimi razmerami in/ali

b) da jih je Jezus sam želel obvarovati, in/ali

c) da je Jezus sposoben jih obvarovati.

Včasih izvirajo naši današnji dvomi iz istih razlogov.

V: Zakaj v Lk 8,37 nekateri ljudje danes želijo, da bi Kristus in njegov vpliv odšla, celo potem, ko so videli njegove učinke?

O: Jezus je za mnoge ljudi preveč »neprijeten«. Moti njihov občutek udobja, njihovo dobro počutje in samozadostnost. Zavedajo se, da jih Jezus poziva, naj spremenijo smer, in sicer na način, za katerega menijo, da ga ne želijo ubrati.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1399.

V: Zakaj je Jezus v Lk 8,38 zavrnil prošnjo moža, da bi šel z njim?

O: Verjetno zato, ker je Jezus želel, da moški ostane med tistimi, ki ga poznajo, kot pričevanje zanje.

V: Ali je ženska v Lk 8,43–45 ravnala prav, ko se je dotaknila Jezusove obleke?

O: Pravzaprav ljudje, ki so veljali za nečiste, niso smeli dotikati drugih, ki niso bili nečisti. Vsa svoja sredstva je zaman porabila za zdravnike. V Marku 5,26 je zapisano, da so ji zdravniki stanje le poslabšali, vendar je Luka, ki je bil sam zdravnik, morda želel to podrobnost izpustiti. Glede na okoliščine in brezupnost njene bolezni pa Jezus zanjo ni imel besed graje; le ozdravljenje in pohvalo. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1399–1400, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 227, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 817.

V: Zakaj se Lk 9,1–11 razlikuje od Mt 10,1–15 in Mk 6,8–9?

O: Matej nam podrobno navaja, da jim je Jezus rekel, naj gredo le k Judom, medtem ko Luka tega ne navaja. Niso smeli imeti torbe, hrane, denarja niti dodatne tunike. V tem delu jim Jezus podeli svojo moč (dynamos/dynamin) in oblast (exousian), zato ne potrebujejo drugih stvari.

A naj prinesejo palico (ednina) ali naj ne prinesejo palic (množina)? Čeprav bi Jezus morda preprosto rekel, naj prinesejo eno palico, če jo imajo, vendar ne nobene dodatne, je možna tudi napaka prepisovalca.

Morda so v kopijah Markovega evangelija, ki jih imamo, besedo »ne« nadomestili z »samo«. Čeprav je v vseh kopijah, ki jih imamo, zapisano »ne«, je v grščini razlika med »samo« in »ne« v dodajanju dvočrkovne grške besede ei. Knjiga Hard Sayings of the Bible (Strane besede Svetega pisma), str. 422–424, omenja drugačno vrsto prepisovalne napake, pri kateri je Matej, ki je bil sicer običajno zelo seznanjen z Markom, v tem primeru sledil Luku. Z drugimi besedami, »samo/razen palice« v Marku bi verjetno moralo biti »ne palica«, kot je v Mateju in Luku.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1400, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 918.

V: Ali menite, da so v Lk 9,1–11 vsi dvanajst imeli to moč in oblast, vključno z Judom Iškariotom?

O: Možno je, da Juda ni storil ničesar, ampak je le trdil, da dela čudeže in izganja demone. Vendar je verjetno, še posebej če so odhajali po dva in dva, da bi ga videli in da ne bi mogel pretvarjati se. Z drugimi besedami, tudi Juda je dejansko imel to moč. Ne pozabite, da demoni v tem trenutku še niso vedeli, da se bo Juda spremenil v zlikovca.

V: Zakaj naj bi v Lk 9,3–5 ostali le v eni hiši v mestu?

O: Manjši razlog je, da bi s tem zmanjšali dodatni čas, ki bi ga porabili za prosjanje ljudi, naj jih sprejmejo v svojo hišo, ko bi se selili iz hiše v hišo. Glavni razlog pa bi bil, da ne bi povzročili zamere glede tega, kdo bo gostil učenca. Glavna prednost je preprostost, tako glede morebitnih prizadetih čustev kot tudi glede logistike.

Po navedbah iz dela The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 918, je grški pisatelj Lucian napisal delo »Smrt Peregrina« (Passing of Peregrinus), satiro o kinikskem pridigarju po imenu Peregrinus, ki se je pretvarjal, da je kristjan, in je živel na račun gostoljubnosti kristjanov. Zgodnjekrščansko delo Didache, poglavji 11–12, svari pred potujočimi preroki, ki živijo le na račun drugih. Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1400.

V: Ali obstajajo danes v Lk 9,5 kakšni primeri, ko bi morali metaforično preprosto otresati prah s svojih nog?

O: Da, čeprav upajmo, da bo to redko. Najprej upoštevajte, da Jezus niti pri poganeh na vzhodni strani Galilejskega morja, ki so ga prosili, naj zapusti tisto mesto, ni otresel prahu s svojih nog. Tistim pa, ki so trdili, da sledijo Bogu, a so zavračali Božje apostole in služabnike, je Jezus rekel, naj si otresejo prah z nog. Če neka organizacija ali cerkev trdi, da je krščanska, pa kljub temu zavrača ali izključuje tiste, ki sledijo Bogu, je morda čas, da si otreseš prah z nog. Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 979.

V: Kaj je v Lk 9,7 tetrarh?

O: Grška beseda »tetra« pomeni »štiri«, vladar Galileje pa se je imenoval tetrarh, ker je vladal eni od štirih pokrajin Palestine. Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1401.

V: Ali je v Lk 9,7.9 govora o istem Herodu, ki je vladal ob Jezusovem rojstvu?

O: Ne. Herod, ki je pobil betlehemske dečke, se je imenoval Herod Veliki. Ta Herod, imenovan Herod Antipa, je bil mlajši sin Heroda Velikega in ene od njegovih desetih žena, Malthace. Najverjetneje ni vedel, da je to isti Jezus, ki ga je njegov oče poskušal umoriti, ko je bil še dojenček. Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 979.

V: Zakaj Jezus v Lk 9,7–9, ko je bil tetrarh Herod radoveden glede Jezusa, ni takoj opustil vsega, odšel k vladarju in mu povedal?

O: Odgovor na vprašanje o Jezusovi identiteti je bilo enostavno odkriti; dovolj je bilo, da bi šli k Jezusu in ga poslušali. Zdi se, da težava ni v tem, da bi razkrili informacijo o tem, kdo je Jezus, ampak v tem, da bi ljudi spodbudili, da zastavijo vprašanje in si želijo poiskati odgovor. Jezus ni odhitel k Herodu, tistemu, ki je zaprl in usmrtil Janeza. Če bi Herod resnično želel vedeti, bi lahko prišel in sam poslušal.

V: Zakaj so se v Lk 9,14 ljudje morali usedati v skupinah po petdeset?

O: To so bili ljudje, ki so prišli od daleč, da bi poslušali Jezusa; če bi bili le domačini, bi se vrnili domov. Sveto pismo ne navaja, zakaj so morali sedeti v skupinah po petdeset, vendar bi to olajšalo štetje in razdeljevanje košar. To spominja na čudež v 2. Kraljev 4,42–44, kjer je Elizej nahranil 100 mož iz ene posode. Tih 5.000 je predstavljalo izgubljeni svet, ki je lačeval po Božjem kruhu. Učenci so kristjani z omejenimi sredstvi. Njihova sredstva so se pomnožila, tako da je ostalo celo dvanajst košar (kophinoi), ki so se uporabljale v trgovini. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1401, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 228–229.

V: Kakšna je v Lk 9,20 razlika med »Kristusom« in »Mesijo«?

O: »Kristus« v grščini ustreza »Mesiju« v hebrejščini. To je Pomazani, ki je bil obljubljen v Stari zavezi. Za podrobnejši odgovor glej knjigo 1001 Bible Questions Answered, str. 28–29.

V: Ali je Jezus v Lk 9,20–21 zavrnil, da bi ga poznali kot Božjega Sina, saj je v Lk 9,20–21 ( ) učencem rekel, naj nikomur ne povedo, da je Božji Kristus, in ker je v Lk 4,11 Jezus grajal demone, ker so rekli, da je Kristus, Božji Sin?

O: Na to je malo težko odgovoriti, ker sta oba sklica na Sveto pismo napačna, zato moram domnevati, na katera mesta v Svetem pismu se je vpraševalec skliceval. V Lk 9,20–21 ni zapisano »Božji Sin«, ampak »Božji Kristus«. Koran celo priznava, da je bil Jezus Mesija (Kristus), zato bi se tudi muslimani morali strinjati, da je bil Jezus Božji Kristus. Tudi v Lk 4,11 ni omenjen Božji Sin.

Vpraševalec je morda mislil na Mateja 8,29, kjer so demoni vprašali: »Kaj hočeš od nas, Božji Sin?«, nato pa prosili, naj jih pošlje v prašiče. Jezus ni rekel, naj tega nikomur ne povedo, ampak jim je dovolil, da gredo v prašiče. Vendar demoni le priznavajo, da so vedeli, kdo je Jezus v resnici, morda v upanju, da bo zanje lažje.

V Mateju 16,16–20 je Jezus vprašal učence, kdo je, in Peter je rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Toda tudi tu je Jezus takrat »opozoril svoje učence, naj nikomur ne povedo, da je Kristus [Mesija]«. Ni omenjeno, da bi bili učenci opozorjeni, naj ne pravijo, da je Sin Božji.

V: Zakaj v Lk 9,21 in Mt 16,20 v tem trenutku učenci niso smeli nikomur povedati, da je Jezus Kristus (Mesija)?

O: Kaj bi jim koristilo, če bi uporabljali to ime, ko pa niso vedeli, kaj bo Mesija storil, ali pa so imeli napačne predstave o Mesiju kot vojaškem osvajalcu. Bolje je najprej odpraviti napačne predstave o naslovu, preden se ta naslov prevzame. Kmalu bodo lahko vsem odkrito povedali, da je Jezus Mesija, toda najprej so morali ljudje spoznati, kdo je Jezus, in videti dokaze za njegovo trditev.

V: Kateri sta v Lk 9,24–26 dve pogosti oviri za krščansko predanost, tako takrat kot danes?

O: Pohlep po denarju in strah pred sramoto. Človek lahko zasluži več denarja, če se z vsem srcem in dušo posveti zaslužku, pri čemer ne ostane časa za to, kar Bog želi, da storiš. Človek se lahko umakne od tega, kar Bog želi zate, zaradi strahu pred zavrnitvijo ali izgubo spoštovanja s strani drugih. Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1403, in »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 979.

V: Kako je v Lk 9,27 in Mt 16,28 nekaterim uspelo, da niso okusili smrti, preden so videli Božje kraljestvo?

O: »Okusiti smrt« pomeni doživeti smrt. Nekateri med njimi ne bi umrli, preden bi videli prihod Božjega kraljestva z Jezusovim vstajenjem in binkošti, 50 dni kasneje.

V: Kakšna je v Lk 9,31 razlika med napovedjo, da bi Jezusa lahko ubili, in Jezusovo izjavo, da mora biti ubit?

O: Jezus ne pravi, da bi bilo morda nevarno in da obstaja možnost, da bi ga ubili. Ni bilo tveganja, da bi ga ubili; nasprotno, bilo je popolnoma gotovo, da bo izpolnil svojo usodo in da bo ubit. Kot stranska opomba: grška beseda za odhod/smrt je ista beseda kot za Izhod. Jezus je šel, tako rekoč, v svoj »Izhod«. Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1202, in Believer’s Bible Commentary, str. 1404.

V: Zakaj v Lk 9,36 in Mt 17,9 učenci takrat nikomur niso povedali o spremenitvi?

O: Za to obstajajo vsaj trije razlogi.

1. To bi lahko povzročilo zavist med drugimi učenci.

2. Judje, ki niso verjeli v Jezusa, ne bi verjeli v ta čudež, ki so ga videli le trije učenci.

3. Za vernike bi ta dogodek kmalu zasenčilo vstajenje.

V: Zakaj v Lk 9,37–39 in Mt 17,15–17 demoni pogosto škodujejo ljudem, ki jih obsedejo?

O: Odgovor najdete v razlagi Mateja 17,14–16.

V: Zakaj v Lk 9,45 učencem ni bilo razloženo, kaj Jezus misli s svojimi besedami o izdaji?

O: To je bil verjetno pogovorni izraz, ki pomeni, da niso razumeli. Vendar pa ostaja temeljno vprašanje: zakaj tega niso razumeli? Čeprav bi lahko bil razlog v tem, da jih je Bog ali Satan nadnaravno zadrževal, je prava razlaga verjetno precej preprostejša. Na splošno ljudje pogosto ne razumejo tistega, česar niso pripravljeni sprejeti. Kako bi lahko nekdo, ki je imel ob spremenitvi takšen nadnaravni sijaj, utrpel tako sramotno smrt? Jezusova smrt bi pomenila poraz za stvar, ali vsaj tako so mislili. Očitno Jezus ne bi dopustil, da bi bila njegova stvar poražena. Učenci tega še nikoli prej niso slišali, niso si želeli tega slišati, zato so bili verjetno sami učenci tisti, ki so si prvič preprečili razumevanje tega.

Jezus, ki je to vedel, je to povedal tukaj in kasneje še enkrat, da bi jim dal čas, da se to vtisne v spomin. Upirali so se Jezusovemu trpljenju. Kasneje so spoznali, da ne bo trpel le Jezus, ampak da bodo tudi tisti, ki sledijo Bogu, trpeli zaradi evangelija.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 231, The Expositor’s Greek Testament, 1. zvezek, str. 531, The Tony Evans Bible Commentary, str. 980, in Believer’s Bible Commentary, str. 1405.

V: Zakaj so se v Lk 9,46 učenci prepirali o tem, kdo bo največji?

O: Upoštevajte časovni okvir tega dogodka. V Lk 9,10 so se vrnili in poročali o svojem uspehu, kar jim je očitno stopilo v glavo. V svojem ponosu so Jezusa postavili na prvo mesto, sebe pa na drugo. Filipljanom 2,3 in naprej piše, da moramo druge ceniti bolj kot sebe.

Poleg tega, kot je dejal G. Campbell Morgan: »Naša strast do statistike je egocentrična in izhaja iz mesa, ne pa iz Duha.« 61,5 % ljudi bi se s tem strinjalo. (šala) (iz Believer’s Bible Commentary, str. 1401.) Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1404.

V: Kako je v Lk 9,49 lahko nekdo drug izganjal demone?

O: Ni bilo treba biti eden od dvanajstih apostolov, da bi izganjal demone; to so lahko počeli tudi nekateri drugi Jezusovi privrženci. Bog lahko to moč podeli komurkoli želi.

V: Zakaj so v Lk 9,49 učenci hoteli ustaviti tistega človeka in zakaj je Jezus hotel, da nadaljuje?

O: Niso razumeli, kako je lahko veroval in to storil, če ga niso poznali. Dvanajstero, pa tudi kristjani v kateri koli današnji cerkvi, se ne bi smeli imeti za izključne Božje predstavnike.

Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1203, Believer’s Bible Commentary, str. 1406, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 980.

V: V Lk 9,49, kakšni so danes primeri, ko bi nekdo lahko bil v skušnjavi, da bi želel ustaviti službo, ker je drugačna?

O: Kristjani so žal včasih sektaški; to pomeni, da bolj cenijo organizacijo in postopke kot samo delo. Problem ni bil v ortodoksnosti, ampak v pripadnosti. Če so pastorji, se morda ne počutijo udobno ob nečem, kar je pod Božjim nadzorom, a ni pod njihovim nadzorom. Če to ne izhaja iz njihove organizacije, se lahko obravnava kot grožnja; vendar se morajo zavedati, da je to grožnja le njihovemu nadzoru in organizaciji, ki v resnici nista pomembna. Morda jih bodo obtožili, da kradejo ovce; toda ovce ne pripadajo vodji ali organizaciji, ampak pripadajo Glavnemu pastirju, Jezusu Kristusu. Lahko te čaka razočaranje, če misliš, da ljudje pripadajo tebi ali tvoji organizaciji, ko pa v resnici pripadajo Bogu. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 931.

V: V Lk 9,51 je Jezus že prej odšel v Jeruzalem, kaj je bilo torej tokrat drugače?

O: Jezus je vedel, da mora priti tja do pashe zaradi svojega »srečanja z usodo«. Za razliko od prejšnjih obiskov je Jezus vedel, da se pred svojo smrtjo ne bo vrnil. To skrivnost je nosil sam. Poskušal je to povedati tudi svojim učencem, a oni tega preprosto niso razumeli. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 232.

V: Zakaj v Lk 9,53 Samaritanci niso sprejeli Jezusa tako kot prej?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Čeprav so bili najverjetneje drugi Samaritanci, ostaja vprašanje, zakaj ti Samaritanci niso sprejeli Jezusa.

2. Ti Samaritanci so morda že slišali za Jezusovo trditev, da je [judovski] Mesija, in so to zavrnili.

3. Ker je Jezus potoval v Jeruzalem iz verskih razlogov, Samaritanci pa so verjeli, da je njihovo čaščenje boljše od čaščenja v Jeruzalemu, Jezusova pot ni ustrezala njihovemu paradigmi tega, kar so imeli za dobro. Jeruzalema ne bi šteli za pravo mesto čaščenja, temveč goro Gerizim v Samariji. Jezusova pot v Jeruzalem ne bi potrdila njihovega stališča, ampak ravno nasprotno, zato so se mu zavestno obrnili hrbet.

Tretji razlog je najverjetnejši.

Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1203, The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 933–934, in Believer’s Bible Commentary, str. 1406.

V: Zakaj so v Lk 9,54–55 učenci hoteli, da bi ubili Samarijce?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, lahko to sklepamo iz vedenja drugih. Včasih je človek tako osredotočen na moč, da pozabi na sočutje do ljudi.

Lahko bi si mislili, da bi Jakob in Janez po vsem tem času, ko sta se učila Jezusovih naukov, bolje poznala Jezusovo srce, a temu ni bilo tako. Verniki lahko vedo veliko stvari in so uspešni v službi, a kljub temu imajo strašne slepe pike. Zato ne potrebujemo le resnice iz Svetega pisma, ampak potrebujemo drug drugega, da se medsebojno opominjamo, kadar ne sledimo resnici iz Svetega pisma.

Nekoč sem bil z nekaterimi kristjani iz Bližnjega vzhoda in smo šli med ljudi iz Bližnjega vzhoda, da bi jim govorili o Kristusu. Srečali smo enega moškega iz Jordanije, ki je bil od otroštva vzgojen kot kristjan. Prosili smo ga, naj se nam pridruži pri pričevanju muslimanom, a se je temu upiral. Po tem, kar je videl in slišal o tem, kako muslimani ravnajo s kristjani v njegovi domovini, ni hotel, da bi muslimani prišli k Jezusu in šli v nebesa. Povedali smo mu, da če do drugih ljudi čuti sovraštvo in ne ljubezni, naj zelo pazljivo preveri, ali je dejansko odrešen (1 Jn 3,14–16; 4,8). Na srečo je spremenil svoje mnenje in se odločil, da bo prišel muslimanom pripovedovati o Jezusu.

Morda so učenci mislili na Elija, ki je v 2. Kraljih 1,9–12 poklical ogenj na 102 mož. Vendar je bila situacija povsem drugačna. Jezus ni prišel le, da bi pokazal Božjo ljubezen in uvedel novo dobo, temveč so ga Samaritanci zgolj zavrnili in ga niso poskušali prijeti, kot so 102 mož poskušali ujeti Elija.

V: Zakaj Jezus v Lk 9,54–55 ni hotel, da bi bili Samaritanci ubiti?

O: To ne bi nič pripomoglo k temu, da bi se ljudje obrnili k Jezusu in prišli v nebesa. Jezus ni hotel, da bi bili ljudje takoj obsojeni zato, ker mu niso sledili in so ga zavrnili, in za to bi morali biti zelo hvaležni. V Luku 9,56 je Jezus rekel, da ni prišel, da bi uničil življenja ljudi, ampak da bi jih rešil. To ni bila le Jezusova naloga, ampak tudi njegovo srce. Tudi mi bi morali imeti enako srce. Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 981.

V: Zakaj je Jezus v Lk 9,57–62 zavrnil te tri moške, da bi mu neposredno sledili?

O: Čeprav Sveto pismo tega izrecno ne navaja, se okoliščine tukaj zelo razlikujejo od primera demoniziranega moža iz Gerase. Pri ozdravljenem demoniziranem možu ni bilo niti kančka graje, Jezus pa mu je zaupal novo službo – in to bi lahko bila učinkovita služba –, saj je ostal med ljudmi, ki so ga poznali še iz časa, ko ga je obvladoval zli duh. Pri teh treh moških je Jezus kritiziral njihovo pomanjkanje popolne predanosti in jim ni omenil nobene službe.

Ti trije možje so se strinjali s ciljem, ne pa z zavezanostjo. Ni šlo toliko za to, česa so bili pripravljeni žrtvovati ali ne, ampak za to, da bi Jezusa postavili na prvo mesto. V vseh treh primerih je bil njihov odgovor »Da, ampak«. Gledali so nazaj namesto naprej, kot je Jezus omenil v Luku 9,62. Imeli so željo pomagati, vendar brez občutka nujnosti. Biti učenec pomeni žrtvovanje, ima svojo ceno.

Če pogledamo samo subjekte v stavku, dobimo »Gospod … jaz najprej«. Ali dajemo večjo prednost nalogam, ki jih lahko opravimo le mi, ki smo duhovno živi, ali nalogam, ki jih lahko opravi kdorkoli? Vernike lahko od službe zadržuje prednja ljubezen do materialnega udobja, kariere ali družine in prijateljev.

Za več informacij glejte The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 232–233, New International Bible Commentary, str. 1204, Believer’s Bible Commentary, str. 1407, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 981.

V: Zakaj je Jezus v Lk 9,57–59 govoril o lisicah in pticah nekomu, ki je hotel slediti Jezusu?

O: Jezus je hotel povedati, da on in njegovi učenci niso imeli varnega zavetja niti mnogih udobij, ki jih ljudje jemljejo za samoumevne. Tudi ta človek tega ne bi imel. Ni dvoma, da je ta človek iskreno želel slediti Jezusu. Vprašljiva pa je bila njegova zavezanost, da bo Jezusu sledil na prvem mestu.

V »The Believer’s Bible Commentary« (str. 1406–1407) piše: »Ko beremo, da Sin človekov nima kje položiti glave, smo nagnjeni k temu, da ga pomilujemo. Eden od komentatorjev pripomni: ›On ne potrebuje tvojega sočutja. Raje pomiluj samega sebe, če imaš dom, ki te zadržuje, ko te Kristus želi na visokih mestih sveta.‹«

V: Ali je Kristus v Lk 9,59–60 učil ljudi, naj ne častijo svojih staršev, v nasprotju s tem, kar pravi 2 Mz 20,12?

O: Ne. Starše moramo častiti, vendar imajo nekatere stvari prednost pred družino, ko naši starši umrejo. Pomembneje je častiti starše, dokler so še z nami na zemlji, kot pa jih na zemlji ne častiti in potem častiti prazne lupine njihovih teles, ko jih ni več.

V knjigi Hard Sayings of the Bible (Težke besede Svetega pisma), str. 463–464, je zapisano, da je škotski pridigar iz 19. stoletja, John McNeill, menil, da se ta verz zelo nanaša nanj. Nekoč, ko je bil napovedan za pridiganje na seriji evangelizacijskih srečanj v Angliji, je prejel vest, da je umrl njegov oče in da bo pogreb potekal isti dan kot eno od srečanj. Rekel je: »Ker je ta isti Jezus stal ob meni in se mi je zdelo, da pravi: ›Poglej, jaz sem s teboj. Pojdi in pridigaj evangelij tem ljudem. Kaj bi raje storil: pokopal mrtvega ali obudil mrtvega?‹« In McNeill je odšel pridigat.

Če bi se vaš sin moral odločiti med pridigovanjem evangelija mnogim ljudem in udeležbo na vašem pogrebu, kaj bi vi raje izbrali?

Za več informacij glej Haleyevo delo Alleged Discrepancies of the Bible, str. 287.

V: Zakaj Jezus v Lk 9,59–60 ni dovolil moškemu, da najprej pokoplje svojega očeta?

O: Ko je sin želel najprej pokopati svojega očeta, ni jasno, ali je oče sploh že umrl. Verjetneje je, da je čakal, da bo njegov ostareli oče umrl, preden se pridruži Jezusu. Moral bi biti prisoten na očetovem pogrebu, da bi si zagotovil dediščino. Za več informacij glej »Tony Evans Bible Commentary«, str. 980.

V: Zakaj v Lk 9,61–62 moški ni mogel posloviti od svoje družine?

O: Mož sploh ne bi vprašal Jezusa, če bi mu šlo le za petminutno slovo. Namesto tega je prosil, da bi najprej preživel nekaj dni s svojo družino, verjetno tako, kot si je želela Rebekina družina v 1. Mojzesovi knjigi 24,54–59. Elija je v 1. kraljevski knjigi 19,19–21 Elizeju najprej dovolil, da se poslovil od svoje družine.

To je približno podobno današnjemu razgovoru za službo. Če se vaše prvo vprašanje in mnoga od naslednjih vprašanj nanašajo na dopuste in bolniške dni, se bo razgovorjevalec morda spraševal, kako navdušeni ste nad opravljanjem dela.

Ko je Elija poklical Elizeja, se je Elizej na kratko poslovil od svojih staršev (1. Kraljev 19,19–21), in to je bilo v redu. Torej ni šlo toliko za dejanje kot za odnos. Za nas ne gre le za to, da imamo Jezusa v svojem srcu; gre za to, da je Jezus na prvem mestu v našem srcu.

V judovskih pogrebnih običajih so osebo običajno pokopali še isti dan, ko je umrla. Zato je mogoče, da je bil oče še živ, a je bil na pragu smrti, in da je moški želel preživeti očetove preostale dni z njim. To je stališče iz knjige »Bible Difficulties & Seeming Contradictions«, str. 114–115.

Za več informacij glej knjigi »Hard Sayings of the Bible«, str. 464–465, in »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 819.

V: V Lk 10,1 beremo: »Po tem je Gospod imenoval še sedemdeset drugih in jih po dva in dva poslal pred seboj v vsako mesto in kraj, kamor je nameraval priti sam.« Vprašanje je:

1. Zakaj je Jezus poslal tistih 70, potem ko je že poslal dvanajst apostolov (Lk 9,1)? Ali je bila njihova naloga ali cilj drugačen? Ali ima število 70 simboličen ali alegoričen pomen? Ali so bili med tistimi 70 tudi prvotnih dvanajst apostolov?

2- Zakaj druga evangelija tega dogodka sploh ne omenjata? Ali pa je šlo za alegorično zgodbo, ki se v resnici ni zgodila?

O: Sedemdeset ni bilo ves čas z Jezusom, kot dvanajst, vendar so se učili od Jezusa in so bili poslani, da pridigajo. Ne, dvanajst apostolov ni bilo del sedemdesetih. Domnevam, da bi Jezus lahko izbral drugo število, na primer 69 ali 71. Vendar je Jezus namerno izbral 70, okroglo število, ki je večkratnik števila 7. Število sedem simbolizira popolnost, kar bi bila tudi podobnost s sedemdesetimi starešinami, ki so služili pod Mojzesom v 4. Mojzesovi knjigi 11,16–17.

Nihče ne bi smel vsakega odlomka obravnavati zgolj kot alegoričnega, dokler ni dokazano drugače. Nasprotno, vsak odlomek je dobeseden, razen če kontekst kaže drugače. Seveda so se nekatere stvari dejansko zgodile, a imajo tudi simboličen pomen.

V: Zakaj je Jezus v Lk 10,2 rekel, da je delavcev malo, in naj molimo za več?

O: Seveda je bilo v tistem času le sedemdeset delavcev, vendar to tukaj ni bilo bistvo.

Tudi kasneje bo delavcev malo. Več ljudi postane kristjanov, kot pa jih dejansko deluje za Boga. To ni Božja volja, saj Jezus tukaj pravi, naj molimo za več delavcev.

V: Kako so bili v Lk 10,3 sedemdeset učencev kot jagnjeta med volkovi?

O: Jagnjeta ne poskušajo uničiti ali ubiti drug drugega. Volkovi pa ne le poskušajo ubiti in uničiti, ampak tudi radi jedo jagnjeta. Poleg tega obstajajo ljudje, ki črpajo perverzno zadovoljstvo iz tega, da pravične ljudi odvračajo od pravičnosti.

Lahko bi se vprašali, zakaj se je Jezus odločil, da jih vseeno pošlje, čeprav se je zavedal, da jih pošilja kot jagnjeta med volkove. Ko se je cerkev kasneje širila, so bili glasniki pogosto ubiti, vendar je bilo sporočilo pomembnejše od glasnika, in glasniki so to razumeli.

V: Zakaj je Jezus v Lk 10,4–12 obsodil Korazin, Betsaido in Kafarnaum?

O: Čeprav je bilo zagotovo še veliko bolj nepravičnih mest, so bila ta mesta »tako blizu, a vendar tako daleč«. Bila so tako blizu, da so lahko zlahka slišala Jezusove besede, a so bila gluha za evangelij. Nekateri ljudje so takšni; prejeli so toliko poučevanja in dobrih zgledov o sledenju Kristusu, a so se kljub temu odločili, da mu ne bodo sledili.

Mimogrede, Korazin ni omenjen nikjer drugje v Svetem pismu niti pri Jožefu Flaviju. A njegove ruševine, 1,5 milje severno od Kafarnauma, si lahko ogledamo še danes. Sedaj sicer nismo prepričani, ali je Jezus osebno odšel v Korazin ali ne, a ne glede na to sprejemanje ali zavračanje Jezusovih glasnikov kaže na njihov odnos do Jezusa. Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1204, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 938–939.

V: Ali so v Lk 10,8 v tistem času lahko jedli stvari, ki so bile v Stari zavezi prepovedane?

O: Ne, ta verz tega ne podpira. Odhajali so v judovska mesta in hiše, kjer jim ne bi ponudili svinjine, kamele ali česa drugega, kar bi bilo v nasprotju z Mojzesovo postavo. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 938.

V: Kako bo v Lk 10,12 za Sodomo in Gomoro lažje kot za nekatera mesta v Palestini?

O: Lk 10,12 in 2 Pt 2,21 kažeta, da obstajajo različne stopnje kazni. Čeprav sta Sodoma in Gomora neposredno zavrnili angele, nista slišali tako jasne predstavitve evangelija kot ljudje v galilejskih mestih, ki so poslušali Jezusa. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 233.

V: V Lk 10,13 je zapisano, da bi se Sodoma in Gomora pokesali, če bi Jezus prišel k njim, in ker Bog ne želi, da bi kdor koli propadel (Ez 18,23.32 in 2 Pt 3,9), zakaj jim Bog ni poslal nikogar?

O: Bog je poslal tako ljudi kot angele. Lot je bil tam, in 2. Petrov 2,7 pravi, da je bil Lot vznemirjen zaradi nečistega življenja brezbožnih ljudi. Bog je poslal tudi angele, ki so jih sodomski moški poskušali zlorabiti.

V: V Lk 10,13–14 piše, da bi se Tir in Sidon pokesali, če bi videli čudeže; zakaj torej Jezus v tej regiji ni storil nobenega čudeža?

O: Ni šlo za to, da bi se vsi pokesali, ampak da bi se nekateri celo v Tiru in Sidonu pokesali, ko bi videli Jezusa, medtem ko se mnogi v galilejskih mestih ne bi pokesali. Jezus je dejansko obiskal območje Tira in Sidona v Marku 3,8 in ponovno v Marku 7,24–31. Ljudje so prihajali iz Tira in Sidona, da bi poslušali Jezusa (Lk 6,17).

V: Ali je v Lk 10,15 mogoče, da bi bilo celo mesto poslano v pekel?

O: Ulice, stavbe in drugi predmeti niso poslani v pekel. Ko vsi v celotnem mestu zavrnejo Jezusa, bodo prebivalci tega mesta v celoti v peklu.

V: Kako je v Lk 10,18 takrat Satan padel iz nebes?

O: Medtem ko se je ta vidik Jezusovega delovanja odvijal, je Jezus preroško videl, kako je Satan, obtožnik, padel iz nebes, saj bodo ljudje kmalu sprejeli besedo o odpuščanju svojih grehov in Satan ne bo imel nobene podlage za obtožbe proti njim.

Za več informacij glej knjigo »Težke besede Svetega pisma«, str. 465–466.

V: Kako so Jezusovi učenci v Lk 10,19 lahko tepali kače in škorpijone?

O: Jezus tu ni govoril o tem, da naj bi bili neprevidni ali da naj bi preizkušali Boga. Nasprotno, Bog jih bo zaščitil pred kačami in škorpijoni, tako kot je bil zaščiten Pavel v Apostolska dela 28,3–5.

V: Kakšen je v Lk 10,21 pomen tega, da se te resnice razkrivajo otrokom in ne učenim in modrim?

O: Kot kaže 1 Korinčanom 1,19–30, Bog ni naredil, da bi bili učenjaki in modreci zaradi svojega znanja in modrosti bolj verjetni kandidati za nebesa. Če bi znanje človeka naredilo bolj pobožnega in pravičnega, kaj pa potem nacisti v drugi svetovni vojni? Nemci so bili med najbolj izobraženimi ljudmi na svetu, njihova tehnologija letal, strmoglavnih bombnikov, raket, tankov in premoga pa je bila najboljša na svetu. Kljub temu so storili veliko zlo, ko so ubili več kot šest milijonov Judov.

Evangelij je čudovit v tem, da je tako globok, da ga modri lahko preučujejo vse življenje in se nikoli ne nehajo učiti novega. Vendar ga tudi preprosti lahko zlahka razumejo.

V: Kako je v Lk 10,22 Oče izročil vse stvari Jezusu?

O: Na vsaj štiri načine:

Stvarjenje: Vse stvari je Oče ustvaril skozi Jezusa (Jn 1,3; Kol 1,16).

Ohranjanje: Vse stvari se ohranjajo skozi Jezusa (Kološanom 1,17).

Sodba: Oče je sodbo nad ljudmi zaupal Jezusu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta (Jn 5,22–23).

Odrešitev: Ni drugega imena pod nebom, po katerem bi bili odrešeni (Apostolska dela 4,12).

V: Kako so v Lk 10,24 pobožni ljudje, ki so umrli pred Kristusom, hrepeneli po tem, da bi videli tisto, kar so videli učenci?

O: Mesijanske preroštva v Stari zavezi kažejo, da so se ljudje veselili srečanja z Mesijo.

V: Kako je v Lk 10,25 vprašanje pravnika »skušalo« Jezusa?

O: Bolje bi bilo to prevesti kot »da bi Jezusa preizkusil«. Tako kot mnogi pravniki danes je tudi ta pravnik zastavil vprašanje, na katerega je mislil, da že pozna odgovor. Njegov namen pri tem vprašanju ni bil resnično izvedeti pravi odgovor, ampak videti, kaj bo Jezus rekel, in preizkusiti, ali ima Jezus prav, vsaj v njegovih očeh.

V: Kako naj v Lk 10,25–37 ravnamo kot bližnji?

O: Prilika o dobrosrčnem Samaritanu nam ne želi povedati, kdo drug naj bi bil naš bližnji in nam pomagal, ampak komu naj bi mi bili bližnji in pomagali; odgovor pa je: vsem. Tukaj so značilnosti tega, kako biti dober bližnji.

1) Sosed ne išče izgovorov. Kakšne izgovore uporabljate vi?

2) Sosed se prostovoljno sprijema z neprijetnostmi. Pomoč oropanemu človeku je dobrega Samaritanca stala čas, saj je moral potovati po tem nevarnem odseku ceste še podnevi. Pomoč drugim nas stane čas, energijo, spanje in denar. Kdaj ste se nazadnje sprijeli z neprijetnostmi zaradi nekoga drugega?

3) Sosed neguje svoj značaj. Naše sočutje naj bo oblikovano po Božji besedi, ne po naši kulturi. Takratna kultura ni spodbujala pomoči Samaritanom. Ali ljubite Boga in molite? Komu ste nazadnje bili sosed? Imate učenca sočutja, nekoga, ki ga učite, kako izkazovati sočutje?

4) Ali vas je treba prositi? Pravzaprav poškodovani človek ni bil sposoben prositi za pomoč.

To je izvzeto iz pridige Jeffa Millerja v cerkvi Trinity Bible Church z dne 7. novembra 2010.

V: Ali je v Lk 10,27 to najprej rekel pravnik ali Jezus?

O: Ker nimamo zapisa vsega, kar je Jezus rekel, in ker vse v evangelijih itak ni nujno v kronološkem zaporedju, ne moremo z gotovostjo reči, kdo je to rekel prvi. Tudi če je to prvi rekel pravnik, ki je temeljil na svojem pravilnem razumevanju Svetega pisma, Jezusove besede še vedno nosijo Jezusovo avtoriteto.

V: Kdo je v Lk 10,29 naš bližnji?

O: V Lk 10,36 se je Jezus namerno odločil, da na to vprašanje ne bo odgovoril. Namesto tega je povedal precej dolgo priliko, da bi, ko je to vprašanje vrnil nam, vsi, ki so to želeli, lahko sami prišli do odgovora.

V: Kaj vemo v Lk 10,30 o poti iz Jeruzalema v Jeriko?

O: Ni bila dolga, približno sedemnajst milj, vendar je bila zelo strma; Jeruzalem je bil približno 2500 čevljev nad morsko gladino, Jeriko pa 770 čevljev pod morsko gladino. Na tej strmi, vijugasti cesti, obdani s hribi in balvani, so pogosto prežali razbojniki. Eden od njenih vzdevkov je bil »pot krvi«. Podnevi je bila pot sicer nekoliko nevarna, vendar pa se nikakor ni bilo priporočljivo zadrževati in potovati po njej ponoči. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 943, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 820.

V: Zakaj je imel Samaritanec v Lk 10,33–36 takšen odnos?

O: Čeprav je Samaritan verjetno vedel, da ta človek ni bil Samaritan, Lk 10,33 pravi, da se je Samaritan »usmilil« žrtvi. Običajen popotnik verjetno ne bi imel dovolj obvez, da bi obvezal vse njegove rane, zato je verjetno naredil obveze tako, da je odtrgal trakove svojih lastnih oblačil. Za razkuževanje je uporabil olje in vino, ki ju je imel s seboj.

V »Believer’s Bible Commentary« (str. 1410) in »Evangelical Commentary on the Bible« (str. 820) piše, da je mogoče, da sta levit in duhovnik mislila, da bi to lahko bila past, in nista hotela, da bi ju sami oropali. Toda » « Samaritanec tega bodisi ni pomislil, bodisi je to preglasiil človek, ki je očitno potreboval pomoč.

Mi moramo biti tisti samaritanec. Toda na drugačni ravni so Judje šli mimo žrtve, Jezus pa je bil tisti samaritanec, ki se je ustavil, da bi pomagal.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, poglavje 8, str. 943, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 234.

V: Ali menite, da se je v Lk 10,35 tisti Samaritan bal, da bi mu zaračunali previsoko ceno? Ali bi se moral?

O: Samaritanec ni imel »strahu«, da bi mu zaračunali preveč, čeprav je bilo to nekoliko verjetno. Želel je pomagati žrtvi, in če bi pomoč drugim ljudem pomenila večjo izpostavljenost izkoriščanju, naj bo tako. Za več informacij glej The Expositor’s Greek New Testament, zvezek 1, str. 544.

V: Ali v grškem besedilu Lk 10,36 piše »bil sosed« (NIV) ali »postal sosed« (NET Bible)?

O: Najprej, kaj pravijo različni prevodi, nato pa odgovor.

»je bil sosed« (KJV, BSB, NKJV, NIV, NRSV)

»se ti zdi sosed« (Berryjev interlinearni prevod)

»zdi se ti, da si postal sosed« (Jay P. Green’s Interlinear)

»postal sosed« (NET Bible)

»se je izkazal za soseda« (ESV, NASB 2020, Wuestov razširjeni prevod)

The Expositor’s Bible Commentary, poglavje 8, str. 944, čeprav ne podaja neposrednega prevoda, pravi: »Samaritanec se je sam postavil za soseda«

Odgovor je, da velja oboje, kar poudarja težavo pri prevajanju.

Je »bil«, ker je farizej vprašal: »Kdo je moj bližnji?«

Prav tako je »postal«, ker Samaritanci niso živeli v istih mestih kot Judje, Samaritanci se niso šteli za sosede ali prijatelje Judov, Judje pa se niso šteli za sosede ali prijatelje Samaritanov.

Zanimiva opomba v delu The Expositor’s Bible Commentary, poglavje 8, str. 944, pravi, da je bilo sovraštvo med Judi in Samaritanci tako veliko, da si farizej v svojem odgovoru Jezusu ni upal niti uporabiti besede »Samaritanec«.

V: Kako je Jezus v Lk 10,36–37 obrnil vprašanje, ki ga je zastavil pravnik?

O: Zakonik je vprašal, kdo je njegov bližnji, s čimer je mislil, komu naj pomaga in mimo koga naj gre? Ali bi lahko šel mimo ne-Judov, nekoga, za katerega je menil, da si pomoči ne zasluži, itd. Jezus bi lahko zaključil z odgovorom, da je žrtev zločina tisti bližnji, ki potrebuje pomoč, a tega Jezus ni rekel. Namesto tega je Jezus vprašanje obrnil in vprašal: »Kdo je bil bližnji?«, pri čemer ni mislil na to, kdo potrebuje pomoč, ampak na to, kdo je pomagal. Zato ne sprašuj: »Kdo je tvoj sosed?« ( ), ampak raje: »Komu lahko ti si sosed?« Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 983.

V: Ali so v Lk 10,38–42 primeri, ko se verniki osredotočajo na eno stvar, čeprav bi se morali osredotočiti na drugo?

O: To ni bil Marthin najboljši trenutek. Opazite, da Marta ni prišla iz kuhinje in prosila Marijo, naj ji pomaga. Ne, iz kuhinje je planila ven in Jezusa krivila, da ji Marija ne pomaga. Kljub njenemu slabemu odnosu, še posebej do svojega Gospoda, ji je Jezus odgovoril ter jo milostno in nežno okaral. Marta je menila, da je dobro, da je bila tako osredotočena na večerjo. A namesto da bi bila preveč osredotočena, je Jezus rekel, da je bila preveč odvrnjena od pomembnejših stvari.

Služenje Bogu in preživljanje časa z Bogom sta oba dobra, toda od teh dveh je preživljanje časa z Bogom boljše. Bistvo NI bilo v tem, da Marija in Marta ne bi smeli pripravljati večerje. Temveč v tem, da Marta ni potrebovala biti tako natančna. Lahko bi pripravila nekaj preprostega in preostanek časa preživela v poslušanju Jezusa. Ali so trenutki, ko si pri nečem bolj natančen, kot bi si Bog želel?

Zanimivo je opaziti, da Marta sploh ni vedela, da nekaj zamuja, in da je bila prav ona tista z napačnimi prioritetami. Bodite pozorni, da se ne znajdete v situaciji, ko zamujate bližino z Gospodom, sami pa se tega sploh ne zavedate.

Ta prilika je opozorilo za nas. Ko te tvoje služenje Bogu odvrača od tvojega odnosa z Bogom in ljubezni do drugih, moraš ponovno premisliti, ali je tvoje služenje res namenjeno Bogu ali ne. Tako kot Marta moramo biti previdni, da nas ne zmoti preveč opravil – tudi tistih za službo –, zaradi česar se ne osredotočamo na to, na kar želi Bog, da se osredotočimo.

Za več informacij glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 984; The Expositor’s Greek New Testament, 1. zvezek, str. 545; in Evangelical Commentary on the Bible, str. 820.

V: Zakaj je v Lk 11,1 učenec prosil: »Nauči nas moliti«?

O: V evangelijih je prikazano, da je Jezus veliko molil. Molil je, ko je bil krščen (Lk 3,21). Molil je, ko je izbral dvanajst apostolov (Lk 6,12). Pogosto je molil sam (Lk 5,16; 9,18). Molil je tudi v prisotnosti drugih (Lk 9,28–29). Molil je za Simona Petra (Lk 22,32) in v Getsemanski vrt (Lk 22,40–44). Molil je celo na križu (Lk 23,46). Nazadnje je eden od njegovih učencev prosil: »Nauči nas moliti.«

Ta prošnja vključuje, naj nas nauči, kako se moliti, vendar pomeni še več kot to. Obsega tudi: »Nauči nas, da bomo molilni ljudje«. To je bilo izrečeno takoj potem, ko je Jezus okaral Marto zaradi njene zasedenosti, ki je bila ločena od Boga, in pohvalil Marijo za njeno predanost Jezusu. Tako kot učenec bi se morali zavedati, kdaj v našem življenju primanjkuje molitve. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 234, , The Believer’s Bible Commentary, str. 1411, in New International Bible Commentary, str. 1206.

V: Zakaj se ta molitev v Lk 11,1–4 razlikuje od sodobne oblike?

O: V Luku je najkrajša, v Mateju daljša, v nekaterih poznejših rokopisih Mateja pa enaka današnji. Če predpostavimo, da je sodobna oblika nastala kasneje, sta Matej in Luka zapisala tisto, kar sta se spomnila iz Gospodove molitve, ali pa jo je Jezus morda poučeval večkrat. Iz tega se lahko naučimo, da Gospodova molitev ni »čarobna formula«, ki si jo moramo vsi zapomniti in jo moliti dobesedno. Razlike v besedilu nam namreč kažejo, da sta pomembna le nespremenljiva namera in pomen, in prav to je Bog ohranil, ne pa kakšna formula. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 948, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 821.

V: Zakaj naj bi mi, neznatni ljudje, v Lk 11,2 molili, da bo Božje ime sveto?

O: Molitev je, da bi bilo Božje ime posvečeno na zemlji. Božje ime je v Psalmu 111,9 razglašeno za sveto in veličastno. Tudi judovske molitve Kadiš in Osemnajst blagoslovov molijo, da bi bilo Božje ime posvečeno. Bogu je v veselje, ko molimo in prosimo, da bi bilo Njegovo ime poveličano na zemlji. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 948.

V: V Lk 11,4: če je Jezus plačal za naše grehe, zakaj moramo še vedno moliti za odpuščanje zanje?

O: Jezus je odpravil pravno kazen za greh, vendar smo ob delovanju Svetega Duha v naših življenjih odgovorni, da iz svojega življenja odpravimo grešno ravnanje. Težko je imeti dinamičen odnos z Bogom, če se ne ukvarjamo resno z grehom v naših življenjih.

Mimogrede, v Luku piše »grehi«, v Mateju pa »dolgi«. Po eni strani je bilo to izrečeno, preden so bili naši grehi odpravljeni s križanjem. Toda tudi po tem bi morali biti za vedno izredno hvaležni Jezusu, da je plačal ceno za naše grehe.

Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 985.

V: Zakaj v Lk 11,4 prosimo Boga, naj nas ne vodi v skušnjavo?

O: Bog nas ne skuša, kot uči Jakobovo pismo 1,13–15. Vendar Bog dopušča, da smo preizkušeni, in molimo, da nam Bog ne dopusti preizkušnje, ki bi presegala naše zmožnosti. Anglikani to molijo kot »reši nas v naši stiski« ali »odstrani nas iz situacij, s katerimi se ne moremo spopasti«.

Za več informacij glejte The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 948, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 235, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 985.

V: Zakaj bi v Lk 11,5 popotnik prišel sredi noči?

O: Običajno so ljudje potovali podnevi ob obali in po večjem delu Palestine. V zahodni puščavi pa so ljudje morda raje potovali ponoči, zlasti ob polni luni, da bi se izognili vročini. Ali pa je popotnik morda napačno ocenil čas in prišel še posebej pozno.

Kljub temu pa je bil kruh zelo poceni. Družina je lahko spekla veliko svežega kruha in ga delila s sosedi v vasi. Ko je ta začel postajati trd, je morda druga družina spekla veliko kruha in ga delila. Tako si v vasi vedel, kdo ima svež kruh. Zato je gostitelj, ko je popotnik prišel ob polnoči, morda potrkal na vrata tistega, ki je ravno spekel veliko kruha. Mimogrede, kruh so pekli v okroglih hlebcih, ki so na videz spominjali na svetlo rjave kamne.

Manj premožne družine so pogosto živele v majhnih enosobnih hišah in so si morda delile celo spalne preproge. Morda je bilo težko vstati, ne da bi pri tem zbudili druge. Zato so se neradi dvignili in odklenili vrata. Grški izraz je tu dvoumen. Lahko pomeni, da je bila oseba, ki je potrkala, drzna, ali pa da je bila »nesramna«, ker je vztrajala pri trkanju ob tej uri.

Bistvo te prilike je, da bo zaradi vztrajnih prošenj celo sosed storil tisto, česar sicer ne bi rad. Koliko bolj bo torej Bog odgovoril na naše molitve ob naših vztrajnih prošnjah.

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1412; The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 948; The Expositor’s Greek Testament, zvezek 1, str. 547; New International Bible Commentary, str. 1206; in Evangelical Commentary on the Bible, str. 821.

V: Zakaj moramo v Lk 11,5–8 vztrajati pri Bogu?

O: Jezus je rekel le, da moramo biti vztrajni; tukaj ni povedal, zakaj. Vendar pa lahko vidimo nekaj razlogov za vztrajnost.

Daniel je moral biti vztrajen, ker Daniel 10,12–13 kaže, da je – ne da bi on to vedel – obstajal demonski odpor proti angelu, ki je odgovoril na njegovo molitev.

Čakanje je pogosto pomembno zaradi Božjega časovnega načrta.

Včasih je vztrajna molitev potrebna, ker se spopadamo s trdnjavo satana.

V: Kakšna je v Lk 11,5–8 razlika med vztrajnostjo v molitvi in praznim ponavljanjem, kot je opisano v Mt 6,7?

O: V obeh primerih lahko nekdo večkrat izreče popolnoma enake besede ali pa se prošnja ponavlja na različne načine.

Če ima to vsakič pomen in je izraz tega, kar si resnično želimo, je to vztrajnost.

Če pa se besede izgovarjajo brez pomena, za Boga ne pomenijo nič več kot za osebo, ki jih prazno ponavlja.

V krščanski liturgiji vsi govorijo isto vsakič, ko se liturgija uporablja. Ali gre za vztrajnost ali prazno ponavljanje, ni odvisno od besed, ampak od src ljudi, ki izgovarjajo liturgijo. Kot zgodovinsko opombo naj omenimo, da imamo kopije liturgij iz časa okoli Klemna Aleksandrijskega (193–217/220 n. št.).

V: Ali naj v Lk 11,8 piše »vztrajnost« ali »drznost/vztrajno prošenje«?

O: Vztrajnost pomeni prositi znova in znova. Drznost pomeni, da se ne sramujemo prositi za te stvari. Grška beseda lahko pomeni oboje.

V prevodih NKJV, NRSV, World English Bible, English Free Bible in Wuest’s Expanded Translation je prevedena kot »vztrajnost«.

Prevedena je drugače, kot »vztrajnost« v KJV, ASV iz leta 1901, RV iz leta 1895, Young’s Literal Translation, ali kot »drznost« v ESV, ali kot »pogum« v NIV.

V: Ali bi bilo treba v Lk 11,10 (NIV) prevajati kot »vrata« ali »to«?

O: Grški izvirnik ne navaja izrecno »vrata«, ampak »to«. Po drugi strani pa grški izvirnik navaja tudi »potrkati« in »odpreti«, zato je implicitni pomen vrata ali vrata.

V: Kaj je Jezus v Lk 11,11–13 hotel povedati o zemeljskih očetih v primerjavi z našim nebeškim Očetom?

O: Čeprav zemeljski očetje niso popolnoma dobri, kot je Bog Oče, tudi zemeljski očetje na splošno svojim otrokom dajejo dobre stvari, za katere prosijo. Zagotovo si ne prizadevajo, da bi svojim otrokom dajali slabe stvari, ko ti prosijo za dobre. Zato bodite pogumni in prosite našega nebeškega Očeta za dobre stvari.

V: V Lk 11,12, kako razširjena so bila takrat jajca?

O: Izraelci niso imeli kokoši in jajc, dokler se tega niso naučili od Babiloncev med suženjstvom. A do tega časa so bila že precej pogosta. Za več informacij glej The Expositor's Greek Testament, 1. zvezek, str. 548.

V: Kako v Lk 11,13 Oče podarja Svetega Duha vsem, ki ga prosijo, če pa je Simon Mag v Apostolska dela 8,18–23 prosil, a Svetega Duha ni prejel?

O: Čeprav Simon ni prosil Očeta, ampak apostole, to tukaj ni bistveno.

Simon Magus namreč nikoli ni prosil, da bi bil sam napolnjen s Svetim Duhom. Namesto tega je Simon ponudil podkupnino, da bi prejel moč, s katero bi to lahko dajal drugim in jo uporabljal. Tudi danes se včasih zgodi, da ljudje želijo uporabljati Boga, namesto da bi se pustili uporabljati od Boga.

V: V Lk 11,13 piše, da Oče daje Svetega Duha tistim, ki ga prosijo – ali to pomeni, da kristjani nimajo Svetega Duha, dokler Boga ne prosijo zanj?

O: Kot poudarja knjiga »1001 Bible Questions Answered« (str. 47–48), je bilo to rečeno pred binkošti, ko se je Sveti Duh izlil na vse kristjane. Od binkošti naprej je prihod Svetega Duha v novega vernika del sprejemanja Kristusa v svoje življenje. Vendar pa obstaja neobičajen primer v Apostolskih delih 8,14–17, kjer je bilo evangelij Samaritanom oznanjeno nepopolno; bili so krščeni v Jezusovem imenu, vendar niso slišali ničesar o Svetem Duhu. Peter in Janez sta prišla k njim, položila roke na njih, in takrat so prejeli Svetega Duha. Vendar pa je običajno, da Svetega Duha prejmeš, ko veruješ. Ko kristjan prejme Svetega Duha, je lahko napolnjen s Svetim Duhom (Efežanom 5,18–21) ali pa ne, odvisno od tega, kako ostaja v Kristusu.

V: Kdo sta v Lk 11,21–22 močni mož in še močnejši mož?

O: V tej prispodobi je močan mož Satan, močnejši mož pa Jezus Kristus. Kristus si ponovno prisvaja življenja in telesa, ki so bila v Satanovem primežu. Kristus tu ne deluje obrambno, da bi branil svoje. Nasprotno, Kristus deluje ofenzivno in agresivno odvzema Satanu tiste ljudi, ki bi sicer pripadali Satanu. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 236.

V: Kako se v Lk 11,23 lahko razbežite, če niste z Jezusom, če pa so nekateri v Lk 9,49–50 izganjali demone v Jezusovem imenu?

O: Oboje drži. Upoštevajte, da so ljudje, ki so v Lk 9,49–50 izganjali demone, to še vedno počeli v Jezusovem imenu. Torej so bili z Jezusom. Po drugi strani pa niso bili del človeške organizacije apostolov in sedemdesetih. Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1413–1414.

V: Zakaj se v Lk 11,24–26 lahko zli duh vrne s sedmimi dodatnimi duhovi in ne s šestimi ali osmimi?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dva vidika.

1. Jezus ni rekel, da jih je vedno sedem in nikoli drugo število. Samo navedel je primer.

2. Število sedem je veljalo za splošno število popolnosti, Jezus pa je morda hotel reči, da se bo vrnila »popolna skupina« demonov.

V naših življenjih ni »duhovne nevtralnosti«. Če je nekdo prazen, ker so ga demoni zapustili, je to odlično. Vendar pa mora biti kot vernik napolnjen s Svetim Duhom, sicer se lahko demoni vrnejo, in to v še hujši obliki.

Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 822, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 986.

V: Kako nekateri ljudje v Lk 11,27–28 napačno obravnavajo družino in materinstvo kot nekaj pomembnejšega od Boga?

O: Tako dobre kot slabe stvari lahko postanejo idole. Na primer, družina je dobra stvar in biti blizu svoji družini je dobro. A če ti družina narekuje, naj storiš stvari, ki so v nasprotju z Božjo besedo, moraš biti bližje svojemu Bogu kot svoji družini. Poznam dva para, ki sta se ločila predvsem zato, ker družina enega od zakoncev ni odobravala drugega zakonca. Bog sovraži ločitev, in ko se ločiš od svojega zakonca zgolj zato, ker poslušaš svojo družino, grešiš pred Bogom.

V: Kako v Lk 11,27–28 nekateri grešijo, ko častijo Marijo na približno isti ravni kot Jezusa?

O: Jezus ni zanikal, da je bila Marija blagoslovljena, vendar je bilo pomembneje poslušati Božjo besedo in ji biti poslušen, kot pa Marijo imenovati blagoslovljeno. Nič ni narobe, če jo imenujemo blagoslovljeno, vendar v Svetem pismu nikjer ne piše, da jo moramo častiti ali ji izkazovati čaščenje. V Katoliškem katekizmu Rimskokatoliške cerkve je Marija imenovana posrednica (soposrednica) in odrešiteljica (soodrešiteljica) skupaj s Kristusom. Kot piše v »The Tony Evans Bible Commentary« na str. 986, občudovanje Jezusa in njegove matere ne nadomešča poslušnosti Jezusu.

Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1414, in »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 822.

V: Kaj je bilo v Lk 11,29–30 znamenje Jone?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Jona bi Ninivčanom zagotovo deloval čudno. Po treh dneh in nočeh v veliki ribi je bila njegova koža verjetno popolnoma pobeljena, morda pa so mu tudi delno izpadli lasje. Vendar pa Jezus tukaj ne omenja niti kože niti fizičnega videza.

Odgovor: Farizeji so zahtevali čudežni znak po svoji volji, Jezus pa jim je, tako kot Jona, hotel storiti popolnoma nič drugega kot le pridigati. Ker Jona ni nikoli storil čudeža, tudi Jezus na njihovo zahtevo ne bi storil čudeža. In vendar so se Ninivčani pokesali, ko so slišali Jonovo pridiganje, toda ali bi se farizeji pokesali, ko bi slišali pridiganje Božjega Sina? Če ne, kako trdosrčni bi se zdeli farizeji, celo v primerjavi z nasilnimi, a pokesanimi Ninivčani.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 236.

V: Kaj v Lk 11,29–30 pove o tem, da je Jezus verjel, da je bil Jona zgodovinska oseba?

O: Nekateri liberalni kristjani trdijo, da je bila knjiga o Jonu simbolična. Vendar nobena zgodovinska judovska oseba ali zgodnji kristjan ni dal nobenega znaka, da bi jo obravnaval drugače kot zgodovinsko. Jezus tu uporabi zgodovinsko dejstvo o Jonu in Ninivčanih, da poudari resnost njihovega pomanjkanja kesanja. Tako kot je bila kraljica Sabe zgodovinska oseba, je bil tudi Jona prav tako zgodovinski. Jezusova trditev bi temeljila na zavajajočem argumentu, če bi Jezus sam menil, da je zgodba izmišljena. Če je bil Jonov povratek po treh dneh in nočeh v trebuhu velike ribe simbol Jezusove lastne smrti in vstajenja, ali verjamete, da sta tudi Jezusova smrt in vstajenje le simbolična, če menite, da je bila Jonova zgodba le simbolična?

Za več informacij glejte »Believer’s Bible Commentary«, str. 1414–1415, »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 236, in »New International Bible Commentary«, str. 1207.

V: Kako se bo v Lk 11,31 kraljica juga uprla tisti generaciji?

O: Kraljica juga je bila kraljica Sabe, ki je obiskala kralja Salomona (1. Kralji 10,1–10). Judje zagotovo niso imeli izgovora, da so bili tako daleč od Galileje, saj je kraljica Sabe prišla iz veliko večje oddaljenosti, da bi poslušala Salomona, Jezusovo učenje pa je bilo veliko večje od Salomonovega.

V: Kako bodo v Lk 11,32 možje iz Ninive obsodili tisto generacijo?

O: Judje niso mogli trditi niti, da so preveč grešni, niti da je Jezusovo učenje preveč tuje. Primer prebivalcev Ninive jim bo pokazal, da so se grešni tujci iz Ninive pokesali ob Jonovem pridiganju, Jezusovo učenje pa je večje od Jonovega.

V: Kaj je Jezus v Lk 11,34 mislil s tem, da če je oko temno, je celo telo polno teme?

A: Jezus je fizično situacijo uporabil kot prispodobo za duhovno resnico. Če so tvoja očesa temna (ne morejo videti), potem ne vidiš nobene svetlobe. Podobno, če je tvoj edini duhovni vnos temna, ni presenetljivo, da je tisto, kar je v tebi, temna. Včasih imajo ljudje svetlobo, ki hitro ugasne, ali pa postane preveč šibka, da bi bila koristna in delala kaj dobrega. Jezus je Luč, ki je prižgal svetilko, zato ne dopustite, da bi vaša luč ugasnila ali postala prešibka. Za več informacij glejte The Expositor's Greek Testament, 1. zvezek, str. 551, in Believer's Bible Commentary, str. 1415.

V: Zakaj Jezus v Lk 11,38–41 ni dal dobrega higieničnega zgleda in si pred jedjo umil rok?

O: Bog v Stari zavezi ni zapovedal ljudem, naj si pred jedjo umijejo roke. Ni nič narobe z umivanjem rok, toda če to počnete tako versko, da to šteje za znak pravičnosti pred Bogom, potem postane to za vas napačno. Jezus je tu poudarjal nekaj, kar je bilo pomembnejše od osebne higiene. Ko so ljudje začeli izmišljati pravila in trditi, da morate slediti njihovim pravilom, če želite slediti Bogu, se je Jezus s tem ne strinjal. To je tesno povezano z Lk 11,45–46, kjer je Jezus rekel, da zanemarjajo, kar je rekel Bog, in nadomeščajo Božje zapovedi s človeškimi pravili.

Ne trdite, da je Bog nekaj rekel, če tega v resnici ni rekel, kot pravita Pregovori 30,5–6 in 1 Korinčanom 4,6.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 237, The Tony Evans Bible Commentary, str. 986, The Believer's Bible Commentary, str. 1415–1416, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 822.

V: Zakaj je Jezus v Lk 11,42–54 tako ostro grajal farizeje?

O: Jezus je izrazil svoje najgloblje razočaranje nad temi ljudmi. Po eni strani so imeli veliko znanja o Svetem pismu in so ga posredovali drugim. Po drugi strani pa niso imeli ljubezni do Boga, in Jezus je bil razočaran, ker so zavrnili Božji namen zanje (Lk 7,30). Ljubili so vse mrtve preroke; težave so imeli z živimi.

Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 987.

V: Zakaj bi v Lk 11,49 Bog poslal preroka k ljudem, če je vedel, da ga bodo ti ljudje ubili?

O: Bog je izredno potrpežljiv in ljudem nenehno daje priložnosti, da se obrnejo k Njemu. Tudi ko ljudje ubijejo pobožnega preroka, se včasih isti ljudje kasneje pokesajo in se obrnejo k Bogu, kot so to na primer storili Indijanci Auca v Ekvadorju, potem ko so ubili Jima Elliota in druge krščanske misijonarje.

V: Kdo je bil Zaharija v Lk 11,51 in Mt 23,35?

O: Najverjetneje je šlo za duhovnika Zaharija, ki ga je Joaš ubil v 2. Kroniki 24,20–21. Lahko bi bil tudi prerok Zaharija, ali pa sta bila oba ista oseba. Abel je bil prvi mučenik v Svetem pismu. Duhovnik Zaharija je bil zadnji mučenik v zadnji knjigi judovske Stare zaveze, 2. Kroniki. Zanimivo naključje je, da lahko to povzamemo kot »ubili so preroke od A do Z«. Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1416, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 237.

V: Kako lahko v Lk 11,52 verski in versko izobraženi učitelji danes včasih dejansko ovirajo ljudi, da bi prišli k Bogu?

O: Imeli so resnico, »ključ« do večnega življenja, vendar ga niso le sami uporabljali, ampak so tudi druge odvračali od tega, da bi se ga naučili in ga uporabljali.

Za več informacij glejte Believer's Bible Commentary, str. 1416–1417, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 956–957.

V: Zakaj so v Lk 11,53–54 Jezusu postavljali toliko vprašanj?

O: Pisci in farizeji so mu postavljali toliko vprašanj ne zato, ker bi se hoteli od njega kaj naučiti, ampak zato, da bi ga ujeli v past in ga prisilili, da bi nepremišljeno izrekel nekaj neskladnega ali takega, česar bi Jezus kasneje obžaloval. Za več informacij glej »The Expositor's Greek Testament«, 1. zvezek, str. 555, in »New International Bible Commentary«, str. 1207.

V: Zakaj je Jezus v Lk 12,1 primerjal učenje farizejev s kvasom?

O: Kvas je tu metafora za hinavsko učenje. Kvas ni viden, vendar njegova rast in učinki globoko spremenijo testo. Poteka počasi in skrivno, a ga popolnoma prežame in prevzame. Učenje farizejev je bilo podobno. Jezus ni štel učenja farizejev zgolj za nezaželeno, ampak za duhovno smrtonosno. Podobno obstaja tudi danes učenje, ki je, če mu ljudje verjamejo, duhovno smrtonosno. Na srečo lahko v tem metaforičnem smislu Bog ljudi obudi od mrtvih. Jezus je isto rekel, a v drugačnem kontekstu, v Marku 8,15. Za več informacij glej The Expositor's Greek New Testament, zvezek 1, str. 555, The Tony Evans Bible Commentary, str. 987, in New International Bible Commentary, str. 1208.

V: Kaj želi Jezus v Lk 12,2 povedati o hinavščini?

O: Grška beseda »hypokrisis« je prvotno označevala nekoga, običajno igralca, ki je nosil masko. V nekem trenutku se vsakdo razmaskira in ljudje vidijo njegov pravi obraz. Čeprav je hinavščina napačna, Jezus v tem verzu poudarja, da je tudi neumna. Predstavljajte si za trenutek, da bi nekdo lahko storil kateri koli zločin, ki bi ga hotel, ne da bi ga ujeli; vendar bi to izvedeli njegovi starši, otroci, prijatelji in policija. Koliko zločinov bi v takih okoliščinah sploh želel storiti? Na splošno ljudje ocenjujejo verjetnost, da jih bodo ujeli, nižje, kot je v resnici. Delno je to odvisno od tega, kako to merimo. Če nekaj storiš 99-krat in ti uspe uiti kazni, stojič pa te ujamejo in greš v zapor, bi to šteli za a) zelo dobro, ker je bila stopnja uspešnosti 99 %, ali b) da so te ujeli, si šel v zapor in si morda uničil svoje življenje. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 237, The Believer's Bible Commentary, str. 1417, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 822–823.

V: Kaj je v Lk 12,6 in Lk 12,59 »peni« ali bakren kovanec?

O: V Lk 12,6 in Mt 10,29 je šlo za rimski kovanec, imenovan assarion, ki je znašal eno šestnajstino denarja, kar je bila dnevna plača. Ta beseda se v Svetem pismu pojavi le v Lk 12,6 in Mt 10,29.

V Lk 12,59; Mk 12,42 in Lk 21,2 je beseda »leptos«, kar je judovski bakreni kovanec, vreden približno eno osmino centa.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 237, 240.

V: Kako se v Lk 12,11–12 zanašamo na to obljubo in kaj ni obljubljeno?

O: Obljubljeno nam je, da nam bo Sveti Duh, ko nas bodo zaradi preganjanja naše vere privedli pred sodnike, pokazal, kaj naj rečemo, da bomo dobri priče za Kristusa.

NE piše pa, da nam bodo dane besede, ki so najvarnejše ali ki bodo zagotovile, da nas bodo izpustili. Naša skrb pa naj bo pričevanje o Kristusu, ne pa naša varnost.

Prav tako ne piše, da se ne smemo pripraviti, preden vodimo študij Svetega pisma ali pridigamo.

Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1418.

V: Zakaj v Lk 12,14 Jezus ni nikoli razdelil dediščine med tega moža in njegovega brata?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Vprašal je le tisti mož, ne pa njegov brat. Ni ravno smiselno razsojati v sporu med dvema stranema, če ena stran nikoli ni prosila za to, tega ni želela ali se ni strinjala s sprejemom arbitraže.

2. Jezusov glavni namen prihoda na zemljo ni bil reševanje nepomembnih civilnih zadev. Razsojanje v sporu bi bilo sicer dobra stvar, vendar bi to odvračalo pozornost od tega, zakaj je Jezus sploh prišel.

3. Že obstajala so sodišča, na katera bi se lahko moški obrnil.

4. Denar ni blagoslov, kadar se človek bolj ukvarja z denarjem kot z Bogom, kot je Jezus omenil v Luku 12,21.

Luka ne navaja, ali je bil moški oškodovan s strani svojega brata ali pa je bil le pohlepen, da bi dobil več. Luka tega verjetno ni vedel, a ker naslednji verzi govorijo o pohlepu, je bil vsaj nekdo pohlepen. V širšem smislu ni bilo pomembno, kdo je bil pohlepen, saj je moški v vsakem primeru zamudil priložnost. Neverjetno žalostno je pomisliti, da je imel ta človek, ki je živel v tistem času, srečo, da je videl Jezusa, Boga v človeški podobi. A namesto da bi Jezusa prosil, naj ga uči ali mu podeli večno življenje, je od njega želel le, da reši nepomembno zadevo. Ni nič narobe, če Boga prosimo za majhne stvari. Vendar pa se danes pogosto v molitvi zatekamo k Bogu zaradi malenkosti, velike stvari pa zanemarjamo?

Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1418.

V: Kaj točno je bogati mož storil narobe v Lk 12,15–21?

O: Bogati mož je imel resen problem, vendar ni bil v tem, kaj je storil narobe. Temveč v tem, česa ni storil prav. Razmišljanje o prihodnosti, zahvaljevanje Bogu in spraševanje, kako bi lahko pomagal drugim, saj ga je Bog tako obilno blagoslovil, so bili očitno zelo daleč od njegovega zavedanja. Bogati mož ni potreboval graditi novih skladišč, da bi shranil več, kot je potreboval. Preprosto je moral hrano razdeliti revnim.

Kot je nekoč nekdo rekel: »Človek načrtuje, Bog pa odloča.« Tako kot je hinavščina neumna v Luku 12,2, je tudi skrb za denar neumna tukaj, v Luku 12,28–29.

To je podobno Psalmu 49,5–10, 16–17 in v apokrifu Sirahu 11,18–19. Za več informacij glej The Expositor’s Greek New Testament, 1. zvezek, str. 557; The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 238; The Tony Evans Bible Commentary, str. 988; Evangelical Commentary on the Bible, str. 822–823; New International Bible Commentary, str. 1209–1210; in Believer’s Bible Commentary, str. 1419.

V: Zakaj se ljudje v Lk 12,23–31 skrbijo?

O: Luka nam tu navaja več razlogov.

a) Preveč se skrbimo, kako bomo poskrbeli za osnovno hrano in oblačila zase in za družino (Lk 12,23.29). Morali bi imeti vero, da nam Bog poskrbi.

b) V Lk 12,24 se skrbimo za svojo vrednost in pomen. Skrbeti bi morali za to, da se Božje ime poveličuje na zemlji. V očeh sveta morda nismo ravno zelo cenjeni, a pomembno je le, kako nas vidi Bog.

c) Skrbimo za svoje telo in zdravje (Lk 12,25). Moramo skrbeti zase, toda kaj pa duhovne in telesne potrebe Božjega ljudstva?

d) V Luku 12,27 se skrbimo za svoj videz, telesno lepoto in modo. Bolj bi nas moralo skrbeti, da Jezus izgleda lepo, ko sije v naših življenjih.

e) V Luku 12,30 se skrbimo za vse, kar nam svet kaže, da bi se morali skrbeti. Zavedati se moramo, da nas kot tujce in popotnike v tem svetu mnoge stvari, za katere smo se nekoč skrbeli, ko smo bili še del sveta, preprosto ne zanimajo več.

Na splošno, ko vas preganja skušnjava, da bi se skrbeli, pomislite na te stvari. Ne smemo se skrbeti, ker a) nam je to zapovedano v Luku 12:22, ker nas lahko naša vera obvaruje pred skrbmi v Luku 12:28 in naprej, ker moramo prenehati iskati tisto, kar išče svet v Luku 12:30, ampak raje vneto iskati Božje kraljestvo v Luku 12:31, ker je Očetu v veselje, da vam da kraljestvo v Luku 12:32.

Za več informacij glejte Believer's Bible Commentary, str. 1419–1420.

V: Ali se v Lk 12,32 »majhna čreda« nanaša na pomazani razred 144.000 ljudi, kot učijo Jehovove priče?

O: Ne. Jehovove priče to učijo med drugim v knjigi »Največji človek, ki je kdaj koli živel« (1991), v poglavju 78. Niti tukaj niti v Razodetju ni omenjeno, da bi bilo nebesa omejena na 144.000 ljudi. Dejansko Jezus ne uči o kakšni prihodnji mali čredi, temveč se trenutno obrača na malo čredo, ki stoji prav pred njim. Ta majhna čreda so Jezusovi učenci, vključno z Judom. Smo kot nemočne ovce, spuščene v neprijazni svet. Sami smo nemočni proti Satanu, demonom in drugim »volkovom«, vendar imamo Kristusovo moč. Rimljanom 8:35–39 uči, da nam je Bog kljub temu, da smo nemočne ovce, obljubil, da nas nič ne bo ločilo od Njegove ljubezni.

Za več informacij glej When Cultists Ask, str. 148–149, New International Bible Commentary, str. 1209, in Believer's Bible Commentary, str. 1420.

V: Kako naj to storimo v Lk 12,33?

O: Piše, da naj prodamo premoženje; beseda »vse« v grškem besedilu ni niti izrecno navedena niti nakazana. Nakazano pa je žrtvovalno dajanje, tj. dajanje, dokler ne boli, da bi poskrbeli za revne in za službo.

Lahko bi razpravljali, ali je bil glavni namen pomagati revnim ali pa preprečiti, da bi verniki postali obremenjeni z imetjem. Enostaven odgovor je, da sta oba razloga veljavna.

Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 964.

V: Kaj je v Lk 12,37 izjemno nenavadnega v tej priliki?

O: Večina Jezusovih prilik poučuje resnice v okviru in na način, s katerim se poslušalci lahko dobro poistovetijo. Tudi ta prilika se začne na ta način. Vendar je zamisel, da gospodar nagradi budne in poslušne služabnike tako, da jim sam služi, popolnoma nezaslišana. Kakšen gospodar, ki je pri zdravi pameti, bi to storil? Ravno ko so njegovi poslušni služabniki pripravljeni takoj ukrepati in mu služiti, on obrne situacijo in jim ganljivo služi.

Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1420–1421, in »New International Bible Commentary«, str. 1209–1210.

V: Kako je Jezus v Lk 12,41–44 odgovoril na Petrov vprašanje, komu je namenjeno to učenje?

O: Jezus je na to odgovoril z drugo priliko. Jezusovo učenje v tem primeru je namenjeno vsakemu služabniku, ki čaka (ali bi moral čakati) na gospodarjev povratek. Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 988–989.

V: Kaj pomeni prilika o služabnikih, ki čakajo na gospodarjev povratek, v Lk 12,42–48?

O: Ta prilika ima tri različne pomene.

V Jezusovem času morda niso vsi ljudje čakali na Mesija, a bi morali.

Od Kristusovega vnebovzetja nam je naročeno, naj bomo budni in pričakujemo njegovo vrnitev. Jezus napoveduje zamudo pred svojim drugim prihodom.

V vseh časih bi morali ljudje iskati Boga in njegovo odrešitev.

Ta prilika velja za vsakogar, še posebej pa za vernike, tj. služabnike gospodarja, kadar imajo avtoriteto ali vpliv nad drugimi verniki. Pazljivo moramo premisliti, kako porabljamo svoj čas in sredstva, medtem ko čakamo na gospodarjev povratek. Prav tako moramo skrbno razmisliti o tem, kako ravnamo z drugimi. Medtem ko je bil gospodar odsoten, so služabniki še vedno imeli delo. Enako velja tudi za nas.

Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 966–967, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 823.

V: Kako slab je služabnik v tej priliki v Lk 12,45?

O: Služabnik se sploh ne trudi izpolniti gospodarjevih ukazov. Je drzno uporen, ker misli, da bo minilo še veliko časa, preden se gospodar vrne. Gospodarjevo premoženje in druge služabnike si prisvaja za lastne namene in užitek. Za več informacij glej The Expositor's Greek New Testament, zvezek 1, str. 562.

V: Kako bodo v Lk 12,45 sodili nezvestim služabnikom Boga, Gospodarja?

O: Nekateri, pravi verniki, bodo sodeni tako, da bodo izgubili nagrado, kot kaže 1 Korinčanom 3:12–17.

Drugi, ki niso služili Bogu, čeprav so se verjetno imeli za Božje služabnike, bodo uničeni, kot kažejo 1 Korinčanom 3,16–17, Matej 7,21–23, Hebrejcem 6,4–8 in 2 Petru 2,1–3. Ti niso bili rešeni in bodo šli v pekel. Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 989, in »Believer's Bible Commentary«, str. 1421.

V: Kaj nam v Lk 12,47–48 to pove o znanju in odgovornosti?

O: Služabnik, ki je imel znanje, bo strogo kaznovan. Služabnik, ki ni imel znanja, bo kaznovan mileje. Obstajajo različne stopnje kazni. To lahko povzamemo z Lk 12,48: »Komu je veliko dano, od tega se bo veliko zahtevalo.« Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1421.

V: O kakšnem krstu govori Lk 12,49–52?

O: To se nanaša na resničnost, katere simbol je naš krst. To se nanaša na Kristusovo smrt in vstajenje. Ogenj bi tu lahko pomenil očiščenje, sodbo ali oboje. Za več informacij glej Hard Sayings of the Bible, str. 471–472, The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 968, in Believer's Bible Commentary, str. 1421.

V: Zakaj v Lk 12,49.51 Jezus, Knez miru, ni prišel, da bi prinesel mir, ampak razdelitev? (To je izpostavil musliman Ahmed Deedat.)

O: Z Jezusom imamo mir na tri načine, četrtega pa ne.

1) Jezus je prišel, da nam prinese mir in spravo z Bogom.

2) Mir moramo imeti tudi s svojimi brati in sestrami v Kristusu.

3) Kolikor je mogoče, moramo imeti mir z vsemi ljudmi.

X 4) Vendar se nam bodo ljudje upirali, ker prinašamo resnico evangelija. Tako Jezus kot Pavel sta nas vnaprej opozorila, da nas bodo ljudje sovražili, se od nas ločili in nas preganjali zaradi evangelija.

Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 989.

V: Kako je bil Jezus v Lk 12,50 prisiljen, dokler se ta krst ni izvršil?

O: Ta krst ni Jezusov krst, ki ga je opravil Janez, saj se je to že zgodilo. Gre namreč za Jezusovo smrt na križu in posledice tega dogodka, vključno z njegovim vstajenjem ter izlitjem Svetega Duha na binkošti. Šele takrat bo Sveti Duh prebival v vseh vernikih in opravljal delo, za katero ga je Jezus poslal.

Za več informacij glej knjige »Hard Sayings of the Bible«, str. 472–475, »The Believer’s Bible Commentary«, str. 1421, »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 239, in »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 989.

V: Kako je v Lk 12,51 Jezus, Knez miru, namesto miru na zemlji prinesel razdor?

O: Sledenje Jezusu je prineslo razdeljenost, ne nujno vojno in nasilje. Tudi kadar neverniki uporabljajo nasilje za preganjanje kristjanov, je to nevernik, ki uporablja nasilje, ne pa kristjan. Tudi v naši lastni družini so lahko neverniki, ki nas preganjajo. To je skoraj tako, kot bi starš rekel: »Moj otrok je morda lažnivec, tat in alkoholik, a vsaj ni kristjan!« Jezus ponavlja zelo podobno misel v Miheju 7,5–7. V Janezu 15,18–21 nam je Jezus rekel, naj nas to preganjanje ne preseneča. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 239, in Believer's Bible Commentary, str. 1422.

V: Kako naj v Lk 12,52–53 kristjani častijo svoje starše in ne razburjajo svojih otrok, saj bo evangelij prinesel razkol v družini?

O: Kristjani morajo častiti svoje starše in jim biti poslušni, razen če jim starši ne ukazujejo, naj storijo nekaj, kar je v nasprotju z Božjo besedo. Na podoben način morajo ljudje spoštovati predpise mesta ali občine, v kateri živijo, razen v primerih, ko ti predpisi nasprotujejo zakonodaji države ali pokrajine. Ljudje morajo spoštovati zakone svoje države ali pokrajine, razen kadar bi to pomenilo kršenje nacionalnih zakonov.

Kristjani morajo ceniti svojo družino in biti mirotvorci, hkrati pa se zavedati, da evangelij povzroča razdeljenost. Paziti moramo, da se ne ločimo od drugih, še toliko bolj zato, ker bo evangelij včasih povzročil, da se drugi ločijo od nas.

V: Kaj želi Jezus v Lk 12,57–59 povedati s tem, da ne smemo oditi, dokler ne plačamo do zadnjega penija?

O: Ko človek ne prosi za usmiljenje niti ga ne prejme, je lahko pravičnost neusmiljena.

V: V Lk 12,59, Lk 21,2 in Mk 12,42, če pogledamo stvar z bolj lahkotne strani, zakaj bi te verzi zanimali fizike delcev?

O: V Lk 12,59 grški izvirnik dobesedno pravi, da ne bodo izšli, dokler ne bodo plačali zadnjega leptona. Lk 21,2 omenja dva lepta. V sodobni fiziki so leptoni razred subatomskih delcev, ki vključujejo elektrone in nevtrine, zato bi lahko rekli, da ne bodo izšli, dokler ne bodo plačali zadnjega leptona.

V: Zakaj so v Lk 13,1 nekateri ljudje Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvovanji?

O: To bi bilo za Jude nezaslišano. Od Jezusa so želeli bodisi njegovo reakcijo, njegovo razlago, zakaj je Bog dopustil, da se je to zgodilo, bodisi potrditev, da tega ni mogoče dopustiti. Ker naj bi se to zgodilo v Jeruzalemu, to kaže, da Jezus v tistem trenutku ni bil v Jeruzalemu. Želeli so vedeti, kako bi Jezus odgovoril na problem zla in trpljenja v tem konkretnem primeru. Ali so bili ti ljudje bolj grešni od drugih, ali je šlo za kaj drugega? Morda so bili zeloti, ki so želeli besedno podporo za upor proti Rimu.

Medtem ko je bil prvi primer nesreča, ki jo je povzročil zloben človek, je bil drugi primer nesreča, ki je (vsaj namerno) ni povzročil nihče.

T. W. Manson v knjigi Sayings, str. 273, prav tako opozarja, da so to Jezusu morda povedali zato, da bi Jezus izrekel kakšno kritiko na račun Pilata, ki bi jo lahko prenesli nazaj in povedali Pilatu. Opozoriti je treba, da Jezus Pilata sploh ni kritiziral niti se nanj ni skliceval.

Karkoli so si želeli, so bili Jezusov odziv, odgovor in to, kar je potrdil, verjetno precej nepričakovani. Jezus je v tišini preskočil grajanje tistega, kar so vsi že vedeli, da je zlo, in se namesto tega osredotočil na to, zakaj se jim je to zgodilo. Glede Jezusovega odgovora lahko podamo tri opažanja.

1. To se dogaja ljudem na splošno, ker smo grešniki, vendar to ni imelo ničesar opraviti s čimerkoli konkretnim, kar so storili.

2. Vendar pa je napačno domnevati, da je bila njihova kazen kratkoročno gledano pravična v primerjavi z drugimi Galilejci. Ne moremo sklepati, da so bili hujši grešniki kot drugi.

3. Čeprav Jezus tega dejanja nikoli ni opravičeval niti rekel, da je bilo dobro, je bilo mogoče iz Pilatovega zla izluščiti eno dobro lekcijo. Prej ali slej bodo vsi enako poginili, če se ne bodo pokesali.

Pilat je storil podobne stvari, kot navaja Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews« (Zgodovina Judov), knjiga 18, poglavje 3.2, str. 379, in v delu »Wars of the Jews« (Vojne Judov), knjiga 2, poglavje 9.4, str. 479. Za več informacij glej »The Expositor's Greek New Testament«, zvezek 1, str. 564, »New International Bible Commentary«, str. 1210, in »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 824.

V: Kakšen je smisel prilike o figovem drevesu v Lk 13,6–9?

O: Kaj plodovi pomenijo za figovo drevo? V tem primeru hkrati nič in vse. Pri nastajanju fig se porabljajo hranilne snovi, ki bi jih figovo drevo lahko porabilo za to, da bi zraslo močnejše in višje. Fige so namenjene le za poganjanje novih dreves; za samo drevo ne pomenijo ničesar. Vendar, če drevo ne bo rodilo fig, ga bo lastnik dal posekati, zato so v tem smislu fige za drevo resnično zelo, zelo pomembne.

Obstajata dva dopolnjujoča se pomena.

Splošna uporaba: Čeprav ni bila sezona za fige, bi lahko mislili, da bi figovo drevo ob cesti, morda zaščiteno pred najhujšim zimskim vremenom, morda že imelo nekaj fig. Kadarkoli pride Jezus, moramo biti pripravljeni. Če v svojem življenju ne prinašate dobrih plodov, bo prišla sodba.

Čas je: Na splošno so figovci začeli roditi šele v četrtem letu. Ni natančno navedeno, ali je lastnik čakal tri leta od zasaditve figovca ali tri leta od trenutka, ko bi moral prvič roditi. Ne glede na to pa je služabnik prosil gospodarja, naj počaka do četrtega leta. Ko Bog želi, da nekaj storimo, moramo biti pripravljeni. Če ne, se priložnost morda izgubi.

Konkretna uporaba: figovo drevo je predstavljalo judovski narod. Jezus je dobil znamenje, ali ga bo judovski narod kot celota sprejel ali ne, in odgovor je bil, da ga ne bo.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 240, The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 970, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 989.

V: Lk 13,12; Ali je vsaka telesna invalidnost demoničnega izvora?

O: Nikakor ne. V Jn 9,1–5 je bil človek rojen slep, in nimamo nobenega namiga, da bi s tem imeli kaj opraviti demoni.

V: Ali bi morali v Lk 13,13 biti enako pripravljeni sodelovati v službi z ljudmi s telesnimi boleznimi, invalidnostjo ali duhovnimi težavami?

O: Če ne bi bili, bi izključili Pavla, ki je imel trn v mesu, Timoteja, ki je pogosto trpel zaradi želodčnih bolezni, Mateja, ki je imel sumljiv poklic davčnega pobiralca, ali Petra, ki je nekoč zatajil Jezusa. Resnično bi bilo zelo, zelo žalostno reči, da so ti ljudje dovolj dobri za Boga, a ne dovolj dobri za nas, saj ne poskušamo biti le njihovi sodniki, ampak poskušamo biti strožji sodniki kot Bog. Plodno služenje tako ali tako ni odvisno od naše moči, fizične ali kakršne koli druge, ampak od Božjega Duha.

Ni absolutno ničesar, kar bi kazalo, da oseba z invalidnostjo ali telesno boleznijo ne more biti prav tako učinkovita in koristna kot nekdo brez tega. Pravzaprav lahko Bog včasih njihov položaj uporabi za svojo slavo. Pravzaprav bi lahko trdili, da bi morali kot partnerje v službi še posebej iskati tiste, ki imajo težave ali ki se jih ne ceni.

Kar zadeva duhovne težave, je odgovor »odvisno«. Če se je oseba pokesala in se osvobodila greha, ki jo je obremenjeval, iskreno priznajte, kakšno je bilo takrat in kakšno je zdaj, ter jo v celoti sprejmite. Morda je ne bi želeli ponovno postaviti v situacijo, ki jo zapeljuje. Podobno, če ima nekdo slabost na določenem področju, ga morda ne bi želeli postaviti na področje, kjer bi lahko zlahka padel. Nekateri kristjani, kot je bil Martin Luther, trpijo zaradi napadov depresije. A preden jih odpišete kot neprimerne Kristusove vojake, poglejte vse, kar je Luther storil, kljub ogromnemu nasprotovanju.

V: Zakaj je v Lk 13,14 vodja sinagoge menil, da je ozdravljanje ob soboti napačno?

O: Farizeji so imeli 39 kategorij dela. Ker so vsako ustvarjalno dejanje ali proizvodno prizadevanje razlagali kot delo, bi ozdravljanje nekoga veljalo za oboje. Očitno so imeli tako Božji zakon kot tudi njihove dodatne izmišljene omejitve zanje višjo prioriteto kot sam Bog. Če je Bog zagotovil ozdravljenje ob soboti ( ), kdo so bili oni, da bi rekli, da Bog ne more ozdraviti? Bodite previdni, ko poskušate Bogu povedati, da mora upoštevati vaša pravila ali celo pravila, ki nam jih je sam dal.

V: Zakaj je Jezus v Lk 13,15–17 tako odgovoril voditeljem sinagoge?

O: Jezus bi se lahko skliceval na starozaveški zakon (ki ga je ta človek razlagal drugače) ali na to, da je Mesija (kar ta človek verjetno ni sprejel). Namesto tega je Jezus izpostavil človekovo lastno nedoslednost in pomanjkanje sočutja.

Po navedbah iz dela The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 971, je bilo veliko primerov, ko so rabini poučevali o pomoči živalim v nujnih primerih ob soboti. (V Kumranu pa so pravili, da ob soboti živali sploh ne smemo pomagati, niti če pade v vodnjak ali če rodi.) Pogosto je pri pogovoru z drugimi pomembno začeti s »skupno točko«, ki jo oba sprejemata. Šele potem, ko opozorite na nedoslednosti nasprotne strani, bi ta (morda) spoznala potrebo po upoštevanju drugačnega stališča.

Kot stranska opomba: ta način utemeljevanja stališča se imenuje argumentiranje od manjšega k večjemu. To je bil pogost način, na katerega so rabini predstavljali svoja stališča.

Jezus je razkril, da so sicer dajali vtis, da želijo vedeti verske stvari, vendar jih v resnici ni zanimalo, kako Bog deluje v njihovih življenjih.

Za več informacij glejte The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 240, The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 970, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 824, 825.

V: Kako v Lk 13,15–17, razen iz Svetega pisma, vemo, da so sinagoge obstajale že v biblijskih časih in niso nastale šele kasneje?

O: Eden od dokazov, da so živeli že takrat, je najdba Theodotovega napisa proti koncu 19. stoletja, ki spominja na helenističnega Juda po imenu Teodot, sin Vettenosa. Teodot je bil duhovnik in vodja sinagoge, sin in vnuk vodje sinagoge. To je bilo najverjetneje napisano pred letom 70 n. št. Za več informacij glej »Dictionary of New Testament Background«, str. 534.

V: Zakaj je v Lk 13,18–21 Božje kraljestvo podobno gorčičnemu semenu ali kvasu?

O: Oboje raste samo od sebe. Gorčično zrno je drobno, a odrasla gorčična rastlina je visoka približno 10 čevljev (3 metre). Morda je Jezus uporabil obe prispodobi, ker gorčično zrno raste navzven, kvas pa navznoter. Kvas ni viden, vendar ustvari rezultat, ki ga je mogoče videti kot puhast kruh na zunanji strani.

Ta odlomek je pomemben tudi zato, ker kvas simbolizira dobro, saj uravnava druge odlomke, v katerih je kvas metafora za slabo učenje farizejev. Ta » « uporaba kvasa kaže, da ne moremo vzeti primerjave z določenim pomenom in tej besedi pripisati enak pomen skozi vso Sveto pismo, ne da bi upoštevali kontekst.

Po drugi strani pa »Believer's Bible Commentary« (str. 1424) in »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 240–241) menita, da kvas vedno simbolizira zlo in pokvarjenost. »Evangelical Commentary on the Bible« (str. 824) pravi, da je to v tem primeru napačno.

Za več informacij glej »The Expositor's Bible Commentary«, zvezek 8, str. 972, in »Believer's Bible Commentary«, str. 1424.

V: Ali ptice v Lk 13,19 predstavljajo pogane ali pokvarjene in lažne vernike?

O: Med kristjani obstajajo različna mnenja. Nanaša se na druga bitja, ki niso del velikega grma, a uživajo v senci ali koristih grma. Nekateri menijo, da se to nanaša na pogane, ki so blagoslovljeni. Drugi menijo, da gre za lažne vernike, ki nimajo kaj iskati v cerkvi, a so kljub temu njeni člani.

Po mnenju »Believer's Bible Commentary« (str. 1424) gre za pokvarjenost. Vendar pa se »Evangelical Commentary on the Bible« (str. 824) s tem ne strinja.

V: Zakaj je v Lk 13,23–27 rešenih le nekaj?

O: Učenci so morda pričakovali, da bodo Jezusovo veličastno učenje in čudeži prepričali skoraj vse. Morda so bili razočarani, ko se to ni zgodilo, zato jim je Jezus pojasnil, da je pot k odrešenju ozka. Odrešeni niso bili tisti, ki so videli in slišali Jezusa. Odločilni sta bili njihova odločitev in odziv na to, kar so slišali. Ne piše, da morate med potovanjem skozi ozka vrata ali čakati, da se ozka vrata pojavijo. Pravzaprav piše dobesedno, da si je treba »prizadevati«, da bi vstopili skozi ozka vrata.

Čeprav Jezus ni odgovoril na dodatno vprašanje, zakaj se reši le nekaj ljudi, lahko podamo številne ugotovitve in sklepe.

1. Tisti, ki umrejo po tem, ko dosežejo starost odgovornosti, so izbrali svojo usodo, bodisi izrecno bodisi posredno.

2. Bog »odlaša« s sodbo, ker želi ljudem dati priložnost za pokoro (2. Petrov 3:9).

3. Bog ni dolžan dajati priložnosti za pokoro v neskončnost ali pa jih sploh še naprej dajati, dokler je oseba še živa. Tisti, ki grešijo proti Svetemu Duhu, niso vedno takoj ubiti.

4. Končno Bog nima nobenih obžalovanj, ko ljudi pošlje na cilj poti, ki so si jo izbrali.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 241, The Believer's Bible Commentary, str. 1424, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 825.

V: Kdo točno v tej priliki trka na vrata v Lk 13,25?

O: Čeprav prilika tega ne navaja neposredno, Jezus močno namiguje, da bo judovski narod trkal in ne bo spuščen noter, če ga zavrne.

Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1424.

V: Zakaj so v Lk 13,31 ti farizeji Jezusu povedali, da ga namerava ubiti Herod Antipa (sin Heroda Velikega)?

O: Za to bi lahko bilo več razlogov.

1. Morda so ti farizeji Jezusu naklonjeni in so si želeli, da bi bil Jezus na varnem.

2. Po drugi strani pa so morda le želeli, da Jezus odide. Morda tem farizejem ni šlo toliko za to, da bi Jezus umrl; želeli so le, da bi ga odstranili s poti. Glej tudi naslednje vprašanje. Komentar »Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 241–242, podpira to stališče.

3. Nazadnje, če bi lahko ljudem povedali, da je Jezus pobegnil, da bi rešil svoje življenje, ko je slišal grožnjo, bi to v očeh ljudstva spodkopalo Jezusov status kot mogočnega Mesija.

Glejte »Believer's Bible Commentary«, str. 1424, »The Expositor's Greek New Testament«, 1. zvezek, str. 569, »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 825, in »New International Bible Commentary«, str. 1211, kjer boste našli več o tem, kako bi Jezusu lahko to povedali iz različnih motivov.

V: Ali Lk 13,31 dokazuje, da je Herod Antipa nameraval ubiti Jezusa?

O: Ne, ta verz tega niti ne dokazuje niti ne ovrže. Sveto pismo navaja besede farizejev, vendar ne pove, ali so govorili resnico ali ne. Tudi danes se pogosto zgodi, da ljudje slišijo grožnje in se morajo nanje odzvati, ne da bi vedeli, ali so resnične ali ne.

V: Kaj je v Lk 13,31–33 pomenil Jezusov odgovor na to grožnjo?

O: Iz tega verza lahko izpeljemo tri ugotovitve.

1. Jezus je Heroda Antipasa označil za zvito lisico, kar ni bil laskav izraz. Lisica je bila takrat veljala za nepomembno žival. Lisica je veljala za zvito, tako takrat kot danes.

2. Jezus se ga ni bal in mu ni bilo nič proti, da so njegov odgovor ponovili Herodu.

3. Jezus je vedel, da bo umrl na križu, vendar je vedel tudi, da se bo vse zgodilo v Očetovem času.

Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1424, »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 824, in »The Expositor's Bible Commentary«, zvezek 8, str. 974.

V: Kaj je pomembnega v besedah »blagor tistemu, ki prihaja v imenu Gospodovem« iz Lk 13,35?

O: Jezus bi lahko preprosto rekel: »Morate reči: ›Blagor Jezusu, Mesiju‹, ali kaj podobnega.« Ker pa niso sprejeli, da je Jezus Mesija, jim je Jezus milostno to izrazil v besedah, ki so jih lahko sprejeli. V nebesa ne bi prišli, dokler ne bi prepoznali pravega Mesija, ki jim ni bil imenovan.

Zanimivo je primerjati, kako sta se Jezus in Pavel »izjemno trudila«, da bi posredovala resnico, s tem, da nista nikoli popuščala glede vsebine evangelija.

V: Zakaj bi v Lk 14,1 farizej na vodilnem položaju dovolil Jezusu, da poučuje v njegovi hiši?

O: Niso bili vsi farizeji in voditelji proti Jezusu – vprašajte Jožefa iz Arimateje in Nikodema. Dejansko Apostolska dela 15,5 kažejo, da je po vstajenju dovolj farizejev verovalo, da so imeli svojo skupino znotraj Cerkve. Tudi Janez 12,42 pravi, da so mnogi farizeji verjeli Jezusovemu učenju, vendar skrivaj, ker niso hoteli biti izključeni iz sinagoge.

Po drugi strani pa »Believer's Bible Commentary« (str. 1425) meni, da to ni izhajalo iz iskrene prijaznosti, ampak iz prizadevanja, da bi Jezusa ujeli v past. Konec koncev Luka 14,1 in naprej pravi, da so Jezusa pozorno opazovali. Zakaj bi farizej povabil tako Jezusa kot tudi človeka, ki je potreboval ozdravljenje, razen če se ta ni pojavil nepovabljen?

Vendar je to že četrtič, da so farizeji sprožili vprašanje o soboti (Luka 6,1–5; Luka 6,11; Luka 13,10–17), zato je bilo Jezusovo učenje o soboti zanje velik kamen spotike. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 976, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 242, in New International Bible Commentary, str. 1211.

V: Kaj je v Lk 14,2 mišljeno z izrazom »vodena bolezen«?

O: To zdravstveno stanje je kopičenje tekočine v telesu. Vzroki so različni, na primer nepravilno delovanje levega srčnega prekata, težave z jetri ali limfnimi vozli, lupus ali strupene snovi, kot je olje argemone. Argemona je plevel, ki pogosto raste na gorčičnih poljih in se lahko pobere skupaj z gorčičnimi semeni. Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1425, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 825.

V: Zakaj jih je Jezus v Lk 14,3–6 izpraševal?

O: Poskušali so ga ujeti v past, tako da so tja pripeljali nekoga z vodeno boleznijo. To bi lahko povzročale težave z jetri, ledvicami ali rakom. Jezus je prevzel pobudo in jih prosil, naj se opredelijo, ali je na soboto dovoljeno delati dobro ali ne. Če bi rekli da, bi bile dobre stvari, ki niso prepovedane v Tori, dovoljene. Če bi rekli ne, bi to pokazalo, kam so resnično usmerjena njihova srca: na njihova pravila namesto na delanje dobrega za Boga. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 242.

V: Kakšen je bil v Lk 14,7–11 smisel Jezusovega nauka o tem, da naj zasedemo najnižje mesto?

O: Najprej, sedeži niso pomembni, prav tako pa ni pomembna človeška čast. Namesto tega moramo biti ponižni in skrbeti za to, da ugajamo Bogu. To, da nas Bog časti, je veliko pomembnejše kot katera koli človeška čast.

To je dober odlomek, ki ga lahko delimo z otroki, ko se prepirajo o tem, kdo naj sedi na sprednjem sedežu v avtu.

V: Zakaj je Jezus v Lk 14,7–11 farizejem podal nauke o tem, da naj zasedajo najnižje mesto, takoj potem, ko jih je poskušal popraviti glede ozdravljanja ob soboti?

O: Lahko ugibamo o nekaj razlogih.

1. Učenje farizejev je združevala želja po tem, da bi bili časteni in da bi si pridobili čast. Ali so res vse te pravila o soboti sestavili zaradi svoje ljubezni do Boga? Ne, želeli so si versko čast. Jezus namiguje, da ne smemo iskati verske časti; raje naj čast izreče Bog.

2. Če farizeji niso mogli dokazati, da se moti glede ozdravljanja z Božjo močjo ob soboti, naj bodo ponižni in naj prenehajo nasprotovati Jezusu.

V: Kaj je Jezus hotel povedati v Lk 14,12–15 o vabilu revnih, pohabljenih, hromih in slepih?

O: Njihova družba ni menila, da so ti ljudje primerni za udeležbo na gostiji. Niso bili primerni za delo in ponavadi niso bili v položaju, da bi se lahko za uslugo oddolžili. Iz tega lahko izpeljemo tri nauke:

1. Ena od lekcij je, da Bog pogosto izbere in uporabi tiste, ki jih mi štejemo za manj kot idealne.

2. Ti ljudje se pogosto zavedajo, da niso idealni, zato se bodo še toliko bolj zanašali na Boga in mu dajali slavo.

3. Vendar pa je resnica takšna, da nihče od nas ni idealen. Če bi Božji standard pravičnosti primerjali s fizičnim zdravjem, bi bili vsi pohabljeni in slepi ter brez bogastva ali kakršnega koli upanja, razen v Bogu.

Za več informacij glejte knjigo »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 117–118.

V: Kakšen je bil v Lk 14,16–24 smisel Jezusove prilike o gostiji, ki se je odvijala prav na tej gostiji?

O: Ko je eden od gostov izrekel blagoslov za vse prisotne, ki bodo jedli v kraljestvu, je predpostavljal, da bodo vsi prisotni jedli v kraljestvu. Jezus je poudaril, da vsi prisotni ne bodo jedli v kraljestvu. Ali so bile Jezusove besede prijazne? Če pomislite, bi bilo zelo neprijazno, če bi Jezus tiho privolil, da je z vsemi prisotnimi vse v redu in da bodo jedli v kraljestvu, čeprav to ni bilo res. Torej da, včasih so besede, ki zvenijo strogo, najbolj prijazno, kar lahko rečete.

Ker so se Jezusovi poslušalci dobro poistovetili z gostijami, ki jih prirejajo ljudje, jim je Jezus povedal priliko o Bogu in njegovi gostiji. Bilo bi čudovito jesti na Božji gostiji; vendar je žalostna resnica, da večina zavrne povabilo. Tako kot lahko gostitelj gostije povabi ljudi, ti pa lahko povabilo bodisi zavrnejo bodisi sprejmejo, tudi Bog iskreno vabi vse, naj uživajo v njegovi milosti, in oni lahko to bodisi sprejmejo bodisi zavrnejo. Piše, da so vsi zavrnili drugo povabilo. V tisti kulturi so vabila razpošiljali precej zgodaj, kasneje pa so poslali še drugo vabilo, opomin. Imeli so različne izgovore, nekateri precej šibki, toda dejstvo je, da je gostitelj povabil ljudi, ki niso hoteli priti. Če bi človekovo poročno slavje prisililo, da zavrne prihod, zakaj se to ni pojavilo že ob prvem vabilu? Zdi se neverjetno, da bi kdo zavrnil vabilo na čudovito zemeljsko gostijo, toda to se dogaja.

Podobno se verjetno tudi angelom zdi neverjetno, da bi kdor koli zavrnil Božjo izjemno radodarno ponudbo, namenjeno vsakemu posamezniku, a tudi to se dogaja.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 242, The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 978, The Expositor's Greek New Testament, zvezek 1, str. 574–575, New International Bible Commentary, str. 1212, in Believer's Bible Commentary, str. 1426.

V: Zakaj je v Lk 14,16–24 ta prilika podobna, a vendar ne identična priliki v Mt 22,1–10?

O: Ne pozabite, da je Jezus poučeval skoraj tri leta, kar je veliko dlje, kot bi človek potreboval za branje evangelijev. Jezus je verjetno v enem mestu pridigal serijo pridig, nato pa se je preselil v naslednje mesto in tam pridigal podobno serijo pridig. Te so si podobne, a niso popolnoma enake; morda je imel Jezus nekoliko drugačno občinstvo in je pridig nekoliko prilagodil. Za več informacij glejte The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 979.

V: Ker v Lk 14,23 gospodar prisili ljudi, naj vstopijo, ali to dokazuje, da ljudje nimajo svobodne volje, da bi prišli h Kristusu?

O: To ne dokazuje nič več kot to, da tisti, ki niso bili povabljeni, niso imeli dolžnosti, da bi sledili Bogu.

Očitno nihče v tej priliki ne bi mislil, da je gospodar poslal vojsko, da bi ljudi spnil v verige in jih kot sužnje odpeljal na svojo gostijo. V tej priliki »prisiljevanje« pomeni močno prepričevanje.

Če bi nekdo poskušal uporabiti ta odlomek za dokaz, da ljudje nimajo svobodne volje, bi se mu ta poskus obrnil proti njemu. Prvotni gostje so bili povabljeni, a niso prišli. Zato je bilo prvotno povabilo »izgubljena zadeva«. Poleg tega, če bi kdo na svetu imel željo, da bi prišel, a ni bil povabljen, ali bi bilo narobe, da bi imel to željo? Obstajajo nekristjani, ki bi radi šli v nebesa – vsaj po svojih pogojih, čeprav ne po Božjih pogojih.

Upoštevajte, da ima pravilo Granvillea Sharpa izjeme: Lk 14,23 in Ef 2,20. Za več informacij glejte Believer’s Bible Commentary, str. 2064. Sledenje pravilu Granvillea Sharpa v zvezi s Titom 2,13 podpira posttribulacionizem.

V: Zakaj v Lk 14,24 noben od zavrnjenih gostov ni dobil druge priložnosti?

O: Bog ljudem pogosto daje več priložnosti, vendar obstaja meja. Čeprav število priložnosti ni bistvo te prilike, Bog ni dolžan nikomur dati več priložnosti.

V: Kaj nas Lk 14,25–35 uči o pretehtanju stroškov in Gospodovem vladarstvu?

O: Človeku je treba povedati, naj pretehta stroške, preden se zaveže, da bo sledil Kristusu. Po eni strani Zakaj ni imel časa, da bi pospravil svojo hišo ali svoje življenje, preden je Jezus prišel k njemu in razglasil, da je Zakaj odrešen. Po drugi strani pa Lk 14,25–35 popravlja to napačno predstavo, da bi Jezus raje imel napol dokončan stolp kot pa sploh nobenega. Ljudje nimajo moči, da bi sami uredili svoje življenje, zato pridemo k Jezusu, še preden je naše življenje urejeno; vendar moramo priti k Jezusu z zavezo, da mu dovolimo, da uredi naše življenje. Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 826.

V: Kako naj Jezusovi učenci v Lk 14,26 »sovražijo« svojega očeta, mater, ženo, otroke in brate?

O: Glede na kontekst tega odlomka in njihove kulture, ki temelji na Mojzesovi postavi, bi to pomenilo »ljubiti manj«. Jezus jim ne naroča, naj ne upoštevajo Božje besede, ki v 2. Mojzesovi knjigi 20,12 pravi, naj ljubijo svoje starše, in kasneje v Pismu Efežanom 5,25, naj ljubijo svoje žene. Na primer, v 5. Mojzesovi knjigi 21,15, ko je govora o moškem, ki eno od svojih žena ljubi bolj kot drugo, je tukaj uporabljena beseda »sovražiti«. Podobna formulacija je uporabljena v 1. Mojzesovi knjigi 29,31, kjer je Jakob ljubil Rahelo bolj kot Lejo. Matej 10,37 kaže, da Jezus poudarja, da ne smemo ljubiti svojih staršev bolj kot ljubimo Boga.

Za več informacij glej knjige Težke besede Svetega pisma, str. 475–476, Popolna knjiga odgovorov iz Svetega pisma, str. 56–57, Komentar Svetega pisma za vernike, str. 1427, ter Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu, str. 116, 210.

V: Kako se Jezusovo učenje o starših v Lk 14,26 navezuje na zakon?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Vsi Jezusovi poslušalci so poznali Mojzesovo postavo glede staršev, in Jezus je to vedel.

2. Jezus je poudarjal ravnovesje. Ljubiti Boga je prva zapoved, ljubiti druge pa druga, ne obratno.

3. Če je vaša ljubezen ali zvestoba do staršev, otrok ali kogarkoli drugega večja od vaše ljubezni in zvestobe do Boga, morate spremeniti svoje prednostne naloge. Tudi dobre stvari lahko postanejo idole.

V: Kako naj ljudje v Lk 14,28 presodijo, kakšna je cena za to, da sledijo Jezusu, in kakšna je cena za to, da mu ne sledijo?

O: Polovično slediti Jezusu ali poskušati mu slediti le nekaj časa, nato pa se obrniti nazaj, ne prinaša nobene koristi. Nek nekristjan, ki je prišel na biblijsko uro, me je nekoč vprašal: »Če Jezusa ne naredim za Gospoda svojega življenja, mi bo krščanstvo sploh koristilo?« Odgovoril sem mu, da razen v nekaterih manjših, nepomembnih pogledih v bistvu ne. Gre za vse ali nič. Svoje življenje moraš izročiti Jezusu. Ko oznanjamo evangelij, moramo poudarjati tudi to, da je treba pretehtati ceno. Jezus se izreka proti polovičnim privržencem.

John Calvin je rekel: »Vse sem zapustil za Kristusa, in kaj sem našel? V Kristusu sem našel vse.« Henry Drummond je rekel: »Vstopnina v nebeško kraljestvo je nič: letna članarina je vse.«

Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1428, in New International Bible Commentary, str. 1213.

V: Na kaj se nanaša ta vojna v Lk 14,31–32?

O: To bi bilo v mislih poslušalcev, saj je obstajala možnost, da bi Herod šel v vojno proti Aretasu, svojemu tastu. Toda Jezusova prilika presega to in pravi, da na splošno ni koristi v tem, da začneš nekaj, česar ne moreš dokončati. Dejansko bi bilo začeti nekaj, česar ne dokončaš, lahko celo slabše, kot če sploh ne bi začel. Morda je bolje, da se odrečeš želeni, potencialni zmagi, če je dejansko tako, da tako ali tako ne bi zmagal.

Za več informacij glej The Expositor's Greek New Testament, 1. zvezek, str. 567, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 244.

V: Kaj je Jezus v Lk 14,34–35 mislil s tem, da je sol, ki je izgubila okus, dobra le za gnojno jamo?

O: Sol je na splošno koristna za zagotavljanje življenjskih potrebščin, za začinjanje in konzerviranje hrane. Sol, ki je izgubila svoj okus zaradi razredčenja z umazanijo ali drugih vzrokov, ni več za veliko uporabna. Preostala sol, če jo damo na gnojno kup, bo upočasnila razpadanje, kar pomeni manj intenziven neprijeten vonj. Za več informacij glej The Expositor's Greek New Testament, 1. zvezek, str. 577, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 992.

V: Na kakšne načine lahko nekateri današnji kristjani v Lk 14,34–35 »izgubijo svojo slanost«?

O: V naravi je bila visokokakovostna sol draga. V poznejših časih naj bi v afriškem mestu Timbuktu veljalo, da je funt soli vreden funta zlata. Solnost lahko izgubi svojo vrednost na več načinov. Lahko vsebuje majhne količine nečistot z neprijetnim okusom. Ali pa je lahko razredčena z inertnim, brezokusnim polnilom, tako da je kljub enakemu videzu tudi dober del brez vrednosti, ker je razredčen.

V duhovnem smislu lahko nekdo trdo dela v službi, vendar že majhna mera nepoštenosti, pohlepa ali poželenja lahko uniči njegovo pričevanje. Po drugi strani pa je lahko oseba željna služiti Bogu, kadar ima čas, vendar zaradi zahtevnega dela, velikih časovnih zahtev svojega življenjskega sloga, zabave ali drugih stvari ravna, kot da ima veliko pomembnejših stvari za početi kot služiti Bogu.

Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1427–1428.

V: Kaj imajo skupnega tri prilike v Lk 15,1–32?

O: Vse tri prilike govorijo o izgubljenosti in veselju ob ponovnem najdenju. Prilika o 99 + 1 izgubljeni ovci kaže, da Bog išče izgubljene, in da je veselje ob najdenju ene večje kot pri tistih 99, ki jih ni več treba iskati. Prilika o 9 + 1 izgubljeni kovanci kaže, da Bog išče zelo temeljito in se veseli, ko najde izgubljeno. Prilika o izgubljenem sinu kaže, da Bog odpušča in ponovno sprejme izgubljene in tiste, ki so zašli s poti. Seveda, ko iščemo Božje srce, želimo, da bi tudi naša ljubezen in odnos do drugih odražala Božjo ljubezen in odnos.

V celotnem 15. poglavju Lukovega evangelija Bog želi, da imamo srce za izgubljene, tako kot ga ima On. V 16. poglavju Lukovega evangelija Bog želi, da imamo razum za izgubljene.

V: Kaj je glavna točka v Lk 15,1–32: izgubljenost, kesanje ali veselje?

A: Ali je glavna točka prilik pokora ali veselje? Nikjer ni omenjeno, da bi se izgubljena ovca ali izgubljeni denar pokorila, zato je glavna točka teh prilik veselje, ne pa pokora. Farizeji kljub vsemu svojemu študiju niso razumeli Božjega srca. Ko so torej farizeji v svoji samopravnosti kritizirali Jezusa, ker se je družil z grešniki, jim je Jezus v bistvu odgovoril s tremi prilikami o veselju.

Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1213, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 994.

V: Kako se v Lk 15,1 naredimo »dostopne« za hude grešnike, tako da vedo, da jih imamo radi, čeprav ne odobravamo tega, kar počnejo?

O: Pokažite jim, da jih spoštujete, ljubite, da vam je mar zanje in da ste pripravljeni posvetiti čas, da jim pomagate. Čeprav je dobro preživljati čas z njimi, ne preživljajte ga z njimi pri dejanjih, ki ogrožajo moralne vrednote.

Vendar pa se moramo zavedati nekaterih stvari o sebi.

1) Včasih se morda nagibamo k temu, da se družimo z 99 »pravičnimi ovcami«, namesto da bi imeli srce za iskanje izgubljene ovce.

2) Vaš značaj bi lahko bil kritiziran zaradi druženja z grešniki.

3) Včasih je zate najbolje, da se jim ne družiš. Nekoč je ateist v zasebnem pogovoru krščansko dekle povabil k seksu. Dekle ga je zavrnilo, a je ostala prijazna do njega. Odvisno od situacije je, ali bi se mu morala izogibati ali ne. Če je on menil, da je njena prijaznost še vedno povabilo zanj, potem bi se mu morala izogibati.

4) Včasih nas neverniki lahko potegnejo navzdol ali nas zapeljejo k nebožanskim stvarem. Čeprav Sveto pismo pravi, da se moramo upirati zlu, nikjer ne pravi, da se moramo upirati skušnjavi; raje naj se skušnjavi izogibamo.

Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1428, »New International Bible Commentary«, str. 1213, 1214, in »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 992.

V: V Lk 15,2, kdaj naj verniki danes jedo ali ne jedo z grešniki?

O: Stara zaveza ne pravi, da ne bi smeli jesti z neverniki, vendar so Judje v Jezusovem času sledili svoji lastni tradiciji, da ne jedo z neverniki, kot kažejo Apostolska dela 10,28 in Pismo Galatcem 2,12–14. Vendar Pismo Galatcem 2,12–14 kaže, da moramo jesti z vsemi ljudmi, edine izjeme pa so naslednje.

1. 2 Tesaloničanom 3:10 kaže, da če se nekdo noče ukvarjati z delom, naj ne jé.

2. 2 Tesaloničanom 3,14 pravi, da se ne smemo družiti s tistimi, ki se sicer izdajajo za vernike, a se odločijo, da ne bodo upoštevali tega, kar je zapisal Pavel.

3. 2. Janezovo pismo 7–11 pravi, da tistega, ki je slepar, ne smemo sprejemati v svoje hiše.

4. 1. Korinčanom 5,9–13 pravi, da se sicer lahko družimo z nemoralnimi, pohlepnimi, roparji ali malikovalci, vendar ne smemo jesti z nobenim od njih, če trdijo, da so kristjani.

V: Kako bi v Lk 15,8–10 ženska izgubila in našla takšen kovanec?

O: Ta prilika nakazuje, da je imela samo deset srebrnih kovancev. Srebrni kovanec je bil verjetno drahma, enakovredna enemu denarju, kar je predstavljalo dnevno plačo delavca. Kovanci so bili morda del dote, ženska pa je srebrne kovance morda nosila kot okras na glavi. Danes je to nekoliko podobno v Indiji, kjer ženske nosijo zlato, ki so ga dobile v doti.

Če bi ženska mislila, da ga je izgubila v hiši, bi si zelo prizadevala, da bi pomela tla, in kovanec bi morda zvenel ob trku z nečim.

V delu »The Expositor's Greek New Testament«, 1. zvezek, str. 578, je poudarjeno, da ženska sosedom ne pošilja uradnega vabila k praznovanju; prej ima prepričanje, da se bodo praznovanja udeležili.

Za več informacij glej »The Expositor's Bible Commentary«, 8. zvezek, str. 982, »New International Bible Commentary«, str. 1213, 1214, »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 244, in »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 992–993.

V: Zakaj v Lk 15,12–13 nekateri otroci, celo otroci vernikov, postanejo izgubljeni?

O: To je lahko kombinacija vsaj osmih dejavnikov.

1) Občutek omejenosti, ker morajo živeti po merilih, ki si jih v tej fazi življenja morda ne bi izbrali.

2) Privlačnost razuzdanega življenja.

3) Občutek, da je »trava na drugi strani ograje bolj zelena«.

4) Pritisk vrstnikov ali preganjanje: bodisi družbeno ali še hujše.

5) Duševna bolezen

6) Razočaranje, ki je uničilo njihova upanja ali pričakovanja.

7) Strah, da bo kaj zamudil, zaradi česar mora ukrepati, da bi v tem trenutku v celoti zadovoljil vse, kar si želi v življenju; ni mogel počakati, da bi oče umrl.

8) Neupoštevanje morebitnih visokih stroškov svojih grešnih dejanj.

Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 993.

V: Koga predstavljata dva sinova in oče v Lk 15,17–18?

O: Oče predstavlja Božje srce. Oče je sprejel izgubljenega sina, a je tudi iskreno prosil starejšega sina.

Starejši sin predstavlja farizeje, kot navaja »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 245. Za ljudi, ki so kritizirali Jezusa, ker je jedel z grešniki, bi bila ta prilika boleča. Vendar pa se to lahko posploši na vse verne ljudi, ki svoje dela in vero cenijo bolj kot ljubezen do drugih.

O mlajšem sinu obstaja več mnenj. V »Believer's Bible Commentary: New Testament«, str. 244, piše, da mlajši sin v resnici predstavlja odpadle vernike, saj je bil sin, preden je prosil za dediščino. Po drugi strani pa tu ni v ospredju odrešitev, temveč le očetova ljubezen. Pogosteje se meni, da je mlajši sin predstavljal katero koli izgubljeno osebo. Čeprav je bil morda veren, je bil izgubljen.

V: Ali se je v Lk 15,17–18 izgubljeni sin pokesal ali je bil le lačen?

O: Lk 15,14 pravi, da je prišla lakota. Med lakoto ga ljudje v tuji deželi niso hoteli niti ga niso cenili; iz usmiljenja so mu dajali le svinjsko krmo, morda pa so mu dajali tako slabo hrano prav zato, da bi ga spodbudili k odhodu. Za Judovca bi bilo ponižujoče, če bi moral opravljati delo hranjenja prašičev. Tam ni bilo niti hrane niti ljubezni niti upanja na kakršno koli spremembo. Hebrejska fraza »prišel k pameti« pomeni kesanje. Mogoče je bilo oboje. Gotovo je bil lačen, toda lakota lahko prav tako spodbudi kesanje.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 984; The Expositor’s Greek New Testament, zvezek 1, str. 580–581; Evangelical Commentary on the Bible, str. 827; in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 245.

V: Zakaj je oče v Lk 15,20–24 sprejel nazaj izgubljenega sina in ali bi to sploh smel storiti?

O: Oče je videl sina, še preden se je ta približal; iz tega lahko sklepamo, da ga je oče pogosto pričakoval. Oče je izgubljenega sina sprejel nazaj zgolj iz sočutja, ker ga je ljubil. Vse dobre zasluge, ki jih je sin kdajkoli imel, so bile izgubljene. Sin je očetu storil krivico in mu izkazal nespoštovanje, a oče je sinu, ki se je vrnil, prostovoljno odpustil. Praznovanje je morda bil način, da je služabnikom, sosedom in drugim pokazal, kdo je sin in da je bil ponovno sprejet v družino.

Nek zahodni kristjan je nekoč to priliko prebral različnim ljudem na Bližnjem vzhodu, ki niso bili kristjani in niso poznali te prilike, ter jih vprašal, kaj bi bilo, če bi sin prosil za dediščino. Dobil je odgovore, kot so: »To se nikoli ne bi zgodilo« in »Svojega sina bi pretepel, če bi to rekel.« Drugi odgovor je bil, da je nek moški rekel, da je slišal, da se je to zgodilo, in da je oče v roku enega leta umrl z zlomljenim srcem.

Oče ni bil dolžan sprejeti sina nazaj, zato nič ne pravi, da bi to »moral« storiti. Vendar pa je imel oče pravico, da je bil velikodušen, in je milostno sprejel svojega sina nazaj.

Za več informacij glej The Expositor's Greek New Testament, 1. zvezek, str. 582.

V: Ali je imel starejši brat v Lk 15,25, 29–30 prav?

O: Odgovor je odvisen od tega, ali se denar in bogastvo štejejo za pomembnejša od ljudi. Starejši brat je menil, da bi ga oče moral ljubiti zaradi njegovega dela. Starejši brat je ponovno pridobil brata, ki ga očitno ni cenil toliko kot še eno pitano tele. Bratova skrb za pravičnost, ki se je nanašala celo na eno pitano tele, je razkrila pomanjkanje ljubezni. Opazite, da starejši brat ni rekel »moj brat«, ampak »tvoj sin«.

Pravijo, da nekateri ljudje uporabljajo stvari in ljubijo ljudi, medtem ko drugi ljubijo stvari in uporabljajo ljudi. Ko pravi kristjan sploh začne ljubiti stvari bolj kot ljudi, je njegov pogled daleč od tega, kar si Bog želi. Stvari lahko vključujejo materialno lastnino, znanje, obrede in celo vero. Edina stvar, ki naj bi jo ljubili bolj kot ljudi, je Bog.

Za več informacij glej Hard Sayings of the Bible, str. 476–477, The Tony Evans Bible Commentary, str. 995, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 245.

V: Kaj želi Jezus v Lk 15,28 povedati o odzivu starejšega brata?

O: Lastnik 99 ovac je bil premožen, ženska z le desetimi kovanci pa precej revna. A poleg tega so vse tri prilike precej podobne; dokler ne pridemo do Lk 15,28. 99 ovac in 9 kovancev, ki se niso nikoli izgubili, se ne pritožujejo niti ne jezijo. Oče ni sprejel nazaj izgubljenega sina zaradi pravičnosti, ampak zaradi usmiljenja in ljubezni. Očetov izraz je dobesedno »moj otrok« (teknon), kar je nežnejše od »moj sin«. Tudi danes se nekateri bolj ukvarjajo s pravičnostjo in kaznovanjem kot z usmiljenjem in ljubeznijo. Mesto je za oboje, toda usmiljenje zmaga nad sodbo, kot piše v Jakobovem pismu 2,13.

Ali se je starejši brat na koncu sprijaznil in praznoval ali ne? Jezus tega ni povedal, in to namerno. Jezus je v bistvu vprašal farizeje, kje je njihovo srce. Ali se boste sprijaznili in delili Božje srce ali ne?

Za več informacij glejte The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 984–985, Evangelical Commentary on the Bible, str. 827, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 993.

V: Ali je v Lk 16,1 bogati mož / gospodar Jezus, Bog Oče ali kdo drug?

O: Nič ne kaže, da bi bil gospodar Jezus ali Oče. Gre preprosto za bogatega človeka, Jezus pa uporabi vsakdanjo situacijo, da izpelje nekaj življenjskih lekcij. Za več informacij glej »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 827.

V: Kako točno je bil v Lk 16,6–9 upravitelj nepošten?

O: Upravitelj (ali finančni upravitelj gospodinjstva) je bil že pred to priliko zaloten pri »zapravljanju« gospodarjevega premoženja, torej je bil nepošten ali malomaren že pred začetkom prilike. Morda je obljubil, da bo po svojih najboljših močeh upravljal z gospodarjevim denarjem, vendar mu ni bilo resnično pri srcu gospodarjev najboljši interes. Zato je bila upravnikova nepoštenost prisotna že pred zmanjšanjem računov, čeprav gospodar ni vedel vnaprej, da bodo računi zmanjšani.

Natančen izraz je bil uporabljen v Kumranskih rokopisih, kjer je pomenil »posvetno« ali opisoval značaj tistega časa, kot navaja The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 987.

V: Zakaj je bil v Lk 16,6–8 pohvaljen nepošteni upravitelj?

O: Da bi razumeli odgovor, moramo poznati nekaj kulturnega ozadja. Čeprav je bilo Izraelcem zapovedano, naj si med seboj ne zaračunavajo obresti na posojila (Levitikus 25:35, Exodus 22:25), je bila takratna realnost takšna, da so to pogosto počeli. Poleg tega je bilo zaračunavanje obresti tujcem dovoljeno (Deuteronomij 23:20).

Upravitelj je vrnil 50 od 100 vrčev oljčnega olja in 20 od 100 posod pšenice. Wycliffe Bible Dictionary na str. 1761 navaja, da je običajna obrestna mera za žito znašala od 25 % do 33 1/3 %. 80 posod pšenice plus 25 % obresti bi znašalo 100 posod. Slišal sem razlago, da je obrestna mera za oljčno olje znašala 100 %, vendar tega nisem mogel potrditi, čeprav tudi »New Geneva Study Bible« (str. 1636) to navaja kot teorijo. V »Expositor's Bible Commentary«, 8. zvezek, str. 988, je navedeno, da je 100 posod pšenice velika količina: pridelek približno 100 akrov, kot navaja Jeremias v knjigi »Parables of Jesus«, str. 181. Podobno tudi »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 828, navaja, da je služabnik odpisoval obresti, ki so bile zaračunane, čeprav je starozaveški zakon sploh prepovedoval zaračunavanje obresti.

Tako je upravitelj s temi »popusti« morda gospodarja sploh ni goljufal, ampak je odštel obresti, ki jih tako ali tako ne bi smel zaračunati svojemu izraelskemu rojak. Pomembno je poudariti, da upravitelj NI poskušal dobiti nazaj svoje službe ; že je vedel, da mu to ne bo uspelo. Upravitelj je poskušal pridobiti naklonjenost upnikov, da bi morda razmislili o tem, da bi mu ponudili službo.

Gospodar je bodisi vedel za te popuste bodisi ni vedel. Komentar »The Believer’s Bible Commentary« (str. 1430–1431) navaja, da je gospodar vedel, in da je (morda nevoljno) pohvalil upravitelja za njegovo daljnovidnost. Tudi »Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 246, in »The Expositor's Bible Commentary«, zvezek 8, str. 987, navajata, da je bogataš vedel, a je kljub temu pohvalil upravitelja za njegovo premetenost.

Včasih, ko je podjetje ali vlagatelj na robu stečaja, banka samovoljno nekoliko zniža znesek posojila. Bolje je dobiti nekoliko manj denarja in se izogniti izvršbi, kot pa ne dobiti ničesar in ostati le z zavarovanjem.

V: Kako naj verniki v Lk 16,9 s pomočjo denarja pridobivajo prijatelje?

O: Neiskreni upravitelj je takrat deloval velikodušno, ne zaradi nesebičnega altruizma, ampak zaradi hladnega pragmatizma. Ko verniki spoznajo začasno vrednost zemeljskega bogastva, bi morali biti še toliko bolj pripravljeni odreči se bogastvu zaradi evangelija. Kot je v svojem dnevniku zapisal znani krščanski misijonar in mučenik Jim Elliot: »Ni nor tisti, ki da tisto, česar ne more obdržati, da bi pridobil tisto, česar ne more izgubiti.«

V knjigi »Težke besede Svetega pisma« (str. 477–478) je dodano: »‚Vidite,‘ je rekel Jezus, ‚posvetni ljudje, ki ne razmišljajo o ničemer drugem kot o tem življenju, se včasih vedejo bolj razumno in preudarno kot ljudje, usmerjeni v onostranstvo, ‚otroci svetlobe‘. Materialno bogastvo bodo uporabili za pripravo na svojo zemeljsko prihodnost; zakaj ga otroci svetlobe ne bi mogli uporabiti za pripravo na svojo večno prihodnost?…«

V: Če v Lk 16,9 ugotoviš, da si bil v Božjih očeh že nepravičen ali nezvest, kaj naj v tem trenutku storiš, da bi ugajal Bogu?

O: Zavedanje svojega greha in prošnja Bogu za odpuščanje sta odličen začetek, vendar je potrebno še več. Morda bi se morali opravičiti tudi ljudem, ki ste jim storili krivico. Prav tako, kadar je to mogoče, jim povrnite tisto, kar ste jim vzeli, bodisi neposredno bodisi posredno kot posledica vaših dejanj.

V: V Lk 16,9 si predstavljaj, kako lepo bi bilo imeti stranke, dobavitelje in poslovne partnerje, ki bi te vedno obravnavali pošteno, tudi kadar se ne bi zavedal nepravičnega ravnanja, in ti vedno govorili resnico. Kaj lahko storiš, da bi postal takšen človek?

O: Nič ni narobe s pogajanji o poslu in nič ni narobe, če ne poveste vsem vsega, kar veste. Vendar ne smete lagati, tudi če gre za t. i. »belo laž«. Nič ni narobe, če se trdo pogajate, da bi dosegli dober posel, vendar obstaja meja: če je oseba, s katero se pogajate, obupana, lahko prekoračite mejo med doseganjem dobrega posla in izkoriščanjem njene obupnosti. Ravnaj z drugimi tako, kot bi želel, da ravnajo s tabo. Si takšen človek, za katerega bi sam želel delati, ki bi ga nadziral ali s katerim bi poslovno sodeloval?

Ni nobenega zagotovila, da boste s tem postali bogatejši. A s tem boste bolj zadovoljili Boga.

Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 994.

V: Kako si lahko v Lk 16,9 bolje zapomnimo, da smo le skrbniki, ne pa lastniki tega, s čimer nas je Bog blagoslovil?

O: Najprej razmislite, katere darove ali talente imate več kot drugi, ki bi si jih zaslužili. Nimate jih. Nato razmislite, kakšno premoženje ali denar imate brez Božje milosti. Morda ste s trdim delom dosegli nekaj uspehov in nekaj stvari uresničili, toda kdo vam je omogočil sposobnosti in razmere, v katerih se je vaše trdo delo izplačalo?

Drugič, razmislite, kako dolgo boste še imeli zemeljske blagoslove, ki jih imate trenutno. Neka oseba je rekla, da za pogrebnimi vozili ni prikolic za selitev. Vse bo izginilo, podarjeno drugim, ki jih bodo morda pametno uporabili, morda pa tudi ne, kot pravi Pridigar 2,18–19.

Nazadnje verjemite Pridigarju 8,10–11, kjer piše, da je modrost boljša od zlata ali srebra. Vso svoj prosti čas in energijo posvetite iskanju Božje modrosti in Njegovega kraljestva, ne pa zlata ali srebra. Bogastvo, ki ga imate, ni cilj; je orodje, ki vam pomaga doseči vaš cilj, da služite Bogu in širite Njegovo kraljestvo.

Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 994–995.

V: Zakaj bi v Lk 16,14 farizeji, ki so ljubili denar, zaničljivo gledali na Jezusa?

O: Komentar »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 246, to dobro pojasni z besedami, da je bil Jezus reven človek, ki so mu sledili drugi revni ljudje, in da jih je skušal poučiti o denarju. Šestina vseh evangelijskih verzov obravnava denar. V Luku se 18 od 40 prilik nanaša na denar. Farizeji so menili, da je mogoče služiti hkrati denarju in Bogu.

Za več informacij glej »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 828.

V: Katere stvari, ki jih svet visoko ceni, so v Božjih očeh gnusoba, kot je zapisano v Lk 16,15 in naprej?

O: Svet ceni nepoštenost in ravnanje iz premetenosti. V filmih »Ocean’s XX« so »junaki« banda, ki iz igralnic ukrade milijone. V filmih »Minioni« so »dobri fantje« tisti, ki kradejo drugim. Ljudje so včasih cenjeni, če storijo nekaj finančno napačnega ali spornega in jim to uspe uiti. Psalm 49,18 in naslednji verzi pravijo, da te bodo ljudje hvalili, če si uspešen. Zanimivo pa je, da se isti ljudje obravnavajo kot zlobneži, če naredijo napako ali jih ujamejo. Skorajda je, kot da jih ne občudujejo zaradi njihovega moralnega značaja, ampak iz zavisti. Očitno je Kim Kardashian postala slavna po snemanju seks scene. Koliko epizod televizijske serije o družini Kardashian si si ogledal? Če je več kot nič, zakaj si to storil?

Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 995, in »Believer's Bible Commentary«, str. 1432.

V: Ali v Lk 16,16 in Mt 11,12 »nebesa« v teh verzih aktivno nekaj počnejo ali so pasivna, v smislu, da se nekaj počne z njimi ali proti njim?

O: Najprej nekaj slovnice, nato tri stališča in na koncu odgovor.

V delih »Hard Sayings of the Bible«, str. 479–480, in »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 829, je navedeno, da je grški glagol v tem primeru dvoumen. Lahko je v aktivnem smislu, na primer: »Neboško kraljestvo nujno vabi vse, naj pridejo«, ali v pasivnem smislu, na primer: »ljudje si prizadevajo vstopiti v nebeško kraljestvo«, ali »nebeško kraljestvo trpi nasilje…«, ali »ljudje se silijo v nebeško kraljestvo«.

1) Aktivna oblika: »Nebeško kraljestvo nujno vabi vse, naj pridejo.« Tako stališče zavzema NET Bible, Evangelical Commentary on the Bible, str. 829, pa pravi, da je to stališče najbolj priporočljivo.

2) Pasivno: Vsi si prizadevajo vstopiti. Komentar »Believer's Bible Commentary« (str. 1432) podpira to stališče.

3) Pasivno in nasilno: Ljudje uporabljajo posvetno nasilje, da bi se poskušali vdreti vanj. Komentar »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 247) in večina prevodov zagovarjata to stališče.

Odgovor: Matej 11,12 dvakrat uporablja besedo »nasilje« in nakazuje, da so ljudje dejavni in nasilni. V kontekstu farizejev gre za kritiko verskih ljudi, ki poskušajo z nasilnimi ali posvetnimi sredstvi vstopiti v kraljestvo. Celoten Luka 16 se nanaša na zvestobo in pohlep, farizeji pa so v Luku 16 posebej omenjeni, ker se vse te stvari nanašajo tudi na njih.

V: Kako v Lk 16,16 in naprej ter Mt 11,12 nekateri poskušajo nasilno vstopiti v Božje kraljestvo/nebesa?

O: Komentar »The Believer’s Bible Commentary« na str. 1432 poudarja, da se kontekst okoli Lk 16,16 v celoti nanaša na farizeje ter njihovo pohlepnost in lakomno hinavščino. To velja ne glede na to, ali so ljudje poskušali vstopiti v Božje kraljestvo ali uničiti kraljestvo, ki ga je oznanjal Janez Krstnik. Komentar »The Believer’s Bible Commentary« na str. 1244 poudarja, da je pridiganje Janeza Krstnika sprožilo burno reakcijo.

Pomembno je razumeti, katero kraljestvo je tu mišljeno. To ne pomeni nujno, da bodo vsi tisti, ki se silijo vanj, prejeli odrešitev, ampak da si silijo mesto v Božjem vidnem izrazu Njegovega kraljestva na zemlji.

Iz tega sledi, da moramo upoštevati tako sredstva kot tudi cilje. Nekateri so želeli priti v nebesa, kar je dobra stvar, vendar so poskušali uporabiti posvetna orožja, da bi se tja prebili.

Za več informacij glej knjigi »Hard Sayings of the Bible«, str. 479–480, in »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 828.

V: V Lk 16,17 piše, da je lažje, da nebes in zemlja preidejo, kot da bi se izpolnil najmanjši del zakona; zakaj torej kristjani jedo svinjino, kamelje meso in školjke ter zakaj ne opravljajo več živalskih žrtvovanj?

O: Jezus je tukaj razveljavil starozaveški zakon.

Hrana: Jezus je v Mateju 15:10, 17–20 in Marku 7:14–15 rekel, da človeka ne oskruni tisto, kar vstopi vanj, ampak tisto, kar iz njega izhaja.

Marko 7:19 dodaja, da je Jezus s tem razglasil vso hrano za čisto.

Božji angel je Petru v Apostolskih delih 10,12–16 ukazal, naj ubije in poje živali, ki so bile prej nečiste.

Muslimani bi se morali poistovetiti s to točko, saj tudi Mohamed ni upošteval zakona Stare zaveze, ko je jedel kamelje meso.

Žrtvovanje: Izraelci so morali opravljati žrtvovanja; žal je za mnoge to postalo le ritual, ki je izgubil svoj pomen. Žrtvovanje je za kristjane enako pomembno, ali celo pomembnejše, kot je bilo za Izraelce, kot kažejo Hebrejcem 7:23–10:26. Tudi mi potrebujemo žrtvovanje, in naše žrtvovanje je enkrat za vselej opravil naš veliki duhovnik, Jezus Kristus, ki se je žrtvoval na križu.

V: Zakaj se v Lk 16,19 bogataš pogosto imenuje Dives?

O: Ker je v tej priliki omenjen Lazar, so nekatere tradicije bogatega moža poimenovale »Dives«. Vendar je »Dives« le latinska beseda za bogatega moža.

Lazar je grška oblika hebrejskega imena Eleazar, kar pomeni »Bog je pomagal«. Hades, v hebrejščini Sheol, je grob. Ta beseda se v Novi zavezi pojavi desetkrat. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 992.

V: Katere so glavne točke te prilike v Lk 16,19–31?

O: Jezus je pripovedoval prilike o denarju in nadaljuje z še eno. Mnogi Judje so menili, da je materialno bogastvo znak Božje naklonjenosti. Zato bi bilo šokantno slišati, da bo bogati Jud šel v ogenj.

Glavne točke so tri.

1) Neizogibnost smrti in zavest po njej.

2) Bolje je za pobožne kot za nepožne, ki se ne menijo za revne.

3) Ljudje imajo v Svetem pismu zadosten vodnik.

Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1216, in Believer's Bible Commentary, str. 1433.

V: Kako Jehovove priče razlagajo zgodbo o Lazarju in bogatašu v Lk 16,19–31?

O: Ta prilika ovrže teorijo o »spanju duše«, kot navaja »Believer's Bible Commentary«, str. 1433. Vendar se Jehovove priče s tem ne strinjajo. To mi je ustno povedala Jehovova priča, dele pa sem videl tudi v pisni obliki. Pripravite se, ker je to precej nenavadno.

Bogataš predstavlja razred farizejev (ali duhovnikov), ki se počuti osramočen zaradi razreda zvestih služabnikov (ki sledijo Bogu). Psi predstavljajo lažne učitelje, drobtine kruha pa pomenijo Božje učenje. »Življenje« v Lk 16,24 pomeni, da so živeli pod sistemom zakona. Smrt ne pomeni fizične smrti, ampak spremembo položaja. To, da so angeli odnesli Lazarja, medtem ko je bil bogataš pokopan, pomeni, da sta spremenila stanje, kar se je zgodilo bodisi po tem, ko je Jezusov duh vstal v duhovnem telesu, bodisi na binkošti. (Glede tega mi ni povsem jasno.) Muka tukaj ne vključuje pomena fizičnega nelagodja in omejitve, kot je to drugje. Pomeni namreč duševno trpljenje zaradi tega, ker o njih slabo govorijo pobožni pridigarji. Ker [domnevno] ljudje, ki gorijo, ne hrepenijo po vodi, ogenj ni dobesedni ogenj. Velika prepad je preprosto to, da celotna skupina ne more prečkati, čeprav posamezniki to lahko storijo.

Kot piše v knjigi *When Cultists Ask* na str. 149: »Ker ta odlomek tako očitno podpira idejo zavestnega obstoja po smrti – pa tudi zavestnega trpljenja za grešnike po smrti –, si Jehovove priče močno prizadevajo, da bi ga na novo razlagale.«

Glej tudi naslednje vprašanje.

V: Kakšen je odgovor na razlago Jehovovih prič v Lk 16,19–31?

O: V odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Zgodnji kristjani, ki so govorili grško, so enoglasno verjeli v zavestno trpljenje po smrti za nevernike. Poleg zgodnjekrščanskih spisov lahko preprosto preberemo Mateja 13:40–42, 50, Razodetje 20:10 in Razodetje 14:9–11

2. Tudi Judje so verjeli enako. To dokazujejo 1. Enoch 22:1–4, Vnebovzetje Mojzesa 10:10, 2. Esdras 7:36, Judita 16:17 in Salomonove psalme 3:13. Za dejanske citate glej razpravo o Lk 23:43. Rabini so si predstavljali Šeol/Hades kot prostor z dvema deloma, ločenima s steno, široko kot dlani ali prsta (glej Weber, Lehre des Talmud, str. 326f), kot navaja The Expositor's Greek Testament, str. 589.

3. Jezus ni storil ničesar, da bi te domnevno napačne vere grajal ali popravil. Pravzaprav jih je Jezus potrdil, saj jih je uporabil, ne da bi jih popravil. Poleg tega sta izraza, ki ju je uporabil Jezus: »Abrahamovo naročje« in »raj«, dejansko izraza, ki se uporabljata v judovskem Talmudu.

4. Ali je Jezus zavajal ljudi, ko je potrdil domnevno napačno prepričanje o zavestnem obstoju po smrti, ali pa je Jezus kot resnično uporabil nekaj, kar je bilo splošno razumljeno.

To točko ponazarja primer, ki sem ga navedel dvema misijonarjema Jehovovih prič.

Predpostavimo, da bi nekega dne v roke vzel izvod revije »Awake« Jehovovih prič, v kateri bi bila objavljena zgodba o dveh dečkih. Eden je odrasel in sledil Bogu, po smrti pa so se mu zgodile dobre stvari. Drugi fant je odrasel v zavračanju Boga, po smrti pa se je reinkarniral v žuželko. Nato sem ju vprašal, ali menita, da bi kdaj prebral kaj takega v reviji »Awake«, in odgovorila sta, da vsekakor ne, ker reinkarnacija ni v skladu s Svetim pismom. Strinjal sem se, a sem jih nato vprašal, ali ne bi kljub temu poskušali uporabiti lažne doktrine, kot je reinkarnacija, da bi dokazali resnično trditev, da je treba slediti Bogu? Odločno so se s tem ne strinjali in rekli, da bi bilo to z njihove strani zavajajoče. Strinjal sem se, a sem rekel, da če je zavest nevernikov po smrti lažna doktrina, ali potem ne trdijo, da je Jezus naredil prav to?

V: Kaj nam Lk 16,19–31 pove o revnih?

O: Ta odlomek je ostro grajanje mnogim (vendar ne vsem) bogatim. Bogataš je pred smrtjo trikrat imenovan »bogataš«, vendar po smrti niti on niti Lazar nista več imenovana bogataš ali ubogec. Ime »Lazar« pomeni »tistemu, ki mu Bog pomaga«, a je bil tako obubožan, da so mu rane lizali psi. Psja slina je bolj antiseptična od naše, zato so celo potepuški psi Lazarju pomagali bolj kot bogataš. Revni, zaporniki in zatirani so morda za nas nevidni, a za Boga sploh niso nevidni. Podobno so nekateri ljudje, ki jih v tem svetu častijo kot idole, v Božjih očeh morda nečastni. Ne smemo občudovati tistih, ki živijo življenje, ki bi ga Bog preziral. Če bi le lahko videli ljudi in stvari z Božjimi očmi!

V: Kaj nam Lk 16,19–31 pove o bogatih?

O: Izrecno ne pravi, da je bogastvo zlo, saj omenja Abrahama v raju, ta pa je bil po takratnih in tudi po današnjih merilih izjemno bogat človek. Vendar pa mnogi bogati trpijo za tisto, kar Darrell Bock imenuje »koma brezsrčnosti«, in ne vidijo niti revnega pred vrati svoje vile. Revni Lazar je bil za bogatega človeka skoraj neviden. Če niste previdni, vam lahko bogastvo oslabi vid in sluh, tako da postanete slepi za revne in gluhi za krik zatiranih. A ne glede na vaše bogastvo, če bi lahko videli in slišali malo bolje, kot vidite in slišite zdaj – v duhovnem smislu –, kakšen korak bi lahko naredili, da bi pomagali revnim, zapornikom in zatiranim ter jim dali vedeti, da niso pozabljeni in da se nekdo zanima zanje ter jim želi pomagati?

V: Če je Lk 16,20–25 prilika, zakaj je to edina prilika, v kateri je omenjeno ime nekoga?

O: Čeprav se lahko ljudje prepirajo o tem, ali to popolnoma ustreza značilnostim prilike ali ne, je Lazarjevo ime v tej priliki imelo pomemben namen. V tej priliki ni imena nobenega drugega razen Lazarja; Lazar je morda deloval nepomemben, a Bog je poznal njegovo ime. Lazar pomeni »tisti, ki mu je pomagal Bog«, vendar vidimo nekoga, ki v tem življenju ni prejel veliko pomoči niti od Boga, niti od bogatega moža, niti od kogar koli drugega. Niti nam ni povedano, da je Lazar dobil dostojen pogreb, a je prejel veliko večjo pomoč, ko je odšel v raj, kjer je bil Abraham. Bogataš v Luku 16,24 pozna Lazarjevo ime, zato se je vsaj nejasno zavedal, da je Lazar obstajal tik zunaj udobja vrat njegove vile. Toda ljudje, ki se bogatašem (in žal morda celo nam) zdijo nevidni, so Bogu znani in pomembni. Vsakdo je ustvarjen po Božji podobi in moramo spoštovati vse ljudi, ne glede na to, ali so v tem svetu cenjeni ali ne.

Lazar in njegova grška oblika Eleazar sta bila pogosta imena, v Svetem pismu pa ni naveden noben razlog, zakaj se ta berač imenuje enako kot brat Marije in Marthe. Vendar bi to lahko bilo napoved. Ko je bil Lazar kasneje obujen od mrtvih, bi se morda kdo spomnil te prilike in prošnje bogatega moža, naj Lazarja pošljejo nazaj iz mrtvih.

V: Kakšen pomen ima v Lk 16,25 način, na katerega se je Abraham obrnil na bogatega moža?

O: Grška beseda tukaj je teknon, kar pomeni »otrok«, ne pa »moj sin«. To je nežna, ljubeča beseda, vendar ne pomeni, da bi Abraham rekel, da je bogataš njegov otrok ali potomec, četudi je bil bogataš Jud.

V: Kaj je v Lk 16,26 velika prepad/razmejitev med mukami in rajem?

O: To je prepad, ki ga je Bog ustvaril med Nebesi (rajom) in Peklom (ječo). To je edino mesto v Novi zavezi, kjer se uporablja ta grška beseda, chasma, in moramo se zavedati, da bodo mnogi ljudje, s katerimi se vsak dan srečujemo, po smrti na drugi strani velikega prepada. C. S. Lewis v svojem romanu o nebesih in peklu z naslovom Velika ločitev domneva, da bi ljudje v peklu lahko potovali v nebesa, vendar da bi se le redki kdaj odločili za to. Vendar Lk 16,26 nasprotuje tej domnevi C. S. Lewisa. Tudi Jud 7 in Mt 25,46 pravita, da je njihova kazen večna.

Zanimivo je, da bogataš nikoli ni prosil, da bi ga spustili ven, ampak je prosil le za olajšavo. Nato je prosil, ali bolje rečeno, ukazal Abrahamu, naj pošlje Lazarja, da opozori njegove brate, in dejansko rekel: »Nisem imel dovolj dokazov; pošlji dokaze mojim bratom.«

Kot stranska opomba: beseda »raj« se v Novi zavezi uporablja le trikrat. Če bi lahko nekdo iz pekla poslal sporočilo, kaj bi povedal? Najprej je bogataš želel ublažiti svojo muko. Drugič, bogataš je želel poslati sporočilo, da bi se njegovi bratje izognili kraju, kjer se je sam nahajal. Tudi ta oseba v peklu je želela, da bi nekdo drugim oznanjal evangelij. Upoštevajte tudi, da je bogataš lahko videl Abrahama in Lazarja, vendar ni navedeno, da bi Lazar lahko videl bogataša.

Za več informacij glej knjigo »Hard Sayings of the Bible«, str. 480–482.

V: Kaj je Jezus v Lk 16,31 mislil s tem, da še vedno ne bi verjeli, četudi bi nekdo vstal od mrtvih?

O: To je bila tako ugotovitev o njihovem takratnem odnosu kot tudi napoved njihovega odziva na Jezusovo vstajenje. Zanimivo je, da je Abraham bogatega človeka še vedno imenoval »sin«. Seveda je Jezus to kmalu zatem celo dokazal, ko je v Jn 11,45–53 in 12,10–11 obudil Lazarja, brata Marije in Marthe.

V: Ali je bil v Lk 16,31 Abraham v nebesih, kot navaja skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 985?

O: Ne, Sveto pismo ne navaja, kje je bil Abraham. Čeprav sta bila Abraham in Lazar na prijetnem mestu, bi mnogi kristjani poučevali, da še nista bila v nebesih, ampak v »vmesnem prostoru«, kamor je Jezus povedal tatvu na svoji desni, da bo šel še isti dan, in ki ga je Jezus imenoval raj. Raj je del posmrtnega življenja, kamor so odhajali tisti, ki so sledili Bogu, dokler Jezus ni vstal od mrtvih.

V: Ali v Lk 16,31 čudeži dokazujejo Jezusovo poslanstvo?

O: Čudeži so bili pričevanje v podporo Jezusovemu poslanstvu v skladu s Pismom Hebrejcem 2,4, vendar čudež sam po sebi ne »dokazuje« ničesar, saj lahko obstajajo tudi lažni čudeži. Vendar pa kljub dokazom o vstajenju in drugih čudežih, vsem izpolnjenim preroštvom ter pričevanju prvih kristjanov še vedno nimamo »absolutnega dokaza«, saj absolutnega dokaza za zgodovinski dogodek nikoli ne moreš imeti.

Kljub temu, čeprav je Jezus predložil prepričljive dokaze, je ena stvar predložiti prepričljive dokaze, druga pa je, da poslušalec te dokaze sprejme. Tudi v sodobnem času lahko najdemo nekaj ljudi, ki verjamejo, da je Zemlja ravna, da se holokavst ni nikoli zgodil ali da ubijanje določenih ljudi in pitje njihove krvi nudi zaščito pred aidsom. A dejstvo, da nekaj ljudi verjame v vsako od teh treh laži, kljub prepričljivim dokazom o nasprotnem, še ne pomeni, da dokazi proti tem norostim niso prepričljivi.

Za dopolnilni odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 392–393.

V: Zakaj je v Lk 17,1–2 tako resna kršitev, če nekoga spravimo v greh?

O: Posledice so resne, saj postaneš Satanovo orodje, ki nekoga odvrača od večnega življenja v radosti z Bogom.

V: Kdo so v Lk 17,2 ti »mali«?

O: Preučimo tri možnosti.

a) Lahko bi bili otroci, vendar se v tem nauku, za razliko od drugih naukov, nikjer drugje ne omenjajo otroci. Jezus in Sveto pismo obravnavata otroke kot enako dragocene kot odrasle, vendar jih ne obravnavata kot bolj dragocene.

b) Lahko so novi verniki, otroci v veri in tisti, katerih vera se še oblikuje, ne glede na to, ali so fizično otroci ali starejši.

c) Lahko bi bili »mali«, tj. revni ljudje tega sveta. Vendar razen podobnosti s priliko o Lazarju in bogatašu nič drugega ne podpira te razlage.

Odgovor: Ker gre v kontekstu za to, da bi koga, ki bi se lahko užalil ali spotaknil, užalili ali spravili v spotikanje, bi bil odgovor b). Lahko obstaj no revni ljudje, ki so bogati v veri in se ne bi spotaknili.

Tudi v »Expositor's Bible Commentary«, zvezek 8, str. 994, piše, da vsekakor ne more biti a), medtem ko »Believer's Bible Commentary« na str. 1434, »The Tony Evans Bible Commentary« na str. 996 in »New International Bible Commentary« na str. 1216 navajajo, da je pravilni odgovor b).

V: Zakaj je v Lk 17,3–4 za vernika tako žaljivo, če ne odpusti drugim?

O: Morda nam bo pri tem pomagala analogija. Zakaj je tako pomembno, da naša kri prenaša kisik in hranilne snovi v celice našega telesa ter odnaša ogljikov dioksid in odpadne snovi? Tako kot so te fizične stvari znak življenja, sta tudi ljubezen in odpuščanje znak našega duhovnega življenja. Vse, kar ovira delovanje krvi, je resen problem.

Tako kot naše telo potrebuje hrano in kisik, tako tudi mi nenehno potrebujemo Božjo milost in ljubezen. Tako kot se mora naše telo znebiti ogljikovega dioksida in odpadnih snovi, tako tudi mi potrebujemo Božje odpuščanje in očiščenje. Drugim lahko zlahka odpuščamo, ker nam je Bog, ki smo v Kristusu, toliko odpustil. Če nekdo ne more odpustiti, bodisi ni uspel spoznati, koliko mu je Bog odpustil, bodisi morda ni bil odrešen.

V: Kaj Jezus v Lk 17,5–6 uči o veri?

O: Vera ni nekaj, kar ti je dano, in tisto, kar imaš, je vse, kar boš kdaj imel. Zato ne gre za to, da bi pridobil več »delčkov« vere, ampak za to, da razviješ tisto, kar si že imel, ko si prvič veroval v Kristusa. Živa vera je namreč kot seme: ima življenje in raste. Tudi če imaš le malo žive vere, se lahko ta še vedno razvije v veliko vero, če le odstranjuješ plevel in škodljivce ter jo zalivaš in neguješ. Zato ne potrebuješ »velike vere«; potrebuješ le pristno vero, saj se ta lahko razvije v veliko vero. Če si pristni kristjan, kako neguješ svojo vero?

Za več informacij glejte Believer's Bible Commentary, str. 1435, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 996–997.

V: Kaj vemo o murvah v Lk 17,6?

O: Čeprav obstaja 12 vrst murv, je bila vrsta, ki so jo gojili v Izraelu in Sredozemlju, na splošno črna murva, imenovana tudi sycamine. Gojili so jih zaradi njihovih plodov, za gojenje sviloprejk pa so jih na zahodu začeli uporabljati šele veliko pozneje, po Jezusovem času.

Murve imajo plitvo koreninsko mrežo, zato jih lahko močan veter podre in odnese. Metaforično gledano si lahko predstavljamo močan veter (Svetega Duha), ki murvo odnese v morje – na videz nemogoč izid, ki se je nedvomno zgodil.

Drugačen odgovor: V delih »The New International Bible Commentary« (str. 1217) in »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 248) je navedeno, da ima figovec zelo močne korenine. Kljub temu pa spletna stran https://homeguides.sfgate.com/potting-soil-and-cactus-mix-13768053.html navaja, da imajo murve na splošno širši in plitkejši koreninski sistem kot mnoge druge vrste dreves, kar jim pomaga pri boljšem pridobivanju hranil. V rahlih tleh in ob močnem vetru pa bi to drevo lažje izruvalo.

V: Kaj Jezus v Lk 17,7–10 uči o služenju, ko govori o služabniku, ki pride s polja in pripravi obrok?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Ponos na našo poslušnost je neumno. Poslušnost je le naša dolžnost. Naša poslušnost bi morala biti izraz naše hvaležnosti Bogu.

Hvalisanje: Bogu ne smemo pripovedovati, kako veliki in poslušni smo. Jezus je to ponazoril v molitvi farizeja v primerjavi z mitničarjem (davčnim pobiralcem) v Lk 18,9–14.

Posebna obravnava: Ne smemo misliti, da si zaradi naše poslušnosti zaslužimo posebno obravnavo. Nobena mera duhovnosti ali pretekle poslušnosti nas ne odvezuje od tega, da bi v prihodnosti poslušali Boga in mu bili poslušni. Ne smemo imeti občutka, da nam je nekaj pripadalo, in ne smemo tega občutka dajati drugim, kot kaže Jakob 2,1–9.

V: Zakaj je bil Jezus v Lk 17,11–19 užaljen zaradi devetih gobavcev?

O: Vsi so bili ozdravljeni, a le eden je izkazal hvaležnost tako, da se je vrnil k Jezusu, da bi se mu zahvalil. In ta berač ni bil iz Judeje ter verjetno ni imel priložnosti, da bi se naučil Stare zaveze, kot so jo drugi. Lahko je žaljivo, tako za druge kot za Boga, če misliš toliko nase, da ne izkažeš hvaležnosti. Vseh deset je bilo ozdravljenih gobavosti, a le tisti, ki se je vrnil, je od Jezusa prejel posebno blagoslov. To poudarja, da je evangelijsko sporočilo namenjeno tistim brez judovskega porekla prav tako kot tistim z njim.

Ko je Jezus ozdravil vseh deset, jih je poslal k duhovnikom, da bi izpolnili zapoved iz 3. Mojzesove knjige 14,2–32. Duhovnik je moral osebo pregledati, in če je bila gobavost ozdravljena, jo je moral razglasiti za čisto, šele takrat se je lahko ponovno vključila v družbo. To bi bilo tudi pričevanje za duhovnike. Ne vemo, ali so duhovniki ostro govorili z gobavci, ko so izvedeli, da jih je Jezus ozdravil, in ne vemo, ali so jim dali kakšna opozorila ali ne. Ne glede na morebitno nasprotovanje pa bi se morali vseeno vrniti, da bi izkazali hvaležnost Jezusu.

A preden ste preveč strogi do devetih gobavcev, se zavedajte, da je danes veliko ljudi takšnih. So zelo prijazni, ko prosijo za pomoč, a ko enkrat prejmejo vso pomoč, ki jo potrebujejo, ne izkazujejo nobene hvaležnosti, ker na osebo gledajo le kot na sredstvo za dosego cilja, do katerega menijo, da so upravičeni. Kot verniki moramo poskrbeti, da se do drugih ne obnašamo nehvaležno. Jezus je bil užaljen, ko devet gobavcev ni pokazalo nobene hvaležnosti, ampak so ga preprosto jemali za samoumevnega. Ali se Bog počuti užaljenega, ko mu ne izkazujemo hvaležnosti in ga jemljemo za samoumevnega? Upam, da vsak dan »šteješ svoje blagoslove« in se Bogu ves čas v molitvi zahvaljuješ.

Za več informacij glejte »Believer's Bible Commentary«, str. 1436, in »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 829.

V: Zakaj je Jezus v Lk 17,19 ljudem pogosto rekel: »Tvoja vera te je ozdravila«?

O: Prvič, Jezus je želel pohvaliti njihovo vero, in mi bi morali storiti enako. Danes za kristjane ni dovolj, da le prenašajo in sprejemajo vernike v drugih božjih službah. Morali bi moliti zanje, hvaliti Boga zanje in jih javno pohvaliti za njihovo vero in delo za Gospoda.

V: Ali so bili ti farizeji v Lk 17,20 iskreni, ko so Jezusa vprašali, kdaj bo prišlo kraljestvo, ali so se mu posmehovali, ali so ga morda le poskušali ujeti v past?

O: Glede na kontekst ne moremo reči, kaj od tega je bilo res, ali pa je šlo deloma za iskrenost in deloma za skepticizem. Tudi nekdo, ki je takrat slišal to vprašanje, morda ne bi mogel reči. A to ni pomembno. Ko se srečamo z vprašanjem, ki bi lahko bilo iskreno, nam ni treba zapravljati časa s poskusi ocenjevanja nekoga srca; preprosto odgovorimo na vprašanje.

Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1436.

V: Ali v Lk 17,21, ker je Božje kraljestvo v vernikih, to pomeni, da so človeška kraljestva nerealna, kot uči sekta Krščanska znanost?

O: Ne. Da bi to trdili, bi morali verjeti v nerealno opredelitev resničnosti. Seveda ni nič na zemlji, ne le kraljestva, tako resnično kot Nebesa. Vendar pa zemeljskih kraljestev, ki so »resnično« mučila in mučeniško ubila kristjane, ter zemeljskih kraljestev in filozofij, ki »resnično« usmerjajo ljudi k zlu, ne smemo zmanjševati na zgolj fantazijo.

Za drugačen, a dopolnilni odgovor glejte knjigo When Cultists Ask, str. 150.

V: Ali v Lk 17,21, ker je Božje kraljestvo v vernikih, to pomeni, da so ljudje božanski, kot uči sekta Krščanske znanosti?

O: Ne. Prepričani smo lahko, da je apostol Pavel poznal odgovor na to. V Apostolskih delih 14,11–18 Pavel in Barnaba nista bila pripravljena dopustiti, da bi ju likaonska množica častila. Če imate Božje kraljestvo v sebi, to kaže, da ste Božje otrok, vendar vas to ne naredi božanskega ali Boga. Zanimivo je, da je Jezus v odgovoru farizejem rekel, naj iščejo tisto, kar je že tukaj, medtem ko je takoj zatem, ko je govoril z učenci, rekel, naj pazijo na prihodnost. Za več informacij glejte knjigo When Cultists Ask, str. 150–151, in Believer's Bible Commentary, str. 1436.

V: Kaj Jezus v Lk 17,31–33 pravi o spominu na Lotovo ženo?

O: Iz tega se lahko naučimo vsaj dve lekciji.

Lotova žena je bila nenadoma uničena ravno takrat, ko se je počutila varno, potem ko so jo rešili angeli. Bog ji je rešil življenje, vendar je kasneje poginila zaradi lastne neposlušnosti. Problem je bil, kot pravi »Believer's Bible Commentary« na str. 1437: »Bila je izven Sodome, toda Sodoma ni bila izven nje.«

Na splošno se kristjani morda sprašujejo, koliko let bo minilo, preden bodo lahko popustili v svoji pazljivosti pred skušnjavo in grehom, vključno z materializmom, poželenjem, ponosom in obupom. Kdaj bodo duhovno tako zreli, da bodo lahko pozabili na upiranje tem zlim silam? Odgovor je, da na tej strani nebes nikoli ne smete popustiti v svoji pazljivosti. Sveto pismo nas vedno znova opozarja, da moramo vztrajati. Nekateri načini za to so:

Pozorno spremljati svoje življenje in nauk. 2. Timotej 1,14; Kološanom 1,23; Pregovori 22,5

Da ne sledimo modrosti tega sveta. Kolosanci 2:8–9; Jakob 3:15; 1 Korinčani 1:17–27; 2:6, 8, 14; 2 Korinčani 1:12

Splošna vztrajnost. Hebrejcem 10,23.36; 12,1.12–13; 1. Janezovo pismo 2,24; 1. Korinčanom 13,7; Rimljanom 5,3–4; Jakobovo pismo 1,3–4.12; 5,11; 2. Petrov pismo 1,8–10

Verniki morajo vztrajati v trpljenju. Rimljanom 8:17–18; 2 Korinčanom 1:8–9; 4:8–12; 6; 2 Timoteju 2:3; 4:5

V: Kaj v Lk 17,34–36 piše o dnevu in noči na zemlji?

O: To kaže na spoznanje, da je v 34. verzu za nekatere ljudi lahko noč, hkrati pa za druge dan v 17:35–36. Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1437.

V: Kaj je Jezus v Lk 17,37 mislil s tem, ko je rekel: »Kjer je truplo, tam se bodo zbrali jastrebi«?

O: Ne glede na to, ali gre za orla, ki se prehranjuje z mršino, ali za navadnega jastreba, Jezus uporablja metaforo velikih ptic mršinarjev kot simbol niza bližajočih se sodb. Seveda, kadar obstajajo določene stvari, kot so trupla, ponavadi sledijo določene posledice, na primer prihod ptic mršinarjev. Vendar to tukaj ni bistvo, saj bi Jezus lahko uporabil veliko drugih metafor, če bi hotel le povedati, da imajo stvari posledice.

Splošna uporaba za vsak čas: V knjigi »Hard Sayings of the Bible« (str. 482–483) je zapisano, da nekateri to razlagajo takole: »Kjer je situacija zrela za sodbo, tam bo sodba tudi padla.«

Uporaba v zadnjih časih: Jezus pripoveduje priliko o eni od posledic nepravičnosti pred svojim prihodom. Nepravični bodo ubiti, ptice mršarice pa bodo imele obilo hrane. To je podrobneje opisano v Razodetju 19:17–21.

Uporaba za leto 70 n. št.: Nekateri menijo, da se »orli« tukaj nanašajo tudi na simbol rimskih orlov, ki so bili na zastavah, ki so jih nosile vojaške enote. Rimska vojska je prišla in uničila Jeruzalem leta 70 n. št. V delih »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 830, »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 998, in » Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 249, to razlagajo kot zgolj jastrebe.

Za več informacij glej tudi »Believer's Bible Commentary«, str. 1437.

V: Če je v Lk 18,1–8 Bog podoben nepravičnemu sodniku iz prilike, ali se Bog kdaj zdi nepravičen?

O: Bog ni nepravičen, vendar se lahko v svoji previdnosti za določen čas zdi nepravičen – vprašajte Joba. Namen te prilike je pokazati, da če so žrtve vztrajne celo pred nepravičnim sodnikom, koliko bolj bi morali biti vztrajni Božji otroci pri svojem nebeškem Očetu, ki je pravičen. Jezus je hotel z nepravičnim sodnikom ponazoriti določeno točko, podobno kot je hotel pokazati določeno točko z bogatim možem, ki je odpustil premetenega upravitelja v Lk 16,1–9. Na zemlji so stvari pogosto nepravične, toda Bog lahko ob končnem sodnem dnevu vse popravi. Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1217–1218, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 249–250, The Tony Evans Bible Commentary, str. 999, in The Expositor's Greek New Testament, zvezek 1, str. 596.

V: Kaj Jezus v Lk 18,4–6 uči o tem, da moramo biti vztrajni v molitvi?

O: Če naj bi bil človek vztrajen pri sodniku, ki se ne briga za pravičnost, koliko bolj moramo biti vztrajni pri Bogu. To se lahko nanaša na molitev na splošno, vendar pa, kot navaja »Believer's Bible Commentary«, str. 1437, njeno mesto takoj po Luku 17 nakazuje, da je ta prilika še posebej primerna za dolgotrajno molitev za Kristusov povratek.

1 Tesaloničanom 5,17 nam zapoveduje, naj molimo neprestano. Grški izraz »me izčrpa« je dejansko težko prevesti. Dobesedno pomeni »naredi mi modrico«, kar lahko pomeni tako »me pretepi« kot tudi »me spravi v slab položaj«.

Glej »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 1000, kjer je podrobneje razloženo, kako to pomeni »škodovati mojemu ugledu«. Vendar pa »Evangelical Commentary on the Bible« na str. 830 navaja, da sodnik NI upošteval mnenja ljudi, ampak je bil preprosto utrujen od ženske, ki ga je nadlegovala.

V: Kako se v Lk 18,4–5 spopasti s situacijo, ko nekdo meni, da si premalo pomemben, da bi zate storil tisto, kar bi moral?

O: Pouk iz te prilike je, da morate vztrajati, dokler ne dosežete svojega. Včasih moramo biti vztrajni. Ne na nevljudni način ali tako, da izgubimo živce, ampak prijazno vztrajni, brez popuščanja.

Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 998–999, in »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 830.

V: Kaj je Jezus v Lk 18,8 in naprej mislil s tem, ko je vprašal, ali bo na zemlji našel vero?

O: Jezus na zemlji ni našel veliko vere, kot kaže Jn 1,10–12. Komentar »Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 249–250, pravi, da Jezus ni govoril iz nevednosti ( ) niti ni spraševal o Vnebovzetju, ampak jih je spodbujal, naj ohranijo vero z molitvijo in večjim služenjem. Za dopolnilni odgovor glej knjigo »Hard Sayings of the Bible«, str. 483–484.

V: Ali je v Lk 18,9 v redu, da se v nekaterih stvareh zanašamo nase?

O: Prevzeti moramo odgovornost za svoja dejanja in moramo biti prepričani, da lahko z Božjo pomočjo storimo tisto, kar nam je On namenil.

Vendar pa brez Boga, našega Stvarnika in vzdrževalca, sploh ne bi mogli obstajati. Poleg tega brez Boga ne moremo storiti niti ene dobre stvari, ki bi imela večni pomen. Zato nimamo nobene podlage, da bi zaupali v lastno dobroto, moč ali sposobnosti brez Boga.

V: Ali smo v Lk 18,9–14 dolžni plačevati desetino?

O: Desetina je del vašega dohodka, namenjen Gospodovemu delu. Levitikus 27,30–33 pravi, da je pripadal Bogu, v Stari zavezi pa je bil namenjen duhovnikom in levitom, kot je zapisano v 4. Mojzesovi knjigi 18,21–32, 1. Mojzesovi knjigi 14,20; 28,22; 2. Kroniki 31,5 in Malaki 3,7–12.

V Novi zavezi, od Jezusovega vstajenja naprej, nismo več pod starozaveznim zakonom (vključno z desetino), ampak pod milostjo. Lahko darujemo še več! Vendar pa lahko »desetino« še vedno razumemo kot merilo za radodarno darovanje. Nova zaveza omenja desetino v Luku 18,9–14; 1. Korinčanom 16,1 in 2. Korinčanom 8.

V: Ali je v Lk 18,9–14 mogoče, da je bil mitničar Zachej? Bi to morda pojasnilo, zakaj ga je Gospod v naslednjem poglavju, Lk 19,1–10, poklical dol?

O: Čeprav bi Zachej ustrezal tej situaciji, večina komentatorjev razlaga Lk 18,9–14 kot priliko, ki se ne nanaša na nobenega konkretnega davčnega pobiralca ali farizeja.

V: Ali bi v Lk 18,11 kdaj morali zahvaljevati Bogu, da smo moralno boljši od nekoga drugega?

O: Ta prilika kaže, da ne bi smeli. Nimamo ničesar dobrega, česar nam ne bi dal Bog. Arogantno je trditi, celo pred Bogom, da smo boljši ali pomembnejši od koga drugega. Filipljanom 2,3 pravi, da moramo druge ceniti kot pomembnejše od sebe.

Kot piše v delu »New International Bible Commentary« na str. 1218, farizej »pogleda k Bogu, a razmišlja o sebi«. Nasprotno pa se je davkar, ko je gledal Božjo svetost, ni mogel prenesti.

Za več informacij glej »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 830, in »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 250.

V: Kdaj so Judje v Lk 18,12 postili dvakrat na teden?

O: Judje, ki so se postili, so se običajno postili v ponedeljek in četrtek.

V: Ali lahko v Lk 18,14 molitev opraviči človeka?

O: Ne. Zanimivo je, da bi ob začetku prilike mnogi domnevali, da je pravični farizej junak, davčni izterjevalec pa zlobenec. Bog je tisti, ki se odloči, ali bo koga opravičil ali ne. Molitev ali druga naša dejanja ne »prisilijo« Vsemogočnega Boga, da kogar koli opraviči. Vendar Jezus v tem odlomku poudarja, da se je Bog odločil opravičiti pokesano davčnega izterjevalca namesto ponosnega farizeja. Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 999.

V: Zakaj so v Lk 18,16 učenci nameravali okarati otroke?

O: Jezus je bil zelo zaseden človek, za katerega so menili, da »očitno« nima časa za vsakogar, ki ga želi videti. Učenci so skušali varovati Jezusov dragoceni čas pred tem, kar so videli kot zapravljanje njegovega dragocenega časa. Skušali so »pomagati Bogu«, tako da so odstranili tiste, ki so jih imeli za manj pomembne. Upoštevajte, da Jezus nikoli ni prosil za tovrstno pomoč.

Danes moramo biti previdni, kadar koli mislimo, da nas Bog potrebuje, da mu »pomagamo«, še posebej s tem, da počnemo stvari, za katere nam ni nikoli rekel, naj jih počnemo.

V nasprotju z mnenjem učencev o otrocih je pobožni evangelist D. L. Moody nekoč prijatelju povedal, da so se »danes rešili dva in pol človeka«. Prijatelj je vprašal: »Ali si mislil dva odrasla in enega otroka?« Moody je odgovoril: »Ne, dva majhna otroka in enega starejšega odraslega.« V bistvu so imeli otroci pred seboj še celo življenje, da bi služili Bogu. Bilo je čudovito, da je starejši odrasli lahko šel v nebesa in služil Bogu že zdaj, vendar mu je ostalo manj kot polovica življenja, da bi služil Bogu na zemlji.

Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 830–831.

V: Kako je v Lk 18,16 in naprej Božje kraljestvo za takšne, kot so otroci?

O: Eden od načinov je, da se otroci zavedajo, da so otroci. Pogosto so skromnejši od odraslih, saj se zavedajo, da nimajo znanja, moči ali sposobnosti za mnoge stvari. To pa jih ne moti, če so njihovi starši ob njih, da jim pomagajo. Majhni otroci v odnos med staršem in otrokom ne prinašajo ničesar razen svoje šibkosti, potrebe, odvisnosti in ljubezni. A čeprav vedo, da so odvisni, imajo pričakovanja in so navdušeni. Podobno bi morali biti tudi mi kot otroci, ko vstopamo v Božje kraljestvo.

Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 999, in »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 250.

V: Zakaj je Jezus v Lk 18,18–23 poudarjal zakon bogatemu mlademu vladarju?

O: To se je zgodilo takoj po dogodku z majhnimi otroki in prikazuje nekoga, ki NE bo sprejel kraljestva kot majhen otrok. Bogati mladenič se ni videl kot izgubljenega, ki potrebuje odpuščanje ali milost za odrešitev. Jezus se je spustil na njegovo raven in omenil pet od desetih zapovedi, čeprav še ni govoril o pohlepu. Jezusovo zapoved bi lahko obravnavali tudi kot implicitno vprašanje: » « »kako pomemben je zate tvoj denar?« Namesto da bi mladeniču le rekel, naj veruje vanj, je Jezus najprej želel mladeniču pokazati, da njegova dela in srce niso zadostna, da bi sam prišel v nebesa. Jezus ni obtožil bogatega mladega vladarja nobene hinavščine; raje mu je hotel dati globlje razumevanje lastnega srca.

Čeprav sta k Jezusu prišla tako bogati mladenič kot slepec – slepec celo potem, ko so mu rekli, naj neha poskušati –, je Jezus le redkim ljudem ponudil povabilo, naj zapustijo vse in mu sledijo. A vendar se je mladenič obrnil stran. Če bi lahko bili kdorkoli v zgodovini, ali ne bi bilo čudovito biti ta bogati mladenič in, ko bi vas Jezus prosil, naj mu sledite kot učenec, z veseljem odati vse in to tudi storiti!

Za več informacij glej: When Cultists Ask, str. 151–152, The Believer’s Bible Commentary, str. 1438–1439, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 831.

V: Ali moramo v Lk 18,18–23 in Mt 19,21 vse, kar imamo, dati revnim, tako kot je Jezus to zahteval od bogatega mladega vladarja?

O: Sveto pismo tega nikjer ne pravi, poleg tega je bil Abraham pravzaprav zelo premožen človek. Tudi Pavel je obdržal zasebno lastnino, svoj plašč (2 Timotej 4,13). Namesto da bi rekli, da morajo bogati storiti to ali ono, si raje oglejmo, kaj je Pavel rekel o bogatih v 1 Timotej 6,17–19.

»Naroči tistim, ki so bogati v tem sedanjem času, naj ne bodo ošabni in naj ne zaupajo v negotovo bogastvo, ampak v živega Boga, ki nam obilno daje vse, da se tega veselimo. Naj delajo dobro, naj bodo bogati v dobrih delih, pripravljeni dajati, voljni deliti, si tako zgradijo dober temelj za prihodnost, da bi dosegli večno življenje.« (NKJV)

Upoštevajte, da je bogati mladenič verjetno bolje spoštoval zakon kot Zachej, a sta se oba odzvala zelo različno.

Mimogrede, v grščini obstajata vsaj dve besedi za »dobro«. Grška beseda kalos pomeni »lep« ali »dobro sadje«, agathos pa pomeni »v bistvu dober«. Tukaj je uporabljena druga beseda.

Za več informacij glejte When Critics Ask, str. 502, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 251.

V: V Lk 18,31 je Kristus dejansko rekel: »Gremo v Jeruzalem, in vse, kar so preroki napisali o Sinu človekovem, se bo izpolnilo.« Zakaj se torej preroštva o drugem prihodu še niso izpolnila?

O: Vsako preroštvo se bo izpolnilo. Kljub vnaprej znanemu zavračanju Kristusa s strani Judov se bodo ta preroštva še vedno uresničila. Če pa bi se Kristusovo večno vladanje na zemlji začelo, preden je bil zavrnjen, in če Jezus nikoli ne bi bil zavrnjen, bi bila preroštva v Izaiju 53 lažna.

To ponazarja pomembno točko o Bogu. Bog ima občutek za pravi čas za svoje delo, in včasih moramo biti potrpežljivi ter čakati na Božji čas, kot nas opominja prva prilika v Luku 18.

V: Zakaj jim je Jezus v Lk 18,34 povedal stvari, ki jih niso razumeli?

O: Jezus jim je jasno povedal, vendar se niso jasno spomnili in razumeli. To je tretji dogodek v prvih treh evangelijih, ko jim je Jezus povedal, da bo ubit. Včasih, ko nekoga poučujete in ima ta težave z razumevanjem, kako bi se to lahko zgodilo, morate potrpežljivo večkrat ponoviti pouk. Vsakokrat jim je Jezus povedal več podrobnosti. Učenci so kasneje jasno razumeli. Za več informacij glej razpravo o Lk 9,45 v delu The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 251, in v delu Evangelical Commentary on the Bible, str. 831.

V: Kaj nam v Lk 18,40–41 pove o Jezusu?

O: Jezus bi za slepega berača ustavil vse. Kot piše v »Believer's Bible Commentary«, str. 1440: medtem ko je Jozue videl, kako je sonce obstalo na nebu, je Gospod sonca obstal zaradi enega slepega berača. Nato je Jezus, kar je nenavadno, vprašal slepca, kaj želi. Ni bilo tako, da Jezus ne bi mogel ugotoviti, kar je bilo očitno, ampak je Jezus želel, da bi slepec izrazil svojo potrebo z besedami.

Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 1000–1001.

V: Kaj v Lk 19,1–9 v Zachejevi izkušnji nam daje upanje?

O: Besedilo se začne s tem, da ta grešnik išče Jezusa, a v resnici je Jezus ves čas iskal Zacheja. Jezus ni prosil, da bi smel ostati v Zakajevi hiši; Jezus je Zakaju rekel, da mora ostati v njegovi hiši, kot da Zakaj sploh ne bi imel izbire. Zakaj ni moral najprej pospraviti svojega doma, niti Jezus tega ni pričakoval od njega. Zakaj ni imel priložnosti, da bi najprej uredil svoje življenje, in tudi Jezus tega ni pričakoval od njega.

Lahko bi predvideli, da bi po tem, ko se je pravični bogataš odklonil, da bi se odrekel svojemu imetju in sledil Jezusu, pokvarjeni bogataš imel skoraj nič možnosti, da bi razdelil svoj denar in želel slediti Gospodu. To le kaže, da se ne smemo ukvarjati s predvidevanjem, kdo bo sprejel Kristusa in kdo ne. Preprosto pridigaj, Bog pa bo poskrbel za odziv.

Ljudje so vedeli, kdo je Zachej, in čeprav bi bilo za Zacheja nedostojno, da se povzpne na drevo, bi v očeh drugih še slabše izgledalo, da je Jezus sprejel Zacheja. A Jezusa to ni motilo. Ljudje so morda posmehovali Zacheju, ker je mislil, da ga bo Jezus hotel, a Zacheja to ni motilo. Ali v življenju pred številnim občinstvom iščemo aplavz Enega?

Zachej se je spremenil, in to od znotraj navzven. Jezus ni rekel Zacheju, naj vrne denar, ki ga je vzel revnim in drugim. Zachejevo novo srce mu je povedalo, da mora to storiti.

V: Kaj je nenavadnega v Lk 19,2?

O: V Lk 19,2 se grški izraz »glavni pobiralec davkov« nikjer drugje v vsej grški literaturi, vključno s Svetim pismom, ne uporablja. Verjetno gre za naziv pobiralca davkov, ki je nadzoroval druge pobiralce davkov. Za več informacij glej The Expositor's Greek New Testament, zvezek 1, str. 603, Evangelical Commentary on the Bible, str. 831, in New International Bible Commentary, str. 1219.

V: Zakaj je v Lk 19,8 Zakajev polovico svojega premoženja dal revnim?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar je bil eden od dejavnikov njegova nova skrb za revne. Drugi razlog bi lahko bil, da če bi povrnil vse, kar je drugim odkradel, mu morda ne bi ostalo več kot polovica. Po navedbah v delu *Believer's Bible Commentary*, str. 1441, grške besede ne bi smeli prevajati kot »če«, ampak kot »ker«. Upoštevajte, da medtem ko se bogati mladenič ni hotel ločiti od svojega bogastva, je Zachej nameraval večino svojega premoženja podariti. Za več informacij glejte »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 252.

V: Zakaj je Jezus v Lk 19,13a v priliki o talentih omenil deset služabnikov?

O: Jezus je pripovedoval tudi druge prilike o denarju in tudi druge prilike o moči. Ta prilika je nenavadna, ker združuje tako denar kot moč. Jezus je v Lk 19,15–26 govoril le o izidih treh služabnikov; zato se mnogi napačno spominjajo, da so bili v priliki le trije služabniki. Jezus omenja, da je denar prejel deset služabnikov, vendar ne pove, kaj so s svojim denarjem storili preostalih sedem. Skorajda je, kot da Jezus prilike ni povsem zaključil; tistih sedem služabnikov smo mi, njegova cerkev, in mi še vedno zaključujemo to priliko s tem, kar storimo s svojimi minami.

To spominja na konec knjige Jona, kjer ostane odprto vprašanje, ali se je Jona pokesal za svoj grozen odnos do izgubljenih ali ne.

V: Zakaj je Jezus v Lk 19,14 omenil, da so podaniki poslali delegacijo z besedami: »Ne želimo, da bi bil ta človek naš kralj«?

O: Jezusovi poslušalci so se lahko zelo dobro poistovetili s tem opisom, saj je okoli leta 4 pr. n. št. delegacija Heroda Velikega in njegovega sina Heroda Arhelaja odšla iz Jeriha v Rim prav zaradi tega razloga. Vendar so ljudje iz Judeje rimskemu cesarju poslali sporočilo, da ne želijo, da bi bil Arhelaj njihov kralj. Kot stranska opomba: Rim je Heroda Arhelaja zaradi nenehnih prošenj njegovih podanikov nazadnje odstavil. Glej The NIV Study Bible, str. 1577, The Expositor's Greek New Testament, 1. zvezek, str. 603, Believer's Bible Commentary, str. 1441, New International Bible Commentary, str. 1219, ki to črpajo iz Jožefovega dela Vojne Judov 2.6.1 in Starine Judov 17.9.3 (napisano okoli let 93–94 n. št.) za več informacij.

V: Zakaj je v Lk 19,16–26 gospodar ta denar zaupal svojim služabnikom?

O: Ena mina je znašala približno tri mesečne plače delavca, kot navajata »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 252) in »Evangelical Commentary on the Bible« (str. 832). Po podatkih iz »The Tony Evans Bible Commentary« (str. 1001) je to znašalo približno 100 dni. Čeprav bi gospodar morda želel še nekaj srebrnih min, bi imel nekdo, ki bo vladal mestom, verjetno veliko pomembnejši razlog. Iskal je guvernerje za mesta, ki jih bo vladal, in hotel je vedeti, kdo bo zvest in kdo ne. Služabnik, ki je iz ene mine zaslužil deset min, je za to zagotovo uporabil iznajdljivost. Podobno tudi mi, ko smo zvesti v tem, kar nam je Bog dal, ne gre le za to, da ima Bog še nekaj dodatnih prispevkov, ampak nas preizkuša, da bi videl, ali nam lahko zaupa veliko. Za več informacij glej The Expositor's Greek New Testament, 1. zvezek, str. 606.

V: Kaj v Lk 19,20 pomeni grška beseda za »drugega«?

O: V nekaterih pogledih je grščina natančnejša od drugih jezikov, saj ima tri različne besede za »drugi«/»drugi«. Beseda, ki je tukaj uporabljena, je eteros (Strongova številka 2087), iz katere izhaja naša predpona hetero, in pomeni »drugi drugačne vrste«. Ta beseda se uporablja tudi v 1 Korinčanom 3,4; Hebrejcem 7,15 in Apostolskih delih 1,20. Druga beseda, allos (Strongova številka 243), pomeni »drugi iste vrste«. Allos se uporablja v Mateju 4,21; 6,15; 20,3; 21,23; 27,42 ter v Apostolskih delih 19,32.

V: V Lk 19,20 tretji služabnik ni hotel imeti ničesar opraviti z odgovornostjo gospodarjenja; kako je mogoče, da so kristjani danes (na žalost) takšni?

O: Ni nobenega znaka, da bi bil služabnik nepošten. Vsaj ni izgubil tistega, kar mu je bilo zaupano. Vendar pa služabnik ni bil zainteresiran za opravljanje kraljevih poslov v kraljevi odsotnosti. Tako kot ta služabnik lahko tudi kristjani pustijo svoje darove in sposobnosti neizkoriščene ali jih ne uporabljajo za Boga. Če ne izkoristimo svojih priložnosti, nam jih lahko odvzamejo. Ko se potem nič ne zgodi, imajo nekateri, podobno kot služabnik, težnjo, da krivijo gospodarja.

Ena vrsta lenobe je, da ne počneš tistega, kar bi moral početi. Druga vrsta lenobe je, da ne želimo načrtovati ali razmišljati o tem, kar bi morali početi. Nobenemu od služabnikov ni bilo rečeno, v kaj naj vlaga. Prva dva služabnika sta morala biti iznajdljiva in uporabiti lastno pobudo pri iskanju načinov za zaslužek. Naša pobuda mora biti pod Gospodovo vladavino; ko se nam neka smer zdi dobra, a Bog želi, da gremo po drugi poti, moramo iti po Božji poti. Vendar moramo še vedno imeti pobudo in biti iznajdljivi pri poskusu, da svoje talente uporabimo za Boga. Ne vemo, ali je bil tretji služabnik len v tem, kar je počel, len v tem, da ni hotel načrtovati, ali pa je to, kar je storil, storil zaradi svojega odnosa do gospodarja. Verjetno gre za vse tri, pri čemer sta obe vrsti lenobe izvirali iz njegovega odnosa.

Ko je tretji služabnik izkopal jamo, da bi vanjo skril svojo mino, je v nekem smislu kopal jamo zase. Noben od služabnikov ni mogel biti prepričan, da bo uspešen . A iz prevelike previdnosti je tretji služabnik v očeh gospodarja storil najhujše, kar je sploh lahko storil. Včasih ljudje iz strahu ali ko se počutijo ogroženi, počnejo neumne stvari. Ko so angeli pastirjem rekli: »Ne bojte se«, je to morda pomenilo dve različni, a povezani stvari. Prva je: »Ne čutite strahu«, druga pa: »Ne ravnajte iz strahu.«

Končno, ko nam Bog podari dar ali talent in se odločimo, da ga ne bomo uporabili ali pa ga ne bomo uporabili za Boga, ali nismo takrat enako slabi kot tretji služabnik? Najbolj očitna naravna darila, na katera pomislijo ljudje, sta bogastvo in kariera, toda morda je še pomembnejše naravno darilo čas. Ko preprosto »ne moreš« več služiti Bogu, ker vsak dan preveč ur preživiš pred televizijo ali filmi, ali ne koplješ jame, v katero boš zakopal svoje talente? Kot je nekoč rekel eden od televizijskih pridigarjev: za nekatere je prvi korak k službi Bogu, da dvigneš kazalec naravnost navzgor, nato pa roko obrneš tako, da kaže stran od tebe, in nato pritisneš na gumb za izklop televizorja. Zato tretjega služabnika ne sodite preveč strogo, saj se vam to lahko vrne. Pokesajte se za načine, na katere ste morda nehote kopali jamo, da bi zapravili svoje darove in talente, ki bi jih lahko uporabili za Boga.

Za več informacij glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 1002; The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 252–253; in Believer's Bible Commentary, str. 1442.

V: Zakaj v Lk 19,38 in naprej niso rekli »mir na zemlji«, kot ob Jezusovem rojstvu?

O: Lk 19,38 citira Psalm 118,26a in Psalm 148,1; čeprav bi lahko ponovili besede angelov ob Jezusovem rojstvu, tega niso storili. Govorili so pod navdihom Svetega Duha, in kmalu bi v nebesih zavladal mir, toda voditelji in mnogi Judje so Jezusa zavrnili, zato je mir na zemlji moral počakati. Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1443.

V: Zakaj so v Lk 19,39 farizeji Jezusu rekli, naj okara svoje učence?

O: »Hosanna« pomeni »hvala«, in videli so, da so učenci hvalili Jezusa, hvaliti pa bi bilo treba samo Boga. V eni točki so imeli prav: tako bi bilo treba hvaliti samo Boga.

V: Kaj v Lk 19,40 pomeni, da bi kamni zavpili?

O: Farizeji so bili nezadovoljni, ker se je Jezus obnašal, kot da bi mu pripadala svetišče in mesto. Če ljudje ne bi častili Jezusa, bi ga slavili že kamni sami. Judje so bili seznanjeni s to podobo, saj v Habakuku 2,11 piše, da bodo celo kamni zavpili. Habakuk 2,11 pa kaže, da to ne bi bilo dobro za tiste, ki zavračajo Kristusa, saj bi kamni zavpili v sodbi. Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1443.

V: Zakaj se Jezus v Lk 19,41–44 tukaj razjoka?

O: NE zaradi tega, kar ga čaka; temveč zaradi tega, kar se bo zgodilo Jeruzalemu. Kasneje, v Getsemanski vrt, bo Jezus vprašal, ali je mogoče, da bi se ta kelih izognil, torej je Jezus vedel, kaj se bo zgodilo z njim. Tukaj pa je Jezusov poudarek na žalosti zaradi prihodnjega trpljenja Jeruzalema. Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 832, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 253–254, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 1002–1003.

V: Zakaj je Jezus v Lk 19,44 prerokoval, da bodo judovski dojenčki razbiti na koščke?

O: Jezus tega ni rekel z veseljem niti tega ni ukazal, ampak je to le napovedal z veliko žalostjo in jokom. Bog dopušča, da se te stvari zgodijo, vendar nekatere stvari žalostijo Božje srce.

V: Zakaj so v Lk 20,2 voditelji vprašali Jezusa, od kod mu izhaja njegova oblast?

O: Obstaja vprašanje in potem še vprašanje, ki se skriva za vprašanjem. Izrečeno vprašanje je zgolj spraševalo, zakaj Jezus misli, da ima pooblastilo, da ga množice slavijo in da izganja menjalce denarja iz tujega templja. Na prvi pogled se zdi, kot da so bili le radovedni, kje je pridobil diplomo, posvetitev ali rabinsko potrdilo.

A pravo vprašanje je bilo bolj v smislu: »Kako si upaš početi te stvari, saj nimaš pooblastila za to?« Rabbi lahko ima privržence, a navaden rabin ne bi smel biti tako slavljen, razen če bi bil ta rabin dejansko Mesija ali še kaj več. Tako Jezus kot vsi voditelji so že vedeli, da noben verski ali politični voditelj, niti kdor koli drug na zemlji, ni dal Jezusu te oblasti. A čeprav bi to močne velike duhovnike in druge razjezilo, je bilo očitno, da Jezusa to ni motilo. Jezus je bil Bog in njegova oblast je izvirala od Očeta.

Jezus jim ni odgovoril neposredno, ampak je sam postavil vprašanje. Na prvi pogled je bilo vprašanje: »Zanima me tudi, ali menite, da je bila avtoriteta Janeza Krstnika legitimna ali ne.« V ozadju tega vprašanja pa jih je Jezus obtoževal hinavščine. Če bi jim bil odgovor jasen, zakaj bi ga morali najprej med seboj obravnavati? Če bi Jezus vprašal o Jeremiju, bi takoj odgovorili: »Da, bil je od Boga.« Zakaj torej to oklevanje pri Janezu Krstniku? Niti na preprosto vprašanje niso mogli odgovoriti, ker so se bodisi bali, da bi jih ljudstvo kamenjalo, bodisi so spoznali, kam to vprašanje vodi. Če tudi Janez Krstnik ni imel človeške avtoritete, ampak avtoriteto od Boga, zakaj me potem sprašujete, če ste sami priznali, da veste, da je bil Janez od Boga, pa vendar ne sledite Božji avtoriteti?

Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 832; The Tony Evans Bible Commentary, str. 1003; Believer's Bible Commentary, str. 1444; New International Bible Commentary, str. 1220; The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 254–255; ter The Expositor's Greek New Testament, zvezek 1, str. 611.

V: Zakaj je Jezus v Lk 20,8 zavrnil odgovor na njihovo vprašanje?

O: Preden odgovorimo, opazimo, da se med seboj niso spraševali, »kakšen je pravi odgovor« ali »kaj bi Bog želel, da rečemo«, ampak kakšen odgovor bi si lahko izmislili, da bi zvenel najbolje. Ni jih zanimalo, ali so tukaj odgovorili resnično ali ne.

Odgovor: Veliki duhovniki in pismouki so vedeli, da so imeli luč Božjega nauka v Janezu Krstniku, vendar niso hoteli sprejeti luči, ki so jo imeli. Jezus jim ni hotel dati več luči, ko so zavrnili luč, ki so jo že imeli. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 1013.

V: V Lk 20,9–14, v čem so bili veliki duhovniki in saduceji podobni najemnikom vinograda v priliki?

O: V tistem času so bili v Palestini pogosti odsotni lastniki zemljišč, zato jim je bilo ozadje prilike verjetno znano. Izaija 5,1–7 vsebuje podobno alegorijo, v kateri je Bog lastnik vinograda, Izrael pa vinograd, ki je prideloval neuporabno grozdje.

Obstajajo štiri podobnosti. Tako najemniki kot tudi veliki duhovniki/saduceji so zasedali in se preživljali s tem, kar je pripadalo nekomu drugemu, kar je bilo v redu. Vendar pa so se vsi odklonili sprejeti avtoriteto Gospodarja. Vsi so začeli verjeti, da to v resnici pripada njim, ne pa pravemu lastniku. Vsi so bili pripravljeni zateči k umoru, da bi dobili tisto, kar so menili, da jim po pravici pripada.

Vsakič, ko skupina na oblasti misli, da čaščenje Boga po pravici spada v njeno domeno, pride do težav. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 1014, Believer's Bible Commentary, str. 1444, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 833.

V: Kaj Jezus v Lk 20,18 pravi o kamnu, ki je hkrati pod nogami in pade na nekoga?

O: Tukaj je le en kamen. Kamen, ki moti pod nogami, so verski voditelji, ki jih je Jezusov prvi prihod vznemiril. Toda isti kamen, ki bo kasneje padel z neba in nekatere zdrobil, se bo zgodil ob Jezusovem drugem prihodu. Tega ni mogoče zaobiti; ne morete zavrniti kamna in ostati nepoškodovani. Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 1004, in »Believer's Bible Commentary«, str. 1444–1445.

V: Zakaj so v Lk 20,19–22 veliki duhovniki in pismouki Jezusa spraševali o davkih?

O: To vprašanje ni zadevalo le davkov, ampak tudi denar, vero in politiko. Jezusa so videli kot grožnjo svoji moči nad verskim sistemom. Poskušali so Jezusa ujeti v past, kar pomeni, da bi bili mnogi njegovi privrženci razočarani nad njim, če bi odgovoril na en način in jim rekel, naj še naprej plačujejo davke. Če pa bi Jezus odgovoril drugače, torej da naj davkov ne plačujejo, bi bilo to še bolje. Lahko bi odhiteli k Pilatu ali Herodu in jim povedali, da je ta človek javno pozival k upiranju plačevanju davkov, in če ste zvesti Rimu, boste dobili Jezusa.

Mnogi Judje so imeli tri težave z plačevanjem davkov. Niso hoteli plačevati denarja tujemu sistemu, da bi s tem podpirali zatiranje judovskega ljudstva. Po podatkih iz »The Expositor's Bible Commentary«, 8. zvezek, str. 1015, so bili obdavčeni do tretjine svojega dohodka. Drugič, na rimskih kovancih je bil običajno upodobljen cesar, in menili so, da bi ta izklesana podoba kršila drugo zapoved. Tretjič, v tistem času so se cesarji razglašali za bogove, zato je bil rimski kovanec s podobo cesarja bogokletna podoba malika.

Jezus jim vendar ni odgovoril neposredno in ni padel v njihovo past. Prvič, Jezus je v Luku 20,23 opozoril, da gre za past ali preizkušnjo. Drugič, Jezus je zastavil preprosto vprašanje, da bi našel skupno točko, in tretjič, Jezus je žogo vrnil na njihovo stran. Jezus je rekel, naj se cesarju da, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. Jezus pa ni natančno določil, koliko naj bi pripadalo cesarju. Vendar, od kod je Jezus dobil ta kovanec? Imel ga je pri sebi eden od Judov. Če je bila podoba bogokletna malika, zakaj ga je potem ta Jud nosil s seboj?

Za več informacij glejte Evangelical Commentary on the Bible, str. 833, The Tony Evans Bible Commentary, str. 1004, New International Bible Commentary, str. 1220, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 255, in Believer's Bible Commentary, str. 1445.

V: Zakaj so saduceji v Lk 20,27–38 Jezusa preizkušali s tem?

O: To je drugačen vrsta preizkusa. Saduceji so menili, da imajo neizpodbiten argument, s katerim bi dokazali, da se ne moti le Jezus, ampak tudi farizeji. V 5. Mojzesovi knjigi 25,5–10 je zapisano, da se mora vdova poročiti z bratom pokojnega moža, če ta še živi. Če bi domnevali, da so zakonski odnosi v nebesih enaki kot na zemlji, bi morda imeli prav. A Jezus jim je pokazal, da je bila njihova domneva v tem primeru napačna. Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 1004–1005, New International Bible Commentary, str. 1220–1221, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 1016.

V: Kako so v Lk 20,35 nekateri »šteti za vredne«?

O: Na splošno je oseba vredna (zasluži si) nekaj dobrega iz enega od dveh razlogov.

1. Sama je zanj plačala, si ga zaslužila ali ga je imela v lasti.

2. Nekdo drug je zanj plačal, si ga prislužil v njenem imenu ali ji ga podaril.

Jezus je imel v mislih drugi pomen, ne prvega, saj ne pravi, da smo vredni, ampak da smo šteti za vredne.

V očeh ljudi, angelov in demonov smo resnično šteti za vredne, da imamo delež v večnem življenju, ker je Jezus plačal ceno za naše grehe, ko nam je podaril to dragoceno darilo. Ljudje, ki poskušajo zaslužiti pot v nebesa, in pravi kristjani se lahko strinjajo , da so verniki odrešeni po zaslugah. Točka nesoglasja je, ali gre za Jezusove zasluge ali za njihove lastne zasluge.

V: Kaj je Jezus hotel povedati v Lk 20,41–44?

O: Ti dve trditvi, da je bil Mesija Davidov potomec in hkrati Davidov Gospod, sta v istem verzu v Psalmu 110,1, zato morata biti ista oseba. Kje je v njihovi teologiji prostor za eno samo bitje, ki je hkrati človeški potomec Davida in Gospod kralja Davida? Če v njihovi teologiji ni prostora za to, da bi se vanjo vklopil ta Božji besed iz Stare zaveze, potem morajo iti nazaj in svojo teologijo prenoviti.

V: Zakaj je bil Jezus v Lk 20,44–47 posebej proti pismoukom?

O: Navedeni so trije razlogi. Prvič, radi so imeli dolga oblačila, nazive in pozdrave ter najboljša mesta. Drugič, denar za svojo razkošnost so jemali od revnih vdov. Tretjič, molili so dolge molitve samo zato, da bi se dobro slišali. Svojo versko avtoriteto so zlorabljali za lastni ponos in finančno korist. Na žalost so od takrat mnogi verski voditelji v dolgih oblačilih ravnali podobno. Luka 20,47 in naprej pravi, da bodo verski voditelji, ki ravnajo na ta način, deležni strožje sodbe. Za več informacij glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 1005; The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 256; New International Bible Commentary, str. 1221; in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 1018.

V: Zakaj je Jezus v Lk 21,1–4 pohvalil vdovo?

O: Ti dve kovanci sta se imenovali lepta in sta bila vredna približno osmino penija. To je bil izredno majhen znesek, a bilo je vse, kar je imela.

Jezus je vdovo pohvalil iz več razlogov. V Lk 20,47 je Jezus pravkar govoril o tistih, ki so izkoriščali vdove. Zdaj Jezus to postavlja v kontrast, tako da na stvari gleda iz perspektive vdove. Medtem ko so drugi darovali majhen odstotek iz svojega izobilja, je ona iz svoje revščine darovala vse, kar je imela. Medtem ko so drugi morda pokazali le malo odvisnosti od Boga, je njena daritev pokazala odvisnost od Njega. Vdove so imele v antičnih časih težave s preživljanjem, razen če so imele sinove in hčere. Nekateri bi morda pričakovali, da bo vdova v templju prosila za miloščino, vendar je bila namesto tega v templju in darovala denar.

Glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 834, The Tony Evans Bible Commentary, str. 1005, Komentar o poznavanju Svetega pisma: Novo zaveza, str. 256, Komentar Svetega pisma za vernike, str. 1446, Grški Novi zaveza za razlagalce, 1. zvezek, str. 618, Novi mednarodni komentar Svetega pisma, str. 1221, in Komentar Svetega pisma za razlagalce, 8. zvezek, str. 1018.

V: V Lk 21,5–6, v čem se to, kar mi štejemo za veličastno, razlikuje od tega, kar Bog šteje za veličastno?

O: Herod Veliki je začel prenavljati tempelj leta 20/19 pr. n. št., a v Jezusovem času še ni bil dokončan. Dokončan je bil šele leta 63 n. št. Jezus je vdovi posvetil več pozornosti kot razkošnim zgradbam, ki jih je zgradil Herod Veliki.

Za več informacij glej »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 834, in »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 1005.

V: Ali naj bodo v Lk 21,5–6 cerkve in verske stavbe dragoceno okrašene?

O: Jezus je tu govoril o tem, kako bo vse to uničeno, kar se je zgodilo leta 70 n. št. Na splošno nekateri ljudje raje darujejo Bogu drage stvari, kot da bi mu predali svoje življenje.

Dva pojma v Svetem pismu dokazujeta, da je lepo okraševanje cerkve v redu.

V Stari zavezi sta bila šotor in kasneje tempelj bogato okrašena v spoštovanju do Boga.

Grešna ženska, ki je Jezusa mazilila z oljem, vrednim letne plače, je Jezusa pravilno častila. Zato je še vedno v redu, da se nekaj denarja porabi za stvari, ki slavijo Boga, poleg tega, da se denar daje revnim (kar prav tako slavi Boga).

V: Zakaj so bili v Lk 21,7 učenci tako zainteresirani za to, kdaj bo tempelj uničen?

O: Po eni strani so bili presenečeni, da bo tako ogromna zgradba tako popolnoma porušena, da ne bo ostal kamen na kamnu. Po drugi strani pa so, ko se je zgodilo nekaj tako pomembnega, napačno mislili, da bo takoj zatem nastopilo mesijansko kraljestvo.

Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1446, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 1005–1006.

V: Ali je Jezus v Lk 21,8–28 natančno odgovoril na njihovo vprašanje?

O: Da, Jezus je odgovoril na to, kar so vprašali, vendar je odgovoril tudi na to, kar so verjetno mislili. Izrecno so vprašali, kdaj bo uničen tempelj. Jezus je najprej govoril o znamenjih, kot so lažni Kristusi, vojne in govorice o vojnah itd. Toda tisto, česar niso vedeli, je, da se bo nekaj od tega zgodilo zelo kmalu, še preden bo tempelj uničen leta 70 n. št., končno izpolnitev pa bo prišla v zadnjih časih, ko bo uničen ponovno zgrajeni tempelj.

Mimogrede, ko so se Judje uprli Rimljanom in premagali dve legiji, so se Rimljani okoli leta 67 n. št. vrnili s petimi legijami. Potem ko so rimske legije obkolile Jeruzalem (Luka 21,20–21), so se za kratek čas umaknile, preden so se vrnile. Človek bi bil morda zaradi varnosti nagnjen k temu, da ostane znotraj mestnega obzidja. Toda kristjani so vedeli, da morajo izrecno pobegniti iz Jeruzalema in oditi drugam, na primer v Pello, ki leži vzhodno od reke Jordan in južno od Galilejskega morja, v današnji Jordaniji. Jeruzalem je bil leta 70 n. št. zavzet, njegovi prebivalci pa ubiti ali zasužnjeni.

Zanimivo je, da je rimski cesar Julijan Odpadnik leta 362 n. št. v poskusu, da bi ovrgel resničnost krščanstva, izdal dva odloka: enega, da Judje obnovijo Jeruzalem, drugega pa izrecno za obnovo templja. Julijan je umrl leta 363 n. št. v boju proti Perzijcem. Nekaj dni po začetku gradnje je izbruhnil nekakšen požar, zaradi česar so gradnjo opustili.

Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1447, »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 1006, »The Expositor's Greek New Testament«, 1. zvezek, str. 620, in »Believer's Bible Commentary«, str. 1446.

V: Kako se v Lk 21,8–28 zgodovina do leta 70 n. št. ujema s temi preroštvi?

O: Tu je bilo več preroštev, zato jih obravnavajmo enega po enega.

1 (da, vendar le od 3 do 6) Lažni preroki in Kristusi (Lk 21,8): V Apostolskih delih 5,34–37 znani judovski rabin Gamaliel pripoveduje o Teudu (okoli leta 44 n. št.) in Judu iz Galileje, ki sta se s svojimi privrženci dvignila, da bi rešila Izrael izpod rimskega jarma. V Apostolskih delih 8,9–24 Peter graja lažnega verskega voditelja po imenu Simon, kasneje znanega kot Simon Mag. Cerkvena zgodovina nam pravi, da je Simon Mag kasneje ustanovil svojo lastno vero, domnevno temelječo na Kristusu, in postal lažni Mesija. 1. Janezovo pismo je bilo verjetno napisano po letu 70 n. št., vendar v 1. Janezovem pismu 4,3 omenja, da je prišlo veliko lažnih prerokov z duhom Antikrista. Pisma zgodnje Cerkve govorijo o Menanderju, Cerinthu in Karpokratu, vendar ni jasno, ali so živeli pred letom 70 n. št. ali ne.

2 (da, 19 vojn) Vojne (Luka 21:9–10): Čeprav je v tem času potekalo veliko spopadov na Kitajskem in nekaj tudi v Indiji, se osredotočimo le na Rimski in Partski imperij.

35–42 n. št. Partski general Vardanes zatrne upor v mestu Seleukija.

Leta 37 n. št. Herod Antipas premaga nabatejskega kralja Aretasa.

40 n. št. Drugi upor proti Rimu v Mauretaniiji

48 n. št. Rimljani ponovno podjarmijo Frizijce, ki so se upirali 20 let.

43–51 n. št. Rimljani pod poveljstvom Aulusa Plautiusa vdrejo v Anglijo in zavzamejo Kent ter Maiden Castle.

44 n. št. Rimljani ponovno osvojijo Mavretanijo.

44 n. št. Rimljani osvojijo Panonijo (Srbijo)

44 n. št. Theudas se v Palestini upre Rimu.

46 n. št. Rimljan Plinij Starejši vodi vojaške pohodi v Nemčiji.

47–77 n. št. Siluri se v Angliji upirajo Rimljanom.

47/49 n. št. Partski Vardanes vlada v Babilonu, dokler ga ne umorijo.

51 n. št. Partijci premagajo in ubijejo partijskega pretendent Meherdatesa.

54 n. št. Apostolska dela 21:38 omenjajo Judovca, ki je vodil 4.000 morilcev v puščavo. Zgodovina nam pravi, da se je imenoval Ben Stada.

60/61 n. št. Britanska kraljica Boudicca vodi množični upor proti Rimljanom. Ubitih je bilo okoli 80.000 ljudi.

66–71 n. št. Judje se uprli Rimljanom in premagali dve legiji. Rimljani so se vrnili s še petimi legijami.

Leta 68 n. št. se Batavci in Frizijci uprli rimskemu cesarju Neronu.

69 n. št. Roxolani vdrejo v Moesijo in uničijo rimsko legijo III Gallica

69–70 n. št. Vespazijan premaga svoje tekmece za rimski prestol.

69–70 n. št. Rimljan Vespazijan zatre batavski upor pod vodstvom Julija Civilisa

3 (da, vendar le 3) potresi na različnih krajih (Luka 21:11):

33 n. št. Potres v Bitiniji in Niceji po navedbah posvetnega pisca Flegona.

60 n. št. Laodicejo je uničil potres. Laodicejci so jo obnovili z lastnimi sredstvi, brez kakršne koli rimske pomoči.

62 n. št. Potres na Vezuvu v Italiji. (Pompeje ni uničil izbruh šele leta 79 n. št.)

4 (ni) lakote (Luka 21:11): V rimskem in partskem cesarstvu ni zabeleženih nobenih.

5 (ne) Kuge (Luka 21:11): V rimskem in partskem cesarstvu ni zabeleženih nobenih.

6 (ne) Strašni prizori in veliki znaki z neba (Luka 21:11) Nihče ni zabeležil, da bi se kaj takega zgodilo.

7 (da, vendar le 2) Preganjanja (Luka 21:11):

54 n. št. Prvo lokalno rimsko preganjanje kristjanov pod cesarjem Neronom.

64 n. št. Prvo splošno (po vsem cesarstvu) preganjanje kristjanov pod rimskim cesarjem Neronom.

Iskreno povedano, po letu 70 n. št. je bilo preganjanj veliko več.

8 (ne) Kristjani, ki so jih izdali bližnji sorodniki (Lk 21,16): Ni zabeleženo nič posebnega.

9 (ne) Kristjani, ki jih vsi sovražijo zaradi Kristusovega imena (Lk 21,17): Ne ravno, razen v času Nerovega preganjanja, pri čemer so ljudje Nerona sovražili bolj kot kristjane.

10 (vsekakor da) Prebivalci Jeruzalema, ubiti z mečem in odpeljani v sužnost (Luka 21:24): To se je zgodilo. Vse podrobnosti lahko preberete pri Jožefu Flaviju.

11 (da, čeprav je nenavadno, da se to imenuje »potepanje«) Jeruzalem, ki so ga potepali pogani (Lk 21,24f): Rimljani so zavzeli mesto in uničili tempelj.

12 (ne) Znamenja na soncu, luni in zvezdah (Luka 21:25): Nobeno ni zabeleženo.

13 (ne) Stiska narodov in bučanje morskih valov (Lk 21,25): Manj kot med državljanskimi vojnami Rimljanov in Partov v drugih zgodovinskih obdobjih. Veliko manj kot med vpadi Hunov ter počasnim propadom Rimskega cesarstva in oplenitvijo Rima.

14 (ne) Jezusov prihod z veliko močjo in slavo (Luka 21:27): Kristjani leta 70 n. št. o tem niso vedeli ničesar.

Le šest od štirinajstih delov (43 %) bi lahko šteli za izpolnjene do leta 70 n. št.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 256–257, in The Expositor's Greek New Testament, zvezek 1, str. 619.

V: Kako se Lk 21,8–28 ujema z Razodetjem?

O: 1 (da, vendar le 3 do 6) Lažni preroki in Kristusi (Lk 21,8): V Apostolskih delih 5,34–37 znani judovski rabin Gamaliel pripoveduje o Teudu (okoli leta 44 n. št.) in Judu iz Galileje, ki sta se s svojimi privrženci dvignila, da bi rešila Izrael izpod rimskega jarma. V Apostolska dela 8,9–24 Peter graja lažnega verskega voditelja po imenu Simon, kasneje znanega kot Simon Mag. Cerkvena zgodovina nam pravi, da je Simon Mag kasneje ustanovil svojo lastno vero, domnevno temelječo na Kristusu, in postal lažni Mesija. 1. Janezovo pismo je bilo verjetno napisano po letu 70 n. št., vendar v 1. Janezovem pismu 4,3 omenja, da je prišlo veliko lažnih prerokov z duhom Antikrista. Pisma zgodnje Cerkve govorijo o Menanderju, Cerinthu in Karpokratu, vendar ni jasno, ali so živeli pred letom 70 n. št. ali ne.

2 (da, 19 vojn) Vojne (Luka 21,9–10): Razodetje 6,2–3, 12; 13,7

3 (da) Potresi na različnih krajih (Luka 21:11): Razodetje 6:12; 11:13

4 (da) Lakote (Luka 21,11): Razodetje 6,6,12

5 (da) Kuge (Luka 21:11): Razodetje 11:6.

6 (da) Strašni prizori in veliki znaki z neba (Luka 21:11) Razodetje 6:12–13.

7 (da) Preganjanja (Luka 21:11): Razodetje 12:17

8 (ne) Kristjani, ki jih izdajo bližnji sorodniki (Luka 21:16): Ničesar v Razodetju, le Matej 24 in Marko 13.

9 (da, nekako) Kristjani, ki jih vsi sovražijo zaradi Kristusovega imena (Luka 21:17): Razodetje 11:9–10, veselje ob smrti pobožnih.

10 (ne) Prebivalci Jeruzalema, ubiti z mečem in odpeljani v sužnost (Luka 21:24)

11 (da) Jeruzalem, ki ga bodo pogani poteptali (Lk 21,24 in naprej) Razodetje 11,2 in naprej

12 (da) Znamenja na soncu, luni in zvezdah (Lk 21,25): Razodetje 6,12–13.

13 (da) Stiska narodov in bučanje morskih valov (Lk 21,25): Razodetje 6,15–17; 13,1

14 (da) Jezusov prihod z veliko močjo in slavo (Lk 21,27): Razodetje 19,11–16

Torej je 12 od 14 dogodkov (86 %) iz Lukovega evangelija omenjenih tudi v Razodetju. Seveda pa knjiga Razodetja vsebuje še mnoge dogodke, ki niso omenjeni v Luku 21.

V: Kdo je v Lk 21,23 »ta rod«?

O: Med besedo »generacija« in besedo »rod« je razlika le ena črka, zato bi lahko šlo za eno generacijo od trenutka, ko se pojavijo prvi znaki, ali pa za rod judovskega ljudstva, ki bo obstajal, dokler se ti znaki ne pojavijo. Generacija je veljala za približno 40 luninih let ali približno 39,5 sončnih let. Ker ima preroštvo dvojno izpolnitev, bo generacija, ki je videla prve od teh znakov, videla tudi izpolnitev. Leto 70 n. št. je le nekaj let manj kot ena generacija po letu 33 n. št. Ker se prvi znaki pojavijo v zadnjih časih, se bo vse zgodilo v eni generaciji od prvih znakov. Torej ustrezata tako »rasa« kot »generacija«.

Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1448, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 1022.

V: Kaj v Lk 21,24 in naprej pomeni »potepanje poganov«?

O: Razodetje 11,2 pravi, da bodo v zadnjih časih pogani 42 mesecev tepali Sveto mesto.

V: Zakaj Jezus v Lk 21,29–31 to primerja s figovim drevesom?

O: Jezus ne uči ničesar novega o drevesih; to je bilo že vsem jasno. Jezus je uporabil metaforo o nečem, kar so vsi poznali, da bi pojasnil, da ti znaki ne bodo nekaj neopaznega, ampak bodo vsem očitni. Figa v Svetem pismu pogosto predstavlja Izrael, in to se vsekakor nanaša na Izrael. Vendar Jezus pravi »figa ali katero koli drevo«, zato tu ne gre le za Izrael.

Za več informacij glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 1006; Evangelical Commentary on the Bible, str. 835; The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 1022; in The Expositor's Greek New Testament, zvezek 1, str. 622.

V: Kako v Lk 21,34–36 verniki postanejo obremenjeni ali zapleteni v zadeve tega sveta?

O: Verniki za to, da postanejo hladnejši, ne potrebujejo zavrniti ali izrecno zanikati ničesar. Lahko postopoma dajo Božjim stvarem vedno manjšo prednost, svetovnim stvarem pa vedno večjo. Kaj so trenutno najpomembnejše stvari v vašem življenju? Če mednje ne sodijo slavljenje Boga, oznanjevanje evangelija drugim, pomoč drugim, krepitev drugih kristjanov in branjenje črede, razmislite, da so vaše prednostne naloge morda popolnoma zmešane.

Satan in demoni nas lahko skušajo z »ognjenimi puščicami«. Ognjena puščica se morda odbije od Božje oklepne opreme, a vročino še vedno lahko občutite. Včasih se ognjena puščica lahko prebije skozi špranjo v oklepu, in kot verniki potrebujemo ozdravljenje od Jezusa, Velikega zdravnika.

V nekem smislu je bitka zmagana, ko prvič pridemo h Kristusu. V drugem smislu pa se je bitka, bitka za posvetitev, šele začela. Prepričajte se, da se dejansko borite in se ne predajate svetu. Zapoved v Pismu Rimljanom 12,2, da se spremenimo, ni zapoved za nebesa, ampak zapoved za naše sedanje življenje. Čeprav bi bilo to morda lažje, če ne bi bili v tem svetu, nas Bog želi, da ostajamo v svetu; vendar ne smemo biti od sveta, kot pravi Janez 17,14–16.

Včasih se moramo odločiti, da se zoperstavimo sovražniku, ki nam krade radost, ki jo lahko imamo v Bogu. Tukaj ne govorim o Satanu, demonih ali drugih ljudeh. Eden od ključnih sovražnikov, s katerim se moramo spopasti in ga premagati, je naše naravno jastvo.

V: Kako lahko vernik v Lk 21,34–36 ugotovi, da ga nekaj obremenjuje ali zapleta?

O: Včasih to lahko prepoznaš kar po svojem srcu. Kaj te zjutraj spravi iz postelje? Kaj te navdušuje in kaj se ti zdi dolgočasno? Ko im , ko ti ni treba razmišljati o ničemer pomembnem, o čem razmišljaš? So to Božje stvari ali manj pomembne stvari?

V: O čem točno naj bomo v Lk 21,36 bedeli in molili?

O: Celotno poglavje lahko povzamemo kot razloge, zakaj moramo resno jemati zapoved, da moramo biti budni in moliti. Budnost glede teh stvari in molitev za to, kar je Bog določil, da se bo zgodilo, je le sekundarni pomen. Glavni pomen je, da bodite budni v svojem življenju in molite, da vas bo Bog štel za vredne, da se izognete tem stvarem.

Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1448.

V: Kako in zakaj je v Lk 22,3 in Jn 13,2.27 Satan vstopil v Judasa?

O: Čeprav bi se to lahko nanašalo na obsedenost Judasa z demonom, to ni nujno tako. Obsedenost z demonom se pogosto kaže tako, da oseba izgubi nadzor ali ne ve, kaj počne. Ni nobenega namiga, da bi Juda izgubil nadzor ali da ne bi imel popolnega nadzora nad tem, kar je počel. Zato »demonsko sodelovanje« ni vedno enako »obsedenosti z demonom«.

Poleg tega, od kod je prišel denar, ki so ga duhovniki plačali Judu v Lk 22,5? Prišel je iz templjske blagajne; z drugimi besedami, denar, ki je bil iskreno darovan Bogu, je bil izkrivljen za plačilo izdaje Jezusa. Satan ni stvarnik; denarja ni ustvaril. Niti ni prepričal ljudi, naj darujejo svoj denar za izdajo Jezusa. Vse, kar je moral Satan storiti, je bilo, da je veliki duhovnik izkrivil namen daritve, da bi služila Satanovemu namenu.

V: Ali bi v Lk 22,3 in Jn 13,2.27 lahko bil kristjan pod vplivom demonov?

O: Na žalost, da. Čeprav kristjan ni obseden z demoni, ga lahko ti vseeno vplivajo, če se temu prepusti. Če se kristjan odloči verjeti v to, s čimer ga demon skuša, se za užitek obrne k temnim stvarem ali dovoli demonom, da prevzamejo nadzor nad določenim področjem svojega življenja, potem je lahko, vsaj delno, podvržen demonovi volji.

V: Kaj je v Lk 22,10 nekoliko nenavadno?

O: Ni naključje, da je Jezus lahko napovedal, kdo bo prinesel vodo, in da je nato gospodarju hiše bilo rečeno, naj pripravi sobo za gosta, kar je z veseljem storil. Dejansko mnogi menijo, da je bil gospodar hiše verjetno že Jezusov privrženec.

Drugič, v tisti družbi je veliko moških delalo kot dnevni delavci, medtem ko so vodo pogosto nosile ženske. Moški, ki nosi vodo, sicer ni bil nič nenavadnega, a je bil vseeno manj pogost pojav. V »Believer's Bible Commentary« (str. 1449) je tudi navedeno, da so učenci prosili za sobo za goste, a jim je gostitelj dal več, kot so prosili: veliko, opremljeno zgornjo sobo. Moški je verjetno vedel, kdo je Jezus. Poleg tega so ljudje v tem času, ko je zaradi pashe prišlo veliko število obiskovalcev, verjetno imeli sobe za najem. Za več informacij glej » « Evangelical Commentary on the Bible, str. 835, »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 259, in »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 1007.

V: V Lk 22,19–21 je Jezus z učenci že večkrat jedel, kakšen je bil torej poseben pomen tega obroka?

O: Namesto da bi ugibali, poglejmo, kaj je o tem rekel sam Jezus.

Splošni pomen

V Lk 22,15 je Jezus rekel, da si je »močno želel« (dobesedno: želel z željo) pojesti to zadnjo večerjo s svojimi učenci.

V Lk 22,16.18, Mt 26,29 in Mk 14,25 je Jezus rekel, da ne bo več jedel kruha niti pil sadja vina, dokler ne pride Božje kraljestvo, zato je to imelo pomen za končne čase.

Poseben pomen

V Janezu 13:14–15 je Jezus rekel, da jim je dal zgled s tem, ko je umil noge svojim učencem.

V Janezu 13:18 je Jezus izrecno jedel z Judom, s čimer se je izpolnil Psalm 41:9.

V Luku 22:19 je Jezus prelomil kruh in rekel, naj to počnejo v spomin nanj.

Seveda je Jezus praznoval pasho, kot so to počeli verni Judje, in tega je naučil tudi svoje učence.

Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1450, in »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 836.

V: Zakaj v Lk 22,19 kruh in vino nista Kristusovo fizično telo?

O: Iz dveh razlogov lahko vidimo, da je Jezus kruh in vino razumel kot simbolično predstavitev svojega telesa.
Prvič, ni niti kančka dokaza, da bi se ljudje klanjali kruhu in vinu, niti v Svetem pismu niti v zgodnji cerkvi. Ne smemo častiti ničesar ali nikogar razen Boga. Častimo Jezusa, toda če kruh in vino nista Jezus, ne smemo častiti kruha in vina.
Drugič, če bi nekdo to metaforo razumel tako, da sta kruh in vino Jezus ali da sta postala Jezus, bi morali zaradi doslednosti tudi druge metafore o Jezusovem telesu razumeti kot Jezusa, na primer v 1. pismu Korinčanom 12,27. Mi (cerkev) smo Kristusovo telo. Ali menite, da bi vas morali ljudje častiti ali pa častiti občestvo, ki ga obiskujete? Če ne eno ne drugo, zakaj potem ne bi častili kristjana, ustvarjenega po Božji podobi, bolj kot kruh in vino, ki nista ustvarjena po Božji podobi?
Seveda pa ne smemo častiti kristjanov. Toda ali bi bilo častiti druge ljudi in to utemeljevati s Kristusovo metaforo hujše kot častiti kruh in vino ter to utemeljevati s Kristusovo metaforo?

Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 393–394.

V: Katere so tri izdaje v poglavju Lk 22,24–30?

O: Prvo in največje je bilo, da je Juda sprejel denar, da bi izdal Jezusa. Drugo je, da so bili učenci še vedno polni sebičnih ambicij, čeprav so z Jezusom preživeli več kot tri leta. Tretje je, da je Petrov strah za lastno življenje premagal njegovo ljubezen do Jezusa. Kot kristjani moramo, četudi se ne bomo podali prvi skušnjavi, paziti, da ne podležemo zadnjima dvema.

V: Kako v Lk 22,31 Satan preseje nekoga kot pšenico?

O: Sveto pismo tega ne pove izrecno, vendar nakazuje, da Satan podre njihov odpor in duhovno moč ter doslednost njihovega življenja, tako da postanejo kot plastelin v Satanovih rokah in nesposobni za poslušnost Bogu. Grška beseda za »tebe« je tu v množinski obliki, ne v ednini. Torej je Satan po eni strani hotel presejati vse učence kot pšenico. Po drugi strani pa se je Jezus obračal le na Petra, tistega, ki bo skupino držal skupaj. Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 1008.

V: Ali je bila Jezusova molitev v Lk 22,32, da Simon Petrov vera ne bi omagala, uslišana v pozitivnem ali negativnem smislu?

O: Grški izraz se lahko prevede kot »izgubi« ali »ugasi«. Jezusova molitev je bila kmalu odgovorjena negativno, saj je Petrova vera za nekaj časa resnično izginila, ko je Peter trikrat zatajil Jezusa. V drugem smislu pa je bila Jezusova molitev na koncu odgovorjena pozitivno, saj se je Peter vrnil. Včasih se vernik popolnoma oddalji od Gospoda, a se kasneje vrne. V Lk 22,32 Jezus Petru ni rekel, kaj naj stori, ČE se vrne, ampak ker je vedel, kar je vedel, mu je rekel, KDAJ se bo vrnil. Peter je bil tu preveč samozavesten, ker je imel napačen pogled na lastno krhkost. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 1028–1029, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 1008.

V: Zakaj je Jezus v Lk 22,38 hotel zagotoviti, da imajo dva meča?

O: Obstaja vsaj pet različnih razlag tega, kaj je Jezus hotel povedati učencem.

Zahteva izpolnjena: Jezus je hotel, da vzamejo dva meča. Vedel je, da bodo potrebovali meč, saj je Jezus še moral opraviti čudež – ozdraviti uho sužnja, ki naj bi mu ga odrezali.

Očitek: »Dovolj je« je pomenilo, da je Jezus o mečih govoril simbolično, učenci pa so besede »z mečem« razumeli dobesedno. Jezus je rekel, da je dovolj takšnega govorjenja. To je razlaga iz New Geneva Study Bible, str. 1649, in Believer’s Bible Commentary, str. 1452.

Brez zanimanja: Jezus jih ni grajal niti hvalil. Jezus je preprosto rekel, da sta dva meča v redu, in naj se s tem ne ukvarjajo več.

Izpolnjena preroštva: Jezus je hotel, da imajo dva meča, da bi se izpolnilo preroštvo, da bodo uvrščeni med zločince. V delu »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 260) so obravnavana še tri druga stališča, vendar je to stališče najbolj verjetno.

V knjigi »Hard Sayings of the Bible« (str. 486–488) je dodano, da to kaže, kako zelo so se razlikovali od skupine zelotskih revolucionarjev. Bojna skupina bi bila za boj veliko bolje opremljena.

V: Kaj nam v Lk 22,40 to pove o skušnjavi?

O: V tej konkretni situaciji jim je Jezus rekel, naj se skušnjavi izognejo z molitvijo. A to je na splošno dober nasvet. Ko nas skuša skušnjava, molimo; še bolje pa je, da molimo skupaj z nekom drugim.

V: Kaj točno je bil »kelih«, za katerega je Jezus v Lk 22,42 prosil, naj ga, če je mogoče, mine?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Nekateri so menili, da je Jezus molil, da ne bi pobegnil ali poklical angelov, da bi ga rešili, in s tem spodletel v svoji nalogi, da umre na križu. Drugi so ugibali, da je Jezus prosil, naj ne umre zaradi napora, še preden pride na križ.

Odgovor: Ker se je Jezus zavedal tako bližajoče se telesne bolečine kot tudi, kar je še huje, bližajoče se ločitve od Očeta, je prosil, ali obstaja kakšen drug način, po katerem bi lahko izpolnili pogoje za odrešitev. Bilo je v redu, da je Jezus prosil, vendar pojav stražarjev, medtem ko je še molil, kaže, da je Oče na Jezusovo prošnjo odgovoril z »ne«.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 1032.

V: Kaj je v Lk 22,50–52 pomembnega v zvezi s templjskimi stražarji?

O: To so judovska »templjska policija«, ki je aretirala Jezusa, ne pa rimski stražarji. Templjski stražarji so imeli dolžnost vzdrževati red v Božjem templju, toda tukaj so se odpravili daleč izven območja templja, da bi jih Satan izkoristil za vzdrževanje reda. Včasih Satan ne prepreči, da bi nekdo opravljal svoje delo, ampak ti ljudje nadaljujejo s svojim delom, pri čemer jih Satan in demoni uporabijo za svoje namene.

Za več informacij glej The Expositor’s Greek New Testament, 1. zvezek, str. 623–624.

V: Kaj vidimo v Lk 22,54–60 glede Petrovega zanikanja?

O: Peter je edini omenjeni učenec, ki je sploh imel pogum, da je sledil Jezusu. Peter je bil pogumen, toda njegov pogum je izginil, ko ga je služkinja presenetila z vprašanjem, ali je Jezusov učenec. Peter ni zanikal Jezusa zato, ker bi izgubil ljubezen do njega; temveč je bil v tem trenutku njegov strah za lastno življenje in dvom v Božjo zaščito večji od njegove ljubezni. Če bi Jezusa izročili duhovnikom, namesto da bi ga zaščitili, bi se Peter morda spraševal, kakšna zaščita bi ga čakala. Vendar se je Peter očitno dobro naučil lekcije. V Apostolskih delih 4,3–21 in tudi v Apostolskih delih 5,18–33 se Peter ni skrbel, da bi moral živeti brez Božje zaščite. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 1035, New International Bible Commentary, str. 1224, The Expositor’s Greek New Testament, zvezek 1, str. 628, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 1008–1009.

V: Kaj je v Lk 22,57–60 tako nerodnega v Petrovem zanikanju?

O: Peter ni le zanikal, da je Jezusov učenec; zanikal je, da sploh ve, kdo je Jezus. Glede na to, da je Jezus približno tri leta poučeval v Galileji in Judeji, da je v Jeruzalem vstopil s slavnostnim vhodom, da je v templju poučeval skoraj en teden in da je iz templja izgnal menjalce denarja, se sprašujem, kolikšen odstotek Judov v Jeruzalemu z galilejskim naglasom bi lahko rekel, da sploh še nikoli niso slišali za svojega galilejskega rojaka Jezusa? Peter ni le zanikal Jezusa, ampak v tem sploh ni bil preveč uspešen!

V: Ali so v Lk 22,64 Jezusu zavezali oči ali ne?

O: Jezusu so zavezali oči v delu časa, ko so se z njim igrali. Ni zapisano, da bi mu bile oči zavezane ves čas. Z rimskimi vojaki se zagotovo ni bilo pametno igrati.

V: Kaj je Jezus mislil v Lk 22,70; 23,3, ko je rekel: »Ti praviš, da sem«?

O: To je bil izraz močne potrditve tega, kar je bilo rečeno. NIV to pravilno prevaja kot: »Prav imaš, ko praviš, da sem«.

Svitki z Mrtvega morja dodatno osvetljujejo to vprašanje, zastavljeno Jezusu. Eno od prepričanj sekte v Kumranu je bilo, da bo Mesija delal čudeže in ozdravljal, sam pa bo ubil rimskega cesarja. Potrebovali bi leta, da bi pokopali vse mrtve iz Mesijevih vojaških zmag. Tako, kot piše v Christian News (23. 11. 1998): »Zdaj torej vemo, da je bilo vse, kar je moral Kajfa storiti, ko je vodil sojenje Jezusu, to, da Jezusa prisili, da prizna, da je Mesija. Ker je Jezus, ki je izvršil napovedane čudeže, to priznal, so ga obtožili izdaje cesarja.«

V: V Lk 23,2, ker je bil glavni namen sojenja pred Sanhedrinom najti obtožbe, ki bi jih predložili Pilatu, kakšne so bile obtožbe proti Jezusu in kako pomembne bi bile?

O: Judovski svet ni imel pooblastila za usmrtitev nikogar, zato so Jezusa predali najvišji rimski oblasti v deželi: Ponciju Pilatu. Ko je Sanhedrin Jezusa s tožbami predal Pilatu, je to pomenilo uradno zavrnitev Jezusa s strani judovskih oblasti. Bile so tri tožbe.

Podkopavanje judovskega naroda v Pilatovih očeh verjetno ne bi bilo preveč pomembno, čeprav bi morda pokazal, da mu je mar.

Prepoved plačevanja rimskih davkov bi bila pomembna, in ta nezvestoba bi bila vredna smrti. Judovske oblasti bi vedele, da je ta obtožba laž.

Da se imenuje Mesija, kralj. To je bolj zapleteno. Pilatu ne bi bilo mar, če bi nekoga imenovali z nejasnim verskim izrazom, toda judovski starešine so dodali, da bi to pomenilo »kralja«. Seveda bi bilo imenovanje samega sebe za kralja zelo pomembno; guverner nikakor ne bi mogel dopustiti morebitnega upora samooklicanega kralja. Zato je Pilat začel s to zadnjo obtožbo.

Za več informacij glej: »The Expositor's Bible Commentary«, 8. zvezek, str. 1039–1040; »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 837; »New International Bible Commentary«, str. 1224; »Believer's Bible Commentary«, str. 1453–1454; »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 262, ter »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 1010.

V: Zakaj je bil Pilat v Lk 23,4 pripravljen izpustiti Jezusa, potem ko je Jezus rekel, da je kralj?

O: Ne smemo pozabiti, da evangeliji nikoli ne trdijo, da so dobesedni zapis celotnega pogovora. Čeprav tega v Luku ni omenjeno, je Pilat po tem, ko so o tem razpravljali – kot kaže Jn 18,33–38a –, vedel, da Jezus ni trdil, da je politični kralj tega sveta, in da Jezus ne bi hotel, da bi se njegovi privrženci borili. Zato Pilat takrat ni imel nobenih težav z Jezusom. Ne pozabite, da je Pilat imel izkušnje z resničnimi uporniki, vendar je vedel, da Jezus ni bil tak. A kot bomo videli nekaj verzov kasneje, pravilna razglasitev človeka za nedolžnega ali krivega ni bila Pilatova glavna skrb. Bolj ga je skrbelo ohranjanje reda kot pravičnost.

Za več informacij glejte The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 1040, The Tony Evans Bible Commentary, str. 1011, in Believer's Bible Commentary, str. 1454.

V: Zakaj točno je Poncij Pilat v Lk 23,6–8 poslal Jezusa k Herodu Antipasu?

O: Na prvi pogled je bil razlog v tem, da je Jezus živel v Herodovi pristojnosti. A Pilat bi to lahko prezrl. Pravi razlog je bil eden ali več od naslednjih treh.

Pilat se ni hotel ukvarjati z Jezusom. Ker je imel izgovor, da ga preda Herodu, naj se s tem ukvarja Herod. Ali pa je Pilat morda videl priložnost, da razporedi odgovornost za karkoli se bo zgodilo.

Pilat je želel izvedeti več: ker je Herod judovske običaje poznal veliko bolje kot Pilat, je Pilat želel od strokovnjaka na tem področju slišati, kako resna je ta trditev o mesiju.

Pilat je hotel storiti Herodu uslugo. Pilat in Herod nista imela dobrih odnosov, in morda je Pilat mislil, da bi lahko to nepomembno popuščanje Herodu in zadovoljitev njegove radovednosti izboljšalo njun odnos.

Vendar Pilat v Luku 23:4 ni našel nobene krivde v Jezusu, prav tako pa nista niti Herod Antipa niti Pilat v Luku 23:14–15 našla nobene krivde v Jezusu.

Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 837.

V: Zakaj je Pilat v Lk 23,16 rekel, da bo Jezusa kaznoval/bičal, nato pa ga spustil, če je menil, da je Jezus nedolžen?

O: Najprej je treba povedati, da je grška beseda za »kaznovati/bičati« v tem primeru, paideusas, drugačna beseda kot beseda za dejansko bičanje, phragellosas, ki ga je Jezus kasneje doživel v Mateju 27:26 in Marku 15:15.

Pilatov namen je bil Jezusa izpustiti po tem, ko ga bo rahlo kaznoval. Morda je Pilat želel Jezusa opozoriti, naj »ohrani mir«, da bi judovski voditelji videli, da je Jezus vendarle prejel neko kazen. Prav tako Pilat morda ni bil zadovoljen s tem, da se je Jezus vedel na tak način, da je judovske voditelje sploh tako razjezil. Nazadnje Matej 27,19 omenja, da ga je Pilatova žena opozorila, naj Jezusu ničesar ne stori, ker je v sanjah zaradi tega veliko trpela. Pilat je torej videl, kako bi lahko v vsem tem našel »zlato sredino«. Vendar se Pilatov načrt ni uresničil. Kot pravi Helmut Gollwitzer: »Pilat ima moč, vendar nima svobode«.

Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 1040–1041, The Believer’s Bible Commentary, str. 1454, The New International Bible Commentary, str. 1225, The Evangelical Commentary on the Bible, str. 837, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 1010.

V: Kaj je Jezus v Lk 23,31 v kontekstu figovega drevesa mislil s tem, ko je rekel: »Če namreč ljudje to počnejo, ko je drevo zeleno, kaj se bo zgodilo, ko bo suho?«

O: Zeleno lesno drevo se slabo gori, prav tako pa se nedolžnih ljudi ne bi smelo usmrtiti. A če se (nedolžno) zeleno lesno drevo, metaforično rečeno, zažge, kaj se bo zgodilo s suhim lesom in krivimi ljudmi? Če ljudje počnejo te stvari, ko je Jezus prisoten, celo potem, ko so videli njegove čudeže, koliko bolj bodo zavrnili Boga, ko Jezus ne bo fizično ob njih in ne bodo videli čudežev? Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1225, in Believer's Bible Commentary, str. 1455.

V: Ali se je v Lk 23,33 kraj Jezusovega križanja imenoval Kalvarija ali pa Golgota, kot pravi Mt 27,33?

O: Oboje, saj so ljudje govorili več jezikov. Kalvarija izhaja iz latinsko-rimskega izraza za lobanjo, Golgota pa iz aramejščine. Enako navajata tudi »New International Bible Commentary« (str. 1225) in »Asimov’s Guide to the Bible« (str. 893).

V: Kaj je zanimivega v teh verzih iz Lk 23,33–49?

O: Ljudje so imeli na ta dogodek zelo različne odzive. Vojaki so bili preveč zaposleni z igranjem na srečo, da bi Jezusu posvečali veliko pozornosti. Ženske so jokale, Jezus je umiral v mukah, večina judovskih voditeljev pa se je veselila. Eden od tatov na križu se je posmehoval Jezusu, drugi pa je veroval vanj. Stotnik, ki je bil prej brezbrižen do Jezusa, se je spremenil in je zdaj osupel. Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1225, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 837–838.

V: Ali lahko v Lk 23,40–43 ljudje, ki so vse življenje zavračali Boga in sprejeli Jezusa šele v zadnjem izdihu, še vedno pridejo v nebesa?

O: Da in ne.

Da: Če nekdo ob smrti pride do resnične vere v Kristusa, bo, tako kot tat na križu v Lk 23,40–43, prišel v nebesa. Morda ne bo prejel vseh nagrad, ki jih Pavel omenja v 1 Kor 3,11–15, vendar bo zagotovo v nebesih.

Ne: Če nekdo le izreče besede, nekako kot pri zavarovanju proti požaru, ne da bi resnično zaupal svojo dušo Kristusu, potem, kot omenja R. C. Sproul v knjigi Now That’s a Good Question, str. 113–115, le »izpoveduje vero« in je ne »ima«.

V: Kaj je v Lk 23,40–43 paradoksalnega v zvezi z roparjem na Jezusovi desni?

O: Čeprav so nekateri videli, kako je Jezus obudil mrtve, še vedno niso verjeli. Razbojnik je videl, kako so Jezusa usmrtili, in še vedno verjame. Ko je Jezus obudil Lazarja, je bil odziv Sanhedrina, da so začeli kovali načrt, kako ubiti Jezusa. Tudi danes, če bi lahko storili toliko čudežev, kot jih je storil Jezus, bi to pri nekaterih le še okrepilo njihovo nasprotovanje evangeliju.

V: Kaj nam v Lk 23,40–43 tat na križu pove o krstu z vodo?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Kristjan iz Cerkve Kristusa mi je povedal, da ga je dolgo časa motilo poročilo o tatovi na križu, ki je bil z Jezusom v raju, saj v njihovi cerkvi učijo, da se mora človek krstiti z vodo, da bi bil rešen. A potem je prišel do zaključka, da bi tat, ker ni imel priložnosti, da bi se krstil, Bog zagotovo razume razmere, v katerih se ljudje nahajajo.

Njegov zaključek je popolnoma pravilen. Bog ni omejen pri tem, da reši nekoga, ki ni krščen z vodo. Čeprav je krst z vodo nekaj, kar stori vsak poslušen kristjan, če in ko je to mogoče, Boga naše okoliščine ne omejujejo.

2. Drugo stališče, ki mi je bilo javno predstavljeno med razpravo s pripadnikom Cerkve Kristusa, je, da je moral biti tat na desni strani že prej Jezusov ali Janezov Krstnikov privrženec in da je bil krščen, preden je bil na križu.

3. Tretje stališče Cerkve Kristusa je, da je tat na križu umrl pred Kristusovim vstajenjem, krst pa je bistven šele po vstajenju. Seveda so takrat tudi pred vstajenjem poučevali, da je Janez 3,5: »Če se človek ne rodi iz vode in Duha, ne more vstopiti v Božje kraljestvo«, resnično.

To je stališče, ki omejuje Božjo moč. Predstavljajte si, da bi obsojeni zločinec v zaporu v nekrščanski državi prišel do resnične vere v Kristusa, stražarji pa mu pred usmrtitvijo ne bi dovolili, da se krsti z vodo. Ali bi ravnanje stražarjev »preprečilo« Vsemogočnemu Bogu, da bi človeka, ki resnično veruje v Kristusa, pripeljal v nebesa?

Poleg tega se je okoli leta 400 n. št., v času Ambroža, Avguština in Prosperja iz Akvitanije, uveljavilo mnenje, da krščeni dojenčki, ki umrejo, gredo v nebesa, nekrščeni dojenčki, ki umrejo, pa v pekel. »Naključno« je krst dojenčkov postal zelo priljubljen. Skoraj skozi celotno zgodovino, vse do časa anabaptistov med reformacijo, so kristjani skoraj povsod prakticirali krst dojenčkov. Ali bo vsak posamezni kristjan od leta 400 n. št. do približno leta 1514 n. št. odšel v pekel, ker Bog ne more ali noče rešiti njih?

V: Kako je Jezus v Lk 23,43 lahko rekel tatvu na svoji desni, da bo danes v raju, če pa se Jezus ni obudil do tretjega dne?

O: Jezus je šel v raj in pridigal duhovom v zaporu takoj po svoji smrti in pred svojim vstajenjem. Zanimivo je, da Jezus tatovi NI rekel: »Danes boš z menoj v nebesih«, ampak: »Danes boš z menoj v raju.«

V: Ali v Lk 23,43 ta verz pravi »Resnično ti pravim danes«, kot trdijo Jehovove priče, ali »Resnično ti pravim, danes«?

O: Ne. Ni dokazov, da bi grško govoreči kristjani razumeli, da se »danes« nanaša na trenutek, ko je Jezus govoril, in ne na trenutek, ko se bodo besede izpolnile. V knjigi When Cultists Ask (str. 152) je navedeno, da je od 74 pojavov izraza »resnično ti pravim« to edini primer, kjer bi bila beseda »danes« uporabljena v tej frazi. Ko sodobna skupina ljudi predlaga novo razlago starogrške slovnice, bi morali obstajati dokazi, da so to vsaj nekateri zgodnji kristjani tako razumeli.

V: Kaj točno je raj v Lk 23,43?

O: Ker naj bi bil tat na Jezusovi desni tisti dan z Jezusom v raju, je raj kraj, kamor je Jezus tisti dan odšel. Pred Jezusovim rojstvom so Judje razumeli, da je grob, Šeol, razdeljen na dva dela: »ječo« za nepravičnike in »raj« za pravičnike. Ker je Jezus ta izraz uporabil brez kakršnih koli pojasnil, v bistvu ni popravil te doktrine. Pavel je obiskal tretje nebo, raj, v 2 Korinčanom 12:2,4.

Judovska omemba dveh delov Šeola je v 1. Enohu 22,1–4. Po sodbi naj bi nepravični za vedno trpeli bolečine in muke. Druge judovske omembe večne kazni za grešnike so:

Vnebovzetje Mojzesa 10,10

2. Esdras 7:36, ko so sinove Makabejcev sežigali na grmadi, so rekli: »Mi bomo goreli le kratek čas, vi pa boste goreli v večnosti.«

Judita 16,17: »Njihovo meso bo prepustil ognju in črvom; v bolečinah bodo jokali na veke.«

Solomonove psalme 3:13. 4. Makabejska knjiga v LXX ga uporablja za hebrejske besede, kot je »asam«, za odškodnino za krivdo. V Septuaginti se uporablja v 1. Samuelovi knjigi 6:3, f. 8, 17 , kot daritev za krivdo. Preveden je kot sramota, sramota v Ezekielu 16:52, 42; 32:24, 30 ter kot vzrok za greh in nesrečo v Ezechielu 3:20 in 7:19. Ezechiel 16:52, 52 in 32:24, 40 prikazujeta Božje kazni. Modrost 3:1 pravi, da pravičnih ne prizadene noben basanos.

V 2. Makabejski knjigi 7,13 in pogosto v 4. Makabejski knjigi se samostalnik in glagol uporabljata za mučenje judovskih mučencev. Uporablja se za mučenje krščanskih mučencev v 1. Klementovem pismu 6,1,15, 2. Klementovem pismu 17,7, v Euzebijevi Cerkveni zgodovini 5, 1, 20 in 24 ter v Mučeništvu Polikarpa 2,3.

Za več informacij glej »Enciklopedijo težav v Svetem pismu«, str. 367–368, in »Težke izjave Svetega pisma«, str. 488–489.

V: Kdaj je bila v Lk 23,44 šesta ura?

O: Judovski dan se je začel okoli 6. ure zjutraj, zato bi bila šesta ura približno opoldne. NIV Study Bible, str. 1587, NET Bible, The New Geneva Study Bible, str. 1652, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 262, vsi navajajo enako. To ni moglo biti sončno mrknjenje, saj bi se pasha po navedbah v delu The Expositor's Greek Testament, zvezek 1, str. 641, zgodila ob polni luni.

V: Zakaj je Luka v Lk 24,4 te dva moška imenoval »moška« namesto »angeli«?

O: Luka piše, kot so se stvari kazale, in kazali so se, kot da bi bili moški. Vendar je Luka sam razumel, da so bili angeli, saj jih tako imenuje v Lk 24,23. Poleg tega so imeli moški že v Lk 24,4 sijoča oblačila (tj. tkanino, ne oklep), kar bi bila angelska oblačila. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 1048, in The Expositor's Greek Testament, zvezek 1, str. 643–644.

V: Kako danes ljudje v Lk 24,5 in naprej iščejo živega med mrtvimi?

O: Tako kot so ženske iskale vstalega Odrešenika na napačnem mestu, tudi ljudje danes lahko iščejo življenje v mrtvih stvareh. Po eni strani lahko dobesedno počnejo okultne stvari, kot so udeležba na spiritističnih seansah ali prošnje medijem, naj stopijo v stik z mrtvimi, čeprav verniki tega ne bi smeli početi. V prenesenem pomenu lahko iščejo življenje v mrtvih institucijah, liberalnih cerkvah in lažnih religijah. Lahko iščejo življenje v svoji organizaciji, svojih tradicijah, svojih pokojnih svetnikih ali junakih ali v zakonih. Toda življenje prihaja samo skozi Jezusa. Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 1013.

V: Kje je bila v Lk 24,13 vas Emaus?

O: Emaus je bil majhen kraj in nismo povsem prepričani. Luka pravi, da je bil oddaljen šestdeset stadijev, kar je približno sedem milj. Ker pa je bil le kratek sprehod od Jeruzalema, obstajajo tri možnosti. Abu-Ghosh je oddaljen približno devet milj, El-Qubeibeh pa približno sedem milj. Motza-Illit je oddaljen le tri in pol milje, toda pot tja in nazaj bi znašala sedem milj. Jožef Flavij ga omenja kot Emaus ( ), Talmud pa kot Motza. Semitska beseda Ha-Motza je podobna besedi Emaus. Kasneje je tam stala bizantinska cerkev.

Obstaja še eno mesto, Imwas, imenovano tudi Nikopolis, ki je obstajalo v tistem času, vendar je bilo oddaljeno 160 stadijev, približno 15 milj. Sinaiticus in nekateri drugi rokopisi navajajo 160 stadijev.

Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 1055.

V: Kako se nam danes nanaša odlomek iz Lk 24,13–35?

O: Ti verniki niso prepoznali Jezusa, čeprav je hodil ob njih. Danes ste morda na svoji poti v Emaus. Jezusa še ne vidite, čeprav hodi prav ob vas. Včasih je tisto, kar Bog želi, da storite, na očeh, le da tega ne vidite.

Čeprav je mogoče, da jim je Bog na nadnaraven način preprečil, da bi prepoznali Jezusa, je verjetno, da ga niso prepoznali zaradi bolj vsakdanjih razlogov. Poleg tega, da je morda nosil drugačna oblačila, so videli, da je Jezus mrtev; niso pričakovali, da bo Jezus živ, in niso videli tistega, česar niso iskali. Vedeli so, kar so jim povedale ženske in drugi, in srca so jim gorela, ko so hodili s Tistim, ki so ga ljubili, a niso imeli vere in so bili prepočasni, da bi verjeli, da bi Bog lahko obudil Jezusa. Ko imamo znanje in imamo ljubezen, se stvari še vedno morda ne bodo ujemale z našim hojo z Gospodom, če nimamo vere.

V: Kako je bilo v Lk 24,16 učencem preprečeno, da bi prepoznali Jezusa?

O: Na nadnaraven način bi jim Bog lahko zlahka preprečil, da bi ga prepoznali, tako kot moški pred Lotovimi vrati niso mogli najti preprostih vrat v 1. Mojzesovi knjigi 19,11. Z naravnega vidika bi imeli le malo možnosti videti njegov obraz, če bi nekdo nosil nekaj podobnega beduinskemu plašču, da bi se zaščitil pred soncem in prahom. Morda so bili tudi preveč prevzeti od žalosti, da bi ljudi res tako pozorno opazovali. Niso verjeli, da bo Jezus premagal smrt, zato bi, četudi bi mislili, da je ta moški podoben Jezusu, to misel zavrnili zaradi svoje nevere. Nazadnje, zagotovo nista iskala Jezusa, saj sta vedela, da je bil Jezus ubit. V delu »The Expositor’s Greek Testament«, 1. zvezek, str. 646, ni videti nobene potrebe po nadnaravnem razlogu, zakaj nista prepoznala Jezusa. Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 1013, 1014.

V: V Lk 24,19–21 sta dva učenca pripovedovala, kako sta vsa svoja upanja položila v Jezusa, a so bila vsa njuna upanja in sanje uničena. Kako ste se odzvali ali kako bi se odzvali, če bi Bog dopustil, da bi bila vaša upanja in sanje uničena?

O: Naš cilj je ugajati Bogu, ne pa uresničevati lastnih ambicij. Morali bi se zelo zanimati za to, kar dela Bog, in kako lahko pri tem sodelujemo. Po drugi strani pa bi morali biti manj »zainteresirani« za stvari, v katerih Bog ne sodeluje. Včasih je lahko boleče, da se odpovemo tistemu, kar na videz zadovoljuje naše ambicije, vendar bi se morali zavedati, da ima Bog nekaj boljšega. Kristjani bi morali, če to pravilno razumemo, biti zelo ambiciozni. Vendar bi morali biti ambiciozni z Njegovo ambicijo, za Njegovo kraljestvo, in ne z našo ambicijo.

V: V Lk 24,30–31 je gost, Jezus, postal gostitelj. Kako lahko Jezus v našem življenju preide iz vloge gosta v vlogo gostitelja?

O: Mnogi ljudje so naklonjeni krščanstvu in Jezusu. Drugi želijo poslušati, kaj je učil, in morda slediti nekaterim njegovim naukom, druge pa zavračajo. Toda ali boste Jezusu dovolili, da postane Gospod vašega življenja, se odvrnili od tega, kar se zdi obetavno ali prijetno, ker tako pravi On – bodisi v Božji pisani besedi bodisi po molitvi – in sledili temu, kar želi On?

Za več informacij glejte Believer's Bible Commentary, str. 1458, in New International Bible Commentary, str. 1226–1227.

V: Kako sta se v Lk 24,39 Jezusovo meso in kri razlikovala pred in po vstajenju?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar lahko o nekaterih stvareh ugibamo. Po vstajenju Jezus ni bil več podvržen bolečini, smrti ali kakršni koli možnosti poškodbe svojega telesa. Nedvomno je lahko s svojim telesom, ko je bilo poveličano, storil več, kot takrat, ko je bilo še navadno človeško telo. Jezus je v svojem telesu lahko hodil skozi vrata in stene, hkrati pa je bil dovolj trden, da so ga lahko jedli in se ga dotikali. Za podrobnejše razprave glejte knjigi When Cultists Ask, str. 154–157, in When Critics Ask, str. 395–399.

V: Kaj v Lk 24,39–43 to pomeni za Jehovove priče in člane Cerkve združitve reverenda Moona?

O: S tem verzom imajo resne težave, saj obe skupini učita, da je bil Jezus »duhovno obujen«, kar pomeni, da je njegovo fizično telo ostalo v grobu. Ali

1. Je Jezus lagal in tu ni imel fizičnega telesa.

2. Ker so učenci počasi verjeli, je Jezus začasno ustvaril fizično telo in ga predstavil kot svoje (to teorijo sem slišal od Jehovove priče). Z drugimi besedami, Jezus je svojim učencem podal napačno predstavo o sebi. Če nekdo to sprejme, potem ne bi smel preveč resno jemati trditve, da kristjani napačno predstavljajo Jezusa kot fizično vstajenega od mrtvih, saj je tudi Jezus to napačno predstavil.

3. Jezus je govoril resnico. Jezus je to rekel, ker je resnično fizično vstal od mrtvih.

Osebno verjamem, da je Jezus govoril resnico. Za drugačen, a dopolnjujoč odgovor glej knjigo When Cultists Ask, str. 152–154.

V: Kaj v Lk 24,39–43 pomeni to za lažno vero krščanske znanosti?

O: Kristjanski znanstveniki verjamejo, da Jezus ni fizično vstal od mrtvih. Po knjigi »When Cultists Ask«, str. 157–158, Mary Baker Eddy, ustanoviteljica krščanske znanosti, pravi, da se je Jezus »preprosto prilagajal nezrelim predstavam svojih učencev (Eddy, 593)«.

Eddy trdi, da je Jezus učence očitno zavajal. Ker so učenci učili, da je Jezus fizično vstal od mrtvih, je Jezusova domnevna prevara zavajala zahodni svet skoraj 2000 let. Poleg tega, če se je Jezus le prilagajal nezrelim predstavam, kako to, da je, ko Tomaž ni verjel, da je Jezus fizično vstal od mrtvih, Jezus domnevno zavedel Tomaža, da je spremenil svoje stališče iz »bolj razsvetljenega« v »bolj nezrelo«?

V: Ali je v skladu z Lk 24,41–43 in Apg 10,10–16 za kristjana sprejemljivo, da je vegetarijanec?

O: Da, to je v redu. Vendar pa ni krščansko trditi, da je uživanje mesa moralno napačno. Jezus je v Lk 24,41–43 jedel ribe, Petru pa je bilo v Apg 10,10–16 zapovedano, naj ubije in poje. Seveda uživanje rib kaže, da je Jezus lahko jedel, torej je imel fizično, poveličano telo. Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 1018.

V: Kako so v Lk 24,44 Mojzesova pisma govorila o Jezusu?

O: Oglejmo si najprej glavna načela, nato konkretna preroštva in na koncu simboliko v Tori, prvih petih knjigah Svetega pisma.

Ključna načela: Nihče ne more brati Tore, ne da bi ga presenetila pogostost in pomembnost žrtvovanj. Bog je od njih zahteval, da to prakso izvajajo 1.400 let, dokler ni postala tako običajen del njihove kulture, da je, ko je Janez Jezusa imenoval »Božje jagnje«, vsak vedel, na kaj se Janez nanaša.

Konkretna preroštva:

V 1. Mojzesovi knjigi 3,15 piše, da bo potomec (v ednini) žene zdrobil Satanovo glavo.

V 1. Mojzesovi knjigi 49:10 piše, da se palica ne bo oddaljila od Judovega rodu, dokler ne pride »Šilo«. To pomeni, da ne bodo izgubili pravice do izvrševanja, dokler ne pride Kristus. Za utemeljitev te trditve si oglejte razpravo o 1. Mojzesovi knjigi 49:10.

V 5. Mojzesovi knjigi 18,15–19 je zapisano, da bo po Mojzesu prišel nekdo izmed Judov in da mu morajo biti poslušni.

Simbolika: Obstaja vrsta odlomkov, ki ponujajo simboliko in napoved Kristusovega prihoda, vendar to niso konkretna preroštva.

Bronasta kača (Janez 3:14; 4. Mojzesova knjiga 21:8,9)

V: V Lk 24,46 je navedeno, da je v Stari zavezi zapisano, da mora Mesija trpeti in umreti ter tretji dan vstati od mrtvih. Kje v Stari zavezi je to zapisano?

O: Nekateri verzi, ki pravijo, da bo Mesija trpel in umrl, so Daniel 9:26; Izaija 53:1–12; in Zaharija 12:10 (žalovanje za tistim, ki so ga prebodli). Pred tem je Jezus v Mateju 12:40–41 poučeval, da je bil Jona v trebuhu ribe napoved njegovega prihoda.

V: Ali je Jezus v Lk 24,50–51 vstopil v nebesa iz Betanije ali z Oljske gore, kot pravi Apostolska dela 1,9–11?

O: Oboje. Betanija je ležala na jugovzhodnem pobočju Oljske gore, približno eno miljo od vrha. Knjiga When Critics Ask, str. 401, prav tako nakazuje, da so učenci morda stali na vrhu gore skupaj z Jezusom, Jezus pa je vstopil v nebesa proti vzhodu (proč od Jeruzalema) nad Betanijo. Za več informacij glej tudi knjigo »Bible Difficulties & Seeming Contradictions«, str. 200, »The Expositor's Greek Testament«, 1. zvezek, str. 651, in »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 839.

V: Ali bi bilo treba v Lk 24,53 na konec Lukovega evangelija dodati Jn 7,53–8,11?

O: Ne. Edini rokopis, za katerega Aland in drugi (3. izdaja) navajajo, da je vseboval to besedilo, je bil rokopis št. 1333, ki je bil napisan v 11. stoletju. Poleg tega je bil ta del rokopisu dodan kot popravek, očitno z drugo pisavo.

V: Zakaj naj bi bilo Lukovo evangelij v Svetem pismu?

O: Obstajata dva razloga in še tretji razlog, zaradi katerega se prva dva razloga zdita manj pomembna.

1. Luka velja za enega najbolj natančnih antičnih zgodovinarjev.

2. Ker Luka natančno zapisuje Jezusove besede, bi radi brali izreke in dejanja Mesija.

3. Pavel in pisci zgodnje cerkve so ga priznali kot Božjo besedo. Kot poudarja knjiga The Complete Book of Bible Answers na str. 27–28, je Pavel v 1. pismu Timoteju 5,18 citiral iz knjig Deuteronomija [Dt 25,4] in Luka [Lk 10,7], pri čemer je obe imenoval Sveto pismo. 1. pismo Timoteju je bilo napisano leta 63 n. št., le tri leta po Luku, vendar se Luka še vedno imenuje Sveto pismo na isti ravni kot Deuteronomija.

V: Kakšni dokazi v Lk kažejo, da je Luka napisal evangelij, ki nosi njegovo ime?

O: Zgodnja cerkev je soglasno sprejela Luko, Pavlovega spremljevalca, kot avtorja Lukovega evangelija.

Irenej v delu Proti herezijam, str. 439, poglavje 14, vrstici 1 in 3 (napisano med letoma 182 in 188 n. št.), citira Lk 1,2 in omenja, da ga je napisal Luka.

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu Proti Marcionu, knjiga 4, poglavje 2, pravi, da »Evangelijski testament ima za svoje avtorje apostole«. V istem poglavju Tertulijan priznava, da Luka ni bil »apostol«, ampak »apostolski človek«, ker je bil s Pavlom. Glede zanesljivosti Lukovega evangelija na splošno glejte naslednja tri vprašanja.

Ciprijan, škof v Kartagini (okoli 246–258 n. št.), v »Traktatu 12«, tretji knjigi, 116, navaja citat iz Lukovega evangelija kot izvirajočega iz Lukovega evangelija.

V: Kdaj je bilo napisano Lukovo evangelij?

O: Z gotovostjo vemo, da je bilo napisano po letu 33 n. št., pred Apostolskimi deli in verjetno pred letom 70 n. št.

Mnenja različnih avtorjev

V NIV Study Bible na str. 1533 je navedeno, da sta najpogosteje predlagani obdobji 59–63 n. št. ter 70. ali 80. leta.

V »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 199) je navedeno, da je bilo Apostolska dela napisana, ko je bil Pavel še živ, Lukovo evangelij pa še prej, zato je bilo verjetno napisano pred letom 64 n. št. Predlaga se obdobje med letoma 58–60 n. št.

V »New Geneva Study Bible« (str. 1599) je navedeno, da sta bila Lukovo evangelij in Apostolska dela verjetno napisana okoli leta 63 n. št.

V »Believer’s Bible Commentary« (str. 1367–1368) je navedeno, da je najverjetnejši datum zelo zgodaj v 60. letih. »Čeprav nekateri postavljajo Lukovo evangelij v obdobje med letoma 75–85 (ali celo v 2. stoletje), je to običajno vsaj deloma posledica zanikanja, da bi Kristus lahko natančno napovedal uničenje Jeruzalema.«

»New International Dictionary of the Bible« (str. 605) navaja, da nenadni konec Apostolskih del nakazuje, da Luka ni dolgo preživel Pavlovega zapora. Prav tako ni verjetno, da bi bila knjiga napisana po uničenju Jeruzalema. Navaja, da bi obdobje med letoma 58 in 59 n. št. Luku omogočilo dovolj časa za raziskovanje.

Wycliffe Bible Dictionary, str. 1056–1057, navaja zgolj »druga polovica prvega stoletja«.

»New International Bible Commentary« (str. 1182) navaja razloge za tri stališča.

80–85 n. št., če nekdo zanika preroštvo: piše, da to najbolj razširjeno mnenje temelji na Luku 21,20, kjer je zapisano, da besede »ko boste videli Jeruzalem obkrožen z vojskami« ne morejo biti preroška napoved.

100 n. št., če sta Luka in Apostolska dela temeljila na Jožefu Flaviju: Jožef Flavij in Luka opisujeta nekatere iste dogodke, zato nekateri menijo, da je Luka prepisal iz Jožefa Flavija.

Pred letom 70 n. št., ker se Apostolska dela končajo s tem, da je Pavel še živ.

Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 912) navaja, da je bilo to očitno nekaj časa po letu 70 n. št. Čeprav nekateri predlagajo datume, ki segajo vse do leta 100 n. št., je leto 80 n. št. splošno bolj sprejemljivo.

V: Kako vemo, da je današnji Lukov evangelij zanesljiv zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi iz zgodnje cerkve. Tukaj je nekaj avtorjev, ki so se sklicevali na verze iz Lukovega evangelija.

1. Klement (96–98 n. št.) navaja Luka 6,36–38; 8,5 (parafraza prilike o sejalcu); 17,2. Navedba Luka 6,36–38 (poglavje 13, str. 8) se lahko nanaša tudi na Mateja 6,12–15; 7,2. Parafraza Luka 17,2 se lahko nanaša tudi na Mateja 18,8; 26,24; Marka 9,42.

Didache (okoli 60–120 n. št.), 7. zvezek, 1. poglavje, str. 377, navaja Luka 6,30: »Daj vsakomur, ki te prosi, in ne zahtevaj nazaj;«

Barnabovo pismo (okoli 70–130 n. št.), 5. poglavje, str. 139, citira Luka 5,32 (tudi Matej 9,13; Marko 2,17)

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 19. poglavje, str. 148, citira polovico Luka 6,30 (tudi Matej 5,42)

2. Klementovo pismo (120–140 n. št.), 13. poglavje, str. 254, prosto citira Luka 6,32 kot Gospodove besede: »Ničesar si ne zaslužite, če ljubite tiste, ki vas ljubijo, ampak zaslužite si, če ljubite svoje sovražnike in tiste, ki vas sovražijo.« Sklicuje se tudi na Luka 16,12.

2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 13, str. 254, citira del Mateja 9,13 in Luka 6,32 kot Sveto pismo. »In drugo Sveto pismo pravi: ›Nisem prišel klicati pravičnih, ampak grešnike.‹« 2. Klement v 16. poglavju, str. 252, citira tudi Mateja 6,24 in Luko 16,13.

2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 5, str. 252, se sklicuje na pogovor med Petrom in Jezusom, ki ga v Svetem pismu ni, in ga zaključi z navedbo Mateja 10:28 ter Luka 12:4,5.

To so vsi sklici, ki jih 2. Klement navaja na Lukovo evangelij.

Polikarp (100–155 n. št.) citira tretjino Luka 6,37: »Odpuščajte, in odpuščeno vam bo;« Polikarpovo pismo Filipljanom, poglavje 2, str. 33.

Polikarp (100–155 n. št.) citira besedilo iz Mateja 7,2 in Luka 6,38: »S kakšno mero merite, s takšno se vam bo tudi odmerilo.« Polikarpovo pismo Filipljanom, poglavje 3, str. 33.

Polikarp (100–155 n. št.) prosto citira besedilo iz Mateja 5,3.10 in Luka 6,20. »Blagor ubogim in tistim, ki so preganjani zaradi pravičnosti, kajti njihovo je Božje kraljestvo.« Polikarpovo pismo Filipljanom, poglavje 3, str. 33.

To so vsi sklici na Lukovo evangelij v Polikarpovem pismu.

Justin Mučenik je pisal okoli let 138–165 n. št. Citira ali parafrazira Luka 1,32, 35, 38, 78; 6,28–30, 34–36; 9,22; 10,16, 19; 12,48; 13,26; 18,18 in naprej; 20,34,35; 22,19,42,44; 23,46; 24,32

Luka je omenjen v Muratorijevem kanonu (okoli leta 170 n. št.) skupaj z drugimi tremi evangeliji.

»Pastir Hermasa« (okoli leta 160) v 2. knjigi, 6. poglavju, str. 30, citira polovico Luka 12:5, kar je tudi Matej 10:28.

Atenagora (177 n. št.) citira Luka 6:27,28, kar je tudi Matej 5:44,45. »Zagovor za kristjane«, 11. poglavje, str. 134

Atenagora (177 n. št.) citira Luka 6,32–34, kar je tudi Matej 5,46. »Zagovor za kristjane«, poglavje 12, str. 134

Melito iz Sardisa (170–180 n. št.) citira del Luka 11,20: »in v evangelijih: ›Če jaz z Božjim prstom izganjam demone.‹« Iz »Govora o Gospodovem trpljenju«, zvezek 8, str. 761

Tatianov »Diatessaron« (okoli 172 n. št.) je citiral 77,4 % Luka ali vse razen 260,3 od 1151 verzov.

Kristjani iz Dunaja in Lugdunuma (177 n. št.) namigujejo na Luko 1,67: »in ker ima sam Zagovornika, Duha, v obilju večjem kot Zaharija;« zvezek 8, str. 779

Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.) citira Luka 18:27 v delu »Teofil Autoliku«, knjiga 2, poglavje 13, str. 99

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) citira vseh ali del 130 verzov iz Lukovega evangelija.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) citira Luka 1,6 kot del Lukovega evangelija. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 10.1, str. 423

Muratorijev kanon (190–217 n. št.) 1. Tretja knjiga evangelijev je Luka. (Tako se neimenovana evangelija po Mateju in Marku štejeta kot dve.)

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) v delu »Stromata«, knjiga 1, poglavje 21, str. 333, navaja Luka 3,1, 2, 23 kot Evangelij po Luku

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) navaja Luka 16,9 kot besede Gospoda. Kdo je bogataš, ki bo rešen? poglavje 13, str. 594–595.

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu »Pet knjig proti Marcionu«, 4. knjiga, poglavje 5, str. 350, poudarja avtorstvo evangelijev po Mateju, Marku, Luku in Janezu ter knjige Razodetje in številnih Pavlovih pisem.

Hipolit (222–235/6 n. št.) citira Luka 21,28; 21,18 kot »Gospod pravi« v delu »Traktat o Kristusu in Antikristu«, str. 218.

Komodian (okoli 240 n. št.) namiguje tako na Marka 12:42 kot na Luko 21:2. »Navodila Komodiana«, poglavje 72, str. 217

Teodot, verjetno montanist (okoli 240 n. št.), citira del Luka 12:49 kot besede »Odrešenika«; Izvlečki iz Teodota, poglavje 27, str. 46

Teodot, verjetno montanist (okoli leta 240 n. št.), citira Luka 1:43 kot »Evangelij«. Izvlečki iz Teodota, poglavje 50, str. 49

Julius Africanus (232–245 n. št.) omenja »evangelista Mateja« in »Luko« pri primerjavi obeh Jezusovih rodovnikov. Pismo Aristidu, poglavje 3, str. 126

Origen (225–254 n. št.) omenja Mateja, Marka, Luko in Janeza. Origen, Proti Celsusu, knjiga 5, poglavje 56, str. 568. Prav tako citira Mateja 18:1 v Origenovem Komentarju k Mateju, knjiga 13, poglavje 14, str. 482.

Novatian (250/4–256/7 n. št.): »Ker predlagajo in navajajo tisto, kar je zapisano v Lukovem evangeliju«, pri čemer se sklicuje na Luka 1,35. O Trojici, poglavje 24, str. 635

Traktat proti Novatianu (254–256 n. št.), poglavje 15, str. 662, citira Luka 8,1–5, ki ga je v evangeliju izrekel sam Gospod.

Traktat proti Novatianu (254–256 n. št.), poglavje 6, str. 659, citira Lk 10,19, kot je to v evangeliju izrekel Gospod. To delo se sklicuje tudi na Lk 11,10 in 7,39.

Traktat o ponovnem krstu (okoli 250–258 n. št.), poglavje 14, str. 675: »v Evangeliju po Luku« in citira Luka 12,50.

Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) citira Luka 11,41 in pravi: »Gospod to uči tudi v evangeliju« v »Traktatih Kipriana«, traktat 8, poglavje 2, str. 476

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) »V Evangeliju po Luku: ›In vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.‹« (Lk 21,17) v delu »Traktați Cipriana«, traktat 3, poglavje 29, str. 542

Firmilian iz Cezareje v pismu Ciprijanu (256 n. št.) navaja Luka 11,23 kot besede »Kristusa, našega Gospoda«. (Pismo 74, poglavje 14, str. 394)

Gregor Čudežnik (240–265 n. št.) se sklicuje na Luka 21,2, daritev revne vdove, kot na »zapisano v svetih spisih«. Govor in hvalnica, naslovljena na Origena, argument 3, str. 23

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.): »Bilo je ›ob koncu sobote‹, kot pravi Matej; bilo je ›zgodaj, ko je bilo še temno‹, kot piše Janez; bilo je ›zelo zgodaj zjutraj‹, kot pravi Luka; in bilo je ›zelo zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu‹, kot nam pove Marko. Tako nam nihče ni jasno pokazal točnega časa, ko je vstal.« Pismo 5 škofu Bazilidu, str. 94

Pismo Himeneja (268 n. št.)

Pierius iz Aleksandrije (275 n. št.) je napisal knjigo

z naslovom »O evangeliju po Luku«; fragment 1, str. 157

Anatolij iz Aleksandrije (270–280 n. št.) navaja Lk 15,6 kot besede samega Gospoda. Velikonočni kanon Anatolija iz Aleksandrije, poglavje 10, str. 149

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) »Ali se boste strinjali, če iz evangelijev dokažem, da niso izmišljotina?« … »Napisali so jih Kristusovi učenci: Janez in Matej; Marko in Luka.« »Dialog o pravi veri«, prvi del, »b 5«, str. 41

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) navaja Luka 23,46; 50–53 kot besede evangelista. »Dialog o pravi veri«, peti del, 12, str. 163

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) citira Luka 1,35 kot iz evangelija. Dialog o pravi veri, peti del, poglavje 9, str. 159.

Victorinus iz Petaua, škof v Petauu v Avstriji (mučeniško umrl leta 304 n. št.), omenja Mateja, Marka in Luko v Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza, iz četrtega poglavja, vrstice 7–10, str. 348

Pamphilus (mučeniško umrl leta 309 n. št.): »To razlago torej podajamo po zgodovini Luka, evangelista in zgodovinarja.« Razlaga poglavij Apostolskih del, str. 166

Metodij (270–311/312 n. št.) (delni citat) citira Marka 11,9b, ki je tudi Psalm 118,26a; Mateja 21,9b; Luko 19,38a; in Janeza 12,13b. »Namesto naših oblačil razgrnimo pred Njim svoja srca. V psalmih in hvalnicah mu dvignimo svoje vzklike zahvale; in neprestano vzklikajmo: ‚Blagor tistemu, ki prihaja v imenu Gospodovem;‘« Govor o psalmih, poglavje 1, str. 394

Atanazij (318 n. št.) citira Luka 19,10: »kot pravi [Jezus] sam v evangelijih: ›Prišel sem, da bi poiskal in rešil izgubljene.‹« »Utelešenje Besede«, poglavje 14, str. 43. V delu »Utelešenje Besede«, poglavje 32.5, str. 53, citira tudi Luka 4,34, ki je enako kot Marko 5,7.

Atanazij (318 n. št.) v delu »Inkarnacija Besede«, poglavje 25, str. 50, citira Luka 10,18

Eusebijeva »Cerkvena zgodovina« (318 n. št.), knjiga 3, poglavje 24, str. 152, obravnava štiri evangelije: Mateja, Marka, Luko in Janeza. »Nicene and Post-Nicene Fathers«, druga serija, zvezek 1, str. 152

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) v delu »Božanske ustanove«, knjiga 5, poglavje 16, str. 151, citira Luka 14,2.

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) namiguje na Mateja 14; Marka 6, Luko 9 in Janeza 6, ko opisuje dogodek s petimi kruhi in dvema ribama. »Božanske ustanove«, knjiga 4, poglavje 15, str. 115

Glejte naslednje vprašanje, v katerem je navedeno, kateri verzi in deli verzov so bili citirani in kateri ne.

Po Niceji

Juvencus (329 n. št.) je napisal epsko pesnitev, v kateri je združil vsa štiri evangelija.

Euzebij je napisal celotne komentarje k Luku in 1. pismu Korinčanom. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 41

Afrahat Sirski (337–345 n. št.) Izbrane dokaze

Hegemonius (4. stoletje) citira Luko 4:34. »Disputation with Manes«, poglavje 48, str. 225.

Filon iz Karpasije (4. stoletje) se sklicuje na Luko 23,11

Optatus (4. stoletje) se sklicuje na Luko 8,45

Zeno (4. stoletje)

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) se avtoritativno sklicuje na Janeza, Luko, Mateja in Marka. O Trojici, knjiga 10, poglavje 43, str. 193

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) citira Luka 18,19 kot Jezusove besede. V delu O Trojici, knjiga 1, poglavje 31, str. 48. Sklicuje se tudi na Luka 1,35.

Atanazij (367 n. št.) v »Prazničnem pismu« št. 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Lukovo evangelij kot del Novega testamenta. Citira celoten Lk 1,1.

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija (370/371 n. št.) se sklicuje na Luka 13:27; 19:25

Efraem Sirski (373 n. št.)

Titus iz Bostre (pred letom 378 n. št.)

Basilij iz Kapadokije (357–379 n. št.) citira Lukovo evangelij kot Jezusove besede. Sklicuje se tudi na Lukovo evangelij 9:26. V Pismu 42, poglavje 1, str. 143, se sklicuje tudi na Lukovo evangelij 14:29 kot na Gospodove besede

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v predavanju 10.15, str. 4, citira del Luka 4:41 kot Sveto pismo. V predavanju 2.4, str. 9, se nanj sklicuje kot na evangelij.

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Cheltenhamski kanon (= Mommsenov katalog) (okoli 360–370/390 n. št.) omenja vsa štiri evangelija.

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Apollinaris iz Laodiceje (okoli 390 n. št.) se sklicuje na Luka 1,35

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) namiguje na Luko

Amfilohij (–397 n. št.) v delu *Iambi ad Seleucum* citira Luko

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) se sklicuje na Luko 6,36 kot na besede Gospoda v delu Proti Eunomiju, knjiga 1, poglavje 34, str. 89

Didimus Slepi (398 n. št.)

Sirijska Knjiga stopnic (Liber Graduum) (350–400) navaja del Lukovega evangelija kot Jezusove besede.

Maksim iz Torina (4./5. stoletje)

Asterius iz Emeze (okoli leta 400 n. št.)

Sirski katalog sv. Katarine (okoli leta 400 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) Luka 1,28

Rufinov komentar k Apostolskemu izročilu (376–406 n. št.)

Janez Krizostom (–406 n. št.) pravi, da je Lukaov rodovnik popolnejši od Matejevega. Komentar k Matejevemu evangeliju, pridiga 1.14, str. 7 (zvezek 10)

Gaudentius (po letu 406 n. št.)

Kromacij (umrl leta 407 n. št.)

Severian (deloval med letoma 400–408 n. št.)

Jerome (317–420 n. št.) v pismu 53.9, str. 101, po imenu omenja vsa štiri evangelija.

Sozomen (370/380–425 n. št.) se na Lukovo evangelij sklicuje kot na sveto pismo. Sozomenova »Cerkvena zgodovina«

Kartaginski koncil (393–419 n. št.) (218 škofov) (posredno)

Niket iz Remesianusa (361–okoli 415 n. št.) citira Lukovo evangelij. Sklicuje se na Lk 12,39.

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) citira Lukovo evangelij

Sulpicius/Sulpitius Severus (363–420 n. št.) v Zgodovini, knjiga 2, poglavje 28, str. 110, izrecno omenja Luko

Avguštin iz Hipona (354–430 n. št.) se je v svojem delu z naslovom »Harmonija evangelijev« skliceval na vsa štiri evangelija.

Janez Kasijan (polpelagianec) (419–430 n. št.) v delu »Pogovori opata Nesterosa«, 1. poglavje, str. 445, navaja Luka 4,27 kot del Lukovega evangelija

Nilus (okoli 430 n. št.) se sklicuje na Luko

Hesihij iz Jeruzalema (–450 n. št.) (izgovarja se HESS-us) se sklicuje na vsa štiri evangelija

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.)

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Speculum (5. stoletje)

Patrick iz Irske (420–461 n. št.) citira iz Lukovega evangelija. Pismo Corticusu

Papež Leon I. iz Rima (440–461 n. št.)

Prokl (412–485 n. št.)

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Enkratitski heretik Tatian (okoli 172 n. št.) je napisal harmonijo štirih evangelijev, imenovano Diatessaron, kar pomeni »skozi štiri«. V njej se sklicuje na 890,7 verzov v Luku. To je 77,4 % celotnega Lukovega evangelija.

Apostolske ustave (375–380 n. št.)

Ptolemaj in Valentinijan po navedbah Ireneja iz Lyona (182–188 n. št.)

Priscilian (okoli 385 n. št.) se sklicuje na Luka 1:35 in druge verze.

Nestorijev »Bazar Herakleida« (451/452 n. št.)

Manihajski heretik Faustus-Milevis (383–400 n. št.) citira Lk 3,22–23 kot del Lukovega evangelija. Avguštin, Odgovor manihajcu Faustu, knjiga 23, poglavje 2, Nicejski in postnicejski očetje, prva serija, zvezek 4, str. 313

Pelagijanski heretik Julijan iz Eklana (okoli 454 n. št.) se sklicuje na Luka 20:36

3. Najstarejši rokopisi Lukovega evangelija, ki jih imamo, kažejo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

Lukov rokopis v Parizu, ki vsebuje Luka 3:23; 5:36, je Philip Comfort datiral v okoli leta 100 n. št. Več o tem je v knjigi avtorjev Thiede, Carsten P. in Matthew d’Ancona, Eyewitness to Jesus: Amazing New Manuscript Evidence About the Origin of the Gospels (NY Doubleday 1996, 206 str.). Avtorja ga datirata kot »ne veliko pozneje od leta 68 n. št.« Seveda je bilo Lukovo evangelij napisano pred Apostolskimi deli.

str. 3 Lk 7,36–45; 10,38–42 6./7. stoletje. Aleksandrijski tekst.

6. ali 7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

str. 4 Luka 1:58–59; 1:62–2:1; 2:6–7; 3:8–4:2; 4:29–32, 34–35; 5:3–8; 5:30–6:16 (sredi 2. stoletja po podatkih iz knjige The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 33). Fotografija strani 4 je objavljena v knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 32. Strani 4, 64 in 67 izhajajo iz istega rokopisa.

Datiranje rokopisa je naslednje:

3. stoletje – 1968 – The Text of the New Testament.

3. stoletje – 1975 – Aland, 3. izdaja

Podobno kot v začetku 2. stoletja – 1990 – Philip Comfort v delu »Early Manuscripts and Modern Translations of the New Testament« (Zgodnji rokopisi in sodobni prevodi Novega testamenta), str. 32, opozarja, da je bil do nedavnega datiran v 3. stoletje (okoli leta 250 n. št.), vendar ker je stran 4 bodisi del istega rokopisa kot strani 64 in 67 bodisi delo istega pisarja, pri čemer je znano, da sta strani 64 in 67 iz zgodnjega 2. stoletja, mora imeti stran 4 podobno datacijo. (Vendar pa nekateri trdijo, da niso enaka.)

3. stoletje – 1998 – Aland, 4. revidirana izdaja

Sredina 2. stoletja – 1999 – Philip Comfort v delu The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 33

p7 Luka 4:1–3 (je bil v Kijevu, zdaj izgubljen) (3. do 4. stoletje?)

5. stoletje – 1968 – V delu »The Text of the New Testament« je navedeno, da vsebuje le Luka 4:1–2.

str. 42 Luka 1:54–55; 2:29–32 (7. do 8. stoletje) Ustreza rokopisu Alexandrinus.

7.–8. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

str. 45 Chester Beatty I (vsa štiri evangelija in Apostolska dela) (100–150 n. št.) (prej se je menilo, da izvira iz konca 2. ali začetka 3. stoletja n. št.) 233 verzov iz Lukovega evangelija. (Lk 6,31–41; 6:45–7:7; 9:26–41; 9:45–10:1; 10:6–22; 10:26–11:1; 11:6–25, 28–46; 11:50–12:13 (12:9 ni bil nikoli zapisan); 12:18–37; 12:42–13:1; 13:6–24; 13:29–14:10; 14:17–33) V knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts je na strani 146 objavljena fotografija, ki prikazuje del rokopisa » «, stran 45. Na str. 150–151 je navedeno, da je šlo za prosto parafrazo, v kateri je avtor poskušal izpostaviti misel vsakega stavka. V delu »Splošni uvod v Sveto pismo« (str. 389) je navedeno, da naj bi prvotni zvitek imel približno 220 listov, od katerih se je ohranilo 30 listov. Iz Lukovega evangelija imamo 7 listov.

3. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta

3. stoletje – 1975 – Aland et al. Tretja izdaja

3. stoletje – 1998 – Aland et al. Četrta revidirana izdaja

Konec 2. ali začetek 3. stoletja – 1999 – »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

p69 (=Papirus Oxyrhynchus 2383) Lk 22,40,45–48,58–61 (sredina 3. stoletja). Nikoli ni vseboval Lk 22,43–44. Popolno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta vsebuje fotografijo, ki prikazuje del str. 69 na str. 460, prav tako pa tudi Besedilo najzgodnejših grških rokopisov Novega testamenta na str. 470.

3. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

p75 Bodmer 14/15 papirusov (večina Luka in Janeza) Vsebuje Luka 3:18–22; 3:33–4:2; 4:34–5:10; 5:37–6:4; 6:10–7:32; 7:35–39, 41–43; 7:46–9:2; 9:4–17:15; 17:19–18:18; 22:4–24:53. Običajno se datira v obdobje 175–200 n. št. ali 175–225 n. št. Vendar je njegov rokopis zelo podoben drugemu dokumentu, Papirusu Fuad XIX, za katerega je znano, da je bil napisan v letih 145–146 n. št. Besedilo je zelo podobno Vatikanusu (A General Introduction to the Bible, str. 390) V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na str. 495 objavljena fotografija dela tega rokopisa, kjer je navedeno, da ga je napisal profesionalni krščanski pisar, na str. 496 pa je navedeno, da je 97-odstotno identičen z rokopisom Vaticanus (v Evangeliju po Janezu je 92-odstotna ujemitev). V knjigi »Arheologija Novega testamenta« (Finnegan) je na str. 383 fotografija odlomka iz Luka 9,23–33. V »Mednarodni standardni biblijski enciklopediji« (1982), zvezek 6, str. 414, je fotografija odlomka iz Luka 16,9–21, ki ji je pripisan datum 175–225 n. št.

začetek 3. stoletja – 1968 – Knjiga »Besedilo Novega testamenta« vsebuje Luka 3:18–22; 3:33–4:2; 4:34–5:10; 5:37–6:4; 6:10–7:32, 35–43; 7:46–8:18; 22:4–24:53

str. 82 Luka 7:32–34, 37, 38 (4. do 5. stoletje)

str. 97 Luka 14:7–14 (6.–7. stoletje)

str. 111 (3. stoletje) Oxyrhynchus Luka 17:11–13, 22–23

0171 (okoli leta 300 n. št.) vsebuje Luka 22:44–50; 22:52–56

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celoten Lukov evangelij.

Washingtonov kodeks (4./5. stoletje) vsebuje celoten Lukov evangelij.

Cambridge, 5./6. stoletje

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

armenski [Arm] iz 5. stoletja

Sahidski koptski jezik 3./4. stoletje

Efraemov Rescriptus [C], 5. stoletje

gotščina 493–555 n. št.

etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Kuretonski sirski jezik [Syr C] 4.–7. stoletje

Sinajski sirski jezik [Syr S] 4.–7. stoletje

gruzijščina [Geo] 5. stoletje

V Novem mednarodnem slovarju Biblije (str. 604) je slika Luka 16,16–21 iz Bodmerjevega papirusa (okoli leta 180 n. št.). Fotografija dela zvitka Bodmerjevih papirusov 14/15 je v Novem mednarodnem slovarju Biblije (str. 706).

Do leta 200 n. št. so se ohranili rokopisi, ki vsebujejo 71 % verzov Lukovega evangelija (818 od 1151 verzov). To so: Luka 1:58–59; 1:62–2:1; 2:6–7; 3:8–4:2; 4:29–32; 4:34–5:10; 5:30–7:32; 7:35–39, 41–43; 7:46–9:2; 9:4–17:15; 17:19–18:18; 22:4–24:53.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Lukovega evangelija glejte www.BibleQuery.org/Luke Manuscripts.html.

V: Kateri verzi in deli verzov iz Lukovega evangelija so citirali pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom (pred letom 325 n. št.)?

O: Pred letom 325 n. št. so cerkveni pisci citirali približno 84,7 % verzov v Lukovem evangeliju. To je 975,25 verzov. Z drugimi besedami, citirani so vsi od 1151 verzov v Lukovem evangeliju, razen 175,75 verzov. Verzi in deli verzov, ki niso bili citirani, so: Luka 1:1; 1:3–4; 1:5m (ne 5, 3, ne 19 besed);

3:21m (12 besed manj, 1 beseda manj, 3 besede manj); 3:24–38; 4:2a (7/9 besed);

4:3m (5, ne 5, 7 besed); 4:4; 4:8–11; 4:12; 4:22f (7/24 besed); 4:31a (8/14 besed); 4:38f (10/23 besed); 4:40a (1/24 besed); 4:41a (5/28 besed); 4:42m (3, ne 5; 9, ne 8 besed);

5:13; 5:14m (7, ne 7; 6, ne 4 besede); 5:17a (5/16 besed); 5:36f (9/36 besed);

6:1–2; 6:5; 6:10–11; 6:13a (8/17 besed); 6:17f (10/30 besed); 6:21a (6/12 besed); 6:29m (1, ne 9; 1, ne 11 besed);

7:1a (11/14 besed); 7:3f (8/19 besed); 7:7; 7:37m (ne 1, 1 ne 19 besed);

8:4; 8:5m (ne 5 3 ne 16 2 ne 2 besede); 8:10–12; 8:13f (10/29 besed); 8:14; 8:16; 8:21; 8:22m (19, ne 6 2 besedi); 8:23; 8:28a (11/26 besed); 8:29f (ne 10, 11, ne 11 besed); 8:37 in naprej (6/23 besed); 8:40a (6/15 besed); 8:41m (2, ne 22, 3 besede); 8:42–44; 8:45a (13/21 besed); 8:51–52; 8:54;

9:4; 9:6; 9:10; 9:12; 9:13a (4/32 besed); 9:14a (5/17 besed); 9:16–17; 9:18a (14/23 besed); 9:19f (4/18 besed); 9:23a (4/22 besed); 9:26m (ne 3 1 ne 10 1 ne 13 besed); 9:28; 9:29a (12/18 besed); 9:30a (6/11 besed); 9:31a (4/13 besed); 9:32m (ne 9, 2 ne 12 besed); 9:35; 9:38a (4/20 besed); 9:39m (ne 5, 13 ne 2 besed); 9:40; 9:42a (22/28 besed); 9:43f (12/20 besed); 9:50a (10/17 besed); 10:23a (8/15 besed); 10:24f (17/23 besed); 10:25f (7/14 besed); 10:26; 10:27m (4 ne 22 6 ne 6 besed); 10:34–35; 10:36m (ne 2, 2 ne 6, 3 besede); 10:37m (3 ne 6, 3 ne 5 besed); 10:38a (3/17 besed); 11:1a (12/30 besed); 11:3–4; 11:15; 11:18m (4, ne 4; 4, ne 9 besed); 11:29; 11:33; 11:42; 11:44; 11:48–50;

12:6–7; 12:9m (ne 10, 2 ne 1 beseda); 12:34; 12:39 (mešani 1/4 citat); 12:40; 12:42a (4/26 besed); 12:43; 12:44m (ne 7, 1, ne 3 besede); 12:57a (2/9 besed); 12:59a (8/12 besed);

13:18a (2/18 besed); 13:20a (2/9 besed); 13:21; 13:35f (17/23 besed);

16:13m (ne 5, 20, ne 3 besede);

17:1–2; 17:19a (5/10 besed); 17:22a (5/20 besed); 17:23–24; 17:26f (10/16 besed);

18:15–17; 18:25–26; 18:27a (3/12 besed); 18:32; 18:40 in naprej (7/10 besed); 18:41;

19:34; 19:44m (9, ne 8, 9 besed); 19:45; 19:46a (1/5 citata);

20:3; 20:4f (6/9 besed); 20:5a (7/10 besed); 20:7; 20:8a (5/14 besed); 20:9a (9/21 besed); 20:10–12; 20:15–16; 20:18–19; 20:21–22; 20:23a (3/8 citata); 20:23f (3/8 citata); 20:24; 20:27–28; 20:33f (polovični citat); 20:40–47;

21:1–2; 21:6; 21:10a (3/10 citata); 21:15m (ne 10, ne 2, ne 5 besed); 21:29a (4/11 citata); 21:32–33;

22:1; 22:2a (11/15 besed); 22:4f (8/16 besed); 22:5; 22:6f (6/12 besed); 22:11f (16/22 besed); 22:13; 22:17–18; 22:20; 22:22a (10 od 18 besed); 22:24; 22:25a (11 od 16 besed); 22:26; 22:33a (10 od 16 besed); 22:34a (10 od 15 besed); 22:39; 22:42a (1/19 besed); 22:45f (2/15 besed); 22:46f (9/12 besed); 22:47; 22:50; 22:51a (5/14 besed); 22:54; 22:55f (4/14 besed); 22:56; 22:58f (15/19 besed); 22:59a (9/20 besed); 22:60a (4/16 besed); 22:66a (4/20 besed);

23:1; 23:2a (5/22 besed); 23:3; 23:5m (ne 2 1 ne 17 besed); 23:17; 23:18f (5/11 besed); 23:24; 23:25f (7/19 besed); 23:26a (12/19 besed); 23:34a (17/19 besed); 23:38; 23:45f (7/10 besed); 23:47a (10/16 besed); 23:50; 23:51m (ne 10, 5 ne 6 besed); 23:52–54;

24:3a (3/10 besed); 24:4a (2/17 besed); 24:8–9; 24:12–13; 24:49f (12/23 besed)

Vsak verz ali del verza, ki ni naveden tukaj, je bil citiran. Za več informacij glej www.bibleQuery.org/Bible/BibleCanon/EarlyChristianNTQuotes.xls.