< Vprašanje o Svetem pismu iz Mateja
Vprašanja, ki so skupna evangeliju po Mateju in drugim evangelijem, so obravnavana v poglavju o evangeliju po Mateju ali pa v razdelku Evangeliji.
V: Katere so v Matejevem evangeliju nekatere značilne značilnosti tega evangelija?
A: Matej poudarja Kristusa kot obetani kralj, ki uvaja Božje kraljestvo in je izpolnitev zakona. Kristus je izpolnjeno upanje. Med vsemi evangelisti je prav Matej tisti, ki najbolj nazorno prikazuje, kako se starozavezna preroštva izpolnjujejo v Kristusu. Približno ena tretjina Matejevega evangelija je posvečena pridiganju, evangelij pa je strukturiran okoli petih velikih govorov.
Kar zadeva jezik, je Papias, učenec apostola Janeza, dejal, da je bil Matejev evangelij najprej napisan v hebrejščini/aramejščini. Jezus je »vzorec« Izraela, nekateri pa menijo, da Matej uporablja midrašske tehnike, ki so bile takratnim Judom dobro znane.
Kar zadeva lažne religije, je Matej 20,1–16 dober odlomek za razlago milosti mormonom in Jehovovim pričam. Tudi Matej 18,21–35 je primeren za prikaz mormonom, da z našimi dobrimi deli nikakor ne moremo niti začeti poplačati Jezusu za njegovo milost.
V: Kako so v Matejevem evangeliju omenjene nekatere prerokbe o Kristusu iz te knjige?
O: Preden odgovorimo na vprašanje, najprej naštimo nekaj zadevnih preroštev.
1. Bog je poklical Izraelove otroke iz Egipta (Ozej 11:1; Matej 2:15)
2. Rahela, ki v Rami joka za svojimi otroki (Jeremija 31:15; Matej 2:18)
3. Prerokba o Zabulonu in Neftaliju (Izaija 9,1–2; Matej 4,15–16)
4. Izplačilo 30 srebrnikov Zahariju in njihova izročitev lončarju (Zaharija 11,12–13; Jeremija 32,6–9; Matej 27,9–10)
Odgovor: Evangelij po Mateju je bil, bolj kot drugi evangeliji, napisan za judovsko občinstvo, ki je bilo seznanjeno s Staro zavezo in z midrašskimi metodami. Papiáš, pisec iz zgodnje cerkve, je zapisal, da je bil Matejev evangelij prvotno napisan v hebrejščini, ne v grščini. Matej, ko se sklicuje na otroke, ki so prišli iz Egipta, na Rahelo, ki joka za svojimi otroki, itd., tu počne nekaj namernega. Kaže, kako je življenje izraelskega Mesija vzporedno z življenjem Izraelovih otrok. Morda si preroštvo predstavljamo le kot posamezne napovedane podrobnosti, ki se uresničijo, a to je preozek pogled. Matej kaže, da je bilo življenje Izraelovih sinov na splošno preroštvo o Jezusu.
Za več informacij glej knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 344–345, in Bible Difficulties and Seeming Contradictions, str. 168.
V: V Matejevem evangeliju, za razliko od drugih evangelijev, [domnevno] vedno poskušajo Jezusa opisati kot Gospoda, ki je skoraj brezčuten in pogosto skriva svoja čustva, medtem ko ostali evangeliji prikazujejo Jezusa kot človeka z vsemi njegovimi čustvi, odzivi in, kot se zdi, pomanjkljivostmi. Zakaj?
O: Izhodišče tega vprašanja je napačno. Jezus ni »ledeno hladen« niti ne skriva svojih čustev, ko je v Mateju 23,37–38 žaloval nad Jeruzalemom. To sploh ni »ledeno hladno«. V nobenem od evangelijev ne vidim, da bi bili prikazane kakršne koli »pomanjkljivosti« Jezusa. Jezus je bil lačen, jokal je, čutil je in Jezus je trpel na križu. To pa niso bile pomanjkljivosti, temveč človeškost.
V: Kakšen je bil v Mt 1,1–17 smisel rodovnika Jožefovih prednikov vse do Davida, saj je bila Marija devica, ko se je rodil Jezus?
O: Vrnitev nazaj do Davida je bila pomembna za utemeljitev Jezusove pravice, da je kralj Izraela. Čeprav Jožef ni bil Jezusov biološki oče, je bil v vseh pogledih Jezusov pravni oče. Tako so se obljube, dane Davidu, izpolnile tako v pravnem smislu oče–sin kot tudi v biološkem smislu prek Marijine rodovne linije v Luku. Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 780, obravnava to vprašanje. Za več informacij glej »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 18, in »Believer's Bible Commentary«, str. 1203–1204.
V: Zakaj je v Mt 1,2–17 navedenih 27 rodov od Davida do Jezusa, medtem ko Lk 1,3,23–31 navaja 42 rodov?
O: Čeprav v rodovnikih Jožefa in Marije ni nujno točno enako število rodov, je v Matejevem rodovniku nedvomno nekaj vrzeli. Ker beseda »sin« lahko pomeni moške potomce, tu ni nobenega problema. Jekonija (Jojakin) je vladal okoli leta 604 pr. n. št., torej je bilo od Davida do Jekonije 14 rodov v približno 400 letih, kar pomeni 29 let na rod. Od leta 604 pr. n. št. do leta 4 pr. n. št. bi pričakovali 20 in pol generacij, Matej pa navaja le 13, kar pomeni 46 let na generacijo.
Morda Matej ni navedel več kot 14 generacij po izgnanstvu, ker ni poznal drugih imen in je zapisal le tisto, kar je vedel. Druga možnost je, da je uporabil tri sklope po štirinajst imen kot pomnilni pripomoček.
V »Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 69, je omenjena »naključnost«, da se Davidovo ime v hebrejskem masoretskem besedilu (dwd) sešteje v 4 + 6 + 4 = 14.
V: Zakaj so v Mt 1,3, 5, 6 omenjene štiri ženske: Tamar, Rahab, Rut in Urijeva žena (Batšeba)?
O: Najprej je treba povedati, da je bilo v antiki vključevanje žensk v rodovnik po moški liniji zelo neobičajno. Čeprav ne poznamo natančnega razloga Mateja in Boga, lahko opazimo nekaj stvari.
Znane: Te štiri ženske so bile »znane« v tem smislu, da so jih poznali vsi Judje.
Tujke: Rahab in Rut sta bili obe priseljenki (tj. tujki), ki sta se pridružili Božjemu ljudstvu, kar poudarja, da je bil Jezus mešanega porekla. Batšeba je bila Judinja, poročena z Urijo, Hetitom.
Sramotno: Tamara je igrala vlogo prostitutke, da bi zapeljala Judu. Rahab je bila nekdanja prostitutka. Batšeba in David sta storila prešuštvo, David pa je zagrešil umor. Če lahko Bog uporabi te osebe v pravnem rodovniku (Jožefa) in vse razen Batšebe v biološkem rodovniku (Marije), potem lahko Bog uporabi kogar koli, ne glede na to, kako hudo so zamočili. Po drugi strani pa je bil Jakob prevarant, Manase pa popolnoma hudoben kralj, ki se je kasneje pokesal.
Zanimivo molčanje: Matej bi lahko omenil tri ugledne ženske: Saro, Rebeko in Rahelo, vendar jih je preskočil in se namesto tega osredotočil na te.
Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 724, The Expositor's Greek New Testament, zvezek 1, str. 63, The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 66, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 18.
V: V Mt 1,5 je Davidova babica bila Moabka Rut; kako je torej David lahko pripadal občestvu, saj Deuteronomij 23,3 pravi, da Moabec ne sme vstopiti v občestvo vse do desete generacije?
O: Najprej tisto, kar verjetno ni odgovor, nato pa odgovor.
Verjetno ni pravi odgovor: Tudi če bi bila Davidova prisotnost v skupnosti v nasprotju z 5. Mojzesovo knjigo 23:3, Sveto pismo vseeno navaja, da je bil David med ljudstvom in da je z njimi častil Boga. Ljudje so lahko iz nevednosti storili napačne stvari. Na primer, Jozue je sklenil pogodbo z Gibeonci, kar je bilo v nasprotju z Božjim zakonom. Ko pa je bilo to storjeno, je Bog vseeno želel, da spoštujejo pogodbo. Resnično, Bog je v svoji previdnosti dopustil, da so storili to napako, in je kasneje uporabil Gibeonce.
Odgovor: Lahko bi trdili, da David v tem primeru ni prekršil 5. Mojzesove knjige 23,3.
1. Ljudje so svoje poreklo sledili po očetovi strani, ne po materini. Zato je mogoče (čeprav ni gotovo), da naj bi se 5. Mojzesova knjiga 23,3 nanašala na moške prednike.
2. Rut je »zamenjala narod«. Noemi je rekla: »Tvoj narod bo moj narod in tvoj Bog moj Bog.« Čeprav lahko danes ljudje spremenijo državljanstvo, če se s tem strinjajo tako oni sami kot prebivalci nove države, je bilo to v tistem času še bolj dramatično; Bog ji je, tako kot Rahabi, dovolil, da postane ena izmed izbranih Izraelcev.
V: Ali je bil v Mt 1,8 Joram oče Uzija ali pa je bil v 1 Krn 3,11–12 njegov prapraded?
O: Pravzaprav oboje, če pravilno razumemo, kako so bile te besede uporabljene. Judje so besedo »oče« razumeli tudi v pomenu »prednik« (kot v Apostolska dela 7:19; 1. kraljevska knjiga 15:24; 22:50; 2. kraljevska knjiga 15:38), prav tako kot je beseda »sin« pomenila tudi »potomec«.
Kralj Joram je bil prapraded kralja Uzija. Za več informacij glej knjigi »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 58, in »Ko kritiki sprašujejo«, str. 325.
V: Zakaj je v Mt 1,9 naveden Uzija kot oče Jotama, če pa 2 Kr 15,1–7 in 1 Krn 3,12 navajata, da je bil Azarija oče Jotama?
O: Uzija je bilo drugo ime za Azarijo, kot navajajo 2. Kralji 15,32.34 in 2. Kronike 26,1–23; 27,2; Izaija 1,1; 6,1; 7,1. Mnogi kralji so imeli tako osebno ime kot tudi kraljevsko ime, ki so ga pridobili kasneje. Toda tako za kralje kot za nekralje to ne bi bilo nič nenavadnega, kot kažejo primeri: Abram/Abraham, Sarai/Sara, Jakob/Izrael, Ben-Oni/Benjamin, Zaphenath-Paneah/Jožef, Hošea/Jozue, Gideon/Jerubbaal, Ammiel/Eliam, Batšeba/Bat-šua, Azarija/Uzija, Abijam/Abija, Joahaz, sin Jošije/Šaluma, Eljakim/Joakim, Joachin/Jekonija/Konija, Sedekija/Matanija, Hananija/Šadrak, Mišael/Mešak, Azarija/Abednego, Daniel/Belteshazzar, Simon/Peter, Jožef/Barnaba in Savel/Pavel.
Za več informacij glej knjigo *When Critics Ask*, str. 325–326, in *Encyclopedia of Bible Difficulties*, str. 316–317.
V: Zakaj rodovnik v Mt 1,11.16 kaže, da je Jezus potomec preklete rodovne linije Jekonija/Jojakina, kot navajata Jer 22,28–30 in Jer 36,30? (Glej tudi 1 Krn 3,16). Jekonija (Jojakin) in njegov oče Jojakim sta bila oba prekleta s strani samega Boga, ki je rekel, da noben od teh dveh moških ne bo imel potomca na Davidovem prestolu. Kako bi Jezus sploh lahko bil Mesija, ki je usojen, da bo večno vladal na Davidovem prestolu, če bi bil potomec katerega koli od teh dveh moških?
O: Rodovnik Jožefa v Matejevem evangeliju dejansko kaže, da je Jožef izhajal iz preklete rodovne linije. To bi bil resen problem, če bi bil Jožef biološki oče, saj je Jeremija prerokoval, da Jojakin ne bo imel potomcev na prestolu. Vendar pa rodovnik Marije v Luku kaže, da Jezus NI bil biološki potomec Jekonija in Jojakima, saj so se Marijini predniki odcepili od kraljeve rodovne linije. Če pogledamo nazaj, vidimo, da sta David in Salomon prejela nekoliko različne obljube. Le Jožef je izhajal iz Salomona, Jožef in Marija pa sta izhajala iz Davida.
Mimogrede, v Mateju 1,16 se »od katerega« – vsaj v angleščini – sliši, kot da bi lahko pomenilo od Marije, od Jožefa ali od obeh. V grščini pa je »od katerega« izrecno v ženskem ednini, kar pomeni, da je bil Jezus le od Marije.
Zgodovinsko gledano je Irenej, škof v Lyonu v Galiji, odgovoril na ta ugovor glede Jožefovega rodovnika v Matejevem evangeliju v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 21.9, str. 453–454, napisano med letoma 182 in 188 n. št.
Za več informacij glej »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 18, in »Believer's Bible Commentary«, str. 1204.
V: Ali je v Mt 1,17 res šlo za 3 × 14 = 42 rodov ali le za 41 rodov, kot trdita ateist (Capello) in skeptični »Asimovov vodnik po Svetem pismu«, str. 777–778?
O: Obstajajo tri skupine po 14 imen, vendar se ne seštevajo, saj prvi seznam zajema obdobje od Abrahama do vključno Davida, drugi pa obdobje od Davida do izgnanstva. Problem bi nastal, če bi Matej trdil, da je bilo 42 rodov, vendar Matej nikoli ni rekel, da je vsota 42. Matej je verjetno mimogrede omenil tri skupine po 14 imen kot pomagalo za zapomnitev. Ljudje so opazili tudi, da se črke v imenu David seštejejo v 14.
Prvi krščanski pisec, za katerega vemo, da je opazil te tri »mistične intervale«, je bil Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) v delu Stromata, knjiga 1, poglavje 21, str. 334
Za več informacij glej When Critics Ask, str. 326, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 69.
V: Zakaj je v Mt 1,17 izpuščenih toliko imen?
O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje, vendar je bilo veliko imen izpuščenih. Na primer, med Nahšonom in Hezronom sta bila le dva imena, časovni razpon pa je znašal 400 let. Del razloga bi lahko bil preprosto v tem, da Matej teh imen ni poznal. Vendar bi lahko, če bi želel, našel še nekaj imen v 1. knjigi Kronik. Morda ni bil njegov namen, da se izgubi v podrobnostih vsakega imena, ampak da vključi dovolj imen, da pokaže, da je bil Jezusov posvojitelj resnično potomec Davida in da je zato Jezus imel naravno pravico do izraelskega kraljestva. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 1, str. 64–65.
V: Zakaj se v Mt 1,17 in Lk 1 ti dve rodovniški drevesi po Salomonu razhajata, nato pa se pri Šaltielu spet združita?
O: To omenja tudi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 939. Matej 1,12 navaja Jekonija (Jehoiachin), Šealtiela in Zerubabel, medtem ko Luka navaja Nerija, Šealtiela in Zerubabel. Neposreden razlog za to razliko je naveden v 1. knjigi Kronik 3,17–19. Kraljeva rodovna linija, ki se je skoraj vedno prenašala z očeta na sina, se je namesto tega prenesla s Šealtiela na Zerubabela, sina Pedaija, Šealtielovega brata.
Razlog ni naveden, vendar se domneva, da Šaltiel ob smrti ni imel sinov ali vsaj živih sinov. Zato je Šaltiel verjetno posvojil sina svojega brata. Učenjaki menijo, da je bodisi umrl Pedaija in je Šaltiel posvojil Zerubabela kot siroto, bodisi je Šaltiel kraljevsko linijo prenesel na Zerubabela preprosto zato, ker ni imel sinov.
V: Zakaj bi Jožef v Mt 1,18–19 razmišljal o ločitvi od Marije, če še nista bila poročena?
O: Jožef je verjetno razmišljal, da bi bil sramoten, če bi drugi mislili, da sta imela spolne odnose pred poroko, ali pa bi bila sramota za oba, če bi Jožef Mariji dovolil, da se druži z drugimi moškimi. Zato je razumljivo, zakaj bi Jožef želel prekiniti zaročitev.
A zakaj bi se ločila, če še nista bila poročena? Njihovi običaji so se razlikovali od naših. Moški in ženska sta bila zaročena, čeprav nista imela spolnih odnosov do poroke. V njihovi kulturi je bilo zaročenje mogoče uradno prekiniti le z ločitvijo.
Enoletno čakalno obdobje je lahko dokazalo, da je bila ženska zvesta in ni bila noseča z otrokom, ki ni bil njenega moža. Toda ko se je angel prikazal Jožefu, je Jožef Marijo takoj sprejel v svoj dom.
Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1205, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 20, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 1, str. 68–69.
V: Ali je bila Marija v Mt 1,18 spočeta od Svetega Duha ali je bil Jezus v Apg 2,30 potomec Davida?
O: Devica Marija je bila devica; Sveto pismo pravi, da je Sveti Duh »zasenčil« Marijo, ne pa na spolni način. Jožef je bil le pravni, posvojiteljski oče Jezusa, ne pa biološki oče. Jezus pa je bil biološko potomec Davida prek Marije, saj je Lk 3,23–37 rodovnik Marije. Drugi verzi, ki pravijo, da je Jezus sin (potomec) Davida, so Mt 12,23; 15:22; 20:30; 21:9,15; Marko 10:47–48; 12:35; Luka 18:38–39; 20:41; Janez 7:42; 2 Timotej 2:8; Razodetje 5:5; 22:16.
V: Zakaj Matej v Mt 1,20; 2,12; 2,13; 2,19; 2,22; 27,19 omenja sanje, drugi evangelisti pa ne, kot ugotavlja Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 795?
O: Matej omenja le štiri ali pet sanj:
Tri ali štiri v Jezusovem otroštvu: Matej 1,20 (vzemi Marijo za ženo); 2,12 (ne vračaj se k Herodu); 2,13 (odidi v Egipt); 2,19 (vrni se v Nazaret); 2,22 (ne odhajaj v Judejo). Matej 2,22 bi lahko bil ločen sen ali pa isti sen kot Matej 2,19.
Na Jezusovem sojenju, Pilatova žena v Mateju 27:19.
Marko in Janez ne govorita o Kristusovem otroštvu, zato ni pričakovati, da bi zapisala te sanje. Ker Luka ne omenja ničesar o modrih in (skoraj) ničesar o Jožefu, ni mogoče pričakovati, da bi zapisal te sanje.
Tako ostane le en primer v Mateju (Pilatova žena), ki je podrobnost, ki ni zabeležena v drugih evangelijih.
Na podlagi tega pa ne moremo sklepati, da so bili drugi pisci proti zapisovanju sanj. V Apostolskih delih 16,9 je Pavel ponoči imel videnje o moškem iz Makedonije, ki ga je prosil, naj pride in jim pomaga.
V: Ali Mt 1,23 napačno prevaja Iz 7,14 z uporabo besede »devica«, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 781?
O: Ne. Ne le da lahko hebrejska beseda pomeni bodisi »devica« bodisi »mlada deklica«, ampak je Asimov na str. 780 sam priznal, da je Septuaginta to besedo prevedla kot »parthenos«, kar pomeni devica. Seveda Asimov ne verjame v nobene čudeže v Svetem pismu, zato se ne bi odločil verjeti, da bi se Izaija skliceval na devico.
V: Ime »Emmanuel« v Mateju 1,23 – kje se pojavi v knjigah prerokov ali v knjigah Stare zaveze? Kako je povezano z Jezusom? In zakaj ga ne najdemo v preostalih evangelijih?
O: Naslov Emanuel se nahaja v mesijanski preroški napovedi iz Izaija 7,14. Med vsemi evangelisti je Matej tisti, ki najbolj poudarja izpolnitev preroštva, zato ni presenetljivo, da to omenja.
Tudi naslednjih osem zgodnjih kristjanov je pisalo o Izaiju 7,14 kot o mesijanski napovedi: Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.), Irenej iz Lyona (182–188 n. št.), Tertulijan (207–220 n. št.), Origen (225–253/254 n. št.), Novatian (250–257/258 n. št.), Ciprijan iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.), Atanazij iz Aleksandrije (okoli 318 n. št.) in Laktancij (okoli 303–325 n. št.). Citate si oglejte nawww.biblequery.org/history/churchhistory/WhatEarlyChristianTaughtOnDoctrine.html (ali .docx).
V: Kako je v Mt 1,23 in Lk 1,26–35 Jezus, rojen od device, lahko potomec Davida?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
1. Jezus ni bil biološki sin Jožefa. Če bi bil, bi bilo Jeremija 29,32 lažno preroštvo.
2. Jezus je bil v očeh zakona Jožefov sin. Danes moški, ki se poroči z žensko, ki ima otroka, v očeh zakona postane oče tega otroka, čeprav ni njegov biološki oče.
3. Jezus je bil biološki sin Marije, potomke Davida.
V očeh zakona je bil Jezus iz Davidovega rodu prek Jožefa, biološko pa je bil Jezus Davidov potomec prek Marije.
V: Kaj je v Mt 1,23 tako ključnega v tem, da je Jezus »Emmanuel« ali Bog z nami?
O: To je pomembna točka tega poglavja, ki v preostalem delu Matejevega evangelija ni tako izpostavljena. Tu sta dva dejavnika.
Bog se je utelesil v človeka. Jezus je bil Emanuel, »Bog z nami«. Na način, ki ga nihče na zemlji ne more v celoti opredeliti, se je Bog odločil, da se spusti na zemljo in živi kot popolnoma človek (Hebrejcem 2,6.14.17), s pravim človeškim telesom, ki je imelo prave človeške potrebe (Janez 19,28), in prava človeška čustva (Luka 22,42). Jezus ni zgolj deloval kot človek; bil je namreč 100-odstotno človek, prav tako človek kot ti ali jaz, le da je bil Jezus brez greha (Hebrejcem 4,15). Vendar je bil Jezus na zemlji hkrati še vedno 100-odstotno Bog. Jezus je bil lahko skušan, vendar nikoli ne bi grešil (Hebrejcem 4,15; Matej 4,3–12; Marko 1,13; Luka 4,2–13). Kot piše v »The Tony Evans Bible Commentary« na str. 865, je bil Jezus »božanstvo v plenicah«.
Jezus živi v nas. Jezus je tudi zdaj Emanuel, »Bog z nami«. Po delovanju Svetega Duha Kristus živi v nas. Bog nam ne le pove, kaj naj delamo in govorimo, ampak Filipljanom 2:13 pravi, da je Bog tisti, ki deluje v nas. Ko smo prišli h Kristusu, nas Bog ni samo potepljal po rami in rekel: »Dobro si se doslej odrezal, zdaj pa si sam.« Nasprotno, to je začetek odnosa, ki je še tesnejši od zakonske zveze, večni odnos z Kristusom, ženinom Cerkve.
V: V Mt 1,25, ker je Izaija rekel, da se bo imenoval Emanuel, zakaj so ga poimenovali Jezus?
O: »Jezus« v hebrejščini pomeni isto kot Jozue, kar pomeni »Gospod rešuje«. Jezus je primerno ime, vendar oni (in mi) Jezusa imenujemo »Bog z nami«. Eden od mojih kitajskih krščanskih prijateljev je bil zaskrbljen zaradi tega. Imel je tako kitajsko kot angleško ime. Zato sem mu povedal, da mu je mati dala kitajsko ime, v Ameriki pa ga kličejo po angleškem imenu. Ni redko, da ima oseba dve imeni ali ime in naziv.
V: Ali je imela Marija v Mt 1,25 še kakšne druge otroke?
O: Zadnji del tega verza bi bil tako brez pomena kot zavajajoč, če Jožef in Marija nikoli ne bi imela intimnih odnosov.
Poleg tega verza tudi Matej 12,46; 13,55–56; Marko 6,3; Janez 7,3–5; Apostolska dela 1,14; 1 Korinčanom 9,5; Galatijcem 1,19 in (posredno) Judov pismo 1 navajajo, da je imel Jezus brate. Tudi Euzebijeva Cerkvena zgodovina (318 n. št.) 2:23 in 3:20 navaja, da so bili Jezusovi štirje bratje Jakob (imenovan Pravični), Jožef (ali Jože), Juda in Simon.
Eden od katoliških odgovorov je, da je imel Jožef otroke iz prejšnjega zakona, Marija pa ne. Vendar v cerkveni zgodovini ni nobenega dokaza, da bi bil Jožef prej poročen ali da kateri koli od Jezusovih bratov ne bi bil sin Marije in Jožefa. Če bi imel Jezus starejšega polbrata po Jožefu, bi imel pravico do prestola ta starejši polbrat, ne pa Jezus. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 299.
Drugi katoliški odgovor je, da bi »bratje« v sredozemskih kulturah lahko pomenili bratrance in bližnje sorodnike podobne starosti, ne le neposredne brate. Vendar je problematično, da bi tisto, kar morda velja za poznejše Italijane in druge narode, prenesli na Izraelce.
Po Svetem pismu so bili najzgodnejši znani krščanski pisci, ki so trdili, da je Marija imela otroke, Hegesippus (170–180 n. št.), Origen (čuden učitelj) (225–253/254 n. št.) in Euzebij iz Cezareje (318–325 n. št.). Hegesippus nam podaja zanimivo podrobnost: omenja Jezusovega brata po imenu Juda, ki je »v času Domicijana pričal za vero v Kristusa« (Pet knjig komentarjev k Apostolskim delom, poglavje 1, str. 764). Euzebij iz Cezareje (318–325 n. št.) pravi, da so bili Jezusovi štirje bratje Jakob (imenovan Pravični), Jozes (ali Jožef), Juda in Simon. Euzebijeva Cerkvena zgodovina 2:23; 3:20. Po nicejskem koncilu je to učil tudi Helvidij/Helvetij (pred letom 383 n. št.).
Po Svetem pismu so bili najzgodnejši znani krščanski pisci, ki so trdili, da je bila Marija vedno devica ali kaj podobnega, Hipolit (225–235/236 n. št.), Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) ter, posredno, Origen (čuden učitelj) (225–253/254 n. št.). Tukaj je, kar pravi Origen v letih 246–248 n. št.: »Nekateri pravijo, da so Jezusovi bratje sinovi Jožefa iz prejšnjega zakona, s katero se je poročil pred Marijo, pri čemer se sklicujejo na izročilo v Evangeliju po Petru, kot se imenuje, ali v »Jakobovi knjigi«. Tisti, ki tako trdijo, želijo ohraniti Marijino čast v devištvu do konca, … In menim, da je v skladu z razumom, da je bil Jezus med moškimi prvi sad čistosti, ki temelji na celibatu, Marija pa med ženskami; kajti ne bi bilo pobožno pripisati prvega sadeža devištva nikomur drugemu kot njej.« Origenov Komentar k Mateju, knjiga 10, poglavje 17, str. 424
Po Nicejskem koncilu so Atanazij (331 n. št.), Ambrož Milanski (340–397 n. št.) in Jeronim (383 n. št.) učili, da je bila Marija vedno devica. Vendar je Ambrož jasno poudaril, da Jezus ni potreboval pomoči pri posredovanju med človekom in Bogom, Marije pa se ne sme častiti (O Svetem Duhu, knjiga 3, poglavje 11, št. 80, 381 n. št.). Dejal je: »In naj nihče tega ne napačno pripisuje Devici Mariji; Marija je bila Božji tempelj, ne pa Bog v templju. Zato je treba častiti le Tistega, ki je deloval v svojem templju.«
Za več informacij glej »The Expositor's Bible Commentary«, 8. zvezek, str. 81, in »Believer's Bible Commentary«, str. 1206.
V: Koliko modrov je bilo točno v Mt 2,1–4,9–12?
O: Sveto pismo tega nikjer ne navaja. Ljudje pogosto mislijo, da so bili trije, zgolj zaradi pesmi »We Three Kings of Orient Are« in ker so prinesli tri darila, vendar bi jih lahko bilo poljubno število. Glejte »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 865, »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 726, »The New Unger's Bible Dictionary«, str. 799, in »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 21, kjer boste našli v bistvu enak odgovor.
Predstava, da je bilo kraljev trije, sega nazaj do Origena (225–253/254 n. št.), vendar je večina drugih izmišljenih tradicij o modrih nastala v 6. stoletju in kasneje. Predstave, da so se imenovali Kaspar, Melhior in Baltazar, da so bili iz Etiopije ali da je bil eden iz vsakega ljudstva, so bile vse poznejše izmišljotine. Če so bili »magiji«, pleme zoroastrskih duhovnikov, bi verjetno prihajali iz Perzije (današnji Iran) ali Mezopotamije (današnji Irak). Če pa je izraz »magiji« pomenil zgolj verskega dostojanstvenika, bi lahko prihajali tudi iz drugih krajev.
Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 85, The Expositor’s Greek Testament, zvezek 1, str. 73, in Ulrich Luz, Matthew 1–7: A Commentary, str. 140.
V: V Mt 2,1, kdaj so prišli magi?
O: Sveto pismo navaja le, da je bilo to nekaj časa po rojstvu. Jezus se je rodil v hlevu (ki bi lahko bila tudi jama). Toda ko so prišli magi v Mateju 2:11, so bili že v hiši. Matej uporablja izraz »otrok« (paidion) namesto besede »dojenček« (brephos). Ker je Herod pobil vse dečke v Betlehemu, stare dve leti ali manj, se je to zgodilo, preden je Herod ugotovil, da se modri ne bodo vrnili k njemu. Torej bi lahko minilo nekaj mesecev ali celo leto ali več po rojstvu. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 20.
Kot stranska opomba: ta običaj prinašanja daril kralju ni bil neznan. Ko je bil Ner cesar Rima, je kralj Tiridates iz Armenije leta 66 n. št. prišel v Rim z darili za Nerona. Za več informacij glej Ulrich Luz, »Matej 1–7: Komentar«, str. 131.
V: Kdo so bili modri v Mt 2,1–4,9–12?
O: Modri so bili verski možje iz Bližnjega vzhoda, ki so se ukvarjali z astrologijo. Čeprav Sveto pismo ne navaja, da je bilo modrih trije, obstajajo tri mnenja o tem, kdo so bili »božični modri«.
Prvotno so bili Leviti pleme duhovnikov med Izraelci, poznejši magi pa so bili po Herodotu pleme duhovnikov med Medijci. To je podobno kot pri Levitih, ki so bili pleme duhovnikov med Izraelci. Modri so darovali žrtvovanja pred ognjišči, razlagali sanje in se ukvarjali z astrologijo. Čeprav iz besede »Magi« izhaja angleška beseda »magician« (čarovnik), razen v enem odlomku pri Herodotu ni dokazov, da bi se ukvarjali z magijo. Medijci so bili politeisti (ne zoroastrijci). Ko se v Danielu 5,11 govori o modrih, so mišljeni prav ti modri.
Kasneje, ko je mag, imenovan »lažni Bardiya«, leta 522 pr. n. št. za sedem mesecev prevzel nadzor nad perzijskim prestolom, je kralj Kambiz mnoge medijske mage zamenjal s perzijskimi magi. Perzijski magi so bili zoroastri. Zoroastri so verjeli v enakovredna in nasprotna božanska bitja, eno dobro, ki ga predstavlja svetloba, in eno zlo, ki ga predstavlja tema. V četrtem stoletju pr. n. št. in po njem so zoroastri verjeli v vstajenje. Grki so na splošno trdili, da so bili magi zoroastri. Klement Aleksandrijski je verjel, da so bili magi iz » «, ki so prišli v Betlehem, zoroastri. Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 788) omenja kot magi le te.
V času Kristusa so Grki kot magi imenovali tudi Kaldejce, ki so se ukvarjali z astrologijo. Mnogi astrologi so potovali na zahod, da bi poučevali, med njimi tudi babilonski Beros, ki je po letu 281 pr. n. št. poučeval na grškem otoku Kos. Tacit pravi, da so magi prakticirali čarovništvo, Plinij pa trdi, da se je magija začela z Zoroastrom. Zgodnjekrščanski pisec Origen je med svojimi številnimi kritikami heretika Celsusa v delu »Proti Celsusu«, knjiga 1, poglavje 58, str. 422, dejal, da Celsus ni razlikoval med magi in Kaldejci. »Novi mednarodni slovar Svetega pisma« (str. 612) jih omenja kot magi.
Ne glede na natančen bližnjevzhodni izvor »božičnih magov« so magi prakticirali astrologijo. Za več informacij glej »Wycliffe Bible Dictionary«, str. 1067–1068, in zlasti poglavje o magih v knjigi »Persia and the Bible«, str. 467–491.
V: Ali je v Mt 2,2 navedeno, da so tudi kateri drugi vladarji imeli nebesna znamenja?
O: Po navedbah Suetonija (de Divinatione 1.47) naj bi se komet pojavil ob rojstvu Nerona (15. decembra 37 n. št.) in kralja Mitridata iz Pontusa (135 pr. n. št.). Kometi, vidni s prostim očesom, se pojavijo približno 2 do 5-krat na stoletje. Halleyjev komet se pojavi vsakih 75 let, vključno z letoma 87 pr. n. št. in 12/11 pr. n. št. Za več informacij glej Ulrich Luz, Matej 1–7: Komentar, str. 131, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 83.
V: Katera nebesna »znamenja« so se pojavila v tem času, kot je navedeno v Mt 2,2?
O: Tukaj je nekaj naravnih pojavov.
Halleyjev komet se je pojavil 11. decembra pr. n. št. (Lagrange je to omenil, vendar je to preveč zgodaj, da bi bilo relevantno.)
Konjunkcija planetov Jupitra (ki predstavlja kraljevsko oblast) in Saturna (ki predstavlja Jude) je bila julija 6 pr. n. št. Kepler (pred letom 1630 n. št.) je bil prvi, ki je to omenil, čeprav je dajal prednost teoriji o supernovi.
Komet ali nova, ki so jo omenili kitajski astronomi leta 5/4 pr. n. št.
Vendar pa je tisto, kar je izgledalo kot zvezda, šlo pred njimi in se ustavilo nad hišo v Mateju 2:9–10. Čeprav bi grški izraz lahko pomenil le mesto, ne pa hišo, v skladu z delom The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 88, konjukcija planetov Jupitra in Saturna ter kometa tega ne morejo storiti. Ne glede na to, ali so sprva opazili konjukcijo ali komet, jih je do njihovega prihoda v Palestino angel nadnaravno vodil s pomočjo neke svetlobe.
Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 85, in Ulrich Luz, Matej 1–7: Komentar, str. 132.
V: Zakaj v Mt 2,6 piše »ne majhen«, če pa v Mi 5,2 v masoretskem besedilu piše »majhen«, v Septuaginti pa »zelo majhen«?
O: Tako so rekli pisarji, in čeprav bi se lahko preprosto zmotili, zlasti če so prevajali ustno, je bil njihov pomen v tem primeru pravilen. V Miha 5,2 piše: »Ti, Betlehem Efrata, ki si najmanjši med tisočimi v Judovem kraljestvu, iz tebe bo prišel tisti, ki bo vladar v Izraelu …« (Greenov dobesedni prevod) Bistvo Miha 5,2 je, da bo Betlehem, čeprav je majhen po velikosti, postal velik po pomenu. Zato se učitelji zakona niso motili, ko so rekli, da bo Betlehem kljub svoji majhnosti imel velik pomen.
Za dopolnilne odgovore glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 318–319, in When Critics Ask, str. 327.
V: Zakaj v Mt 2,6 piše »vladarji«, če pa v Mi 5,2 v masoretskem besedilu in Septuaginti piše »tisoči«?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1) V Miheju 5,2 piše: »Ti, Betlehem Efrata, ki si najmanjši med tisoči Judovimi, iz tebe bo prišel tisti, ki bo vladar v Izraelu …« (Greenov dobesedni prevod). Bistvo je, da bo Betlehem, čeprav je majhen po velikosti, postal velik po pomenu.
2) Hebrejska beseda za »tisoče« (množina) v Miha 5,2 je ‘alapim. Grški ekvivalent je chiliasin. Hebrejska beseda za guvernerje/vladarje (množina) je ‘allupe. Grški ustreznik je »hegemosin«. Medtem ko so grške besede popolnoma različne, so hebrejske besede skoraj enake, razen samoglasnikov. Stara zaveza je bila prvotno napisana brez samoglasnikov; ti so bili dodani šele okoli leta 700 n. št. To kaže, da niso brali iz grške Septuaginte, ampak bodisi iz hebrejskega, aramejskega ali morda drugega grškega prevoda.
3) To so izrekli duhovniki in učitelji postave. Morda so se zmotili ali pa so Herodu citirali grški prevod, ki ni bil Septuaginta. Verjetneje pa je, da so med pogovorom ustno prevajali iz hebrejščine v aramejščino ali grščino.
4) V resnici pa duhovniki in učitelji postave niso naredili napake pri posredovanju pomena: majhen Betlehem NI najmanj pomemben za vladarja, ki bo prišel od tam.
Za dopolnilne odgovore glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 318–319, The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 88, in The Expositor's Greek Testament, zvezek 1, str. 72.
V: Ali je v Mt 2,8.12 Bog ukazal modrim, naj ne izpolnijo svoje obljube Herodu, saj jim je bilo rečeno, naj se ne vračajo k njemu?
O: Herod je bil zaskrbljen, saj sploh ni bil v vrsti za prestol. Njegov oče je bil Edomit, mati Arabka, sam pa se je šele spreobrnil v judaizem. Ko je leta 40 pr. n. št. postal kralj, je potreboval tri leta in rimsko pomoč, da je zatrl upore proti sebi. Ko je Herod prosil modre, naj se vrnejo k njemu, je očitno že imel načrt, da uniči tega kralja, in poskušal je vključiti modre v svoj zloben načrt. Herodu verjetno ni prišlo na misel, da je bil sicer jezen na modre, ker so ga prevarali, sam pa je najprej poskušal prevarati modre, ko je rekel, da tudi sam želi častiti Jezusa. Mimogrede, Betlehem je bil le 5 milj (9 km) južno-jugovzhodno od Jeruzalema. Kar zadeva modre, kot piše v »Believer's Bible Commentary« na str. 1207: »Nihče, ki sreča Kristusa z iskrenim srcem, se nikoli ne vrne po isti poti.«
Časovni vid vprašanja ne pomeni »kje je tisti, ki bo sčasoma postal kralj Judov«, ampak »kje je tisti, ki je zdaj zakoniti kralj Judov«, kot navaja »The Expositor's Bible Commentary«, zvezek 8, str. 86.
Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
1. Matej 2 nikjer ne omenja, da bi modri Herodu obljubili, da se bodo vrnili.
2. V 2. poglavju Matejevega evangelija nikjer ni navedeno, da bi modri Herodu povedali, da nameravajo vrniti. Tudi če bi to storili, se je po sanjah njihova namera spremenila.
3. Tudi če bi Herodu obljubili, obljuba ni nujno izpolnjiva, če:
3a) je bila dana pod zavajajočimi pogoji,
3b) obljubiš nekaj, kar je v neposrednem nasprotju z Božjo voljo,
3c) izpolnitev obljube pomeni, da bo umrla nedolžna oseba.
Recimo, da vas nek moški prosi, naj ga pokličete, ko bo ženska zapustila svoj dom, ker pravi, da ji želi pred vrati pustiti cvetje, in vi to obljubite. Kasneje ugotovite, da je ta moški oropal več hiš in namerava oropati tudi njeno hišo. Ko vidite, da ženska zapušča hišo, ali bi morali poklicati roparja, ker ste to obljubili? Ne!
Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 21–22, The Believer's Bible Commentary, str. 1207, Ulrich Luz, Matthew 1–7: A Commentary, str. 136, The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 84, in The Expositor's Greek Testament, zvezek 1, str. 69.
V: V Mt 2,11: ker je astrologija napačna, zakaj so modri sledili zvezdi?
O: Najprej se seznanimo z modrci, nato pa poglejmo, kaj nam to pove o Bogu.
Modri so bili pleme medijskih duhovnikov, nekako podobno kot so izraelski duhovniki izhajali iz Levija. Več o modrih lahko preberete v odlični knjigi »Persia and the Bible«. Modri so bili znani po tem, da so se ukvarjali z astrologijo.
Prerokba o zvezdi, ki bo vzšla iz Judovega rodu, sega vse do Balaama v 4. knjigi Mojzesovi 24,17.
Astrologija je v nasprotju s Svetim pismom: Modri najverjetneje niso vedeli, da Stara zaveza pravi, da je astrologija napačna (Lev 19,26; 20,27; Dt 18,11–14; 2 Kr 17,16; 21,3,5; 2 Krn 33,3–6). Po drugi strani pa zvezda ni napovedovala Kristusovega prihoda, ampak ga je oznanila.
Tukaj je, kar je pisec zgodnje cerkve Tertulijan (198–220 n. št.) napisal o astrologih v delu O malikovanju, poglavje 9 (zvezek 3), str. 66: »Ničesar ne veš, astrolog, če ne veš, da bi moral biti kristjan. Če bi to vedel, bi moral vedeti tudi to, da ne bi smel imeti več ničesar opraviti s svojim poklicem, ki sam po sebi napoveduje prelomne trenutke drugih in bi te lahko opozoril na lastno nevarnost. V tem tvojem sistemu ni deleža niti usode zate. Ne more upati na nebeško kraljestvo tisti, čigar prst ali palica zlorablja nebesa.«
Bog nikoli ni rekel, da je omejen na uporabo le dobrih sredstev, da bi pritegnil ljudi k sebi. Včasih Bog uporabi resnično zlobna sredstva, kot je babilonska vojska (Habakuk 1:6, 13). Bog lahko uporabi bolezen, zlobne ljudi in celo nenameren greh (kot v primeru treh kraljev), da bi pritegnil ljudi k sebi.
Najbolj nenavadno pa je, da je Bog uporabil nameren, zavesten greh vernikov, da bi rešil prav te vernike. O tem lahko preberete v zgodbi o Jožefu in njegovih bratih v 1. Mojzesovi knjigi 37 in 50, še posebej pa v 1. Mojzesovi knjigi 50:20. Dejansko lahko Bog vse stvari uskladi za dobro (Rimljanom 8:28) in za svoje namene (Efežanom 1:11).
Skratka, tako kot dejstvo, da je Bog ugrabitev Jožefa izkoristil za svoje namene, ne opravičuje ugrabitve, tudi dejstvo, da Bog uporablja astrologijo za svoje namene, ne opravičuje astrologije.
Za dodatne odgovore glejte knjigo Complete Book of Bible Answers, str. 55; Hard Sayings of the Bible, str. 353–354; Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 317–318; When Critics Ask, str. 326–327, in When Cultists Ask, str. 93.
V: Ali imajo darila v Mt 2,11 kakšen pomen?
O: Darila so bila vredna veliko denarja, kar je bilo pomembno za njihovo preživetje v Egiptu v naslednjih dveh letih. A poleg tega Sveto pismo ne pripisuje darilom nobenega drugega pomena. Nekateri so domnevali, da je zlato primerno, ker simbolizira kraljevsko dostojanstvo. Kadilo je bilo sestavni del mešanice za kadilo, ki so jo uporabljali duhovniki. Mirra je grenka snov, dragocena pri pripravi trupel za pokop. Obstajajo tudi druga mnenja. Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 89, in Ulrich Luz, Matthew 1–7: A Commentary, str. 138.
V: Kako je v Mt 2,15 in Oz 11,1 izjava »Iz Egipta sem poklical svojega sina« preroštvo o Kristusu?
O: Ozeja 11,1 se je najprej nanašal na izraelsko ljudstvo. Matej ne uporablja le Ozeja 11,1, ampak tudi številne druge verze iz Stare zaveze, da bi pokazal, da je bilo Kristusovo življenje podobno življenju izraelskega ljudstva (le da brez greha). Matej piše Judom, ki so dobro poznali Staro zavezo, in očitno uporablja tisto, kar bi judovski učenjaki tistega časa prepoznali kot midrašske tehnike. Uporabljal je judovsko midrašsko razlago, da bi odkril pomen in uporabo, ki se skrivata za vsako besedo.
Mimogrede, Filon pravi, da je v njegovem času, okoli leta 40 n. št., v Egiptu živelo približno milijon Judov.
Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 22, New International Bible Commentary, str. 1122, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 90, 91–92.
V: Ali je v Mt 2,16 še kakšen drug zapis o tem, da je kralj Herod Veliki pobijal otroke v Betlehemu?
O: Betlehem je bilo majhno mesto; morda je bilo ubitih le nekaj ducatov dojenčkov, kar je bilo malo v primerjavi z drugimi usmrtitvami, po katerih je bil Herod bolj znan.
O mnogih dogodkih ne bi vedeli, da so se zgodili, niti kako so se zgodili, če ne bi bilo enega samega zgodovinskega zapisa. Na primer, nimamo nobenega zapisa o tem, da so Rimljani osvojili Galijo, niti o tem, kako so jo osvojili – razen enega samega vira, zapisov Julija Cezarja. Podobno tudi ni nobenih nekrščanskih poročil o tem, da je bil Jezus križan; omenja se le bežno, da je bil Kristus usmrčen (tj. da je utrpel najstrožjo kazen).
V tem primeru, poleg Svetega pisma, so drugi pisci, ki omenjajo, da je Herod Veliki pred Nicejskim koncilom pomoril majhne otroke:
Justin Mučenik v delu »Dialog s Trifonom«, poglavje 78, str. 238 (okoli 138–165 n. št.) omenja, da so magi obiskali Heroda in da je Herod pomoril vse otroke v Betlehemu.
Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) pravi, da je [Bog] »odvzel tiste otroke iz Davidove hiše, ki so imeli srečo, da so se rodili v tistem času, da bi jih lahko prej poslal v Svoje kraljestvo« (Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 16.4, str. 442).
Origen (225–254 n. št.) pravi, da je Herod pomoril vse dojenčke v Betlehemu in okolici v upanju, da bo ubil kralja Judov. Proti Celsusu, knjiga 1, poglavje 61, str. 423
Kiprian iz Kartagine (ok. 246–258 n. št.) (posredno, Heroda ne omenja) navaja, da so ob Kristusovem rojstvu zaradi Kristusa ubili dojenčke, stare dve leti in manj. Pismo 55, poglavje 6, str. 349
Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) omenja dojenčke, ki jih je Herod pomoril zaradi Kristusa. Kanonično pismo, kanon 13, str. 277
Po letu 325 n. št.
Hegemonius (sredina 4. stoletja) pravi, da je Herod v času Jezusa pobil »vsakega [dojenčka] moškega spola med Judi«. Disput z Manesom, poglavje 44, str. 220
Če povzamemo: »Res je, da Jožef Flavij, naš vir o judovski zgodovini, ne omenja ničesar o pokolu nedolžnih otrok; prav tako je res, da so odlomki v delih zgodovinarjev, ki dejansko omenjajo ta dogodek, tako pozni in tako verjetno izpeljani iz Matejevega evangelija, da imajo le malo vrednosti. Vendar pa argument iz molka v tem primeru nima nobene teže. Z našega vidika bi bil pokol majhnih otrok nedvomno posebej grozljiva oblika umora, ki bi jo bilo treba omeniti v vsakem podrobnem poročilu o aktualnih dogodkih – morda celo v Chicagu! V antičnih časih pa, ko je bilo izpostavljanje dojenčkov običajna praksa – na kar na primer namiguje eden od neliterarnih papirusov, in sicer na najbolj bežen način kot običajna značilnost takratnega življenja (1 ) –, umor otrok verjetno ne bi vzbudil nobenega posebnega zgroženja. Poleg tega ne smemo pretiravati s številom dojenčkov, ki bi bili ubiti. Če je bil Betlehem majhna vas, kar verjetno je bil, potem število dečkov v njej, mlajših od dveh let, verjetno ne bi preseglo dvajset ali trideset. V orgijah krvi in krutosti, ki so zaznamovale zadnja leta Herodovega vladanja, bi odstranitev dvajsetih otrok v neznani vasi lahko zlahka ušla pozornosti našega edinega zgodovinarja. Toda tudi če bi Jožef vedel za ta dogodek in tudi če bi menil, da je sam po sebi vreden omembe, je v tem primeru obstajal poseben razlog za njegovo molčanje. Dogodek je zadeval judovska mesijanska upanja; in brez dvoma se je Jožef namerno izogibal omembi takšnih stvari v zgodovini, ki jo je napisal za rimske bralce. Zato ni razloga za domnevo, da bi Jožef, če bi se pokol nedolžnih res zgodil, to nujno vključil v svoje zgodovinsko delo.
Vendar je treba povedati tudi nekaj bolj pozitivnega. Čeprav pokol nedolžnih otrok ni neposredno potrjen v posvetni zgodovini, je popolnoma v skladu s tem, kar vemo o Herodovem značaju v njegovih zadnjih letih. Herod Veliki je bil sposoben vladar, a v zadnjih letih svojega vladanja se je podal na pot krutosti, ki je dosegla mejo norosti. Njegova dejanja, ko je usmrtil lastne otroke in svojo ljubljeno ženo, ter njegov načrt (ki ga je prekinila šele njegova smrt), da bi v gledališču pokoljel vse vodilne meščane Jeruzalema, imajo prav tisto lastnost divje in nesmiselne krvoločnosti, ki se kaže v pokolu nedolžnih otrok v Betlehemu. Še nikoli ni bila zgodba bolj v skladu z njegovim značajem kot ta. Na splošno lahko rečemo, da težava, ki jo predstavlja molk posvetne zgodovine o krvavem dejanju v Betlehemu, v resnici sploh ni nič.“ J. Greshem Machen, Deviško rojstvo Kristusa, poglavje 10, str. 239
Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1208, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 94.
V: Ali je bil Herod Veliki v Mt 2,16, razen pri poboju dojenčkov v Betlehemu, kdaj krut do koga drugega?
O: Da. V Asimovovem vodniku po Svetem pismu (str. 799) je zapisano, da je težko verjeti, da se je Herodov pokol sploh zgodil. Vendar pa, ker je v domnevno bolj civiliziranem 20. stoletju prišlo do Pol Pota v Kambodži, Idi Amina v Ugandi, Hitlerja, Stalina in Mao Tse-Tunga, ni težko verjeti, da bi Herod to storil.
V prejšnjem vprašanju si oglejte šest prednicejskih pisateljev, ki so pisali o Herodovem pokolu dojenčkov. Mimogrede, ne zamenjujte Heroda (Velikega), ki je vladal ob Jezusovem rojstvu, z Herodom (Antipasom), ki ga je Jezus videl tik pred svojim križanjem.
Herod Veliki je bil takšen človek, da je v 36 letih svojega vladanja ubil veliko ljudi. Herod je usmrtil ali dal umoriti svojo ženo Mariamno ter dva moža svoje sestre Salome. Herod je dal utopiti svojega svaka v Jordanu, svojo taščo Aleksandro pa ubiti. Ubil je Hyrkanusa, zadnjega iz dinastije Hasmonejcev. Ubil je veliko farizejev in članov številnih plemiških družin. Judovska rabina Jehuda ben Saripha in Mattathias ben Margoloth sta bila zažgana živa. Herod je dal ubiti svoje sinove Aleksandra in Aristobula. Na dan svoje smrti je poskrbel, da so ubili na stotine judovskih voditeljev. Ker Herod, tako kot večina Judov, ni jedel svinjine, je to rimskega cesarja spodbudilo k pripombi, da bi raje bil Herodova svinja (svinja samica) kot njegov sin. V grščini je beseda za »svinjo« huos, beseda za »sina« pa huios. Pet dni pred Herodovo smrtjo je dal ubiti svojega sina Antipatra. (Trije mlajši sinovi, Archelaus, Herod Antipas in Filip, so ga preživeli.) Ni dvoma, da je Herodu primanjkovalo moralne trdnosti, da bi ubil dojenčke. Glede na vse druge »novice«, ki jih je Herod povzročil, se je ubijanje dojenčkov v majhnem mestu morda zdelo manj pomembno za medije.
Po Herodovi smrti leta 4 pr. n. št. je izbruhnil upor, Arhelaj pa je v Jeruzalem poslal vojsko in v enem dnevu ubil 3.000 ljudi. Ko sta se Arhelaj in Herod Antipa odpravila v Rim, je Sabinus, uradnik cesarske zakladnice, prišel pregledati davke. Iz zakladnice templja je vzel 400 talentov. Leta 9 n. št. je izbruhnil upor, ki so ga sirijske čete pod poveljstvom Kvintilija Varusa zatrle.
Josephus v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 17, poglavje 213 [ix.3], in v knjigi »The Bible as History«, str. 358, navaja, da je ob smrti Heroda Velikega prišlo do luninega mrka, kar bi smrt umestilo na 12./13. marec leta 4 pr. n. št.
Za več informacij glej »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 23, in »The Expositor's Bible Commentary«, zvezek 8, str. 84.
V: Ali so bili v Mt 2,16 drugi kralji enako zlobni kot Herod?
O: Nekateri bi lahko rekli, da se Herod ni razlikoval od mnogih današnjih ljudi; v svojem kraljestvu ni dopuščal prostora za nobenega drugega kralja razen sebe in bi uporabil vsa sredstva, ki so mu bila na voljo, da bi to zagotovil, ne glede na to, kdo bi pri tem trpel.
Nekateri kralji so bili boljši od drugih, nekateri pa so bili zelo zlobni. Na primer, partski kralj Fraates IV. je leta 37 pr. n. št. umoril svojega očeta Orodesa II. Rimljani so mu poslali italijansko sužnjo po imenu Musa. Fraates je z njo imel sina, Fraatacesa (= Fraates V.). Musa je leta 2 pr. n. št. zastrupila svojega moža Fraata IV. Nato se je leta 2 n. št. poročila s svojim sinom. Fraat V. je bil leta 4 n. št. izgnan. To navaja Encyclopaedia Britannica iz leta 1972.
V: Kako se v Mt 2,18 izpolni Jeremijevo preroštvo o Raheli v Jezusu?
O: V 1. Mojzesovi knjigi 35,16–19 je Rahela umrla ob rojstvu Benjamina. Ko je Jeremija zapisal te besede o Raheli, Jakobovi ženi, je bila ta že več kot 1000 let mrtva. Jeremijine besede nimajo dveh pomenov, ampak le en pomen z dvema izpolnitvama ter tretjo izpolnitvijo že v 1. Mojzesovi knjigi. Jeremijevo sporočilo je, da bo Rahela, tako kot bi žalovala zaradi smrti in zasužnjenja svojih potomcev, bodisi s strani Egipčanov bodisi Babiloncev, žalovala tudi zaradi smrti svojih potomcev po Herodovi roki. V Jeremijevem času je prerok ponovil te besede, da bi napovedal enaka čustva žalosti zaradi izgube Judov, ki so bili izgnani v Babilonijo, v bližino Rahelinega groba.
Tudi Matej uporabi iste besede, da izrazi žalost zaradi smrti betlehemskih dečkov, ki so umrli v bližini Rahelinega groba.
Če ima skeptik težave s tem, da Matej uporablja Jeremijevo besedilo, bi lahko imel enake težave tudi s tem, da Jeremija uporablja besedilo iz Geneze. Bistvo problema je naslednje: tako kot so Judje v Jeremijevem času razumeli razlago, da se bo suženjstvo navezovalo na Rahelino žalost iz Geneze, bi tudi Judje v Jezusovem času razumeli tovrstno midrašsko razlago, ki jo je uporabil Matej.
Za več informacij glej The Tony Evans Bible Commentary, str. 866–867, The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 91–92, in The Expositor's Greek Testament, zvezek 1, str. 75–76.
V: V Mt 2,22 so sinovi Heroda Velikega vladali tako v Judeji kot v Galileji; zakaj bi se Jožef odločil iti v Galilejo namesto v Judejo?
O: Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 800) v zvezi s tem ponuja dve koristni ugotovitvi.
1. Arhelaj, ki je kot kralj vladal v Judeji od leta 4 pr. n. št., je morda slišal za Jezusa, otroškega kralja, in si je želel tudi njega ubiti. Herod Antipa, ki je bil tetrarh Galileje, je morda imel drugačen odnos.
2. Asimov poudarja, da je bil Arhelaj tako sovražen, da so se Judje in Samaritanci, ki so bili med seboj sovražniki, združili v prošnji Rimu, naj Arhelaja odstranijo. Ko je Herod umrl, je Arhelaj vladal le 10 let. Po drugi strani pa je Herod Antipas v Galileji mirno vladal več kot 40 let.
Vendar pa je v Luku 2,39 naveden veliko bolj očitni razlog. Jožef je bil iz Nazareta, ne iz Betlehema. Jožef ni šel le v deželo z bolj blagim vladarjem, ampak se je preprosto vračal tja, od koder je prišel.
V: Ali je v Mt 2,23 z arheološkega vidika res, da ni dokazov za obstoj mesta Nazaret, kot je trdil neki ateist?
O: Ne. Ateist Frank Zindler je to trdil v članku »Where Jesus Never Walked« (Kjer Jezus ni nikoli hodil), kot navaja knjiga The Case for Christ na str. 102 (str. 137–138 v broširani izdaji). Talmud omenja 63 drugih galilejskih mest (vendar ne Nazareta), Jožef Flavij pa omenja 45 drugih mest v Galileji (vendar ne Nazareta). Nazaret je omenjen na začetku 4. stoletja n. št., v judovski literaturi pa se pojavlja od približno 7. stoletja n. št.
Vendar so arheologi v Nazaretu odkrili ostanke, ki segajo v leto 900 pr. n. št. (po začetku vladanja Salomona) in segajo vse do grško-rimskega in bizantinskega obdobja. Leta 1962 je bil v Cezareji odkrit napis o rotaciji duhovnikov. Na napisu je ohranjeno: »... Mamliah ... Nazaret ... Akhlah ... Migdal [Magdala]« V knjigi »The Case of Christ« (str. 103) je omenjeno, da so arheologi po padcu Jeruzalema leta 70 n. št. našli aramejski seznam duhovnikov, ki so bili preseljeni, in eden izmed njih je bil zabeležen kot preseljen v Nazaret. Grobnice iz prvega stoletja so bile odkrite tik zunaj Nazaret. Nazadnje so bili leta 1955 pod današnjo cerkvijo Oznanjenja v Nazaretu najdeni predkrščanski ostanki.
Na Nazaret so gledali zviška tudi zato, ker je, kot navaja knjiga »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 23), v Nazaretu stala rimska garnizona za severne dele Galileje.
Za več informacij glej https://www.ministrymagazine.org/archive/1975/12/nazareth-attested-in-caesarea-fragments in »New International Bible Commentary«, str. 1123.
V: Koliko je bil po mnenju arheologov velik Nazaret, kot navaja Mt 2,23?
O: Po podatkih iz knjige »The Case for Christ«, str. 103–104, je bil Nazaret zelo nepomembno mesto. Obsegal je približno 60 akrov, v času Jezusovega rojstva pa je imel največ okoli 480 prebivalcev.
V: Kje v Mt 2,23 je napovedano, da bodo Jezusa imenovali Nazarečan?
O: Najprej bomo navedli odgovor pisca iz zgodnje cerkve Tertulijana (ki je verjetno napačen), nato pa najverjetnejši odgovor.
Žalostinke 4,7 (Septuaginta) Tertulijan je leta 207 n. št. na to odgovoril v svojem delu Proti Marcionu, knjiga 4, poglavje 7. Medtem ko masoretski tekst Žalostink 4,7 pravi: »Njeni knezi so bili belejši od snega«, Septuaginta pravi: »Njeni nazirejci so bili belejši od snega«. Tertulijan to omenja v pomenu tako »nazirejcev« (tistih, ki dajo Bogu zaobljubo, da se bodo vzdržali alkohola, trupel in drugih nečistosti) kot tudi »Nazarejcev«, tistih, ki prihajajo iz Nazaret.
Tertulijan je dejal: »Kristus Stvarnika je moral biti v skladu s preroštvom imenovan Nazarečan; zato nas Judje prav zaradi tega imenujejo Nazarečani po Njem. Kajti mi smo tisti, o katerih je zapisano: ›Nazaretanci so bili belejši od snega‹;«
Vetrv: Mesija je imenovan »vetrv« v Izaiju 11:1, Jeremiju 23:5, 33:15; in verjetno tudi v Zahariju 3:8; 6:12. Soglasniki v besedi »poganjek« so enaki tistim v besedi »Nazarečan«, hebrejska Stara zaveza pa je bila prvotno napisana brez samoglasnikov. Poleg tega je v delu The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 23, omenjeno, da je beseda »poganjek« vsebovala pomen nepomembnega začetka, reakcija farizejev pa je pokazala, da je imel Nazaret enak pomen.
Za več informacij glej When Critics Ask, str. 328, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 97.
V: Ali je trditev v Mt 2,23, da je Jezusov prihod iz Nazareta izpolnil Staro zavezo (Iz 11,1; Zah 6,12 in drugi odlomki), napačna, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 801–802)?
O: Nikakor ne. Najprej navajamo, kar pravi Asimov, nato pa odgovor.
V skeptičnem delu Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 801–802, je navedeno, da »Matej morda vidi tukaj podobnost z izrazom ›Nazarečan‹«. (Pravzaprav sta ti dve besedi v hebrejščini identični, saj se samoglasniki niso zapisovali.) Asimov na str. 802 pravi, da se Matej »v najboljšem primeru prepušča besedni igri in se ne sklicuje na nobeno dejansko preroštvo, da bi bil Mesija prebivalec Nazareta«.
Odgovor je, da Stara zaveza pravi, da se bo Mesija imenoval »poganjek«, ne da bi navedla enega ali več razlogov, zakaj. Matej 2,23 Jezusu ne preprečuje, da bi bil tudi Božji »poganjek«, iz katerega bo zrasla Njegova cerkev.
V: Kako so v Mt 3,1–4 razumeli puščavo?
O: To je bil suh, neploden kraj, vendar ne takšen kot Saharska puščava. Brez obsežnega namakanja tam ni bilo mogoče pridelovati poljščin, lahko pa so tam redili ovce in koze, če so našli vire vode za njihovo napajanje. To ni bil kraj udobja in razburjenja, temveč prazen, osamljen kraj tišine, oddaljen od civilizacije. Izraelci so bili v puščavi, ko so pripravljali naslednjo generacijo na vstop v Obljubljeno deželo. Pavel je bil v puščavi v Arabiji, preden je začel svoje služenje.
Danes Bog včasih vodi vernike v puščavo. To ni kraj razburjenja, ampak tišine. Morda ni kraj aktivnega služenja, čeprav je bil v primeru Janeza kraj služenja, za ljudi pa kraj pokore in predanosti. Lahko je kraj priprave.
Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 867.
V: Ali so bile kobilice, ki jih je jedel Janez Krstnik v Mt 3,4 in Mk 1,6, čiste ali nečiste?
O: Obstajale so tako čiste kot nečiste kobilice, evangeliji pa tega izrecno ne navajajo. Vendar lahko domnevamo, da je Janez, ki je bil poslušen Jud, jedel čisto vrsto. Med čiste živali so spadale »skakavke« s krili in členkastimi nogami, vključno s kobilicami in travnimi kobilicami, v skladu z 3. Mojzesovo knjigo 11,21–22 in 5. Mojzesovo knjigo 14,21. Nečiste živali so v skladu z Levitikusom 11:20,23 in Deuteronomijem 14:19 vključevale »letalce«. Še danes revnejši ljudje ubijajo čiste kobilice, jim odstranijo krila in noge, jih skuhajo in pojedo.
Za več informacij glej The Expositor's Greek Testament, 1. zvezek, str. 80.
V: Ali je Janez Krstnik v Mt 3,4 in Mk 1,6 jedel žuželke, imenovane kobilice, ali pa to pomeni, da je jedel plodove drevesa kobilice?
O: Tukaj je, kaj starodavni in sodobni viri pravijo o grški besedi za kobilice: akrides.
Ebioniti (antična herezija) so poskušali iz Janeza narediti vegetarijanca. Zato so trdili, da je šlo za medene piškote, egkrides, namesto za kobilice.
Tatian je sestavil povzetek štirih evangelijev, imenovan Diatessaron, in namesto »kobilice« uporabil besedo »mleko«.
Teofilakt 173 navaja vrsto možnosti, vključno z rastlino melagron.
Različni menihi so rožičevec imenovali »sv. Janezovo krušno drevo«, ker so mislili, da gre za »kobilico«.
Teodor iz Mopsuestije, morda kot odgovor na trditve, da je šlo za nekaj drugega, je dejal, da so bile to kobilice s krili.
Težava s temi razlagami je v tem, da očitno ni nobenega svetopisemskega rokopisa, ki bi navajal, da je šlo za kaj drugega kot za »kobilice«. Zgodnji kristjani, kot n . Klement Aleksandrijski, so pisali o Mateju 3:4 in niso videli razloga, da bi kobilice razumeli kot kaj drugega kot žuželke.
Sodobni viri, ki navajajo, da so kobilice žuželke, vključujejo The NIV Study Bible, str. 1445, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 104, The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 102, in New Bible Dictionary, str. 744.
Podatki o alternativnih pogledih izhajajo iz knjige Ulricha Lusa »Matthew 1–7: A Commentary« (Augsburg Fortress, 1989) ter iz dela »The Expositor's Greek Testament«, 1. zvezek, str. 80–81.
V: Kaj v Mt 3,4; Mk 9,3 in Apg 22,20 (KJV) pomeni »raiment« in kaj je »fuller«?
O: »Raiment« pomeni oblačila, »fuller« pa je nekdo, čigar delo je pranje oblačil.
V: Zakaj je Janez v Mt 3,6 krščeval druge?
O: Običajno se je zgodilo, da se je oseba, ko se je spreobrnila v judaizem, sama krstila v posebni posodi, namenjeni temu namenu. Vendar je to najzgodnejši primer, o katerem slišimo, da je nekdo krstil nekoga drugega. V Stari zavezi je v Ezechielu 36:25–27 omenjeno škropjenje z vodo za očiščenje, v Ezechielu 39:29 in Joelu 2:28 pa izliv Božjega Duha.
Janez je rekel, da je krščeval zaradi spreobrnjenja, da bi ljudi pripeljal nazaj k Bogu in pripravil pot za Mesija. Ko je zemeljski kralj nameraval obiskati oddaljeno mesto v svojem kraljestvu, so cestni delavci že mesece prej odšli in popravili cesto. Na podoben način je bil Janez tam, da bi pripravil pot v srcih ljudi za prihod Mesija.
Za več informacij glej »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 24, in »The Expositor's Bible Commentary«, zvezek 9, str. 286.
V: Zakaj je Janez v Mt 3,7–9 tako ostro govoril s farizeji in saduceji?
O: Janez je ljudi pozival k pokori, k priznanju grehov in k opustitvi njihovega starega načina življenja. Čeprav so prišli farizeji in saduceji, je vedel, da večina med njimi ni prišla zaradi tega. V najslabšem primeru so prišli, da bi preiskali ekscentričnega učitelja in morda našli razlog, da se ga znebijo. Tudi v najboljšem primeru so iskali le nekaj nasvetov, ki bi jih dodali svojemu obstoječemu načinu življenja. Janez ne pravi, da morajo le dopolniti svoje znanje; morajo se pokesati in se odvrniti od svoje odvisnosti od kraja, tradicij, svojih organizacij ali svojih položajev znotraj teh organizacij. Pred divjim požarom se kače poskušajo zbežati; vendar jim je težko priti daleč. To je kot beg pred Božjo jezo brez kesanja. A Janez ni rekel, da ne bi smeli ostati in poslušati. Če bi farizeji in saduceji iskreno želeli pokesati se, bi se tudi oni lahko odločili za krst.
Za več informacij glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 867–868, The Expositor’s Greek Testament, zvezek 1, str. 82–83, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 103.
V: Zakaj je Janez v Mt 3,9 uporabil izraz »ne pravite si« in kako si danes nekateri lažejo?
O: Janez obravnava laž, toda kdo laže? Demoni nam lahko lažejo, drugi ljudje nam lahko lažejo, toda poleg tega si pogosto lažemo tudi sami. To je še vedno laž, četudi smo edini, ki jo slišimo. Lagamo lahko, ko rečemo: »Ta greh ni tako hudo« ali »Bog razume, da ostajam tukaj«, ko nas Bog vabi, naj se pokesamo in odidemo. Druge laži so: »Časa je vedno dovolj« ali »V bistvu sem dober človek, zato se mi ni treba spremeniti.«
V: Kako bi lahko Bog v Mt 3,9 iz kamnov ustvaril Abrahamove otroke, če bi hotel?
O: Vsemogočni Bog lahko stori karkoli, celo spremeni nežive kamne v otroke z genetsko zapuščino Abrahama. Poleg tega gre tukaj za besedno igro. Tako v hebrejščini kot v aramejščini je beseda za »kamne« zelo podobna besedi za »otroke«.
Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 103.
V: V Mt 3,10, zakaj je Janez Krstnik omenil, da je sekira že prislonjena k korenini drevesa?
O: Nekatere stvari v življenju so nepovratne, kot na primer sekanje drevesa. Ko enkrat začneš, ne moreš več razveljaviti tistega, kar si začel. Podobno je bila to njihova zadnja priložnost, preden so bili odrezani. Njihov čas se je iztekel.
V: Kako se v Mt 3,11 Janezovo priznanje, da ne podaja celotne slike, nanaša na naše pričevanje?
O: Janez je bil nujen predhodnik, ki je ljudi vrnil k Bogu, preden je prišel Jezus. Janez ni hotel, da bi ljudje verjeli njegovim besedam in mislili, da je to vse, kar morajo storiti. Ne, Janez je bil le »predjed«, Jezus pa »glavna jed«. Tudi takrat je bilo v zgodovini nekaj ljudi, ki so Janezove besede tukaj prezrli. Ti ljudje pripadajo mandajski veri, ki jo izpovedujejo Arabci iz močvirij v južnem Iraku. Verjamejo, da je bil Janez Krstnik od Boga, Jezus pa ne.
Danes moramo evangelij deliti z ljudmi tam, kjer so. Če ne verjamejo, da Bog obstaja, ali da obstaja le en Bog, se moramo osredotočiti na to. Morda lahko kasneje spregovorimo o drugih točkah, na primer, da smo vsi grešniki, da je Jezus umrl na križu za naše grehe in da moramo sprejeti Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. A ko moramo odložiti del evangelija, bodisi zaradi časa bodisi zaradi duhovnega položaja, v katerem se oseba nahaja, ji moramo povedati, da to, kar smo povedali, ni celotna zgodba; še več bo sledilo.
V: Kako Jezus v Mt 3,11 krsti kristjane s Svetim Duhom in z ognjem?
O: Janezovo sporočilo nas spominja na Joelovo 2:28–29, ki obljublja Svetega Duha, in na očiščenje, omenjeno v Malaki 3:2–5. Verniki so krščeni s Svetim Duhom, ko prvič verujejo v Kristusa. Čeprav sodobni izraz »krst z ognjem« pomeni težko preizkušnjo, to tukaj ni pomen, saj krščuje Jezus, ne preganjalci, in to je s Svetim Duhom, ne z ognjem.
O pomenu besede »ogenj« obstaja sedem razlag.
(malo verjetno) Drugi krst s Svetim Duhom: V besedilu je le ena predlog, tj. piše »s Svetim Duhom in ognjem«, ne pa »s Svetim Duhom in z ognjem«. Zato se to verjetno ne nanaša na drugi dogodek.
(malo verjetno) Binkošti: Apostolom se je med pridiganjem na Binkošti na glavah pojavil plamen, in ta razlaga bi pomenila, da je Janez Krstnik prerokoval o Binkoštih. To stališče zagovarja »Traktat o ponovnem krstu« (okoli 250–258 n. št.), poglavje 2, str. 668. Študijska biblija NIV na str. 1446 pravi: »To se je dramatično pokazalo na Binkošti (Apg 1,5.8; 2,1–13; 11,16), čeprav se tu »ogenj« morda nanaša na prihodnjo sodbo (glej v. 12).« Vendar se verjetno ne nanaša na binkoštni dan iz istega razloga, kot se ni nanašal na prvega. Komentar »Believer’s Bible Commentary« na str. 1211 dodaja, da je to malo verjetno, ker je ogenj v naslednjem verzu enačen s sodbo.
(malo verjetno) Očiščevalno delo Svetega Duha: New Geneva Study Bible, str. 1508, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 727, zagovarjata to stališče. Tudi Origen (225–254 n. št.) je zagovarjal to stališče v delu Commentary on John, knjiga 6, poglavji 16–17, str. 366–367. Vendar je to malo verjetno, saj se pleve v Mateju 3,12 sežgejo z neugasljivim ognjem. »Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 104–105, navaja, da gre za to stališče, saj bi enotna predlog v grščini nakazovala ne dva krsta (Duh za vernike in ogenj sodbe za nevernike), ampak le en krst (Duh in očistilni ogenj)
(malo verjetno) Ogenj sodbe za delo kristjana je bila razlaga Bazilija Kapadokijskega (357–378/379 n. št.) v delu »O Svetem Duhu«, poglavje 15.36, str. 22.
Pekelski ogenj za posameznike, ki zavračajo Jezusa: Glej »Današnji priročnik za reševanje težav v Svetem pismu«, str. 150–152, kjer je predstavljeno stališče, da to pomeni, da bo Jezus vernike krstil s Svetim Duhom, tiste pa, ki Jezusa zavračajo, z ognjem sodbe. Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) je to stališče poučeval v »Homilijah o Matejevem evangeliju«, homilija 11, poglavji 6–7, str. 71–72, pri čemer je poudaril kontinuiteto z drugimi Janezovimi opozorili o ognju. V delu »The Expositor’s Greek New Testament«, zvezek 1, str. 84, je navedeno, da se je Janez v » « osredotočil na tri stvari: vodo, veter/duha in ogenj. Janez je krščeval z vodo, Mesija bo vernike krščeval z Duhom, krst z ognjem pa bo v sodbi uničil tiste, ki niso povezani z vodo in Duhom. Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) uporablja ta verz, da govori o Božji sodbi nad neverniki v delu »Proti herezijam«, knjiga 4, poglavje 4.3, str. 466. Tertulijan (198–220 n. št.) pravi, da je krst z vodo za odrešitev, lažna in šibka vera pa je krščena z ognjem, za sodbo (O krstu, poglavje 10, str. 674).
Ogenj sodbe v zadnjih časih, ko se bo Jezus vrnil. Komentar »The Believer’s Bible Commentary«, str. 1211, se drži tega stališča.
Več pomenov: V delu »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 25) je navedeno, da se to nanaša tako na sodbo kot na očiščenje vernikov. Teodot, verjetno montanist (str. 124; okoli leta 240 n. št.), pravi, da je ogenj preprosto uničevalni element, ki očisti vernike zla in (kot namiguje) uniči druge.
Ni navedeno: Naslednji avtorji so citirali ta verz, vendar niso omenili nobenega posebnega stališča.
Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) v delu »Dialog z Judom Trifonom«, poglavje 49, str. 219
Hipolit (222–234/5 n. št.) v delu »Razprava o sveti Teofaniji«, poglavje 3, str. 235
Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) v »Kiprianovih traktatih«, traktat 12, poglavje 1.12, str. 511
Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) obravnava ta verz, vendar ne omenja nobenega posebnega stališča (Harmonija evangelijev, knjiga 2, poglavje 12.26, str. 117).
Za več informacij o različnih stališčih glej opombo v NET Bible k Mateju 3,11.
V: Kako poteka prebiranje v Mt 3,12?
O: Ko žanjete pšenico, je večina pridelka neprimerna za prehrano. Dobro zrno je obdano s plevo, ki je pritrjena na steblo. Najprej sledi mlatenje, pri katerem voli stopajo po pšenici, da ločijo zrna, ki so gostejša, od vsega drugega. Nato se lahko uporabi vilice ali lopata za prebiranje, imenovana tudi prebiralni ventilator, s katero se mešanico vrže v zrak, da veter odpihne neprimerno za prehrano plevo stran od užitnih zrn.
Slika, ki se tu kaže, je, da žetev pšenice prinese veliko količino materiala, vendar je dejansko uporaben le majhen del tega. Da, košnja pšeničnih stebel je pomembna in zamudna, toda ločevanje pšenice od plevela je prav tako pomembno in zamudno. Pomembno je, da ljudje pozitivno odgovorijo na evangelijsko sporočilo, vendar je to največ le polovica dela pri pridobivanju učencev iz vseh narodov.
Za več informacij glej The Expositor's Greek Testament, zvezek 1, str. 84, The Tony Evans Bible Commentary, str. 868, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 105.
V: Zakaj bi se Jezus v Mt 3,14 želel krstiti in zakaj bi ga Janez želel ustaviti?
O: Seveda Jezus ni imel greha, za katerega bi se moral pokesati, vendar se je Jezus v vseh pogledih poistovetil z nami. Ker sledimo Jezusovemu zgledu, se je Jezus dal krstiti. Jezus je s tem tudi potrdil Janezovo službo.
A poglejmo še enkrat te verze iz Janezove perspektive. Janezov vodilni življenjski cilj je bil pridigati pokoro in spodbujati ljudi, da se javno zavežejo k pokori in sledenju Bogu s krstom z vodo. Janez je bil od rojstva napolnjen s Svetim Duhom in vedel je, da je njegovo razumevanje pravilno. Vedel je, da je Jezus brezgrešni Mesija. Zato je bil Janez zmeden, ker je Jezus želel biti krščen.
Janezov pogled je bil pravilen, le da je bil preveč poenostavljen. Janez je videl, da Jezus ni potreboval pokore, in se mu je zdelo absurdno, da bi navaden predhodnik krstil samega Mesija. Same po sebi so bile Janezove trditve utemeljene. Toda Janez ni videl, da se je Jezus, da bi izpolnil vso pravičnost, v vseh pogledih poistovetil z nami. Jezus je bil večji od Janeza Krstnika; Jezus tega ni zanikal. A Jezus se je ponižal in prišel, da bi služil, zato je Gospod v 15. verzu v bistvu ukazal Janezu Krstniku, naj Jezusu dovoli, da tu zavzame ponižnejši položaj.
Tu se razkriva nekaj dragocenega o Janezovem srcu. Janez, čeprav ni bil 100-odstotno prav, je svojo edino življenjsko poslanstvo videl v tem, da pridiguje in krsti tiste, ki se morajo pokesati. Krst Jezusa je presegal Janezovo razumevanje njegovega življenjskega dela. Torej, ali je bilo za Janeza najpomembnejše služiti Bogu z izpolnjevanjem tistega, kar je videl kot svoj od Boga dani namen, ali pa je bilo pomembnejše slediti Gospodu in mu biti poslušen, kamorkoli ga je vodil. Čeprav Janez ni imel jasnega razumevanja vsega, vsaj ne takrat, ampak šele kasneje, se je Janez odločil za slednje. Tudi mi ne smemo le slediti Bogu, ampak mu moramo slediti brez pogojev.
Za več informacij glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 868; The Expositor's Greek Testament, zvezek 1, str. 85–86; Evangelical Commentary on the Bible, str. 727; Believer's Bible Commentary, str. 1212; in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 107–108.
V: Zakaj je v Mt 3,16 »ubogi Jezus (mir z njim) moral čakati TRIDESET LET po rojstvu, da je ob krstu iz rok Janeza Krstnika prejel dar SVETEGA DUHA«, če je dar Svetega Duha »tako poceni, da se z njim ponaša 75.000.000 »PONOVNO ROJENIH« krščanskih vernikov v Ameriki se prav tako hvali s tem darom«, v Lk 1,15 pa je bil Janez Krstnik od rojstva napolnjen s Svetim Duhom. (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)
O: Najprej kot stranska opomba: Mohamed je čakal ŠTIRIDESET let, preden je trdil, da je prerok. Deedat zamenjuje »brezplačno« s »poceni«, poleg tega pa se zdi, da je pozabil na svetopisemsko učenje o božanskosti Kristusa. Deedat nikoli ni prejel daru Svetega Duha, zato ne pozna razlike med darom Svetega Duha in Svetim Duhom, ki se je vidno spustil na Jezusa v podobi goloba.
Brezplačno, a ne poceni: Dar je bil zelo drag, stal je Jezusovo smrt. A Bog ga brezplačno podarja vsem, ki bodo verovali v Njegovo evangelij.
Božanskost Kristusa: »Ubogi« Jezus ni moral čakati trideset let; ne le da je bila Božja milost nad Jezusom že v otroštvu (Lk 2,40), ampak Jezus je sam Bog, in Oče je bil v njem. Jezus ni potreboval, da bi bil napolnjen s Svetim Duhom, kot to potrebujemo mi; Oče in Jezus sta nam poslala Svetega Duha.
Spust Svetega Duha na Jezusa ni dar Svetega Duha: Deedat napačno razlaga, da je bil Jezus ob krstu napolnjen s Svetim Duhom; nikjer ni zapisano, da je bil Jezus ob krstu napolnjen s Svetim Duhom. Namesto tega se je Sveti Duh vidno spustil na Jezusa v telesni obliki goloba. Ko so kristjani napolnjeni s Svetim Duhom, se Sveti Duh ne spusti na njih v obliki goloba, zato gre za nekaj drugega.
Na koncu primerjajmo Jezusovo izkušnjo z izkušnjo Mohameda.
1. Mohamed, o katerem hadisi pravijo, da je bil kot prerok podvržen zlobnemu uroku.
1a. Jud Labid bin el-Asim je Mohameda podvrgel uroku. Ibn-i-Majah, zvezek 5, št. 3435, str. 60–61
1b. Mohamed je bil podvržen zlobnemu uroku, kot navaja Sahih Muslim, zvezek 3, knjiga 24, št. 5428–5429, str. 1192–1193; Sahih Muslim, zvezek 2, knjiga 4, št. 1888, str. 411. Glej tudi Bukhari, zvezek 8, knjiga 73, poglavje 56, št. 89, str. 57, in Bukhari, zvezek 8, knjiga 73, poglavje 59, št. 400, str. 266.
2. Mohamed se je bal muk groba zase.
2a. Judovska ženska je Mohamedu rekla: »Naj te Alah obvaruje pred muko groba.« Po tem je Mohamed molil za zaščito pred muko groba. Sunan Nasa’i, zvezek 2, št. 1479, str. 281–282
2b. »A’iša je poročala: Sveti prerok (naj bo mir z njim) je vstopil v mojo hišo, ko je bila z menoj Judinja, ki je rekla: »Ali veš, da boš v grobu podvržena preizkušnji?« Allahov poslanec (naj bo mir z njim) se je (ob tem) stresel in rekel: »Samo Judje bodo podvrženi preizkušnji.« A’iša je rekla: Minilo je nekaj noči, nato pa je Allahov poslanec (naj bo mir z njim) rekel: »Veš, da mi je bilo razodeto: ›V grobu boš prestala preizkušnjo‹?« A’iša je rekla: »Slišala sem, kako je Allahov poslanec (naj bo mir z njim) po tem iskal zatočišče pred muko v grobu.« Sahih Muslim, zvezek 1, knjiga 4, št. 1212, str. 290
2c. Abu Huraira je poročal: »Slišal sem, kako je Allahov poslanec (mir z njim) po tem (po razodetju) iskal zatočišče pred muko groba.« Sahih Muslim, zvezek 1, knjiga 4, št. 1213, str. 290
2d. »Ona (Aisha) je rekla: Nikoli več ga (Svetega preroka) nisem videla, da ne bi v molitvi iskal zaščite pred mukami groba.« Sahih Muslim, zvezek 1, knjiga 4, št. 1214, str. 290
2e. »Masruq je poročal o tem hadisu na podlagi izjave ‘Ai’še, ki je rekla: Nikoli po tem ni (Sveti prerok) molil, ne da bi ga slišala, kako prosi za zaščito pred muko groba.« Sahih Muslim, zvezek 1, knjiga 4, št. 1215, str. 291
2f. Mohamed je iskal zatočišče pred mukami groba. Sunan Nasa’i, zvezek 2, št. 2065, str. 535; zvezek 2, št. 2069, str. 537; zvezek 2, št. 2071, str. 538
Musliman se morda strinja, morda ne strinja ali, kar je bolj verjetno, sploh ni vedel, kaj ti hadisi pravijo. Ne glede na to pa se z mano ne strinjajo niti ne nasprotujejo, saj zgolj poročam o tem, kar pravijo avtoritativni sunitski hadisi.
Če povzamem: Jezus nam je poslal Svetega Duha. Upam, da se boste osvobodili zla, osvobodili strahu pred muko v grobu in prosili Boga, da prejmete Svetega Duha.
V: V Mt 3,16 in Mk 1,10, kdo je videl golobico?
O: Tako v Mt 3,16 kot v Mk 1,10 piše, da je Jezus videl goloba, v Jn 1,32 pa piše, da je goloba videl tudi Janez Krstnik. Ti verzi ne navajajo, kdo še je videl goloba, zato ga je morda videla tudi množica.
V: Mnogi pravijo, da »ni zgodbe o Jezusu brez teologije«. Tako na primer v dogodku krsta vidimo, kako je Jezus krščen, kako se Sveti Duh v podobi goloba spusti nanj in kako se oglasi nebeški glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, v katerem imam veselje« (Mr 1,11). Ta dogodek se morda ni zgodil tako, kot je zapisano v evangelijih, tj. vse naenkrat, ampak postopoma, med Jezusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem. Zato se Sveti Duh, ki je prišel na Jezusa, nanaša na prihajajočo novo dobo. Tudi odprto nebo, spust Svetega Duha, glas Očeta in prisotnost Mesija tam kažejo, da so se začeli zadnji dnevi in da je odrešitev blizu. Kaj menite o tem? Menite, da je bil Jezusov krst alegorično-simboličen? Zakaj? Ali zakaj ne?
O: Najprej, nikoli nisem slišal, da »ni zgodbe o Jezusu brez teologije«. Vprašanje skoraj zveni, kot da obtožuje pisce evangelijev, da so nepošteni in zavajajo ljudi; verjamem, da se je to res zgodilo, kot je zapisano v evangelijih. Verjamem, da so nam evangelisti podali resnične zapise z natančnostjo, ki je bila potrebna. Če trdijo, da je Jezusa krstil Janez Krstnik in da se je to zgodilo, potem verjamem, da so bili pošteni in da se je to res zgodilo. Pripovedovanje prilik je v redu, toda če nekdo kot zgodovinski dogodek predstavi nekaj, kar ni res, potem je to zavajanje, ne resnica.
Vpraševalec ni navedel nobenega razloga, zakaj bi dvomil v verodostojnost avtorjev evangelijev, zato ne morem obravnavati razlogov za njegov dvom, če ti niso navedeni.
V: Ali Mt 3,16–17 podpira trditev, da so Oče, Sin in Sveti Duh tri ločene osebe, kot trdijo mormoni (Talmadge, 1977, str. 39–40)?
O: Ne. To kaže, da so različni, vendar ne kaže, da so ločeni. Ta odlomek ni proti Trojici, ampak je pomemben za podporo dela Trojice, namreč da so ti trije različni. Ta odlomek pa se resnično izreka proti modalizmu in »pentekostalizmu enosti«. Za več informacij glej knjigo When Cultists Ask, str. 93–95.
V: Kaj je v Mt 4,2 tako ironičnega glede Jezusovega delovanja v Matejevem evangeliju?
O: Jezus je tu lačen (Matej 4,2), vendar je nahranil druge (Matej 14,13–21; 15,29–39).
Jezus je bil utrujen (Matej 8:24), vendar drugim ponuja počitek (Matej 11:28).
Jezus je Sin Kralja (Matej 17:24–26), pa vendar plačuje davke (Matej 17:27).
Jezusa obtožujejo, da uporablja moč hudiča (Matej 12:24), vendar Jezus izganja demone (Matej 12:22–23).
Jezus umre smrt zločinca in grešnika (Matej 27:37–38), a nas reši naših grehov (Matej 1:21).
Jezus je bil prodan za trideset srebrnikov (Matej 26,15), a je dal svoje življenje kot odkupnino za mnoge (Matej 20,28).
Jezus se je odrekel spreminjanju kamnov v kruh (Matej 4:3–4), a je simbolično dal svoje telo kot kruh za svoje ljudstvo (Matej 26:26).
Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 112.
V: V Mt 4,3 in Lk 4,3–4 je bil Jezus lačen, Oče pa ga ni nahranil; kaj bi bilo torej narobe, če bi Jezus sam naredil kruh?
O: Jezus se je zavezal k postu, Oče pa ga je lahko preživljal, saj mora človek v 40 dneh nekaj pojesti, da preživi. Vendar je bil Jezus strašno lačen in bi lahko uporabil svojo nadnaravno moč, da bi jedel, če bi se tako odločil. Toda Jezus ni nameraval uporabiti svoje nadnaravne moči niti storiti ničesar, kar bi bilo v nasprotju z Očetovo voljo. In Oče je v Mateju 4:11 na koncu res poslal angele, da so Jezusu prinesli hrano.
Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 869, in »The Expositor's Greek Testament«, 1. zvezek, str. 88–89.
V: O čem je šlo pri tej skušnjavi v Mt 4,5–6 in Lk 4,9–12?
O: Najprej to kaže, da Satan pozna Sveto pismo in ga lahko celo poskuša izkoristiti v svojo korist, da bi ljudi spravil v greh. Ker je bil Jezus Božji sin, je vedel, da bo zaščiten, če bi skočil dol. Geografsko je tempelj mejil na dolino Kidron, najvišja točka templja pa je bila od dna doline Kidron oddaljena približno 450 ft.
Ta skušnjava je zanimiva v tem, da ne bi kršila nobenega zakona iz Stare zaveze in bi dejansko pripomogla k prepričevanju ljudi, da je Jezus Mesija. Torej to ni vodilo k nečemu slabemu, ampak je bila »Bogu neugodna bližnjica« do nečesa dobrega. Seveda bi to tudi zadovoljilo Jezusov ponos, saj bi se s tem pokazal in povečal svojo priljubljenost. Poleg tega bi bilo to kot potiskanje Boga v kot, da bi ga prisilili, da te zaščiti. Vemo seveda, da Bog ne želi, da delamo slabe stvari; »cilj ne opravičuje sredstev«, tudi če uporabljamo bližnjice za dobre namene. Torej, če zamujaš v cerkev, ali naj voziš prehitro? Če želiš darovati več denarja za delo cerkve, ali naj goljufaš pri davkih in uporabiš ta denar? Kot piše v »The Tony Evans Bible Commentary« na str. 869: »Bog ne potrebuje Satanove pomoči, da te pripelje tja, kamor želi, da greš.«
Za več informacij glej »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 729, in »The Expositor’s Greek Testament«, 1. zvezek, str. 89–90.
V: Kako je lahko Satan v Mt 4,8 in Lk 4,6–8 ponudil Jezusu svet, saj je bil Jezus Bog in je svet že imel v lasti, kot trdi ateist (Capello)?
O: To je zanimivo vprašanje. Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.
1. Jezus je bil še vedno Bog, vendar se je prostovoljno izpraznil, ko je prišel na zemljo, kot kažeta Filipljanom 2,7 in Janez 17,5.
2. Bog resnično »ima v lasti« svet, kot kaže Psalm 24,1. Kljub temu pa, ko se je Jezus izpraznil svoje slave in prišel na zemljo, ga njegovi »lastni« niso sprejeli, kot kaže Janez 1,10–11.
3. Čeprav je Bog obdržal najvišjo oblast, je človeštvu podelil vladavino nad tem svetom, kot navaja 1. Mojzesova knjiga 1,28.
4. Čeprav je Bog pravni lastnik, je Satan od greha naprej začasno dobil veliko moč nad tem svetom, kot kaže 1. Janezovo pismo 5:19. Po 2. Korinčanom 4,4 je bog tega sveta Satan. Satan je knez tega sveta v Janezu 12,31; 14,30; 16,11; Efežanom 6,12 in Kolosanom 1,13.
5. Nazadnje, Satan je veliki zavajalec, zato ne morete utemeljiti nobene doktrine na tem, kar trdi Satan, in zato ta verz ne odgovarja na vprašanje. Čeprav je Satan vladar sveta in bi na tej podlagi lahko mislili, da bi to lahko izrekel Satan, Satan ne more storiti ničesar razen tistega, kar Bog dovoli, zato Satan morda nima te svobode. A ker so demoni in skušnjave ljudem dali že toliko prelomljenih obljub, ni nobenega namiga, da bi se Satan tukaj »spremenil v poštenega« in da bi oče laži sploh poskušal izpolniti tisto, kar je obljubil.
Povzetek: Bog ima lastniško pravico tako zaradi preteklega Stvarjenja kot tudi zaradi večne suverenosti. Jezus se je začasno odrekel slednji, ko je prišel na zemljo. A od padca naprej vlada Satan, čeprav nima popolnega nadzora nad tem svetom.
Za več informacij glej The Expositor's Greek Testament, 1. zvezek, str. 90–91.
V: Ali je bilo v Mt 4,10 in Mt 12,26 o Satanovem uporu poučeno šele po izgnanstvu Judov, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 779?
O: Ne. Tudi Izaija 14,12–15, ki je bil napisan pred izgnanstvom, govori o uporu Luciferja.
V: Ali v Mt 4,14–16 Iz 9,1 in Iz 9,2 sodita skupaj, ali pa je Matej napačno združil ti dve vrstici?
O: Spadata skupaj, ker je Izaija 9,1 prehod med obema odstavkoma.
Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 816 pravi, da Izaj 9,1 sodi k prejšnjemu odstavku in se v sodobnih judovskih Biblijah ter v Novi jeruzalemska Bibliji dejansko imenuje Izaj 8,23. Izaj 8,22 in 9,1 sta res povezana, saj Izaj 8,22 govori o ljudeh v temi, Izaj 9,1 pa o tem, da teme ne bo več.
Vendar pa Izaija 8,22 govori o ljudeh, ki bodo pregnani v temo, Izaija 9,1 pa pravi, da za Zabulona in Neftalija ne bo več teme, Izaija 9,2–7 pa opisuje, kako bodo ljudje, ki so bili v temi, videli veliko luč.
Zanimivo je, da Asimov poskuša trditi, da tisti, ki so bili v mraku, a se jim bo ta razjasnil v Izaiju 9:1, niso isti kot tisti, ki so bili v temi in so videli veliko luč v naslednjem verzu.
Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 329.
V: Kako se v Mt 4,15–16 preroštvo o Zabulonu in Neftaliju iz Izaija 9,1–2 nanaša na Jezusa?
O: Povezuje se na dva načina.
Otroštvo: Jezus je večino svojega otroštva preživel v Galileji, zahodno od Galilejskega morja.
Zgodnje delovanje: Jezusovo zgodnje delovanje je potekalo v Galileji, predvsem zahodno od Galilejskega morja. Ta regija je bila rodovna dežela Zabulona in Neftalija.
Grška beseda za »zasijala« v tem besedilu, aneteilen, ne pomeni, da je svetloba zasijala nekje drugje in se nato preselila v Galilejo. Nasprotno, svetloba je najprej jasno zasijala prav tam. To je v skladu z delom The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 117.
V: Kaj se lahko naučimo od teh ribičev v Mt 4,18–22 in Mk 1,16–20?
O: Jezus je bil že nekaj časa v Galileji, oni pa so bili k odrešenju poklicani že prej, v Jn 1,35–42. Tukaj so bili poklicani k službi. Ti ribiči niso nikoli prenehali ribariti. Le to, kar jim je Jezus rekel, naj lovijo, je bilo drugačno. Kot pravi »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 870: če ne ribariš, potem ne slediš. Morda misliš, da nisi poklican, da bi bil evangelist ali pastor (skrbel za druge), ker nisi bil poklican k polnočasnemu služenju. Razmisli o tem: vsak kristjan je poklican k polnočasnemu služenju, čeprav ne nujno k polnočasnemu plačanemu služenju. Morda si poklican, da se polnočasno skrbiš za svojo mamo ali družino, da služiš revnim in drugim okoli sebe, da si pobožni zgled in da vodiš druge v služenju.
Za več informacij glejte »Believer's Bible Commentary«, str. 1214.
V: O čem naj ljudje v Mt 5,4 tukaj žalujejo?
O: Tu ni natančno navedeno, ali gre za žalovanje zaradi usode izgubljenih, zaradi osebne izgube ali kakšnega drugega žalovanja. Ne glede na to pa se lahko nanaša na žalost zaradi stvari, ki žalostijo Božje srce. Krščanski pisatelj A. W. Tozer je dejal: »Precej natančen opis človeštva bi lahko podali nekomu, ki ga ne pozna, tako da bi vzeli Blagrov, jih obrnili na glavo in rekli: ›Tukaj je vaše človeštvo.‹« (The Believer's Bible Commentary, str. 1216)
Mnogi ljudje danes nimajo pojma o žalovanju; pogost izraz, ki ni biblijski, je »brez obžalovanja«. Drugič, ta in naslednji Jezusovi zapovedi v farizejski pravičnosti dejansko niso imele mesta.
Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 29, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 870.
V: Kaj točno je krotkost v Mt 5,5; Mt 11,29; Mt 21,5; 1 Pt 3,4?
O: Krotkost je povezana z nežnostjo in s tem, da ne vztrajaš pri svoji volji. To je pripravljenost služiti, ne le biti služen. Jezus je bil krotak.
Vendar krotkost ni šibkost. Pomislite na divjega konja, ki je »ujahan«. Konj je še vedno močan in hiter, vendar namesto da bi delal, kar hoče, posluša jezdeca in se strinja, da ga jahajo. Običajno, če volk ali velika mačka uspe skočiti na konja, je to konec konja, razen če ga konj hitro strese s sebe. Toda konj ima dovolj zaupanja in poslušnosti, da dovoli človeku, da ga jaha.
Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 871, in »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 29.
V: Kaj pomenita lakota in žeja v Mt 5,6?
O: Ali imate željo, strast po duhovni rasti? Ali pa ne rastete, ne zato, ker ne jeste, ampak zato, ker si želodec polnite z napačnimi stvarmi?
Na to lahko gledamo na več načinov. Prvič, metaforično se nanaša na tiste, ki imajo močno željo po pravičnosti – zase, za druge, za svojo cerkev, svoj narod in svet. Drugič, lahko se fizično nanaša na tiste, ki morajo ostati brez hrane in vode, da bi opravljali Božje delo. Tretjič, lahko se nanaša na tiste, ki se postijo za te stvari. Post na splošno ne pomeni, da ne pijemo vode, zato je prvi pomen glavni.
Za več informacij glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 871, ; The Believer's Bible Commentary, str. 1216, ; The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 134, in The Expositor's Greek Testament, zvezek 1, str. 98–99.
V: Kaj pomeni »usmiljenje« v tem verzu (Mt 5,7)?
O: Usmiljenje lahko pomeni, da nekoga rešimo pred kaznijo, toda tukaj pomeni pomagati drugim, ki potrebujejo pomoč in si sami ne morejo pomagati. Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1217.
V: Kako bodo v Mt 5,8; 1 Jn 3,2 in Raz 22,4 čisti ljudje videli Boga, saj Ex 33,23 in drugi verzi pravijo, da nihče ne more videti Boga in ostati živ?
O: Od greha naprej noben smrtnik, grešni človek, ne more videti Boga in ostati živ. Vendar bomo Boga videli iz oči v oči v nebesih. Do takrat si prizadevamo živeti dobro in pristno življenje na zemlji. Kot piše v delu The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 135: »Čisti v srcu bodo videli Boga – zdaj z očmi vere in na koncu v osupljivem sijaju blaženega videnja, v čigar svetlobi ne more obstajati nobena prevara.« Za več informacij glej When Critics Ask, str. 403–404, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 871.
V: Kateri so v Mt 5,9 nekateri dobri načini, kako lahko danes delujemo kot mirotvorci?
O: Mir je potreben med posamezniki, na delovnem mestu, znotraj skupine, med skupinami, v politiki in med državami. Ena od prvih stvari je, da se učimo od pobožnih ljudi, ki so mirotvorci. Bodite pozorni ne le na to, kar pravijo, ampak tudi na to, kar bi lahko rekli, a se za to niso odločili. Spomnite stranke na to, kar imajo skupnega, in jih izzovite, ali so njihove razlike res tako velike, da se morajo ločiti. Jezus je v Jn 13,35 rekel, da bo svet po naši ljubezni spoznal, da smo Njegovi.
V Kristusovem telesu imamo zapoved (aktivno), da »ohranjamo enotnost Duha z vezjo miru« (Efežanom 4,3), hkrati pa se ločujemo od tistih, ki vztrajno grešijo (1 Korinčanom 5,13), in zavračamo vse učitelje, ki poučujejo herezijo (1 Timoteju 6,5 in 2 Timoteju 3,5).
V: Kako lahko kristjani v Mt 5,13 postanejo sol?
O: Sol se hrani dodaja v majhnih količinah, da doseže eno od petih stvari. Zanimivo je, da nismo posoda za sol, ki razdeljuje Kristusovo sol. Nasprotno, mi sami smo sol. Kristjani so prav tako sol tega sveta na štirih področjih.
Življenje – Sol je nujna za naše življenje. V zahodnoafriškem mestu Timbuktu, kjer je bilo veliko zlata, se je ena funta soli prodajala za eno funto zlata. Ker imajo kristjani v sebi Kristusovo življenje, morajo to življenje pokazati temu svetu. Bog uporablja naše pridiganje, ljubezen in služenje, da privede druge k Njemu in jim da življenje.
Okus – Sol hrani doda okus in jo naredi okusno. Podobno smo mi Kristusov vonj (2 Korinčanom 2,15–16) za tiste, ki so odrešeni. Tudi Bog gleda dol in se veseli, ko vidi kristjane v tem svetu, ki mu sledijo.
Konzervans – Kadar ni hladilnikov, je sol pomembna tudi za konzerviranje hrane, saj zavira razvoj bakterij. Tudi kristjani morajo biti sol in luč v tem svetu ter imeti konzervativni učinek, tako da se upirajo grehu.
Žrtvovanje – V 3. Mojzesovi knjigi 2,13 je zapisano, da je treba žrtve začiniti s soljo. Tudi mi moramo svoje življenje živeti kot žrtvovanje Bogu.
Žeja – sol vzbuja žejo, zato mnogi bari strežejo slano hrano. Tudi mi moramo s svojim življenjem vzbuditi v ljudeh »žejo« po tem, da bi slišali o upanju, ki je v nas: Kristusu.
Kot je dejal posvetni rimski pisatelj Plinij Starejši (umrl na Vezuvu leta 79 n. št.) v delu Naravna zgodovina 31.102: »Nič ni bolj koristno kot sol in sonce.« Rimski vojaki so bili pogosto mesečno plačani s soljo. Porabili so lahko, kolikor so hoteli, preostanek pa zlahka prodali. Sal je latinska beseda za sol, njihovo plačilo pa se je imenovalo salarium, od koder izhaja angleška beseda »salary« (plača).
Glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 872; Now That’s a Good Question, str. 248–249; »Hard Sayings of the Bible«, str. 430–431, »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 29, »The Expositor's Bible Commentary«, zvezek 8, str. 138, »The Expositor's Greek Testament«, zvezek 1, str. 101, »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 729, in »Believer's Bible Commentary«, str. 1217–1218.
V: Ali Mt 5,13 govori o ljudeh, ki v sebi prepoznajo svojo božanskost in pomagajo tudi drugim, da prepoznajo svojo božanskost, kot trdijo nekateri pripadniki gibanja New Age? (Spangler, 1981, 80).
O: Nikakor ne; sol ni božanskost. Trditev, da bi lahko postali takšni kot Bog, je bila le ena najstarejših laži, ki so jih povedali človeštvu v rajskem vrtu. Ustvarjeni smo, da bi večno ljubili in služili Bogu, ne pa da bi postali ločeni bogovi, ki bi jih častili, ali del Boga, ki bi ga častili.
To čudno stališče očitno pozablja, da je bil Jezus Jud, judovstvo pa monoteistična vera. Glej prejšnje vprašanje, kaj sol predstavlja, in knjigo When Cultists Ask, str. 95–96, za obširnejši odgovor.
V: Ali smo v Mt 5,14a luč sveta ali je Jezus luč sveta, kot pravi Jn 9,5?
O: Oboje: Jezus je prinesel luč v svet, mi pa imamo odgovornost, da odsevamo Jezusovo luč. Pavel o tem govori v 2 Korinčanom 4,6–7. Jezus je v Janezu 9,5 rekel, da je luč sveta, »dokler sem na svetu«. Jezusovo telo je zdaj v nebesih, ne v tem svetu, vendar Jezusova prisotnost še vedno deluje v svetu prek Svetega Duha v nas. Kaj točno počne luč? Ne počne ničesar drugega kot da sije. A ko sije, osvetljuje druge in kaže smer poti. Zato bodi sam sebe in sijaj. Za več informacij glej: When Critics Ask, str. 329; The Tony Evans Bible Commentary, str. 872; The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 29; in Believer's Bible Commentary, str. 1218.
V: Kaj je v Mt 5,15 svetloba na svečniku?
O: To smo mi in naše pričevanje o Jezusu, luči sveta. Razen če nas preganjajo, ne smemo skrivati dejstva, da smo kristjani, in moramo biti vedno pripravljeni deliti upanje, ki je v nas (1. Petrov 3:15). Resnice ne smemo zadrževati zase, ampak jo moramo deliti z drugimi. Matej 5,15 ne pravi le: »Naj sveti vaša luč«, ampak: »Naj sveti pred ljudmi«. Na žalost je vernikom vse preveč lahko najti izgovore, da ne bi delili evangelija. Paziti moramo, da ne iščemo izgovorov.
Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1218, in The Expositor's Greek Testament, 1. zvezek, str. 103.
V: V Mt 5,17 in Apg 10,10–16 je Jezus rekel, da ne bo ničesar v zakonu razveljavil; zakaj torej kristjani ne upoštevajo starozaveških prehranskih predpisov, kot to domnevno počnejo muslimani?
O: Čeprav niti kristjani niti muslimani ne upoštevajo starozaveških prehranskih zakonov, jih kristjani ne upoštevajo zato, ker poslušajo Jezusa. Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.
V tistem času so Jezusovi učenci upoštevali prehranske predpise iz Stare zaveze. Jezus je namreč dejansko rekel, da ne bo izginila niti ena črka niti ena pika, dokler se vse ne izpolni.
Dejstvo Jezusovega vstajenja je temeljito spremenilo način, kako je Bog ravnal s svojimi otroki. V Apostolskih delih 10,9–16 je angel obvestil Petra, Jezusovega apostola, da je Bog vso hrano razglasil za čisto. Upoštevajte, da ni rečeno, da so bile te živali vedno čiste, ampak da jih je Bog razglasil za čiste.
Celo muslimani, ki izpostavljajo ta ugovor, morajo sami priznati, da nekaterih starozaveških prehranskih zakonov ni treba upoštevati. Muslimani menijo, da lahko jedo kamelje meso (in Mohamed ga je tudi jedel), vendar Levitikus 11,3–8 in Deuteronomij 14,6–8 prepovedujeta njihovo uživanje.
Poslušajte Jezusa v Evangeliju po Mateju 15,10, 17–20 in Evangeliju po Marku 7,14–15. Jezus je rekel, da človeka oskruni tisto, kar izhaja iz njega, ne pa tisto, kar vstopi vanj. Evangelij po Marku 7,19 kaže, da je Jezus s tem razglasil vsa živila za čista. Če Jezusa imenujemo preroka, bi morali poslušati njegove besede.
Glas iz nebes je v Apostolskih delih 10:10–16 Petru ukazal, naj je, s čimer mu je pokazal, da so prehranski zakoni veljali le do Jezusove žrtve, ne pa po njej. Poslušati moramo glas Božjega angela in Jezusovega apostola.
Skratka, ne smemo prezreti tega, kar so rekli Božji preroki, ampak jim moramo prisluhniti.
V: V Mt 5,17 je Jezus rekel, da ne bo ničesar v zakonu razveljavil; zakaj se torej judovski prazniki ne praznujejo več?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1. Moralne zahteve starozavezne postave veljajo za vse ljudi in so nespremenljive.
2. V nekem smislu lahko rečemo, da so žrtvovanja danes namenjena vsem ljudem, saj je Jezus naš veliki duhovnik in je opravil vsa potrebna žrtvovanja.
3. Prazničnih dni, ki so bili namenjeni judovskemu ljudstvu in so vključevali žrtvovanja, ne praznujejo od Kristusove smrti naprej tisti, ki niso Judje.
4. Če musliman izpostavi ta ugovor, bi ga lahko vprašali, zakaj muslimani ne praznujejo niti Božjih praznikov iz Stare zaveze, če menijo, da morajo kristjani praznovati judovske praznike iz Stare zaveze.
Za več informacij glej knjige »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 234–235, »Ko vprašajo kultisti«, str. 96–98, in »Ko vprašajo kritiki«, str. 329–330.
V: Kaj sta v Mt 5,18 »jot« in »tittle«?
O: V hebrejski pisavi je »jot« ali »jod« deseta in najmanjša črka hebrejske abecede. Gre v bistvu za piko z majhno, ukrivljeno črto, ki izhaja iz vrha, in majhno, ukrivljeno črto, ki izhaja iz dna. »Tittle« je majhna črta. V angleščini je »tittle« tisto, kar loči veliko črko F od velike črke E ter črko P od črke R. Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1218.
V: Kdo so v Mt 5,20 pismouki in farizeji ter kakšno raven pravičnosti imajo?
O: V Mt 5,20 so bili pismouki običajno na strani saducejev, medtem ko so jim farizeji nasprotovali. Politično so saduceji sodili med tiste Jude , ki so zagovarjali sporazum z Rimom, medtem ko so farizeji temu nasprotovali. Farizeji so bili majhna skupina od 5.000 do 6.000 članov, a so bili zelo vplivni, ker jih je ljudstvo spoštovalo. Saduceji so na splošno zanikali telesno vstajenje in trdili, da so Sveto pismo le prvih pet knjig. Apostolska dela 23,8 prav tako navajajo, da so saduceji zanikali obstoj angelov in duhov. Pomembno je, da je Jezus saduceje grajal, ker niso poznali niti Svetega pisma niti Božje moči. Farizejev pa ni nikoli grajal, ker niso poznali Svetega pisma.
Medtem ko so se pismouki in farizeji trudili, da bi dajali vtis pravičnosti, jih Jezus ni potrjeval niti ni rekel, da so pravični. Jezus ni rekel, da v njih ni bilo nič dobrega, ampak da niso bili dovolj dobri. Namesto tega je rekel, da ljudje potrebujejo več pravičnosti, kot so jo imeli, da bi vstopili v nebeško kraljestvo. To pomeni štiri stvari:
a) Pismouki in farizeji niso imeli pravičnosti, potrebne za vstop v nebeško kraljestvo
b) Jezusovi učenci so morali biti pravičnejši od njih
c) Pravzaprav nihče sam po sebi nima dovolj pravičnosti, da bi vstopil v nebeško kraljestvo. Jezus na to še bolj namiguje v 6. in 7. poglavju. Učenci so to končno razumeli v Marku 10,26–27.
d) Če nihče ni dovolj pravičen, ne glej zviška na grešnike, saj si tudi ti grešnik. Na veliko ogorčenje farizejev je Jezus v Mateju 9,9–12 jedel z mnogimi davčniki in grešniki.
Irenej v svojem delu Proti herezijam (182–188 n. št.), knjiga 4, poglavje 13, str. 477, poda dopolnilni odgovor. Tukaj je parafraza njegovih štirih točk:
1) Medtem ko so pismouki in farizeji verjeli v Očeta, moramo mi verjeti tudi v Sina.
2) Ne smemo le govoriti, ampak moramo tudi delati; kajti pismouki in farizeji so govorili, a niso delali.
3) Ne smemo se le vzdržati zlobnih dejanj, ampak tudi želje po njih.
4) Jezus nas ni učil stvari, ki so bile v nasprotju z zakonom, ampak stvari, ki so ga izpolnile. Jezus ni razveljavil zakona, ampak ga je izpolnil, razširil in mu dal večji obseg.
Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 146–147.
V: Zakaj v Mt 5,21 ljudje ubijajo ljudi, živali, zločince itd., če je Jezus rekel, naj ne ubijamo?
O: V prevodu Kralja Jakoba je bila ta beseda prevedena kot »ubijati«, čeprav grška beseda »phoneuo« lahko pomeni umor. Tisti, ki to stori, »phoneus«, je morilec ali atentator, ne pa rabl ali klavnik živali. Če bi kdo resnično mislil, da se starozavezni »ne ubijaj« nanaša na živali in usmrtitev zločincev, bi njihovo napačno razumevanje te besede celoten starozavezni sistem žrtvovanja spremenilo v nepojmljivo skrivnost.
V: Zakaj je Jezus v Mt 5,22 rekel, naj nikogar ne imenujemo »neumnež«, če pa so to storili on sam in drugi v Mt 23,17; Lk 24,25; 1 Kor 15,36; Gal 3,1?
O: Jezus ni rekel »neumen« ali »neumni«, ampak je dejansko uporabil aramejski slengovski izraz, ki pomeni »praznoglav«, podobno kot ameriški slengovski izraz »airhead«. Jezus ljudi imenuje tudi »neumne«, »slepe vodnike« (Mt 23,16) in celo »tatove in roparje« ter »kače«. Jezus je svoje besede skrbno izbiral in ljudi ni poniževal.
Za več informacij glej knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 358–359.
V: V Mt 5,22 je Jezus rekel: »Kdor koli reče: ‚Ti neumnik!‘, bo v nevarnosti pekelnega ognja.« Vendar je sam to večkrat storil, kot kažejo Mt 23,17, Lk 11,40 in Lk 12,20. Ali ne bi moral biti tudi on v nevarnosti pekla? Konec koncev je prekršil svoj lastni zakon!
O: Ne, in sicer iz dveh razlogov.
a) Ne smemo dopustiti, da nas drugi kličejo »Gospod«, niti ne smemo dovoliti, da nas drugi častijo, in to velja za Jezusa. Zato to, kar nas je Jezus naučil, zanj ni vedno veljavno. Če to prenesemo na bolj vsakdanjo raven: ko za svojo hišno ptico postavim pravilo, na primer, da sme jesti le iz krmilnice, ali moram tudi sam upoštevati to pravilo?
b) Jezus v resnici ni rekel »neumni« (to je parafraza), dejanski izraz je bil »raca«, ki se najbolje prevede kot »praznoglavec«. Jezus je ljudi imenoval neumne v smislu »neumnih ljudi« iz Pregovorov, vendar ni hotel povedati, da njihove glave (ali življenja) niso nič vredne.
V: Zakaj je v Mt 5,25–26 pogosto tako težko doseči poravnavo s svojim nasprotnikom?
O: Pogosto to pomeni, da bi morala ena ali obe strani priznati svojo krivdo ali da sta se zmotili, a človeški ponos se temu upira.
Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1220.
V: Ali Mt 5,26 podpira rimskokatoliško doktrino o vicah, kot je to učil katoliški učitelj Ludwig Ott?
O: Ne, in sicer iz sedmih razlogov.
Ni omembe po smrti: Tu ni omenjeno niti vice niti karkoli drugega po smrti.
Temu ne bi pritrdili niti nekateri katoliki, kot je nekdanji kardinal Ratzinger (papež Benedikt XVI.). To je dejansko rekel: »Vmesno stanje ni nekakšno nadzemeljsko koncentracijsko taborišče, kjer je človek prisiljen prestajati kazni na bolj ali manj samovoljen način. Gre raje za notranje nujen proces preobrazbe » «, v katerem človek postane sposoben za Kristusa, sposoben za Boga [tj. sposoben za popolno enotnost s Kristusom in Bogom] in s tem sposoben za enotnost z vsem občestvom svetnikov« (Ratzingerjeva knjiga Eschatology (1990), str. 230. Del tega je citiran tudi v knjigi When Cultists Ask, str. 98–99).
Pismo Hebrejcem 10,10–15 nas uči dve stvari: 1) Kristus je svojo žrtev že izpolnil v Pismu Hebrejcem 10,10–12, in 2) Kristus nas je za vedno izpopolnil skozi svojo žrtev v Pismu Hebrejcem 10,13–15. Ne govorimo Kristusu, da njegova žrtev ni bila dovolj dobra, dovolj popolna ali da ni dokončala dela, za katerega nam Pismo Hebrejcem pravi, da ga je dokončal.
Pismo Rimljanom 8:1 pravi: »Zato zdaj ni več obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu…« (BSB)
2. Petrov 1,11 pravi, da bomo po smrti prejeli bogat ali obilen sprejem v nebesih. (Ne topel sprejem ali ognjeni sprejem s plameni.) Vmesno stanje ne bi bilo ravno »preddverje« nebes, ki bi izgledalo zelo vabljivo.
2 Korinčanom 5,8 pravi: »Zato smo prepričani in bi raje zapustili telo in bili doma pri Gospodu.« (BSB) Podobno Filipljanom 1,23 pravi, da bo Pavel bodisi ostal živ v mesu bodisi »odšel in bil s Kristusom«. Takoj po smrti bomo z Bogom, ne pa v vicah z odloženo obljubo nebes.
Zgodnji kristjani pred Nicejskim koncilom še nikoli niso slišali za vicah in v tem verzu zagotovo niso videli ničesar podobnega vicah. V več kot 5.235 spisih, ki jih imamo iz časa pred Nicejskim koncilom, ta razlaga Mateja 5:26 in zamisel o kakršnem koli ognjenem očiščenju vernikov po smrti popolnoma manjka.
Za več informacij glej knjigo When Cultists Ask, str. 98–99.
V: V Mt 5,27–29, kako široka je prepoved prešuštva?
O: Ne gre le za nekaj, kar lahko stori le poročena oseba. Jezus namreč pravi »kdor koli«. Ne gre le za storitev dejanja; gre celo za poželjivo gledanje nekoga, slike ali videoposnetka nekoga, vključno s pornografijo in striptiz klubi, vendar ne omejeno na to. Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 873.
V: Ali je v Mt 5,29 pekel zavestno trpljenje ali le grob?
O: Oboje. Grška beseda Hades je analogna hebrejski besedi Šeol. V Mateju 5,29 je očitno kraj, kamor ne bi želeli iti, zato je v tem kontekstu mišljeno »peklo«, kamor gredo tisti, ki umrejo ločeni od Boga.
Luka 16,22–23 kaže, da bo tam mučenje (grško »basanois«) (Luka 16,23.28), zavest (Luka 16,23) in trpljenje v ognju (Luka 16,24.25). Neverniki tam niso le prisotni; tam so tudi večno kaznovani. Matej 25:41,46; Razodetje 14:9–11; ~19:3; ~22:15
Matej 13:40–42, 50 pravi, da bo v ognjeni peči jok in škripanje z zobmi. (Grška beseda »ekei« pomeni »tam«, »na tem mestu«, ne pa »tam se bo to zgodilo«.
2 Tesaloničanom 1 uči, da gre za večno uničenje; izključitev iz Gospodove prisotnosti in njegove veličastne moči.
Razodetje 14:9–11 pravi, da bodo tisti, ki častijo zver, mučeni z ognjem in žveplom (gorečim žveplom) v prisotnosti Jagnjeta in njegovih angelov.
Neverniki imajo po smrti boleče zavest (Razodetje 20:10; Luka 12:5; 13:28; 16; Ezekiel 32:31–32; Matej 3:12; 5:21; 13:42, 50; 22:13; 25:41; Izaija 50:11).
Neverniki bodo poginili (Luka 13:3,5; Janez 3:16; 2 Tesaloničanom 2:9) in bodo uničeni (2 Tesaloničanom 1:9; 2 Peter 3:16; Matej 10:28; 1 Korinčanom 3:17; Filipljanom 1:28; Jakob 4:12; Razodetje 11:18).
Za več informacij glej knjigi »Ko vprašajo člani sekt« str. 99–100 in »Ko vprašajo kritiki« str. 331–332.
V: Zakaj je Jezus v Mt 5,34 poudaril priseganje?
O: Judje v Jezusovem času in kasneje so imeli nenavadna stališča glede priseg. O tem razpravlja Mišna Šebuot. Mišna Sanhedrin 3,2 in Mišna Tosefta Nedarim 1 (izvirno iz SBK 1:321–336). Prisege niso bile zavezujoče, če so prisegali »pri nebu in zemlji«, »pri zlatu templja« ali »pri Jeruzalemu«. Zavezujoče pa so bile prisege »pri templju« ali »v smeri Jeruzalema«. V 5. Mojzesovi knjigi 6:13 piše, da je treba prisege dajati v Božjem imenu. Jezus pa to tukaj spreminja. Jezus pravi, naj se sploh ne prisega več; naj bo vaš »da« »da« in vaš »ne« »ne«. Tudi eseni so se izogibali prisegam.
Mimogrede, tudi mnogi Grki so gledali na priseganje z nezadovoljstvom. Sofokles, Hoerilus Epikus, Plutarh, Epiktet (izogibajte se temu, kolikor je mogoče) in Kvintilijan so bili proti priseganju. Pitagora je rekel, naj se prisega le redko, kasneje pa so pitagorejci priseganje zavračali. V srednjem veku in v času reformacije so valdenci in mnogi anabaptisti zavračali priseganje. Za več informacij o tem glej Ulrich Luz, Matej 1–7: Komentar, str. 314, 316, 320.
Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 153–154, in Believer's Bible Commentary, str. 1222.
V: Ali v Mt 5,34 ne smemo prisegati ali pa moramo prisegati v Božjem imenu, kot je zapisano v Dt 10,20?
O: Pri študiju Svetega pisma je pomembno poznati splošni kontekst; v tem primeru, kaj je Stara zaveza in kaj je Nova zaveza. Jezus je v Mateju 5,21–48 izrecno razveljavil ali spremenil pet zapovedi iz Stare zaveze in eno izreko. Tukaj je povzetek tega, kar je Jezus rekel.
|
Verzi |
Stara zaveza |
Jezus pa je rekel |
|
Matej 5,21–26 |
Ne ubijaj |
Poleg tega se ne jezite na svojega brata in ne pravite: »Ti bedak!« |
|
Matej 5:27–30 |
Ne prešuštvuj |
Poleg tega ne glej ženske s poželenjem v srcu |
|
Matej 5:31–32 |
Ob razvezi daj potrdilo |
Nasprotno, ne ločujte se, razen zaradi nezvestobe |
|
Matej 5:33–37 |
Ne kršite priseg |
Nasprotno, sploh ne prisegajte, ampak preprosto recite »da« ali »ne« |
|
Matej 5:38–42 |
Oko za oko |
Nasprotno, ponudi še drugo lice, prehodi še eno miljo itd. |
|
Matej 5:43–48 |
Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika |
Nasprotno, ljubi celo svoje sovražnike |
Mimogrede, Jakob 5:12 prav tako ponavlja Mateja 5:34, da danes ne smemo prisegati.
Jezus je v Marku 7:19 pokazal tudi, da je zdaj vsa hrana čista, kar se ponovi v Apostolskih delih 10:9–16.
V: Kako naj kristjani v Mt 5,39–40 ponudijo še drugo lice?
O: Udarec po ličnici ni le boleč, ampak je tudi žalitev. O tem govori judovski traktat Mišna Baba Kamma 8:6. Vendar kristjani ne smemo živeti naravno, ampak nadnaravno. Dovoliti si moramo biti ranljivi (vendar ne tako, da bi nepremišljeno zaupali storilcem zla), pri tem pa se zavedati, da lahko zaupamo Bogu, da bo varoval nas in našo družino. Včasih muslimani in drugi posmehujejo to Jezusovo učenje. A ne glede na to naj bi mi, v skladu s tem učenjem, izstopali v maščevalnem, grešnem svetu.
Za več informacij glej knjigo Now That’s a Good Question, str. 522–524, in The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 136.
V: Zakaj se kristjani v Mt 5,39 upirajo zlu?
O: Noben verz v Svetem pismu ne pravi, da se kristjani ne smejo upirati nobenemu zlu. Nasprotno, Matej 5,39 izrecno pravi, da se ne smemo upirati zlobnemu človeku, ki nam dela zlo. Ne smemo iskati maščevanja ali se maščevati. Hudiču se moramo upirati, kot piše v Jakobovem pismu 4,7 in 1. Petrovem pismu 5,9. Tako kot Jeremija v 7,6 in 22,16 moramo zagovarjati zatirane. V Stari zavezi Pridigar 28,4 pravi, da se pravični »borijo« proti nepravičnim, ki zapuščajo zakon. Levitikus 5,1 pravi, da je greh, če se na sodišču nočemo izpovedati o zlu, ki smo ga videli. Varovati se moramo pred lažnimi učitelji (1. Janezovo pismo 2,26; 3,7; 4,1; 2. Janezovo pismo 7–8; Razodetje 2:16; 2. Petrov pismo 2:2; Apostolska dela 20:28–29). Lažne učitelje moramo ovreči (1. Timotejevo pismo 1:3; Titu 1:9–11; Judovo pismo 3). Boriti se moramo za vero (Filipanci 1:27; 4:3).
Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1127.
V: Ali naj kristjani v skladu z Mt 5,42 in Lk 6,29–30 dajo vsakomur, ki jih prosi?
O: Da: to učenje ni težko razumeti, vendar je izziv, da ga upoštevamo. Kristjani morajo druge šteti za še pomembnejše od sebe (Filipanci 2:3). Svojega bližnjega moramo ljubiti kot sebe, zato seveda ne smemo dati osebi nekaj, kar bi ji škodovalo (kot so droge), četudi nas za to prosi. Če pa vidimo nekoga, ki je resnično v stiski, si moramo prizadevati, da se njegove potrebe zadovoljijo. To velja ne glede na to, ali je oseba v stiski kristjan ali ne.
Ljubezen do bližnjega kot do samega sebe pomeni, da je v redu, če ljubimo tudi sebe. Vendar pa se mnogi krivijo tega, da ljubijo sebe bolj kot druge, pri čemer dajejo manj, kot bi morali, ali pa se ne ljubijo dovolj in dajejo več, kot bi morali.
Za dopolnilni odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 332–333.
V: Kje v Mt 5,43 piše: »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika«?
O: Tega ni v Stari zavezi in Jezus nikoli ni rekel, da bi bilo. »Ljubi svojega bližnjega« je v 3. Mojzesovi knjigi 19,18, vendar ni ničesar o tem, da naj sovražiš svojega sovražnika. Judje pa so to pogosto slišali, ker je šlo za tradicijo pismoukov, kot navajata »New Geneva Study Bible«, str. 1513, ter knjiga »When Critics Ask«, str. 333, ki dodaja, da Jezus ni rekel, da je to v Stari zavezi, iz zelo dobrega razloga: tam tega ni bilo.
V sekti iz Kumrana je njihov »Priročnik o disciplini« določal, da morajo člani priseči, da bodo ljubili Sinove svetlobe (tj. sekto iz Kumrana) in da bodo za vso večnost sovražili Sinove teme. Za več informacij glej knjigo »Understanding the Dead Sea Scrolls«, str. 165.
Ateistični filozof Friedrich Nietzsche je menil, da je ljubezen do sovražnikov slabost in neiskrenost. Sigmund Freud je menil, da je ljubezen do sovražnikov »poskus kulturnega nadjaza, da potrebo po agresiji spremeni v občutke krivde in se tako z njo bori, poskus, ki je bil sicer uspešen, a je sovražen do sreče.« Sigmund Freud, »Civilizacija in njena nezadovoljstva«, v Standardni izdaji celotnega psihološkega dela Sigmunda Freuda, zvezek 21, str. 57–145. Mao Tse-tung je dejal: »Ne moremo ljubiti svojih sovražnikov, ne moremo ljubiti družbenih zlih sil, naš cilj pa je, da jih iztrebimo.« Mao Tse-tung: Antologija njegovih del, str. 260. Ti citati so vzeti iz dela Ulricha Lusa Matej 1–7: Komentar, str. 350, 351. Nekateri avtorji niso ravno naklonjeno sprejeli Jezusovega nauka o ljubezni do sovražnikov.
V: Ali lahko v Mt 5,48 postanemo popolni?
O: Tako kot diamant sije drugače z različnih strani, tudi Sveto pismo prikazuje štiri vidike tega vprašanja. Preprosti odgovori na to široko vprašanje so: da, da, ne in da.
Da, po smrti: razmišljati moramo o resnici, da bomo v nebesih brez greha, popolnoma sveti; tega se moramo veseliti, in če z obžalovanjem misliš na to, da boš za seboj pustil nekatere svoje grehe, potem je z tvojo duhovno potjo nekaj narobe. Po smrti, in šele po smrti, bomo v celoti uresničili Mateja 5,48.
Da, v pravnem smislu: Bog Oče nas je razglasil za odpuščene, krivda za greh pa je bila odpuščena z Jezusovo smrtjo na križu. Hebrejcem 10,14 nam izrecno pravi, da je Jezus na križu »popolnil« tiste, ki se posvečujejo. Pismo Rimljanom 4,17 nas opominja, da naš Bog tisto, kar ni, imenuje, kot da je. Čeprav smo grešili proti Bogu in si zaslužimo pekel, če nam Bog obljublja odpuščanje in brezgrešno življenje v nebesih, so Božje obljube 100-odstotno zanesljive. V nekem smislu so vsi, ki so zaupali v Kristusa, v njegovo smrt in vstajenje telesa, razglašeni za tiste, ki so dosegli Mateja 5,48.
Na zemlji tega zdaj še ni, a si še vedno prizadevamo: na zemlji ne bomo brezgrešno popolni, in vsak, ki misli, da je to dosegel, se slepi, kot pravi 1. Janezovo pismo 1:8. Niti Pavel ni bil popoln, kot piše v Pismo Filipljanom 3:12. Čeprav na zemlji ne bomo dosegli brezgrešne popolnosti, si moramo še vedno prizadevati za doseganje brezgrešne popolnosti in podobnosti s Kristusom, pri tem pa se ne smemo obupati, ko nam to ne uspe, kar se še vedno dogaja vsem vernikom. Torej Jezusova zapoved v Mateju 5,48 ni bila zgolj prihodnja obljuba in izjava, ampak zapoved, ki jo moramo resno poskušati izpolniti že danes.
Da, lahko smo popolnoma v Božji volji: lahko smo »popolni« verniki, v smislu, da smo celoviti in točno tam, kjer nas Bog želi imeti. A tako kot »popoln« dojenček ne sme ostati dojenček za vedno, je popolnost v tem primeru preprosto vprašanje: »Ali dosegamo mejnike na naši poti, da bi v tem življenju postali bolj podobni Kristusu?« Beseda »popoln« se v tem smislu uporablja v 1. Janezovem pismu 2:5 in Filipljanom 3:15. Torej, čeprav si moramo v našem današnjem življenju prizadevati za popolno izpolnjevanje Mateja 5:48 in čeprav bomo neizogibno zaostajali, lahko še vedno občutimo radost in popoln mir, ko prebivamo v Bogu.
Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 33, za dopolnilni odgovor pa When Cultists Ask, str. 100–101.
V: Ali naj v Mt 6,1–4 delamo dobra dela v skrivnosti ali naj naša luč sije pred ljudmi, kot pravi Mt 5,16?
O: Oboje. Pri opravljanju dobrih del moramo biti prizadevni. Vendar pa ne smejo biti to naša lastna dela, ampak Jezus, tisti, ki prebiva v nas, ki ga drugi vidijo, ko gledajo nas. Moramo biti odsev Kristusa. Sijati mora naša luč, ne mi.
To je privilegij, da nas je Bog izbral, da mu prinašamo slavo s tem, da deluje skozi nas. Za več informacij glejte knjigo »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 233–234.
V: Kako naj kristjani v Mt 6,1–4, ko dajejo Bogu, poskrbijo, da desna roka ne ve, kaj dela leva?
O: Tako kot ne smemo delati velike zadeve iz svojih dobrih del za druge, tudi pred Bogom ne smemo delati velike zadeve iz tega. Ne zlomite si roke, ker se premočno trepljate po hrbtu. ;-) Ne razmišljajte o tem, kako delate Bogu uslugo. Ne mislite zmotno, da bogatite Boga, ki je tako ali tako lastnik vsega, ali kako srečen je Bog, da vas je rešil. Rešeni smo ne zaradi kakršnih koli naših zaslug, ampak zato, ker je Bog videl, kako nemočni smo bili, in nas je v svoji milosti vseeno ljubil. Za drugačen, a dopolnilni odgovor glejte knjigo Now That’s a Good Question, str. 581–582.
V: V Mt 6,1–4 piše, da ne smemo dajati miloščine pred ljudmi; zakaj torej kristjani prijavljajo dobrodelne prispevke za davčne namene in zakaj imajo nekateri v svojem imenu zgradbe ali druge spomenike?
O: »Pred ljudmi« (v množini) pomeni pred javnostjo, zato je prijavljanje dobrodelnih prispevkov za davčne namene v redu. Če pa nekdo daruje denar zato, da bi bila v njegovem imenu zgrajena stavba ali spomenik, potem je svojo nagrado prejel že na zemlji. Če pa nekdo zgradi spomenik v imenu nekoga drugega, pri čemer prva oseba tega bodisi ne ve bodisi ni storila ničesar, da bi spodbudila njegovo gradnjo v svojem imenu, potem ta verz zanjo ne velja.
V: V Mt 6,5–6 piše, da moramo moliti v skrivnosti, zakaj torej mnogi kristjani želijo javno molitev v šolah?
O: Sveto pismo navaja številne primere zasebne in osebne molitve. Vendar pa navaja tudi primere skupinskih molitev, kot je Jozue 7,6–9. Skupinska molitev je mogoča tudi takrat, ko govori le ena oseba, kot je opisano v 1. Kraljih 8,22–53. V teh primerih javne molitve so v molitev vključeni vsi, ne glede na to, ali govorijo ali ne.
V Apostolskih delih 16,25–26 sta Pavel in Silas skupaj molila in pela na mestu, kjer so ju drugi lahko videli. Ker pa sta bila v zaporu, nista imela izbire glede kraja.
Kristjani so se lahko med seboj videli, ko so molili skupaj, v Apostolskih delih 2,42; 12,12; 13,3; 14,23; 20,36, torej je to v redu.
Kar pa ni odobreno, je javno molitev za prikaz ali javno molitev, pri kateri nekateri izmed zbranih niso sodelovali, morda zato, ker ne verjamejo v Boga.
Za več informacij glej Believer's Bible Commentary, str. 1224.
V: Ali Jezus v Mt 6,5–7 obsoja vse javne molitve?
O: Ne, ta verz tega ne pravi. Prej obsoja molitve, ki so zgolj za razkazovanje. Dejansko je Jezus molil javno v Jn 11,41–42.
V Stari zavezi je Salomon v 1. knjigi kraljev 8,22 molil zelo javno. Jezus ni proti javni molitvi, ampak proti »razkazovalni« molitvi, tj. molitvi, ki je namenjena temu, da bi nas videli v javnosti. Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 333–334.
V: Ali naj v Mt 6,7 kdaj ponavljamo molitve?
O: Ponavljanje molitev je v redu, če imajo zate pomen, ko jih moliš. Če jih ne moliš z pomenom, se ne trudaj z njimi. V okviru molitve ali med bogoslužjem je ponavljanje fraze v redu, kot je bilo storjeno v nekaterih psalmih. Za več informacij glej knjigo »Now That’s a Good Question«, str. 207–210, in »Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties«, str. 411–412.
V: Ali v Mt 6,7–8 ne smemo uporabljati praznih ponovitev ali pa naj molimo neprestano, kot je to storila vdova v Lk 18,5.7?
O: Nenehno molitev ne pomeni nujno, da morate uporabljati ponavljanje. V svojih molitvah lahko izgovarjate različne stvari.
Jezus ni rekel, da je ponavljanje narobe, ampak le, če je prazno ali brezsmiselno. Nekaj ponavljanja je v redu, če je smiselno. Kot primer glejte Psalm 118,1–4. Torej, če se v cerkvenem bogoslužju vsako nedeljo uporabljajo nekatere iste stvari, je to v redu, dokler je to smiselno. Za več informacij glejte knjigo »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 236–237.
V: Zakaj v Mt 6,7–8 mnogi kristjani, zlasti tisti iz bolj liturgijskih tradicij (katoliki, episkopalci, anglikanci, luteranci itd.), vsako nedeljo vedno znova molijo veliko enakih stvari?
O: Večkratno ponavljanje istega je v redu, če ima zanje vsakič pomen. Jezus tu ni kritiziral ponavljanja, ampak prazno (brezsmiselno) ponavljanje. V nekaterih psalmih, kot je Psalm 136, se uporablja ponavljanje. Jezus nas je opozoril, da je ponavljanje lahko brezsmiselno, vendar to ne pomeni, da je vsako ponavljanje brezsmiselno.
Molitev »Zdrava Marija« ni dobra molitev, saj je naslovljena na Marijo, ne na Jezusa. Toda tudi če bi imeli podobne »Zdrava Jezusove molitve«, to prav tako ne bi bilo dobro , saj bi to predpostavljalo, da bi blagoslov prejeli na podlagi pogostosti recitiranja naučenih fraz.
Za več informacij glej Ulrich Luz, Matej 1–7: Komentar, str. 366.
V: Ali so Judje v Mt 6,9 in Jak 3,9 pogosto imenovali Boga »naš Oče«?
O: To je bilo vsekakor običajno. Znano judovsko delo z naslovom Osemnajst blagoslovov, dokončano okoli leta 110 n. št., vsebuje 44 kratkih molitev k Bogu, od katerih se vsaka začne z »naš Oče, naš Kralj«. Za več informacij glej The Expositor’s Greek Testament, zvezek 4, str. 453.
V: Kaj je Jezus v Gospodovi molitvi v Mt 6,9–13 in Lk 11,1–4 učil?
O: Tukaj je zelo kratek povzetek.
Oče naš: molimo k Bogu Očetu. Jezus je Bog (Hebrejcem 1,8–9), zato so molitve k Jezusu prav tako v redu, kot je to storil Štefan v Apostolskih delih 7,59.
Ki si v nebesih: Čeprav je Bog hkrati povsod, nikoli ne pozabite, da je Bog transcendentni. Njegov prestol je od nas bolj oddaljen kot zvezde.
Naj bo sveto tvoje ime: Ne mislite, da je Bog le prijatelj ali »kolega«. Spomnite se, kdo je Bog.
Naj pride Tvoje kraljestvo: Ta vrsta molitve je danes pogosto zapostavljena. Poleg hvaljenja/časte, spovedi, zahvaljevanja in prošenj za sebe in druge obstaja tudi molitev, da bi kmalu prišlo Božje kraljestvo. 1 Tesaloničanom 4:18 je le eden od verzov, ki kaže, da moramo hrepeneti po Njegovem kraljestvu. Verzi, ki kažejo, da moramo biti budni in čakati na Njegovo kraljestvo, vključujejo 1 Tesaloničanom 4,18, 2 Peter 3,13 in 1 Peter 4,7.
Ta izraz ne pomeni brezbrižnega odnosa. Nasprotno, z njim izražamo gorečo željo, da bi kmalu prišlo Božje kraljestvo.
Naj se zgodi Tvoja volja: Moliti moramo za Božjo voljo, ne pa le za izpolnitev svojih sebičnih želja (Jakob 4:3). Ko si želimo tisto, kar je najboljše za Božje kraljestvo, kdo po vašem mnenju najbolje presodi, kaj je to: mi ali Bog?
Na zemlji kakor v nebesih: Ni nam treba moliti, da se Božja volja izpolni v nebesih, kjer ni skušnjave, ampak moramo moliti, da se želena volja Vsemogočnega Boga izpolni na zemlji. Nebesa so naš merilo za to, kako močno si želimo, da bi se Božja volja izpolnila.
Daj nam danes: Moliti moramo, da bi prejeli tisto, kar potrebujemo, ne le tisto, kar si želimo. Čeprav lahko neverniki, ki so bogati, finančno dobijo vse, kar potrebujejo, in še več, ne da bi molili, moramo to prezreti in moliti k Bogu za naše potrebe. (Glej Pregovori 30:7–9.) Očitno ni načrta, da bi v enem dnevu molili za vse, kar potrebujemo za cel teden, tako da bi v naslednjih šestih dneh sploh ne molili.
Naš vsakdanji kruh: Molite vsak dan za naše potrebe, ne za naše pohlepne želje. Ne molite le enkrat za vse potrebe svojega življenja, ampak molite vsak dan. V tej molitvi ni » « prošnje za naše želje in sebične želje, kot kaže Jakob 4:3. To je molitev za tisto, kar resnično potrebujemo.
Odpusti nam naše grehe: Potrebujemo odpuščanje za besede, dejanja in neukrepanje navzven. Poleg tega potrebujemo odpuščanje za naše misli in očiščenje naših grešnih želja v notranjosti. Nekateri napačno trdijo, da ne smemo moliti, naj nam Bog odpusti, ko smo enkrat postali kristjani in nam je že bilo odpuščeno. Ta molitev kaže drugače. Jakob 5,16 prav tako kaže, da molimo za vernika, da mu bodo odpuščeni grehi (v prihodnjem času). Odpuščanje grehov temelji na Kristusovi smrti na križu, ne na kateri koli naši besedi, vendar ima odpuščanje preteklostni, sedanjostni in prihodnji vidik, ki se vsi navezujejo na križ. Po mnenju New International Bible Commentary, str. 1127, je najboljši prevod tukaj »grehi«; če jih imenujemo zgolj »prekrški«, to ni povsem natančno.
Tako kot mi odpuščamo tistim, ki grešijo proti nam: Božje odpuščanje tistim, ki se pokesajo in se obrnejo k Njemu, je popolno. Tako naj bi bilo tudi naše odpuščanje drugim.
Ob tem je Gospodova molitev citirana tudi v Tatianovem »Diatessaronu«, odsek 9:32–41, str. 58, ter v zgodnjekrščanskih spisih: Origenovo delo »O molitvi«, poglavje 18.1, str. 65, in »Didache«, poglavje 8, ANF, zvezek 7, str. 379. »Didache« dodaja, da jo je treba moliti trikrat na dan.
Za več informacij glej »Believer's Bible Commentary«, str. 1224–1225, in Ulrich Luz, »Matthew 1–7: A Commentary«, str. 369.
V: Zakaj naj bi molili, kot je zapisano v Mt 6,9–13 in Lk 11,2–4?
O: Molitev ni obveščanje vsevednega Boga, dajanje moči Vsemogočnemu ali spreminjanje srca zelo ljubečega Boga. Gre raje za zapoved, privilegij, da se pogovarjamo z Bogom, in obljubo, da bo Bog uslišal naše molitve. Molitev je čudovita, saj je vsesuveren Bog ne le privolil, ampak je celo sam zasnoval idejo, da naše molitve »delujejo« (Jakob 5,16) tako, da Bog spreminja stvari.
Za dodatne odgovore glej Priročnik za reševanje težav s Svetim pismom, str. 299–302, in Knjigo popolnih odgovorov iz Svetega pisma, str. 160.
V: Ali lahko pojasnite, zakaj sta v Mt 6,10 in Lk 11,2 v KJV dva »v« ter sta nebesa in zemlja zamenjana, medtem ko so v grškem izvirniku in drugih prevodih »na« in »v«?
O: V Mateju 6,10 v KJV piše: »Pridi tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja na zemlji, kakor je v nebesih.«
V Mateju 6,10 ni pomembnih različic v rokopisih, grški izvirnik pa je tak, kot ste navedli. V Luku 11,2 obstaja različica v rokopisu, vendar tudi ta ni enaka KJV.
Kakorkoli že, v grškem izvirniku piše »v« nebesih in »na« zemlji. Tako je v NKJV, NIV, Greenovem dobesednem prevodu in praktično v vseh drugih prevodih razen v KJV. Ne vem, zakaj je KJV v obeh primerih prevedla »v«, čeprav lahko domnevam, da je takrat »v zemlji« morda pomenilo isto kot današnje »na zemlji«. Ne vem, zakaj sta bili besedi zamenjani; morda so prevajalci KJV menili, da bi besede zamenjane zvenele bolje, vendar za to v grškem besedilu ni nobene podlage. Čeprav gre v tem primeru za to, da je KJV manj natančna, kot bi morala biti, to ni pravzaprav napaka, saj je pomen kljub temu še vedno jasen.
Verjamem, da je bila KJV dober prevod, ki so ga pred več kot 400 leti pripravili pobožni možje, vendar imamo danes na voljo boljše prevode.
V: Zakaj naj bi v Mt 6,13 molili, naj nas Bog ne vodi v skušnjavo, če pa Jak 1,13 pravi, da Bog nikogar ne skuša?
O: Pomen je bolje izražen v načinu, kako mnogi Britanci molijo to molitev: »reši nas v naši stiski«. Bog nas ne skuša, ampak nam dopušča, da smo skušani, tako kot je bil Jezus, in kot je bil Pavel skušan v obup v 2. pismu Korinčanom 1. Bog nas preizkuša, vendar nam ne dopušča, da bi bili skušani nad to, kar lahko prenesemo (1. pismo Korinčanom 10,13a). Ko smo v skušnjavi in se nam zdi, da smo blizu meje tega, kar lahko prenesemo, se lahko molimo k Bogu, in On bo našel pot, da se iz nje rešimo, ali način, da nas okrepi. Za dopolnilni odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 334.
V: Ali naj v Mt 6,14–15 odpuščamo drugim njihove krivice ali vse njihove grehe?
O: »Prekrški« tukaj pomenijo grehe, zato ni razlike.
V: Ali naj kristjani v Mt 6,16–18 postijo?
O: Da, post je za vernike način, da izrazijo globino svojih čustev do Boga.
Postiti se moramo zaradi čaščenja (Apostolska dela 13,2–3); da bi molili za pomoč (Izaija 58,3–9; Apostolska dela 14,23; Psalm 35,13; Nehemija 1,4; Estera 4,3.16; 1. Kraljev 21,27; Ezra 8,23) ter za osebno in skupno pokoro (Nehemija 9,1; Daniel 9,3; Joel 1,14; 2,12–15; Jona 3,5).
Ne smemo postiti zaradi tradicije (Zaharija 7:5) ali zaradi razkazovanja (Matej 6:16–18).
Hujšanje z dieto je v redu, vendar to ni post, saj je glavni namen drugačen. Prekomerno prehranjevanje, ki se izmenjuje s postom, ni posebej zdravo niti v skladu s Svetim pismom.
Za več informacij glej knjige Now That’s a Good Question, str. 229–230, New Dictionary of Christian Ethics and Pastoral Theology, str. 377–378, in 1001 Bible Questions Answered, str. 463–464.
V: Zakaj imajo kristjani v Mt 6,19–21 denar in druge zaklade na zemlji?
O: Dajanje Bogu ni neobvezno za vernike (Malaki 3,10–12). Dajati moramo za Gospodovo delo (2 Korinčanom 8,1–8; 9,6–11; Pregovori 3,9–10; 11,24; 1 Korinčanom 16,2; Titu 2,13). Pomembno je, da pomagamo revnim in drugim, da lahko tudi oni pomagajo drugim (Pregovori 11:24–25; 14:21; 24:11–12; 28:22; 29:7; 31:9, 20; 2 Korinčanom 9:6–7).
Veliko svetopisemskih verzov nas poziva, naj pomagamo revnim in drugim: Pregovori 11:24–25; 14:21; 19:9–10, 17; 21:13; 22:9; 24:11–12; 29:7; 31:9, 20; Psalm 41:1; Izaija 58:7–8,10; Jeremija 5:28; 22:16; Matej 6:2–4; 19:21; Galatijci 2:10; Efežani 4:28; 1. Timotej 6:18–19; Jakob 1:27; 5. Mojzesova knjiga 15:11; Psalm 68:5; Job 29:12–13; 1. Janezovo pismo 3:17–19; Apostolska dela 4:32–35
Vendar pa se zavedajte tudi, da je bogastvo lahko Božji blagoslov, kot piše v Pregovorih 28:20. Za kristjane je primerno, da ravnajo na naslednji način.
a) Imeti osebno lastnino (2. Timotej 4:13).
b) Poskrbeti moramo za svojo družino (1. Timotej 5:4,8; Pregovori 31:13–15; Marko 7:10–13; ~Luka 15:18–30).
c) Poskrbeti za naše duhovnike (1. Korinčanom 9:4–12; 1. Timoteju 5:18; Galatčanom 6:6)
d) Poskrbite zase (Titu 3:14).
e) Plačati davke (Matej 22:17; Rimljanom 13:7).
f) Zbirajte zaloge za prihodnost (Pregovori 6:6–8; 10:5; 31:16; Luka 15:18–30; Titu 3:14).
g) Pustiti dediščino svojim otrokom (Pregovori 13:22; 17:2; 19:14; Psalm 17:14).
h) Skrbeti moramo za svoje premoženje (kar včasih zahteva dodatna sredstva) (Pregovori 12:10, 11, 27). Poznati moramo stanje svojega premoženja, saj ga lahko izgubimo zaradi zanemarjanja (Pregovori 27:23–24).
Vendar ni primerno delati stvari iz pohlepa ali strahu. Če ste zavarovani v takšni meri, da lahko svoji družini zagotovite boljše pogoje po smrti kot v življenju, so vaše prioritete zmešane. Za obširnejšo razpravo o primernih in neprimernih odnosih do denarja ter njegovi rabi si oglejte razpravo o Pregovorih 3:9.
V: Ali se Mt 6,22 lahko nanaša na nekakšno duhovno »tretje oko«, kot trdijo nekateri pripadniki gibanja New Age?
O: Noben zgodnji kristjan, niti sodobni, ni nikoli tako razlagal tega odlomka. Če bi bilo to res mišljeno, kot trdijo nekateri, potem Bogu ni uspelo sporočiti na način, ki bi ga vsak kristjan razumel. Pri razlagi odlomka se ne smemo vprašati: »Ali lahko temu dam takšen ali takšen pomen?«, ampak raje: »Kaj nam je Bog hotel sporočiti?« Mnogi ljudje ravnajo prvo, ker obstajajo grehi uma, pa tudi grehi volje in srca. Za dopolnilni odgovor glej knjigo When Cultists Ask, str. 101.
V: Kaj Matej v Mt 6,24 pravi o Bogu in denarju?
O: Tu je govora o gospodarjih. Bog kot gospodar zahteva naše popolno služenje in poslušnost. Tudi hrepenenje po denarju zahteva popolno služenje njemu.
Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 178–179, New International Bible Commentary, str. 1128, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 33.
V: Zakaj mislite, da nam Bog v Mt 6,25–26 pravi, naj se ne skrbimo za svoje življenje?
O: Ti verzi nam ne pravijo, naj nikoli ne razmišljamo o svojem življenju ali naj ne načrtujemo, ampak naj se zanj ne skrbimo. Ptice dejansko zelo trdo delajo – gradijo gnezda, skrbijo za mladiče itd. –, vendar se zanj ne skrbijo.
V: Ker je v Mt 6,26 Bogovo skrbno opazovanje ptic primer Božje skrbi, kaj lahko pričakujemo od Boga v smislu pomoči?
O: Ta verz ne pomeni »nikoli ne razmišljajte o«, ampak »ne skrbite«. Bog vzdržuje ptice v zraku, medtem ko same aktivno sodelujejo pri iskanju hrane. Tukaj je pet točk, ki jih je treba upoštevati pri odgovoru.
1. Nič se ne zgodi, razen tistega, kar Bog dopusti (Job 1,12; 2,6).
2. Imeli bomo težave (2. Timotej 3:12; Jakob 1:2; Janez 16:33 in naprej), vendar nas bo Bog v naših težavah okrepil in potolažil (2. Korinčanom 1:4–5).
3. Bog ne dopušča, da bi bili verniki skušani nad to, kar lahko prenesejo. (1 Korinčanom 10:13)
4. Nekateri verniki bodo trpeli preganjanje, nekateri pa celo smrt (1. Petrov 1,6).
5. Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetnikov (Psalm 116,15). Tudi če umremo nepravično in boleče, bo Bog še vedno skrbel za nas v nebesih, in naše sedanje trpljenje ni nič v primerjavi z nebeškimi radostmi (glej 1 Korinčanom 2,9)
Za več informacij glej The Expositor's Bible Commentary, zvezek 8, str. 179, The Tony Evans Bible Commentary, str. 876, in Believer's Bible Commentary, str. 1226–1227.
V: Kaj Jezus pravi v Mt 6,33?
O: Jezus ne pravi, da niso iskali tudi drugih dobrih stvari. Pravi pa, da moramo najprej iskati Božje kraljestvo. Kot piše v »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 867: v bejzbolu lahko dotakneš druge, tretje in domače baze, ne da bi te izločili, toda če zamudiš prvo bazo, ni pomembno; si izločen.
V: Ali Mt 6,33 uči, da moramo svojo domnevno notranjo božanskost postaviti za glavno prednostno nalogo, kot trdijo nekateri pripadniki gibanja New Age?
O: Ne, nimamo notranje božanskosti. Ustvarjeni smo po Božji podobi, verniki (tako moški kot ženske) pa smo Božji sinovi, toda sami po sebi nimamo nobene božanskosti. Ta verz ne govori ničesar o naši božanskosti ali čemerkoli drugem, kar je naše. Namesto tega nas uči, naj iščemo Njegovo kraljestvo in Njegovo pravičnost. Ni drugega Boga razen Enega, kot bi vam povedal vsak judovski monoteist, in Jezus je bil Jud ter je potrdil, da obstaja le en pravi Bog, čigar besedam moramo biti poslušni. Podrediti se moramo Svetemu pismu, namesto da ga izkrivljamo, da bi ga podredili našim mnenjem. Za obširnejši odgovor glejte knjigo When Cultists Ask, str. 101–102.
V: Kako naj v Mt 7,1–2, Lk 6,37 in Jn 7,24 ne sodimo drugih, če pa nam je v Jn 7,24, 1 Kor 5,12 in 1 Kor 6,2–5 rečeno, da moramo soditi?
O: Sveto pismo odobrava sodbo o dejanjih, ne pa tudi sodbo o ljudeh. 1 Korinčanom 6,5 uporablja za »soditi« drugačno grško besedo, diakrinai, kot ostali odlomki. Nanaša se na krščanskega arbitra, ki izreka sodbo v civilni zadevi med kristjani.
Grška beseda, uporabljena v drugih odlomkih, krinete, ima širši pomen. Matej 7,1–2 in Luka 6,37 pravita, da ne smemo soditi drugim (ni omenjeno, da ne smemo soditi stvari ali dejanj). Z drugimi besedami, ne smemo soditi o vrednosti drugih ljudi, o tem, kako dobri kristjani so ali kako hudi grešniki so. To naj stori Bog; nam ni treba soditi. A čeprav moramo najprej odstraniti tram iz lastnega očesa, preden poskušamo odstraniti smet iz očesa svojega brata, moramo kljub temu poskušati odstraniti smet iz očesa svojega brata. Tu sta dva vidika. Prvi je hinavščina, ko se bolj skrbiš za smetico v očesu svojega brata kot za tram v svojem. Drugi pa je, da smetice ne moreš dovolj dobro videti, da bi jo odstranil, če imaš v očesu tram. Čeprav je Jezus uporabil hiperbolo, je v resničnem življenju še vedno presenetljivo, kako lahko ljudje vidijo napako pri drugem, hkrati pa so popolnoma slepi za isto napako pri sebi.
Tudi v Janezu 7:24 je uporabljena beseda »krinete«, kjer piše: »Ne sodite po zunanjih videzih, ampak sodite pravično.« (BSB)
Neodgovorno je drugim govoriti, da Matej 7:1 uči, naj se odpovemo vsakemu sodbi, s čimer bi se ne držali preostalega dela Mateja 7. Prepoznati moramo pse in svinje (Matej 7:6) in moramo biti pregledovalci sadja v Mateju 7:16–20.
Glede umorov drugih, holokavsta, ljudi, ki imajo spolne odnose z živalmi in otroki itd., bi nekateri lahko rekli, da ne smemo vsiljevati morale ali, v bistvu, soditi o tem, kaj je prav in kaj narobe. To ni tisto, kar uči Sveto pismo.
Glej Now That’s a Good Question, str. 163–164, »Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties«, str. 369–371, »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 33, » «, »New International Bible Commentary«, str. 1129, »Believer’s Bible Commentary«, str. 1227–1228, »Evangelical Commentary on the Bible«, str. 730–731, in »New Geneva Study Bible«, str. 1515, kjer boste našli dopolnilne odgovore.
V: Ali v Mt 7,1–5 kristjani ne smejo soditi, ali pa moramo soditi, kot pravi 1 Kor 6,2–5?
O: Ne smemo soditi drugih ljudi, vključno z njihovo vrednostjo, vendar moramo razlikovati med dobrimi in slabimi dejanji, kot nas uči 1 Korinčanom 6,2–5. Čeprav so nekatere besede v grščini enake (iz krino), je kontekst drugačen.
V: Kaj je Jezus v Mt 7,6 mislil s tem, da ne smemo metati biserov pred svinje (prašiče)?
O: Ne dajajte tistega, kar je dragoceno, tistim, ki tega ne cenijo in bi ga lahko uporabili proti vam ter vas napadli. Ta koncept, da ne smemo metati biserov, je v ozadju Pridigarjev 9,7–9, kjer ne smemo poskušati popravljati posmehljivca ali nepravičnega človeka. Jezus ni storil veliko čudežev pred nevernimi ljudmi. Prav tako je za človeka bolje, da ne pozna poti resnice, kot da jo pozna in se ji obrne hrbet, kot pravi 2. Petrov 2,20–22.
Poglejmo širok spekter možnih razlag in ga nato zožimo, da bi določili najboljšo izbiro ali izbire nameravanega pomena.
»Izganjati« bi lahko pomenilo:
C1. »Ne silite« bi lahko pomenilo »ne prisiljujte«.
C2. »Ne nadleguj«
C3. Ne trudite se poučevati.
C4. Bodite zelo previdni, da nikoli ne poveste.
Tukaj je glagol »metati« v aktivnem pomenu, zato Jezus ni mislil, da naj skrivate svoje bisere, skrivate, da ste kristjani, ali da ne smete puščati biserov na tleh. Zato to ni C4.
Biseri bi lahko pomenili:
P1. Božansko učenje
P2. Evangelijsko sporočilo
P3. Vse, kar ima vrednost, posebne privilegije ali sodelovanje v svetih stvareh. Knjiga »Težke besede Svetega pisma« (str. 370–371) zagovarja to stališče.
P4. Lahko bi pomenilo tudi, da v času preganjanja Cerkve ne smete izpostavljati drugih kristjanov tako, da njihova imena razkrivate kar komurkoli.
Jezus je moralna nauka poučeval odprto, zato to verjetno ne pomeni P1.
»Pred svinjami« bi lahko pomenilo:
S1. Tiste, ki teh stvari ne cenijo (Hard Sayings of the Bible, str. 370–371).
S2. Tiste, ki niso pripravljeni na učenje (The NIV Study Bible)
S3. Neverniki, ki si ne želijo aktivno učiti.
S4. Neverniki, ki se nočejo učiti
S5. Pogani (po skeptičnem delu Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 833–835). Vendar pa Matej omenja nejudovske vernike, zato se izraz ne nanaša na pogane na splošno.
»Prašič« je bil žaljiv izraz, zato je zelo verjetno, da med nameravane pomene spadajo tisti, ki se nočejo učiti.
Torej je morda najboljša izbira C1 + C2 + C3 ter P2 + P3 in S1 + S2 + S3 + S4.
Za dopolnilne odgovore glej knjigi »Hard Sayings of the Bible«, str. 370–371, in »Now That’s a Good Question«, str. 585–586.
V: Zakaj v Mt 7,7–11 ljudje ne dobijo vsega, kar si želijo?
O: Bog je veliko več kot le nekakšen vesoljski Božiček. Ljudje ne dobijo vedno tistega, kar si želijo, in sicer vsaj iz petih razlogov.
1. Ljudje za to ne prosijo (Jakob 4,2)
2. Moliti morajo k Bogu, ne k komu drugemu. (~5. Mojzesova knjiga 5:6–7)
3. Moliti morajo v duhu in imenu Jezusa (Kološanom 3,17; Janez 14,13–14; 15,16; 16,26).
4. Bog ne posluša nepravičnih (Pregovori 15,29; 1. Petrov 3,12; Izaija 1,15; Jeremija 11,14; 14,12; Mihej 3,4).
5. Bojujejo se proti Božjemu ljudstvu (Psalm 18:41; 1. Samuelova knjiga 22:16–17; 28:6).
Glej tudi odgovor na naslednje vprašanje.
V: Ker v Mt 7,7–8 piše, da kdor prosi, prejme, in kdor išče, najde, zakaj v Am 8,12 iščejo Gospodovo besedo in je ne najdejo?
O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.
Ni odgovor: Jezus je te besede izrekel stoletja po Amosu, v novozaveških časih pa so razmere drugačne kot prej. Poleg tega je bilo tik pred Jezusovim prihodom 400-letno obdobje tišine, v katerem ni bilo podanih nobenih svetih spisov. Nazadnje, znanje, ki nam ga je dal Jezus, ni bilo na voljo niti pobožnim ljudem, ki so živeli pred Jezusom. A čeprav so vse te tri trditve resnične, spregledajo večno resnico in opozorilo, ki sta glavni točki Am 8,12–14.
Odgovor: Odgovor ima dve ravni.
Natančneje, Amos 8,12–14 se nanaša na tiste (predvsem Samarijane) v deželi [Izrael], ki so častili tako idole severnega kraljestva kot tudi Boga. Dokler so poskušali slediti obema, niso mogli najti Božje besede.
Na splošno je Amos 8:12–14 opozorilo za vse ljudi. Matej 7:7–8 ne pomeni, da naj prosiš kar kogarkoli; pomeni, da moraš prositi edinega pravega Boga. Če želiš združiti Božjo resnico z lažjo malikov in drugih religij, te bo doletela lakota po resnici, ne pa izpolnitev resnice. Boga moraš iskati z vsem srcem, ne pa da del tvojega srca išče Boga, del pa idole.
V: Zakaj v Mt 7,7–11 kristjani ne dobijo vedno tistega, za kar molijo k Bogu v imenu Jezusa?
O: Bog na nekatere molitve odgovori z »da«, na nekatere z »ne«, na nekatere pa z »počakaj«. Ko ni odgovora ali pa ni odgovora, ki si ga želimo, je dobro razmisliti, zakaj. Ne moremo poznati vsakega posameznega primera, vendar na splošno obstaja vsaj 21 razlogov, povezanih z nami, okoliščinami in Bogom.
Mi:
1. Molimo napačnemu Bogu, maliku. 1. Kraljev 18,26–29
2. Prošnje ne smejo biti za izpolnjevanje naših strasti. Jakobovo pismo 4:3
3. Prošnje morajo biti za dobre stvari. Matej 7:11
4. Ni Božja volja, da jih dobimo. Marko 14:36
5. Moramo počakati. Daniel 10,12–14
6. Naše molitve so le prazno ponavljanje. Matej 6,7
7. Vendar moramo [smiselno] vztrajati. Luka 11:5–10, 18:1–7
8. V svojih srcih gojimo greh (Psalmi 66,18–19), se delamo gluhe za revne (Pregovori 21,13) ali smo hudobni (Pregovori 15,29; Izaija 59,1–3). Bog nas ne sliši, ko se odločimo, da ne bomo poslušali Boga (Zaharija 7:11–14 in nakazano v Pregovorih 28:9).
9. Potrebujemo samokontrolo. 1. Petrov 4:7
10. Grešili smo, na primer z razvezo. Malaki 2:13–14
11. Ignoriramo Boga in Njegov zakon. Zaharija 7:13; Pregovori 28:9
12. Ignoriramo krik revnih. Pregovori 21:13
13. Ne upoštevamo svojih žena. 1. Petrov 3:7
14. Bog ne bo uslišal, če še vedno častijo tudi idole. Ezekiel 8:8–18
15. Njihove roke so prepojene s krvjo. Izaija 1:15
16. Bog ve, katere preizkušnje so najboljše. 2. Korinčanom 12:7–9
17. Bog nas kaznuje. 2. Samuelova knjiga 12:16–18; 22–24
Okoliščine:
1. V svojem času bo Bog morda uslišal molitev, a zdaj še ni pravi čas. Habakuk 2:3
2. Morda se moramo na nek način spremeniti ali pa se mora spremeniti nekdo drug. 1. Samuelova knjiga 1:10–12; 2. Mojzesova knjiga 2:23–24
Bog:
1. Bog morda odgovarja na našo molitev z »ne«
2. Bog nas morda preizkuša.
Včasih, kot kažejo knjiga Joba in Daniel 10:2–3, 12–14, nimamo absolutno nobene ideje o vsem, kar se dogaja za kulisami. Vemo pa, da naša potrpežljivost in vztrajnost slavita Boga.
V: Kateri so v Mt 7,12a primeri zlatih pravil?
O: Upoštevajte, da tu ni rečeno »bratje«, tj. verniki, ampak »sosedje«, tako verniki kot neverniki. V poslovnem svetu ravnajte z dobavitelji, strankami, sodelavci, nadrejenimi in podrejenimi tako, kot bi želeli in pričakovali, da bi ravnali z vami, če bi bila situacija obrnjena. Kar zadeva konkurente, lahko ste trden tekmec, a hkrati tudi pošten in častivreden. Ko se situacija, prodaja ali transakcija zaključi, ali bi brez zadržkov povedali drugi strani, da ste kristjan, ali pa bi vam bilo nerodno in sramotno priznati, da ste kristjan?
Zlato pravilo je bilo podano v negativni obliki že sto let prej s strani Hillela, Filona Aleksandrijskega, v Tobitu 4,15 ter s strani Konfucija (Legge, Chinese Classics, 1, str. 191f).
Za več informacij glejte New International Bible Commentary, str. 1129, Believer’s Bible Commentary, str. 1229, Evangelical Commentary on the Bible, str. 731, in The Expositor’s Greek Testament, zvezek 1, str. 131–132.
V: Zakaj menite, da je v Mt 7,13–14 vrata, ki vodijo v pogubo, široka, tista, ki vodijo v večno življenje, pa ozka?
O: Obe vrata vodita k različnim ciljem. Satan vodi svet po eni poti, ki je na koncu sebična in uničujoča. Bog pa ima drugačno pot, in mi se moramo odločiti, ali bomo sledili množici ali Bogu.
Za več informacij glejte »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 34, »The Believer’s Bible Commentary«, str. 1229, in Ulrich Luz, »Matthew 1–7: A Commentary«, str. 435.
V: Ali nam Mt 7,20 pove, kako prepoznati, katera verska skupina je prava vera?
O: Da in ne. V vsaki veri so ljudje, ki trdijo, da pripadajo tej veri, vendar ne ravnajo v skladu z njenimi nauki. Obstaja veliko »kulturnih« kristjanov, »kulturnih« muslimanov, »kulturnih« hindujcev itd. Ta odlomek se nanaša na posameznike, zlasti na lažne učitelje. Zato se ta verz nanaša na ustanovitelje sekte ali vere. Za drugačen odgovor glej knjigo *When Cultists Ask*, str. 103.
V: Kako je v Mt 7,21–23 mogoče, da se nekateri štejejo za odrešene, a kljub temu gredo v pekel?
O: Obstaja pomemben pojem, imenovan »lažna spreobrnitev«. Ljudje lahko zavajajo ne le druge, ampak tudi same sebe. Nič tukaj ne kaže na to, da bi imeli heretična učenja. Če pa sadovi njihove vere in življenja niso v skladu s tem, kar uči Novo zavezo, potem bi morali preučiti svojo vero, kot to svetuje Pavel v 2. pismu Korinčanom 13:5. Za več informacij glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 878; New International Bible Commentary, str. 1129; Believer’s Bible Commentary, str. 1229–1230; The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 34; ter Ulrich Luz, Matthew 1–7: A Commentary, str. 442.
V: Kako se to, kar piše v Mt 7,24–29, nanaša na naša življenja?
O: Tony Evans navaja primer, da je imel v steni razpoko, ki jo je večkrat popravil, a se je vedno znova pojavila. Problem ni bil v steni; ne, bil je veliko resnejši. Problem je bil v temelju. Če se v našem življenju, v duhovnem smislu, pojavlja razpoka, ki se vedno znova vrača, morda ne smemo gledati na razpoko kot na glavni vzrok. Glavni vzrok je morda nekaj narobe s temeljem. Tehnično gledano ta prilika ne govori o dveh temeljih; gre bolj za to, kam naj zgradimo svoj temelj. Za več informacij glej: The Tony Evans Bible Commentary, str. 878; The Believer’s Bible Commentary, str. 1230; The Expositor’s Greek New Testament, str. 135–136; in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 34, 36.
V: Ali Mt 7,24–29 kaže, da lahko le tisti, ki priznavajo svojo domnevno »notranjo božanskost«, prenesejo življenjske nevihte, kot trdijo Spangler in nekateri drugi pripadniki gibanja New Age?
O: Ne, glejte odgovor na Mateja 6:33. V tem odlomku ni nobene omembe naše božanskosti; pripadniki gibanja New Age to v odlomek vnašajo sami. Gre namreč za to, ali je naše življenje (naša hiša) zgrajeno na Božjem temelju ali na pesku. Za več informacij glejte knjigo When Cultists Ask, str. 103.
V: Zakaj je gobavec v Mt 8,2 svoje vprašanje formuliral na ta način?
O: Gobavec ni dvomil o Jezusovi sposobnosti, da ga ozdravi. Gobavec ni bil prepričan o Jezusovi pripravljenosti, da ga ozdravi.
Gobavost je tudi dobra metafora za greh. Izgleda grozno, se širi po telesu, je nalezljiva za druge in je bila za človeške razmere neozdravljiva.
Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1231.
V: Zakaj je moral gobavec v Mt 8,4 darovati žrtvovanje kot pričevanje duhovnikom?
O: To bi služilo kot pričevanje, da bi duhovnikom pokazal, da je bil čudežno očiščen, hkrati pa bi bilo tudi pričevanje duhovnikom, da Jezus še vedno spoštuje zakon. Verjetno je le malo gobavcev šlo k duhovniku in prosilo za pregled, saj so bili zdaj ozdravljeni. Če bi bil duhovnik na preži, bi morda preiskal, kdo je ta zdravilec; vendar ni omenjeno, da bi duhovnik to podrobneje preiskal. To bi lahko bil razlog, zakaj je Jezus »preizkusil duhovnika«, tako da je bil ta prvi, ki je pregledal tega človeka.
Drug razlog je bil, da je Jezus za tega človeka želel ne le telesno ozdravljenje, temveč tudi ponovno vključitev v družbo. Če bi duhovnik iz drugih virov izvedel, da je ta človek »čist«, čeprav ni šel k duhovniku, kot je predpisovala Mojzesova postava, bi mu duhovnik iz maščevanja morda zavrnil razglasitev za čistega.
Kasneje so nekateri farizeji postali kristjani, kot navaja Apostolska dela 15,5. Kljub vsem svojim številnim napakam so mnogi farizeji še vedno imeli vrline, da so Božjo besedo jemali resno in verjeli v to, kar je Bog rekel o vstajenju in posmrtnem življenju.
Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1231, The Expositor’s Greek Testament, 1. zvezek, str. 138, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 36–37.
V: Ali je v Mt 8,5–13 stotnik sam prišel k Jezusu ali je poslal druge, kot pravi Lk 7,1–10?
O: Obstajata dve možni odgovori.
1) Stotnik je najprej poslal druge, nato pa je prišel sam.
2) Ko je stotnik »prišel«, to ne pomeni nujno, da je prišel osebno. Na primer, ko v Jn 19,1 piše, da je Pilat bičal Jezusa, to ne pomeni, da je to storil z lastnimi rokami.
Za več informacij glej knjigi »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 174–175, in »Ko kritiki sprašujejo«, str. 334.
V: Zakaj se je Jezus v Mt 8,10 in Lk 7,9 čudil stotniku?
O: Jezus se je čudil primerjavi, ki jo je opazil. Stotnik ni bil Jud in ni bil vse življenje vzgojen v skladu z Zakonom, vendar je imel več vere kot mnogi Judje. Stotnik je menil, da lahko Jezus ukazuje bolezni podobno, kot je ukazoval svojim vojakom. Vera ni zgolj odvisna od okolja in vzgoje. Stotnik je morda rekel, da ni vreden, bodisi zaradi judovskih običajev bodisi, kar je bolj verjetno, ker je prepoznal Jezusovo moč in avtoriteto. Stotnik je morda vedel za prejšnje ozdravljenje v Jn 4,46–54, kar mu je dalo upanje in pogum, da se je približal Jezusu.
Za več informacij glej Evangelical Commentary on the Bible, str. 731–732, The Expositor’s Greek Testament, 1. zvezek, str. 139, New International Commentary on the Bible, str. 1130, in Tony Evans Bible Commentary, str. 878–879.
V: Ali se v Mt 8,12 govori o začasni kazni ali o večni kazni?
O: Sam verz tega ne navaja. Vendar pa »jok in škripanje z zobmi« drugje ne pomeni le muke, ampak tudi čast, privilegije in veselje, ki so za vedno izgubljeni, zato se to najverjetneje nanaša na večno kazen.
V: Ali je v Mt 8,12; 22,13; 25,30 pekel kraj teme ali kraj ognja, kot je opisano v Raz 20,14; Mk 9,48?
O: Oboje. Najprej kratek odgovor, nato pa daljši.
Kratek odgovor: Ta ogenj ni zgolj zemeljski ogenj, in Bog bi lahko ustvaril ta ogenj, kakor bi si želel. Bog nam opisuje nekaj, česar na zemlji še nikoli nismo videli, in čeprav ne vemo, kako podoben ali različen je zemeljski ogenj od pekelnega ognja, je dovolj podoben, da ga Bog uporabi kot opisno metaforo.
Podroben odgovor: Z znanstvenega vidika je ogenj svetel, ker oddaja svetlobne fotone v vidnem spektru (od rdeče do vijolične). Zdi se nam vroč, ker nas obseva tudi s svetlobnimi fotoni v drugih delih spektra, predvsem z infrardečimi žarki, medtem ko sončna svetloba, ki prehaja skozi atmosfero, vsebuje več ultravijoličnih žarkov. Kako bi opisali nekaj, kar oddaja predvsem rentgenske ali gama žarke? To bi lahko nekaj spečilo veliko hitreje, a bi bilo za človeško oko vidno temno. Če pustimo fotone ob strani, bi nevtronska zvezda večino svoje energije oddajala v obliki nevtronov, ki jih oddaja tudi atomska bomba, vendar bi bila temna, če bi bilo fotonov malo. Sedaj ne vemo, ali je pekel vroč zaradi fotonov, nevtronov ali česa povsem drugega, vendar te zemeljske opazke preprosto kažejo, da obstaja veliko možnosti, kakšna bi lahko bila tema in ogenj pekla.
Za druge odgovore glej knjigi *When Cultists Ask*, str. 104–105, in *When Critics Ask*, str. 335.
V: Kakšen je pomen Jezusovih besed v Mt 8,13?
O: Ni zabeleženo, da bi Jezus to rekel komur koli drugemu. Stotnik je imel tako veliko vero, da je Jezus to rekel in njegov služabnik je bil ozdravljen.
V: Ali v Mt 8,14 in 1 Kor 9,5 dejstvo, da je bil Peter poročen, ovrže katoliško prakso, da se duhovniki ne smejo poročiti?
O: Kot protestant menim, da ta posamezni verz tega niti ne potrjuje niti ne ovrže. Peter je bil poročen, preden je postal učenec. Podobno so v dvajsetem stoletju obstajali poročeni episkopalski duhovniki, ki so prestopili v katolicizem, in katoliška cerkev jim je dovolila, da ostanejo poročeni katoliški duhovniki ter nadaljujejo s svojim zakonom kot prej.
V: Kaj je v Mt 8,15 zanimivega pri tem ozdravljenju vročine?
O: Običajno je človek, ko se pozdravi od vročine, šibak in potrebuje čas za okrevanje. Bolezen zaradi vročine ni bila redka, saj je bila malarija pogosta. Petrova tašča ni potrebovala nobenega časa za okrevanje, preden je začela služiti.
Za več informacij glej »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 37, »Believer’s Bible Commentary«, str. 1232, »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 204, » Expositor’s Greek Testament«, zvezek 1, str. 140–141, in »New International Bible Commentary«, str. 1158–1159.
V: Ali se v Mt 8,17 Iz 53,4 nanaša na trpljenje za nas ali na naše ozdravljenje?
O: Izaija 53,4 se lahko nanaša na oboje.
Mesija bo trpel: kot kaže Izaija 53,5, se ta odlomek nanaša na Mesija (Trpečega služabnika), ki trpi zaradi nas. Podobno Izaija 53,6 pravi, da je Gospod naložil trpečemu služabniku naše krivice.
Božje ljudstvo bo ozdravljeno. Tako Izaija 53:5 kot tudi 53:4 kažeta, da bo naša ozdravitev ena od koristi, ki nam jih prinaša Mesija. V Izaiju 53 ni ničesar, kar bi natančno določalo, da gre le za duhovno ozdravljenje ali le za telesno ozdravljenje. Gotovo je Bog uporabil primere telesnega ozdravljenja, da bi s tem opozoril na večji pomen duhovnega ozdravljenja, ki ga je omogočil križ.
Za podrobnejšo razpravo glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 204–206.
V: Ali bi se Jezus v Mt 8,20 in drugje lahko skliceval na nekoga drugega kot na sebe, ko reče: »Sin človekov«?
O: Ne, Marko 14,41b kaže, da je Jezus mislil sebe. V Getsemanski vrt, tik pred svojim aretacijo, Jezus v Marku 14,41b reče: »Ali še vedno spite in počivate? Dovolj je! Ura je prišla. Glejte, Sin človekov je izdan v roke grešnikov. Vstanite, pojdimo. Glejte, moj izdajalec se približuje!« (BSB). Za obširno razpravo o izrazu »Sin človekov« glejte The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 209–213.
V: Zakaj se Jezus v Mt 8,20 in drugod pogosto imenuje Sin človekov?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
1) Jezus je menil, da je ta izraz zelo pomemben. Jezus je ta izraz uporabil 32-krat v Mateju, 14-krat v Marku, 26-krat v Luku in 12-krat v Janezu.
2) Medtem ko se naziv »Božji Sin« uporablja za poudarjanje Jezusove božanskosti, »Sin človekov« poudarja tudi Jezusovo popolno človeškost. Toda tako kot »Sin človekov« nakazuje Jezusovo popolno človeškost, »Božji Sin« poudarja Jezusovo popolno božanskost.
3) Daniel 7,13–14 preroško govori o Sinu človekovem. Jezus je verjetno želel, da bi se vrnili in prebrali ta odlomek. V njem piše: »V svoji nočni viziji sem še naprej opazoval in videl nekoga, podobnega Sinu človekovemu, ki je prihajal z nebeškimi oblaki. Približal se je Staremu dnevom in bil pripeljan v Njegovo prisotnost. In mu je bila dana oblast, slava in kraljestvo, da bi mu služili ljudje vseh narodov in jezikov. Njegova oblast je večna oblast, ki ne bo minila, in njegovo kraljestvo je takšno, ki nikoli ne bo uničeno.« (BSB)
Za podrobnejše odgovore glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 322–324, When Critics Ask, str. 335–336, When Cultists Ask, str. 105–106, ter New International Commentary on the Bible, str. 1130–1131.
V: Zakaj je Jezus v Mt 8,21–22 rekel človeku, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve?
O: Jezus je hotel reči, da je okoli veliko duhovno mrtvih ljudi, ki lahko pokopljejo mrtve, in da se ne sme zapletati v stvari, ki nimajo večnega pomena. Problem je bil v prošnji tega moža: »Gospod, najprej mi dovoli …«.
Ni nobenega namiga, da bi možev oče že umrl. Mož je morda hotel reči: »Počakaj, dokler ne umre moj ostareli oče, in morda dokler ne prejmem dediščine, potem pa te bom sledil.« Mož je torej želel slediti Jezusu, a to po svojem lastnem časovnem načrtu. Jezus ga je zavrnil. V ostrem nasprotju s tem je Matej, avtor evangelija, ko je bil povabljen, naj sledi Jezusu, takoj odšel in mu sledil (Matej 9,9).
Za podrobnejše odgovore glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 324; When Critics Ask, str. 336; The Believer’s Bible Commentary, str. 1232–1333; The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 38; New International Commentary on the Bible, str. 1130; in The Tony Evans Bible Commentary, str. 879.
V: Kako je Jezus v Mt 8,24–25 lahko spal med tem silovitim neurjem?
O: Grška beseda »seismos« se lahko nanaša na potres, vendar v tem primeru pomeni silovito »tresenje« morja. Jezus je premagal človeške bolezni in se ni bal niti naravnih sil. Obstajata dve možnosti.
Naravna: Jezus je bil utrujen po pridiganju in je spal zelo trdno. Takrat še niso imeli mikrofonov ali ozvočenja, zato je moral javni govorec govoriti zelo glasno. Ne pozabite tudi, da Jezus ni imel nobenih skrbi glede prihoda na drugo stran. Če je Jezus običajno lahko spal v majhni ladji, potem preprosto spi tudi ob višjih valovih in vetru.
Nadnaravna: Če je bila nevihta tako huda, da med njo nihče ni mogel spati, potem je morda Oče Jezusa potopil v zelo globok spanec, da bi preizkusil vero učencev v to, da bo Bog Jezusa obvaroval.
Za več informacij glejte Evangelical Bible Commentary, str. 732, in The Expositor’s Greek Testament, 1. zvezek, str. 143.
V: Kaj iz Mt 8,24–27 lahko uporabimo v našem življenju?
O: Vsakdo se srečuje z nevihte, nekatere so tako hude, da bi lahko potopile naš čoln. Vendar se Jezusov pogled na nevihto in naš pogled na nevihto lahko korenito razlikujeta. Učenci so bili ribiči in vedeli so, da lahko ribiči v takšnih nevihtah izgubijo življenje. Kot pravi Matthew Henry, Jezus jih ni grajal zato, ker so ga zbudili in prosili za pomoč, ampak zaradi njihovih strahov in pomanjkanja vere. Učenci se niso zavedali, da jim ni treba biti strah, da bi se njihova ladja potopila, če je v njej Jezus. Učenci so imeli vero, vendar niso imeli vere, na katero bi se lahko zanesli. Nevihta je bila resnično silovita, toda prava rešitev je bila, da Jezus pomiri nevihto. V našem življenju lahko doživljamo nevihte, ki se ne le zdijo silovite, ampak so resnično silovite. Prositi moramo Jezusa, naj pomiri nevihto.
Jezus je tu izrekel dve graji: eno vetru in valovom, drugo pa učencem zaradi njihove majhne vere. Kot da se niso v celoti zavedali ali se resnično spomnili, kdo je bil z njimi v čolnu. Morda se moramo pokesati, ko pozabimo, kdo je z nami v čolnu našega življenja. Ena dobra stvar pri preizkušnjah v našem življenju je, da nam na novo približajo boljše razumevanje tega, kdo je Jezus.
Nazadnje, ko se veter umiri, je voda še nekaj časa zelo razburkana. A učenci so bili presenečeni, saj Matej 8,26 pravi, da so se umirili ne le veter, ampak tudi valovi. Čoln ne bi bil varen, dokler se valovi ne bi umirili, zato je Bog umiril tudi valove.
Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 38–39, The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 215, The Believer’s Bible Commentary, str. 1233, in The Tony Evans Bible Commentary, str. 880.
V: Ali sta bila v Mt 8,28 v deželi Gergesenov dva moška, obsedena z demoni, ali le eden, kot navajata Mk 5,1–4 in Lk 8,26–33?
O: Čeprav bi lahko šlo za dva različna dogodka, je verjetneje, da je šlo za isti dogodek, v Matejevem evangeliju pa je prišlo do pisarske napake. Papias, učenec apostola Janeza, je zapisal, da je Matej svoj evangelij prvotno napisal v hebrejščini/aramejščini. Knjiga When Critics Ask na str. 337 dodaja: »Če sta bila dva moška, sta oba poročila pravilna, saj obstaja zelo temeljno matematično pravilo … – kjerkoli sta dva, je vedno eden. Izjeme ni!« Imeli bi problem, če bi Marko in Luka rekla, da je bil le en moški, vendar beseda »le« tam ni.
V: V Mt 8,28, katero mesto točno je bilo v bližini moža, ki ga je obsedel demon?
O: Bodisi v Gadari bodisi v Gerasi. Težava je v tem, da so obstajala tri mesta z dokaj podobnimi imeni. Poleg tega, če je bilo to prepisano iz hebrejščine, sta hebrejski črki za »r« in »d« zelo podobni.
Gergesenes (iz Gergese), današnja Khersa, je mesto, ki je navedeno v večini rokopisov. Leži na vzhodni obali Galilejskega morja, kjer se hribi strmo spuščajo proti morju.
Gadarenes (iz Gadare), današnji Um Qeis, je ležal le 5 do 8 milj jugovzhodno od Galilejskega morja, »dežela Gadarenov« pa se je res raztezala do Galilejskega morja, kar dokazujeta omemba tega pri Jožefu Flaviju in gadarska kovanc, na katerem je upodobljena ladja. Vaticanus, besedilo Ephraem Rescriptus in nekatere kopije Diatessarona navajajo to mesto.
X Gerasenci (iz Gerase) (sodobni Jerash) so približno 30 milj od Galilejskega morja, zato to ne bi bilo tisto mesto. To ime se pojavlja le v italijanskih rokopisih, Vulgati, na robu (ne v besedilu) harclejskega sirskega rokopisa in sahidskega koptskega rokopisa.
X Gersa v Gileadu leži 20 milj vzhodno od reke Jordan
X Gazarenes ni mesto, ki bi kdaj obstajalo. Ta očitna napaka v zapisu se pojavlja le v izvirnem rokopisu Sinaiticus, kasnejši pisar pa jo je v rokopisu Sinaiticus popravil v Gergasenes.
Glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 324–326, »Hard Sayings of the Bible«, str. 373, »When Critics Ask«, str. 336–337, »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 122, Aland et al., »The Greek New Testament«, str. 29, »The Expositor’s Greek Testament«, zvezek 1, str. 144–145, in »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 219–220 za več informacij.
V: Kaj nam lahko v našem življenju pove odlomek iz Mt 8,28–29?
O: Najprej, grobovi bi morali biti mirno mesto, kjer ni nič živega. Vendar pa je prav v kraljestvu mrtvih tisto, kjer delujejo demoni. Obsedeni z demoni tam sploh ne bi smeli biti; živeti bi morali skupaj z vsemi drugimi. Ne vemo, zakaj sta bila tam; morda zato, ker sta se odločila izogibati se ljudem, ker so ju ljudje pregnali, da bi ropala grobove, da bi oropala ali ubila tiste, ki so prišli, ali pa zaradi kakšnega drugega razloga. Vendar bi bilo presenetljivo, če bi nekdo šel počastiti grob nekoga, nato pa bi se nenadoma pojavila ta dva z demoni obsedena moška.
V našem življenju in življenjih drugih okoli nas so morda v naši preteklosti mrtve stvari, ki jih ne bi smeli ponovno obiskovati, obujati ali si jih celo prostovoljno priklicati v spomin. A nenadoma, iz kakršnega koli razloga, se vseeno pojavi nekaj, česar tam ne bi smelo več biti. Moramo biti odločni, da to ne sme biti; da ga je treba izgnati v Jezusovem imenu. Smo novo stvarstvo; del tega pomeni, da mora tisto, kar je staro in grešno, umreti – in ostati mrtvo.
Za več informacij glej »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 880.
V: Kaj so v Mt 8,29 demoni mislili s »muči nas pred časom«?
O: Demoni so vedeli, da bodo poslani v brezno (Judov pismo 6; Razodetje 20,1–2) in kasneje v ognjeno jezero (Razodetje 20,14–15).
V: Zakaj je Jezus v Mt 8,32 ugodil prošnji demonov, da gredo v prašiče?
O: Sveto pismo tega ne navaja. Zdi se pa, da demonom ni bilo v nič korist, da so vstopili v prašiče, ki so se takoj utopili. Zanimivo je, da so se meščani bolj skrbeli za 2.000 prašičev, ki so se utopili, kot za dva demonizirana človeka. Finančno izgubo cenijo bolj kot duhovni pridobitek. Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1233, The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 219, in Tony Evans Bible Commentary, str. 880.
V: Zakaj je Jezus v Mt 9,1, Mk 6,45 in Jn 6,17 preživel čas tukaj v Kafarnaumu, ki ga Luka imenuje »svoje mesto«?
O: Spomnite se, da so prebivalci Nazareta (približno 20 milj stran) v Lk 4,29–31 poskušali ubiti Jezusa, Gergesenci pa so Jezusa izrecno prosili, naj odide, potem ko se je utopilo 2.000 prašičev, zato je Jezus Kafarnaum sprejel za svoj dom. Zelo verjetno gre za sodobni Tell Hum, ki leži približno 2,5 milj jugozahodno od mesta, kjer se reka Jordan izliva v Galilejsko morje, na severozahodnem obrežju. Simon Peter, Andrej in Filip so bili vsi po rodu iz Betsaide (Janez 1:44; 12:21), ki je bila zelo blizu. Kot odrasli so delali v objezerskem mestu Kafarnaum, skupaj z Jakobom, Janezom in Matejem (Marko 1:29). Za več informacij glej Wycliffe Bible Dictionary, str. 66, 226, 310, in Believer’s Bible Commentary, str. 1234.
V: Kaj bi se v Mt 9,2–6 štelo za napačno, če bi Jezus odpuščal grehe?
A: Ljudje so grešili proti Bogu in so pravilno sklepali, da mora biti Jezus Bog, da bi lahko odpustil grehe proti Bogu. Upoštevajte, da Jezus ni rekel: »Bog me je pooblastil ali odobril, da rečem, da so ti grehi odpuščeni«. Namesto tega je Jezus preprosto izrekel: »Tvoji grehi so odpuščeni«. Čeprav naj bi Judje pričakovali Mesija, niso pričakovali, da bo sam Mesija odpuščal grehe. Tako odpuščanje grehov kot ozdravljanje bolezni sta omenjena v Psalmu 103:3, vendar sta oba izrecno Gospodova naloga.
Z naravnega vidika bi bilo reči človeku »tvoji grehi so odpuščeni« prav tako nesmiselno, kot bi hromemu človeku ukazal, naj hodi.
Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1131, Evangelical Commentary on the Bible, str. 732, Believer’s Bible Commentary, str. 1234, in The Expositor’s Greek Testament, 1. zvezek, str. 148.
V: Kaj pomeni »carinski urad« v Mt 9,9 (KJV)?
O: To pomeni pobiranje davkov.
V: Kakšno je ozadje Mateja in njegovih prijateljev v Mt 9,9–10?
O: Matej (kar pomeni »Božji dar« ali morda »zvesti«) je ista oseba, ki je v evangeliju po Marku znana kot Levi. Obe sta hebrejski imeni. To se je zgodilo zunaj Kafarnauma, kjer je bila rimljanska garnizona. Tamkajšnji davčni izterjevalec bi moral tekoče govoriti tako aramejsko kot grško, čeprav bi mu prišla prav tudi latinščina. Ne vemo z gotovostjo, kateri jezik je bil glavni jezik na banketu, niti ali so sploh govorili aramejsko . Ne glede na to pa tam ne bi bilo videti nobenega farizeja ali samospoštujočega Judovca, ki bi jedel z »grešniki«.
Davčni izterjevalci so bili prezirani, ker so pobirali davke za rimske okupatorje. Poleg tega se je od njih pričakovalo, da zaračunajo več, kot je zahtevala vlada, in razliko obdržijo zase. Priložnosti, da bi zaračunali še več in izkoristili druge, bi bilo toliko, da bi bilo težko vzdržati skušnjavi.
Ker je bilo veliko gostov, je bila morda Matejeva hiša velika, ali pa je večerja potekala na zunanjem dvorišču hiše. Verjetno so bili gostje med večerjo povabljeni, da postanejo tudi učenci. (Jezus je imel poleg notranjega kroga dvanajstih še veliko drugih učencev.) Kot piše v »Believer’s Bible Commentary« na str. 1234 o Mateju: »Izgubil je udobno službo, a našel je svojo usodo. Izgubil je dober dohodek, a našel čast. Izgubil je udobno varnost, a našel pustolovščino, kakršne si nikoli ni niti sanjal.« Predstavljajte si, če bi Matej rekel »ne«, ko ga je Jezus vprašal. Matej ne bi bil apostol, ne bi napisal evangelija, ampak bi preprosto preživel svoje dni kot brezciljni, precej premožen, a prezirani in kasneje pozabljeni neznani človek.
Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 39; The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 223–224; The Expositor’s Greek Testament, zvezek 1, str. 150–151; in Evangelical Commentary on the Bible, str. 733.
V: Kaj je Jezus v Mt 9,12 mislil s tem, da zdravnika potrebujejo le bolniki?
O: Vsi smo bolni, a le tisti, ki se zavedajo, da so bolni, poiščejo zdravnika. Torej je bila v nekem smislu obtožba, ki so jo Jezusu očitali, popolnoma resnična. A ko je Jezus jedel s farizeji – ali s komerkoli drugim, če smo že pri tem –, je jedel tudi z grešniki! Ker je Jezus pravkar dokazal, da lahko odpusti grehe paralitiku, je lahko odpustil grehe tudi davčnim izterjevalcem. Če kdo reče, da ne želi hoditi v cerkev, ker je polna nepopolnih in grešnih ljudi, mu povejte, da ga to ne sme ustaviti, saj je v cerkvi vedno prostora še za enega! Za več informacij glejte Believer’s Bible Commentary, str. 1234–1235, in The Expositor’s Greek Testament, 1. zvezek, str. 152.
V: Zakaj je Jezus v Mt 9,13 omenil, da Bog želi usmiljenje in ne žrtvovanja?
O: Jezus se sklicuje na Hozeja 6,6. Čeprav je Bog zapovedal tako žrtvovanje kot tudi usmiljenje, mu je bilo bolj pomembno, da imamo usmiljeno srce, kot pa žrtvovanje. Tako kot v Hozejevem času se tudi v Jezusovem času nekateri verski ljudje niso preveč menili za druge, temveč so se bolj ukvarjali s tem, da bi bili v družbi »pravih« ljudi. Jezus se je zavzemal za izgubljene davkarje in grešnike ter jih grajal, ker niso spoznali, da so vsi pred Bogom grešniki in da n nimajo nobenega razloga, da bi se počutili boljši od drugih grešnikov. Pismouki in farizeji so pokazali svoje srce, ker Jezusa nikoli niso obtožili, da je davkar ali grešnik, ampak da se druži z njimi. Za več informacij glej knjigo »Bible Difficulties & Seeming Contradictions«, str. 118–119, in »The Expositor’s Greek Testament«, 1. zvezek, str. 152.
V: Zakaj v Mt 9,14 učenci niso postili?
O: Jezus ni rekel, da njegovi učenci nikoli ne bodo postili, ampak da jim ni bilo treba postiti, dokler je bil Jezus še z njimi v mesu. Za prave namene posta glej razpravo o Mateju 6,16–18. Za več informacij glej »The Expositor’s Bible Commentary«, 8. zvezek, str. 226–227.
V: Kakšen je smisel prilik o oblačilih in vinskih mehovih v Mt 9,16–17 in Mk 2,21–22?
O: Tudi v naravnem svetu se ni vedno mogoče postopoma privaditi na nekaj novega. Včasih je treba »prekiniti s starimi vzorci«, spremeniti paradigme ali začeti na novo. Jezus je tu govoril, da je treba sprejeti njegovo učenje; ta prelom je bil tako radikalno, da se je treba roditi na novo (Jn 3,5–7) in postati novo stvarstvo (2 Kor 5,16–17). Glej tudi razpravo o Mk 2,21–22.
Na žalost so v antiki ljudje, proti katerim je Pavel govoril v Pismu Galatcem in ki so jih imenovali judaizatorji, poskušali ravno to: mešati milost in Jezusova učenja z zakonom in zapovedmi Stare zaveze. Na drugačen način to počnejo tudi nekateri adventisti sedmega dne.
Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 227, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 40, The Expositor’s Greek Testament, zvezek 1, str. 153, in Believer’s Bible Commentary, str. 1235–1236.
V: Kaj je v Mt 9,20 posebnega pri robu oblačila?
O: Verjetno so šlo za rese na robu oblačila. Te so morda veljale za svetejši del oblačila, saj so bile rese z modro nitjo na sredini zapovedane v 4. Mojzesovi knjigi 15,38 in naslednjih; 5. Mojzesovi knjigi 22,12.
Ženska se je o tem zdela zelo skrivnostna. Po Levitiku 15,19–33 bi jo njen neprestani krvni iztok naredil nečisto, zato se sploh ne bi smela vmešavati v gnečo v tesnem prostoru, da bi prišla do Jezusa.
Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1131, The Expositor’s Greek Testament, 1. zvezek, str. 154, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 733.
V: Zakaj je Jezus v Mt 9,20–22, Mk 5,27–34 in Lk 8,43–49 javno poklical žensko z krvavitvijo?
O: Fizično ozdravljenje ni bil razlog, zaradi katerega je Jezus prišel na zemljo. Jezusa je bolj skrbela ženska vera kot le fizična bolezen. Kot je eden od pastorjev duhovito pripomnil o tem javnem čudežu: »Na koncu naše vrvi je rob Jezusove obleke.«
V: Ali v Mt 9,20–22 in Mk 5,27–34 obseg naše vere določa, ali bodo naše molitve uslišane?
O: To je eden od dejavnikov. Pri molitvah, ki so v skladu z Božjo voljo, moramo imeti vero, ko molimo. Jakobovo pismo 1,6–7 pravi, da moramo prositi brez dvoma, saj oseba z razcepljenim srcem ne bo dobila tistega, za kar prosi. Vendar, če verujemo, a imamo še vedno nekaj dvomov, lahko prosimo, pri tem pa iskreno priznamo svojo nevernost, kot je to storil mož v Marku 9,24, in Bog bo uslišal našo molitev. Lepo je tudi vedeti, da Sveti Duh posreduje za nas v molitvi, kot piše v Rimljanih 8,26–27.
Seveda, četudi prosimo za nekaj z večjo vero, kot jo je kdaj koli prej imel kdor koli, ki je za kaj prosil, in če ni Božja volja, da nam to da, nam Bog tega ne bo dal, kot kaže Jakobovo pismo 4:3. To je del širšega vprašanja: kdaj Bog odgovori na molitev in kdaj Sveto pismo pravi, da tega ne stori. Za več informacij si oglejte razpravo o Mateju 7,7–11 in knjigo »Težke besede Svetega pisma«, str. 419–421.
Za vprašanja o hčerki Jaira glejte poglavje o evangelijih.
V: Zakaj so v Mt 9,23–26 navedene poklicne žalovalke?
O: Plačani žalovalci so bili običajni, da bi imeli čas poskrbeti za vse goste na pogrebu. Po Mišni Ketubot 4,4 bi morala celo revna družina plačati dva flavtista in eno poklicno jokalko. Nekateri so to imenovali »umetna žalost«. Smrt je velik posel, takrat in danes. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 231, in Believer’s Bible Commentary, str. 1236.
V: Zakaj v Mt 9,28–31 ta dva slepca, ki sta imela vero v Jezusa, nista imela dovolj poslušnosti, da bi se vzdržala tega, da bi to razglasila drugim?
O: To je zanimivo vprašanje. Ti slepci so »videli«, da je Jezus Davidov sin, tj. Mesija, bolje kot večina tistih, ki vidijo. Ti možje so imeli vero, da so se obrnili k Jezusu, ko ni bilo druge možnosti. A čeprav so se v veri obrnili k Jezusu v velikih stvareh, mu v tej majhni stvari niso bili poslušni. Morda so mislili, da bi bilo v tem trenutku koristno, če bi to razglasili, in so predrzno menili, da vedo več o tem, kaj je koristno, kot Jezus sam.
Tu imamo zanimivo, a žalostno situacijo duhovno razsodnih ljudi, ki so imeli veliko vero v Jezusa, nato pa so se odločili, da mu ne bodo poslušni. Modrost in » « vera brez poslušnosti nista veliko vredni. Da, dobili so svoj vid, toda Jezus tu ni dobil poslušnih služabnikov.
Za več informacij glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1236–1237, in »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 232–233.
V: Ali naj v Mt 9,38 danes molimo za več delavcev za žetev?
O: Da, to je molitev, ki jo pogosto zanemarjamo. Molimo za žetev, kar pomeni, da bi ljudje prišli h Kristusu in postali njegovi učenci, vendar bi morali moliti tudi za več žanjcev, ki bi jih Bog uporabil za evangelizacijo nekristjanov, saj Jezus pravi, da bo delavcev malo, kar pomeni, da jih bo premalo. Včasih, ko so časi težki in so gospodarske razmere neugodne, se lahko tudi tisti, ki služijo kot duhovniki in delajo na misijskem področju, počutijo obupane in želijo oditi. Delavce pošilja Bog, vendar bi morali ostati na svojem mestu, dokler jih Bog ne pokliče k nečemu drugemu. Za več informacij glejte Believer’s Bible Commentary, str. 1237.
V: Ali so učenci v Mt 10,1 lahko zdravili že prej?
O: Ne glede na to, ali so že prej ozdravili nekatere bolezni, jim je Jezus tukaj dal moč nad vsako boleznijo. Mimogrede, v Mateju 10,2 so prvič imenovani apostoli.
V: Kdo je v Mt 10,3 (KJV) »Lebbaeus«?
O: To je isto kot Tadej.
V: Kako je v Mt 10,4 in Mk 3,18 lahko bil Simon Kananec eden od Jezusovih učencev, saj Simon [domnevno] ni bil Jud?
O: V KJV in NKJV piše »Kanaancanec«, pri čemer ima NKJV opombo, da je v večini besedil »Kanaanejec«. V zgodnjih izdajah NASB in NRSV piše »Kanaanejec«. V BSB in NASB 2020 piše »zelot«.
Ali je bil Simon sploh ne Jud ali delno judovskega porekla, ni bistveno. Jezus je lahko poklical učence katere koli narodnosti. Kot stranska opomba: v Marku 3:8 so mnogi iz poganskih mest Tir in Sidon prišli k Jezusu. Tir je bil približno 35 milj od Galilejskega morja, Sidon pa 25 milj od Tira.
Grška beseda Kananaios bi lahko bila transliteracija aramejske besede qan’an, ki pomeni zelot. V Luku 6,15 in Apostolskih delih 1,13 ga imenujejo »Simon Zelot«. Enako navajajo tudi »Expositor’s Bible Commentary«, 8. zvezek, str. 237, 239, »Asimov’s Guide to the Bible«, str. 840, in »The Expositor’s Greek Testament«, 1. zvezek, str. 158. To pa odpira zanimivo vprašanje. Če je bil eden od Jezusovih učencev nekoč zelot, drugi pa, Matej, davčni izterjevalec, sta bila politično diametralno nasprotna, vsaj preden sta prišla h Kristusu. Več o tem si preberite v Evangelical Commentary on the Bible, str. 734.
V: Kaj pomeni »Iškariot« v Mt 10,4; Mk 3,19; Lk 6,16; Jn 6,71?
O: Judov oče se v Jn 6,71 in 13,26 imenuje Simon, torej to ni ime njegovega očeta. Obstajata dve razlagi pomena besede Iškariot.
1. Iskariot bi lahko pomenil »moški z bodalom«.
2. Lahko pomeni človek (ish) iz Keriota, kar je bilo ime dveh mest v Judovini. Za več informacij glej različne vire, vključno z Arheološko enciklopedijo Svete dežele, str. 212, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 239.
V: Zakaj je Jezus v Mt 10,5–6 svojim učencem izrecno zapovedal, naj ne gredo v samarijske vasi?
O: To je bilo vprašanje prave priložnosti, saj jim je Jezus v Apostolskih delih 1,8 izrecno ukazal, naj gredo v Samarijo.
Jezus je bil najprej poslan v Izrael, nato pa v preostali svet. Apostoli so najprej odšli v Judejo, nato v Samarijo in potem do koncev zemlje. Ko je Pavel odšel v novo mesto, je tudi on sledil vzorcu, da je najprej pridigal v sinagogi. Tudi danes obstajajo v mnogih stvareh časovni okviri, ki jih Bog želi, da upoštevamo.
V: Kaj v zvezi z Mt 10,5–6 pravi o trditvi ahmadijskih muslimanov, da bodo plačali 20.000 dolarjev vsakomur, ki bo našel dokaz, da je Jezus prišel za vse ljudi in ne le za Jude?
O: Sveto pismo, od Stare zaveze do Razodetja, dosledno poudarja, da je Jezus Odrešenik za vse ljudi, ne le za Jude. Si za trenutek predstavljajte, da Jezusovo sporočilo ne bi bilo namenjeno poganom. Bi potem vsem približno pol milijona kristjanov v prvih treh stoletjih po Kristusu rekli: »Ne smete slediti Jezusovemu nauku; Bog hoče, da se vrnete k čaščenju svojih poganskih malikov!« – seveda ne, to je neumno! – tako kot je neumno tudi to vprašanje. Vendar ga vseeno podrobno preučimo.
Po eni strani lahko razlikujemo med Jezusovim delovanjem pred njegovim križanjem, Jezusovim sporočilom in Jezusom po njegovem vstajenju. Vendar v vseh treh primerih Jezus ni bil namenjen le Judom. Med svojim zemeljskim delovanjem je Jezus sam šel predvsem (vendar ne izključno) k »izgubljenim ovcam izraelskega rodu« (Matej 15,24). Svoje odrešenje je najprej oznanil predvsem Judom. Vendar tudi:
a) Stara zaveza je prerokovala, da je Jezus namenjen vsem ljudem.
b) Jezus je šel k Samaritanom, ki so bili pol Judje
c) Jezus je bil namenjen tudi poganom (nejudom), celo potoval je, da bi obiskal pogane zunaj Izraela.
d) Jezus je rekel, da je njegovo sporočilo namenjeno vsem, ne le judovskemu narodu.
e) Jezus nikoli ni rekel, da je njegov evangelij omejen na Jude.
f) Nazadnje, Jezusovi apostoli bi bili v najboljšem položaju, da razumejo, kaj je Jezus učil.
Tukaj so dokazi.
a) Bog je v Stari zavezi rekel, da je Mesija namenjen vsem ljudem
Izaija 9:1–7 je znana mesijanska preroška beseda. V Izaiju 9:1b piše: »V prihodnosti pa bo poveličal Pot morja, onstran Jordana, Galilejo narodov.«
Izaija 42:1–9 je mesijanska preroška beseda. V Izaiju 42:6 piše: »Jaz, GOSPOD, sem te poklical za pravičen namen in te bom prijel za roko. Varoval te bom in te imenoval za zavezo ljudstvu in luč narodom [poganim], da boš odprl oči slepim, iz ječe izpeljal ujetnike in iz zapora tiste, ki sedijo v temi.«
Izaija 49,1–7 je prav tako mesijanska, vendar si posebej oglejte Izaija 49,6: »On pravi: ›Ni dovolj, da si moj služabnik, da obudiš Jakobova plemena in obnoviš Izraelove izbrance. Naredil te bom tudi luč za narode, da boš prinesel mojo rešitev do koncev zemlje.‹«
b) Jezus je odšel k poljudovskim Samaritanom
V Janezu 4:1–42 Jezus ni pridigal le ženi pri vodnjaku, ampak tudi drugim samarijskim vaščanom. Samaritanci so Jezusa prosili, naj ostane pri njih, zato je Jezus ostal pri njih dva dni. »In še mnogi drugi so verovali zaradi njegovega sporočila. Rekli so ženi: ›Zdaj verujemo ne le zaradi tvojih besed; sami smo slišali in vemo, da je ta človek resnično Odrešenik sveta.‹«
Vendar Luka 17,11–18 kaže, da so Samaritanci še vedno veljali za tujce in ne za Jude.
c) Jezus je potoval k poganom na vzhodu in severu Izraela
Marko 7,24–30: Jezus je odpotoval v okolico Tira (severno od Izraela v Feniciji) in ozdravil hčer neke ženske. Ta ženska ni bila Judinja, ki bi živela zunaj Izraela. Besedilo namreč izrecno navaja, da je bila Grkinja, sirsko-fenicijskega porekla. Ker se je trdilo, da je bil Jezus namenjen le Judom – in ne le predvsem Judom –, že ta en primer sam po sebi ovrže trditev o »izključnosti«.
Matej 8:28–34 Jezus je ozdravil gadarenske obsedence. Dežela Gadarencev je ležala na vzhodni strani Galilejskega morja, v nejudovski, grško govoreči regiji, kjer so vzrejali prašiče, imenovani Dekapolis. Glej tudi Marko 5:1–20 in Luka 8:26–39. Prav tako kot sirsko-feničanska ženska tudi ti niso bili nejudje, ki so se tam zgolj naključno nahajali. Jezus je namerno potoval izven Izraela, da bi pridigal in prinašal svoje sporočilo odrešitve tem nejudom.
Marko 7:31–37 Jezus je javno storil čudež v Dekapolu, kar v grščini pomeni »deset mest«. To je bila regija grških naseljencev na ozemlju današnje Sirije in Jordanije; noben del Dekapola ni bil v Izraelu.
Marko 8,1–10 Potem ko je Jezus v Izraelu nahranil množico pet tisoč ljudi, je kasneje prečkal Galilejsko morje proti vzhodu na stran poganov in nahranil štiri tisoč ljudi. Tudi to se je zgodilo v Dekapolu, desetih mestih grških kolonistov.
d) Jezusovo evangelij je bil namenjen vsem narodom
Jezus je svojim učencem naročil, naj njegovo sporočilo širijo »vsem narodom«, ne le judovskemu narodu.
Luka 24:45–47 »Tedaj jim je [Jezus] odprl um, da so razumeli Sveto pismo. In jim je rekel: ›Tako je zapisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo vsem narodom, začenši z Jeruzalemom, oznanjalo spreobrnjenje in odpuščanje grehov.‹« Tu ni rečeno le »v vseh narodih«, ampak »vsem narodom«.
Matej 28:18–20 »Tedaj je Jezus pristopil k njim in rekel: ›Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Zato pojdite in naredite učence iz vseh narodov, krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha ter jih učite, naj spoštujejo vse, kar sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.‹« Tu ne piše le »naredite učence v vseh narodih«, ampak »naredite učence iz vseh narodov«.
Matej 8,11–12 Ko je Jezus ozdravil stotnikovega služabnika, je rekel: »Povem vam, da bodo mnogi prišli z vzhoda in zahoda, da bodo v nebeškem kraljestvu sedeli k pogostitvi z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi v zunanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi.« Glej tudi Luka 7,1–10 o stotnikovem služabniku in Luka 13,28–30 o drugih, ki bodo sodelovali pri gostiji. Jezus NE pravi le, da bodo Judje prišli iz drugih dežel, saj so sinovi kraljestva Judje, medtem ko bodo prišli tisti, ki niso sinovi, iz vzhoda in zahoda.
Marko 3:7b–8 »…velika množica iz Galileje, Judeje, Jeruzalema, Idumeje, območja onstran Jordana ter okolice Tirja in Sidona. Velika množica je prišla k Njemu, ko je slišala, kakšne velike stvari dela.« Če bi kdo poskušal trditi, da so prišli le Judje iz teh krajev (sicer bi argument o »le« padel), to ovrže Jezusovo oznanjevanje svojega sporočila grški sirsko-feničanski ženi v Tiru.
Luka 2:32 Ko je bil Jezus še dojenček, je prerok Simeon o njem prerokoval, da bo »luč za razodetje poganom in za slavo Tvojega ljudstva Izraela«. Medtem ko zadnji del stavka kaže, da je bil Jezus namenjen tudi Judom, podčrtani del stavka kaže, da je bil Jezus »razodetje« poganom, ti pa so nejudje.
Luka 3:14 Nekateri rimski vojaki so vprašali Janeza Krstnika, kaj naj storijo, in on jim je povedal. Zakaj bi Janez Krstnik ukazoval tem nejudovskim okupatorjem, kaj naj storijo, če Jezus ne bi bil namenjen tudi njim?
Janez 1:4 »V Njem [Besedi] je bilo življenje, in to življenje je bila luč ljudi.« Janez bi tu lahko uporabil besedo »Judje«, a tega ni storil; Janez je uporabil besedo »ljudje«.
Janez 1:9–12 »Prava Luč, ki osvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Bila je na svetu, in čeprav je bil svet ustvarjen skozi Njega, ga svet ni prepoznal. Prišel je k svojim, a njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, ki so ga sprejeli, tistim, ki so verovali v njegovo ime, je dal pravico, da postanejo Božji otroci.«
Janez 1:29 »Naslednji dan je Janez videl Jezusa, kako prihaja k njemu, in rekel: ›Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta!‹« Janez bi lahko rekel »odvzema grehe Judov«, vendar je rekel: »odvzema greh sveta.«
Janez 3:15b–17 »da bi vsak, ki veruje vanj [Sin človekov], imel večno življenje. Kajti Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinega Sina, da vsak, ki veruje vanj, ne bi pogubil, ampak imel večno življenje. Kajti Bog ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi ga po njem rešil.«
e) Jezus je pokazal, da njegovo evangelij ni bil namenjen le Judom
Treba je razumeti, da je Jezus najprej rekel, naj počakajo v Jeruzalemu, nato pa jim je rekel, naj gredo v svet.
Apostolska dela 1,4–5: »In ko so bili zbrani, jim je [Jezus] zapovedal: ›Ne zapustite Jeruzalema, ampak čakajte na dar, ki ga je obljubil Oče in o katerem ste me slišali govoriti. Kajti Janez je krščeval z vodo, vi pa boste čez nekaj dni krščeni s Svetim Duhom.‹« Nato pa je Jezus v Apostolska dela 1,8 rekel: »Ko pa bo prišel Sveti Duh nad vas, boste prejeli moč in boste moji priče v Jeruzalemu, po vsej Judeji in Samariji ter do konca sveta.«
Matej 25,31–46: Ko se bo Jezus vrnil v slavi, se bodo pred njim zbrala vsa ljudstva, in Jezus bo ljudi razdelil na ovce in koze. Ovce so metaforično nahranile, napojile, povabile in oblekle Jezusa, koze pa tega metaforično niso storile.
V Janezu 5,22–23 govori Jezus: »Poleg tega Oče nikogar ne sodi, ampak je vso sodbo prepustil Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal.«
Matej 21,43: Jezus je rekel: »Zato vam pravim, da vam bo Božje kraljestvo odvzeto in dano ljudstvu, ki bo prinašalo njegove sadove.«
Matej 12,50: Jezus je rekel: »Kdor namreč izpolnjuje voljo mojega Očeta v nebesih, ta je moj brat in sestra in mati.« Glej tudi Marko 3,34–35. Jezus ni rekel »Judje, ki izpolnjujejo voljo mojega Očeta«, ampak »kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta«.
Matej 16:25: »Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«
Janez 8:12a: »Jaz [Jezus] sem luč sveta.« Ali je Jezus podal lažno trditev, ko je rekel, da je luč sveta, če je bil luč le za Jude? Ne, Jezus nas ni zavedel!
Janez 10:16 Jezus je rekel: »Imam še druge ovce, ki niso iz te črede. Tudi te moram pripeljati, in poslušale bodo moj glas. Takrat bo ena čreda in en pastir.«
Janez 12:32 »‚In jaz [Jezus], ko bom povzdignjen od zemlje, bom vse privabil k sebi.‘ (12:33) To je rekel, da bi nakazal, kakšno smrt bo utrpel.« Ali je Jezus torej rekel: »Samo šalim se! Privabil bom le Jude«? – seveda ne.
Janez 12:46 »Jaz [Jezus] sem prišel na svet kot luč, da nihče, ki veruje vame, ne bi ostal v temi.« Kolikokrat mora Jezus še ponoviti, da je njegova luč oziroma njegovo sporočilo namenjeno vsem, preden bomo začeli resno jemati, da je res namenjeno vsem?
Janez 14:6 »Jezus je odgovoril: ›Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen skozi mene.« Koliko drugih poti je Bog ustvaril, da bi ljudje prišli k Njemu, razen Jezusa? Mimogrede, kristjani pravijo, da so tudi pobožni ljudje pred Kristusom prišli v raj skozi Jezusa. Čeprav niso vedeli tistega, kar mi vemo o Jezusu, so z nestrpnostjo pričakovali prihod Mesija, pri čemer so darovali živalske žrtve, ki so začasno zakrile njihove grehe, medtem ko mi gledamo nazaj na Mesija, ki je s svojo žrtvijo za vedno odplačal naše grehe.
Janez 17:20 »Jaz [Jezus] ne prosim samo za njih [učence], ampak tudi za tiste, ki bodo verovali vame prek njihovega sporočila.« Torej, če je nejud veroval v pričevanje apostolov (kot so vsi kristjani), potem je vključen med tiste, za katere Jezus moli. Čeprav je res, da je bilo med prvimi kristjani veliko Judov, so od časa mučenika Štefana naprej vedno več nejudov postalo kristjanov.
Janez 18:37 Jezus pravi: »Vsak, ki pripada resnici, posluša moj glas.« Poslušanje ali neposlušanje Jezusovega glasu, njegovega sporočila, njegovega evangelija je zelo resna zadeva. Jezus ni rekel: »Samo Judje, ki pripadajo resnici, poslušajo moj glas, pogani, ki pripadajo resnici, me ne bodo slišali.« Ne, Jezus je rekel, da »vsak«, ki pripada resnici, posluša njegov glas.
f) Kaj so Jezusovi učenci rekli o Njegovem delovanju
Peter je v Apostolskih delih 4,12 rekel: »V nikomer drugem ni odrešitve, saj ni pod nebom drugega imena, danega ljudem, po katerem bi morali biti odrešeni.« Čeprav je res, da je Peter govoril Judom, jim je povedal, da ni drugega imena 1) pod nebom, 2) danega ljudem.
1 Janezovo pismo 2:1b–2: »Jezus Kristus, Pravični. On sam je žrtvovanje za naše grehe, in ne le za naše, ampak tudi za grehe celega sveta.«
Zakaj je apostol Janez odšel v Malo Azijo, Tomaž na vzhod, verjetno vse do Indije, Andrej v Skitijo, drugi apostoli pa na druga mesta, da bi oznanjali evangelij nejudom? Prav oni so najbolje vedeli, komu je Jezus želel, da se oznanja njegovo sporočilo, in so ga oznanjali po vsem svetu.
Zaključek
Ni prav, da ne preberemo ali kako drugače prezremo vseh teh verzov, podanih v različnih časih, in gledamo le na en sam verz, podan za določeno časovno obdobje. Ne morete uporabiti Mateja 15,24, da je bil Jezus, luč sveta, v tistem času Jezusovega delovanja namenjen le izgubljenim ovcam Izraela, prav tako kot ne morete uporabiti Mateja 16,20: »Potem je opomnil učence, naj nikomur ne povedo, da je Kristus.« (Kristus pomeni Mesija). Jezus je mislil, da ne smejo nikomur povedati, da je Kristus V TEM ČASU, ker jim je kasneje rekel, naj gredo v ves svet, in to so tudi razumeli. Podobno je bil Jezus v TEM ČASU (pred svojim križanjem) poslan predvsem k izgubljenim ovcam Izraela, in takrat ni šel le k nekaterim poganom, ampak je učencem naročil, naj njegovo sporočilo razširjajo po vsem svetu.
Dokazi, da je Jezus prišel za vse ljudi, so dosledni, kumulativni in prepričljivi. Po katerem koli pravnem standardu (prevladujoči dokazi, brez razumnega dvoma itd.) pričevanje Svetega pisma in zgodovine dokazuje, da je Jezus prišel za vse narode. Le pristranski sodnik ali porota bi lahko menila drugače.
Vsi citati so iz BSB. Za več informacij glej knjigo When Critics Ask, str. 339.
V: Ali je bil Jezus v Mt 10,5–6; 15,24–26 rasist, ki je prišel le za Jude? (To je trdil musliman Ahmad Deedat.)
O: Nikakor ne, kot lahko vidimo ob branju teh 24 odlomkov. Matej 2:1; 3:9–10; 4:15–16; 5:13–16; 8:1–13; 8:18–28; 10:18; 21:43; 24:14; 25:31–46; 28:16–20; Marko 7:24–30; 7:31–37; 8:1–10 (vzhodna obala Galilejskega morja); Luka 8:22–33; 24:45–47; Janez 1:9,29; 3:17; 10:16; 12:46; 14:6; 17:20; 18:37; Apostolska dela 1:7–8. Vendar je Jezus imel občutek za pravi trenutek.
Pred svojim vstajenjem je Jezus evangelij najprej oznanil Božjemu ljudstvu, Judom. Tudi v Apostolskih delih 1:8 je Jezus dal navodilo, naj bodo njegovi priče v Jeruzalemu, Judeji in Samariji, nato pa do koncev zemlje. Kljub temu pa je Jezus pred svojo smrtjo in vstajenjem ne le služil sirsko- -feničanski ženi v Mateju 15,24–26, ampak je služil tudi Samaritanom v Janezu 4,1–42 ter tistim poganom vzhodno od Galilejskega morja.
Po svojem vstajenju je Jezus v Mateju 28,19–20 rekel: »Pojdite torej in naredite učence iz vseh narodov, krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha ter jih učite, naj spoštujejo vse, kar sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Bog je to sporočilo ponovno poudaril v Apostolskih delih 10.
Kot stransko opombo naj omenimo, da tudi ahmadijski muslimani trdijo, da je Jezus prišel le za judovsko ljudstvo.
Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 244–245.
V: Kaj pomeni izraz »scrip« v Mt 10,10; Mk 6,8; Lk 9,3; 22,35–36 in 1 Sam 17,40 (KJV)?
O: Ta izraz iz King Jamesove verzije pomeni vrečko ali denarnico, v kateri je običajno denar.
V: Kaj pomeni »pozdraviti hišo« v Mt 10,12 (KJV)?
O: Ta izraz iz King Jamesove verzije pomeni, da prosimo Boga za blagoslov za hišo in tiste, ki so v njej.
V: Kaj v Mt 10,13 pomeni, da se blagoslov učencev naseli na hišo ali pa se vrne k njim?
O: »Hiša« se tu nanaša na tiste, ki prebivajo v hiši. Niso se smeli skrbeti, da bi »po nesreči« blagoslovili nekoga, ki jih v resnici ne sprejema. Blagoslov prihaja od Boga, ne iz kakšne magije njihovih besed.
V: Zakaj so morali učenci v Mt 10,14 in Mk 6,11 otresati prah s svojih nog tistim, ki jih niso sprejeli?
O: To je bilo pričevanje proti njim. To pomeni, da bi lahko neprijazni ljudje po tem opominu premislili o svojem ravnanju. Prav tako bi bilo to pričevanje Bogu proti tistim, ki so zavrnili Njegovo sporočilo.
V: Ali Mt 10,14 in Mk 6,11 pomenita, da se nikoli ne smemo prepirati z nikomer, ampak moramo preprosto oditi?
O: Ne, in sicer iz več razlogov: upoštevati morate celotno posebno pooblastilo, ki so ga takrat prejeli dvanajsteri, in v njem ni rečeno, naj odidejo, če jim kdo nasprotuje. Namesto tega naj si otresejo prah z nog kot znak, KO odidejo, če jih nihče ne sprejme. Nazadnje, apostola Peter in Pavel sta se pogovarjala z drugimi, prav tako pa se je pogovarjal tudi Apolo, ki ni bil apostol.
Posebna pooblastila v tem času:
Matej 10,5–20 verjetno opisuje isti dogodek kot Marko 6,11, zato je treba upoštevati celotne odlomke, ne le del enega verza. Dvanajst apostolov ni smelo vzeti s seboj palice, denarja in ni smelo prenočiti v tuji hiši. To ni vzorec za vse poznejše evangeliziranje. Dejstvo, da niso smeli ostati na enem mestu ter razpravljati in se pogovarjati (za razliko od tega, kar je kasneje storil Pavel v dvorani Tirana v Apostolskih delih 19:9–10), je razumljivo, saj so šele začeli širiti sporočilo.
Tudi takrat niso smeli oditi, če jim je kdo nasprotoval. Namesto tega so morali ostati v hiši nekoga, ki bi jih sprejel. Če jih v mestu nihče ne bi sprejel, so odšli in si otresli prah z nog.
Otresti prah, KO odidejo
Grški izvirnik tu dejansko ne narekuje, naj odidejo. Namesto tega pravi, naj si otresejo prah z nog, KO odidejo. Tako oni, prihodnji kristjani, kot tudi mi, bi se znašli v situacijah, ko bi jim na istem mestu nekateri nasprotovali, drugi pa jih podpirali. V 2. Korinčanom 10,3–6 Pavel pravi: »Čeprav živimo v mesu, se ne bojujemo po mesu. Orožje naše vojne ni orožje tega sveta. Namesto tega ima božansko moč, da podira trdnjave. Podiramo razumne utemeljitve in vsako domnevo, ki se postavlja proti spoznanju Boga; in vsako misel zajemamo v ujetništvo, da bi jo podredili Kristusu.« (BSB)
Jezus v razpravi z drugimi
Jezus se je v Mateju 22,41–46 in drugod prepiral s farizeji z uporabo vprašanj.
Nato je Jezus spremenil ton in v Mateju 23,1–37 uporabil zelo, zelo ostro grajanje.
Jezus je farizejem povedal, da lahko storijo neoprostljiv greh bogokletja proti Svetemu Duhu v Mateju 12:22–33.
Jezus je uporabil žaljive izraze! Te Jude je v Mateju 12:39–41 imenoval »zlo in prešuštno rod«. Ljudem, ki so mu nasprotovali, je v Mateju 23:15 rekel »sinovi pekla«.
Jezus je v Mateju 22,29–32 saducejem izrecno povedal, da so v zmoti, ker ne poznajo Svetega pisma niti Božje moči.
Peter, Pavel, Štefan in Apolo so se pogovarjali z drugimi
Poleg Jezusa je tudi Pavel v Apostolskih delih 9,19–25 v Damasku dokazoval, da je Jezus Kristus. Doživljal je tako uspehe kot nasprotovanje. Ni odšel, dokler ga Judje niso poskušali ubiti.
Ko se je Elima v Apostolskih delih 13:8–12 uprl Pavlu, ga je Pavel okaral in ni odšel.
Ko je v Efezu izbruhnil upor proti Pavlu, je Pavel želel govoriti z njimi v Apostolskih delih 19:30.
V Jeruzalemu je Pavel v Apostolskih delih 22,2–22 govoril sovražnemu množici.
Peter se je v Apostolskih delih pogovarjal z neverniki, Pavel pa se je z njimi pogovarjal še pogosteje. Da ne bi kdo rekel, da je to bilo le tisto, kar bi morali početi apostoli: Apolo ni bil apostol, pa se je vseeno pogovarjal z njimi. Vendar ni pravilno domnevati, da je vsak vernik sposoben razpravljati z drugimi.
Zgodnji kristjani iz obdobja pred nicejskim koncilom
Zgodnji prednicejski kristjani, ki jih je Bog uporabil za preoblikovanje rimskega sveta, so pri svojem pričevanju obsežno uporabljali prepričevanje in argumentiranje. To sega od prijateljskega in dolgotrajnega dialoga med Justinom Mučenikom in Judom Trifonom do drugih, kot so Aristid, Teofil iz Antiohije, Mathetes, ki je pisal pismo Diognetu, in Tertulijan, ki je podrobno opisoval domnevna sramotna dejanja grško-rimskih božanstev, ter do Ireneja in Hipolita, ki sta obširno ovrgla vse številne in raznolike gnostične šole. Arnobij je grško-rimsko poganstvo posmehljivo kritiziral na zelo duhovit način. Laktancij je pokazal, zakaj je grška filozofija napačna. Seznam si lahko ogledate na
www.BibleQuery.org/History/ChurchHistory/WhatEarlyChristiansTaughtOnExperienceandPractice.html (ali .docx). Iskanje začnite pri »r1« z malimi črkami.
Nazadnje, če se ne strinjate z mano in drugimi, ki živimo v istem mestu, ter še vedno menite, da ne bi smeli prepričevati ali razpravljati z ljudmi, ki se z vami ne strinjajo, ampak bi morali raje zapustiti mesto, vam lahko pokličem tovornjak za selitev, če želite. ;-)
Resno, to dejansko odpira dve dobri vprašanji: kako so se Jezus in zgodnji kristjani spopadali z ljudmi, ki se z njimi niso strinjali, in kdaj bi morali prenehati z razpravo in oditi? Naslednji dve vprašanji obravnavata ti temi.
V: Kdaj naj v Mt 10,14 in Mk 6,11 prenehamo razpravljati z nekristjanom in preprosto odidemo?
O: Obstajajo vsaj trije dejavniki, ki jih je treba upoštevati.
Neposredna nevarnost
Če je vaše življenje, življenja vaše družine ali življenja drugih kristjanov v neposredni nevarnosti zaradi vaše prisotnosti, bi morda morali razmisliti, ali Bog želi, da odidete. Pavel je pobegnil iz Antiohije, ko so ga poskušali ubiti, in kristjani so pogosto bežali, ko so bili preganjani. Po eni strani moramo biti pripravljeni umreti za Kristusa, po drugi strani pa morda Bog želi, da živimo še nekaj časa, da bi še bolj širili evangelij, in naš beg je morda izbrano sredstvo, s katerim nas Bog želi ohraniti pri življenju.
Zmanjševajoči se donos v primerjavi z drugimi priložnostmi
Prispel sem do točke, ko ne morem več vlagati vsega časa, ki ga imam na voljo, v to, da bi čim več pričeval vsem, ki mi pišejo e-pošto, in hkrati še imel čas za spanje, družino in redno delo. Nekaterim ljudem morda dam le kratke odgovore ali zavrnem nekatere priložnosti za službo, da bi imel čas za stvari, za katere menim, da so zame pomembnejše. Nekoč je Pavel odšel v neko mesto, kjer so nekateri sprejeli Kristusa. Pavel bi se lahko odločil, da bo naredil nekaj dobrega in preostanek življenja preživel v tem mestu ter poskušal spreobrniti vse ostale tam. Namesto tega pa je Pavel odšel v druga mesta. Ne dopustite, da bi vas delanje dobrih stvari odvračalo od delanja velikih stvari.
Po drugi strani pa sem še naprej razpravljal z ljudmi v sektah, pri katerih sem imel izredno malo upanja, da bi se pokesali. To sem storil, ker so bili tam tudi drugi nekristjani in sem želel, da bi bili opozorjeni, naj se jim ne pridružijo.
Če bi vaše razprave ali pridiganje škodovalo ali bi ljudem zapiralo ušesa
Oklevam, ali naj to sploh omenim, saj ima večina ljudi ravno nasprotni problem – niso dovolj pogumni pri oznanjevanju evangelija. Jezus je rekel, naj molimo za več delavcev za žetev, Pavel pa se je v Pismo Filipljanom 1,14 veselil, da so njegova trpljenja spodbudila druge vernike, da so oznanjevali bolj pogumno in brez strahu. Poleg tega 2. pismo Korinčanom 2,15 pravi, da bomo (če delamo stvari pravilno) tistim, ki propadajo, dišali po vonju smrti. Evangelij je žaljiv, in če naše besede nikoli ne žalijo, ne opravljamo svojega dela. Vendar pa, ne glede na to, kako žaljiv je evangelij za nekatere, ne smemo še dodatno povečevati te žaljivosti. V Efežanom 4,15 piše, da moramo govoriti resnico v ljubezni. Zlasti v sodobni kulturi lahko resnico izgovarjamo na nadležen ali neobčutljiv način in tako po nepotrebnem odbijamo ljudi. Evangelij lahko istim ljudem oznanjamo tako pogosto, da naše vztrajno prigovarjanje postane nadležno. Ne želimo še dodatno povečati žaljivosti evangelija, vendar tudi ne želimo zmanjšati njegove žaljivosti.
V: Zakaj je Jezus v Mt 10,14–15, 40–42 učil, da je sprejemanje pravičnika tako pomembno?
O: Sprejem pravičnega človeka je vključeval veliko stvari. To ni pomenilo le, da ga sprejmemo, ampak da mu nudimo pomoč, podporo in v prihodnjih desetletjih tudi zatočišče pred preganjajočimi oblastmi. Sprejem pravičnega človeka je pomenil tudi sprejemanje njegovega učenja in pripravljenost, da se od njega učimo. Prav tako bi to vključevalo, da mu omogočimo prostor, kjer bi lahko poučeval druge.
V: Zakaj bo v Mt 10,15 na sodni dan lažje za Sodomo in Gomoro kot za tiste, ki niso sprejeli učencev v svoje domove?
O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje, vendar Bog sodi ljudi na podlagi tega, kar so lahko vedeli (Rimljanom 4,15; 5,13). Čeprav so bili prebivalci Sodome in Gomore zelo grešni, so o Bogu vedeli zelo malo. Ljudje, ki niso tako grešni, a vedo veliko o Bogu, pa kljub temu zavračajo Božje učence, se bodo morali soočiti z resno sodbo.
V: Kako naj bodo (in naj bomo) v Mt 10,16 modri kot kače in nedolžni kot golobi?
O: Zelo preprosto: zavedati se moramo zvijač in morebitnih pasti, ki jih lahko nastavijo drugi, sami pa nikoli ne smemo kovali zlobnih načrtov.
V: Kako v Mt 10,19 Sveti Duh daje kristjanom besede, ki jih naj izrečejo, ko so preganjani?
O: Ne glede na to, ali je kristjan v določenem trenutku preganjan ali ne, Sveti Duh včasih kar sam od sebe v mislih človeka sproži besede, ki jih je treba izreči. Poleg tega vam Bog lahko pomaga videti ali slišati vsakdanje stvari okoli vas, ki se navezujejo na sporočilo, ki ga morate posredovati. Na primer, tik pred tem, ko je Pavel govoril Atenčanom, je videl veliko malikov ter oltar neznanemu bogu. Prav tako nas branje Svetega pisma spominja na resnico. Tudi če bi kristjan popolnoma poznal vsako zgodbo in vsako učenje v Svetem pismu, bi bilo še vedno pomembno brati Sveto pismo, da se spomni resnice.
V: Ali v Mt 10,19–20, ko Sveti Duh daje kristjanom besede, ki jih naj izrečejo, to pomeni, da so te besede v tistem trenutku brez napak (brez napak) ali nepogrešljive (brez pomembnih teoloških napak)?
O: Če Sveti Duh ne podaja natančnih besed in ni mogoče z gotovostjo trditi, da je oseba te besede slišala brez napak, je mogoče, da poslušni kristjan kljub temu govori z napako.
V: Zakaj bi se v Mt 10,21–22, 35–36 člani krščanske družine uprli proti kristjanu?
O: Zlo je, da bi se družinski člani vernika v Boga uprli proti njemu ali njej. Slišal sem zgodbo o alžirskem dečku, ki se je spreobrnil iz islama v krščanstvo. Ko ni hotel preklicati svoje vere, mu je lastna mati v hrano podtaknila strup za podgane.
V: Zakaj je Jezus v Mt 10,23 kristjanom rekel, naj bežijo pred preganjanjem, če jih vendar Bog varuje?
O: Bog nas lahko varuje, kakor želi, in eden od načinov, kako nas varuje, je, da nam pove, kdaj naj pobegnemo.
Po eni strani ni sramota pobegniti, kot so to storili mnogi kristjani po tem, ko je bil Štefan kamenjan v Apostolskih delih 8,1–8. Po drugi strani pa so trenutki, ko Bog ne želi, da bi pobegnili, ampak da bi vztrajali in trpeli zanj. V različnih obdobjih sta se tako Jezus kot Pavel namerno odpravila v Jeruzalem, čeprav sta vedela, kaj ju tam čaka.
V: Ali se v Mt 10,23 Jezusov prihod nikoli ni uresničil, saj naj bi prišel, preden bi obiskali vsa mesta Izraela? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)
O: Ne, ker med begom ne bi prečkali vseh mest v Izraelu, preden bi prišel Jezus, in nikoli niso prečkali vseh mest v Izraelu. Ta prihodnji dogodek se bo najverjetneje zgodil med veliko stisko.
V: Kaj v Mt 10,23 pomeni, da bo Jezus prišel, preden bodo prehodili vsa mesta Izraela?
O: Najprej, kaj ni odgovor, nato nekaj dejstev in na koncu odgovor.
To ni odgovor: Piše, da bo Jezus »prišel«, zato se to ne more nanašati na njegovo vnebovzetje, ko je Jezus odšel. Nekateri menijo, da se nanaša na Jezusovo prihajajočo sodbo o uničenju Jeruzalema, vendar tu ni omenjen ničesar o templju.
Nekaj dejstev: Nimamo dokazov, da bi učenci trpeli preganjanje, preden je bil Jezus križan. Čeprav je bilo uničenje templja leta 70 n. št., če bi Jezus takrat prišel skrivaj in nevidno, nihče v zgodnji cerkvi o tem ni imel pojma. Dejansko je po letu 70 n. št. okoli 14 zgodnjih kristjanov pisalo o Kristusovem povratku kot o prihodnjem dogodku.
Dve točki v odgovoru: Prvič, Jezus v Mateju 10,21–22 ne govori o oznanjevanju evangelija, ampak o potovanju od mesta do mesta, da bi pobegnili pred preganjanjem. Torej, beg pred preganjanjem tako rekoč »zažene uro«. Takrat kristjanom ne bo zmanjkalo mest, v katera bi lahko pobegnili, preden se Kristus vrne. To se bo zgodilo v prihodnosti, verjetno med veliko stisko.
Drugič, ne glede na to, kdaj se bo to zgodilo, ni dokazov, da bi apostoli uspeli obiskati vsa mesta v Izraelu, torej se to še ni zgodilo.
V: Ali bo v Mt 10,23 evangelij oznanjen v vsakem mestu, ali pa v Mt 24,14 ne bo oznanjen?
O: Pomembno je, da verze beremo pozorno, da ne bi napačno razumeli njihovega pomena. Matej 24,14 pravi, da bo evangelij oznanjen celemu svetu kot pričevanje vsem narodom. To ne pomeni, da je vsak posameznik prisiljen poslušati; vendar pa se z televizijo, radiem in internetom evangelij danes oznanja skoraj celemu svetu, razen morda nekaterih odmaknjenih plemenitih območij.
Matej 10,23 ne omenja, ali bo evangelij oznanjen v vsakem mestu v Izraelu ali ne. Govori namreč o begu pred preganjanjem, in kristjanu ne bo zmanjkalo mest v Izraelu, kamor bi lahko pobegnil, preden se Kristus vrne.
V: Kdo je »Beelzebub« v Mt 10,25, Mk 3,22 in Lk 11,15–19?
O: To je ime demona, ki so ga Judje poznali pod tem imenom. »Beelzebub« izhaja iz besede »Baal«, ki pomeni »Gospod«, in »zebub«, ki pomeni »muhe«.
V: Kaj v Mt 10,26 pomeni, da ni nič skritega, kar ne bi bilo razkrite?
O: Na koncu bo vse razkrite. Natančneje, na zadnji sodbi bo Bog sodil vsako dejanje (Razodetje 20,13), vsako prazno besedo (Matej 12,36–37) in bo poznal celo vse naše misli (Psalm 139,2.4).
V: Ali je v Mt 10,28 Bog ali Satan tisti, ki ga je treba strahovati, ker uničuje tako telo kot dušo v peklu?
O: Ta odlomek se nanaša na Boga.
V: Kako se v Mt 10,28 v peklu uničijo fizična telesa?
O: Grška beseda tukaj je Gehenna, ki se nanaša na pekel, vendar ta beseda pomeni tudi veliko smetišče južno od Jeruzalema. Ne glede na to, kje se uniči prvo telo nepravičnega človeka, njegovo vstajenjsko telo gre v ognjeno jezero in se uniči, ker noče sprejeti Jezusa Kristusa kot svojega Gospoda in Odrešenika.
V: Če bi v Mt 10,33 kristjan v trenutku slabosti pred ljudmi zanikal Kristusa, bi ga Jezus zavrnil in bi šel v pekel?
O: Peter je to storil, a mu je bilo odpuščeno. Zanikanje Kristusa in kesanje nista neoprostljiv greh, saj ni greha, ki bi bil neoprostljiv, razen bogokletstva proti Svetemu Duhu (Matej 12:31,32; Marko 3:28–30; Luka 12:10–11).
V: Kako je v Mt 10,34 Jezus, knez miru, prišel ne da bi prinesel mir, ampak meč?
O: Jezus ni nikomur zamahnil z mečem (vsaj ne do svojega drugega prihoda), vendar so se družine razdelile in mnogi kristjani so bili ubiti zaradi Jezusovega imena. Jezus tu pravi, da čeprav je Knez miru, ne smemo domnevati, da je prišel, da bi že zdaj prinesel mir na zemljo, čeprav Jezus zdaj prinaša mir v srca vernikov, kot piše v Pismu Efežanom 2,14–17 in Pismu Filipljanom 4,6–7.
V: Zakaj moramo v Mt 10,37 ljubiti Boga bolj kot lastno družino?
O: V Marku 12,29–30 je Jezus rekel, da je ljubezen do Boga prva zapoved. Bog nas je ustvaril in nas ljubi bolj kot kdor koli drug, zato moramo biti najbolj zvesti prav Bogu.
V: Kako v Mt 10,41 prejmemo nagrado za sprejemanje preroka ali pravičnika, če sprejmemo preroka ali pravičnika?
O: To drži vsaj v dveh pogledih.
1. Ko jih nekdo sprejme in sprejme njihovo sporočilo, se lahko ta oseba spreobrne v krščanstvo in postane tudi pravična oseba.
2. Ko sprejmemo kristjana v Jezusovem imenu, je to pravično dejanje, in je, kot da bi sprejemali Jezusa, kakor pravi Matej 25,33–40.
V: Zakaj je Janez v Mt 11,3 vprašal Jezusa, ali je On obljubljeni Mesija, saj je v Jn 1,32 videl, kako je Sveti Duh kot golobica prišel na Jezusa?
O: Janez Krstnik je bil v zaporu v trdnjavi Machaerus ob Mrtvem morju, kot navaja Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 18, poglavje 119 (vrstica 2). Morda Janez ni slišal za Jezusove čudeže in delovanje. Ali pa se je morda spraševal, ali ga bo Jezus na nadnaraven način osvobodil iz zapora. Obstajajo vsaj štiri dopolnjujoče se možnosti:
Dvom: Morda je Janez v tem trenutku doživel trenutek dvoma. To je prvi predlagal pisec zgodnje cerkve Tertulijan (198–220 n. št.).
Zmeda: Morda je Janez videl, kako se izpolnjujejo preroštva o prvem prihodu, in se je spraševal o preroštvih o drugem prihodu.
Nepotrpežljivost: William Hendriksen pravi, da »morda Janezova težava ni bila v veri, ampak v potrpežljivosti. Janez je sprejel zelo modro odločitev, ko je svojo težavo glede Jezusa namesto da bi jo zadržal zase ali jo obravnaval z drugimi, a ne s pravo osebo, prenesel na Jezusa.« (Evangelij po Mateju, 1973, str. 84)
Spodbujanje Jezusa: Podobno je morda Janez spodbujal Jezusa, naj pokaže več moči, ali pa oboje.
V: Zakaj Jezus v Mt 11,3–6 ni preprosto rekel »da« ali »ne«?
O: Trditi, da si Mesija, je enostavno. Druga stvar pa je to trditev podpreti s čudežnimi dokazi. Jezus je tako Janezu kot svojim poslušalcem opominjal na dokaze, ki jih je sam predložil.
V: Ali so bili v vašem življenju trenutki, ko ste pričevali in živeli za Boga, pa ste bili zmedeni ali razočarani?
O: Janez Krstnik je pogumno pridigal Božjo besedo in zvesto sledil Bogu. Zaradi svojega vztrajnega prizadevanja je Janez končal tako, da je iz svobode puščave pristal v zaprtem ječmenu, kjer so ga kasneje usmrtili. A to je storil za velikega Mesija, ki naj bi storil spektakularne stvari in se kmalu razodel v svoji moči – le da se to ni zdelo, da se dogaja, vsaj ne v časovnem okviru, ki ga je pričakoval Janez . Janez Krstnik je bil zmeden in si je želel le še enkrat preveriti, da vse, za kar si je prizadeval in kar je prestal, ni bilo zaman.
Namesto da bi Jezus Janeza, zasebno ali javno, grajal zaradi njegovih dvomov, je poslal k njemu sporočilo, da se bodo stvari zgodile, in da lahko že zdaj opazuje čudeže, pri čemer je uporabil besede iz Izaija 35,5–6. Nato je javno potrdil Janeza, kljub njegovim dvomom.
Janez je bil morda zmeden, a tudi mi smo včasih zmedeni. Včasih se sprememba na bolje ne zgodi v skladu z našim časovnim načrtom. Včasih se zdi, da je bilo vse, kar smo storili, zaman. Včasih, tako kot Job, nimamo pojma, zakaj zvesto sledimo Bogu, pa se nam kljub temu dogaja toliko slabih stvari.
V: Ali Mt 11,11 in Lk 7,28 učita, da je Janez Krstnik odšel v pekel, kot uči »Božansko načelo« reverenda Moona na str. 161?
O: Ne. Janez 10,41–42 kaže, da je Janezovo pričevanje mnoge pripeljalo k veri v Jezusa. Biti moramo previdni, da ne obsojamo mučenika, ki je umrl za Boga, kot da je bil neuspešen in da je užalil Boga. Ko Jezus pravi, da je tisti, ki je najmanjši v nebeškem kraljestvu, večji od [Janeza Krstnika], se sklicuje na dejstvo, da Jezus še ni odprl poti v nebesa, Janez Krstnik pa je bil dejansko zadnji prerok po stari zavezi. Poleg tega, če je Janez Krstnik v svojem poučevanju spodletel, zakaj je potem Jezus v Mt 21,32 rekel, da naj ljudje verujejo Janezu Krstniku?
V: Kaj pomeni v Mt 11,11 in Lk 7,28, da je tisti, ki je najmanjši v nebeškem kraljestvu, večji od Janeza Krstnika?
O: To ne pomeni, da Janez ni bil odrešen ali da je bil slab človek, saj ga je Jezus v prvem delu verza zelo pohvalil, in kot izbrani predhodnik je imel Janez mesto, kakršnega v zgodovini ni imel nihče drug. Toda nebeško kraljestvo še ni prišlo na zemljo, zato je bil Janez Krstnik ubit, preden je lahko postal njegov del. Poleg tega bo duhovna razsvetljenost vernikov večja od tiste, ki jo je imel Janez Krstnik.
Obstajajo tudi tri dodatna stališča, ki so lahko vsa resnična.
Hebrejska fraza: Ta izraz je zelo podoben rabinskemu izreku Johana ben Zakkaja, enega najbolj spoštovanih učenjakov prvega stoletja, ki je bil »najmanjši« med osemdesetimi učenci Hillela; ta izrek ni bil mišljen, da bi zmanjšal Janezov status, ampak da bi povečal status njegovih sodobnikov.
Nihče do Jezusa: Niti Janez Krstnik še ni bil v nebeškem kraljestvu. Nihče ni bil, dokler Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem ni odprl poti.
Relativni položaj v nebesih: Ne pozabite, da je bil Janez Krstnik napolnjen s Svetim Duhom že pred rojstvom. Ena od domnev je, da bodo morda verniki v nebesih, ki so se morali po rojstvu ponovno roditi, imeli višji položaj kot tisti, ki tega niso morali prestati.
V: Kako je v Mt 11,12–13 nebeško kraljestvo trpelo nasilje?
O: Od časa zapora Janeza Krstnika (in kasnejše usmrtitve) do danes obstaja in bo obstajalo nasilje proti nebeškemu kraljestvu. Jezus je to rekel, potem ko mu je Janez Krstnik, ki ga je takrat zaprl Herod, poslal sporočilo. Mnogi menijo, da nasilje in nasilni/siloviti ljudje niso nekaj pozitivnega, ampak negativnega. Drugi pa to obravnavajo kot nekaj pozitivnega.
V: Kako so v Mt 11,12–13 od časov Nove zaveze odločni ljudje širili ali poskušali širiti Božje kraljestvo?
O: V 50 letih po Prvem nicejskem koncilu so člani Cerkve preganjali druge, da bi razširili Cerkev. Za nekatere kristjane je morda presenečenje, da Satan in demoni NE vlagajo vseh svojih naporov v poskuse uničenja Cerkve. Zakaj bi nekaj uničili, če lahko velik del tega prevzamejo in ga uporabijo kot orodje za svoje zlonamerne namene? Uničevanje je le ena od Satanovih taktik; infiltracija je druga. Čeprav je španska inkvizicija najbolj znan primer, obstajajo neštete križarske vojne in preganjanja proti valdencem, Judom, protestantom in drugim.
V: Kako je bil v Mt 11,14; 17,12; Mk 9,11–13 in Lk 1,17 Janez Krstnik v Duhu in moči Elija? Je bil reinkarnacija Elija?
O: Ne. Prišel je v duhu in moči Elija, vendar Janez ni bil reinkarnacija Elija. Ob Jezusovem prvem prihodu je imel Janez namen in poslanstvo Elija. Seveda se je sam Elija (ne Janez) na kratko pojavil ob spremenitvi. Mnogi menijo, da bo Elija eden od dveh prič tik pred sedmo trobento v Razodetju 11:3–12.
Prvi pisec, za katerega je znano, da se je ukvarjal s tem verzom, je Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.), ki je opazil, da koncept, da ima nekdo duha drugega, ni značilen le za Elija in Janeza Krstnika. Bog je obljubil, da bo Jozue imel Mojzesovega duha. (Dialog s Judom Trifonom, poglavje 49, str. 220). Tudi Elizej je imel dvojni delež Elijinega duha v 2. knjigi kraljev 2:9–10.
Janez je utrl pot Jezusu, nato pa se je umaknil, da je Jezus lahko prevzel vodstvo.
V: V Mt 11,16–17 in Lk 7,32, v čem je bila tista generacija podobna razvajenim otrokom na trgu?
O: Otroci slabo poslušajo, imajo kratko spomin in so včasih zelo nerazumni. Težko vidijo kakršno koli perspektivo razen svoje lastne. Jezus pojasni, zakaj je to rekel v Lk 7,33–35: Po eni strani so kritizirali Janeza Krstnika , ker ni pil vina niti jedel običajne hrane, nato pa so se obrnili in kritizirali Jezusa, ker je pil vino in jedel običajno hrano.
Podobno situacijo sem doživel v Salt Lake Cityju, ko sem deloval med mormoni. Mormoni so me spraševali, ali sem bil kdaj mormon, in odgovoril sem »ne«. Ker nisem bil nikoli mormon, kako naj bi razumel, kaj učijo? Enako vprašanje so postavili nekdanjim mormonskim kristjanom, ti pa so odgovorili »da«. Kako naj bi poslušali nekoga, ki je odpadnik in zapustil njihovo cerkev? Očitno nekaterim ljudem ni mogoče priti do živega.
V: Zakaj je Jezus v Mt 11,20 po imenu obsodil ta mesta?
A: Grška beseda za »obtožiti« v tem kontekstu, oneidizein, pomeni zelo ostro grajanje ali ogorčenje. Jezus ni le rekel, da bodo izgubljeni, če ga ne sprejmejo kot Mesija. Še močneje pa Jezus pravi, da bo na poslednji sodbi za zla, grešna mesta, kot sta Sodoma in Gomora, bolje kot za ta mesta. Stopnja kazni upošteva priložnost. Drugič, Jezus je bil ogorčen, ker niso verjeli, da je od Boga, celo potem, ko je v njihovih mestih storil tiste čudeže.
Kot stransko opombo naj dodamo, da nismo prepričani, kje se nahaja Korazin, vendar je verjetno na mestu današnjega Khirbet Kerazeh, ki leži dve milj severovzhodno od Kafarnauma.
V: Zakaj bi bila v Mt 11,23–24 Sodoma pripravljena pokesati se?
O: Jezus tu uporablja hiperbolo, da bi povedal, da če bi prebivalci Sodome imeli takšno znanje o Bogu, kot so ga imeli Judje, ne bi bili tako grešni, da bi jih bilo treba uničiti. Celo Asirci so se pokesali, ko je k njim prišel Jona, toda nekateri prebivalci Galileje se niso hoteli pokesati niti takrat, ko je k njim prišel sam Bog.
V: Zakaj se je Jezus v Mt 11,25–26 zahvalil Očetu, da je resnico skril pred tako imenovanimi modrimi?
O: Ali ne bi bilo čudno, če bi bili tisti, ki so pametnejši in si lahko privoščijo več izobrazbe, že zaradi samega svojega znanja Bogu bolj všečni ali bližje nebesom? Tako pa ni; kar zadeva inteligenco in izobrazbo, veljajo enaki pogoji za vse. Tisti, ki so pripravljeni pred Bogom priznati svojo nemoč, so Bogu blizu, kot kaže prilika o farizeju in davčniku.
V: Kako v Mt 11,25–26 Bog preprečuje ljudem, da bi razumeli Njegovo modrost?
O: Ljudje, ki so bili tako pametni, da so mislili, da lahko razumejo življenje neodvisno od Boga. Biti moder ni slabo, slabo pa je zaupati v lastno modrost namesto v Boga.
V: Ali bi v Mt 11,25–26 kdaj morali zahvaliti Bogu, da je skril resnico?
O: Bolje je preprosto zahvaliti se Bogu za resnico in za to, kako jo je razodel. Jezus pravi, da pametnejši ljudje nimajo nobene prednosti pred manj pametnimi pri iskanju resnice o Bogu. Resnica je bila skrita tako, da je ljudje ne morejo najti s svojo lastno modrostjo, ločeno od Boga. A paradoksalno je, da tisti, ki želijo poznati resnico, jo bodo našli, četudi so le majhni otroci.
V: Kako so v Mt 11,27 vse stvari izročene Jezusu?
O: Vse stvari so izročene Jezusu na več načinov. Vsi se bodo poklonili Jezusu, Jezus bo sodil ljudi in Jezus nas je rešil.
Vendar pa Jezus tukaj ne poudarja predvsem tega, da je Jezus »eden« od odrešiteljev, ampak da ni odrešitve, razen če nas odreši Jezus. Sodobni odrasli, dojenček ali oseba, ki je umrla v preteklosti, preden je spoznala Kristusa, gre v nebesa bodisi prek Jezusa bodisi sploh ne gre.
V: Kako je mogoče, da v Mt 11,27 nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistih, katerim Sin razodene Očeta?
O: To drži ne le na en, ampak na dva načina.
Poznavanje: Če bi Bog tako hotel, bi se lahko skril, tako da o Njem sploh ne bi vedeli veliko. Bog se je odločil, da se razodene, deloma prek Abrahama in prek prerokov, toda najpopolnejše razodetje Sebe je prišlo prek Jezusa Kristusa, ki je prišel na zemljo.
Odrešitev: Vsi, ki so bili odrešeni, in vsi, ki bodo odrešeni, so odrešeni prek Mesija, Jezusa. Tudi ljudje, ki so sledili Pravi Bogu še pred Jezusovim rojstvom in niso poznali imena Jezus, so odrešeni prek Jezusa. Apostolska dela 4,12 pravijo, da odrešitve ni nikjer drugje. Filipljanom 2,9–11 piše, da se bo v imenu Jezusa poklonilo vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in vsak jezik bo priznal, da je Jezus Kristus Gospod.
V: Zakaj Jezus v Mt 11,27 pravi, da Očeta ne pozna nihče razen Sina in tistih, katerim ga Sin želi razodeti, saj Psalm 145,18 pravi, da je Bog blizu vsem, ki ga kličejo?
O: To vprašanje obravnava knjiga Devet vprašanj, ki jih ljudje postavljajo o judaizmu, str. 86–87. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
Vsi, ki jih Jezus izbere: Jezus nikoli ni rekel, da bo Očeta poznal samo on sam. Namesto tega je Jezus rekel, da bodo Očeta poznali samo on in tisti, ki jih Jezus izbere.
Časovno obdobje: Jezus ni natančno določil, ali gre za prihodnost ob zadnjem sodnem dnevu, za sedanjost, preteklost ali za vse našteto. Ta izjava velja za prihodnost ( ), saj bodo na koncu vsi stali pred Kristusom, ki je naš sodnik, kot kaže Janez 5,22–23. Jezusove besede so veljale tudi v njegovem času, saj je Jezus v Janezu 8,24 Judom povedal, da bodo, če ga zavrnejo, resnično umrli v svojih grehih. To se morda zdi nepravično tistemu, ki je menil, da je za vstop v nebesa dovolj le branje Svetega pisma in zanašanje na besede, namesto poslušnosti. Vendar je Jezus v Janezu 14,6 rekel, da je on pot, resnica in življenje ter da nihče ne pride k Očetu razen skozi njega. Vendar so bile Jezusove besede v nekem smislu resnične tudi že pred njegovim časom. Ne le da je bil z Izraelci v puščavi, kot piše v 1. pismu Korinčanom 10,4, ampak sta bila tudi njegovo križanje in vstajenje, ki sta prinesla življenje vsem vernikom, ki so živeli tako pred Kristusom kot po njem, načrtovana že od ustanovitve sveta, kot piše v Apostolskih delih 2,23.
Poseben odnos: Glede na vse prej navedeno imata Jezus in Sveti Duh do Očeta resnično poseben odnos, kakršnega nima nihče drug.
V: Kako nam Jezus v Mt 11,28 daje počitek?
O: To resnico lahko v svojem življenju uporabimo vsaj na pet načinov.
Osvoboditev od strahu: Bog bo poskrbel za nas in nam se ne bo zgodilo ničesar, razen tistega, kar Bog dopusti. 1. Petrov 1,6–9 in 1. Korinčanom 2,9 kažeta, da bo veličastvo nebes naredilo trpljenje, ki ga prenašamo na zemlji, nepomembno.
Osvoboditev od tesnobe in skrbi: V Gorski pridigi Jezus posebej poudarja našo vrednost v Božjih očeh ter nezaželenost in nesmiselnost skrbi. Filipljanom 4,6–7 pravi, da se ne smemo za ničesar skrbeti, ampak naj svoje prošnje prinašamo pred Boga.
Osvoboditev od lastnega dela, ciljev in ambicij: Ko postanemo kristjani, se merilo našega uspeha na novo opredeli. Uspeh ni le v tem, da dosežemo tisto, kar Bog želi, da dosežemo, ampak v tem, da smo vse tisto, kar Bog želi, da smo. Nič več kot to. Ni nam več treba skrbeti, da bi bili uspešni v očeh drugih ali da bi izpolnjevali kulturne ideale.
Svoboda od skrbi glede sodbe: Na sodni dan lahko kristjani stojijo brez strahu. Kristus bo kristjane sodil glede njihovih nagrad (ali izgube nagrad), vendar imajo kristjani zagotovilo odrešitve in izognitve ognjenemu jezeru.
Večna svoboda: naša svoboda se začne prav zdaj na zemlji, čeprav na omejen način. Vendar bomo imeli svobodo kot sinovi Kralja v nebesih, za vedno.
Knjiga »When Critics Ask« (str. 342) to dobro povzema: »Življenje vernika je ‚lahko‘ v tem smislu, da prinaša ‚počitek za vaše duše‘ (Mt 11,29), vendar je težko za ‚meso‘, ki pogosto potrebuje Božjo disciplinirano roko, da ostane na pravi poti. Odrešitev prinaša ‚mir z Bogom‘ (Rim 5,1), vendar prinaša tudi spor s svetom (1 Jn 2,15–17; Gal 5,17).«
V: Kakšna je v Mt 11,29–30 razlika med jaremom in bremenom?
O: Jarem vleče voz, ki nosi breme. Jarem se vleče skupaj z drugimi. Jarem in breme, ki ga vleče, sta lahko lahka ali težka, Jezus pa pravi, da je njegovo jarem lahko.
Kmet mora poskrbeti, da je jarem pravilno prilegajoč, da je vsaka oblazinjenost na pravem mestu itd. Včasih se človek sprašuje, ali je lažje ali težje kmetu, da vpreže vole, ali Bogu, da vpreže kristjane. Če je vol mrtev ali se noče premakniti, kmetu ne pomaga, da ga zapreže. Če Bog kristjanom ponudi priložnost, da jih zapreže skupaj, a se kristjan noče premakniti, ker Bog ne izpolnjuje njegovih pričakovanj, to ne pomaga drugim kristjanom, s katerimi je zaprežen. Ali še huje, če se kristjan odloči, da bo šel v drugo smer, kot jo želi orati Bog, potem je lahko težko.
Včasih kristjani pričakujejo, da jim bo sledenje in poslušnost Bogu prinesla največ blagoslovov in blaginje v življenju. Bog tega nikoli ni obljubil. Kamenjanje in pretepanje lahko človeka pohabita, in Pavlova pretepanja ter kamenjanja mu niso prinesla telesnega blagoslova. Pavl bi verjetno lahko bil bolj premožen, če bi več časa posvetil izdelovanju šotorov in manj »finančno potratnim stvarem«, kot je oznanjevanje evangelija. Če Pavel ni mogel pričakovati, da bo s sledovanjem Bogu fizično in finančno bolje, potem tudi mi ne moremo. Božji cilj je razodevanje Njegove slave na zemlji, ne pa naše največje udobje. Božja slava vključuje to, da oznanjamo evangelij, učimo druge in živimo dostojno življenje (Mt 10,37–38; Lk 20,35; Flp 1,27; 2 Tes 1,5.11), vendar ne nujno naše nenehno uživanje. Vol morda ne ve, kaj je oranje v koncentričnih krogih; ve le, da mora slediti vodstvu svojega gospodarja. Če lahko opustimo lastna pričakovanja glede tega, kaj naj bi Bog storil za nas, in preprosto sledimo njegovemu vodstvu, bo Bogu lažje, da nas vpreže v svoje jarmo.
V: Ali Mt 11,29 na kakršen koli način podpira jogo, kot jo poučujeta Mark in Elizabeth Prophet v knjigi Izgubljena Jezusova učenja 3 (1988), str. 273–274?
O: Nikakor ne. Jezus pravi, naj vzamemo nase njegovo »jarem«, ne pa »jogo«. Grška beseda zugon, ki je tu uporabljena, je pomenila vpreganje volov za delo na polju in vključuje pomen služenja Jezusu, ne pa opravljanja posebnih telesnih dejavnosti ali nadzora dihanja.
V: Kako naj danes v Mt 11,29–30 vzamemo Jezusovo jarmo nase?
O: Podredite se Kristusovi volji in mu izročite vse svoje življenje. Naj vas Jezus uči, bodite krotki in ponižni kot Jezus.
V: Ali so Jezusovi učenci v Mt 12,1–5 prekršili judovski sobotni dan ali ne?
O: Tukaj niso prekršili sobote po Mojzesovi postavi, čeprav so prekršili farizejsko razlago te postave. Čeprav je 2. Mojzesova knjiga 34,21 prepovedovala žetev na soboto, pa niso imeli srpa in so imeli le nekaj klasov. Trganje klasov brez srpa je bilo dovoljeno po 5. Mojzesovi knjigi 23,25.Nimamo nobenega zapisa, da bi učenci ali Jezus kršili Mojzesovo postavo, medtem ko je Jezus deloval na zemlji pred svojim vstajenjem. Upoštevajte, da se nesoglasje ni nanašalo na različne razlage postave, ampak na temeljni pristop k postavi.
Zanimivo je, da se Judje sami niso strinjali, da je obiranje žita ob soboti napačno. »Žetev žita« je bila ena od devetintridesetih vrst dela, prepovedanih v Mišni Šabat 7.2.9.c v skladu z njihovimi tradicijami. Vendar pa je dopuščala tudi izjeme za službo v templju. Izjema je dopuščena tudi, kadar je ogroženo življenje, kot navaja Mišna Joma 8:6; Mek Exodus 22:2; 23:13. Mišna Šabat 10.2 ne obravnava naključnega trganja žita. V poznejšem obdobju Gemara izrecno dovoljuje trganje žita z roko; prepoveduje le uporabo orodja.
V: Ali je v Mt 12,1–8 in Mk 2,27 to, kar je Jezus tukaj rekel o soboti, sprememba Božjega zakona, ali pa je Jezus povedal, kako bi ga morali izvajati tudi v časih Stare zaveze?
O: Jezus tu ne uvaja nobenih sprememb. Trganje klasov je bilo v Zakonu že izrecno dovoljeno. Čeprav je Zakon določal, da ljudje na soboto ne smejo delati, so lahko trgali žito za prehrano, dokler ga niso pobirali v vrečo.
Jezus je poudarjal, da je treba gledati na celoten Zakon, saj je Zakon vseboval tudi posebno določbo za duhovnike. Prav tako Jezus poudarja, da je v Davidovi nujni situaciji njegovo preživetje in beg pred Savlom imelo prednost pred kruhom za ponudbo. Koliko bolj bi moral imeti Mesija prednost pred farizejskimi tradicijami?
Nazadnje je Jezus rekel, da je tu nekaj večjega od Božjega templja. Edina stvar, ki je večja od Božjega templja, je sam Bog.
V: Zakaj je bilo v Mt 12,3–5 in Mk 2,25–27 v redu, da so vzeli kruh ponudbe, in kako se to navezuje na spoštovanje sobote?
O: Ključno načelo tukaj je hierarhija zapovedi, njihova končna poslušnost pa naj bi bila namenjena Bogu, ne soboti. Poklonitveni kruh naj bi jedli le duhovniki, David in njegovi možje pa so bili na misiji za Boga, bili so v nujni situaciji (bežali so pred Savlom) in po pogovoru z duhovnikom so jedli, kot je zapisano v 1. Samuelovi knjigi 21,3–6.
Za farizeje je sobota dejansko postala njihov idol! Ne zato, ker bi bila sobota na kakršen koli način slaba, ampak zato, ker so se bolj ukvarjali s soboto kot z Bogom. Bili so možje pravil, ne pa možje Boga.
Irenej (182–188 n. št.) je zapisal: »David je bil od Boga imenovan za duhovnika, čeprav ga je Saul preganjal. Vsi pravični namreč imajo duhovniški [duhovniški] položaj. In vsi Gospodovi učenci so duhovniki, saj tu ne dedujejo niti zemlje niti hiš. Namesto tega neprestano služijo Bogu in oltarju … Njegovi učenci so imeli Gospodovo duhovništvo. Zato je bilo zanje zakonito, da so, ko so bili lačni, jedli klasje [žito].« Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 8.3, str. 471
V: Kako so v Mt 12,5 duhovniki brez greha oskrunili vsak sobotni dan?
O: Zakon je duhovnikom nalagal, naj počnejo tisto, kar drugim ni bilo dovoljeno početi ob soboti, ko so morali delati. Jezus ni hotel reči, da naj duhovniki prenehajo početi tisto, kar jim je Bog zapovedal. Nasprotno, Jezus je hotel povedati, da če gledaš na Božja navodila, ne da bi upošteval kontekst, lahko pride do vseh mogočih težav. Legalist je tisti, ki gleda na zakone, ne da bi upošteval kontekst.
Tertulijan (198–220 n. št.) v delu Pet knjig proti Markionu, knjiga 4, poglavje 12, str. 362–363, navaja zanimivo misel o prednosti poslušnosti Bogu v primerjavi z ritualnim upoštevanjem sobote. Prvi primer, ko je ves narod prekršil soboto, a kljub temu ostal poslušen Bogu, je bil, ko jim je Bog ukazal, naj obkrožijo Jerih. Bog je Izraelcem ukazal, naj sedem dni zapored obkrožajo Jerih, pri čemer so hodili tudi ob soboti. Torej je tudi to primer, ko je Božji neposredni ukaz prevladal nad soboto.
V: Zakaj v Mt 12,5, ko je Jezus rekel: »Ali niste brali v Zakonu, da duhovniki v templju na soboto kršijo soboto in so kljub temu nedolžni?«, to ni bil citat iz Zakona?
O: Jezus tega ni navedel kot citat česar koli. Jezus je izpeljal logično sklepanje, da so duhovniki v skladu z Zakonom opravljali svoje duhovniško delo ob soboti in da je bilo to še vedno primerno in Bogu všečno.
V: Kakšen je bil smisel teh primerov v Mt 12,3–8 in Mk 2,25–28?
O: Sledenje Bogu ni le v pravilih, ampak tudi v prednostnih nalogah. Sledenje Jezusu kot svojemu Gospodu je bistvo poslušnosti, ne le pravil, niti ne le Božjih pravil. Drugi odlomki kažejo, da pri sledenju Bogu gre za več kot le pravila in prednostne naloge, toda Jezus je bil tu zelo jasen. Jezus je imel potrpljenje, da je sovražnim farizejem podal preprosto razlago, in hvala Bogu, da je potrpežljiv tudi z nami.
V: Kaj v Mt 12,8 in Mk 2,28 pomeni, da je Sin človekov tudi Gospod sobote?
O: Ustvarjeni smo bili za Boga, ne za zakon in ne za soboto. Zapoved, da se na soboto počiva, je bila dana, da bi pomagala človeku, ne da bi mu ovirala. Bog je Gospod svojega zakona.
V: Kdaj, če sploh kdaj, bi danes morali kršiti črko zakona, kot je zapisano v Mt 12,8.12?
O: Včasih se lahko pojavijo situacije, v katerih bi to morali storiti. Naš glavni cilj ni spoštovanje »tega« ali »nekega« zakona. Ni niti evangelizacija. Naš glavni cilj je slaviti in ugajati Bogu. To vključuje poslušnost Njemu, vključno z Njegovo zapovedjo, da oznanjamo evangelij, in mnogimi drugimi stvarmi. Paziti moramo, da ne kršimo tega, kar nam je Bog zapovedal v Novi zavezi, saj se to vse prepogosto lahko spremeni v izgovor za greh, za beg pred preganjanjem ali za izbiro lažje poti. A kljub temu, kot je Jezus tukaj poučeval, obstajajo trenutki, ko poslušnost Bogu ne pomeni slediti pravilu. Preprost primer: če skrbite za prijatelja, ki je na smrtni postelji, in se mužite, da bi ga čim prej pripeljali v bolnišnico, ali bi morali paziti, da ne prekoračite omejitve hitrosti? Če vlada sprejme zakon, da morate poročati o tem, kaj počnejo vaši sosedje (kot v Severni Koreji), in nekateri sosedje imajo biblijsko uro, ali bi to morali prijaviti vladi?
Nazadnje nam Jezus pokaže, da ta zamisel, da Bog nekatere stvari želi bolj kot žrtvovanja ali druge zakone, ni novo učenje, ki ga je podal, ampak je nakazana že v Stari zavezi v Hozeji 6,6, ki jo Jezus citira v Mateju 12,7.
V: Kaj bi po mnenju farizejev v Mt 12,10–14 in Mk 3,3–6 bilo narobe z ozdravljanjem ob soboti?
O: Farizeji bi ozdravljanje šteli za ustvarjalno dejanje in s tem za delo. Vendar so Judje v prvem stoletju sami razpravljali o tem, kaj je dovoljeno pri negi bolnikov, v Mišni Eduyoth 2,5 in Mišni Šabat 6,3; Mek Exodus 22,2; 23,13.
V: Zakaj je Jezus v Mt 12,10–14 farizejem odgovoril na ta način?
O: Jezus je opozarjal na njihovo nedoslednost. Predstavljajte si nenavaden humor te situacije. Tu so bili nekateri možje, ki so svoje lastne dodatke k Božji besedi poučevali kot Božjo besedo in samemu Bogu govorili, da nečesa ne sme storiti. Ker je čudež prišel od Boga, bi lahko prav tako rekli Bogu, da mora ta čudež vzeti nazaj!
V: Ali se Mt 12,18 nanaša na Trojico?
O: Da, ko enkrat razumete, da je Služabnik Bog. Služabnik je poslan in Božji Duh je v njem.
V: Kaj v Mt 12,31–32, Mk 3,28–30 in Lk 12,10–11 pomeni bogokletstvo proti Svetemu Duhu?
O: Jezus ni pogosto zagovarjal svoje avtoritete za svoje delovanje, vendar je menil, da je pomembno, da jo v tem primeru zagovarja, ko so ga obtožili, da deluje po navodilih satana. Iz konteksta je razvidno, da gre za to, da nekdo vidi neposredno čudežno delovanje Boga, zavrača evangelij in trdi, da je to delo satana. Običajno je v redu, da postavljamo vprašanja ali nekaj natančno preučujemo, toda ko ljudje izpodbijajo tisto, kar je očitno nesporno, v resnici zavračajo tisto, za kar vedo, da je res.
Ne gre le za to, da prosijo Svetega Duha, naj odide iz njihovega življenja. Poznam krščansko študentko, ki je prosila Boga, naj odide iz njenega življenja. Po približno enem mesecu se je počutila tako nesrečno, da se je pokesala in se vrnila h Kristusu. Če bi nekdo zagrešil bogokletstvo proti Svetemu Duhu, se nikoli ne bi hotel vrniti h Kristusu.
V: Zakaj je v Mt 12,31–32, Mk 3,28–30 in Lk 12,10–11 bogokletstvo proti Svetemu Duhu veliko resnejše od bogokletstva proti Jezusu?
O: Jezus tega ni izrecno povedal. Vendar če nekdo zavrne Jezusa, lahko Sveti Duh deluje tako, da spremeni njegovo mnenje in da kasneje sprejme Jezusa. Če pa nekdo trajno ne želi Svetega Duha v svojem življenju in Sveti Duh spoštuje to željo, se ta oseba nikoli ne bo vrnila h Kristusu in ne bo prišla v nebesa.
V: Ali v Mt 12,31–32 bogokletstvo proti Svetemu Duhu pomeni zavračanje luči s tem, da se zanikajo Božje manifestacije (kot je Bahá’u’lláh), kakor učijo bahajci v knjigi Some Answered Questions, str. 127–128?
O: Ne, to je krožno sklepanje, saj predpostavlja, da trditev, da je Bahá’u’lláh luč, dokazuje, da je Bahá’u’lláh res bil luč. Vendar pa opazite, da je Jezus v Mt 12,32 rekel, da bo tistim, ki govorijo proti Jezusu, odpuščeno; torej govorjenje proti Božjemu preroku NI bogokletstvo proti Svetemu Duhu.
V: Ali v Mt 12,32 dejstvo, da v tem življenju ne bo odpuščeno bogokletstvo proti Svetemu Duhu, na kakršen koli način podpira vero v vicah, kot je dejal katoliški pisec Ludwig Ott?
O: Ne, celo Nova katoliška enciklopedija, zvezek 11, str. 1034, pravi: »Doktrina o vicah ni izrecno navedena v Svetem pismu.« Matej 12,31–32 na noben način ne podpira vic iz treh razlogov:
1) Katoliško učenje pravi, da vice vernika očisti od lažnih (manjših) grehov, ne pa od smrtnih (resnejših ali usodnih) grehov, bogokletstvo proti Svetemu Duhu pa se šteje za smrtni greh.
2) Jezus ne govori o vernikih, ampak o pismoukih in farizejih, ki so ga zavrnili.
3) Ta verz ne govori ničesar o trajanju, resnosti, vrsti ali kraju kazni ali očiščenja; sploh ne govori o kazni ali očiščenju. Govori pa o tem, da Bog ne odpusti.
V: Kaj Jezus v Mt 12,34 pravi o nekaterih ljudeh?
O: Ne pravi le, da so roj kač ali da govorijo zlo. Jezus namreč opisuje pogoj »če-potem«. Glede na to, da so roj kač in zli, lahko iz njih prihajajo le zle stvari. To velja za nekatere ljudi danes. Nekateri, glede na to, kje je njihovo srce, niso sposobni reči ničesar dobrega o čemerkoli, ampak le slabo. Presenetljivo je, da so, podobno kot farizeji, ponavadi sami slepi za to, da imajo zlobno srce. To ni zato, ker ne bi bili dovolj pametni, da bi to ugotovili, ampak zato, ker nikoli niso pomislili, da bi se vprašali, kje je njihovo srce.
V resnici ni tako, da farizeji ne bi razumeli. Bolj gre za to, da niso hoteli razumeti. Jezus jim je stopil na pot in njihov »veliki« načrt je izpadel slabo.
Seveda moramo kot verniki poskrbeti, da ne bomo ravnali enako. Včasih, če nekdo uporabi grdo besedo, se lahko izgovori: »Oprostite, to mi je kar ušlo.« No, zakaj pa je sploh kdaj prišlo v naše srce! Poskrbeti moramo, da v našem srcu ni »nespornih« delov, ki so prav tako zli. 2. Korinčanom 13,5 pravi, da moramo preizkušati sami sebe. A poiščimo pomoč! V Psalmu 139,23–24 je psalmist prosil Boga, naj preišče njegovo srce in mu razkrije vse, kar je v njem hudobno.
Na žalost se nekateri ljudje niso spremenili niti v neposredni Jezusovi prisotnosti. Nekateri se ne bodo spremenili, ne glede na to, kaj jim rečemo; lahko pa se posvetimo tistim, ki bodo prisluhnili.
V: V Mt 12,38–39 in Mt 16,1–4, ko so farizeji prosili za znamenje, ali je Jezus rekel, da bodo imeli le znamenje Jone, ali pa ni bilo nobenega znamenja, kot pravi Mk 8,11–13?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1. Pravkar so že videli znamenje; v resnici so prosili za »še eno znamenje«. Toda kaj bi jim koristilo še eno znamenje, saj so videli, kako je Jezus izganjal demona, in so to razglasili za znamenje iz pekla. Kaj bi jim koristilo kakršno koli znamenje, če bi le rekli, da je od satana? Spomnite se, da so v Mateju 12,14 že začeli kovaliti načrte, kako uničiti Jezusa.
2. Matej 12,38–39 je bila prva zahteva po znamenju, Matej 16,1–4 in Marko 8,11–13 pa druga zahteva po znamenju.
3. V vseh primerih je Jezus rekel, da ne bodo videli nobenega znamenja iz nebes ali da bodo videli le znamenje, ki so ga videli Jonahovi poslušalci.
4. Jonaovi poslušalci niso nikoli videli nobenega čudežnega znamenja, ampak le preroka Jono. Jona ni nikoli storil nobenega čudeža, ki bi bil zabeležen v Svetem pismu.
V: Ali so bili verzi o Jonovem znamenju v Mt 12,38–39; Lk 11,30 neavtentični in verjetno dodani v 7. stoletju n. št., kot trdijo Stendahl, Peake; G. Schmitt, »Das Zeichen Jona«, ZNW [1978] [str. 120–123]?
O: Ne. Diatessaron, odsek 16,1–4, str. 68, navaja te verze, napisano pa je bilo okoli leta 172 n. št. Na te verze se sklicujejo Justin Mučenik (138–165 n. št.), Irenej (182–188 n. št.) in Ciprijan Kartaginski (okoli 246–258 n. št.). To navajata tudi svetopisemska rokopisa Vaticanus (325–350 n. št.) in Sinaiticus (340–350 n. št.).
V: Kako je v Mt 12,39–40 mogoče, da je neka generacija nepravična in prešuštna?
O: Jezus ne govori le o nekaterih farizejih in učiteljih postave, ampak o celotni kulturi judovskega ljudstva v tistem določenem časovnem obdobju. Ljudje imajo navado slediti svoji kulturi, ta pa v tistem času ni dopuščala prostora za Mesija.
V: Kaj Jezus v Mt 12,45 uči o ljudeh in demonih?
O: Jezus uči dve stvari.
Natančneje, ko se demon prisili, da zapusti človeka, se lahko vrne, če v človeku ostane duhovna praznina, in s seboj pripelje še hujše demone.
Na splošno ljudje ne ostanejo v duhovni praznini zelo dolgo. Če jih ne napolni Bog, bodo prišli demoni in napolnili njih, njihovo kulturo in njihovo družbo.
V: Zakaj je Jezus v Mt 13,1 sedel na ladjo in govoril ljudem?
O: Jezus je verjetno govoril z ladje, ker se je v mirnem vremenu zvok njegovega glasu dobro razlegal po vodi. To je eden od petih glavnih govorov v Matejevem evangeliju, naslovljenih na množice, in za boljšo slišnost množic je bilo dobro, da ga je bilo mogoče slišati. Ni nobenega namiga na kakršen koli skrit pomen, apokaliptičen ali kakršen koli drug.
V: Kaj se v Mt 13,1–23 razlikuje – seme ali tla – in kako se to nanaša na nas danes?
O: Seme (evangelijsko sporočilo) je bilo isto. Razlika pa je bila v sposobnosti zemlje, da najprej sprejme seme in nato omogoči njegovo rast. Nekateri ljudje ne morejo sprejeti evangelijskega sporočila. Drugi ga lahko sprejmejo, vendar v njih ne bo trajno raslo. A evangelij ni nekaj, kar bi morali selektivno sejati le na tisto, kar menimo, da je dobra zemlja. Sejati ga moramo povsod, in zemlja ga bo sprejela, če bo lahko. Vendar se ne smemo zavajati z mislijo, da se bo, če evangelij delimo le s svetom, ves svet obrnil h Kristusu. Nazadnje ta prilika bralca pusti v razmišljanju: »Kakšna zemlja sem v Božjih očeh?«
V: Kaj je nenavadnega v teh prilikah iz Mt 13,1–58?
O: David Wenham je bil prvi sodobni učenjak, ki je prepoznal, da je Matej 13,3–52 hiazma. Vendar pa to ni popolna hiazma.
13,1–2 Jezus je prišel
-13:3–9 Prilika o sejalcu, naslovljena na množice
-- 13:10–12 Učenci vprašajo in Jezus odgovori
--- 13,10–17 Namen prilik (za tiste, ki niso verniki)
----13:18–23 Razlaga prilike o sejalcu
-----13:24–33 Še tri prilike, namenjene množici: »Nebo kraljestvo je podobno …« (plevel, gorčično zrno, kvas)
odklon
--- 13:34–35 Namen prilik (za učence)
---- 13:36–43 Razlaga prilike o pšenici in plevelu
konec odklona
-----13:44–48 Še tri prilike, namenjene učencem: »Neboško kraljestvo je podobno …« (zaklad, biser, mreža)
---- 13:49–50 Razlaga
-- 13:51 Jezus vpraša, učenci pa odgovorijo
- 13:52 Prilika o novem in starem zakladu
13:53 Jezus je odšel
V tej strukturi je tudi Matej 13,13–17 kiasma.
V: Kakšna je v Mt 13,6–7 razlika med potjo, drugo, kamnito tlemi in tretjo, trnato tlemi?
O: Prva tla so bila dovolj globoka in na njih ni bilo trnja, ki bi oviralo sončno svetlobo. Vendar pa sploh niso sprejela semena. Semena so vzklila v drugih treh tleh, v prvih tleh pa sploh niso imela priložnosti, da bi vzklila.
Seme na drugi in tretji tleh sprva vzklije in izgleda dobro. Vendar rastline ne morejo imeti zdravih korenin v tleh brez globine. Ko je vreme suho, v izsušenih tleh na površini ne morejo najti vode, ki bi jih ohranjala pri življenju. Imele so dober dostop do sonca, vendar preprosto ni bilo dovolj globine tal, da bi te rastline lahko nadaljevale rast.
Tretja zemlja je bila dobra, morda celo tako dobra kot rodovitna zemlja. Vendar je bilo v njej toliko odvečnega – trnov –, da je rastlinam preprečevalo dostop do sončne svetlobe. Celo druga zemlja je z veseljem sprejela besedo, tretja zemlja pa ne, ker je bila preobremenjena. Tretja zemlja je imela zadostno globino, vendar se je v njej dogajalo preveč drugega, kar jim je preprečevalo dostop do sonca. Poleg tega so nekatere trnate rastline očitne, druge pa so lahko neopazne. Trnov morda ne opazimo takoj.
Četrta zemlja ni nič posebnega ali »čarobna«. Pravzaprav se v ničemer ne razlikuje od najboljših lastnosti druge in tretje zemlje skupaj. Kot je prvi opozoril Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.), ni ene same poti k uničenju; poti k uničenju je več.
Razlika v rezultatih ni posledica semena, ampak zemlje. Kako rodovitno se Bogu zdi vaše srce?
Mimogrede, pot tukaj je pešpot, na primer med polji, ne pa avtocesta.
V: Zakaj je Jezus v Mt 13,10–13 to priliko razložil svojim učencem in ne množici?
O: Odgovor najdemo v Mateju 13,14–15. Jezus je imel veliko učencev (vključno s 70) in ne le dvanajstih. Množice so v tem času dobile okus Jezusovega učenja, tako da so morda postale žejne po tem, da bi izvedele več. Jezus je bil v tem primeru izbiren; razlago je podal le svojim učencem. Seveda so se tudi ljudje v množici lahko odločili, da postanejo Jezusovi učenci. S tem se je izpolnilo tudi Izaija 6,9–10.
Vendar je napačno misliti, da je bil namen teh prilik »da bi vsi lažje razumeli resnico«. Podobno bi danes morda želeli povedati nekaj stvari, ki jih bodo razumeli le tisti, ki želijo poznati resnico.
V: V Mt 13,10–11, v kakšni meri naj bo naše oznanjevanje evangelija obdano z skrivnostjo?
O: Skrivnost je bila v Stari zavezi nekaj tajnega, skritega ali zakritega, kar je bilo kasneje razodeto. Jezus ni govoril o skrivnostih, dokler ga judovski narod ni zavrnil.
Jezus in evangelij sta stvari, ki jih človeštvo nikoli ne bi moglo razumeti, če nam jih Bog ne bi razodel. Ne smemo jemati za samoumevno, da bi nas Bog lahko pustil v temi, ampak se je odločil, da nas razsvetli. Kristusovo trpljenje in Božja zgodba na splošno sta dramatični, zato moramo to dramatičnost poudariti, ko o njiju pripovedujemo.
V: Kaj pomeni Mt 13,10–16?
O: Tisti, ki ne ljubijo resnice, nimajo pravice do luči resnice. Pravzaprav bi »ptice« lahko odnesle luč, ki jo že imajo. V tem odlomku je več pomembnih točk.
13:10 Potem ko je Jezus v Mateju 13,1–9 povedal priliko o sejalcu (v resnici priliko o tleh), so prišli učenci in ga vprašali, zakaj govori v prilikah. Vprašanje ni bilo omejeno na priliko o sejalcu, ampak na to, zakaj Jezus na splošno govori v prilikah.
13:11 Večina ljudi ne bi imela ali ohranila znanja o nebeškem kraljestvu.
13:12 Tisti, ki imajo to znanje, bi v njem rasli. Tistim, ki tega znanja nimajo, bi bilo odvzeto celo tisto malo znanja, ki ga imajo.
13:13 Zakaj bi Jezus govoril ljudem v prilikah in ne bi vsega pojasnil, kot je to storil svojim učencem? Odgovor poiščimo v 2. Petrovem pismu 2:21 ter v Pismu Rimljanom 4:15; 5:13. Če se nekdo odloči, da ne bo sledil resnici o Bogu, ki jo ima, bo zanj na končnem sodnem dnevu bolje, če bo vedel čim manj.
13:14 kaže, da bi ljudje dejansko slišali vso resnico, vendar je ne bi razumeli. To NE pomeni, da moraš biti resnično inteligenten, da bi bil kristjan; to bi bilo v nasprotju s 1. Korinčanom 1:26–28. Njihov problem z razumevanjem, celo med inteligentnimi in visoko izobraženimi farizeji, je namreč v tem, da nimajo prostora za Jezusovo besedo (Janez 8:37), sporočilo križa pa je preprosto neumnost za tiste, ki so modri po modrosti tega sveta (1 Korinčanom 1:18–25). Videl sem pametne ljudi, ki so si izmišljali domiselne in iznajdljive izgovore, zakaj ne želijo verjeti v to, kar je jasno zapisano v Svetem pismu.
13:15 To kaže na otrditev srca ljudstva. Kristjani so razpravljali o tem, ali je bil za faraonovo otrdelo srce proti Mojzesu in Izraelcem odgovoren Bog ali pa faraon sam. Sveto pismo na osmih mestih pravi, da je faraon sam otrdil svoje srce, in na osmih mestih, da ga je otrdil Bog. Ena od Božjih sodb proti ljudem, ki otrdijo svoja srca, je, da se njihova srca otrdijo še bolj.
Nazadnje, isto Božje delovanje lahko ima nasprotne učinke na dva različna človeka. Eden od cerkvenih pisateljev je to pojasnil takole: »Vosek se topi, blato pa se suši pod isto vročino; tako je isto delovanje, ki se je izvršilo po posredovanju Mojzesa, na eni strani dokazalo trdovratnost faraona, ki je bila posledica njegove hudobije, na drugi strani pa vdajanje mešanega egiptovskega ljudstva, ki se je odpravilo skupaj s Hebrejci.« Rufinus (374–406 n. št.) v prevodu Origenove knjige *De Principiis* (225–254 n. št.), knjiga 3, poglavje 1.11, str. 311.
13:16 Mimogrede, čeprav je imel Jezus 12 posebej imenovanih učencev, ni imel le 12 učencev; imel je tudi širšo skupino 70 učencev in še druge učence. Jezusovi učenci so bili blagoslovljeni tako s privilegijem poznavanja teh resnic kot tudi z dejstvom, da si učenja teh resnic niso zaslužili niti si jih niso prislužili. Bog bi se lahko odločil, da nam vse skrije; vendar nam je Bog hotel te stvari razodeti.
13:17 gre še dlje in pravi, da so te stvari želeli spoznati celo pobožni preroki v časih Stare zaveze, a Bog jih še ni naučil; Bog je počakal z njihovim razodetjem, dokler ni prišel Jezus.
Včasih ljudje napačno menijo, da nam je Bog dolžan, da si čim bolj prizadeva naučiti vsakogar resnice. V resnici pa, če nekdo zavrne resnico o Bogu, ki jo že ima, Bog ni pod nobeno obveznostjo, da bi mu poskušal vsiliti še več resnice. Pravzaprav je zanje bolje, če vedo čim manj o resnici (2. Petrov 2:21). Tistim pa, ki želijo slediti resnici, Bog z veseljem razkriva vedno več.
Kako točno se zgodi, da ljudje ne slišijo resnice in jo izgubijo? Jezus to pojasni v Mateju 13,18–23.
V: Ali je bil v Mt 13,12 Bog nepravičen, ko je tistim, ki niso imeli, vzel, in tistim, ki so imeli, dal?
O: Bog ni bil nepravičen, vendar je treba upoštevati medsebojno delovanje med posledico in naknadnim namenom. Upoštevati je treba tri nasprotja: pravičnost proti enakosti, plačilo proti darom ter zadovoljevanje potreb proti podeljevanju nagrad.
Pravičnost proti enakosti: Bog je pravičen do vseh, vendar od njega ni zahtevano, da vse obravnava enako, kot ponazarja Rimljanom 9,6–18.
Plačilo proti darom: V priliki o minah (Luka 19,11–27) bi bilo nepravično, če kralj ne bi izplačal dobrih stvari, ki jih je bil dolžan nekomu. Ko pa vlagate denar svojega delodajalca, vam delodajalec ne dolguje vsega tega denarja; dolguje vam le plačo in tisto, kar se je pogodbeno zavezal dati. Kralj v priliki ni bil nobenemu od svojih služabnikov dolžan nobenega mesta. Ko je tistemu, ki je imel največ, dal več mest, je bilo to prostovoljno, milostno darilo, in kralj (in Bog) lahko stori, kar hoče.
Zadovoljevanje potreb v primerjavi z podeljevanjem nagrad: Kralj je poskrbel za vse svoje služabnike, še preden je kateremu koli od njih zaupal vodenje katerih koli mest. Mesta so bila nagrade ali dodatki. Bog bo v nebesih vsem tam obilno zadovoljil vse potrebe (1 Korinčanom 2:9), toda poleg tega bo Bog v nebesih nekaterim podelil nagrade, drugim pa ne. O tem lahko preberete v 1 Korinčanom 3:8–15.
V: Ali je v Mt 13,15 to precej trdosrčno od Boga, da ne omehča njihovih src in jim ne odpre oči?
O: Sploh ne. Bog pravi, da bi jih Gospod zagotovo ozdravil, če bi se obrnili k Njemu. Vendar pa so sami odgovorni za to, da so njihova srca otrpla, kar vodi do tega, da se ne bodo obrnili k Bogu.
Bog odpira oči slepim, vendar ponavadi ne odpira oči tistim, ki jih trdno zapirajo. Bog omehča srca ljudi, vendar ni dolžan omehčati srca nikogar, ki se je že odločil, da bo svoje srce otrdil.
V: Kako je v Mt 13,24 nebeško kraljestvo podobno tej situaciji, saj je nebesa popolna?
O: Nebeško kraljestvo ni podobno človeku, ampak tej situaciji. Odgovor na to vprašanje je del Jezusove glavne misli. Nebeško kraljestvo ni le nekaj popolnega, kamor gremo po smrti. Nebeško kraljestvo je nekaj, kar je tudi zdaj v naših srcih kot vernikov. V nebeškem kraljestvu v tem svetu pšenica in plevel rasteta drug ob drugem.
V: Ali Mt 13,28–30 pomeni, da moramo heretikom dovoliti, da ostanejo v cerkvi?
O: Nikakor ne. V Mateju 13,38 »polje« ni cerkev, ampak svet. Obstajale bodo heretične cerkve, vendar moramo izobčiti tiste, ki imajo heretično učenje ali zla ravnanja, razen če in dokler se ne pokesajo. Trditev, da bi morali v naših cerkvah dopustiti ljudi s heretičnim naukom ali z nepoštenimi, nepokornimi dejanji, je v nasprotju z Božjim naukom v 1 Timoteju 1:3–4; 6:3–5; 2 Timoteju 2:16–17; 3:1–5; 2 Janezu 10 ter s prakso v 1 Korinčanom 5:11–13 in Razodetju 2:20. Na žalost je bil Avguštin iz Hipona v delu »Donatistom« eden prvih, ki je zamešal cerkev in svet. Tiste, ki grešijo (v praksi ali v nauku), je treba v prisotnosti vseh okarati v skladu s 1. pismom Timoteju 5,20.
Če povzamemo: če v priliki nekaj napačno razlagate na en način (cerkev), ko pa je Jezus izrecno povedal nekaj drugega (svet), se lahko resnično izgubite v podrobnostih!
V: Na kaj točno se Jezus v Mt 13,30 nanaša, ko govori o plevelu?
O: To so Jezusovi poslušalci dobro poznali. Obstajajo štiri vrste plevela, in »plevel« v tem primeru je skoraj zagotovo plevel, imenovan bradati darnel (lolium temulentum), ki v mladosti izgleda kot pšenica, njegove korenine pa so včasih tako prepletene, da ene rastline resnično ne moreš izruvati, ne da bi izruval tudi drugo. Zanimivo je, da se niti plevel niti pšenica ne moreta več dobro razmnoževati s samosevom, ampak potrebujeta kmeta, ki poseje semena. Rabini so vedeli, da gre za pokvarjeno pšenico, na nekaterih krajih pa jo imenujejo »lažna pšenica«; okoli leta 2000 je bilo 10 % pšeničnega pridelka v Etiopiji pravzaprav plevel. Sodobni razvrščevalni stroji pa so zelo učinkoviti pri ločevanju pšeničnih semen od plevela. Kopriva je pogosto okužena z glivico, ki povzroča omamljanje, če ljudje zaužijejo semena okuženih rastlin. Za več informacij glej https://www.atlasobscura.com/articles/wheats-evil-twin-has-been-intoxicating-humans-for-centuries.
V: Kakšen je v Mt 13,30 pomen plevela, ki se pobere pred pšenico?
O: V kmetijstvu je smiselno plevel izpuliti s polja pred žetvijo. Sodba izloči nevernike iz nebes. Ne gre za to, da bi nas odstranili iz vesolja, kamor plevel naravno sodi. Temveč gre za to, da se plevel odstrani iz Božjega vesolja, kamor nadnaravno sodijo Božji otroci. Ko so učenci skupaj z množico poslušali priliko o pšenici in plevelu, se sprašujem, kaj je takrat razmišljal Juda Iškariot?
V: Kako je v Mt 13,32 in Mk 4,30–34 gorčično seme najmanjše od vseh semen?
O: Najprej je treba povedati, da sta v Palestini obstajali dve vrsti gorčičnih semen: črna gorčica, ki so jo ljudje sadili, in divja gorčica. Jezus je imel v mislih črno gorčico, saj govori le o semenih, ki se sadijo, v Palestini pa niso sadili nobenih semen, manjših od gorčičnih. Poleg tega je bilo gorčično seme v judovskem rabinskem delu M Niddah 5:2 (prim. SBK 1:669) pregovorno znano po svoji majhnosti.
Gorčično seme je po velikosti nepomembno in je najmanjše seme med vsemi poljščinami v palestinski deželi. En grm črne gorčice lahko prinese 1.200 semen. Jezus je ljudem govoril o semenih poljščin, ki jih gojijo na njihovi zemlji.
Vendar pa je za tiste, ki imajo radi podrobnosti, grška beseda za »najmanjše« tako v Mateju 13:32 kot v Marku 4:30–34 »microteron«, kar lahko pomeni majhnost po velikosti ali v prenesenem pomenu dostojanstvo. Beseda za seme v obeh odlomkih, »spermaton«, lahko pomeni tisto, kar se seje. Ne glede na to, ali je Jezus govoril aramejsko ali grško, se je še vedno skliceval na semena, ki so bila posejana.
V: Kako lahko v Mt 13,32 in Mk 4,30–34 gorčična rastlina nosi ptičje gnezdo?
O: Čeprav lahko ptica, če mora, zgradi gnezdo v majhnem grmu, to ni pravi odgovor. Gorčično seme lahko zraste v drevo, visoko do deset čevljev, kar je vsekakor dovolj veliko, da ptica na njem zgradi gnezdo. Z drugimi besedami, sedanja velikost ni v korelaciji s prihodnjo veličino. Jezus ne poudarja toliko prihodnje veličine kraljestva kot njegovih neznatnih začetkov na zemlji.
V: Kakšen pomen ima kvas v Mt 13,33?
O: Jezus je rekel, da je kvas v tej priliki dober, saj predstavlja nebeško kraljestvo, medtem ko je v drugih prilikah kvas slab. Pomembno načelo razlage, ki se ga je treba tukaj naučiti, je, da ne moremo nujno vzeti pomena simbola v eni priliki in istega pomena uporabiti za isti simbol v vseh drugih prilikah.
Nekateri napačno razumejo kvas in ptice kot nekaj slabega, kar spremeni celoten pomen prilike, saj je kvas kot simbol na vseh drugih mestih v Svetem pismu slab ali posvetni. Vendar nekateri ptice in kvas razumejo kot zlo, drugi pa kot dobro darilo.
Kvas je v tej priliki dober. V tem poglavju ni nobenega namiga, da bi bil slab, in je v skladu z drugimi prilikami v tem poglavju.
Tretje stališče je, da sta prilici o gorčičnem drevesu in kvasu zelo splošni, ptice in kvas pa nevtralni.
Povzetek: nebeško kraljestvo je dobro, ne slabo. Matej 13,33 pravi, da kvas predstavlja nebeško kraljestvo, zato je kvas v tej priliki dober. Čeprav zaključek za ptice ni tako očitno, je pohvalno, da gorčično drevo lahko ponudi gnezdo.
V: Zakaj je v tej priliki v Mt 13,33 ženska skril kvas v tri mere moke?
O: Tri hlebce pšenične moke predstavljajo poln obrok za družino. Tri mere (ali »satas« v grščini) ustrezajo starozaveznemu efahu in to je veliko testa, približno 56 funtov ali 23 litrov. To je količina, ki jo je Sara pripravila za tri obiskovalce v 1. Mojzesovi knjigi 18,6, in tisto, kar je Gideon dal angelu v Sodnikih 6,19. Potreben je le zelo majhen košček kvasu, da spremeni lastnosti celotne moke. Bistvo je, da so Judje sami vedeli, da lahko že majhen košček kvasu povzroči vzhajanje celo velike količine testa.
V: Kako je Jezus v Mt 13,34 govoril izključno v prilikah, saj na drugih mestih, kot je na primer v Gorski pridigi, Jezus ni uporabil nobenih prilik?
O: Matej 13,34 to pojasnjuje s tem, da je Jezus govoril množicam. Ko se je obračal na svoje učence, jim je Jezus vse razložil. Čeprav so poslušale tudi množice, je bila Gorska pridiga naslovljena na učence. Poleg tega se Matej 13,34 nanaša na Jezusovo poučevanje v tem času, ne nujno pred ali po tem obdobju njegovega delovanja.
V: Ali je v Mt 13,38 vsakdo otrok Kraljestva?
O: Ne. Kot kaže ta verz, pred tem, ko pridemo h Kristusu, nismo otroci Kraljestva. Efežanom 2:3 pravi, da smo bili (vključno s Pavlom) otroci jeze, preden smo prišli h Kristusu.
V: Zakaj v priliki v Mt 13,44 moški na polju ni preprosto skrivaj izkopal in odnesel zaklada?
O: Po judovskem pravu je, če je nekdo izkopal zaklad na polju, ta zaklad pripadal lastniku polja, kot navaja Derrett (Law, str. 1–16). Seveda če bi zaklad zakopali lastniki in bi zanj vedeli, polja ne bi prodali poceni. Če pa zaklad ni bil njihov – kar kaže dejstvo, da zanj niso vedeli –, bi delavec lahko kupil polje in dobil zaklad.
V: Kdo je v Mt 13,44 ta človek in kaj je zaklad?
O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor:
To ni pravi odgovor: Jezus in Judje. Nekatera dispensacionalistična dela trdijo, da je Jezus tisti človek, zaklad pa je ostanek Judov v zadnjih časih. Vendar Jezus ni dal vsega, kar je imel (božanskost itd.), niti ni umrl na križu samo za ostanek Judov. Drugič, nihče, ki je poslušal to priliko, je ne bi razumel na ta način, zato če bi bil to pravi pomen, se ta pomen sploh ne bi prenesel.
Odgovor: vsak posameznik in odrešitev v nebeškem kraljestvu. Človek bi moral biti pripravljen odreči se vsemu, kar ima, da bi pridobil tako dragocen zaklad, kot ga ponuja Jezus. Te prilike govorijo izključno o nebeškem kraljestvu v skladu z Matejem 13,52. Nakup polja je odločitev, ki jo mora sprejeti človek, sicer zanj ne bo nobenega zaklada.
V: Kakšen je pomen prilike o biseru v Mt 13,45–46?
O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.
Ni odgovor: Jezus je trgovec, biser pa je Cerkev. Vendar pa se ponovno vprašamo: ali je Jezus za biser »prodal« vse, vključno s svojo božanskostjo, in komu ga je prodal?
Odgovor: Vsak posameznik, ki išče Boga, je trgovec, biser pa je odrešitev. Krščanski učenjaki se na splošno strinjajo, da sta delavec in trgovec v obeh prilikah ista oseba, zaklad in biser pa sta eno in isto.
Obe priliki imata isto bistvo. Jezus je v Mateju 13,52 rekel, da obe priliki govorita o nebeškem kraljestvu. Čeprav je človek prepoznal zaklad, ta prilika dejansko poudarja, da mora trgovec prepoznati vrednost te bisere v primerjavi z drugimi biseri in ne sme iskati drugih biserov, ampak le tega enega.
V: Kakšen je pomen prilike o mreži v Mt 13,47?
O: To bi bila zelo velika mreža, ki se vleče med dvema čolnoma ali pa je pritrjena na obalo in en čoln. Zelo je podobna priliki o pšenici in plevelu. Vse ribe so del sveta, toda ob koncu časa bo prišlo do ločitve med dobrimi in slabimi ribami. Ali ste dobra riba?
V: Ali so imeli učenci v Mt 13,51 prav, ko so rekli »da«, da so razumeli te prilike?
O: Da in ne. Da, učenci so razumeli osnovne prilike in simboliko, ki se skriva za njimi. Vendar pa niso imeli pojma o vseh zgodovinskih posledicah prilik o pšenici in plevelu ter gorčičnem semenu. Vendar so imeli prav, ko so rekli »da«, saj so pravilno razumeli tisto, kar je Jezus želel, da bi v tistem trenutku razumeli.
V: Ali se v Mt 13,51 kdaj zgodi, da ste prepričani in imate prav, da imate osnovno razumevanje nečesa, kar vas Bog uči, a kasneje ugotovite, da niste imeli pojma, kaj to sploh pomeni?
O: En preprost primer je lahko poroka. Morda misliš, da veš, s kom se boš poročil, in veš, da se želiš poročiti z njim. Vendar s potekom let ugotoviš, da si o njem vedel zelo, zelo malo v primerjavi s tem, kar veš zdaj. Upajmo, da so bila tvoja presenečenja večinoma prijetna.
Podobno, če te Bog pokliče, da za Njega opravljaš službo, morda imaš osnovno razumevanje tega, kaj želi, in želiš to storiti. A ko opravljaš to službo, ugotoviš, da si skoraj sploh nisi predstavljal, kaj bo to delo vključevalo, niti kako te bo spremenilo.
V: Zakaj je Jezus v Mt 13,52 omenil, da ima pismoučec nove zaklade pa tudi stare?
O: To je bil milosten način, da jim je povedal, naj še naprej cenijo prejšnjo resnico, ki so se je naučili, pa tudi nove stvari, ki jih je povedal Jezus. »Pismouki« tukaj niso posebna skupina kristjanov. Pismouk je tukaj pozitivna oznaka za vsakega vernika, ki se resno ukvarja s študijem Svetega pisma.
V: Kako je v Mt 13,52 naše srce podobno skladišču zakladov?
O: Skladišče (v grščini thesauros) je tukaj prostor za spomine, odločitve, čustva in vrednote, ki se nam zdijo pomembne, ne glede na to, ali jih Bog vidi kot dobre ali pomembne.
Govori se o celotni shrambi zakladov, ne le o škatli ali skrinji za shranjevanje ene stvari v temi. Shramba lahko vsebuje veliko zakladov, ki so vidni, ne pa le skriti v škatli.
Dve nalogi, ki ju mora opraviti kristjan, sta: a) prepoznati in zavreči stvari v naši shrambi, ki jih Bog tam ne želi, in b) napolniti našo shrambo z dobrimi stvarmi, ki nas jih uči Bog.
V: Ali v Mt 13,53–58 Jezus ni bil prerok, ker »prerokovanje lahko obstaja v Izraelu le, če v tej deželi živi večina svetovnega judovstva«? V času Ezre (okoli leta 300 pr. n. št.), ko se je večina Judov odklonila preseliti iz Babilona v Izrael, se je preroštvo končalo s smrtjo zadnjih prerokov – Hagaja, Zaharija in Malakija.« (Ta ugovor je izpostavil nekdo judovskega porekla)
O: To je napačno iz treh razlogov:
1) V Svetem pismu ni nobenega verza, ki bi to trdil; to pravilo je izmišljeno.
2) Daniel in Ezekiel sta bila preroka med izgnanstvom. Večina svetovnega judovstva takrat ni živela v Palestini. Dejansko sta bila Daniel in Ezekiel preroka, ki sta živela zunaj Izraela, čeprav je Daniel v mladosti živel v Judovini.
3) Ne smemo poskušati Vsemogočnemu Bogu narekovati, kaj lahko in česa ne sme storiti!
Če pustimo ob strani dejstvo, da je v času Kristusa veliko Judov dejansko živelo v Palestini (ali je bila to večina ali ne, ne vem), to ni pomembno, saj lahko Vsemogočni Bog pošlje preroka, kadarkoli želi.
Sveto pismo (tako Stara kot Nova zaveza) navaja številne stvari, ki jih Bog ne stori (da ne spremeni svojega mnenja v 4. Mojzesovi knjigi 23:19; 1. Samuelovi knjigi 15:29 itd.), vendar so v celotnem Svetem pismu navedene le štiri stvari, ki jih Bog NE MORE storiti. (Za branje teh pa morate pogledati v Novo zavezo.) Te štiri stvari so: Bog se ne more pustiti skušati z zlom (Jakob 1:13), Bog ne more lagati (Hebrejcem 6:18), Bog ne more prisegati na nikogar, ki je večji od Njega samega (Hebrejcem 6:13), in Bog ne more zanikati samega sebe (2. Timotej 2:13). Poleg tega ne bom govoril o tem, česa Bog ne more storiti, ampak bom le iskal v Svetem pismu, da bi ponižno spoznal, kaj se je Bog odločil storiti in česa se je odločil ne storiti.
V: V Mt 13,54–58 je Jezusovo učenje delilo ljudi; kdaj naj torej tudi naše učenje deli ljudi?
O: Jezusovo učenje je očitno razdelilo ljudi na dva tabora: tiste, ki so mu sledili, in tiste, ki so mu odločno nasprotovali. Ne vidimo nikogar, ki bi poslušal Jezusovo sporočilo in rekel: »Ni slabo, samo tako-tako.« Evangelija ne smemo le oznanjati in Božje resnice poučevati na enak način, kot bi poučevali matematiko ali antično zgodovino. Poučevati moramo tudi o pomenu evangelija za njihovo večno usodo in o nujnosti evangelija, da ne odlašajo z vero. Če ugotovimo, da smo pri nekaterih manj priljubljeni, ko to počnemo, to pomeni le, da opravljamo svoje delo.
V: Kako je v Mt 13,55 Jezus lahko imel brate in sestre, saj je bila (po mnenju katoliške Cerkve) Marija vedno devica?
O: Matej 1,25 na to kratko odgovarja: »A on [Jožef] ni imel spolnih odnosov z njo [Marijo], dokler ni rodila Sina. In dal mu je ime Jezus.« Marija je bila torej devica, ko se je rodil Jezus, vendar sta Marija in Jožef kasneje imela še druge otroke.
Katoliki na to običajno odgovorijo, da se v mnogih sredozemskih kulturah tudi bratranci in sestrične lahko imenujejo bratje in sestre.
Vendar pa v Svetem pismu ni nikjer zapisano, da je bila Marija vedno devica. Nasprotno pa obstajajo drugi odlomki, kjer so omenjeni Jezusovi bratje ali sestre: Janez 7:5; Galatijci 1:19; Marko 3:31; Janez 2:12; in Apostolska dela 1:14. Bilo bi čudno, če bi bili le bratranci in sestrične, da v vsaj enem od teh šestih odlomkov ne bi bila uporabljena beseda »bratranci in sestrične«.
Kot zgodovinsko opombo naj navedemo, da sta edini mesti pred Nicejskim koncilom, kjer je Marija imenovana večna devica, naslednji:
Hippolyt, škof v Portusu (225–235/6 n. št.), je Marijo imenoval večno devico. Proti Beronu in Helixu, fragment 8, str. 234
Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) »Božja in večno devica, in resnično Marija, Božja Mati«; fragment 5.7, str. 282
Na Drugem koncilu v Carigradu (553 n. št.) je bilo uradno izjavljeno, da je Marija »vedno devica«; poglavje 2, str. 312. Istega leta je papež Vigilius v svojem pismu izjavil enako; str. 322.
V: Kaj točno je v Mt 13,55 počel tesar?
O: Tesarji so gradili stavbe. Delali so torej tako s kamnom kot z lesom. V tistem času so Rimljani gradili novo mesto, namenjeno predvsem poganom, imenovano Seforis, tik severno od Nazareta, zato je bilo v tistem času za tesarje veliko dela. Ko je Jezus v Lk 6,49 in 14,29 govoril o gradnji na dobrih temeljih, je morda imel praktične izkušnje s temelji.
V: Zakaj v Mt 13,55–57 prerok ni bil spoštovan v svojem rojstnem kraju?
A: Ne pozabite, da so ga zadnjič, ko je Jezus govoril v svojem rojstnem kraju, hoteli vrgli s pečine. Jezus tu ni izrekel ukaza ali preroštva, ampak je zgolj podal opažanje. Preroki niso bili visoko cenjeni med ljudmi, med katerimi so odraščali. Za nekoga, ki je odraščal na istem kraju in imel veliko podobnih izkušenj, je lahko težko verjeti, da lahko Bog navadne ljudi uporabi na nenavaden način. Na žalost je v pregovoru, da »znanje vzbuja prezir«, nekaj resnice. Grški pisatelj Pindar je imel podoben pregovor o tem, da slava zbledi ob družinskem ognjišču. (Pindarjeve ode, Oda 12:3)
S tem je povezano tudi to, da so se zdeli bolj zaskrbljeni za slavo in priljubljenost »domačega fanta«, namesto da bi poslušali, kaj je Jezus dejansko hotel povedati. Značilnost človeške narave je, da se ljudje na splošno, vključno z nami, vse preveč zlahka osredotočajo na nepomembne ali trivialne stvari in spregledajo pomembno bistvo.
V: Kako je v Mt 13,58 pomanjkanje vere ljudi omejilo Jezusova mogočna dela?
O: Ta verz ne pravi, da Vsemogočni Bog tukaj ni bil sposoben storiti čudeža. Prej Jezus se je odločil, da tukaj ne bo storil nobenega čudeža zaradi njihove pomanjkljive vere v » «. Ni namreč tako, da Jezus ne bi mogel storiti nobenega čudeža – navsezadnje je Jezus hodil po vodi, obudil Lazarja, vstal od mrtvih itd., ne da bi kdor koli verjel, da bo Jezus te stvari storil. Prej, zakaj bi Jezus blagoslovil ljudi, če ti niso imeli želje, da bi jih blagoslovil?
V: Zakaj je v Mt 14 smrt Janeza Krstnika umeščena prav na tem mestu v Matejevem evangeliju?
O: Čeprav tega ni izrecno navedeno in bi Matej ta retrospektivni prizor lahko umestil kjerkoli, je morda razlog, da ga je umestil prav tukaj, v tem, da namiguje, zakaj se je Jezus v tem trenutku želel umakniti iz javnosti. Jezus je vedel, da bodo prišli, da bi ga ubili, in želel je počakati, da bo izpolnil druge stvari, preden bo križan. Poleg tega imata Matej in Marko od tega mesta naprej enak vrstni red dogodkov, ki se pojavljajo v obeh evangelijih.
V: Zakaj točno je Janez Krstnik v Mt 14,3–4 obsodil Heroda Antipasa?
O: Najprej genealoško ozadje, nato pa odgovor.
Ozadje:
Herod Antipa (= Herod Tetrarh): sin Heroda Velikega in Malthace, ene od njegovih desetih žena. Herod Antipa je pod rimsko oblastjo vladal Galileji in Pereji od leta 4 pr. n. št. do leta 39 n. št. Želel je, da bi ga imenovali kralj, kar ga je spravilo v težave s cesarjem Kaligulo.
Aretas IV. Nabatejec: Herod Antipas je bil poročen s hčerko Fasaelis Aretasa IV., kralja nabatejskih Arabcev na ozemlju današnje Jordanije. Ločitev od nje in poroka z Herodijo sta bili politična mina, a vsaj je živel z Herodijo. Kasneje je prišlo do spopadov med Herodom Antipasom in kraljem Aretasom, v katerih je Aretas zmagoval, dokler niso posredovali Rimljani.
Filip: sin Heroda Velikega in Mariamne II.
(Filip je živel v Rimu in ga ne smemo zamenjati z drugim sinom Heroda Velikega, imenovanim Filip, tetrarh Itureje in Trahonitide, iz Luka 3:1)
Aristobul: sin Heroda Velikega in Mariamne I.
Herodija: hči Aristobula in njegove žene Berenike. Ločila se je od prvega moža, da bi bila z Herodom Antipasom.
Odgovor: Herod Antipas je bil polstric Herodije, a to je bilo v skladu z Levitikusom 18:1–17 in 20:12,14. Ločitev od žene je bila v časih Stare zaveze dopustna. Problem je bil v tem, da Levitikus 18:16 izrecno prepoveduje poroko z ženo svojega brata, Herodija pa je bila žena Filipa, brata Heroda Antipasa, ki je bil takrat še živ.
Kot piše v delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 670: »Herodija je vedela, da je bil ‘edini kraj, kjer je bilo mogoče varno izdati njeno poročno listino, na hrbtni strani smrtne obsodbe Janeza’« (iz T. W. Manson, The Servant Messiah, str. 40).
Kasneje, ko so Nabatejci leta 36 n. št. porazili Herodovo vojsko, je Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 18, poglavje 119.2, zapisal, da so Judje menili, da je to bila Božja kazen za Heroda Antipasa.
V: Zakaj je v Mt 14,6–12 ta grozljiva zgodba v Svetem pismu?
O: Včasih imajo ljudje umetno rožnato predstavo o življenju na zemlji. Življenje je včasih grozno, ko imajo nadzor zlobni ljudje. Iz tega se lahko naučimo, da lahko tudi verniki, kot je Janez Krstnik, v tem življenju trpijo nepravične posledice.
Drugič, primerjajte pogum Janeza Krstnika, ko je obsodil vladarja, s Herodovo strahopetnostjo, ker ni hotel niti osvoboditi Janeza niti ga usmrtiti. Herod je nekoliko podoben kralju Ahabu, ki je bil tako nepravičen kot šibak.
Po tem dogodku opazimo spremembo v Jezusovem delovanju. Jezus se je osredotočil na poučevanje učencev za čas po svoji smrti, in ni zabeleženo ničesar drugega, kar bi Jezus storil, da bi prepričal judovske vladarje in ljudstvo, da je on Mesija.
V: Ali v Mt 14,6–12 prinašanje odsekane glave ne bi pokvarilo prazničnega vzdušja?
O: Nekateri so Mateja in Marka obtožili laži, ker sta to poročala. Vendar je to značilno za grozljivo življenje kraljevih družin. Na primer, Cicero je bil politični nasprotnik Marka Antonija. Ko so glavo govornika Cicera prinesli Fulviji, ženi Marka Antonija, je ta na njo pljunila in mu z iglo prebodla jezik. Drugi primer je, ko je Aleksander Jannaeus, hasmonejski kralj in veliki duhovnik, priredil javno gostijo s svojimi priležnicami; ukazal je, naj 800 upornikov križajo, pri čemer so najprej javno ubili njihove žene in otroke.
V: V Mt 14,15 je pisano, da je bila to puščava, zakaj pa je v 19. verzu omenjena trava?
O: To ni bila suha puščava, ampak zapuščeno območje. Poleg tega ima Palestina dve letni časi: deževno in suho obdobje, to pa se je verjetno zgodilo med deževnim obdobjem. Deževno obdobje ni imelo monsunov, kakršne poznamo v jugovzhodni Aziji, toda reka Jordan je bila takrat preširoka za prečkanje, zato je bilo na mestih, ki bi se nam v suhem obdobju zdela kot puščava, veliko zelene trave.
Poleg tega grška beseda opsios, prevedena kot »večer«, pomeni kateri koli čas med popoldnevom in takoj po sončnem zahodu.
V: Kako naj kristjani v Mt 14,24–32 pogumno soočajo nevihte?
O: Ta odlomek nas uči, kako se spoprijeti z nevihami in kako se z njimi NE spoprijeti.
1. Ne bojte se, ko Bog stori nekaj nepričakovanega (14,25–26).
2. Ko nam Jezus reče, naj si upamo, moramo zbrati pogum in delovati pogumno (14,27–28).
3. Moramo poslušati Jezusa, saj vemo, da je ne le večji od nevarnosti okoli nas, ampak tudi od naših strahov, dvomov in slabosti (14,29).
4. Gledajte na Jezusa, ne na veter in valove ali druge morebitne nevarnosti (14:30). Nevarnosti niso izmišljene, a kljub temu glejte na Jezusa.
5. Ko storimo napako ali nas prevzamejo dvomi, moramo prositi Jezusa, naj nas reši (14:30–32).
6. Ko smo na varnem, ne pozabimo častiti Boga (14:33).
V: Kdaj je bila v Mt 14,25 četrta nočna straža?
O: Medtem ko so stari Hebrejci noč razdelili le na tri straže, so Rimljani noč razdelili na štiri straže, pri čemer bi četrta straža trajala približno od 3. do 6. ure zjutraj.
V: Zakaj je bila v Mt 14,29–31 Petrova vera najprej tako močna, nato pa tako šibka?
O: Peter je bil za trenutek pripravljen ubogati, in v tistem trenutku je bila njegova vera dovolj močna, da je verjel, pogledal Jezusa in stopil iz čolna. Ko pa je bilo treba to vero nadaljevati s hojo po vodi, je prišlo do omahovanja.
V: Ali je bil Jezus v Mt 15,1–3 proti umivanju rok?
O: Ne. Čeprav Jezus ni bil proti higieni, je bil proti temu, da bi umivanje rok povzdignili v verski obred. Danes so druge zdrave navade, kot so dobra prehrana, zelišča in telesna vadba, v redu, vendar tudi te lahko postanejo idole, če ljudje častijo svoje zdravje namesto Boga.
V: V Mt 15,3–6, od kod izvira pojem qorban/corban (grško korban)?
O: Sama beseda in pojem posvetitve nečesa Bogu se pojavljata v 3. knjigi Mojzesovi 1,2–3; 2,1; 3,1 ter v 4. knjigi Mojzesovi 7,12–17. Vendar so farizeji dopuščali, da se je nekdo odpovedal odgovornosti za skrb za svoje starše tako, da je pomoč, ki bi jo sicer nudil staršem, posvetil Bogu.
Farizeji so imeli v tem primeru zmedene prednostne naloge. Omogočanje, da nekdo posveti stvari Bogu, je imelo višjo prednost kot izpolnjevanje tega, kar je Bog želel, kar vključuje tudi skrb za starše. To se lahko zgodi, ko se ljudje bolj ukvarjajo s spoštovanjem tradicije kot s poslušnostjo Bogu.
V: Kaj točno je v Mt 15,7 hinavec?
O: Ta izraz prvotno ni bil slab. Bil je grški izraz za igralca v gledališki predstavi. Vsi igralci so si nadeli maske in odigrali svojo vlogo v komediji, tragediji ali karkoli je takrat zahteval scenarij. To je prvič, da je Jezus farizeje in učitelje zakona iz imenoval hinavci. Jezus ta izraz uporabi v negativnem smislu, rekoč, da si ljudje nadenejo masko, da bi se kazali kot predani Bogu, v resnici pa le igrajo predstavo.
V: Zakaj se v Mt 15,8 ljudje odločajo, da se Bogu približajo z ustnicami, čeprav so njihova srca daleč od Njega?
O: Ljudje se približajo veri in navidezno Bogu iz najrazličnejših razlogov, ki pa niso vsi najboljši. Nekateri to počnejo zaradi pohvale drugih, nekateri zaradi denarja, spet drugi pa zato, da bi našli moža ali ženo.
Nekateri si želijo poklic, v katerem lahko pomagajo drugim, in to je njihov glavni namen, ne pa ljubezen do Boga. V takem primeru obstaja veliko odličnih dobrodelnih organizacij, kot so Rdeči križ, mirovni korpus, Goodwill ali UNICEF. Tistim naj se pridružijo in naj se ne predstavljajo napačno, kot da ljubijo Boga, ker želijo delovati prek krščanske cerkve.
Kot stranska opomba: Sveto pismo pravi, da morajo kristjani pomagati revnim, prikrajšanim, sirotam itd. To ne pomeni, da bi morali denar dajati le krščanskim organizacijam. Dobro je podpirati tudi dobrodelne skupnostne organizacije, ki niso povezane z nobeno vero.
V: V Mt 15,9, kdaj so človeške tradicije dobre in kdaj slabe?
O: Tradicije prenašajo pretekla prepričanja in mnenja v doktrine in zakone naslednjih generacij. Lahko so dobre ali slabe, če prikrivajo Božjo besedo. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
Slabe: Če je bila pretekla tradicija napačna ali slaba, se napake in morda grehi učijo in posnemajo. Sveto pismo govori o grešnih tradicijah, kot je »Kraljica nebes« v Jeremiju 44,17–19.
Prazne: Tradicije so pogosto preprosto brez vrednosti (Kološanom 1,16–19). Če jih jemljemo resno, lahko te tradicije oslabijo predanost Bogu. Sveto pismo govori o praznih in zavajajočih tradicijah v Pismu Kološanom 2,8 in 1. pismu Timoteju 1,4.
Korban: Tudi če preteklo mnenje ali praksa nista bila v nasprotju s Svetim pismom, imajo ljudje navado, da človeško tradicijo enačijo s Svetim pismom, in tisto, kar je bilo nekoč človeško mnenje, v očeh ljudi postane »Bog pravi«, človeška praksa, morda zelo primerna za določen čas in okoliščine, pa postane domnevno »Božji zakon« za vse čase in okoliščine. Za nekatere ljudi tradicija celo prevlada nad Božjo besedo, kot na primer za tiste, ki so prakticirali »korban« v Marku 7,10–13.
Božji zakon: Slediti moramo temu, kar je Bog zapovedal, na primer krst z vodo in Gospodovo večerjo. Vendar pa temu ne smemo slediti zato, ker gre za krščansko tradicijo, ampak zato, ker to od nas želi Bog. Paziti moramo, da simbola ne povzdignemo nad resničnost. Ne smemo le slediti pravilom (Marko 7:6–7), ampak služimo na nov način po duhu, ne po starem načinu pisnega zakona (Rimljanom 7:6; 2:29; Kološanom 2:14).
V: Zakaj je Jezus v Mt 15,10–20 in Mk 7,15–23 razveljavil starozavezne prehranske zapovedi?
O: Jezus ni razveljavil starozaveških prehrambenih zapovedi, ampak jih je nadomestil. Pri tem je treba upoštevati štiri točke.
1. Čeprav so Jezus in njegovi učenci včasih kršili človeške tradicije farizejev, so sami živeli v poslušnosti starozaveznemu zakonu.
2. Tudi v času Stare zaveze je Bogu šlo za njihovo poslušnost, njihova prehrana pa je bila le eden od načinov – vendar ne edini –, s katerim so lahko izkazovali svojo poslušnost.
3. Ko je Jezusovo vstajenje zaznamovalo začetek novega obdobja, se učenci niso sami odločili, da bodo jedli vse vrste mesa. V Apostolskih delih 10,11–16 je prišel Božji angel in naročil oklevajočemu Petru, naj je. Kdo je bil Peter, da bi se prepiral z angelom iz nebes?
4. Muslimani ne bi smeli imeti nobenih težav s tem odgovorom, saj naj bi Mohamed storil isto. Govoril je o razveljavljenih zakonih (čeprav je razveljavitev nekoliko drugačen pojem kot Nova zaveza skozi Jezusa). Prav tako je pokazal, da lahko muslimani jedo kamelje meso, Stara zaveza pa kamelje meso obravnava enako kot svinjsko meso (Levitikus 11:4,7,26; Deuteronomij 14:7,8).
V: Kako je mogoče, da v Mt 15,11, 17–18 onesnažuje le tisto, kar pride ven?
O: Kontekst je naveden v Mateju 15:20, kjer so se farizeji ukvarjali z jedjo z neumitimi rokami, Jezus pa se je ukvarjal s notranjo čistostjo.
Če bi v posodi kaj kuhali in bi se tekočina počasi dodajala ter počasi odvzemala, ali bi vzeli vzorec iz vhoda ali izhoda, da bi preverili, ali je notranjost prave temperature in ustreza specifikacijam? Seveda bi morali vzeti vzorec iz izhoda. Podobno je Jezus rekel, naj se ne obremenjujemo preveč s prehrano, saj je tisto, kar izhaja iz nas, tisto, kar nas lahko oskruni.
V: Ali v Mt 15,12 ne bi bilo čudno, da bi nekateri farizeji odšli iz Jeruzalema, da bi poiskali Jezusa, samo zato, da bi ga vprašali za mnenje o osebni higieni?
O: Pri tem ni šlo za to. Vprašanje je bilo le izgovor, da bi Jezusa ujeli v past. Problem ni bila osebna higiena; takrat še niso poznali teorije o bakterijah kot vzroku bolezni. Šlo je raje za njihove dodatke k pravilom o obrednem umivanju. Jezusa so videli kot grožnjo svoji prevladi pri tem, da ljudem narekujejo, kakšna je Božja volja zanje.
V: Zakaj Jezus v Mt 15,12 ni bil zaskrbljen, da bi farizeji počutili slabo?
O: Jezus se je tega zavedal, vendar ga je bolj zanimalo razkrivanje resnice kot to, kaj so mislili farizeji. A poleg tega je bil Jezus zaskrbljen; želel je, da bi se počutili slabo. Zlasti v Mateju 23 jih je Jezus ostro grajal iz dveh različnih razlogov. Ker so slišali grajanje, bi morda nekateri prenehali, razmislili o Jezusovih besedah in se pokesali. Drugič, ne glede na kesanje farizejev bi množice slišale in vedele, da ne smejo zaupati farizejem, ki so zavrnili Jezusa.
V: Zakaj v Mt 15,14 Bog včasih dopušča, da slepe vodijo slepi?
O: Kot je rekel nekdo, nihče ni tako slep kot tisti, ki nočejo videti. Bog dopušča, da ljudje gredo tja, kamor hočejo. Boljše vprašanje je, zakaj slepi dopuščajo ali celo raje dopuščajo, da jih vodijo slepi?
V: Zakaj je Jezus v Mt 15,21–29 in Mk 7,24 odšel v Tir in Sidon?
O: Na prvi pogled se zdi, da sta ta nejudovska mesta daleč stran od Jezusove poti. Nadaljnji verzi kažejo, da je moral izgnati demona (Marko 7,29) in da je Jezusa poslušalo veliko ljudi s fenicijske obale. Tir je ležal na obali približno 35 milj (56 km) od Galilejskega morja, Sidon pa je bil prav tako na obali, 25 milj (40 km) od Tira in 60 milj (96 km) severozahodno od Galilejskega morja.
V: V Mt 15,21–28, ko je »kanaančanka« prosila Jezusa, naj se ji usmili, je Jezus rekel: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam izraelskega rodu«. Zakaj to najdemo samo v Mateju? Tudi Jezusov ukaz svojim učencem: »Ne hodite na poti poganov in ne vstopajte v nobeno mesto Samaritanov; raje pojdite k izgubljenim ovcam Izraelovega rodu« (Mt 10,5–6)? Ali sta ti dve Jezusovi izjavi resnični, čeprav sta v nasprotju z njegovim sporočilom o splošnem odrešenju? Ali pa sta izmišljena ali ustvarjena s strani zgodnjih cerkvenih skupnosti?
O: Ne, ni razloga, da bi dvomili v Boga in mislili, da je Bog dopustil, da bi bila njegova beseda »nadomeščena« z izmišljinami ali izmišljinami zgodnjih cerkvenih skupnosti. Ti dve stvari se dejansko jasno ujemata z Jezusovim delovanjem. Pred njegovim križanjem je bilo judovskemu ljudstvu dana priložnost, da sprejme svojega Mesija in utre pot za vse pogane. Tudi v Pavlovem delovanju je Pavel najprej odšel v judovsko sinagogo, šele nato pa k poganom.
Vendar, če pogledate na zemljevid, je območje Tira in Sidona precej zunaj ozemlja Izraela. Jezus je torej naredil velik ovinek, da bi obiskal tisto kanaansko (ali sirsko-fenicijsko) žensko. Z obiskom te ženske je Jezus pokazal, da bo njegovo sporočilo namenjeno tudi nejudom.
V: V Mt 15,21–22 in v evangelijih na splošno vidimo, da Jezus obljublja odrešitev vsem ljudem brez kakršnega koli razlikovanja ali diskriminacije med njimi, ne glede na to, ali so bili Judje, narodi ali pogani, vendar v Matejevem evangeliju opazimo, da je poudarek pri odrešitvi na Judih. Kaj menite?
O: Pogledajte časovni potek. Opozoriti je treba na tri točke.
1) V vseh evangelijih, ne le v Matejevem, je Jezus pred križanjem pridigal predvsem Judom, da bi judovskemu ljudstvu dal priložnost, da sprejme Mesija.
2) Po Jezusovem vstajenju je bilo treba evangelij oznanjati vsem Judom in poganom. Naloga, ki jo je Jezus dal v Apostolskih delih 1,8, je bila: »Jeruzalem, potem vsa Judeja (kjer so bili Judje), potem Samarija (poljudje) in nato do konca sveta.«
3) Čeprav pa pogani in Samaritanci pred križanjem niso bili glavne skupine, ki jih je bilo treba doseči, je Jezus kljub temu delil z njimi, ko jih je srečal. Na primer, ne le ženska iz Tirja in Sidona (Marko 7,24–30), temveč tudi demonizirani mož iz Gerase na vzhodni (nejudovski, prašičerejski) strani Galilejskega morja v Marku 5,1–20. Jezus je nahranil 5.000 ljudi na judovski (zahodni) strani Galilejskega morja v Mateju 14,13–21; Marko 6,30–44; Luka 9,10–17; Janez 6,8–12, Jezus pa je še drugič nahranil 4.000 ljudi na nejudovski (vzhodni) strani Galilejskega morja v Mateju 15,32–38 in Marku 8,2–9.
A zdaj moramo evangelij deliti z vsemi, ne glede na to, ali so Judje, Arabci, Evropejci, Azijci ali kdorkoli drug.
V: Ali je Jezus v Mt 15,21–22 v zvezi s kanaansko ženo očitno rekel, da naj ljubijo le Jude in tiste, ki častijo Boga na odobren način? (To omenja tudi musliman Ahmad Deedat.)
O: Ne, to je težko utemeljiti, saj si je Jezus vzel veliko truda, da je odšel v območje Tira in Sidona.
Jezus je bil najprej poslan k izgubljenim ovcam Izraela, kasneje pa je (večkrat) prečkal Galilejsko morje. To je pomembno zato, ker so na zahodni strani Galilejskega morja živeli predvsem Judje, na vzhodni strani pa pogani, vključno s poganskimi svinjskimi pastirji. Že pred tem pa Samaritanci niso častili Boga na predpisan način, Jezus pa je že na začetku svojega delovanja govoril s samaritansko žensko.
V: Ali je bil Jezus v Mt 15,24 namenjen le Judom in ne vsem?
O: Ne. Jezus je najprej šel k ovcam Izraela, vendar je v Jn 10,16 tudi rekel, da ima še druge ovce, ki niso iz te črede. Ko je izrekel besede iz Mt 15,24, je Jezus odšel daleč izven Izraela, v območje » « v Tiru in Sidonu, da bi obiskal sirsko-feničansko žensko. Tudi mnogi Samaritanci so verovali v Jezusa (Jn 4,39–42). Jezus je kasneje pridigal in nahranil te nejudovske ljudi na vzhodni obali Galilejskega morja. Kasneje je Jezus v Janezu 12:32 rekel, da bo vse ljudi pritegnil k sebi. Način, kako je Jezus sprva pridigal najprej Judom, je posnemal tudi Pavel, ki je na splošno najprej oznanjal Božjo besedo Judom, šele nato pa poganom.
V: Ali je bil Jezus v Mt 15,24–26 rasist, ker je kanaansko (sirsko-feničansko) žensko primerjal s psi? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat)
O: Vprašajmo v zameno eno vprašanje. Kje je bil Jezus, ko je rekel, da je bil poslan le k izgubljenim ovcam Izraelovega rodu? Odgovor je, da je zapustil Izrael in prehodil več kot 30 milj (po zračni črti) čez ali okoli gora, da bi prišel v Tir, ki ni bil in nikoli ni bil izraelsko mesto. Jezus je tja odšel, da bi se pogovarjal ne z judovsko žensko, ki je živela zunaj Izraela, ampak z žensko, ki je bila jasno opredeljena kot poganka. A ker je prehodil tisto dodatno miljo (ali pravzaprav 30), je Jezus želel, da bi bila prepričana, da ne misli, da dobiva nekaj, kar ji pripada, ampak nekaj iz milosti. Mimogrede, grška beseda za »pes« tukaj v Mateju 15,26 ima pomen »mladiček« ali »hišni pes«, ne pa divji pes.
V: Kaj točno sta Jezus in sirsko-feničanska ženska rekla v Mt 15,21–29 in Mk 7,27–29?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1. Ko je Jezus prišel na fenicijsko obalo, je ženska Jezusa prosila za eno stvar: naj izžene demona iz njene hčere. Upoštevajmo, da ni bilo nobenega dokaza, da bi se ta etnično sirsko-fenicijska ženska, ki so jo imenovali Grkinja, spreobrnila v judaizem ali sploh verjela v pravega Boga.
2. Ko je Jezus prehodil vso to pot, več milj izven Izraela, ji je odkrito povedal, da je Božje sporočilo prišlo prek Judov, ki morajo biti ozdravljeni najprej (Marko 7:27). Z drugimi besedami, Jezus ji ne bi ugodil, če se ne bi zavezala, da bo verovala v Božje sporočilo, kot je bilo posredovano Judom.
3. Pokorno se je strinjala, da bo prišla k Jezusu pod njegovimi pogoji, ne pod kakršnimi koli drugimi. Tudi mi moramo imeti vero v Božjo milost.
4. Čeprav Judje niso imeli v veliko čislu niti poganov niti psov, Jezus tu ni uporabil običajnega izraza za psa. To besedo je bolje prevesti kot »kužek« ali »mladiček«. Rimljani in Grki so pse namreč zelo cenili. Jezus je uporabil »dvojni pomen« – nizko mnenje Judov, združeno z visokim mnenjem in naklonjenostjo poganov –, ko jo je primerjal z ljubeznivim hišnim ljubljenčkom. Vendar pa Jezus je še vedno jasno povedal, da je bilo njegovo sporočilo namenjeno najprej Judom. Če je Bog močno blagoslovil nekoga drugega, ne pa nas, moramo biti kljub temu veseli blagoslovov, ki nam jih je dal Bog.
Če povzamemo: Jezusov dolg sprehod, skupaj z njegovimi kratkimi besedami, lepo ponazarja paradoks, da bo Jezus prehodil velike razdalje, da bi prišel do nas, mi pa moramo priti k Njemu brez ponosa, po Njegovih pogojih, ne po naših.
V: Ali se v Mt 15,24 te »izgubljene ovce Izraela« nanašajo na ljudi, ki so domnevno izselili iz Izraela v Ameriko v času izgnanstva, kot to uči mormon Joseph Fielding Smith v delu Doctrines of Salvation (1975), 3. zvezek, str. 214?
O: Ne. Ta razlaga je bila Judom in kristjanom popolnoma neznana. Jezus ni govoril o ljudeh, ki so bili geografsko izgubljeni, ampak o tistih, ki so bili duhovno izgubljeni. Jezus je bil odrešenik, ne pa GPS. Jezus je svojim učencem rekel: »Pojdite raje k izgubljenim ovcam Izraela …« (Matej 10,6–7), in oni so to v naslednjih dneh izpolnili tako, da so potovali po Izraelu, ne pa da bi se vkrcali na letalo in odleteli v Ameriko.
V: Zakaj je bilo v Mt 16,1.4 narobe prositi Jezusa za znamenje z nebes?
O: Učencem se je verjetno zdelo čudno, da so farizeji in saduceji prosili za znamenje takoj potem, ko je Jezus opravil vse te čudeže, mnoge med njimi prav v prisotnosti farizejev in saducejev. Očitno so hoteli reči, da vsa prejšnja znamenja in čudeži niso bili dovolj dobri, ampak da bi morda le še eno lahko izpolnilo njihove standarde. Grška beseda za »preizkus« v tem smislu, da so hoteli preizkusiti Jezusa, je ista beseda, ki jo Matej v 4,1 uporabi za Satanovo skušnjavo Jezusa. Jezusovi čudeži so že pomagali hromim, slepim in tistim, ki so bili obsedeni z demoni, farizeji pa so prosili za znamenje iz nebes, ki ne bi pomagalo nikomur. Jezus se je odklonil, da bi jim ga izpolnil na njihovo zahtevo.
V: Kaj ima v Mt 16,2–4 cikel večera in jutra opraviti z znamenji časov?
O: Predvidljiv cikel dneva in noči je zelo preprosta resnica, ki jo lahko opazijo celo otroci. Jezus pravi, da obstajajo tudi drugi cikli, kot so znamenja njegovega prihoda, ki jim sledi njegov prihod. Jezus bo prišel drugič, in mnoga znamenja, ki so se pojavila tik pred prvim prihodom, bodo prisotna tudi pred drugim prihodom. Jezus tu ni rekel, da so bili farizeji in saduceji slepi ali da niso bili inteligentni. Pravzaprav jih je pohvalil, ker so znali opazovati vreme in iz tega sklepati na vremensko napoved. Vendar isti ljudje niso znali duhovno povezati znakov časa. Ali tega niso znali, ali pa morda preprosto niso hoteli.
V: V Mt 16,3–4, v kakšnih drugih primerih lahko nekdo vidi vsa dejstva in podrobnosti, a je kljub temu slep za pomen in zaključke?
O: Eden od primerov je, da kljub pogostim uporom, splošnemu nezadovoljstvu prebivalstva z rimskimi vladarji in brezsrčnosti cesarjev saduceji in farizeji še vedno niso imeli pojma, da se bliža konec Judeje, kot so jo poznali. Leta 70 n. št. je bilo celotno prebivalstvo Jeruzalema ubito ali zasužnjeno. V petnajstih letih po tem so saduceji izumrli.
Drugi primer je velik cunami ob zahodni obali Sumatre. Ko se je morska voda umaknila, mnoge živali niso razumele, kaj se dogaja, in so pobegnile v notranjost. Nekateri turisti pa, ki bi morali biti pametnejši od živali, so bili tam zunaj s fotoaparati in fotografirali umaknjeno morje.
Med orkanom 5. stopnje na Floridi je imel neki moški dva draga avtomobila, skupaj vredna 500.000 ameriških dolarjev. Imel je teden dni časa, da bi avtomobila evakuiral, a ju je namesto tega preprosto pustil v garaži. Garaža je bila uničena, avtomobila pa sta se prevrnila in bila uničena.
Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je naslednje: če bi nekdo drug opazoval naše življenje, morda 30 let kasneje, kaj bi ga presenetilo, ko bi ugotovil, da smo videli vse znake, a nismo imeli pojma, da se bo to zgodilo? To se lahko nanaša na fizično področje (prehrana, pomanjkanje gibanja), na odnose (kako ravnamo s svojim zakoncem) ali na duhovno področje (kako lahkomiselno jemljemo nekatere odgovornosti, ki nam jih je dal Bog).
V: Kaj točno je bilo v Mt 16,4 znamenje preroka Jone?
O: Bistvo je bilo, da ni bilo nobenega čudežnega znamenja razen pričevanja tega pobožnega moža.
V: Kakšen je bil v Mt 16,7–11 in Mk 6,52 pomen petih kruhov in 5.000 ter sedmih kruhov in 4.000?
A: V odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
Jezus je kruh življenja. Ker je lahko nahranil toliko ljudi, se jim ni treba skrbeti, ali so vzeli kakšen kruh ali ne.
Na splošno je Jezus poskrbel zanje, zato se jim ni treba bati, da Bog v prihodnosti ne bo mogel ali hotel poskrbeti zanje.
Ponovno poučevanje iste lekcije, saj Marko pravi, da učenci prvič niso razumeli pomena nahranjenja.
Tu sta morda mišljena dva sporočila: eno, da Bog nahrani Jude, in drugo, da Bog nahrani tudi pogane.
Mnogi revnejši ljudje so se vsak dan skrbeli, kako bodo prišli do hrane. Če ribič, ki dela šest dni na teden, en dan ni ujel nobene ribe, tisti dan ni zaslužil denarja. A kljub temu, da so videli, kako je Jezus nahranil 5.000, nato pa še 4.000 ljudi, so se še vedno skrbeli, ali bodo imeli dovolj hrane. Včasih se v naših glavah še vedno pojavljajo stare navade in vzorci iz » «, kot sta pomanjkanje ali bolečina, tudi ko so časi drugačni. To kaže na pomanjkanje zaupanja, da je z Jezusom drugače in da lahko Bog stvari spremeni. »Malo je veliko, če je v tem Bog«.
V: Kaj po Jezusovih besedah pomenijo te številke v Mt 16,7–11 in Mk 8,19–20?
O: Nekateri morda vidijo mističen pomen v petih kruhih, 5.000 in petih knjigah zakona za Jude pri prvem nahranjenju ter v sedmih kruhih (popolno število) in 4.000 (število 4 morda predstavlja štiri konce sveta) pri drugem nahranjenju, ki je bilo namenjeno predvsem poganom.
Vendar pa obstaja veliko preprostejša razlaga. Z Jezusom lahko zelo majhno število kruhov nahrani zelo veliko število ljudi.
V: Zakaj je Jezus v Mt 16,8 rekel, da imajo tukaj malo vere?
O: Glede na vse, kar so videli, se niso skrbeli za hrano zaradi omejenega znanja. Namesto tega so se osredotočali na svoje kratkoročne težave in izgubili izpred oči, kaj lahko stori Bog.
Včasih so danes kristjani zaskrbljeni, ne zato, ker se niso dovolj naučili, ampak ker so tako osredotočeni na svoje težave, da izgubijo osredotočenost na Boga.
V: Kako je v Mt 16,11–12 učenje farizejev in saducejev podobno kvasu v kruhu?
O: Lahko gre za zelo majhno količino, ki pa ima velik vpliv na celoten hlebec. Podobno lahko tudi nekatera učenja predstavljajo le majhen dodatek, a imajo velik negativen učinek.
Nedvomno so farizeji in saduceji učili tudi nekaj dobrih stvari; oba sta na primer verjela v enega samega Boga in v to, da je On ustvaril vse stvari. Toda slaba stran je lahko tako prežela njihovo učenje, da Jezus ni rekel, naj ločimo dobro od slabega, vzamemo dobro in pustimo slabo. Nasprotno, že majhna »kvas« v njihovem učenju je bila takšna, da je Jezus rekel, naj se jim v celoti izogibamo.
Saduceji so imeli nekaj resnice, ker so sprejemali Toro. Vendar bi tisti, ki se je učil od saducejev, nagibal k dvomu v Božjo besedo, saj so saduceji zanikali preostanek Stare zaveze, po Apostolskih delih 23,8 pa so zanikali tudi vstajenje, angele in duhove.
V: Ali Mt 16,11–12 kaže na poznejše avtorstvo, saj pisec ni mogel razlikovati med farizeji in saduceji?
O: V nasprotju s trditvami nekaterih liberalnih kritikov to nikakor ne drži. Saduceji so kot skupina izginili v 15 letih po tem, ko so Rimljani leta 70 n. št. uničili Jeruzalem. Pisec bi se verjetno skliceval na saduceje le, če bi bil seznanjen z dogodki pred tem časom. Če se Matej nikoli ne bi skliceval na saduceje, bi pravzaprav dejstvo, da jih ne omenja, kazalo na poznejše avtorstvo. Čeprav imamo v vsej literaturi, ki opisuje saduceje, na voljo največ nekaj strani, bi jih Matej poznal in vedel, ali so se združili s farizeji proti Jezusu, podobno kot v veliko poznejših časih, ko so se Rimljani in Vizigoti združili proti Hunom ali ko so se katoličani in protestanti združili proti turški vojski. Matej o njih piše tudi v Mateju 3,7; 16,1,6,11,12. Opozorilo, naj se pazimo naukov obeh skupin, ne pomeni, da pisec ni bil sposoben razlikovati med njima. Danes bi se morali v političnem smislu paziti naukov skrajne levice in skrajne desnice. A to ne pomeni, da sta enaka.
V: Zakaj je Jezus v Mt 16,13–14 in Mk 8,27–29 hotel vedeti, za koga ga imajo drugi?
O: Jezus se ni trudil vprašati, za koga so ga imeli farizeji in saduceji; v tem ni bilo smisla. Namesto tega je Jezus vprašal, za koga ga imajo ljudje v množici. Kraj, kjer je to vprašal učence, je bila Cezareja Filipova, mesto, zgrajeno severno od Galileje v današnji Siriji na ravnini neposredno južno od gore Hermon, približno 25 milj severno od Galilejskega morja in 5 milj vzhodno od reke Jordan. Obstajala sta dve mesti z imenom Cezareja, to pa je ležalo na ozemlju, ki ga je vladal Herod Filip, brat Heroda Antipasa. V tej Cezareji je stal verski tempelj v čast pokojnega rimskega cesarja Cezarja Avgusta. Če so tamkajšnji ljudje Avgusta, navadnega človeka, ki ni delal čudežev, častili kot boga, kaj so potem ljudje govorili o Jezusu? To se imenuje sokratska metoda poučevanja, ki temelji na zastavljanju vprašanj. Pogosto je koristno zastaviti vprašanje, na katerega že poznate odgovor. Tako lahko ugotovite, kaj misli sogovornik, in mu celo pomagate pri urejanju misli. Ko je Jezus vprašal, kdo »vi« pravite, da sem, je uporabil množinsko obliko »vi«, torej je Jezus vprašal vse učence skupaj. Vemo pa le, da je odgovoril Peter.
V: Kako je v Mt 16,16–17 Peter to vedel samo po Svetem Duhu?
O: Očitno Peter še ni slišal, da bi Jezus to izrecno trdil. Peter ni rekel: »Mislim, da …« ali »Upam, da …«, ampak je bil prepričan. Poleg tega je ena stvar, če bi nekdo to trditev povedal Petru, in druga, če bi Peter sam verjel v to.
V: V Mt 16,18, o čem se lahko rimski katoliki in protestanti strinjajo v tem verzu?
O: Obstaja sedem stvari, o katerih bi se morali katoličani in protestanti vsi strinjati.
1) Peter je skala, na kateri je zgrajena Cerkev. Cerkev je vsekakor zgrajena na »skali« tega apostola; navsezadnje je cerkev zgrajena na temelju vseh apostolov in prerokov, kot pravi Efežanom 2,20a. Peter je glavni temelj cerkve, vendar ni edini glavni temelj, saj Razodetje 21,14 pravi, da je dvanajst temeljev mesta Novega Jeruzalema, ki predstavljajo dvanajst Jezusovih apostolov.
2) Tukaj ni nobenih Petrovih naslednikov. Matej 16,16–18 ne omenja ničesar o kakršnih koli Petrovih naslednikih. Pravzaprav noben svetopisemski verz ne govori ničesar o Petrovih naslednikih.
3) Jezus, ne Peter, je vogalni kamen. Peter ni pomembnejša »skala« kot sam Jezus, vogalni kamen, kot navaja Pismo Efežanom 2:20b. Kot ena skala, trdno položena na drugo, nam je Peter sam povedal, da je skala oziroma vogalni kamen Jezus v Apostolskih delih 4:10–11 in 1. Petrovem pismu 2:6–7, prav tako pa to navaja Pavel v 1. pismu Korinčanom 10:4. Peter nikoli ni zapisal, da je sam »skala« ali temeljni kamen, toda Pavel je v Pismu Efežanom 2,20 dejal, da so vsi apostoli temelj, čeprav je Kristus temeljni kamen. Vendar, čeprav je Jezus temeljni kamen, Jezus tukaj v Mateju 16,16–18 ne govori o sebi kot o skali.
4) Peter ni bil brez napak v tem, kar je rekel ali storil, niti pred vstajenjem (Matej 16,22–23) niti po njem (Galatčanom 2,11–14).
5) Kljub temu je Peter govoril z avtoriteto kot apostol (1. Petrov 1,1 in Apostolska dela 1,15–22) in mi moramo njegovo učenje kot takšno priznati. Tako kot zgodnji kristjani se moramo posvetiti apostolskemu učenju iz Apostolskih del 2,42.
6) Petru so bile v Mateju 16,19 podeljene ključi nebeškega kraljestva, da veže in razveže. Dejansko so vsi apostoli in cerkev prejeli isto moč vezanja in razvezovanja v Mateju 18,18.
7) Nobeno krščansko učenje ne more biti bolj temeljno kot izpoved, ki jo je tu podal Peter. Če nekdo ne prizna, da je Jezus obljubljeni Mesija, Sin živega Boga, in če ne prizna, da je Jezus umrl za naše grehe in vstal od mrtvih (1 Korinčanom 15,1–11), potem je njegova vera zaman in ga ne bo pripeljala v nebesa.
V: Kaj ali kdo je v Mt 16,18 ta skala?
O: Mnogi spregledajo dejstvo, da je Peter v Mateju 16 povezan s »skalo« ne le enkrat, ampak dvakrat. V Mateju 16,18 je Peter povezan z »dobro« skalo, temeljnim kamnom. V Mateju 16,23 pa je Peter povezan z »slabo« skalo (v nekaterih prevodih »prepreg«), dobesedno pa gre za kamen spotike. Kako bi lahko bil Peter oboje? – to so metafore. Obstajata dve glavni razlagi in obe bi lahko bili pravilni.
Skalnata podlaga je Petrov izpoved vere v Kristusa. Tukaj sta bili uporabljeni ne ena, ampak dve različni grški besedi za »skalo«. Simona so imenovali Peter, »skala«, ker je bil prvi, ki je izpovedal, da je Jezus Kristus. Jezus je govoril s Petrom v drugi osebi »ti«, medtem ko je »ta skala« v tretji osebi. Jezus in učenci, ki so bili iz Galileje, so najverjetneje govorili grško. Ne glede na to, kako kristjan razlaga ta poseben verz, 1. Janezovo pismo 4:1–3 in 2. Janezovo pismo 7–10 kažeta, da tistih, ki ne priznavajo, da je Jezus prišel v mesu, ne smemo sprejeti niti pozdraviti. 1 Korinčanom 15,1–4 kaže, da vsak, ki ne verjame, da je Jezus umrl za naše grehe in fizično vstal od mrtvih, veruje zaman. 1 Korinčanom 12,3 uči, da nihče ne more reči, da je Jezus Gospod, razen po Svetem Duhu. V praksi je cerkev zgrajena na izpovedi Jezusa Kristusa.
Ta skala je sam Peter. Jezus in učenci so nedvomno poznali aramejščino, zato je Jezus tukaj morda govoril v aramejščini. Ti dve besedi se v grščini razlikujeta, ker je ena ženskega spola, druga pa moškega spola. V aramejščini pa ni končnic za moški, ženski in nevtralni spol. Poleg tega Papias, učenec apostola Janeza, pravi, da je bilo Evangelij po Mateju najprej napisano v hebrejščini [kar morda pomeni aramejščino] in kasneje prevedeno v grščino. V aramejščini bi se uporabila enaka beseda »kepha«. Katoliki na splošno menijo, da je ta skala Peter, saj verjamejo, da to podpira trditev, da je Cerkev utemeljena na Petru. Nato dodajajo, da je Peter papeštvo prenesel na svoje naslednike. Čeprav v Svetem pismu ni nobenega namiga na ta zadnji del, protestantom ne predstavlja težave, da tudi oni tukaj razlagajo Petra kot skalo. Ne glede na to, kako kristjan razlaga ta verz, so dobri temelji narejeni iz skale, vsi apostoli in preroki pa so temelj Cerkve v Pismu Efežanom 2,20. V praksi je Cerkev zgrajena na Svetem pismu, ki je učenje apostolov in prerokov.
Ker je Peter povezan z dvema vrstama skal, bi nekdo, ki ni rimskokatolik, zlahka spoznal, da sta oba vidika resnična in pomembna. Peter je temeljni kamen Cerkve, novost, da so papeži Petrovi nasledniki, pa je bila za rimskokatolike kamen spotike.
V: Kaj v Mt 16,18 ni zapisano?
O: Obstaja vsaj osem pomembnih stvari, ki jih NE pravi.
1. Ne pravi, da je bil Peter vogalni kamen, na katerem je bila zgrajena Cerkev. Če bi to trdil, bi bilo to v nasprotju s tem, da je Kristus vogalni kamen v Pismu Efežanom 2,20b.
2. Ne izključuje Petra in drugih apostolov, da bi bili skala, na kateri je zgrajena cerkev. Če bi to storil, bi bilo v nasprotju s tem, da je cerkev zgrajena n nem temelju (skalah) apostolov in prerokov v Pismu Efežanom 2:20a, in bi bilo v nasprotju z Razodetjem 21:14.
3. To ne nakazuje, da bi imel Peter kakšne naslednike kot apostol, niti ne omenja papeža. Dejansko so bile že v Niceji priznane štiri glavne cerkve: Jeruzalem, Konstantinopel, Rim in Aleksandrija.
4. Čeprav piše, da vrata pekla ne bodo premagala Cerkve, pa ne piše, da Satanu ne bi uspelo vnesti pokvarjenosti v Cerkev. Dejansko je bil papež Formosus po svoji smrti obtožen herezije s strani naslednjega papeža in obsojen. Ti papeži so bili obtoženi:
a) papeža Zephyrinus in Callistus I. zaradi sabelijanske herezije
b) Štefan VI. (896–897) in sinoda nad truplom. Truplu papeža Formosa so odrezali prste. Kasneje so ga umorili.
c) Celestin V. (1294–1296) – skoraj vsa njegova uradna dejanja je razveljavil njegov naslednik, neusmiljeni Bonifacij VIII. Celestina so umorili po njegovem odstopu. Bonifacij je odredil križarsko vojno proti družini Colonna.
d) Bonifacij VIII. (1294–1303) je bil vpleten v številne vojne. Napisal je bulo Unam Sanctam. Umrl je zaradi »obupa« kmalu po svojem zaprtju.
e) Benedikt XI. (1303–1304) je razveljavil papeško bulo Unam Sanctam, ki jo je Bonifacij VIII. izdal leta 1302.
f) Klement V. (1305–1314) je Bonifacija VIII. sodil zaradi herezije in sodomije.
g) Leta 1328 je cesar Ludvik IV. Bavarski zaradi herezije odstavil papeža Janeza XXII.
h) 1328 – Marsilius iz Padove, kasnejši milanski nadškof, preganja katoliško duhovščino, zvesto Janezu XXII.
5. Ne obljublja, da bo nasledstvo rimskih škofov neprekinjeno. Eden od papežev je pripadal stranki, ki je umorila prejšnjega papeža. Če to ne prekine papeškega nasledstva, potem je papeško nasledstvo brez pomena.
Naslednje tri trditve so v skladu z mnenjem rimskokatoličana Karla Keatinga.
6. Napačna oseba ne bi postala papež. The Francis Feud, str. 82–83. Preberite o Aleksandru VI., Bonifaciju VIII., Juliju II., ki so napadali mesta v Italiji, ali Benediktu IX., ki je prodal papeški urad.
7. Slabi primeri: nasilni, zlobni, nemoralni in nepotistični moški ne bi smeli voditi kot papeži
8. Papeži niso uspeli podpreti pravilnega nauka. »Katolicizem in fundamentalizem«, str. 227
V: Ali je Jezus v Mt 16,18 v bistvu rekel, da je bil Peter prvi papež, kot trdi katoliška cerkev?
O: To je prvič uporabil papež Damasus leta 382 n. št. za utemeljitev papeške nasledstva. Kot piše Dave Hunt v knjigi A Woman Rides the Beast, str. 101: »Eden najzgodnejših primerov več papežev je nastal ob sočasni izvolitvi papežev Ursinusa in Damasusa s strani tekmujočih frakcij » «. Prvemu so njegovi privrženci po veliko nasilja uspeli zagotoviti mesto papeža. Kasneje, po krvavi tridnevni bitki, je Damasus s podporo cesarja izšel kot zmagovalec in nadaljeval kot Kristusov namestnik 18 let (366–384). Torej je »apostolska nasledstvo« po »neprekinjeni liniji od Petra« potekalo z uporabo oborožene sile? Resnično?«
Iz iste knjige, str. 135–136, škof Joseph Hefele iz Rottenburga pravi: »‚A v vseh teh dokumentih [zgodovini in naukih Cerkve] nisem nikoli videl nauka [o papeški nezmotljivosti iz verodostojnega vira].‘ … Von Döllinger, eden od takratnih velikih avtoritet na področju cerkvene zgodovine, se je popolnoma strinjal s Hefelom. Njegova knjiga (ki jo je Rim prepovedal) je opozarjala na prihajajoči poskus Pija IX., da bi uveljavil dogmo o nezmotljivosti, in opominjala škofe, ki se bodo zbrali, da bi razpravljali o tej ključni odločitvi: ‚Nobeno od starodavnih veroizpovedi, noben katekizem, nobeno od očetovskih spisov, sestavljenih za poučevanje ljudstva, ne vsebuje niti besede o papežu, še manj pa kakršnega koli namiga, da je vsa gotovost vere in nauka odvisna od njega.‘“
Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) je dejal: »Na tej skali,« je torej rekel [Jezus], »ki si jo izpovedal, bom zgradil svojo Cerkev. Kajti Skala (petra) je Kristus; in na tem temelju je bil zgrajen sam Peter.« Nato Avguštin nadaljuje z navedbo 1 Korinčanom 3,11 in pravi, da je Cerkev simbolično v Petru, skali. (O Janezovem evangeliju, traktat 124, poglavje 21,5, zvezek 7, str. 450.)
V: Kako je bila »skala« v Mt 16,18 najpomembnejša besedna igra v vsej zgodovini?
O: Nekdo je rekel: »To je bila najvplivnejša besedna igra v vsej zgodovini.« V nekem smislu je ta ugotovitev pravilna, saj so se te besede stoletja uporabljale za podporo papežem.
Vendar pa se moramo vsi strinjati, da je Jezus nameraval, da bi imeli Peter in drugi apostoli najvišjo avtoriteto na zemlji nad Cerkvijo, vendar Jezus nikoli ni ničesar rekel o domnevnih naslednikih. Zato niso bile same besede, ampak njihova neupravičena razširitev na papeže tisto, kar jih je naredilo za najvplivnejšo besedno igro v vsej zgodovini.
Če pa je Jezus govoril v aramejščini, beseda »kephas/cephas« (velika skala) sicer ni bila običajno ime, vendar v tem primeru ne deluje kot besedna igra.
Mimogrede, eden od bralcev je pripomnil, da bi bila besedna igra morda v hebrejščini in NE v grščini. V hebrejščini bi to lahko bilo »kamen« (eben) in »zgradil bom« (ebneh). George Howard na primer opozarja na hebrejski traktat iz 14. stoletja, ki ga je napisal rabin po imenu Shem-Tob Ben Shaprut, v čigar hebrejskem besedilu piše: »Ti si kamen (eben) in na tebi bom zgradil (ebneh) svojo hišo molitve.« Za več informacij glejwww.jerusalemperspective.com/Default.aspx?tabid=27&ArticleID=1859 .
V: Ali je bilo ime Peter v Mt 16,18 najdeno v Kumranu med Mrtvomorskimi zvitki?
O: Ne. V prevodu transkripcije Johna Allegra je bila omenjena navedba v zvitku, ki se danes imenuje 4Q432. Vendar pa Martin Abegg z Univerze Trinity Western v elektronskem sporočilu navaja, da tega v 4Q432 ni.
V: Katere tri dopolnjujoče se stvari bi lahko ta verz v Mt 16,18 pomenil v zvezi z vrati Hada?
O: Tukaj gre za tri različne kontekste, in v vseh treh primerih vrata podzemlja ne bodo premagala Cerkve.
Ob vstajenju, ko je Kristus vstal, je s seboj v nebesa vzel svetnike iz Stare zaveze, kot piše v Pismu Efežanom 4,8–10.
Na zemlji zdaj vrata podzemlja ne morejo ustaviti širjenja Božjega kraljestva.
Ob Vnebovzetju bo Božje ljudstvo obudeno in njihova telesa ne bodo ostala v grobu.
V: Kaj pomeni to »vezanje in razvezovanje« v Mt 16,19?
O: Predstavljajte si, da bi današnji kristjani poskušali razlikovati med pripadniki sekt in zablodlimi kristjani ter med čudnimi nauki in božanskimi nauki, če ne bi imeli Novega testamenta. Takšna je bila situacija v zgodnji cerkvi. Bog je apostolom dal sposobnost razlikovanja in pooblastilo, da razglasijo, kaj je dober nauk. Pooblastilo za vezanje in razvezovanje, ki je bilo Petru podeljeno v Mt 16,19, je v Mt 18,18 podeljeno celotni cerkvi. Nekaj podobnega temu »vezanju in razvezovanju«, tj. odpuščanju ali zadrževanju grehov, je Jezus podelil vsem apostolom v Janezu 20,23. V nekem smislu to apostoli počnejo še danes, v pisni obliki, prek Novega testamenta. A preden je bil Novi testament v celoti zapisano, je bilo zelo pomembno, da so to počeli neposredno.
Nekateri pravijo, da to ni bilo za določanje krivde ali nedolžnosti, ampak za njeno razglasitev, tako kot je Peter v Apostolskih delih 5,1–10 razglasil Ananija in Safiro za krive laži Svetemu Duhu.
Drugi pravijo, da sta bila izraza »vezati« in »odvezati« znana izraza iz rabinskega judaizma. Ti izrazi so pomenili odločitve, ki so dovoljevale ali prepovedovale različne vrste dejavnosti.
V: Kaj točno so bili v Mt 16,19 ključi nebeškega kraljestva?
O: Najprej je treba opozoriti, da je zapisano »ključi nebeškega kraljestva«, ne pa »ključi cerkve«. Omenjenih je več ključev, prav tako pa je omenjen Hades z več vrati. Tu ne gre za noben kovinski ali fizični predmet. Lahko gre bodisi za evangelijsko sporočilo bodisi za to, da je Peter odprl vrata evangelija za judovsko skupino » « (Apostolska dela 2) in kasneje za pogane v Apostolskih delih 10, kot navaja študijska biblija NIV na str. 1466.
Jezus je v Mateju 23:13 tudi rekel, da so pismouki in farizeji ljudem zapirali nebeško kraljestvo pred nosom. V Luku 11:52 so strokovnjaki za zakon odvzeli ključ do znanja.
V: Ali bi se v Mt 16,19 ti ključi nebeškega kraljestva lahko prenesli naprej?
O: Sveto pismo nikjer niti ne namiguje, da bi se kakršni koli »ključi« lahko prenašali, razen da jih je Jezus podelil vsem apostolom. Vendar pa to, da je Jezus apostolom metaforično povedal, da imajo »ključe«, ne pomeni, da se je Jezus sam odrekel tem ključem, saj ima Jezus v Razodetju 1,18 še vedno »ključe smrti in podzemlja«.
Hipotetično gledano, tudi če bi kateri od zgodnjih papežev imel te ključe in bi jih lahko prenesel naprej, to ne bi pomenilo papeškega nasledstva, če bi bilo to prekinjeno. Zdi se absurdno, da bi papež prevzel ključe, ker je bil prejšnji papež odstavljen. Če bi bil papež popolnoma nemoralen, kot na primer Aleksander VI. (1492–1503 n. št.), bi to prav tako prekinilo papeško nasledstvo. Seveda od tega trenutka naprej ni mogoče prenesti tistega, česar nikoli nisi imel.
Kako slabi so bili nekateri papeži? Po Austinovi knjigi Topical History of Christianity, str. 148,
»Takrat [po letu 904] se je začela tako imenovana »pornokracija«, v kateri so Teodora in njene dve hčerki, Teodora Mlajša in Marozija, dejansko nadzorovale Rim in samo cerkev. Te ženske, zapeljive prostitutke, so prodajale svoja telesa za položaje, naslove in zemljišča, kar jim je prineslo obsežno moč. Marozia je imela nezakonsko razmerje s papežem Sergijem III., iz katerega se je rodil sin, ki je kasneje postal papež Janez XI. Ko je Marozia hotela, da bi jo okronali za cesarico, je njen mlajši sin Alberik ugrabil in zaprl svojo mater, zaprl svojega polbrata, papeža, ter sam postal cesar. Vladal je od leta 932 do 954 in izvajal absolutno oblast nad papeštvom. Po Alberikovi smrti je bil njegov sin Oktavijan izvoljen za papeža Janeza XII. in se je izkazal za najbolj zaničljivega člana te pokvarjene družine.
b. Otonova vladavina. Leta 962 je zloben Janez XII. nemškega kralja Otona I. okronal za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Janez je sprva mislil, da je našel zaveznika v pokvarjenosti, a kmalu ugotovil, da je novi cesar človek z značajem, ki se je zavzemal za ponovno vzpostavitev dostojanstva in časti papeštva. Ko je Oton sklical sinodo, da bi razpravljali o odstavitvi Janeza, jim je papež vsem zagrozil z izobčenjem, a so ga kljub temu odstavili. Tri mesece kasneje je Janez sklical še eno sinodo, ki je razveljavila odločitev Otove sinode. Zato se je Otto odločil, da bo s silo osvobodil papeštvo njegovega zlobnega vladarja.
... Naslednjih dvainštirideset let [po letu 1004] papeške zgodovine je bilo polnih intenzivnega rivalstva, oportunistične povprečnosti, duhovne nemoči, razvrata in korupcije. Zdelo se je, da je dosegla najnižjo točko z izvolitvijo propadlega dvanajstletnega dečka, papeža Benedikta IX. (1032–1045), ki je po sramotnem razuzdanju in nerednem vodenju sveto tiaro (tj. papeški urad) prodal najboljšemu ponudniku. Poznan je bil kot Gregor VI. (1045–1046)....”
Profesor katoliškega semenišča Pacwa in drugi katoliki imajo odgovor, ki bi mnoge protestante osupnil. Strinjajo se s protestanti, da so bili mnogi papeži nebožni možje in so verjetno odšli v pekel. Ker pa so bili papeži, jim moramo kljub temu ubogati.
Če je papež nasilno zaprt in odstavljen, ali ima novi, sovražni papež avtoriteto in pravico do nasledstva po starem papežu? Ali bi morali kristjani takrat strah pred Janezovo grožnjo z izobčenjem? Ali bi morali kristjani podpreti Ottove priprave na vojno proti papežu? Pod kakšnimi okoliščinami je nekdo, ki si kupi naziv papeža, naslednik sv. Petra? Gotovo se ne bi smelo poslušati nekoga, ki je bil v Apostolskih delih 8,13–25 primerjan s Simonom, če si je kupil papeški urad???
V: Zakaj Jezus v Mt 16,20 in Mk 8,30 ni hotel, da bi učenci takrat drugim povedali, da je Kristus (tj. Mesija)?
O: Najprej je treba opozoriti, da jim Jezus nikoli ni rekel, naj lažejo in zanikajo, da je Mesija, ampak le, naj o tem ne govorijo. Obstajata vsaj dva možna razloga.
1. Na tej točki svojega delovanja je Jezus želel, da najprej poslušajo njegove besede, preden se odločijo, ali je Mesija ali ne. Včasih je bolje, da poslušalci evangelija sami slišijo Jezusove besede, kot da preveč časa porabimo za »kontekstualizacijo« in »posodobitev« evangelija.
2. Kot kaže Matej 16,21, so morali učenci najprej popolnoma jasno razumeti, kdo je Jezus, preden so to povedali drugim.
Jezus je to javno razglasil ob slavnostnem vstopu v Jeruzalem na cvetno nedeljo. Seveda jim je Jezus po vstajenju kasneje v Mateju 28,18–20 in Apostolskih delih 1,8 naročil, naj to povedo celemu svetu.
V: Zakaj je bilo v Mt 16,21 in Mk 8,29 Petrov izpoved pomemben preobrat v Jezusovem delovanju?
O: Ko so spoznali, da je Jezus Mesija, jim je Jezus začel razlagati, da mora iti v Jeruzalem, da bi tam umrl. Najprej so morali verjeti, kdo je Jezus, preden so lahko razumeli, zakaj je moral Jezus umreti za njihove grehe.
V: Zakaj je Jezus v Mt 16,21 in Mk 8,31 prav v tem trenutku svojega delovanja, in ne prej, začel učencem govoriti, da bo trpel in da ga bodo zavrnili?
O: Jezus ni rekel, da bo trpel in da ga bodo ubili, dokler vsaj eden od njegovih učencev ni spoznal in verjel, da je Jezus obljubljeni Mesija.
V: Zakaj je Jezus v Mt 16,21 čakal prav do tega trenutka, da bi svojim učencem povedal, da bo trpel, umrl in vstal od mrtvih?
O: Za učence je bilo pomembno, da najprej spoznajo, da je On Mesija, Božji Sin. Takoj ko so to spoznali, pa je Jezus prešel na naslednji korak: Mesija bo moral trpeti, umreti in ponovno vstati. Morda Jezus tudi ni hotel, da bi prišli do napačnih zaključkov o tem, da bo Mesija že zdaj zmagal nad Rimom. Jezus je na svojo smrt namigoval že prej (v Mt 9,15; 10,38; 12,40; Jn 2,19; 3,14), toda to je bilo prvič, da jo je odkrito izjavil.
V: V Mt 16,21; 17,22; 20,19; Mk 8,31 je zapisano, da bo Jezus vstal po treh dneh oziroma tretji dan. Ali to pomeni, da je bil mrtev vsaj 24 × 3 = 72 ur?
O: Ne, saj Lk 24,21 pravi, da je bil dan vstajenja tretji dan. Jezus je umrl v petek popoldne in vstal v nedeljo okoli zore. »Po treh dneh« je bil znan hebrejski idiom, ki je pomenil del ali celotne tri dni. Tukaj je še pet drugih primerov »tridnevnega idioma«.
1. V 1. Mojzesovi knjigi 42,17 je Jožef svoje brate zaprl za tri dni. V 18. verzu pa je devet od njih izpustil tretji dan.
2. Rehabeam je v 2. Kroniki 10,5 rekel ljudem: »Pridite k meni čez tri dni.« Vendar pa so se ljudje v 2. Kroniki 10,12 vrnili »Pridite k meni tretji dan«.
3. V 1. Samuelovi knjigi 30:12 je bolan egipčanski suženj Davidu povedal, da tri dni in tri noči ni jedel ničesar niti pil vode. Vendar pa človek v puščavi brez vode ne more preživeti 72 ur. Nedvomno je suženj mislil le del treh dni.
4. V knjigi Estera 4,16 Estera prosi, naj se zanjo posti »tri dni, noč in dan«, in da bo tudi sama storila enako. Vendar pa v knjigi Estera 5,1 piše, da je »tretji dan« Estera priredila gostijo, torej gre za enakovreden časovni obdobje.
5. Ko se je Jezus skliceval na svojo smrt in vstajenje, je sam v Mateju 12:40 rekel: »tri dni in tri noči«, v Marku 8:31 piše: »tretji dan bo vstal«, v Marku 14:58 piše: »v treh dneh«, v Janezu 2:19 piše: »v treh dneh«, v Luku 24:21 pa piše: »Ta tretji dan je danes«.
Če povzamemo, smo dokazali, da ta hebrejska fraza lahko pomeni »v treh dneh«, in ta izraz je bil razumljiv od časa Rehoboama do časa Jezusa.
V: Zakaj je Jezus v Mt 16,22–23 in Mk 8,32–33 tukaj okaral Petra z besedami: »Pojdi za menoj, Satan«?
O: Peter je imel v mislih človeške stvari, ne pa Božje. Satan je izkoristil Petra, Jezusovega tesnega prijatelja, da bi skušal Jezusa. Vendar je Jezus prepoznal, kaj je bila ta skušnjava v resnici. Jezus ni rekel, da je bil Peter obseden z demoni ali da ga je nadzoroval Satan. Prej je Jezus spoznal, da je za tem predlogom stal Satan. Ko Bog želi, da nekaj storimo zanj, mi pa imamo ali pomislimo na predlog, ki vodi po lažji poti, moramo to prepoznati kot to, kar je: skušnjava od Satana. Tudi če ima oseba dobre namene in je vernik, moramo spoznati, da ti lahko kljub temu da predlog, ki je skušnjava od Satana. Satan v puščavi in Peter tukaj sta oba predlagala, da bi Jezus lahko postal kralj brez trpljenja. Če danes poskušamo Jezusa narediti za svojega Kralja in Odrešenika brez križa ali brez potrebe po njem, spodkopavamo Božje sporočilo o odrešitvi.
V: Kako je v Mt 16,22–23 in Mk 8,33 Peter sploh imel drznost, da je Jezusa popravljal in grajal?
O: Jezus je izbral drznega učenca, ko je izbral Petra. Drznost sama po sebi ni niti dobra niti slaba. Drznost pri sledenju Bogu je dobra, drznost, da greš po svoji poti, pa ponavadi ni.
V: Zakaj je Peter v Mt 16,22 neumno grajal Jezusa?
O: Peter je menil, da Jezus potrebuje popravek in nasvet. Tudi danes imajo nekateri lahko takšen odnos, da menijo, da vedo bolje kot Bog.
V: Na kakšne načine lahko danes ljudje v Mt 16,23 in Mk 8,33 mislijo na človeške stvari namesto na Božje?
O: Božjo modrost lahko nadomestimo s človeško modrostjo. Lahko se odločimo, da bomo stvari počeli po svoje, čeprav je to v nasprotju z Božjo potjo. Lahko pozabimo, da je naše upanje v Bogu, ne v naši moči ali modrosti. Lahko uporabljamo svoje zemeljske metode. Nazadnje pa smo lahko tako nestrpni, da želimo svoje »dolžnosti« opraviti čim prej, da ne uživamo več toliko v Božji prisotnosti in bi raje izbrali »hitro« čaščenje kot predanost Bogu.
Bogovi nisi iz srca rekel »da«, če nisi hkrati rekel »ne« samemu sebi.
V: Zakaj je Jezus v Mt 16,24 omenil križ, še preden je svojim učencem povedal, da bo križan?
O: Jezus je vedel, da bo križan, še preden je to povedal svojim učencem. Vsi so že vedeli za križanje, saj so Rimljani pogosto križali upornike in roparje. Križanje je bilo za druge spodbuda, da ostanejo v vrsti. Tako kot so revolucionarji iz skupine zelotov tvegali križanje za majhen, zemeljski cilj, bi morali biti tudi učenci pripravljeni tvegati križanje za nebeški cilj, ki je bil veliko bolj vreden. Na koncu je vsak od dvanajstih apostolov umrl mučeniško zaradi svoje vere, razen Janeza, ki je bil izgnan na Patmos in umrl naravne smrti.
V: Ali bo v Mt 16,27 Jezus prišel v Očetovi slavi ali v svoji lastni slavi, kot pravi Jn 1,14?
O: Jn 1,14 pravi, da so videli del Jezusove slave. Na primer, videli so del slave ob binkoštih. Mt 16,27 se nanaša na dogodek v daljni prihodnosti, ko se bo Jezus ponovno vrnil. Z drugimi besedami, še niste videli ničesar!
V: Ali se Mt 16,27 ne nanaša na konec sveta, ampak na vrhunsko manifestacijo Bahá’u’lláha, kot učijo bahá’í v knjigi »Bahá’u’lláh in nova doba«, str. 268–269?
O: Ne, preberite verz bolj pozorno. Piše, da bo Sin človekov prišel v slavi svojega Očeta s svojimi angeli in vsakega človeka nagradil glede na to, kar je storil. Ljudje niso videli nobenih angelov ob Bahá’u’lláhu, Bahá’u’lláh pa ni nagradil niti zvestih bahá’íjev, ki so bili izgnani ali so umrli, niti muslimanov, ki so ga preganjali.
V: Kaj je Jezus v Mt 16,28 in Mk 9,1 mislil s tem, da nekateri ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli, kako Božje kraljestvo prihaja z močjo?
O: Najprej poglejmo, kaj odgovor ni, nato pa, kaj je.
X1. Ni nobenega dokaza, da bi Jezus učil, da bodo učenci dolgo živeli. Iz cerkvene zgodovine namreč vemo, da je 11 od 12 apostolov umrlo mučeniško smrt. Le eden, Janez, je umrl naravne smrti. Vendar je kljub temu trpel izgnanstvo na otoku Patmos.
X2. To se NE nanaša na tisočletno kraljestvo iz Razodetja 20,1–6.
X3. Ne more se nanašati na reinkarnacijo, preden vidijo Sina človeka, kako prihaja v svojem kraljestvu. Ne le da reinkarnacija ni resnična, ampak tudi če bi bila, bi ljudje, ki se reinkarnirajo, še vedno doživeli smrt.
X4: Nekateri menijo, da gre za spremenitev, ki se je zgodila kmalu zatem. Ko v 2. Petrovem pismu 1:16–18 Peter govori o tem, da so bili očividci njegovega veličastva, knjiga »1001 Bible Questions Answered« (str. 299–300) navaja, da to kaže, da je Peter to razumel na ta način.
Odgovor: Nanaša se na trenutek, ko je Jezus s križanjem »osvojil« svoje kraljestvo, kar dokazuje vstajenje. V svoje kraljestvo je vstopil po zmagi nad Satanom. Kristjani se ne strinjajo, ali je bil začetni dan vstajenje ali binkošti, vendar je to zelo nepomembna točka.
Matej posebej poudarja nebeško kraljestvo. Nebo bi se na začetku vidno začelo majhno kot gorčično zrno (Matej 13,31), podobno kot kvas ne bi bilo vidno, vendar bi bili njegovi učinki vidni v testu » « sveta (Matej 13,33), na koncu pa bodo angeli iz nebesnega kraljestva izločili vse, kar povzroča grehe, in vse, ki delajo zlo (Matej 13,41–42). Nebeško kraljestvo je kot zakopan zaklad, ki ga nekdo skrivaj najde (Matej 13,44), a je izredno dragoceno, kot trgovec, ki proda vse, da bi kupil dragoceno biser (Matej 13,45–46). Tako kot kaže prilika o mreži v Mateju 13:47–50, je nebeško kraljestvo nekaj v tem življenju, v katerem so tako dobre kot slabe ribe, vendar pa bo doseglo svoje končno izpolnitev ob koncu časov. Božje kraljestvo je bilo v nas (Lk 17:21).
Petru v Mateju 16,19 in kasneje tudi drugim apostolom so bili podeljeni ključi kraljestva.
Pri zadnji večerji je Jezus rekel, da ne bo več pil sadeža trte, dokler ga ne bo ponovno pil z njimi v Očetovem kraljestvu (Mt 26,29). Jezus je po svojem vstajenju jedel in pil z učenci.
Povzetek: Učenci, ki so živeli običajno življenjsko dobo, pravijo, da je nebeško kraljestvo prišlo na zemljo po Jezusovem vstajenju. Medtem ko so Judje morda pričakovali vojaško kraljestvo, ki bi strmoglavilo Rimljane, je Jezus učil, da je kraljestvo podobno gorčičnemu semenu, kvasu ali dragoceni biseri. Bilo je majhno, na prvi pogled težko opazno, izjemno dragoceno in bi imelo velike posledice.
V: Zakaj se je Jezus v Mt 17,1–8 spremenil?
O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, bi lahko bil razlog kombinacija različnih dejavnikov, povezanih tako z učenci kot tudi z Jezusom samim.
1. Za učence je bilo to razodetje znamenje, ki je potrdilo njihovo vero ter spodbudilo in okrepilo tiste tri učence, ki so bili priče tega dogodka. Morda je bilo dobro okrepiti vero teh treh pred križanjem.
2. To je te tri učence izpostavilo kot voditelje ostalih.
3. Oče in Sveti Duh sta ta dogodek morda izkoristila, da bi okrepila Jezusa in ga poučila, kaj naj stori v času pred križanjem ter med križanjem in vstajenjem od mrtvih.
4. To bi lahko bilo pričevanje, da je Jezus »uspešno prestal« preizkušnjo kot popoln, brezgrešen človek, in da se je zdaj nadaljeval pogovor o njegovem križanju.
Jezus je že pred tem večkrat dokazal svojo moč. Vendar so vsi ti čudeži le tisto, kar je Jezus storil ali kar je bil sposoben storiti, ne pa zgolj to, kdo je bil. Včasih moramo narediti premor od službe in drugih dejavnosti ter preprosto preživeti nekaj časa sami z Gospodom, pri čemer se osredotočimo na to, kdo je.
Seveda Bog ni dolžan, da nam pojasni razloge za vse.
V: Na katero goro jih je Jezus popeljal v Mt 17,1?
O: Verjetno je bil to gora Meron, visoka približno 3.926/3.963 čevljev ali 1.204 metrov. Verjetno ni šlo za goro Hermon (9.232 ft), ki je bila zasnežena, zato bi bilo nesmiselno tam prenočiti. Verjetno tudi niso šli na vrh gore Tabor (1.900 ft, kot sta menila Ciril Jeruzalemski in Jeronim), saj je na njenem vrhu stala rimska trdnjava.
Gora Meron je pet- do osemurni pohod zmerne težavnosti. Pozimi je na vrhu pogosto nekaj snega, preostanek leta pa ne.
V: Ali je bila v Mt 17,1–8 spremenitev Jezusovega obličja vstajenje ali videnje?
O: Ni bilo natančno niti eno niti drugo. Mojzes in Elija sta bila dejansko prisotna, vsaj v duhu, in sta se pogovarjala z Jezusom. Sveto pismo ne navaja, ali sta se pojavila v telesni obliki ali ne. Mojzes in Elija sta prišla v svetlem oblaku, nato pa sta odšla. Elija je odšel v nebesa v viharju (2 Kralji 2,1), in čeprav je Mojzes umrl, njegovo telo ni bilo nikoli najdeno (5. Mojzesova knjiga 34,6), hudič pa se je z nadangelom Mihaelom prepiral glede Mojzesovega telesa (Judov pismo 9).
V: Zakaj so v Mt 17,2 in Mk 9,3 Jezusova oblačila postala tako bela?
O: Sveto pismo ne pojasnjuje, zakaj so se oblačila pobelila (ali zasijala), ko se je razodela slava. Drugi primeri belih oblačil v slavi so angeli, ki so se pojavili.
V: Kako sta Matej in Marko v Mt 17,3–4 in Mk 9,4 vedela, da sta to Mojzes in Elija?
O: Verjetno zato, ker jim je to povedal Peter, Jakob ali Janez. Kako so to vedeli Peter, Jakob in Janez? Ali so slišali, da jih je Jezus naslovil po imenu, ali jim je Jezus to povedal kasneje, ali pa jim je to Oče sporočil neposredno.
V: Zakaj v Mt 17,9 in Mk 9,9 Jezus izrecno ni hotel, da bi učenci komur koli povedali o spremenitvi, dokler Jezus ne bi vstal od mrtvih?
O: Mnogi Judje so Jezusa zavrnili kot Mesija; kako bi sploh lahko verjeli v spremenitev? Bistveno je verjeti, da je bil Jezus Mesija, Božji Sin. Ni bilo bistveno vedeti ali verjeti v drugotna vprašanja, kot je spremenitev. Če nekdo ni sprejel Jezusa kot Mesija po tem, ko je videl čudeže, je malo verjetno, da bi verjel zaradi poročila o spremenitvi. Ko je Jezus vstal od mrtvih, tisti, ki je verjel v Jezusa, ni imel nobenih težav s sprejetjem spremenitve.
Podobno, ko govorimo drugim o Kristusu, še posebej prvič, se med vsemi stvarmi, o katerih bi lahko govorili, prepričajmo, da ta dragoceni čas porabimo za to, kar je najpomembnejše.
Peter, Jakob in Janez bi lahko hodili naokrog in vsem pripovedovali o spremenitvi, in morda bi več ljudi dvomilo v njihovo duševno zdravje, kot pa bi jim verj . Toda ta posredni dokaz ne bi bil preveč pomemben v primerjavi z vstajenjem, ki se je kmalu zgodilo. Včasih, ko delimo z drugimi, ne želimo omenjati »rahlo prepričljivih« stvari o krščanstvu namesto »zelo prepričljivih« stvari.
V: Kako je bil v Mt 17,11–13 Janez Krstnik tisti Elija, ki naj bi prišel?
O: Najprej bomo govorili o Eliju, nato pa o Janezu Krstniku.
Elija je bil sam prisoten pri spremenitvi. V Mateju 17,11 Jezus pravi, da je Elijevo obnovitev vsega v prihodnjem času in da se bo Elija sam pojavil pred Jezusovim drugim prihodom. Nekateri menijo, da je Elija eden od dveh prič v Razodetju 11,3–12.
Janez Krstnik je prišel v Duhu in moči Elija, in prav na Janeza Krstnika se Jezus metaforično sklicuje v Mateju 17,12–13.
V gledališki predstavi lahko nekdo nadomešča igralca med vajo, medtem ko se igralec sam pojavi med predstavo.
Zaključek: med Prvim prihodom je Janez Krstnik prevzel vlogo Elija, vendar to ne preprečuje, da bi se sam Elija pojavil pred Drugim prihodom.
V: Kako je Janez Krstnik v Mt 17,12 in Mk 9,11–13 izpolnil preroštvo o Eliju? Je bil reinkarnacija Elija?
O: Ne, ker je reinkarnacija napačna, kot kažejo Hebrejcem 9,27 in Rimljanom 9,11. Ob Jezusovem prvem prihodu je imel Janez namen in poslanstvo Elija. Seveda se je sam Elija (ne Janez) na kratko pojavil ob spremenitvi. Mnogi menijo, da bo Elija eden od dveh prič tik pred sedmo trobento v Razodetju 11,3–12. Ko je Jezus prišel (prvič), se kraljestvo na zemlji takrat ni v celoti vzpostavilo zato, ker Elija in Mojzes nista bila prisotna. Pojavila sta se.
V: Zakaj v Mt 17,14–16 in Lk 9,37–39 demoni pogosto poškodujejo ljudi, ki jih obsedejo?
O: Eden od razlogov bi lahko bil preprosto sovraštvo do ljudi. Drugi razlog pa bi lahko bil podoben razlogom, zaradi katerih zlobni ljudje pogosto škodujejo tistim, ki so jim pomagali. Za logično, pravzaprav kruto logično razlago tega Machiavellijeva pokvarjena knjiga »Vladar« govori o primerih, ko je najemniški poveljnik nevaren, medtem ko služi vladarju, in še nevarnejši, če prestopi na drugo stran. Napisal je, da je najvarnejše pogosto umor, četudi se je oseba v preteklosti izkazala za vedno zvesto! Če se nekdo druži z zlom, se ne sme čuditi, ko mu tisti, ki jim je pomagal, storijo zlo.
V: V Mt 17,15 je izraz za epilepsijo dobesedno »lunin udar«. Ali obstaja kakšna povezava med epileptičnimi napadi in luninimi fazami?
O: Stari so očitno tako menili, saj so uporabljali ta izraz. V sodobnem času pa si nismo prepričani, ne v eno ne v drugo smer. Članek iz leta 2008 v Nacionalni medicinski knjižnici, ki sta ga napisali Sallie Baxendale in Jennifer Fisher, »Moonstruck? Vpliv lunarnega cikla na napade« (https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/18602495/), sta Sallie Baxendale in Jennifer Fisher proučili 1.571 napadov in ugotovili povezavo med temnostjo nočnega neba in napadi. Gre za osvetljenost nočnega neba, ne za fazo lune, saj sta avtorici upoštevali oblačnost. Po drugi strani pa članek iz leta 1999, ki so ga napisali C. L. Raison in drugi na spletni strani https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/10363673/, ni ugotovil nobene korelacije. Avtorji so predlagali, da bi lahko obstajala korelacija med epileptičnimi napadi in pomanjkanjem dobrega nočnega spanca. Seveda, če bi bili znotraj hiše z debelimi zavesami, osvetljenost lune morda ne bi imela pomena.
V: Zakaj v Mt 17,15–21, Mk 9,17–18, 28–29 in Lk 9,40 učenci niso mogli izgnati tega demona?
O: To ni bilo zaradi tega, kdo so bili učenci, niti zaradi kakršne koli omejitve Božje moči. Temveč so v tistem času sposobnost izganjanja demonov jemali kot samoumevno in niso molili niti postili, morda zaradi ponosa ali samozadovoljstva. Danes nekateri kristjani ne vidijo rezultatov, ki bi jih morali, ker ne posvečajo časa molitvi in postu.
V: Ali naj v Mt 17,15–21, Mk 9,17–18, 28–29 in Lk 9,40 pri izganjanju demona polagamo roke, ali je to le simbolično dejanje?
O: Naše roke niso čarobne. Toda tako kot nam lahko pri molitvi pomaga moliti v različnih položajih, je v redu in v skladu s Svetim pismom, da položimo roke na osebo, ki jo je obsedel demon. To ni nujno potrebno, tako da »demona ni mogoče izgnati, če ne moremo položiti rok«.
V: Ali se bo v Mt 17,15–21 izgnani zli duh vrnil in napadel šibkejšega člana skupine, ki poskuša izgnati demona?
O: Demoni ne obsedejo pravega vernika, lahko pa ga zatirajo in na ta način napadajo z večjimi skušnjavami, strahom, depresijo in drugimi načini, da bi odvrnili njegov pogled od Jezusa. Zato morajo člani skupine tesno hoditi z Gospodom.
Mimogrede, pri izganjanju demonov obstaja še ena nevarnost. Če oseba, iz katere je bil demon izgnan, ne želi sprejeti Kristusa v svoje srce, se lahko demoni vrnejo in s seboj prinesejo še več demonov. Glej Matej 12,43–45 in Luka 11,24–26.
V: V Mt 17,15–21 nekatere cerkve zahtevajo, da družina osebo, ki jo je obsedel demon, pripelje v cerkev in ne na dom. Ali je to zato, ker je izganjanje demonov v cerkvi varnejše kot v nekom domu?
O: Menim, da je primerno tako v cerkvi kot doma. Če pa je mogoče, tega ne bi počel v domu, v katerem so idole (Bude itd.) ali se ukvarjajo z astrologijo ali vedeževanjem.
V: V Mt 17,15–21 je opisano, da je nekrščanska ženska obsedena z zlim duhom, njen mož pa temu sprva ni nasprotoval. Po dveh ali treh obiskih pa mož spremeni mnenje in ekipe ne sprejme več oziroma ji prepreči prihod, žena pa je še vedno odprta za pomoč. Kakšno je naše stališče? Ali mora poslušati svojega moža?
O: To je težka situacija. Žene naj bi bile poslušne svojim možem, vendar morajo najprej poslušati Boga. Če torej mož ženi ukazuje, naj stori nekaj, kar ni v skladu s Svetim pismom, mora žena v tej točki možu neubogati. V drugih zadevah pa naj bi mu še vedno bila poslušna. Če pa žena želi, da kristjani pridejo na obisk, ne mislim, da je obsedena z demonom; lahko pa je pod napadom demona. Ali je žena pripravljena obiskati cerkev? Če mož ne želi, da se žena druži z verniki, Hebrejcem 10,25 pa nam zapoveduje, naj ne opuščamo skupnih srečanj, je dolžnost žene, da najprej posluša Boga.
V: Kaj če v Mt 17,15–21 obsedena oseba med duhovno pomočjo poškoduje sebe ali skoči skozi okno, družinski član pa se odloči, da bo vložil pritožbo ali sprožil sodni postopek proti vodji ekipe ali ekipi – kakšno je stališče cerkve?
O: To je možno; ljudje lahko vložijo tožbe in krivijo druge praktično za karkoli. Ne glede na to pa morajo člani cerkve sprejeti varnostne ukrepe za varnost vpletenega.
V: V Mt 17,15–21: Ali moramo obvestiti pastorje in pridobiti njihovo odobritev, preden obiščemo osebo, ki je obsedena z demoni?
O: Močno priporočam, da o tem obvestite svojega pastorja ali starešine. Hebrejcem 13,17 pravi, da moramo biti poslušni tistim, ki nas vodijo, in to se nanaša na pastorje/starešine.
V: Zakaj in nad kom je bil Jezus v Mt 17,17 razburjen?
O: Jezus je govoril o tej neverni in pokvarjeni »generaciji«, kar bi lahko pomenilo skupino ljudi, ki so živeli v tistem času, ali skupino ljudi, kot so Judje. Vendar pa se ta graja nanaša tudi na devet apostolov. Apostoli so že prejeli moč za ozdravljanje, a so se, kar je bilo sramotno, nato vrnili v stanje » « in tega niso mogli ozdraviti. Jezus je obžaloval splošno pomanjkanje vere pri ljudeh te kulture, katere del so bili tudi učenci. »Mala vera« se ne nanaša na nek »majhen delček« vere, ampak na revščino vere.
V: Kateri so po vašem mnenju danes načini, na katere bi se Bog lahko razjezil zaradi pomanjkanja vere vernikov, kot je opisano v Mt 17,17?
O: Na več načinov. Včasih lahko naše skrbi in tesnoba kažejo na pomanjkanje zaupanja v Boga. Včasih so kristjani bolj oklevajoči pri izpolnjevanju Božje volje, če vidijo tveganje za svojo varnost, varnost svojih bližnjih ali svojega premoženja. Včasih kristjani stvari opravijo le »na pol«, da bi se nekako zavarovali, namesto da bi se popolnoma predali. Včasih si kristjani prizadevajo izpolnjevati Božjo voljo s svetovnimi metodami, ker zaradi pomanjkanja vere menijo, da morajo ravnati tako. Včasih gre za miselnost »sam se bom znašel« in neuspeh pri iskanju Gospodovega vodstva.
V: Zakaj je Jezus v Mt 17,25–27 rekel, da so sinovi oproščeni davkov, čeprav je Jezus sam še vedno plačeval davke?
O: Predstavljajte si, da bi lahko videli Jezusa in mu zastavili katero koli vprašanje. Ali bi bilo najbolj pereče vprašanje v vaših mislih: »Ali plačuješ tempeljski davek?« Zdi se skoraj smešno, da bi se od Stvarnika in Gospoda zemlje zahtevalo plačilo davkov. Kljub temu je Jezus to milostno storil, brez pritoževanja, da ne bi nikogar užalil. Čeprav verz 24 ne navaja vrste davka, o katerem je govora, bi znesek dve drahme (pol šekla) pomenil letni davek za vse judovske moške, stare dvajset let in več, tako v Izraelu kot zunaj njega, za judovski tempelj, ki je bil zapadel v marcu, ne pa davek rimski vladi. To je bil davek v Jezusovem času, kot navaja Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 3, št. 193–196; knjiga 18, poglavje 312, ter v Mišni, Shekalim. Vendar se verz 25, ki govori o kraljih zemlje, nedvomno nanaša na rimski davek.
Poleg tega primera tudi Rimljanom 13,6–7 zapoveduje vernikom, naj plačujejo davke vladi, celo tako pokvarjeni vladi, kot je bilo Rimsko cesarstvo.
Nekateri bi lahko napačno razlagali Jezusove besede kot nejasne, ker je Jezus to rekel hipotetično – da naj se vsem, kar pripada Cezarju, da se mu, v resnici pa naj se Rimljanom ne da ničesar. Če pa bi Jezus to res mislil, bi bilo zahtevati od njih, naj pokažejo denar, bodisi nesmiselno bodisi, še huje, zavajajoče za ljudi.
V: Ali so v Mt 17,25–27 tudi drugi učenci plačali tempeljski davek?
O: Sveto pismo tega ne navaja. Verjetno so ga plačali, sicer bi bili oproščeni, če bi bili mlajši od 20 let. Mnogi učenci so po Jezusovem vstajenju živeli še 30 ali 40 let, zato je Jezus morda izbral mlade moške.
V: Zakaj nas v Mt 17,27 včasih razjezijo drugi in kako naj se odzovemo, ko se to zgodi?
O: Če nekdo stori nekaj slabega, ko smo to od njega pričakovali, nas to ponavadi ne razjezi preveč. Kar nas lahko resnično razjezi, je, ko imamo višje standarde ali pričakovanja do nekoga ali skupine ljudi, ti pa nas razočarajo ali izdajo. Preden izgubimo nadzor in se razjezimo, pa bi se morali spomniti, kako včasih morda razjezimo Jezusa. Drugič, moramo se spomniti, da se bodo morali odgovarjati svojemu gospodarju – in mi nismo njihov gospodar, ampak Bog. Nazadnje, ali bi sploh smeli postavljati ta pričakovanja? Namesto da bi le »reagirali« na čustva lastnega razočaranja, se »odzovite« ustrezno glede na to, kaj je v tej situaciji najbolje. Če odziv očitno ne deluje, se morda splača ustaviti in se odzvati na drugačen način. Nazadnje, spomnite se Jakoba 1,20: »Ker človeški gnev ne prinaša Božje pravičnosti.«
V: Kako v Mt 18,1–6 preusmerite nekoga, zlasti kristjana, ki se osredotoča na zastavljanje napačnega vprašanja?
O: S potrpežljivostjo in taktom. Očitek v tem primeru morda ne bo v pomoč, saj je njihovo razmišljanje morda preveč zmedeno, da bi to sploh opazili. V tem primeru ni šlo za to, da bi bilo njihovo vprašanje nelogično ali nesmiselno, ampak so bile njihove prednostne naloge napačne. Samo povedati nekomu, da so njegove prednostne naloge napačne, samo po sebi ni ravno v pomoč; povedati mu morate, ali še bolje, mu pokazati, kakšne bi morale biti njegove prednostne naloge.
V: Kaj naj storite, ko v Mt 18,1–6 opazite rivalstvo med verniki?
O: Obstaja sedem korakov, ki jih lahko naredimo.
1) Molite zanje, oziroma za obe strani, da bi videli svojo situacijo tako, kot jo vidi Bog, in da bi imeli srce ter pogum, da spremenijo smer in sledijo Božjemu vodenju.
2) Poskusite razumeti njihovo miselnost, zakaj menijo, da bi morali tako čutiti.
3) Upoštevajte, da Jezus ni obsodil tistih, ki so postavili vprašanje, in tudi vi jih ne smete prezirati. A kot je rekel Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.): »Niti napak Dvanajstih ne moremo razumeti; ne sprašujemo, kdo je največji v nebeškem kraljestvu, ampak kdo je večji v zemeljskem kraljestvu: bogatejši in močnejši.« (Pridige o Mateju, pridiga 58, NPNF1, str. 360)
4) Poskrbite, da boste dajali zgled in gojili srce služabnika ter da boste druge šteli za pomembnejše od sebe (Filipanci 2,3).
5) Poskusite jim pomagati, da svoje tekmovanje vidijo kot greh, ki ga morajo spremeniti.
6) Spodbujajte jih k sodelovanju.
7) Vsi bi morali biti kot otroci (v dobrem smislu), saj smo vsi Božji otroci.
V: Kako je v Mt 18,5 in Mk 9,35–37 sprejemanje otroka v Jezusovem imenu podobno sprejemanju Jezusa?
O: Jezus je poudarjal, da ni razlike med tem, da ga toplo sprejmemo v mesu, in tem, da sprejmemo druge v Jezusovem imenu. V starih časih so kraljevega odposlanca, kot predstavnika kralja, sprejemali kraljevsko.
V: Ali naj si v Mt 18,8 in Mk 9,43.47 odrežemo roko ali izderemo oko, če nas to vodi v greh?
O: Ne, iz preprostega razloga, ker nas naše roke in oči ne vodijo v greh. Jezus pravi, da je greh tako resen, da bi bilo bolje sprejeti tako drastičen ukrep, kot je izguba teh udov, kot pa grešiti. Bolje je odsekati ud, kot umreti zaradi gangrene. Vsi moramo od časa do časa opraviti »preverjanje stvarnosti« samih sebe. Vprašajmo se, ali se naš odnos s Kristusom izboljšuje ali pa se oddaljujemo.
V: Ali sklici na neugasljivi ogenj v Mt 18,9 in Mk 9,43–44,48 dokazujejo večno kazen?
O: Nakazujejo resničnost večne kazni, vendar je ne dokazujejo, saj bi bilo mogoče, da je ogenj večni, ljudje, ki v njem preživijo, pa ne. Seveda bi v tem primeru ogenj imel kakšno drugo gorivo ali način, da se ohranja.
V: Ali ima v Mt 18,10 Bog Oče obraz?
O: Ne. Ne bi pričakovali, da bi Jezus tukaj podal podrobno učenje o bližini in angelskem dojemanju v nebesnih dimenzijah. Jezus je namesto tega preprosto uporabil metaforo, da bi povedal, da imajo angeli, ki bedijo nad temi malimi, neposreden dostop do Očeta. Vendar pa nič ne pravi, da tudi drugi angeli nimajo neposrednega dostopa do Očeta.
V: V Mt 18,14 piše, da Bog ne želi, da bi kateri koli od malih propadel; zakaj torej ljudje propadajo?
O: To sta dve vprašanji v enem: zakaj umirajo dojenčki in zakaj ljudje gredo v pekel.
Dojenčki umirajo, tako kot vsi mi nekoč umremo, ker smo del padlega človeštva. Živimo v svetu, polnem zla in krivice, a Bog bo na sodni dan vse popravil.
Dojenčki in plodovi imajo grešno naravo, vendar smrt ploda ne dokazuje, da je bil ta kriv greha, prav tako kot smrt muckice ne dokazuje, da je bila kriva greha.
Ljudje gredo v pekel, kot piše v 2. Tesaloničanom 1:8, kjer je zapisano, da bodo tisti, ki ne poslušajo evangelija Gospoda Jezusa Kristusa, obsojeni, zato smo vsi odgovorni za to, da poslušamo evangelij. Jezusova smrt na križu je bil na in zadostna za vse. Vendar Bog še vedno dopušča, da ljudje, ki zavračajo edinega pravega Boga, nosijo posledice odločitev, za katere so bili odgovorni.
V: Ali Mt 18,15–18 pomeni, da nikoli ne smemo kritizirati nauka krščanskega voditelja?
O: Nikakor ne. Medtem ko se Mt 18,15 nanaša na ravnanje z verniki, ne z neverniki, se Mt 18,15–18 nanaša na vedenje in ne na javno oznanjevanje laži ali herezije. Čeprav je dobro, da se z osebo pogovorimo na štiri oči in poskušamo pridobiti njeno naklonjenost, preden zadevo razglasimo javno, je treba laž javno popraviti, če je bila javno oznanjena. Če jo popravi oseba, ki je podala lažne izjave in jim je prej verjela, toliko bolje. Če pa ne, jo mora popraviti nekdo drug. To pa se ne sme storiti v duhu sovražnosti ali zamer do osebe, ki je izrekla zmoto, ampak v ljubezni in iz želje, da se razkrije resnica.
V: Kaj v Mt 18,17 pomeni, da nekoga obravnavamo kot pogana ali davčnega izterjevalca?
O: Beseda »ti« je tu v ednini, kar pomeni, da se mora posameznik ločiti od osebe, ki dela zlo. Pogani ali domnevno pohlepni in nepošteni davkarji so bili očitno zunaj sfere Božjega kraljestva in cerkve. Nikomur ne dajajte vtisa, da imate enako odrešitev ali vero kot ta oseba. Tudi če je ta oseba dejansko vernik, ki greši, ne vemo, ali je res grešni svetnik ali pa sploh ni bil nikoli zares odrešen.
V: Kaj v Mt 18,18 pomenita »vezati« in »razvezati«?
O: »Zvezati« pomeni ustaviti, omejiti ali prepovedati, »razvezati« pa pomeni dovoliti nadaljevanje. Nekateri pravijo, da sta bila »zvezati« in »razvezati« judovski idiomi za to, da je bilo tisto, kar je bilo razglašeno na zemlji, že vnaprej določeno v nebesih. Ta moč zvezanja in razvezanja je bila dana vsem apostolom.
V: Kako se Jezusova velikodušnost, ko ljudem pravi, naj odpustijo drugim sedemdesetkrat po sedemkrat, v Mt 18,21–22 primerja z drugimi nauki?
O: Saduceji in mnogi rabini so učili, da moraš bratu odpustiti le trikrat. Vendar pa ni prav nič velikodušno, če nekdo, kot je Jezus, drugemu naroča, naj odpusti. Izjemno velikodušno je bilo to, da nam je Jezus odpustil, nam, ki smo ga pribili na križ (Lk 23,34), in da je umrl za naše grehe.
V: V Mt 18,28–31, koliko denarja je bilo v teh primerih?
O: Deset tisoč talentov je bilo ogromno denarja. David je za gradnjo templja v Jeruzalemu daroval tri tisoč talentov zlata in sedem tisoč talentov srebra. Knezje so darovali pet tisoč talentov zlata in deset tisoč talentov srebra, kot navaja 1. Kronika 29,4.7. Nekateri so to ocenili na 12 milijonov dolarjev, a bolj verjetna številka je morda malo manj kot milijarda. V Mateju 18,28 je 100 denarjev znašalo približno 100 dnevnih plač navadnega delavca ali pešaka. Res dober suženj je lahko prinesel en talent, večina sužnjev pa je bila vredna desetino talenta. Prav tako je bilo nezakonito, da bi človeka prodali v suženjstvo za več, kot je znašal njegov dolg.
V: Ali v Mt 18,32–35 Bog kdaj prekliče odpustitev ali ne odpusti grehov?
O: Ne. Dolg ni bil obnovljen; odpuščanje pa ni bilo uporabljeno. Gospodar je služabniku odpustil dolg, toda ko je zloben služabnik drugega služabnika zagrabil za vrat, da bi mu izterjal dolg, se je gospodar razjezil nad to krivico in dolg ponovno uveljavil. Bog nam je prostovoljno in milostno odpustil grehe, čeprav si tega nismo zaslužili, vendar pa je to, ali se odpuščanje uporabi ali ne, odvisno od našega odziva. Hebrejcem 4,2 pravi, da evangelij nekaterim ni koristil, ker ga niso združili z vero. Rimljanom 11,29 pravi, da so Božji darovi in poklic nepreklicni.
V: Ali bi ta prilika v Mt 18,32–35 lahko pomenila, da je gospodar zlobnega služabnika poslal v ječo zaradi poznejših dolgov, namesto da bi mu ponovno naložil stari dolg?
O: Ne, to ni bistvo, saj prilika kaže, da je gospodar zlobnega služabnika izročil ječarjem zaradi njegove neusmiljenosti.
V: Ali so v Mt 18,35 nekatera dela, kot je odpuščanje našim bratom, potrebna za odrešitev?
O: Niti odpuščanje drugim niti katero koli drugo delo ne bo pomagalo človeku doseči odrešitev. Nasprotno, če ima človek odrešitev, bo sposoben odpustiti drugim, ne glede na to, kaj so storili. Če smo izkusili veliko Božje usmiljenosti, je za nas veliko lažje odpustiti drugim.
V: V Mt 19,3–9 in Mk 10,11–12, v kakšnih okoliščinah je razveza dovoljena?
O: V časih Stare zaveze (5 Mz 24,1–4 itd.) je bila ločitev dovoljena skoraj iz vsakega razloga, ker so bila srca ljudi otrpla, toda Jezus je ta razlog odpravil. Ločitev ni dopustna, razen v naslednjih okoliščinah:
1. Neverujoči zakonec želi oditi (1 Korinčanom 7,12–15).
2. Dovoljen je, če je eden od zakoncev prešuštvoval (Mt 5,31–32).
3. Mnogi kristjani razvezo obravnavajo kot neizogibno v primeru zapustitve, saj se je eden od zakoncev v bistvu že »razvezal«.
4. Seveda moramo upoštevati tudi preostalo Božjo besedo, in mnogi kristjani menijo, da je razveza upravičena, če je življenje zakonca ali otroka v nevarnosti zaradi drugega zakonca.
Chuck Swindoll v svoji brošuri »Ločitev« navaja le tri okoliščine, v katerih je za kristjana sprejemljivo, da se po ločitvi ponovno poroči:
4a. Poroka in razveza pred spreobrnjenjem
4b. Nemoralni in nepokorni partner
4c. Zapustitev/razveza s strani nevernika
Upoštevajte, da smrt zakonca ni razlog za razvezo, Rimljanom 7:3 pa uči, da je ponovna poroka po smrti zakonca sprejemljiva.
Ti verzi pravijo, naj se ne razvežemo, razen iz teh razlogov, toda kaj, če se vi ne razvežete, ampak vas zakonski partner razveže? Prav tako kot v primeru smrti zakonskega partnerja nič ne preprečuje ponovne poroke, če je bil tisti, ki se je razvezal, zakonski partner.
V Jezusovem času so judovski učitelji imeli različna stališča o razvezi. Šola Hillela je trdila, da se moški lahko razveže z ženo iz katerega koli razloga, vključno s tem, da je žena zažgala obrok! Jožef Flavij je sledil Hillelu in se je sam razvezal. Kasneje je rabin Akiba iz Hillelove šole dejal, da se žena lahko razveže z možem zaradi »poželenja« po lepših ženskah (M Gittin 9:10). Šola Šamaja je trdila, da se moški ne more ločiti od žene iz nobenega razloga, razen zaradi »nesramnosti«. Vendar pa je bila po mnenju šole Šamaja ponovna poroka še vedno dovoljena, če je do ločitve prišlo iz napačnega razloga (Mišna Eduyoth 4:7–10). Ali, kot danes pravijo nekateri: »Jajc, ki so se razbila, ne moreš več sestaviti.« Majhna skupina v Kumranu je trdila, da razveza ni dovoljena iz nobenega razloga (11QTemple 57:17–19). Judovski komentatorji niso obravnavali primera, ko se ženska loči od svojega moža. Morda so Jezusu zastavili to vprašanje, da bi ugotovili, s katero skupino se strinja, in morda tudi zato, da bi odtujili Jezusove privržence druge šole. Drugi razlog za vprašanje Jezusu je, da se je (po navedbah Jožefa Flavija) Herodija ločila od svojega moža Heroda II., da bi se poročila z Herodom Antipasom, in Jezusov odgovor v nobenem od primerov ne bi bil ugoden za oblasti.
V: Ali Jezusova sprememba zakonov o razvezi v Mt 19,8–9 pomeni, da je Bog navdihnil Sveto pismo, s katerim se Jezus ni strinjal?
O: V okviru Stare zaveze je Jezus rekel, da je razveza dovoljena, ker so bila njihova srca trda. To kaže, da Bog za določen čas dopušča stvari, ki jih ne želi. Vendar pa v okviru Nove zaveze moški ne sme razvezati svoje žene, razen v primeru prešuštva. Danes pa ne smemo imeti trdih src. Poskrbeti moramo, da našega zakona ne drži skupaj le poceni lepilo, ampak božanski cement.
Mimogrede, beseda »skleroza« izhaja iz grške besede za »trd« – »skleros«. Celotna beseda je sklerokardian.
V: Zakaj v Mt 19,9 moški, ki se loči od žene in se poroči z drugo, stori prešuštvo, saj je bila poligamija dovoljena?
O: Ne, poligamija ni prešuštvo. Jezusovo učenje je tukaj enako ne glede na to, ali gre za monogamijo ali poligamijo. Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.
Božje stališče do razveze je jasno izraženo v Malaki 2,16: Bog jo sovraži. V času Mojzesove postave jo je Bog dovolil le zato, ker so bila njihova srca trda, kot piše v Mateju 19,8. V Novi zavezi razveza z zakonskim partnerjem ni dovoljena, razen v primeru prešuštva.
Če pa nevernik med zakoncema vztraja pri ločitvi od tebe, nam Bog zapoveduje, naj to dopustimo, saj nas je Bog poklical k miru, kot piše v 1. pismu Korinčanom 7:15. Poslušnost Božji zapovedi, da [nerad] dopustimo, da se zakonec od tebe loči, se v svetopisemskem smislu razlikuje od neposlušnosti Božji zapovedi, ko se odločimo za ločitev od svojega zakonca.
Božje stališče do poligamije. Adam in Eva sta bila vzor, kako dva (ne več) postaneta eno meso (1 Korinčanom 6,16). Poligamija je bila dovoljena tako v Stari kot v Novi zavezi. V Novi zavezi pa je bila obsojena, saj cerkveni voditelji ne smejo biti poligamni.
Pomembnejša od Božjega vzorca za monogamno zakonsko zvezo je Božja zapoved o razvezi. Ko krščanski misijonarji pridigajo med primitivnimi ljudstvi, poligamnim moškim svetujejo, naj se ne razvežejo s svojimi ženami, saj bi to žene prikrajšalo za finančno podporo; vendar pa možem odsvetujejo, da bi se poročili z več ženami.
Zato je bil vzrok za prešuštvo ravno odločitev za kršitev zakonske obljube, ne pa poligamija. Ne glede na to, ali je imel moški več kot eno ženo ali ne, če se moški grešno odloči za razvezo, kar Bog sovraži, potem Bog ne želi, da se ponovno poroči.
V: Ali obstajajo v Mt 19,9 kakšni rokopisi, v katerih ni besedne zveze »razen zaradi prešuštva«?
O: Vsi rokopisi, ki jih navajajo Aland in drugi (3. izdaja), navajajo bodisi »razen zaradi prešuštva« bodisi »če ne bi bilo prešuštva«, razen rokopisa 1574. Rokopis 1574 je bil napisan v 14. stoletju, tik pred koncem srednjega veka.
Tudi Tertulijan, ki je pisal med letoma 198 in 220 n. št., je zapisal, da razveza ni dovoljena, razen zaradi prešuštva, in sicer tako v delu »Tertulijan svoji ženi«, knjiga 2, poglavje 2, str. 45, kot tudi v delu »O skromnosti«, poglavje 16, str. 92. Ta klavzula torej ni bila dodana šele po Tertulijanovem času. Ni nobenega dokaza, ki bi vzbujal dvom, da je bil ta izraz prvotno prisoten.
V: Ali Mt 19,12 na kratko uči, da bi se moški lahko sam naredil za evnuha zaradi Božjega kraljestva, kot trdi ateist (Capello)?
O: Ne. Preučimo obe možnosti. Ker bi kirurška kastracija pomenila tudi celibat, je vprašanje, ali se ta verz nanaša le na celibat ali pa na celibat prek kastracije. Se strinjate?
Ker je fizična kastracija v nasprotju z 5. Mojzesovo knjigo 23:1, je razlaga tega verza kot celibata zelo podobna 1. Korinčanom 7:2,7, in ker so zgodnji kristjani to splošno razumeli kot celibat, bi ga morali razlagati v skladu s Staro zavezo, Novo zavezo in s tem, kako so ga kristjani dosledno razlagali. Za podrobnejši odgovor glejte naslednje vprašanje.
V: V Mt 19,12 Jezus pravi: »… in so evnuhi, ki so se sami naredili za evnuhe zaradi nebeškega kraljestva. Kdor to more sprejeti, naj to sprejme.« Tukaj imamo [domnevno] Kristusovo odobravanje samokastracije. Sprašujem se, koliko krščanskih moških bi s tem dokazalo svojo zvestobo Bogu? Zanimivo je, da je to odobravanje kastracije v nasprotju z 5 Mz 23,1.
O: Tu je govora o celibatu, ne o kastraciji. Vendar preučimo obe možnosti.
Celibat: Jezus je v svojih govorih brez zadržkov uporabljal hiperbole (»Hočeš reči, da sem si zaman izdrl oko in odsekal roko!«), in očitno ga ni skrbelo, da bi ti Judje, ki so poznali zakon, to narobe razumeli. Saduceji in farizeji so Jezusa kritizirali zaradi mnogih stvari, toda zaradi tega ga niso kritizirali, saj so razumeli, da gre za hiperbolo.
Fizična kastracija: Če bi se ta verz nanašal tudi na fizično kastracijo, bi bil v nasprotju s Staro zavezo v 5. Mojzesovi knjigi 23:1, in nič v Svetem pismu ali zgodnjih cerkvenih spisih ne kaže, da bi Jezus učil karkoli, kar bi bilo v nasprotju z zakonom Stare zaveze, razen pri prehrani, kjer je bil manj omejujoč, ter pri razvezi in ljubezni, kjer je Jezus imel višje standarde.
Če bi Jezus resnično mislil kastracijo, potem v tem verzu ne bi bilo razlike med tistimi, ki so jih ljudje naredili za evnuhe, in tistimi, ki so se odločili za celibat/kastracijo zaradi Božjega kraljestva.
Poleg tega je to Jezusovo učenje zelo podobno Pavlovemu učenju v 1. pismu Korinčanom 7,2.7, kjer Pavel jasno govori o celibatu (tako za moške kot za ženske) zaradi Božjega kraljestva.
Nazadnje se ne smemo spraševati, kako bi ljudje 2000 let kasneje v sodobni kulturi razlagali ta verz, ampak kako bi ga razumeli zgodnji kristjani. Justin Mučenik v 14. poglavju svoje Prve apologie citira ta verz in govori o tistih, ki so dvakrat poročeni. Čeprav je sporno, ali Justin govori o » « poligamiji, ponovni poroki po razvezi ali ponovni poroki po smrti zakonca, ne glede na to Justin govori o celibatu, ne o kastraciji. Tertulijan v delu O vstajenju mesa, v 27. poglavju, uporabi ta verz in govori o »svetli lepoti neporočenega mesa« (tj. o celibatu na splošno).
Če povzamemo: tisti, ki se pri vodenju svojega življenja zanašajo na Sveto pismo, ne glede na to, ali živijo v drugem stoletju ali v enaindvajsetem, lahko razumejo, kaj to pomeni.
V: Kako v Mt 19,14 nebeško kraljestvo pripada majhnim otrokom?
O: To bi lahko veljalo na več načinov.
a) Da bi bili rešeni, moramo priznati svojo otroško odvisnost od Boga. Bog pomaga tistim, ki mu priznajo svojo nemoč.
b) Bog skrbi za otroke, ki umrejo, preden dosežejo starost odgovornosti. Sveto pismo nakazuje, da so v nebesih, čeprav brez kakršnih koli nagrad.
Tako neumni kot otroci ne vedo veliko stvari, a vsaj otroci vedo, da ne vedo veliko stvari.
Mimogrede, v Jezusovem času je bilo običajno, da so otroke prinašali k rabinom in starešinam, da so jih blagoslovili. To je omenjeno tudi kot primer v 1. Mojzesovi knjigi 48:14; 4. Mojzesovi knjigi 27:18; Apostolskih delih 6:6; 13:3; Mateju 9:18,20; Marku 10:16.
V: Ali kalvinizem v skladu s svojo doslednostjo v Mt 19,14 uči, da vsi, ki umrejo kot dojenčki, gredo v pekel?
O: Ne, to je lažna obtožba, ki sem jo slišal. Čeprav so Ambrož Milanski, Avguštin, Prosper Akvitanski in nekateri drugi učili, da vsi nekrščeni dojenčki, ki umrejo, gredo v pekel, niso bili kalvinisti, ampak so bili večinoma avguštinci.
Kalvinisti verjamejo v svetopisemsko stališče, da ima na koncu moč za odrešitev Bog; to ni krst, niti naša dela, niti naša vera. Bog se lahko odloči, da bo odrešil skozi Kristusa, kakor si želi. Tukaj je, kar pravijo sami kalvinisti.
»Vsi, ki umrejo v otroštvu, so med izbranimi,« piše Lorraine Boettner v knjigi The Reformed Doctrine of Predestination, str. 148, 149. Druga škotska izpoved vere (1580 n. št.) pravi: »Zavračamo in preziramo njegovo [papeževo] kruto sodbo proti dojenčkom, ki umrejo brez krsta.« C. H. Spurgeon, ki se je (napačno) skliceval na Ezechiela 16,21, je verjel, da dojenčki, ki umrejo, gredo v nebesa. Med drugimi kalvinisti, ki so se s tem strinjali, so Charles Hodge, W.G.T. Shedd in B.B. Warfield. Kalvinist Curt Daniel ima v svoji disertaciji *Zgodovina in teologija kalvinizma*, str. 336–339, poglavje z naslovom »Umrli dojenčki so rešeni«.
Tukaj je, kar je sam Kalvin zapisal v delu »Instituti krščanske vere«, knjiga 4, poglavje 16, str. 2:541: »A kako, se sprašujejo, so dojenčki ponovno rojeni, če nimajo poznanja niti o dobrem niti o zlu? Odgovarjamo, da Božje delo, čeprav presega naše razumevanje, zaradi tega ni nično. Poleg tega morajo dojenčki, ki bodo rešeni (in gotovo je, da so nekateri rešeni že v tej starosti) , brez dvoma biti pred tem obnovljeni s strani Gospoda. Če namreč prinašajo s seboj prirojeno pokvarjenost iz materinega telesa, morajo biti očiščeni, preden bodo lahko sprejeti v Božje kraljestvo… Da pa bi utišal to vrsto nasprotnikov [kritikov], je Bog v primeru Janeza Krstnika dal… dokaz tega, kar bi lahko storil tudi pri drugih.«
V: Ali je Jezus v Mt 19,16–17 zanikal, da je dober, ali da je Bog?
O: Ne, Jezus tega tukaj ne obravnava. Odgovor poiščite v razpravi o Mt 19,16–17 v evangelijih.
V: Kaj je dobro v Mt 19,17?
O: V 1. in 2. poglavju Geneze je Bog pred padcem človeštva razglasil vse stvarstvo za dobro. Jezus je v Marku 10,18 in Luku 18,19 rekel, da nihče ni dober razen samega Boga. Bog je vir dobrote, toda kot je poudaril Tomaž Akvinski, opredeljevanje Boga kot dobrega zgolj zato, ker je Bog vir dobrega, ni nič bolj veljavno kot opredeljevanje Boga kot fizičnega telesa, ker je Bog vir vseh fizičnih teles.
Za nas je dobro tisto, kar je v skladu z Božjim značajem in njegovo voljo. V 1. pismu Timoteju 6,18 nam je zapovedano, naj delamo dobro, zato smo lahko dobri v omejenem smislu. Bog je dober na višji ravni, ker 1) je vir vsega dobrega, ki nam ga daje, 2) je merilo, po katerem se dobrota ocenjuje, 3) in nič ni popolnoma dobro razen Njega (Marko 10,18; Luka 18,19).
V: Ali je v Mt 19,23 res, da bogati ne morejo v nebesa?
O: Ne, sicer bi bil Abraham v težavah, pa tudi Pavel, Jakob in avtor Pisma Hebrejcem, da ne omenjamo Jezusa, bi se motili, če bi Abrahama predstavljali kot junaka vere. Tudi Job bi bil v težavah, potem ko ga je Bog obdaril z bogastvom. Ravno nasprotno, prav ljubezen do bogastva in zaupanje vanj otežujeta človeku vstop v nebesa. Človek bi lahko imel veliko bogastvo, kot Abraham, in vendar ne bi ljubil svojega bogastva niti ne bi zaupal vanj. Grška beseda za »žalosten«, lypoumenos, pomeni »obupen« ali »zelo žalosten«.
V: Kaj je Jezus v Mt 19,24; Mk 10,25 in Lk 18,25 mislil s tem, da kamela gre skozi uho igle?
O: Nekateri menijo, da je bila »igla« vzdevek za ozka vrata v Jeruzalemu. Čeprav so imela Jeruzalem in druga mesta res nekaj zelo ozkih vrat, nam ni znano nobeno vrata z imenom »iglo«. Grška beseda »rhaphidos« lahko pomeni le iglo za šivanje ali kirurško iglo, ne pa nekakšna vrata znotraj vrat.
Verjetneje je, da Jezus tukaj uporablja hiperbolo. Za kamelo, še posebej za obremenjeno kamelo, je popolnoma nemogoče, da bi šla skozi uho igle. Jezus je uporabil to komično prispodobo, da bi to povedal. Judovski pisci v babilonskem Talmudu (Babilonski Berakoth 55b) uporabljajo podobno hiperbolo: »slon, ki gre skozi uho igle«. (Slonovi so bili v Babilonu bolj pogosti, njihova omemba v Babilonu pa kaže, da ne gre za vrata v Jeruzalemu.)
a) je seveda nemogoče, da bi človek, ki se ima za bogatega, kdaj koli prišel v nebesa, in
b) pri Bogu je vse mogoče, celo to, da bogati človek pride v nebesa (Matej 19,26; Marko 10,27; Luka 18,27).
V: Kaj je v Mt 19,27.30 edina ključna točka v tem verzu in v tem poglavju?
O: Najprej, kaj to ni. Ni to, ali njihov um verjame Jezusovim besedam – vsi so verjeli, celo bogati mladenič. Prav tako ni to, ali so se odločili, da želijo slediti Jezusu. To že počnejo, Jezus pa je celo zavrnil nekatere, ki so rekli, da želijo hoditi za Njim. Gre raje za tvoje srce. Ali si pripravljen zapustiti vse drugo, da bi sledil Jezusu? Morda gre za odločitev, da ostaneš v zakonski zvezi (bodisi v celibatu ali poročen), ko se ti v tem trenutku zdi privlačnejša možnost, ki ti jo Bog ni pustil odprto. Morda gre za odločitev za finančno situacijo z nižjim zaslužkom, ko si precej prepričan, da bi lahko šel proti Bogu in dobil znatno (ali pa le malo) več denarja. Če ima Bog tvoj um in tvojo voljo, je to odlično. Toda ali ima Bog tudi tvoje srce?
V: Kako lahko v Mt 19,27.30 ugotoviš, ali je nekaj deležno večje predanosti tvojega srca kot Bog?
O: Pogosto lahko ugotoviš, čemu si predan, če pogledaš, kako porabljaš svoj čas, denar in srce.
Čas: Če je čas, ki ga posvetiš nečemu, večji od časa, ki ga posvetiš čaščenju, molitvi in služenju Bogu, potem je nekaj narobe. Nekoč sem srečal moškega, ki si je vzel prosto celo pomlad in poletje, da bi si ogledal prav vsako bejzbolsko tekmo – doma in na gostovanjih – svoje najljubše bejzbolske ekipe. Na prvi pogled bi morda pomislili, da je njegova predanost hvalevredna. A če se zamislite, sploh ni hvalevredna. Ali je mislil, da nima nič boljšega za početi v življenju kot ves čas gledati bejzbol? Ali ni bilo nič boljšega, kar bi lahko počel?
Denar: Vsak mesec si oglejte svoj bančni izpisek. Obstajajo nujne stroške, ki jih morate poravnati, kot so najemnina/obroki za stanovanje, osnovna hrana in drugi izdatki. A kaj pa preostali denar? Za katero kategorijo porabite več, kot darujete Bogu? Ali obstajajo stvari, kot so pogoste počitnice, izbrana hrana ali draga oblačila, ki vam jemljejo preveč proračuna?
Srce: Naslov filma pove vse: »Nebo lahko počaka«. Če še ne želite iti v nebesa, ker vas tu na zemlji nekaj bolj privlači, je verjetno, da je vaša predanost temu večja kot vaša predanost Bogu. Če je v Svetem pismu jasno zapisano nekaj, česar, kot pravite, ne morete upoštevati, bi to lahko imelo močnejši vpliv na vaše srce kot Bog. Tudi če si to racionaliziraš z mislijo, da »Bog razume« ali »smo itak vsi grešniki, zato ni pomembno«, se le slepiš.
V: V Mt 19,28 in Lk 22,28–30 bo dvanajst apostolov sedelo na dvanajstih prestolih – ali bo med njimi sedel tudi Juda Iškariot?
O: Ne. Najprej, Lk 22,28–30 ne omenja dvanajstih prestolov, temveč le dvanajst rodov. Pravzaprav Mt 19,28 NE pravi, da bo dvanajst učencev sedelo na dvanajstih prestolih. Namesto tega pravi: »… vi, ki ste mi sledili, boste tudi sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajstim rodovom Izraela.« Torej piše, da bo dvanajst prestolov, vendar ne piše, da bodo na njih sedeli dvanajst apostolov. Jezus je to namreč obljubil le »vam, ki ste mi sledili«. Juda ni nadaljeval s sledenjem Jezusu in je po izdaji Jezusa zapustil svoje mesto kot apostol, kot piše v Apostolska dela 1,20. V Mateju 19,28 je Jezus to obljubil le »vam, ki ste mi sledili«.
V: Kako bodo v Mt 19,29 ljudje v tem življenju imeli 100-krat več očetov, mater itd.?
O: Ta verz velja tako za to življenje kot za prihodnje življenje. Predstavljajte si, da imate po vsem svetu domove, ki so vam odprti in vas sprejemajo, ter ljudi vseh ras sveta, ki so vaši dragi bratje in sestre. To je tisto, kar imamo ali bi morali imeti v krščanski skupnosti, ki ji pravimo cerkev. Poleg tega bomo v nebesih imeli v popolni obliki tisto, kar imamo na zemlji v nepopolni obliki.
V: V Mt 19,30, Mk 10,31 in Lk 13,30, na kakšen način bodo tisti, ki so prvi, zadnji, in obratno?
O: Na koncu bomo morda zelo presenečeni nad tem, kdo je prvi in kdo zadnji. Stvari bodo drugačne vsaj v štirih pogledih:
Ponos: Tisti, ki so bili v tem življenju ponosni, bodo ponižani, ponižni pa bodo povzdignjeni (Jakob 4,6; Luka 1,51–52).
Bogastvo: Na splošno velja, da mnogi ljudje z veliko denarja ne vidijo velike potrebe, da bi prišli k Bogu, kot nakazuje Pregovori 30,8–9, primer pa navaja Luka 16,19–21. Pavel v 1 Korinčanom 1,26–31 pravi, da je bilo v korintski cerkvi le malo takih, ki so bili po svetovnih merilih modri ali vplivni. Jakob 2,5 kaže, da je to veljalo za večino zgodnjih cerkva. Glej tudi Luka 1:53 in Jakob 5:1–6.
Nagrade: Bog bo vernike sodil na podlagi tega, kar jim je bilo dano. Od tistih, ki so prejeli veliko, se zahteva veliko.
Služba: Največji verniki so v Božjih očeh tisti, ki služijo drugim, kot kažejo Marko 9,35–37, Luka 9,46–48 in Matej 18,1–4.
Bodite previdni, da se ne boste poskušali pogajati za vstop v nebesa ali za nagrade. Kajti ker Bog pozna motive, so tisti, ki navzven izgledajo kot prvi, lahko zadnji.
V: Ali je gospodar v tej priliki v Mt 20,1–16 pravičen?
O: Gospodar predstavlja Boga, in Bog je pravičen po svojih merilih. Ne morem odgovoriti, ali je nepravičen po vaših merilih, ker imajo nekateri ljudje zelo čudne predstave o pravičnosti. Bog nas uči, da njegovo merilo pravičnosti še vedno dopušča posebno radodarnost.
Bog je pravičen in je vsakemu delavcu pravilno izplačal tisto, kar je obljubil.
Prva skupina se je pogajala za plačilo. Druge skupine so lastniku prepustile, da jim izplača, kolikor je sam določil. Raje bi imeli Božjo milost, kot da bi se poskušali pogajati z Bogom. Ko imate na izbiro pravičnost ali milost, si želite milost.
V: Ali v Mt 20,1–16 vsi dobijo enako plačilo v nebesih?
O: Ne. Čeprav se zdi, da Matej 20,1–16 to nakazuje, 1 Korinčanom 3,12–15 izrecno uči, da ne smemo misliti, da vsi dobijo enako nagrado v nebesih.
V: Zakaj je Mt 20,1–16 odlična prilika za razpravo z mormoni (LDS)?
O: Ta lažna vera poudarja dela, odrešitev pa temelji na tem, kar si zaslužiš. Mormonizem uči, da obstajajo tri nebesa: najvišja za dobre mormone, srednja, nekoliko boljša od zemlje, za slabe mormone in dobre kristjane, ter najnižja nebesa, nekoliko slabša od zemlje, za večino preostalega človeštva. Čeprav Knjiga Mormona pravi: »Vemo, da smo odrešeni po milosti, potem ko storimo vse, kar lahko storimo.« (2 Nefi 25:23), je to le krinka za »vse, kar lahko storiš«. Če pustimo ob strani vprašanja, ali si res storil vse, kar si lahko, ali kaj pomeni »po«, to vsaj pomeni, da se pri odrešitvi združujeta dela in milost. Ta prilika v mormonizmu, pa tudi v večini religij, ki temeljijo na delih, nima veliko smisla.
V: Kako je v Mt 20:17–19 mogoče, da je Vsemogočni Bog dopustil, da so njegovega preroka Jezusa izročili poganom, da so se mu posmehovali in ga ubili?
O: Včasih je treba biti pripravljen, da se na prvi pogled zdi, kot da si poražen, da bi dosegel končno zmago.
V: V Mt 20,20–28 piše, da so veliki kristjani služabniki, ne pa vladarji nad drugimi; zakaj se zdi, da nekateri krščanski voditelji to pozabljajo?
O: Moč lahko pokvari, in mnogi neverniki so se imenovali verniki. O nekaterih žalostnih primerih, iz katerih nas je Bog poučil, lahko preberete v knjigah Kraljev in Kronik.
V: Kaj Jezus v Mt 20,22 izpostavlja kot nevednost v zvezi z njihovo prošnjo?
O: Vprašali so le po nagradi. Tako kot nekateri ljudje danes, kot piše v » « (Komentar k Svetemu pismu za vernike), str. 1280, : »Želeli so si krono brez križa, prestol brez žrtvenika, slavo brez trpljenja, ki vodi do nje.« Jezus ni grajal njihove želje. V redu je, da si želimo velike nagrade v nebesih, vendar ne, če nismo pripravljeni in sposobni storiti tisto, kar vodi do teh nagrad. Vsi apostoli so umrli kot mučenci, razen Janeza, ki je umrl naravne smrti. Kot je dejal Robert Little: »Jakob je umrl mučeniško smrt, Janez pa je živel mučeniško življenje.«
Jezus ni le zahteval žrtvovanja; sam ga je tudi pokazal. A nekateri menijo, da čeprav je Jezus izbral žrtvovalno službo, se jim zdi, da bi morali biti sami izvzeti.
Ostali deset učencev je bilo ogorčenih nad tema dvema. To ni bilo toliko zaradi ponosa, ki bi ga imeli sami, ampak bolj zaradi zavisti, da bi ju ta dva prehitela zgolj z eno preprosto prošnjo.
V: Kaj se lahko naučimo iz Jezusovega zgleda v Mt 20,28?
O: Jezus, ki večno obstaja kot Božji Sin v slavi, je prišel na zemljo ne zato, da bi mu služili, ampak da bi služil. Kot Jezusovi nasledniki se moramo vprašati, kako resni smo. Ali menimo, da smo tu, da »dobimo« in da nam služijo, ali pa smo na tej zemlji predvsem zato, da »dajemo« in služimo Bogu ter drugim.
V: Ali sta bila v Mt 20,30 dva slepca ali en slepec po imenu Bartimej, kot pravi Marko 10,46–52?
O: Lahko gre za dva dogodka, saj bi vsi slepci v Jerihu želeli videti Jezusa. Ker pa so v obeh evangelijih kričali besede »Sin Davidov, usmili se me/nas«, je verjetneje, da je šlo za en dogodek. Bartimej bi bil torej ime enega od obeh slepcev. Marko, ki je to najverjetneje slišal od Petra, je vedel le za enega slepca, poznal pa je njegovo ime. Matej, ki je bil tam, je videl oba slepca.
V: Zakaj je Jezus v Mt 20,32 vprašal očitno slepega moža, kaj želi, da stori?
O: Za to bi lahko obstajala dva različna razloga.
Prvič, Jezus je želel, da bi ga slepec ustno prosil, preden mu podari vid, in mu je dal priložnost, da to stori.
Drugič, ni vsak, ki je invalid, želi biti ozdravljen. Znani so primeri ljudi v kolonijah gobavcev, ki so namerno okužili svoje otroke, da bi ti lahko prejemali podporo do konca življenja.
Ko imaš potrebo, potrebuješ čudež ali jokaš v žalosti zaradi hudobije, ki jo vidiš v svojem srcu, ne pusti, da te kdor koli ali karkoli odvrne od tega, da bi klical Jezusa.
V: Zakaj je Jezus v Mt 21,1–3; Mk 11,2–3; Lk 19,30–31 svojim učencem rekel, naj vzamejo osla?
O: Ko je kralj vstopil v mesto, je vstopil na konju, živali za boj, da bi simboliziral, da je osvajalec. Ko je kralj ali sodnik vstopil na oslu, je to simboliziralo, da je prišel v miru, brez svoje vojske. S tem se je izpolnilo tudi Zaharija 9,9–10.
Ključna točka tega odlomka je, da je Jezus na zelo očitni način razglasil, da je Mesija. Če bi se judovsko vodstvo odločilo, da ga ubije, to ne bi bilo zato, ker ne bi vedeli, da Jezus trdi, da je Mesija.
Prav tako lastnikovo soglasje in dejstvo, da ni bil presenečen, ko so učenci vzeli oslička, kaže, da je bil lastnik že vnaprej v redu s tem, da ga Jezus uporabi. Ko se je Jezus za kratek čas ustavil v Betaniji, tik ob Jeruzalemu, je to dalo čas, da se je novica razširila in da so se zbrale množice.
V: Kako se danes različni ljudje odzivajo, ko Jezus in njegovo učenje vstopita v njihova življenja, kot je opisano v Mt 21,1–46?
O: Nekateri z odprtim srcem sprejmejo priložnost za bližji stik in hodijo z Jezusom. Drugi poskušajo to ignorirati. Spet drugi pa so sovražni in se sprašujejo: »Kdo pa misli, da je, da pride in nam narekuje, kaj naj delamo?« Bodite previdni, s kom se družite. Če se veliko zadržujete v družbi zadnje skupine ali se z njo pogosto družite, pazite, da ne postanete vedno bolj podobni njim.
V: Zakaj je bil Jezus v Mt 21,12–13, Mk 11,12–19 in Lk 19,43–48 jezen na menjalce denarja?
O: Ti ljudje so bili v Božji hiši, ne da bi imeli namen častiti Boga. Bili so tako motnja kot tudi odvračanje za tiste, ki so prišli častiti Boga. Bog naše častitev jemlje zelo resno.
Judovske Mišne navajajo primere izkoriščanja pri cenah živali. (Najzgodnejše Mišne so bile napisane okoli leta 200 n. št.) Če je moral nekdo v tempelj prinesti žival, ki izpolnjuje pogoje za daritev ( ), cene za nakup živali pa so bile nepravično visoke, bi bili revni izključeni iz pravilnega čaščenja Boga.
Zanimivo je, da so nekateri, ki so se zdeli tako vztrajni pri pravilni veri in so kritizirali Jezusa, ker je otrokom dovolil, da kličejo »Hosanna«, niso imeli nobenih težav s tem, da so menjalci denarja ustvarjali izjemno visoke dobičke na račun vernikov.
Zanimivo je, da so za daritve vztrajali pri menjavi rimskega denarja za tirijske kovance. Nekateri so menili, da je to zato, ker so rimski kovanci nosili podobe bogov in cesarjev, ki so trdili, da so bogovi. Vendar pa so tudi tirijski kovanci imeli podobe bogov.
V: Kaj je v Mt 21,14–15 pomembno v zvezi s slepimi in hromimi, ki so prišli k Jezusu, da bi jih ozdravil?
O: V antični družbi je bilo zelo težko biti slep, hrom ali kako drugače nezmožen za delo. Ni bilo pričakovanja, da bi ti katera koli vlada pomagala. Čeprav so judovske skupnosti in družine pomagale revnim, je bilo še vedno težko dobiti potrebno finančno pomoč. Čeprav to v Stari zavezi ni zapovedano, so večina judovskih avtoritet slepim ali hromim ljudem prepovedala darovanje žrtvovanja, čeprav so jim še vedno dovoljevali vstop v tempelj. Jezus jim je pomagal tako, da jih je ozdravil.
V nasprotju z običajno judovsko prakso, da so jim nudili nekaj pomoči, ostalo preživetje pa so morali prositi v templju, je skupnost iz Kumrana (1QSa 2:5–22; 1 QM 7:4–5) verjela, da so vsi pohabljeni izključeni iz judovske skupnosti ali mesijanske gostije v zadnjih časih.
V: V Mt 21,16–17: ker naj bi častili samo Boga, zakaj je Jezus sprejel hvalo?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1. Jezus ni sprejemal le pohval in čestitk, ampak je v Jn 9,38 sprejel tudi čaščenje. (Grška beseda proskuneo tukaj pomeni veliko več kot le zahvalo ali spoštovanje.)
2. Dobro je, da častimo in hvalimo pobožne voditelje (vendar jih ne častimo kot Boga), kot kaže Filipljanom 2,29. Častimo pa samo Boga (Matej 4,9–10; Luka 4,7–8; Razodetje 19,10; 22,8–9).
3. Ne le ljudje (Matej 2:2), ampak tudi angeli častijo Jezusa kot Boga v Hebrejcem 1:6.
4. Jezus je Bog (Janez 1:1; Hebrejcem 1:8,9), in Jezus je naš Gospod in naš Bog (Janez 20:28–29).
V: Zakaj se je v Mt 21,18–19 in Mk 11,14,20–21 Jezus zdel tako strog, da je povzročil usihanje figovca, ki ne razmišlja?
O: To je skoraj tako, kot bi vprašali, koliko pšeničnih rastlin je bilo kruto umorjenih, da ste lahko pojedli svoj kos kruha. Odgovor je: nobena, ker rastlin, ki ne razmišljajo, ni mogoče kruto umoriti. Poleg tega, če drevo ne pokaže poganjkov in plodov, ko se to botanično pričakuje, je to znak, da je bolno, kar je ustrezen opis judovske verske ustanove.
Jezus se ni ukvarjal z neeksistentnimi občutki rastline. Namesto tega nam Jezus v Marku 13,28–29 pravi, naj opazujemo priliko o figovem drevesu. Ko se pojavijo veje in listje, je poletje blizu. Podobno, ko pride Mesija v Jeruzalem, je odrešitev človeštva blizu. Vendar so ti voditelji dajali vtis, da so duhovno rodovitni, v resnici pa so bili neplodni.
Fige razvijejo liste tik pred tem, ko zrastejo zelene fige. Listje fige brez fig je nekakšna »lažna reklama«. A če zdaj ni zgodnjih fig, jih kasneje ne bo niti zrelih. Ob obali Galilejskega morja so fige rasle deset mesecev na leto, čeprav je bilo to obdobje v okolici Jeruzalema krajše.
Ko je Jezus to storil, je v Mateju 24:32 uporabil prispodobo o figovem drevesu.
Knjiga Hard Sayings of the Bible (Težke besede Svetega pisma), str. 441–442, ki črpa podatke iz članka z naslovom »The Barren Fig Tree« (Neplodna figa) avtorja W. M. Christieja, ponuja več podrobnosti. V njej je zapisano, da se proti koncu marca na figovih drevesih začnejo pojavljati listi in zrastejo majhni izrastki, imenovani v palestinski arabščini »taqsh«, velikosti zelenih mandljev. Ti odpadejo, saj niso pravi figi, vendar jih kmetje jedo, ko so lačni, čeprav niso ravno okusni. Če pa se figovi listi pojavijo brez »taqsh«, potem figov ne bo.
V: V Mt 21,21–22 in Mk 11,24 piše, da lahko v molitvi prosimo za karkoli – zakaj torej kristjani ne prosijo za to, da bi vsi postali kristjani, in tega tudi ne dobijo? Poleg tega imam dolg seznam želja...
O: Bog lahko stori karkoli (razen da laže, da se pusti zapeljati zlu, da se zanika ali da prisega na koga, ki je večji od Njega), toda logična nemožnost ne obstaja. Bog ne more ustvariti ljudi, ki se prostovoljno odločijo, da ga bodo ljubili in mu bodo poslušni, ne da bi ti ljudje imeli možnost, da se prostovoljno odločijo, da ga bodo ljubili in mu bodo poslušni.
Celo sam Jezus je jokal zaradi tega, ker ga je Jeruzalem zavrnil (Matej 23,37–39). Celo farizejem je bilo dovoljeno, da so »zavrnili Božji namen zase« (Luka 7,30).
Kar zadeva dolge sezname želja, si oglejte razpravo o Mateju 7,7–11, kjer je razloženo, kako nam Bog, kot modri Oče, daje le dobre stvari, za katere prosimo na pravi način. Hvala Bogu, da nam ne reče vedno »da«!
V: Ali je v Mt 21,21–22 in Mk 11,24 zagotovljeno, da boste vedno dobili tisto, za kar molite, če molite in verujete?
O: Ne, ta verz pravi, da moraš resnično verjeti v to, kar prosiš. Če v svojem srcu gojiš greh (Psalm 66,18), si gluh za revne (Pregovori 21,13), si nepravičen (Pregovori 15,29; Izaija 59,1–3), če nočeš poslušati Boga (Zaharija 7,11–14 in nakazano v Pregovorih 28,9) ali če moliš, da bi zadovoljil svoje sebične želje (Jakob 4,3), ti Bog, kot modri Oče, tega ne bo dal.
V: V Mt 21,23, kako veliko je bilo dvorišče templja?
O: Pred Jezusovim delovanjem je Herod Veliki razširil tempeljsko dvorišče na približno 330 jardov krat 500 jardov (300 metrov krat 460 metrov). Prav tam je bil Jezus, ko je izgnal menjalce denarja in pridigal.
V: Zakaj Jezus v Mt 21,23–24 ni preprosto odgovoril na njihovo vprašanje, ali je on Mesija?
O: Odgovor je bil očitno jasen tistim, ki so hoteli vedeti. Vendar pa tudi po vseh čudežih ni bilo mogoče dati odgovora, ki bi ga sprejeli, saj so se trmasto upirali veri. Zato je Jezus govoril tako, da bi, če bi iskreno odgovorili na njegovo vprašanje, odgovorili tudi na svoje lastno. Na žalost so vpraševalci, ko so bili sami postavljeni pred vprašanje, iskali najbolj priročen odgovor, ne pa resničnega.
V: Zakaj je Jezus v Mt 21,24–27, Mk 11,33 in Lk 20,7–8 zavrnil, da bi jim povedal, s kakšno oblastjo je storil te stvari?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.
1. Jezus ni bil dolžan odgovoriti na vprašanje nikogar, še posebej ne na vprašanja, ki niso bila zastavljena z namenom, da bi ugotovili resnico, ampak da bi ga ujeli v past.
2. Odgovor so že poznali. Jezus je s temi dejanji že potrdil, da prihaja od Boga. V tistem trenutku so od njega želeli le jasno izjavo z njegovimi besedami.
Ker širimo resnico, ne smemo lagati, vendar je včasih v redu, da zavrnemo odgovor, še posebej če vpraševalci ne želijo vedeti resnice, ampak vas želijo le ujeti v past.
V: V Mt 21,33–41, ker Boga simbolizira gospodar, ali se včasih ne zaveda, kaj se dogaja?
O: Lastnik zemljišča res simbolizira Boga, vendar On ve, kaj se dogaja, kar dokazuje tudi Jezus, ko pripoveduje to priliko. Bog je takooo potrpežljiv in dolgotrajno trpežljiv; ta prilika nam kaže, da je celo pripravljen dopustiti nenehno neposlušnost in krivico, pa tudi smrt svojega Sina, zaradi izgubljenih. To je zato, da bi prišli k Njemu. Božja potrpežljivost pa ima vendarle konec, in sicer na sodni dan, ko bo vse postavljeno na pravo mesto.
V tej priliki je gospodar tako blag in hkrati strog. Je tako blag, da je to že skoraj neumno. A na koncu najemniki doživijo strog gnev, ki si ga zaslužijo.
Bog je gospodar, glasniki so bili starozaveški preroki, Sin pa je Jezus.
V: Kako so nekateri v Mt 21,43 grobo napačno razlagali to glede Britancev?
O: Ko piše, da bo Božje kraljestvo odvzeto vam (množina) [tj. Judom] in dano drugemu narodu (ednina, v grščini ethnei), so nekateri prišli do čudne zmote, imenovane britansko-izraelizem. V glavni različici tega stališča piše, da se deset izgubljenih plemen, namesto da bi se asimilirala med druge narode na Bližnjem vzhodu, vsi skupaj preselila na Britanske otoke, zato so Britanci potomci biblijskih Judov (kljub genetskim dokazom, ki kažejo nasprotno). Očitno Angli, Sasi, Juti, Danci in kasneje Normani, ki so se vsi naselili v Veliki Britaniji, niso imeli nobenih potomcev! A ste vedeli, da obstajajo genetski označevalci, ki kažejo, da ima nekdo anglosaksonske prednike? Približno 25–40 % genov Britancev je anglosaksonskih. Za več znanstvenih informacij glejte https://www.nature.com/articles/ncomms10408 (10. december 2022).
Kakorkoli že, to stališče je postalo priljubljeno v knjigi z naslovom A View of the Hebrews, ki je bila napisana malo pred Josephom Smithom mlajšim, ustanoviteljem mormonizma. V britansko-izraelstvo verjamejo mormoni in Svetovna cerkev Boga Herberta W. Armstronga.
Narod/ljudstvo v tem primeru pomeni cerkev, in kristjani vseh etničnih izvorov in iz vseh držav so enakovredni del nje.
V: Ali je bil Jezus v Mt 21,46 res prerok ali so ga ljudje le imeli za preroka?
O: Dejstvo, da »so ga imeli za preroka«, ne kaže, ali je bil res prerok ali ne. Prišel je od Boga, govoril je Božje besede in napovedoval prihodnost, zato je bil prerok, in mnogi so ga kot takšnega tudi obravnavali.
V: Kako je v Mt 22,13–14 Bog vse ljubeč, če nekoga izžene in vrže v temo?
O: Kdo je rekel, da je Bog vso ljubeč? Sveto pismo tega ne trdi. Kakor pravi Rimljanom 11,22, upoštevajmo tako Božjo dobroto kot tudi njegovo strogost. Bog je najbolj ljubeče bitje v vesolju. Vendar pa ni ljubeč tako, kot nekateri opredeljujejo ljubezen, če se njihova opredelitev nasprotuje njegovim drugim lastnostim, kot so svetost, pravičnost in jeza.
V: Ali se v Mt 22,14 izraz »mnogi so poklicani, malo pa je izbranih« nanaša na različne oblike in stopnje vere ter gotovosti, kot to učijo bahajci v knjigi »Nekaj odgovorjenih vprašanj«, str. 129–131?
O: Ne. Če preberete celotno priliko v Mateju 22,1–14, ta ljudi razvršča v dve kategoriji: tiste, ki vstopijo na kraljevsko poročno gostijo, in tiste, ki ne. »Mnogi so poklicani, a malo je izbranih« se nanaša na tiste, ki so bili povabljeni, a so zavrnili povabilo, ter na človeka, ki je hotel vstopiti v neprimerni obleki. Morda se je po tem, ko je bil povabljen, posvetil svojim opravilom, ne da bi se pripravil na poroko, in ko se je čas približal, ni imel časa, da bi šel domov in se preoblekel. To je nekako podobno nekaterim, ki želijo slediti Kristusu, vendar zaradi tega ne spremenijo svojega urnika. Za Kristusa moramo »spremeniti svoja oblačila«.
Mimogrede, to je druga prilika kot tista v Luku 14,16–24 o zasebni gostiji, ki ima drugačno sporočilo.
Tu je lekcija za vsakogar. Ne morete preprosto prebrati enega samega verza iz Svetega pisma, pri tem pa prezreti, kar je napisano pred njim ali za njim, in pričakovati, da boste pravilno razlagali njegov pomen.
V: Kaj Jezus v Mt 22,21 pravi o davkih in vladi?
O: Najprej nekaj ozadja, potem pa odgovor.
Mnogi Judje so bili ogorčeni, ker so morali plačevati davke malikovalskim in tiranskim poganskim Rimljanom. Nekateri zeloti so celo trdili, da Jud, ki plača davek Rimljanom, sramoti Boga. Na enem rimskem kovancu je bil napis »Tiberij Cezar Avgust, sin božanskega Avgusta«. Farizeji so plačevali davke, ker so morali, vendar jim to ni bilo všeč. Če torej podpiraš plačevanje davkov, izgubiš njihovo podporo. Seveda pa lahko tisti, ki so Jezusa spraševali, če podpiraš neplačevanje davkov, takoj odtečejo k Rimljanom in jim to povedo. Zato so poskušali Jezusa postaviti med kladivo in nakovalo.
Jezus ni rešil njihovega političnega spora o tem, ali je rimska oblast legitimna ali ne. Jezus pa je rekel, naj se vladajočim civilnim oblastem, pravičnim ali ne, da tisto, kar jim pripada, in Bogu naj se da tisto, kar mu pripada. Tudi Rimljanom 13,1–6 piše, da moramo plačevati davke in se podrejati vladajočim oblastem.
Jezus je tu podal tudi drugo sporočilo. Jezus je s svojim odgovorom nakazal, da svoboda, nacionalna neodvisnost in domoljubje niso glavni cilj kristjana; to je namreč slediti Bogu. Tretje sporočilo, ki ga je Jezus tukaj nakazal, je, da lahko smo državljani Božjega kraljestva in se hkrati podrejamo posvetnim civilnim vladam. Rimljani, zlasti kasneje pod Neronom, so bili grozni vladarji, ki so korupcijo spremenili v nekaj običajnega. Kljub temu ni nobenega zapisa o tem, da bi Pavel ali kateri koli drug apostol poskušal sprožiti upor ali gibanje za neodvisnost.
V: Zakaj je Jezus v Mt 22,29 rekel saducejem, ki so očitno študirali Sveto pismo, da so v zmoti, ker ne poznajo niti Svetega pisma niti Božje moči?
O: Po navedbah zgodnjih krščanskih pisateljev so saduceji verjeli, da so Sveto pismo le prvih pet knjig Stare zaveze (od Geneze do Deuteronomija), ne pa preostanek Biblije. Tudi Jožef Flavij je zapisal, da so upoštevali le tisto, kar je bilo zapisano v Tori. V Apostolskih delih 23,8 piše, da so saduceji zanikali vstajenje, angele in duhove. Tudi danes lahko ljudje berejo in preučujejo Sveto pismo, a se kljub temu odločijo, da ne bodo vedeli ničesar o Božji moči in o tem, kaj pomeni verjeti v Sveto pismo.
V: Ali Mt 22,30 pomeni, da v nebesih ne bomo imeli fizičnih teles, saj bomo podobni angelom, ti pa so duhovi (Heb 1,14)?
O: Ne. Primerjava se nanaša na poroko. Ne pomeni, da bomo v vseh pogledih podobni angelom, ampak le v tem pogledu.
V: Ali v Mt 22,30, Mk 12,25 in Lk 20,34–35 to pomeni, da v nebesih ni porok, ali le, da ni novih poročnih obredov, ampak da nekatere zemeljske poroke ostanejo v nebesih?
O: Iz Rimljanov 7:2 vemo, da v nebesih ni porok. Ženska ne more biti poročena z več kot enim moškim. Če pa moški umre, je osvobojena zakonske vezi in se lahko ponovno poroči. Zato v nebesih ni več poročena.
Kot stranska opomba: lažna religija mormonizma verjame, da so nekatere »poroke v templju« večne. Vendar pa se žena lahko ponovno poroči, če mož umre. Gre le za to, da ne more imeti dveh porok v templju za čas in vso večnost. S mormonskega vidika, kaj bi si moški v mormonskem nebesih mislil, medtem ko bi se njegova žena po njegovi smrti »spogledovala« z običajno poroko?
V: Ali Mt 22,30 na kakršen koli način podpira spolne odnose zunaj zakonske zveze, kot trdi sekta »Družina ljubezni« (nekdanji »Božji otroci«)?
O: Sploh ne. Trditev, da v nebesih ne bomo imeli zakonske zveze, preprosto pomeni tisto, kar je rekel Jezus, namreč da v nebesih zakonska zveza ne bo potrebna. To ne pomeni, da bi morali na zemlji biti spolno razuzdani ali pa popolnoma celibatarni brez zakonske zveze. Takšne trditve so zanimive, saj kažejo, kako daleč so nekateri pripravljeni iti pri poskusu, da v Sveto pismo vtiskajo svoja lastna stališča, ki v njem sploh niso zapisana.
V: V Mt 22,30, Mk 12,25 in Lk 20,34–35, Pozdravljeni. Moj oče je pravkar umrl. Moja mama to zelo težko prenaša in želi vedeti, ali bo v nebesih še vedno poročena z njim. Ne vem, kako naj odgovorim na njeno vprašanje. Vem, da Matej o 16:19 pravi, da bo tisto, kar je vezano na zemlji, vezano tudi v nebesih, in tisto, kar je razvezano na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih. Vendar sem slišal, da »v nebesih ni zakonske zveze«. Nimam verza, ki bi to podprl, a sem to slišal. Mi lahko pomagate razumeti?
O: Izražam sožalje vam in vaši družini ob izgubi očeta. Ne mislim, da je bil Matej 16:19 mišljen v povezavi z zakonsko zvezo, ampak bolj v smislu svobode, da gremo v nebesa. Matej 22:23–32 pa se nanaša prav na to. Saduceji, ki so zanikali vstajenje, so hoteli diskreditirati tako Jezusa kot farizeje s trditvijo, da če so poroke v nebesih takšne kot na zemlji, kaj pa ženska, ki večkrat ovdovi?
V Mateju 22,30 je Jezus odgovoril, da se ljudje v nebesih ne poročajo niti se ne dajo v zakon, ampak so kot Božji angeli, ki so verjetno vedno neporočeni. Nekateri so poskušali to razlagati tako, da v nebesih ni porok, vendar ljudje, ki so bili poročeni, ostanejo poročeni. Vendar to ni veljavna razlaga tega verza, saj če bi Jezus mislil samo to, potem saducejev argument ne bi bil ovržen. V sodobnem smislu, če bi se vdova ponovno poročila, bi:
1) njen prvi mož v nebesih pravkar izgubil ženo, ali
2) bi imela v nebesih dva moža, ali
3) če ne bi bila prepričana o odrešenju svojega moža, ne bi vedela, ali je še poročena ali neporočena, dokler ne bi umrla, saj se verjetno ne bi poročila z nekom v peklu.
Ne, kot pravijo poročne zaobljube: »dokler nas smrt ne loči«. Če bi se tvoja mama kasneje odločila za ponovno poroko, v tem ni nič narobe, kot uči Pavel v Pismu Rimljanom 7,1–3. Morda bi se ti na začetku celo zdelo čudno, ko bi jo videl z drugim moškim, a bi se moral navaditi na to; tistega, kar je Bog izrecno razglasil za v redu, ne smemo imeti za narobe.
Vse to pa ne pomeni, da ne more preživeti tisoče in tisoče let s svojim nekdanjim možem kot draga prijatelja v nebesih. Pričakujem, da jo bo v nebesih, ko bomo popolni, njen mož ljubil še bolj, kot jo je ljubil na zemlji, in ona njega prav tako. Seveda bosta oba še bolj ljubila Boga.
V: Ali je v Mt 22,31–32 in Mk 12,26 Jezus upravičen, da to trdi na podlagi časa glagola »sem«?
O: Očitno je, saj saduceji z Jezusom niso razpravljali o času hebrejske besede.
Poleg tega ne bi imelo smisla omenjati Abrahama, Izaka in Jakoba, če ti ne bi obstajali in če bi Bog nameraval zapustiti druge, ko umrejo. Saduceji bi lahko rekli le: »Bog ni več njihov Bog, ker so mrtvi.« Toda Jezus, prav tako kot farizeji, je rekel, da je Bog še vedno njihov Bog.
V: Zakaj Jezus v Mt 22,35–36 in Mk 12,28–29 ni zavrnil tega vprašanja, tako kot je to storil pri prejšnjem vprašanju o poroki?
O: Prejšnje vprašanje o ženi, ki je imela sedem mož, ni bilo namenjeno iskanju resnice, ampak temu, da bi Jezusa spravili v past. To vprašanje pa je bilo zastavljeno, ker je vpraševalec iskreno želel slišati, kaj ima Jezus za povedati. Spoštljivo zastavljanje kakršnega koli vprašanja o Bogu je v redu, dokler vprašujemo zato, da bi spoznali resnico in ji sledili.
Jezus ni bil edini, ki so mu zastavili to vprašanje; tudi rabini so o tem razpravljali med seboj. Hillelovo »negativno zlato pravilo« je nastalo, ko so ga pogani prosili, naj jim razloži celoten zakon v času, ko je lahko stal na eni nogi. Dejal je, da je povzetek: ne stori drugim tistega, česar ne želiš, da bi ti storili, ostalo pa je le komentar k zakonu. Po drugi strani pa Mekilta, 2. Mojzesova knjiga 6, in Sifre, 5. Mojzesova knjiga 12:8; 19:11 pravita, da so vsi zapovedi zakona enako pomembni.
V: Ali je Jezus v Mt 22,37–40 in Mk 12,30 dejansko kaj dodal k 5. Mojzesovi knjigi 6,4 ali pa jo je le parafraziral, ne da bi kaj dodal?
O: Evangeliji pogosto parafrazirajo Jezusove besede in ne navajajo nujno natančnih besed. Matej 22,37–40 navaja srce, dušo in um. Marko 12,30 navaja srce, dušo, um in moč. Masoretski tekst Stare zaveze navaja srce, dušo in moč, vendar v skladu s »The NIV Study Bible«, str. 1475, nekateri rokopisi Septuaginte dodajajo besedo »razum«, torej Jezus ni bil prvi, ki je dodal razum. (Pisma Filona Judovca, ki so se ohranila, se ne sklicujejo na 5. Mojzesovo knjigo 6,4. Svitek iz Mrtvega morja 4Q43 (=4QDt(p)) vsebuje Dt 6,4–11, vendar njegovega prevoda še nisem videl.)
Poleg tega v judovskem mišljenju srce, duša in um niso ločene kategorije, ampak se prekrivajo.
V: Ali v Mt 22,37 največja zapoved zajema le »srce, dušo in um«, ali pa tudi moč, kot pravi Mk 12,29–30?
O: Obstajata dva možna odgovora.
1. Jezus bi to lahko izrazil na različne načine, zato bi lahko veljalo oboje.
2. Evangelijski zapisi navajajo tisto, kar je Bog hotel, da si evangelisti zapomnijo. Ni nobenega problema, če imamo konzervativno razlago Svetega pisma in rečemo, da je bil Matejev spomin tukaj netočen, ker je pozabil na »moč«.
Kateri od obeh odgovorov je pravi? To v resnici ni pomembno, kot kaže odgovor na naslednje vprašanje.
V: Zakaj je v Mt 22,37 vladarni Bog dopustil, da se je »največja zapoved« ohranila netočno, na dva različna načina, in sicer kot »srce, duša in um« v Mt 22,37 ter kot »srce, duša, um in moč« v Mk 12,29–30?
O: Razlog, zakaj je Bog to namerno dopustil, je morda naveden v 2 Timoteju 2,14. Ljudje se namreč vse preveč zlahka zataknejo pri natančnih besedah in zanemarijo vero ter izpolnjevanje bistva.
Sveto pismo je v celoti točno in resnično, vendar ni bilo napisano in ohranjeno čim bolj natančno. Glede na to, da je bilo Sveto pismo napisano in posredovano z vso natančnostjo, ki jo je zahteval Bog (in je v nekaterih delih izjemno natančno), so netočnosti, ki jih vidimo v Svetem pismu, v očeh nekaterih ljudi pomembnejše, kot so za Boga.
Bog bi lahko to zapoved in druge dele Svetega pisma ohranil natančneje, vendar je verjetno, da so bile te netočnosti s strani Boga namerne. Bog je poudaril, kako resno moramo upoštevati Sveto pismo, toda ko se začnemo prepirati o netočnostih, prenehamo upoštevati Sveto pismo, kot je zapisano v 1. Timoteju 6:4 in 2. Timoteju 2:14.
V: Kako v Mt 22,40 vsa postava in preroki temeljijo na teh dveh zapovedih?
O: Celotna postava se je nanašala na to, kako ugajamo Bogu in kako se do njega obnašamo, ter kako ljubimo druge ljudi in kako se do njih obnašamo. Seveda je imela postava tudi druge koristne učinke, kot so zmanjšanje bolezni, bolj higienično življenje v taboru, trdnejše družine itd., vendar Izraelci niso nujno poznali vseh teh koristnih učinkov.
V: Ali je Matej v Mt 22,41–45 s sklicevanjem na Ps 110 ovrgel trditev, da je Jezus Davidov sin?
O: Nikakor ne, saj se je Matej v Mateju 4,3.6; 8,29; 14,33; 16,16; 26,63; 27,40.43.54 izrecno skliceval na Jezusa kot Božjega Sina. Prav tako je Jezus kot Božji Sin nakazan v Mt 2,15; 3,17; 17,5; 22,45. Jezus je bil imenovan sin Davida v Mt 1,1; 9,27; 15,22; 20,30,31; 21,9,15; 22,42. Jezus je farizejem postavil uganko, na katero ne bi imeli odgovora, dokler ga ne bi sprejeli. Dejstvo, da se Jezus strinja s Psalmom 110 in ga citira kot dokaz, da je ta oseba Davidov Gospod, ne izključuje dejstva, da se je Jezus strinjal s Psalmom 110 in ga citiral tudi v smislu, da je bila ta oseba tudi Davidov sin.
Mimogrede, ko je Jezus, ki ni obiskoval nobene rabinske šole, zastavil vprašanje, na katerega vsi tisti, ki so obiskovali rabinske šole, niso znali odgovoriti, je to za njih in njihove šole izgledalo precej slabo.
Adamantius (okoli leta 300 n. št.) je na ta Bardesanov ugovor odgovoril s prikazom drugih primerov, v katerih so bila zastavljena vprašanja. »'Kako' ni zanikanje, ampak vprašanje. Dejansko se ta beseda v Svetem pismu pojavlja ne le enkrat, ampak pogosto, da izrazi ne zanikanje, ampak vprašanje. Na primer: 'Kako lahko eden preganja tisoč?' [Dt 32,30 LXX]. Še enkrat: ‚Kako je zvesto mesto Sion postalo nečistnica?‘ [Izaija 1:21 LXX]. In: ‚Kako je padel z nebes Lucifer, ki je nekoč vzhajal zjutraj?‘ [Izaija 14:12]. Kristus ni rekel ‚kako‘, da bi zanikal, ampak da bi zastavil vprašanje.« Dialog o pravi veri, peti del, F13, str. 164.
V: Ali Mt 22,42 dokazuje reinkarnacijo s tem, da kaže, da je bil Jezus, sin Davida, reinkarnacija Davida, kot trdi (napačno poimenovana) Šola krščanske enotnosti?
O: Ne. Izraz »sin« lahko pomeni tako neposrednega sina kot tudi potomca. Jezus je bil Davidov potomec. V Svetem pismu ni nobenega dokaza za reinkarnacijo, obstaja pa učenje proti njej. Hebrejcem 9:27 pravi, da je človeku določeno, da enkrat umre, nato pa se sooči s sodbo. Poleg tega je zamisel, da poskušamo znova in znova, morda dokler nam ne uspe »pravilno«, popolnoma v nasprotju z doktrino, da ljudje umrejo in nato gredo v nebesa ali pekel.
Zgodnji krščanski pisec Minucius Felix (210 n. št.) to dobro povzame. Pravi, da je vračanje človeških duš v živalih »nesramnost klovnov«. Octavius Minucius Felixa, poglavje 34, str. 194
V: Ali je bil Jezus v Mt 23 upravičen, da je bil tako polemičen?
O: Čeprav je razprava v redu (kot je to počel Pavel), Jezus v tem poglavju ne razpravlja. Preprosto pove, kakšno je stanje, in ostro graja farizeje. Če je zamisel, da Jezus nekoga ostro graja, tuja vaši teologiji, morda mora vaša teologija spremeniti, da bo skladna s tem, kar bi storil Jezus. Kot piše v Believer’s Bible Commentary, str. 1288, je Jezus »opozarjal pred velikimi besedami in majhnimi dejanji«.
V: V Mt 23,5–7, v čem so nekateri danes podobni farizejem, ki so hkrati izražali svoj ponos in ga skrivali?
O: Farizejem je šlo izključno za »predstavo«; izrazito so poudarjali, kako pobožni so. A njihove velike filakterije, s katerimi so dobesedno izpolnjevali 5. Mojzesovo knjigo 6,8, so bile le način, da vsem drugim pokažejo, kako pobožni so – nekako tako, kot bi nosili izjemno velik križ. Danes lahko ljudje počnejo stvari, da drugim pokažejo, koliko denarja imajo, kakšno izobrazbo imajo ali kako priljubljeni so. Pazite se skušnjave, da bi svojo lastno vrednost opredeljevali s temi stvarmi.
Predstavljajte si, da se odpravite kot prostovoljec pomagati lačnim ljudem in medtem nosite velik, z diamanti posut križ iz 14-karatnega zlata. Ali je na tej sliki kaj narobe? Predstavljajte si, da darujete veliko denarja neki ustanovi, in oni vas ne prosijo, da bi stavbo poimenovali v vašo čast, ampak vi vztrajate, da se stavba poimenuje v vašo čast.
V: V Mt 23,9 je na kratko zapisano, da ne smemo nikogar imenovati »oče«; ali lahko tako imenujemo svojega zemeljskega očeta?
O: Da. Jezus ni bil proti sklicevanju na neposredno fizično in rodovno razmerje z očetom, saj je Jezus sam uporabil to besedo v tem kontekstu v Lk 11,47; Jn 6,58. Jezus je bil proti uporabi verskih nazivov, kot so oče, gospodar, učitelj, rabin, kot so to počeli Judje.
To je mogoče razumeti na tri različne načine, in vsi trije so pravilni. Nikogar ne imenujte »oče«, kot da bi lahko podpiral vaše duhovno življenje. Nikogar ne imenujte nepogrešljivega učitelja. In nihče ne sme biti vaš »duhovni vodnik«; vaš odnos do Boga je tako tesen kot odnos katere koli druge osebe.
Rabini so obstajali vsaj od časa Hilela, generacije pred Jezusom. Po tem, ko je bila okoli leta 217 n. št. sestavljena Mišna, je moral človek brez vprašanj ubogati svojega rabina, ni smel hoditi ob njem ali pred njim in ga ni smel pozdraviti, dokler ga rabin ni pozdravil prvi.
V: Kaj Jezus v Mt 23,9 misli, ko pravi: »Nikogar ne imenujte oče«? Očitno lahko svoje biološke očete imenujemo »oče«. Prav tako lahko svoje duhovne voditelje – pastorje – imenujemo »oče«. Tudi Pavel sam je duhovne voditelje imenoval »oče«. 1 Kor 4,15: »Četudi imate v Kristusu deset tisoč vzgojiteljev, očetov pa nimate veliko; kajti v Kristusu Jezusu sem postal vaš OČE po evangeliju.« Apg 7,2: »In Štefan je rekel: »Bratje in OČETJE, poslušajte me! Bog slave se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je bil še v Mezopotamiji, preden je živel v Haranu.«« Ali je glede na te svetopisemske odlomke prav, da rimski katoliki svoje duhovnike imenujejo »oče«?
O: Ne, katoličani kršijo ta verz, ko duhovnike imenujejo »očetje«. Vendar pa, če bi katoliška cerkev preprosto preimenovala »oče« v »perje«, to samo po sebi ne bi ničesar rešilo. Menim, da obstajajo nekateri bolj temeljni načini, na katere ne sledijo temu verzu.
To je dobro vprašanje, ki se dotika zelo pomembne teme v krščanstvu: kako točno je Bog naš Oče na način, na katerega noben človek nikoli ne bi mogel biti? Najprej poglejmo, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.
Matej 23,9 NE pomeni treh stvari
Biološkega ali posvojiteljskega odnosa se ne sme zanikati. Sveto pismo pravi, da je bil tak in tak oče takega in takega, pri čemer se izraz »oče« uporablja tako za neposrednega očeta kot za prednika, kot v Izaiju 38:5. Jezus je govoril o biološkem odnosu, ko je v Mateju 10:37 izrecno omenjal zemeljske očete in matere ljudi.
Družinskih odgovornosti se ne da izogniti. 1. Timotej 5:8 pravi, da če kdo ne skrbi za svoje sorodnike, zlasti za svojo neposredno družino, je zanikal vero in je hujši od nevernika. V Marku 7:11 je Jezus to potrdil, ko je govoril o grehu, da nekdo pomoč, ki bi jo sicer dal svoji družini, imenuje »korban« ali posvečeno Bogu.
Nekdo, ki vas je pripeljal h Kristusu. Pavel verjetno ni posvojil Timoteja, temveč je veliko verjetneje, da je Pavel Timoteja imenoval svojega sina, ker ga je pripeljal h Kristusu (1 Timotej 1:2, 18; 2 Timotej 1:2; 2:2; Filipljanom 2:22). To je tudi pomen 1 Korinčanom 4:15–17. Tu je točka, ki so jo nekateri kristjani morda pozabili. Tako kot ne bi pustili padati dobesednega dojenčka, tudi duhovno ne »pustite padati« novih dojenčkov v Kristusu. Kolikor je mogoče, poskrbite, da se vključijo v cerkev, ki verjame v Sveto pismo. Pomagajte jim teološko in, če je potrebno, tudi materialno, ter poskrbite, da so dobro nahranjeni z mlekom Božje besede.
Matej 23,9 se nanaša na štiri stvari:
Kar zadeva avtoriteto in vlogo, nikomur na zemlji ne pripisujte vloge Boga Očeta. On je končni vir našega odrešenja, vir resnice in končni vir avtoritete. Medtem ko so nekateri Judje menili, da je bil Mojzes tisti, ki jim je dal manno, kruh iz nebes, jim je Jezus v Janezu 6:32 moral spomniti, da jim ni bil Mojzes, ampak Bog tisti, ki jim je dal nebeško hrano. Knjiga When Critics Ask na str. 356 dodaja, da ne smemo nobenega zgolj človeškega bitja jemati za svojega nezmotljivega duhovnega učitelja, vendar je v redu imeti človeške mentorje, za katere razumemo, da so zmotljivi.
V odnosu je Bog vir odrešitve, ne pa kateri koli smrtnik. To, da postanemo Božji otrok, ni posledica naravnega porekla ali človeških sredstev, ampak smo rojeni iz Boga (Jn 1,13). Eden od kristjanov je rekel: »Bog nima vnukov. Ali si neposredni Božji otrok ali pa nisi (1 Jn 3,1–2), vendar ne moreš biti zgolj Božji vnuk.« Če bi imel nekaj vplivnih svetnikov, ki bi zastopali tebe pred Bogom, bi te to rešilo? Jeremija 15,1 pravi, da tudi če bi preroka Mojzes in Samuel zastopala judovsko ljudstvo pred Bogom, jih to ne bi rešilo. Nihče razen Boga ne more pripeljati človeka v nebesa, in ni druge poti v nebesa kot spoznavanje Boga.
V nasprotju s tem si oglejte, kako zelo so judovski učenci cenili svoje rabine, in svojih človeških verskih učiteljev ne cenite tako visoko. Judje so svoje upanje polagali v Mojzesa (Janez 5:45–46). Mojzes je bil sicer velik in pobožni mož, a kljub temu naj bo naše upanje usmerjeno izključno v Boga.
Že samo to, da lahko Boga imenujemo Oče, je dragocena privilegija, kot piše v Pismu Efežanom 3,14. Med številnimi verzi, ki Boga imenujejo našega Očeta, si oglejte na primer Malaki 1,6; 2,10 in Izaija 63,16. Judje so se v Janezu 8,39a imenovali Abrahamovi otroci. Jezus v Janezu 8,39b–40 ni zanikal rodovniških dejstev, vendar je v bistvu zanikal, da bi rodovniške vezi zagotavljale duhovne odnose. Janez Krstnik je rekel farizejem in saducejem: »In ne upajte si reči: ›Imamo Abrahama za svojega očeta.‹ Kajti povem vam, da lahko Bog iz teh kamnov vzbudi otroke Abrahamu. Sekira je že priložena k koreninam dreves, in vsako drevo, ki ne rodi dobrih sadežev, bo posekano in vrženo v ogenj.« (Mt 3,9–10 BSB)
Knjiga »When Critics Ask« (str. 356) to dobro povzema, ko pravi, da razen Boga in Njegove besede nimamo nobenih nepogrešljivih duhovnih mojstrov med smrtniki, priznavamo pa pogrešljive duhovne mentorje.
A kaj pa…
Job 29,16 pravi: »Bil sem oče potrebnim.« To ne pomeni nujno, da jim je Job pomagal duhovno, ampak da je posredoval in prevzel finančne obveznosti družine za tiste, s katerimi ni bil v sorodu. Podobno Psalm 68,5 kaže, da moramo biti oče sirotam.
Izaija 51:2 pravi: »Poglej k Abrahamu, svojemu očetu, in k Sari, ki te je rodila.« Abraham in Sara skupaj kažeta, da se to nanaša na rodovniško razmerje. Bog pravi, naj se ozremo nazaj k tem prednikom, ki jih občudujemo, in posnemamo njihovo vero ter vidimo, kako so bili blagoslovljeni. V Izaiju 51 pa nič ne nakazuje, da bi Abraham (ali Sara) zdaj lahko kaj storila zanje; Bog je tisti, ki nas rešuje.
2. Kraljev 2,12: Elizej je za Elijem zaklical: »Oče moj, oče moj!« To verjetno ne kaže le na tesen učiteljsko-učeniški odnos. Čeprav mnogi (vključno z »Bible Knowledge Commentary: Old Testament«, str. 540) menijo, da je Elizej Elija štel za svojega duhovnega očeta, Jezus v Mateju 23,9 pravi, da danes ne smemo gledati na ljudi na ta način.
1 Kor 4,15–17 »Četudi imate v Kristusu deset tisoč vzgojiteljev, nimate veliko očetov; kajti v Kristusu Jezusu sem postal vaš oče po evangeliju. (16) Zato vas pozivam, da me posnemate. (17) Zato sem vam poslal Timoteja, svojega ljubljenega in zvestega otroka v Gospodu.« To se nanaša na to, da jih je Pavel pripeljal h Kristusu, ne pa na vlogo. Pavel je bil apostol v cerkvi; v cerkvi ni bilo vloge »očeta«. Glede vlog v cerkvi glej 1 Korinčanom 12,28–29; Apostolska dela 6,1–4; 1 Timoteju 3,1–13; Titu 1,5–9.
V Apostolskih delih 7,2, ko se je Štefan obrnil nanje kot na brate in očete, obstajata dve možnosti. Ena je, da je Štefan zgolj izkazoval spoštovanje do starejših v tisti družbi, ne da bi potrjeval njihova prepričanja. Drugo mnenje pa je, da je Štefan naredil napako, ko se je tukaj tako obrnil nanje.
V 1. Janezu 2:12, 13, 18 Janez svoje bralce naslavlja kot »otroci«, v 1. Janezu 2:1 pa kot »moji dragi otroci«. Janez je bil star mož, da bi jih naslavljal kot otroke. Hebrejcem 13:17 pravi, da imajo voditelji v cerkvi avtoriteto in da bodo morali Bogu dati poročilo o svojem nadzoru. Čeprav torej v 1. Janezovem pismu , ni nikjer navedeno, da bi kdor koli Janeza imenoval »oče«, je Janez ljudi, ki jim je služil, obravnaval kot svoje otroke.
1. Janezovo pismo 2,13–14 se nanaša na »očete« v povezavi z mladimi moškimi in otroki. Čeprav se ta pesniški odlomek lahko nanaša tudi na odnose pri privajanju ljudi h Kristusu, ta odlomek ne podpira vloge »očeta« v cerkvi, razen če obstaja tudi vloga »mladega moškega« in »otroka« v cerkvi.
Sklepno lahko rečemo, da katoličani napačno imenujejo duhovnike »oče«, vendar se ne spuščajmo v besedne spore. Pravi problem je zaupanje v zmotljive duhovnike namesto v Božjo brezhibno Besedo ter zanašanje na avtoriteto včasih zelo zlobnih papežev in cerkvenih koncilov namesto na samega Boga v Njegovi besedi.
Opozorilo: Nazadnje, ne mislite, da spoznanje ene resnice iz Svetega pisma pomeni, da lahko prenehate iskati druge resnice v Svetem pismu. Celoten odlomek iz Mateja 23,5–13 kaže, kako naj cerkveni voditelji izvajajo vodstvo v duhu služenja, v nasprotju s farizeji in drugimi, ki so gospodovali nad drugimi.
V: Zakaj je Jezus v Mt 23,13–39 izrekel te prekletstva?
O: To niso prekletstva, ampak izrazi velike žalosti. So opozorila v obliki graje, nekakšno nasprotje blagrov iz Mateja 5,3–11. Poskusimo razumeti Jezusova čustva v tem odlomku, ki dosegajo vrhunec v Mateju 23,37–39. Jezus je bil globoko žalosten, ker so ljudje, ki so hoteli slediti Bogu, naleteli na te ljudi, ki so na prvi pogled izgledali ravno kot tisti, ki bi jih morali iskati. Vendar pa so jih ti ljudje vodili le v kopico pravil in še dlje od Božje ljubezni. Ne gre le za to, da so ti učitelji zgrešili bistvo, ampak so bili najslabši ljudje, h katerim bi se lahko obrnili, saj so drugim preprečevali odrešitev.
V: Kakšen je vzorec teh prekletstev v Mt 23,13–39 in ali jih je 7 ali 8?
O: Zgodnji rokopisi jih imajo le sedem, ker v njih ni Mt 23,14. (To so Sinaiticus, Vaticanus, Bezae Cantabrigiensis, nekateri italici, Vulgata, sinaiški sirski, sahidski koptski, armenski in gruzinski rokopisi). Drugi rokopisi postavljajo Mt 23,14 pred verz 13 (Freerjeva evangelija) ali za verz 13 (družina f13, nekateri italiki, Klementinska Vulgata, očitno tudi bohairski koptski rokopis). Če je prekletstev le sedem, tvorijo dober hiazem.
23:13 Prva gorja – zapirajo nebeško kraljestvo (ne prepoznajo Mesija
- 23:15 Druga gorja – navidezno pravični, a delajo več škode kot koristi
- - 23:16–22 Tretja gorja – napačna raba Svetega pisma
- - - 23:23–24 Četrta gorja – popolno nerazumevanje bistva Svetega pisma
- - 23:25–26 Peto gorje – napačna raba Svetega pisma
- 23:27–28 Šesta gorja – navidezno pravični, a povzročajo več škode kot koristi
23:29–32 Sedma gorja – dediči tistih, ki niso prepoznali prerokov, ampak so jih ubili.
V: Zakaj je Jezus v Mt 23:13–33; 21:45; 16:4 ostro kritiziral starešine svojega ljudstva? (To vprašanje je postavil musliman Ahmad Deedat)
O: Preden odgovorimo na to vprašanje, ga naredimo še težjega. Jezus ni le grajal farizejev, strokovnjakov za zakon in drugih verskih voditeljev, ki so ga zavrnili, ampak jih je tudi opozoril, da bodo šli v pekel. Jezus pa se ni ustavil le pri besedah. Uporabil je celo bič in dvakrat prevrnil mize menjalcev denarja v templju. Očitno je, da je javno zavrnil avtoriteto tistih, ki so sploh dopustili, da so bile mize menjalcev denarja na templjskem območju.
Odgovor ima tri dele.
1) Jezus je imel večjo avtoriteto kot oni. Tudi če bi poslušno sledili Bogu (kar pa niso), bi jim Jezus kot Mesija in Božji Sin lahko rekel, kaj želi, da se stori. Bog ima pravico spreminjati in pokvariti naše načrte, kadarkoli in kakor koli želi. Zakaj je Bog včasih grajal verske voditelje? – Bog ima pravico, da to stori. Jezus je trdil, da ima tudi sam pravico to storiti, in jo je imel – če je bil Bog.
2) Jezus je v Mateju 23,15 izrecno zavrnil avtoriteto tistih, ki niso le sami šli v pekel, ampak so vanj vodili tudi druge. V nasprotju s tem je Jezus, čeprav je bil večji od Abrahama, Mojzesa in Stare zaveze, izrecno podpiral njihovo avtoriteto in jim izkazoval spoštovanje.
3) Danes nam je zapovedano, naj ne posvečamo pozornosti tistim na položajih, ki zavračajo resnico (Titu 1,14). V Titu 3,9–10 moramo zavrniti tiste, ki povzročajo razdor. Dejansko je bil eden od problemov skozi zgodovino ta, da so bili mnogi preveč pripravljeni slediti nekomu, ki je brezbožen, zgolj zato, ker je verski voditelj. V nasprotju s tem pa nam Sveto pismo prav tako naroča, naj poslušamo in se podrejamo avtoriteti pobožnih voditeljev (1 Tesaloničanom 5,12–23; 1 Peter 5,2–5; Hebrejcem 13,17).
V: Kako so v Mt 23,14 in Mk 12,40 pismouki »požirali« hiše vdov?
O: Morda na podoben način, kot to danes počnejo lažni učitelji. Ko ljudem pravijo, naj darujejo za njihovo službo, iz sebičnih motivov, da bi v tem življenju nekaj dobili nazaj, lahko ljudem pravijo, naj darujejo za službo, za katero Bog morda ne želi, da bi prispevali.
V: V Mt 23,16–22: kdaj danes, če sploh kdaj, bi morali reči nekaj, kar daje vtis, da sklepate zavezujočo pogodbo, čeprav v resnici tega ne počnete?
O: Ko namerno namigujete, da gre za zavezujoč dogovor, čeprav je vaš namen, da to ni, uporabljate zavajanje, da bi prelisičili osebo, ki razume, kaj namigujete. Opustite »izogibne prisege« in bodite »jasni in odkriti«; naj bo vaše »da« »da« in vaše »ne« »ne«, kot je rekel Jezus v Mateju 5:37.
V: Zakaj je Jezus v Mt 23,17 ljudi imenoval neumne, saj nam je v Mt 5,22 rekel, naj tega ne počnemo?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki, čeprav je druga točka pomembnejša.
Beseda za »neumneža« v Mateju 5,22, raca, je žaljiv slengovski izraz, ki dobesedno pomeni »prazna glava«. Angleški izraz »airhead« je zelo podoben. Jezus ni z uporabo te besede v Mateju 23,17 posmehljivo zaničeval ljudi in tudi mi ne smemo tako imenovati ljudi. Jezus je za »neumneža« uporabil besedo, ki je bila opisna, a ni bila slengovska: »moroi«. Poleg tega moramo ljudi obravnavati kot zelo dragocene, ustvarjene po Božji podobi, in ne kot brez vrednosti.
V: V Mt 23,23–28, v čem se te »gore« razlikujejo od drugih?
O: Druga prekletstva so kritizirala to, kar so farizeji učili in govorili. Ta prekletstva kritizirajo to, kdo so v notranjosti, in njihov zgled. Njihov zgled ni dober, vendar tudi ni 100-odstotno zlo. Zunaj izgleda lepo, vendar je znotraj poln zla; in ljudje to lahko prepoznajo. Jezus v Mateju 23,26 priporoča zaporedje napredovanja. Pravi, da se moramo najprej posvetiti notranjosti, potem pa bo tudi zunanjost čista. Nima veliko smisla čistiti zunanjost, če se notranja umazanija še naprej razliva navzven. Obred brez resničnosti je hujši kot noben obred in nobena resničnost.
V: Kako danes ljudje v Mt 23,24 cedijo komarja in pogoltnejo kamelo?
O: Najprej, ljudje to ponavadi počnejo nenamerno. V aramejščini gre pravzaprav za nekakšno besedno igro, saj je beseda za komarja, »qamla’«, zelo podobna besedi za kamelo, »gamla’«. Najbližje, kar bi lahko naredili v angleščini, bi bilo »precediti komarja in pogoltniti netopirja«.
Ljudje to počnejo bodisi zato, ker nimajo pojma, kaj je pomembno in kaj ni, bodisi zato, ker se namerno odločijo, da se osredotočijo na majhne, nepomembne stvari, katerih izid ni preveč pomemben, v nasprotju s pomembnimi stvarmi, na katere se raje ne osredotočajo. Nekateri ljudje želijo preprosto prezreti težave, kjer jim ne gre dobro, in se osredotočiti na tisto, kar jim gre dobro. V drugih primerih pa želijo iskati napake celo v najmanjših težavah drugih in prezreti tisto, kar drugi počnejo dobro.
Preprosto vprašanje, ki si ga lahko zastaviš, je: če sta tu dve zadevi, kakšna merila bi uporabil, da bi rekel, da je ena pomembnejša od druge, poleg tvojega trenutnega čustvenega občutka?
V: Kaj pomeni »čisti kelih« v Mt 23,25?
O: V skladu s prejšnjim verzom o cedjenju komarja so se farizeji prav o tej temi nesoglašali. Pripadniki šole Hillela (ki je prevladovala po letu 70 n. št.) so menili, da je kelih čist, če očistiš le notranjost. Pripadniki šole Šamaja (ki je prevladovala pred letom 70 n. št.) pa so menili, da kelih ni čist, dokler ne očistiš tako notranjosti kot zunanjosti. Jezus je rekel, da so v praksi čistili zunanjost, notranjost pa ne.
Glej Jacob Neusner, »Najprej očisti notranjost«, v NTS 22 [1976], str. 486–496, Mišna Kelim 2:1; 25:1, 7–9 in Berakoth 8:2.
V: Kaj želi Jezus v Mt 23,27–29 povedati o pobeljenih grobnicah?
O: Belilo je bela barva, ki lepo izgleda, a se bo ob naslednjem dežju začela luščiti. V mesecu Adar, v marcu, ko se je začela suha sezona, so Judje grobnice pobelili z belilom, da bi izgledale lepše. Kar velja za grobnico, polno smrti, ni primerno za vernika, ki naj bi bil poln življenja.
V Jezusovem času je Herod veliko gradil in obnavljal grobove, čeprav je Herod tudi dal izropati grobove, in Jezusovi poslušalci so morda videli, da se to nanaša tudi na Heroda.
V: V Mt 23,35 in Lk 11,51, na kratko, kdo je bil Zaharija (ali Zacharias)?
O: To ni bil prerok Zaharija. Gre za duhovnika Zaharija, ki ga je Joaš ubil v 2. Kroniki 24,20–21. 2. Kronika je bila po vrstnem redu hebrejske Biblije zadnja knjiga Stare zaveze, zato je Jezus, ko se je skliceval na mučence od Abela do Zaharija, omenjal prvega mučenika do zadnjega v Stari zavezi.
V: Ali je bil Zaharija, ki je umrl v Mt 23,35, sin Berekije ali sin Jehojade, ki je bil ubit med templjem in oltarjem v 2 Krn 24,20–21?
O: Najprej so navedena štiri stališča, ki jih imajo kristjani, nato pa dejstva, ki podpirajo vsako od njih.
1. Zaharija, sin Jehojade
To stališče je skladno z vsem, če razumemo, da je izraz »sin Berehije« dodatek pisarja
2. Zaharija, sin Berehije
To stališče je skladno z vsem, če razumemo, da nam Kristus daje nove informacije o tem, kako je umrl prerok Zaharija.
3. Jehojada je imel dve imeni: Berekija bi lahko bil vzdevek, ki pomeni »blagoslovljen od Boga«. To stališče sega nazaj do Jeronima (373–420 n. št.).
4. Prednik: Morda je bil Zaharija, sin Jehojade, dedek/prednik Zaharije in sta bila ista oseba.
Dejstva, ki podpirajo različna stališča:
Zaharija, sin Berechija, je deloval v obdobju od 520 do 480 pr. n. št. Kronološko je bil eden zadnjih pisateljev Stare zaveze, v Stari zavezi pa ni zabeleženo, kako je umrl.
Zaharija, sin duhovnika Jehojada, je bil ubit okoli leta 800 pr. n. št., pred izgnanstvom. Njegov oče Jehojada je živel 130 let in je bil pokopan med kralji v Jeruzalemu, kot navaja 2. Kroniška knjiga 24,15–16. Glede na datume ni nobene možnosti, da bi bila ta dva Zaharija ista oseba.
Septuaginta imenuje Jehojadovega sina »Azarias, sin duhovnika Jodae«, avtor knjige pa »Zaharija, sin Barahija, sina preroka Addo«. Septuaginta torej tu ne kaže nobene razlike, razen v izgovorjavi imen.
Targum v Žalostinkah 2:20 in [očitno] Janez Krizostom navajata, da je bil prerok Zaharija, sin Berehije, ubit med templjem in oltarjem. (Vendar mi ni uspelo samostojno potrditi, kaj je o tem dejansko rekel Janez Krizostom.)
Zaharijev grob je bil v času Kristusa pomembna znamenitost v Jeruzalemu.
Zaharija je bilo pogosto ime. V Svetem pismu je dejansko 32 različnih oseb z imenom Zaharija.
Zunaj Svetega pisma je bil Zaharija, sin Barucha/Barisa/Bariscaeusa, po navedbah Jožefa Flavija v delu »Južne vojne« 4:334–344 ubit s strani dveh zelotov. Ubit je bil na območju templja, vendar verjetno ne med templjem in oltarjem, zato gre za napačno sled, še posebej ker so se »Južne vojne« odvijale po Kristusovem času.
2. Kronika je bila zadnja knjiga v zaporedju judovske Stare zaveze. Čeprav sin Jehojade kronološko ni bil zadnji mučenik, je omemba Abela do Zaharija, sina Jehojade, nekako podobna krščanski izjavi »od Geneze do Razodetja«.
V Luku 11:51 ni izraza »sin Berekije«.
Irenej (182–188 n. št.) v delu »Proti herezijam«, knjiga 5, poglavje 14.1, str. 541, citira Mateja 23:35, kjer piše: »Zaharija, sin Barahija«. Če je torej šlo za dopolnitev pisarja, je bila ta navedba prisotna že pred nastankom Irenejevega dela. Tatianov Diatessaron (okoli 172 n. št.) prav tako navaja Zaharija, sina Berehija (odstavek 41). Očitno obstaja en grški rokopis, starejši od Sinaitika in Vatikanika, ki vsebuje Mateja 23:35. To je p77 (sredina do konec 2. stoletja), ki prav tako navaja » , sin Barachija«. Če bi torej »sin Berechija« bil dodatek, bi moral biti dodan zelo zgodaj, pred letom 170 n. št.
Tudi Origen (225–254 n. št.) se sklicuje na ta verz in omenja Zaharija, sina Barachija, v delu Origen Africanusu, poglavje 9, str. 389.
V: Ali v Mt 23,35 pomeni, da bodo farizeji kaznovani za grehe svojih očetov, saj Ezechiel 18 in Dt 24,16 pravita, da ljudje ne bodo krivi za grehe svojih očetov?
O: Ljudje niso krivi za to, kar so storili njihovi očetje. Če pa a) ne obsodijo grehov svojih očetov in b) sami storijo iste grehe, bodo kaznovani zaradi lastne krivde, ker so storili iste grehe kot njihovi očetje.
V: V Mt 23,37–40, ker je Jezus želel zbrati Jeruzalem, zakaj se to ni zgodilo, saj je Bog Vsemogočen, Vseveden in [domnevno] Vseljubeč?
O: V Jezusovih zadnjih zabeleženih javnih besedah, namenjenih judovskemu ljudstvu, lahko vidimo tako bolečino v srcu kot tudi sodbo. Bog ni vse ljubeč. To, da je Bog ljubeč, ne pomeni, da je Bog nič drugega kot ljubezen ali da je Bog vse ljubeč, prav tako kot to, da je Bog jezen, ne pomeni, da je Bog nič drugega kot jeza ali da je Bog vse jezen. Enako velja za nežnost ali ljubosumje. Bog je najbolj ljubeče bitje v vesolju, vendar Božja ljubezen ne izključuje njegovih drugih lastnosti.
Bog se je odločil, da nas ustvari z voljo, in ko so zavrnili Kristusa, s tem pa so si nakopičili večne posledice, se je Bog odločil, da jih ne bo prisilil, naj sprejmejo Kristusa, ampak da bo spoštoval njihovo odločitev, čeprav je to storil z Jezusovimi solzami.
V: Ali Mt 24,3–44 kaže, da se je Jezus leta 1914 vrnil nevidno, kot učijo Jehovove priče?
O: Ne. Grška beseda »parousia« lahko pomeni »prihod« ali »prisotnost«, in prevod »Novi svet« Jehovovih prič jo razlaga kot »prisotnost«. Če bi se Kristus vrnil leta 1914, ga nihče ne bi videl, to ne bi vplivalo na ničesar in bi bilo v nasprotju tako z Razodetjem 1:7, kjer ga bo vsako oko videlo, kot tudi z Apostolskimi deli 1:11. Preden se bo Jezus resnično vrnil, bo po Mateju 24:5 prišlo do mnogih lažnih trditev, da je Kristus že prišel. Čeprav Jehovove priče dejansko niso trdile, da »so Kristus«, so se trditve ljudi, ki so trdili, da so Kristus – kot so Rev. Moon, Guru Maharaj Ji, Jim Jones itd. – vse zgodile po tem času.
V: Zakaj bo v Mt 24,19–20 to še posebej strašno za nosečnice in doječe matere?
O: Eden od razlogov je morda viden v krščanskem filmu »A Distant Thunder«. Tisti, ki ne bodo prejeli znamenja zveri, bodo imeli težave.
V zadnjih časih bodo obstajali ljudje, ki niso verniki, in preden prejmejo znamenje zveri, bodo morali sprejeti odločitev.
V: V Mt 24,20, kakšna je razlika, če bo ta beg potekal na soboto?
O: Upoštevajte, kdaj se bo to zgodilo. V zadnjih časih se bo veliko Judov obrnilo h Kristusu, kot piše v Zahariju 12,10–12 in Pismu Rimljanom 11. Judje bodo še vedno spoštovali zakone Stare zaveze in še vedno praznovali soboto.
V: Ali naj torej danes, kot piše v Mt 24,20, spoštujemo soboto (od sončnega zahoda v petek do sončnega zahoda v soboto)?
O: Kristjani imajo dva odgovora.
1. Majhno število pristnih kristjanov, kot so na primer baptisti sedmega dne, pravi »da«.
2. Drugi odgovor je »ne«, ker se ta verz nanaša na Jude, ki iščejo Boga. Do takrat bi se morda že zgodilo vnebovzetje.
V: Kako lahko Bog v Mt 24,22 »skrajša« prihodnje dni?
O: To ne pomeni, da bodo dnevi krajši od 24 ur, ampak da bo to obdobje hude preganjanja krajše ali da bo v njem manj dni.
V: Zakaj bi v Mt 24,23–27 Bog dopustil, da bi bili ljudje, ki iščejo Kristusa, zavedeni z lažnim Kristusom?
O: Včasih ljudje trdijo, da iščejo odgovor, vendar bodo sprejeli le enega od vnaprej določenih odgovorov, za katerega so se že odločili.
Na to vprašanje bi bilo težko odgovoriti, če Bog ne bi nikoli zagotovil nobenega možnega načina, kako razlikovati pravega Kristusa od lažnih Kristusov. Bog je zagotovil vsaj sedem načinov, kako prepoznati, ali je verska skupina duhovna ponaredek ali ne.
1. Ali sprejemajo in poučujejo tisto, kar Bog pravi v Svetem pismu, ali pa ravnajo v nasprotju s tem? Če skupina ni pravilna v vsaki najmanjši podrobnosti, to še ne pomeni, da je duhovna ponaredek, kot dokazujeta Rimljanom 14 in 1 Korinčanom 8:9–11. Če pa se motijo v tem, kar je Pavel v 1 Korinčanom 15:1–5 imenoval »glavne stvari«, ali če zanikajo, da je Jezus Mesija prišel v mesu (1 Janezovo pismo 4:1–3), ali če pridigajo o drugem Jezusu (2. Korinčanom 11,1–15) ali pa imajo drugačno evangelij (Galatom 1,6–10), potem se vi in vaša družina držite stran od njih.
2. V zvezi s tem: ali morda ne zanikajo toliko Svetega pisma, kolikor nočejo potrditi pomembnih stvari, ki jih uči? 2. Timotej 3,5–7 pravi, da se ne smemo ukvarjati s tistimi, ki imajo videz pobožnosti, a zanikajo njeno moč.
3. Ali je njihova verska izkušnja neobstoječa ali pa čudna? Ali posvečajo čas molitvi in branju Božje besede? Ali imajo čudne verske običaje, ki jih v Svetem pismu ni mogoče najti?
4. Ali živijo svoje življenje v skladu s tem, kar uči Sveto pismo? Če nekdo trdi, da je kristjan, a na nekaterih ključnih področjih živi v nasprotju z Bogom, 1. Korinčanom 5,9–13 in 2. Tesaloničanom 3,10.14 pravita, da se ne smemo družiti z njimi.
5. Ali bi versko združevanje z njimi pomenilo jasen primer »častevanja z demoni« ali vpreganja v jarem z neverniki? 1. Korinčanom 10,20 in 2. Korinčanom 6,14–17 nas pred tem svarita in nam naročata, naj se iz tega umaknemo.
6. Če nekdo trdi, da je ponovno prišel Kristus, ali je res prišel iz nebes v oblakih, vzel kristjane v nebesa in izpolnil preroštva iz evangelijev in Razodetja?
7. Verniki lahko molijo tudi k pravemu Bogu, in On nam bo pomagal razumeti, kaj je prav. Eden od mojih krščanskih prijateljev mi je povedal, da so takoj po tem, ko je začel verovati, k njemu prišli nekateri mormonski misijonarji, da bi se z njim pogovorili. Zavedal se je, da glede na svoje takratno omejeno poznavanje Svetega pisma ni imel pojma, ali imajo mormoni prav ali ne. Zato je molil k Bogu, naj mu pomaga, nato pa je odprl Sveto pismo, da bi bral. Na prvi strani, ki jo je odprl, je prebral Mateja 7,15! Tam piše: »Pazite se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjem kožuhu, a v notranjosti so roparski volkovi.«
V: Če v Mt 24,23–27 nekdo sledi lažnemu Kristusu ali drugi duhovni ponaredki in zaradi nedolžne nevednosti ne ve, kako prepoznati, da je to lažno, zakaj bi Bog to dopustil?
O: Obstajata dva dopolnjujoča se odgovora.
Bog je dejaven: lahko usmerja dogodke tako, da pride kristjan v stik s to osebo, da ji pokaže resnico. Nato se mora ta oseba odločiti, ali bolj ljubi svojo organizacijo ali pa resnico. Noben bog, ki ni Bog resnice, ni vreden služenja. Slišal sem za misijonarje v Afriki in Aziji, ki so jih ljudje pristopili in rekli, da jim je Bog govoril ter jim povedal, da je misijonar od Boga. Ni nam treba skrbeti, da se Bog ne briga ali da ni dejaven. Moramo pa spodbujati kristjane, naj bodo skrbni in dejavni.
Bog je pravičen: Bog sodi ljudi na podlagi tega, kar vedo (Rimljanom 4:15; 5:13), in greh se ne šteje tam, kjer ni zakona. Kdor danes resnično ni imel priložnosti slišati evangelija, je morda v podobnem položaju kot pogani pred Kristusom, ki niso nikoli slišali evangelija, ali kot dojenček, ki je umrl.
V: Ali Mt 24,23–24 uči, da ima vsak od nas v sebi »kozmičnega Kristusa«, kot trdijo nekateri pripadniki gibanja New Age?
O: Nikakor. Ta verz nas uči, da bo veliko takih, ki bodo lažno trdili, da so Kristus. Jezus je Kristus, in čeprav si moramo prizadevati, da bi živeli bolj po Kristusovem zgledu, nič v tem verzu ali kjerkoli drugje v Svetem pismu ne pravi, da moramo poskušati prevzeti slavo in čast, ki pripadata Kristusu, ter ju pripisati sebi. Kristjani bomo večno prebivali z Bogom v slavi, vendar ne bomo postali Bog niti mali bogovi.
V: Kako je v Mt 24,24 mogoče, da so bili izbranci (ljudje, namenjeni za nebesa) zavedeni?
O: Precej enostavno. Izbrani pomeni tako tiste, ki so odrešeni, kot tudi tiste, ki še niso odrešeni, a bodo odrešeni. Številni kristjani so nekdanji mormoni, nekdanji Jehovovi priče in nekdanji člani drugih duhovnih ponaredkov.
V: Ali ima v Mt 24,27 blisk, ki se bliska od vzhoda proti zahodu, kaj opraviti z bahajskim Mesijo, imenovanim Bahá'u'lláh, in s telegrafom, ki se je pojavil istega leta (1863)?
O: Ne. Čeprav so mi bahajci povedali, da telegraf izpolnjuje to preroštvo v Mateju, je to napačno vsaj iz petih razlogov.
1. Telegraf ne bi bil niti približno tako primerno izpolnitev kot grom, elektrika, jedrska eksplozija ali kaj vidnega. Upoštevajte, da Matej 24,27 pravi: »Kajti kakor blisk pride z vzhoda in se razširi vse do zahoda…«
2. Pravi Kristus se bo vidno vrnil v oblakih (Apostolska dela 1:11; Razodetje 1:7), Bahá’u’lláh pa ni stal niti prišel na nobenih oblakih, razen če ne štejemo zamegljenega razmišljanja. ;-)
3. Prav tako Bahá’u’lláh ni vrnjeni Kristus, ker njegovo učenje Kristusovo učenje imenuje laž. Pravi Kristus je rekel, da ni druge poti k Očetu razen skozi Njega.
4. Poleg tega se prerokbe o Kristusovem ponovnem prihodu, vključno z Vnebovzetjem kristjanov, s tem, da bo četrtina sveta umrla od meča, lakote in kuge, ter z drugimi dogodki iz Knjige Razodetja, še niso izpolnile.
5. Matej 24 prav tako pravi, da bo, preden se pravi Kristus ponovno vrne, najprej prišlo do mnogih lažnih Kristusov.
V: Kaj pomeni v Mt 24,28 in Lk 17,37, da se bodo jastrebi zbrali tam, kjer je truplo?
O: Če povemo nazorno: tako kot jastrebi najdejo trupla, ne glede na to, kje ležijo, bo Božja maščevanja našla tiste, ki zavračajo Boga in so duhovno mrtvi. Zanimivo je, da Jezus tukaj uporablja prispodobo ptic; ptice so omenjene tudi v Razodetju 19,17–21.
V: Kako se v Mt 24,29 lahko sonce zatemni in zvezde padejo z neba?
O: Čeprav ima Bog moč, da spremeni svetlobo, ki jo oddaja sonce, ter da zvezde premakne ali uniči, bi se to lahko namesto tega nanašalo na to, da se sonce zatemni in zvezde postanejo nevidne za opazovalce na zemlji. To lahko povzročijo številni dejavniki, kot so onesnaženje, vulkani, goreči naftni vrtini in jedrske eksplozije.
V: Ali so v Mt 24,30 oblaki stvari, ki so v nasprotju z načini in željami ljudi, kot učijo bahajci v knjigi »Bahá’u’lláh in nova doba«, str. 280–281?
O: Ne. Ne le da bo vsakdo videl Jezusa, ko se bo vrnil v oblakih, in da bodo narodi zemlje zaradi njega žalovali (Razodetje 1:7), ampak se bo isti Jezus vrnil v oblakih natanko na enak način, kot je odšel, v skladu z Apostolskimi deli 1:9–11.
V: Kakšno je vaše osebno mnenje o Vnebovzetju v Mt 24,31? (to me je vprašal kristjan)
O: Sem za to. ;-) Resno, naj vam predstavim običajna stališča kristjanov glede časa Vnebovzetja, na koncu pa še moje stališče.
Pred jezo: Vnebovzetje se zgodi med stisko, vendar tik pred tem, ko se izlije Božja jeza. Glavna podpora za to stališče je sklep: poslušni verniki morajo pogosto trpeti človeško jezo, nikoli pa ne smejo trpeti Božje jeze. Marvin Rosenthal je napisal knjigo, v kateri zagovarja to stališče. Nekoč je bil zagovornik stališča »pred stisko«.
Pred tribulacijo: Vnebovzetje se zgodi tik pred začetkom tribulacije. Poleg argumentov za prejšnje stališče se cerkev v knjigi Razodetja po pismih sedmim cerkvam ne omenja več. Zagovorniki stališča »pred tribulacijo« verjamejo, da se vnebovzetje zgodi v Razodetju 4,1, ko Bog reče Janezu: »Pridi sem gor«. Dispensacionalistični »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 79), čeprav zagovarja stališče pred stisko, ne verjame, da se Matej 24 nanaša na Vnebovzetje. »Tony Evans Bible Commentary« (str. 910), prav tako dispensacionalističen, pravi, da se to nanaša na obdobje stiske po Vnebovzetju in zato ne vključuje vnebovzete cerkve.
Ker v Mateju 24 nihče ne bo vedel ure, in če bi ljudje vedeli, kdaj se je začela tribulacija, bi verniki lahko ugotovili, kdaj bi se zgodil Vnebovzetje, če bi bila teorija »po tribulaciji« resnična.
Priljubljen izrek zagovornikov teorije »pred tribulacijo« je: »Naslednji dogodek na preroškem koledarju je Vnebovzetje cerkve.« Njihova glavna podpora je, da 1 Tesaloničanom 5,2 pravi, da bo Gospod prišel kot »tat v noči«. Vendar pa v nasprotju s tem stališčem 2 Tesaloničanom 2,1–3 pravi, da se »zbiranje« ne bo zgodilo, dokler ne pride do upora in se ne razkrije človek brezbožnosti. Tako sta naslednja dva dogodka na preroškem koledarju upor in razodetje človeka brezbožnosti, NE pa Vnebovzetje. (Seveda lahko zagovorniki teorije »pre-trib« temu ugovarjajo, da bi se Vnebovzetje lahko zgodilo takoj po tem, ko se ti dogodki zgodijo, in da se stiska ne bo začela do takrat.)
Zastopniki stališča »mid-trib« verjamejo, da se Vnebovzetje zgodi morda malo pred »pre-wrath«, pri čemer se sklicujejo na podobne podlage.
Zagovorniki »post-trib« verjamejo, da se Vnebovzetje zgodi ob koncu stiske. Njihova glavna podpora je 1. Korinčanom 15,52, kjer je navedeno, da bomo spremenjeni »ob zadnji trobenti«. Vendar pa druga stališča trdijo, da je to zadnja trobenta, ki jo verniki slišijo, ne pa zadnja trobenta, ki bo zapihala.
Brez stiske: Mnogi preteristi verjamejo, da sploh ne bo nobene stiske. Matej 24,31 in večino Razodetja morajo razlagati zelo simbolično. Vendar bodite zelo previdni pri kakršni koli razlagi, ki biblijske odlomke naredi brez pomena ali trdi, da bo navaden človek, ki bere biblijski odlomek, na splošno zaveden s tem, kar bere.
Pan-trib: Bog lahko povzroči Vnebovzetje kadarkoli želi, v Svetem pismu pa jasno ne navaja, kdaj bo to. Oseba lahko reče, da je »pan-trib«, če se bo na koncu vse izšlo.
Sam se nagibam k pre-wrath, a sem še vedno pan-trib. Za različne perspektive si lahko preberete »Vnebovzetje pred, med ali po tribulaciji« in »Vnebovzetje Cerkve pred Božjim srdom«.
V: V Mt 24,31, 1 Tes 4,16 in 1 Kor 15,52, kateri trobentni klic je zadnja trobenta?
O: 1 Tes 4,16 govori o glasnem trobljenju, 1 Kor 15,52 pa to enači z Božjo »zadnjo trobento«. V Razodetju 8:6–9:21 in 11:15 zazvoni sedem trobent, vendar, kot piše v knjigi 1001 Bible Questions Answered na str. 270–271, ni nujno, da je »zadnja trobenta« ena od teh sedmih trobent; lahko je tudi katera koli druga.
V: Kaj v Mt 24,32 predstavlja figovo drevo?
O: To bi lahko bila prispodoba sodbe, pri čemer figovo drevo, ki ne rodi sadja, predstavlja Izrael, ki bo usahnil.
Seveda ne moremo vsake podrobnosti prilike obravnavati ločeno in ji pripisati samostojen pomen. Pomen prilike o figovem drevesu je, da moramo biti pozorni in budni glede prihodnosti, Jezus pa »nagnjenost figovega drevesa k cvetanju in roditvi plodov uporablja kot pozitivno znamenje za pogled v prihodnost«.
V: V Mt 24,34 in Mk 13,30 piše, da »ta generacija« ne bo minila, dokler Jezus ne pride. Kako je to mogoče? (To ugovor je izpostavil liberalni humanist Albert Schweitzer)
O: Kristjani imajo tri različne odgovore.
a) Grška beseda za »generacijo«, »genea«, sama po sebi lahko pomeni tudi »raso«. Po Thayerjevem grškem leksikonu Novega testamenta (str. 112) je »genea« pomenila:
a1) ljudi istega rodu ali družino: Jožef Flavij, »Antiquities of the Jews« 4.8.7 (napisano okoli leta 93–94 n. št.), Septuaginta, Prva Mojzesova knjiga 31:3 itd.
a2) zaporedni potomci: Filon
a3) obdobje: Herodot 2,132, Heraklit pri Plutarhu, Apostolska dela 14:16. V 1 Qp (Pesher) Habakuk 2:7; 7:3 lahko izraz »zadnja generacija« pomeni več življenjskih obdobij.
b) Med tem izrazom in podobno grško besedo, ki lahko pomeni le rod, »gonea«, je le ena črka razlike, zato gre morda za tipografsko napako. Vendar vsi rokopisi Novega testamenta, ki jih trenutno imamo, navajajo »genea«.
c) Grška beseda za vse te stvari, »panta tauta«, pomeni, da je bila ta generacija tista, ki je videla predhodna znamenja. (Težave v Svetem pismu, str. 173–174; To pa je res dobro vprašanje, str. 495–496)
V: Ali Mt 24:34 in Mk 13:30 pomenita, da se bodo vse te stvari zgodile v enem rodu od leta 1914, kot je učila revija »Stolp straže« Jehovovih prič, letnik 15, februar 1986, str. 5?
O: Ne. Jehovove priče so učile, da se je Jezus Kristus leta 1914 nevidno vrnil in da se bodo stvari iz Mateja 24 zgodile v enem generacijskem obdobju od takrat. Vendar, če je osnovna predpostavka, da se je Jezus vrnil leta 1914, napačna, potem je napačen tudi njihov argument. To je primer t. i. eisegeze, tj. vnašanja želenega pomena v Sveto pismo, namesto »eksegeze«, ki iz Svetega pisma izvaja tisto, kar je v njem zapisano.
V: V Mt 24,36 in Mk 13,32, če je Bog vseveden, zakaj Jezus ni vedel ničesar o onostranstvu, kot trdi Ahmad Deedat?
O: Deedat tu ni iskren. Ta verz pravi, da Jezus, medtem ko je bil na zemlji, ni poznal dneva svojega vrnitve. Laž je trditi, da ta verz pravi, da Jezus ni imel nobenega znanja o onostranstvu. Ali je Deedat res verjel, da Jezus v evangelijih ni imel nobenega znanja o nebesih, peklu in da je bil popolnoma »brez znanja o onostranstvu«? Dvomim, da je Deedat sam sploh res verjel svojim besedam.
V: V Mt 24,36 in Mk 13,32, ker je Bog vseveden in Jezus je Bog, kako to, da Jezus ni poznal dneva svojega povratka?
O: Jezus se je na zemlji izpraznil mnogih božjih lastnosti, kot kažejo Filipljanom 2,6–8 in Janez 17,5. Zato bi bilo razumljivo, da Jezus na zemlji ni vedel vsega, tudi če tega stavka v Mateju ne bi bilo. V nebesih pa je Jezus kot del Trojice vseveden.
Atanazij (331 n. št.) pravi, da je Jezus kot Bog vedel vse stvari, vendar je v svoji človeškosti nosil nevednost in ni vedel po mesu. Ko je Jezus po mesu rasel v znanju, tega v svoji človeškosti še ni vedel. Štiri razprave proti arianom, razprava 3, poglavje 28, vrstice 42–58, str. 416–425.
Atanazij piše tudi: »In On [Jezus] je vedel, kje leži Lazar, pa je vendarle vprašal; kajti Presveto Božje Besedo, ki je zaradi nas vse prenašalo, je to storilo zato, da bi, ko je nosilo našo nevednost, nam podelilo spoznanje o svojem edinem in resničnem Očetu ter o sebi samem …« Štiri govora proti arianom, govor 3, poglavje 27.38, str. 414.
Tukaj je, kar je napisal krščanski škof Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.): »Božja dejanja so torej onkraj razumevanja naše človeške narave in se ne ujemajo z našim racionalnim mišljenjem, ker delovanje neomejene večnosti zahteva neskončno razumevanje merjenja stvari. Torej ni to zaključek razuma, ampak omejitev moči, ko je Bog postal človek, ko je Nesmrtni umrl, ko je Večni pokopan. Po drugi strani pa to ni odvisno od našega načina razmišljanja, ampak od vsemogočnosti, da se On kaže kot Bog iz človeka, kot Nesmrtni iz tistega, ki je mrtev, in kot Večni iz tistega, ki je pokopan. Zato nas Bog v Kristusu oživlja skozi njegovo smrt.« Iz knjige O Trojici, 1. knjiga, poglavje 13, str. 44
V: V Mt 24,36, zelo na kratko, ali je Sveti Duh vedel, kdaj se bo Jezus vrnil?
O: Čeprav se kristjani strinjajo, da Jezus na zemlji v tistem času te informacije ni vedel, imajo kristjani dve mnenji o tem, ali je Sveti Duh to vedel. Menim, da je pravilno drugo mnenje.
1) Sveti Duh tega ni vedel/ne ve
Bog v Trojici ve vse, Sveti Duh pa ve vse razen tega enega dejstva. Predestinirani datum vrnitve je v tem trenutku znan le Očetu.
2) Sveti Duh tu ni v ospredju.
Besede, kot so »vsi« (v Pismu Rimljanom 3 itd.) in »nihče« v Svetem pismu, se nanašajo na ljudi, razen če kontekst ne nakazuje drugače. Če torej angeli niso bili omenjeni, ne bi bilo znano, ali so angeli to vedeli ali ne. Jezus takrat še ni poučeval o Svetem Duhu, zato Sveti Duh tukaj ni omenjen. Ta verz torej ne omenja Svetega Duha v smislu, da ne ve ali ve. Podobno situacijo si oglejte v Mateju 11,27. Tam piše, da nihče ne pozna Sina razen Oč , in nihče ne pozna Oč razen Sina. Sveti Duh pozna Oč in Sina, vendar Sveti Duh tukaj ni v ospredju.
V: Ali je v Mt 24,36 Sveti Duh takrat vedel, kdaj se bo Jezus vrnil, ali ne? (To je vprašal kristjan.)
O: Najprej razumimo vprašanje. Obstaja različica rokopisa tega stavka, vendar dokazi kažejo, da je standardno branje, ki vsebuje »niti Sin«, pravilno. Jezus, ki se je izpraznil (Filipanci 2,7) in se odrekel svoji slavi (Janez 17,5), tega ni vedel, ko je bil na zemlji. Ta verz ne obravnava, ali Jezus in Sveti Duh to vesta zdaj. Vprašanje pa je konkretno, ali je Sveti Duh to vedel v trenutku, ko je Jezus izrekel to izjavo.
Poglejmo vse tri možnosti.
Da, Sveti Duh je vedel:
Y1: Zato se »nihče … niti Sin« nanaša na vsa bitja in Jezusa, ne pa na Svetega Duha, o katerem Jezus še ni poučeval in ki ga niso razumeli kot ločenega od Očeta.
Y2: Sveti Duh preiskuje vse stvari, celo globine Božje, kot pravi 1 Korinčanom 2,10.
Y3: Da Bog vse ve, pomeni, da vsak član Trojice v nebesih vse ve.
Ne, Sveti Duh ni vedel:
N1: »Nihče razen Očeta« vključuje tudi Svetega Duha.
N2: Zato to, da Bog vse ve, pomeni le, da vsaj en član Trojice vse ve. To stališče bi moralo priznati, da je mogoče, da Oče nekaj ve, drugi pa tega ne vedo, dokler ne pride kasneje.
N3: Sveti Duh preiskuje vse stvari, vendar jih preiskuje, namesto da bi vse vedel naenkrat. V tem trenutku še ni zaključil preiskave tega dejstva.
Ne pravi:
D1: Jezus je govoril o stvaritvah, Očetu in sebi; Sveti Duh tu ni bil v ospredju.
D2: To bi lahko bila tudi zgolj napačna različica v rokopisu.
D3: Zato bi lahko bil odgovor da ali ne.
Zaključek: Nihče na zemlji ni vedel, kdaj se bo Jezus vrnil. Nauka o Svetem Duhu ne bi smela temeljiti zgolj na tem, da ga v enem verzu ni omenjenega. To je ena od tistih stvari, ki jih bomo izvedeli, ko pridemo v nebesa.
V: Zakaj je Jezus v Mt 24,42 rekel: »Na kateri dan pride vaš Gospod«, namesto: »Na kateri dan pridem jaz«?
O: Natančnih Jezusovih besed ne poznamo, ker so evangelisti parafrazirali, kar je Jezus rekel. Marko 13,34–36 navaja te besede v okviru kratke prilike, zato so seveda v tretji osebi. V Luku 21,36 je Jezus uporabil izraz »sin človekov«, s katerim se je pogosto skliceval na sebe, spet v tretji osebi.
Beseda »bodite na straži« se lahko prevede tudi kot »bodite pozorni« in je ista beseda, ki je uporabljena v 1 Tesaloničanom 5,6.
V: V Mt 24,42, ker ne vemo, kdaj se bo Jezus vrnil, zakaj potem iščemo znamenja njegovega prihoda?
O: Zaradi dveh razlogov.
1. Na žalost mnogi ljudje napačno menijo, da lahko natančno določijo, kdaj se bo Jezus vrnil.
2. Sveto pismo navaja, da lahko opazimo znamenja, po katerih bomo spoznali »čas« Jezusovega vrnitve. Opazovanje neskladij med dogodki je eden od načinov prepoznavanja lažnih Kristusov. Mnogi menijo, da se od tega dela naprej Matej 24 nanaša na Vnebovzetje, za katerega verjamejo, da predhaja Veliki stiski. Glej tudi razpravo o Razodetju 22:6, 7, 10, 12, 20.
V: Ali se v Mt 24,45–47 zvesti in razumni služabnik nanaša na organizacijo Jehovovih prič »Stolp straže«, kot trdi njihova knjiga Razmišljanje iz Svetih spisov, str. 205 (1989)?
O: Ne. Zvesti in razumni služabnik so vsi pravi kristjani, ki poslušno sledijo Kristusu in čakajo na njegovo vrnitev. To zagotovo ne bi pomenilo organizacije, ki je podala številna lažna preroštva.
V: Ali v Mt 24:51 ljubeči Bog res »razreže ljudi na koščke«?
O: Bog je še strožji kot ta metafora; ljudi vrže v pekel. Za več informacij glejte stran »Pravični Božji gnev« www.BibleQuery.org/Doctrine/WrathOfGod/TheJustWrathOfGod.html.
V: Ker naj bi kristjani v Mt 25,1 delili, ali so pet pametnih devic ravnale prav, da niso delile s petimi neumnimi?
O: Kristjani naj bi delili, vendar ne v naslednjih primerih:
1. Stvari, ki jih ne moremo deliti, kot sta pravičnost in svetost.
2. Materialne stvari s tistimi, ki nočejo delati (2 Tesaloničanom 3:10).
3. Sprejemanje ali vnašanje v naš dom lažnega učitelja, ki nima Boga.
4. Poučevanje z ljudmi, ki bi resnico poteptali kot svinje (Matej 7:6).
Če bi modre device delile z neumnimi, potem morda nihče ne bi imel dovolj olja. Seveda bi neumnice lahko ugasnile svoje bakle in jih kasneje ponovno prižgale, če bi razmišljale vnaprej. Vendar pa ni mogoče vsaki podrobnosti prilike pripisati določenega pomena, toda v tem primeru so neumne device prosile za tisto, česar pametne niso mogle dati, alegorično gledano. Gostitelj neumnih ni spustil noter, ker ni hotel nobenih nezaželenih gostov.
V: Ali je v Mt 25,1–13 pet neumnic kristjank, ki niso bile poslušne in so zato zamudile Vnebovzetje?
O: Ne. Vsi verniki bodo sodelovali pri Vnebovzetju. Vendar pa bi teh pet lahko bilo ljudi, ki so se imeli za kristjane.
V: Kako je v Mt 25,24–26 Bog »strogi gospodar«, ki žanje tam, kjer ni sejal?
O: Gospodar v priliki se ne strinja s služabnikom, da je strog človek. Namesto tega pravi: »Če si mislil, da sem strog človek, zakaj nisi vsaj naredil nekaj lahkega in preprostega?« V tej priliki se Bog primerja z gospodarjem. Nekateri ljudje morda mislijo, da je Bog strog, ker:
1. Bog ljudem daje različne količine »talentov«
2. Bog od nas pričakuje, da delamo s tem, kar nam je dal, in njegovo kraljestvo bo poželo sadove našega trdega dela. (Seveda vsako dobro delo, ki ga lahko opravimo, opravimo zato, ker nam je Bog to omogočil. Vendar bi to spregledal nekdo, ki se sprašuje, zakaj ima Bog korist od našega dela.)
3. Bog nima nobenih zadržkov, da vernikom ali drugim vzame tisto, česar ne uporabljajo, kar zlorabljajo ali uporabljajo sebično.
Če želi nekdo bitje, ki počne te stvari, v priliki opredeliti kot »strogega človeka«, potem je Bog podoben strogemu človeku.
V: Ali ste v Mt 25,24–30 kdaj opazili, kako je danes nekdo, ker se je bal, da se bo zgodilo nekaj slabega, sprejel neumne odločitve, ki so zagotovile, da se bo to tudi zgodilo?
O: Nekoč, ko je podjetje izvajalo množična odpuščanja, je bil en mlad zaposleni tako pod stresom, da je preprosto dal odpoved, ne da bi imel v rezervi drugo službo. To je imenoval »preventivni udar«.
Kot piše v Evangelical Commentary on the Bible na str. 754: »Tragična ironija je, da je [nevernemu služabniku] doletelo prav tisto, česar se je bal – gospodarjev gnev. Celo delna poslušnost bi bila boljša od popolne neposlušnosti (v. 27). Ker je zapravil priložnost, je zdaj te priložnosti prikrajšan.«
V: Zakaj je bilo v Mt 25,26–27 in Lk 19,23 moškemu z enim talentom rečeno, naj ga položi v banko in pobira obresti, saj je bilo Izraelcem zapovedano, naj med seboj ne pobirajo obresti (2 Mz 22,25; 3 Mz 25,35–37; 5 Mz 23,19; Ps 15,5)?
O: Odgovor obsega tri točke.
a) To je bila le prilika, Jezus pa nam ni zapovedoval, naj bomo podobni niti lenemu služabniku niti gospodarju.
b) Prilika nikjer ne omenja, da bi bila gospodar ali služabnik Jud. V Palestini je bilo v Jezusovem času veliko poganov.
c) Izraelci niso smeli zaračunavati obresti svojim ljudem, vendar so lahko posojali z obrestmi drugim, kot pravi 5. Mojzesova knjiga 23,20.
V: V Mt 25,26–27 je zapisano, da se lahko priložnosti, talenti in darovi izgubijo, če jih prevečkrat zamudimo. Kako menite, da se lahko »duhovna atrofija« kaže danes?
O: Ena od lastnosti lenega služabnika je bila »prekomerna previdnost«. A resnica je, da preprosto ni hotel uporabiti tistega, kar mu je bilo dano. Močan športnik, ki preneha trenirati in vaditi, ni več močan športnik. Podobno tudi oseba, ki je močna v nekem talentu ali duhovnem daru, če ga neha izvajati, morda ne bo več tako močna v njem ali pa ga bo morda popolnoma izgubila.
Obstaja še en način, kako gledati na to: dar priložnosti, ki so nam dane. Če imamo priložnost, da z nekom delimo evangelij ali vplivamo na življenje nekoga, se ta priložnost lahko izgubi prej, kot bi pričakovali.
V: Ali je v Mt 25,28–29 pravično, da Bog vzame talent služabniku, ki je imel en talent, in ga da tistemu, ki jih ima največ?
O: To je zavajajoče vprašanje! Služabniki niso nikoli imeli v lasti nobenega od talentov; bili so le gospodarji svojega gospodarja.
Seveda, Bog je prav tu – razen če smo pozabili, da ti talenti sploh nikoli niso bili resnično naši! Upravitelj je nekdo, ki zvesto varuje in povečuje premoženje drugih v njihovem imenu, tudi kadar ga nihče ne opazuje. Bog je vse te talente sploh najprej posodil. Tudi danes bi investicijski upravitelj vzel denar iz neuspešnih naložb in ga vložil v tiste, ki prinašajo boljši donos. Včasih pozabimo, da nam je Bog »posodil talente«. Niso naša trajna lastnina in nimamo pravice, da jih uporabljamo po lastni volji.
Ko nam je Bog podaril naravne talente, duhovne darove in priložnosti, se nam vse preveč zlahka zdi, da so naši. A niso. So Božji in Bog nam jih je le »posodil«.
V: V Mt 25,31–46 se zdi, da je edina razlika med ovcami in kozli v tem, kaj so storili in česa niso storili. Ali je to res?
O: Ne. Ne smemo spregledati dejstva, da so bile ovce ovce, koze pa koze. Jezus je poudaril »ovčje« dejanja, ki so jih opravile ovce, koze pa ne, s čimer je pokazal, da so bile ovce ovce. Na sodnem dnevu se niso spremenile v ovce in koze, ampak so bile prepoznane kot ovce in koze.
Mimogrede, ovce imajo običajno več volne kot koze in zato potrebujejo manj zavetja. Zato bi bilo v določenih letnih časih običajno, da se jih ponoči loči in koze pusti v jami, hlevu ali zavetnem prostoru.
V: V Mt 25,31–46, ker je bilo [domnevno] ključno pomagati drugim, ali ne bo vsak, ki pomaga drugim, šel v nebesa?
O: Ne. To so bila dejanja sočutja, storjena za Jezusa prek pomoči drugim. Če ni bilo storjeno za Jezusa, potem ni za Jezusa. Na primer: »Tudi grešniki ljubijo tiste, ki jih ljubijo« (Lk 6,32–34). 1 Korinčanom 13,3 pravi, da tudi če bi vse, kar imamo, dali revnim, a ne bi imeli ljubezni, nam to ne bi nič koristilo.
V: Ali Mt 25,46 kaže, da za grešnike ni zavestne kazni, kot so učili Jehovove priče?
O: Sploh ne. Jehovove priče so to učile v knjigi Največji človek, ki je kdaj koli živel, v poglavju 111 (1991). Menijo, da je izraz »večna kazen« bolje prevesti kot »izločitev«. Odgovor obsega dve točki.
Grška beseda pomeni kazen. Naša smrtna telesa so le lupina, in ali se po smrti z našim telesom kaj zgodi, ni kazen. Jehovove priče verjamejo, da so grešniki uničeni, in za nekaj, kar ne obstaja, ni več kazni.
Razlaga Jehovovih prič je popolnoma v nasprotju z Jezusovim naukom o zavestnem obstoju tako pobožnih kot nepožnih v Luku 16:22–28. Ljudje bi jokali in škripali z zobmi v Mateju 8:12; 22:13; 24:51 in 25:30, zakaj bi se torej sploh še za kaj skrbeli, če ne bi več obstajali?
Ker sta Zver in Lažni prerok na začetku tisočletja v Razodetju 19:20 vržena »živa« v ognjeno jezero in ker sta še vedno obstajala ter bila še vedno tam po koncu tisočletja (Razodetje 20:10), potem vsaj nekatera bitja še vedno obstajajo, medtem ko so v ognjenem jezeru. Se strinjate? In če se dokaže, da nekatera bitja obstajajo v ognjenem jezeru, in če ni nobenega svetopisemskega mesta, ki bi reklo, da bitja v ognjenem jezeru ne obstajajo več, potem ni nujno, da ljudje v ognjenem jezeru ne obstajajo več.
Lahko bi se tudi vprašali, kakšen bi bil smisel večnega, neugasljivega ognja v Marku 9:43–48 in drugod, kjer telesa nepravičnih ne bodo umrla (Luka 12:4–5), če tam ne bi bilo duš.
V: Kaj imajo vsi trije deli Mt 25 skupnega v Mt 25,46?
O: To niso zgolj opozorila; vsi trije deli prikazujejo krizo ločitve zaradi neumnega služabnika, bodisi zaradi nepričakovanega prihoda gospodarja bodisi zaradi neupoštevanja tega, kar je gospodar želel. Ob koncu svojega zemeljskega delovanja Jezus tu ne poudarja nove doktrine, ampak nujnost, da se pripravimo in sprejmemo prave odločitve, preden bo za vas prepozno. Ko delimo evangelij z drugimi, ne delimo le resnice (tj. dejanskih dejstev), ampak moramo deliti tudi nujnost, da se odločijo slediti resnici.
V: Kateri so v Mt 26,3–4 še drugi primeri voditeljev, ki delajo nasprotno od tega, za kar so bili določeni, in zakaj?
O: Drugi primer sledi takoj za tem, in sicer ravno pri učencih, v Mateju 26,6–7. Naš glavni cilj v življenju je ljubiti, častiti, poslušati in slaviti Boga, nato pa ljubiti druge. Maziljenje Jezusa je v skladu z našim ciljem. Naš glavni cilj ni pridobivanje in kopičenje denarja (seveda, razen če nisi Juda).
Zdelo bi se naravno, da bi morali judovski verski voditelji, ki so bili na položaju, ki ga je prvotno določil sam Bog, biti prvi, ki bi prepoznali Jezusa. Namesto tega so bili prvi, ki so ga hoteli ubiti. Toda zakaj bi ljudje to storili?
Pozabili so na svoj namen, zakaj so bili tam. Niso bili tam, da bi povečali svojo moč, niti da bi ohranili svoj položaj, niti da bi zaščitili svoje premoženje. Bili so tam, da bi vodili ljudstvo v sledenju in čaščenju Boga. Mislili so, da je njihov namen povezan z njimi samimi, ne z ljudmi ali z Bogom.
Danes je tudi za voditelje vse preveč enostavno pozabiti, zakaj so tam. Nekateri svojega položaja morda ne jemljejo dovolj resno. Drugi pa morda menijo, da gre pri njihovem položaju za njih same, ne za ljudstvo, in ne za to, kar bi Bog želel, da počnejo v svojem položaju.
Kot je rekel iranski šah: »Rojen sem, da vladam.« Toda ali so vsi Iranci menili, da so rojeni, da jih on vladajo? Nekdo je rekel, da bi morala biti Hillary Clinton naša predsednica, ker »si to zasluži«. Ne glede na njene zasluge, ali se v očeh nekaterih ljudi predsedniški položaj zreducira zgolj na politično ugodnost, zgolj na nagrado, in ne na to, kar je najboljše za ameriško ljudstvo?
Kot nasprotni primer: če bi se kdorkoli lahko rodil z »srebrno žličko v ustih«, bi to bil milijonar William Borden (1887–1913) iz izjemno premožne družine, ki je ustvarila blagovno znamko mleka Borden. A njegovi starši so mu zagotovili trdno krščansko vzgojo in Kristusa je sprejel, ko je bil star sedem let. Študiral je na univerzi Yale, kjer takrat ni bilo veliko duhovnega vpliva. A že v zadnjem letu študija je v molitvenih skupinah in biblijskih krožkih, ki jih je organiziral, sodelovalo 1.000 ljudi. Približeval se je tudi pijančkom iz mestnih getov in drugim; ko je bila potrebna nova misijonska stavba, jo je lahko preprosto plačal z gotovino in jo kupil. Pridružil se je organizaciji China Inland Mission, zlasti zato, da bi deloval kot misijonar med milijoni muslimanov na Kitajskem. Odšel je v Egipt, da bi študiral arabščino, tam pa je kmalu zbolel za meningitisom in umrl v starosti 25 let. V svojo Sveto pismo je zapisal: »Brez rezerv, brez umikov, brez obžalovanj.« Kljub temu so voditelji Presbiterijanske cerkve ZDA leta 1969 v svoji denominaciji izdali uradno izjavo, v kateri so zanikali brezhibnost Biblije. Ta denominacija je kot članica Svetovnega sveta cerkva podarila denar Robertu Mugabeju, diktatorju Zimbabveja, ki je ubil krščanske misijonarje.
V: Kaj vemo o alabastru v Mt 26,7; Mk 14,3 in Lk 7,37?
O: V antiki sta se z imenom alabaster imenovala dva različna minerala.
Alabaster sam po sebi je mehak (trdota = 2) in ga je mogoče opraskati s palcem. Primeren je za rezbarjenje in je oblika mavca. Je svetle barve, vendar je lahko lisast z različnimi barvami. Običajno nastaja v jamah. Alabaster je bil pogost material za shranjevanje mazil, kot navaja Plinij Starejši v knjigi »Naravna zgodovina«, 13. poglavje, 3. del.
Tudi marmor so imenovali alabaster. Je nekoliko težje obdelati (trdota = 3) in je pravzaprav kalcit ali aragonit. Je rekristaliziran apnenec.
V: Ali je bil Jezus v Mt 26,7–11, ko je ženska izlila dragoceno dišavo na Jezusovo glavo, preveč samozavesten? (To vprašanje je postavil musliman Ahmad Deedat)
O: Preden odgovorimo na Deedatovo vprašanje, ga še malo otežimo. Jezus ni le pohvalil njenega dejanja, ampak je sprejel tudi čaščenje kot Bog od angelov in ljudi v nebesih (Hebrejcem 1:6; Razodetje 5:12). Jezus je sprejel tudi čaščenje kot Bog od ljudi (Matej 21:15–16; 28:9; Janez 9:38).
Morda vas bo presenetilo, da se v tej točki delno strinjamo z Deedatom. Vidimo, da sta Deedatovo mnenje o Jezusovem pomenu in Jezusovo mnenje o svojem pomenu zelo različna. Če bi Jezus sprejel, da mu na glavo izlijejo dragoceno stekleničko parfuma – kar je dejanje čaščenja – ter sprejel čaščenje, ko so vsi Judje vedeli, da je treba častiti le Boga, bi to šlo predaleč – RAZEN ČE JE BIL JEZUS BOG.
V: Ali v Mt 26,11 Jezus ni bil vedno z njimi, ali pa bo Jezus z njimi vedno, celo do konca sveta, kot pravi Mt 28,20?
O: Oboje. Jezusove fizične prisotnosti ne bi imeli več, zato je bilo primerno, da je ženska Jezusa mazilila, medtem ko je bil še fizično z njimi . Toda Jezus bi bil z njimi duhovno tudi po tem, ko bi se povzpel v nebesa. Za več informacij glej knjigo »When Critics Ask«, str. 359.
V: Kaj mislite, da je v Mt 26,21–22 občutil Juda, ko je Jezus rekel, da ve, da ga bo eden izmed njih izdal?
O: Judovo srce se je verjetno počutilo, kot da bi se ustavilo. Morda se je tiho grajal, misleč, da ni dovolj dobro zakril svojih sledi. Ali pa je morda imel kanček upanja, misleč, da Jezus, ker ni javno izrekel imena, morda ne ve z gotovostjo, da bo to prav on. Toda četudi bi Judu prišla na misel ta zadnja misel, je ne bi imel dolgo, saj je Jezus s tem, da je namočil kruh v skledo, pokazal, kdo je to. Tako je Juda z gotovostjo spoznal, da so bile namere njegovega skrivno temnega srca za Jezusa jasne kot beli dan.
A kljub temu, ko je to spoznal, je v Janezu 13:30 Juda odšel k velikim duhovnikom in Jezusa vseeno izdal. Včasih so ljudje tako ujeti v grešni smeri, da mislijo: »Zdaj ni več poti nazaj.« A če hodiš proti aktivnemu vulkanu, se lahko vedno obrneš nazaj, dokler še lahko hodiš. Če greš v grešno smer, je »prav zdaj« vedno najboljši čas, da se obrneš nazaj. Naj Bog poskrbi za posledice, ti pa poskrbi le, da mu boš poslušen.
Si kdaj videl koga, ki je bil tako prepričan in samozavesten v tem, kar je hotel storiti, da ga nič na svetu ne bi moglo premisliti? Skorajda je, kot bi rekel: »Ne zmedite me z dejstvi.«
V: Ali morajo v Mt 26,27; Mk 14,23; Lk 22,17.20 in 1 Kor 11,25 vsi uporabljati isti kelih za obhajilo?
O: Vsi so ležali (ne sedeli) za eno mizo, v skupini dvanajstih plus Jezus, med njimi pa je bil izdajalec. Tako kot danes ni treba, da počnemo te stvari, tudi ni treba, da uporabljamo isti kelih.
Poznam enega pastorja, za katerega menim, da je pravi kristjan, ki pa misli, da morajo vsi pri obhajilu uporabljati isti kelih. Vendar pa je treba razlikovati med obredom, ki ga moramo upoštevati, in nepomembnimi vidiki, ki so se takrat izvajali, kot je na primer to, da so vsi ležali za eno mizo.
V: Ali bi morala biti v Mt 26,28 in Mk 14,24 pred besedo »zaveza«/»testament« dodana beseda »nova«?
O: Verjetno ne.
V Mateju 26,28
»Nova« je prisotna v Aleksandrinusovem rokopisu (okoli leta 450 n. št.), v rokopisu Ephraemi Rescriptus (5. stoletje), v rokopisu Bezae Cantabrigiensis, v Freerjevih evangelijih, v sahidskem koptskem rokopisu (3./4. stoletje), v bohairskem koptskem rokopisu (3./4. stoletje), v bizantinskem lekcionarju, v družini rokopisov f1, v družini rokopisov f13, v armenskem in etiopskem rokopisu itd.
Beseda »novo« ni prisotna v p37 (sredina 3. stoletja), Sinaiticus (340–350 n. št.), Vaticanus (325–350 n. št.) itd.
V Marku 14:24
Beseda »novo« je prisotna v rokopisu Alexandrinus, sahidskem koptskem rokopisu, Diatessaronu, bizantinskem lekcionarju, družini f1, družini f13, armenskem, etiopskem itd.
Beseda »novo« ni prisotna v Sinaitiku, Vatikanu, Ephraemi Rescriptusu, Bezae Cantabrigiensisu, Freerjevih evangelijih, bohairskem koptskem prevodu itd.
Na splošno sta ti dve različici zanimivi za ponazoritev dveh trendov v korelaciji med različicami.
1. Aleksandrijski rokopisi, vključno s Sinaiticusom, Vaticanusom, koptskimi rokopisi itd., so na splošno krajši od bizantinskih variant.
2. Ni veliko korelacije, ki bi kazala na teološke trende. Na primer, Bezae Cantabrigiensis, Freerjeva evangelija, Ephraemi Rescriptus in bohairski koptski rokopis se ne ujemajo s temi različicami, medtem ko se ostali ujemajo.
V: Katero hvalnico so morda peli v Mt 26,30?
O: Sveto pismo tega ne navaja, zato bi lahko bila katerakoli himna, vključno z novo napisano. Vendar pa je bilo po pashalni večerji običajno peti besedila psalmov 113–118, 114–118 ali 115–118.
V: Kako v Mt 26,31–35, 69–72 svetujete kristjanu, ki se je močno zavezal, da bo služil Bogu, nato pa je popolnoma padel na nos?
O: Peter tega ni rekel zato, ker ne bi bil iskren ali ker ne bi poznal Jezusa; Peter je to rekel, ker ni poznal svojega lastnega srca.
Jezus je Petra vnaprej opozoril, čeprav ni nobenega znaka, da bi Peter takrat sprejel Jezusove besede. Kasneje pa, ko je Peter padel, se je spomnil, kar mu je Jezus prej rekel. Kasneje, po Jezusovem vstajenju, je Jezus v prisotnosti drugih posebej nagovoril prav Petra, da bi ga osebno ponovno vzpostavil (Jn 21,15–18). Jezus je izrekel nežne besede obnovitve in namena, ne pa besede obsodbe, kot bi rekel: »Z teboj je konec«. Peter svojih treh zanikanj ni mogel nikoli popraviti, lahko pa se je spet postavil na noge in od tam nadaljeval.
V: V Mt 26,39.42, ker je Jezus Bog in ima Božjo misel, kako je lahko molil: »Oče moj, če je mogoče, naj ta kelih mine od mene«?
O: Filipljanom 2,6–7 kaže, da se je Jezus prostovoljno izpraznil mnogih svojih božanskih moči in lastnosti, ko je prišel na zemljo. Na primer, Jezus se je utrudil (Jn 4,6) in se naučil poslušnosti (Heb 5,8), o čemer v nebesih verjetno ni imel razloga vedeti. Tudi na zemlji Jezus ni vedel vsega, saj ni poznal dneva niti ure svojega povratka, kot je zapisano v Mt 24,36 in Mk 13,32.
V tem primeru Jezus ne pravi, da pozna drugo pot. Temveč Jezus vidi, da bo pot pred njim zelo boleča, in prosi Boga Očeta, ali Oče morda vidi kakšno drugo pot.
Na to vprašanje je bil odgovor dan že v letih 246–265 n. št., ko je Dionizij, škof v Aleksandriji, v Eksegetskem fragmentu 3 v delu »The Ante-Nicene Fathers«, zvezek 6, str. 108, podal v bistvu enak odgovor
V: Ali je Jezus v Mt 26,52 proti vsaki vojni in smrtni kazni (usmrtitvi)?
O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.
Ni odgovor: Jezus je v Mateju 24,5–7, 31; Marku 13,7–8 in Razodetju 19,15, 17–21 učil, da bo ob svojem povratku pokončal tiste, ki so bili proti njemu. Vendar to ne odgovarja na vprašanje, saj ni nujno, da je tisto, kar stori Bog, enako tistemu, čemur moramo mi ubogati.
Odgovor: Ne, in sicer iz štirih razlogov.
1) Jezus ni mogel namigovati, da verniki nikoli ne bi smeli nositi meča; sicer zakaj bi Jezus le nekaj ur pred tem v Luku 22,36–38 rekel, naj tisti, ki nimajo meča, gredo in si ga kupijo? Poleg tega, ko so apostoli rekli, da imajo dva meča, jim Jezus ni rekel, naj se jih znebijo, ampak je rekel: »To je dovolj.«
2) Jezus je v tej situaciji govoril Petru, takoj potem, ko je udaril sužnja velikega duhovnika, naj z mečem ne udari nikogar drugega.
3) Jezus je govoril o tistih, ki »živijo z mečem«, ne pa o vseh, ki imajo meče. To lahko pomeni tako tiste, ki si kruh služijo z ubijanjem ljudi, kot tudi tiste, ki v ubijanju ljudi vidijo rešitev svojih težav.
4) Drugi del verza je opazka, ne pa ukaz.
Drugi verzi, ki kažejo, da so meči sprejemljivi, so Rimljanom 13:1–4; Luka 14:31; 19:27; 20:14–16; Apostolska dela 25:11; 1 Korinčanom 9:7. Ko so vojaki v Luku 3:14 vprašali Janeza Krstnika, kaj naj storijo, je imel Janez odlično priložnost, da jim reče, naj zapustijo vojsko, vendar tega ni storil. Podobno je v Apostolskih delih 10 stotnik Kornelij bil pobožni človek. Usmrtitev morilcev ni bila le dovoljena, ampak v časih Stare zaveze tudi zapovedana v 4. Mojzesovi knjigi 35:31,33 in že pred Mojzesovo postavo v 1. Mojzesovi knjigi 9:6.
Drugi verzi, ki pravijo ali nakazujejo, da ne smemo živeti po meču, so: 2. Korinčanom 10,4–5; Matej 5,25; Janez 18,36; in Rimljanom 12,17.
Čeprav Jezus v Luku 22,36 in Novo zaveza na splošno učita o obrambni rabi meča ter o rabi meča s strani države v Pismu Rimljanom 13,1–4, nikoli ne zagovarjata agresivne rabe meča ali rabe meča s strani države proti heretikom. Noben zgodnji kristjan ni zagovarjal uporabe meča s strani države proti nevernikom. Zgodovinsko gledano je to nebiblijsko doktrino prvi poučeval Firmicus Maternus leta 346/348 n. št., kasneje pa okoli leta 386 n. št. Avguštin iz Hipona.
V: V Mt 26,52, kdaj (če sploh kdaj) naj uporabimo fizična sredstva v službi Kristusovega kraljestva?
O: V zgodovini smo videli, da so to poskušali večkrat, rezultati pa so bili katastrofalni. Ni tako, da bi bili vsi vojaško neuspešni; spomnite se, da so bile križarske vojne na Bližnjem vzhodu nekaj stoletij uspešne in da so bile uspešne tudi pri oplenitvi Konstantinopla. Šlo je raje za duhovne katastrofe v smislu, da so bile zelo koristne Satanu za njegove namene. Lahko bi trdili, da so bili obrambni boji, kot sta bila bitka pri Toursu in poraz turškega napada na Dunaj, vendarle uspehi.
Zato bi bilo z obrambnega vidika morda v redu, da bi v cerkvi imeli varnostnika ali uporabili policijsko zaščito. A ofenzivno nasilno delovanje preglasa evangelijsko sporočilo. Če nimate več nobenega sporočila, ki bi ga lahko posredovali, zakaj bi sploh šli v ofenzivo?
V: Koliko je dvanajst legij angelov v Mt 26,53?
O: Rimski legij, v polni sestavi, je štel 6.000 mož, torej bi to bilo 72.000 angelov. Ker je v 2. Kraljev 19,35 en angel v eni noči ubil 185.000 asirskih vojakov, bi 72.000 angelov zadostovalo – za bližnje sončne sisteme!
V: Kako je Jezus v Mt 26,64 lahko govoril pred Sanhedrinom, če pa Iza 53,7 pravi, da Mesija ne bo odprl ust?
O: To ne pomeni, da bi se Jezus rodil tako, da ne bi mogel govoriti vse svoje življenje. Izaj 53 to namreč pojasnjuje z besedami: »kot ovca, ki molči pred svojimi strižci«. Jezus je tisti dan sicer govoril, toda ko so njegovi obtoževalci pred Poncijem Pilatom govorili proti njemu, je bil Pilat presenečen in začuden, da Jezus takrat ni spregovoril niti ni odgovoril na nobeno obtožbo, kot piše v Mateju 27,14 in Marku 15,4–5.
V: Kako bi Kajfa v Mt 26,64 videl Sina človeka, ki sedi na desnici moči in prihaja na nebeških oblakih?
O: Razodetje 1,7 pravi, da bo vsako oko videlo Kristusa, ko se bo vrnil v oblakih, vključno s tistimi, ki so ga prebodli. Torej bodo tudi tisti, ki so že umrli, lahko videli ta dogodek. Poleg tega je Jezus to uradno povedal Kajfu v njegovi vlogi velikega duhovnika, ki zastopa izraelsko narod, ne le kot posamezniku. Torej bo to videl tudi ves Izrael.
V: Zakaj je v Mt 26,65 veliki duhovnik raztrgal svoja oblačila?
O: Raztrganje oblačil je bilo resno dejanje; oblačil ni bilo mogoče več nositi, v tistih časih pa so bila oblačila precej draga. To so storili le, ko je nekdo sliš no bogokletstvo proti Bogu (Mišna Sanhedrin 7:5) ali pa ob velikem ogorčenju ali žalosti (2. Kralji 18:37; Judita 14:19; 1. Makabejci 11:71; Apostolska dela 14:14). To je bilo pričevanje, da niso imeli nobenega deleža v bogokletstvu proti Bogu in da ga niso odobravali. Tako je veliki duhovnik hotel pokazati, da kot dober Jud ne more dopustiti tistega, kar je razglasil za bogokletno. Vendar pa se za trenutek ustavimo. Levitikus 21:10 in naprej pravi, da je bilo velikemu duhovniku prepovedano trgati svoja oblačila. Tako je veliki duhovnik v svoji gorečnosti, da bi pokazal, kako prav ima sam in kako se Jezus moti, tukaj sam prekršil starozaveški zakon.
V: Kako je v Mt 26,69–75 lahko Peter, Jezusov apostol, lagal iz strahu?
O: Peter je tu grešil, kar je sam grenko spoznal v Mateju 26,75; Marku 14,72 in Luku 22,62. Peter je upal v Jezusa, in čeprav jih je Jezus vnaprej opozoril, so apostoli v strahu pobegnili, ko so Jezusa aretirali. Jezus je Petru izrecno odpustil, da ga je trikrat zatajil, v Janezu 21,15–19.
V: Kakšne so bile značilnosti galilejskega naglasa v Mt 26,73 in Mk 14,70?
O: Čeprav tega ne vemo z gotovostjo, je v Galileji in bližnji Dekapoli živelo veliko Grkov in grško govorečih Judov, zato so bile značilnosti morda prevzete iz grškega jezika. Poleg izgovorjave besed bi to lahko vključevalo tudi idiome in izbiro besed.
V: Zakaj je Peter v Mt 26,74 in Mk 14,71 preklel?
O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, bi lahko bilo to zaradi dveh razlogov.
Strah: Morda je bil Peter prestrašen.
Zaradi učinka: Morda je hotel Judom »dokazati«, da ni Jezusov učenec.
Ne glede na to pa Petrov preklinjanje, prav tako kot Petrov zanikanje, ni zgled, ki bi mu morali danes slediti. V skladu z Efežanom 5:4 ne smemo uporabljati grdega jezika, v skladu z Matejem 12:36 pa bomo sodeni za vsako prazno besedo.
V: Zakaj so se v Mt 27,1 ponovno sestali čez dan?
O: Morda to sploh ni bilo ločeno zasedanje, vendar so morali poskrbeti, da je izgledalo kot ločeno zasedanje. Zasedanja Sanhedrina so morala potekati tako ali tako podnevi. Po enem samem zasedanju ni bilo mogoče izreči obsodbe. Po judovskem pravu so lahko smrtno kazen izrekli le podnevi, zato so se morali sestati dvakrat, da so se prepričali. Prav tako je mogoče, da je na nočnem zasedanju sodeloval le del Sanhedrina, medtem ko je na dnevnem zasedanju bil prisoten celoten svet.
Vendar pa judovski Sanhedrin pod rimsko oblastjo ni mogel nikogar usmrtiti (razen v primeru oskrunitve svetišča), zato je zanimivo, da so se obrnili na Rimljane, ki so jih sovražili, da bi usmrtili nekoga, ki so ga sovražili še bolj. Seveda bi bilo za Sanhedrin tudi bolje, če bi Jezusa obsodili Rimljani in ne le Judje.
V: Kaj vemo o Ponciju Pilatu v Mt 27,2?
O: Poncij Pilat je bil rimski guverner; natančneje, bil je »prefekt«. Prefekti so upravljali majhne, problematične dele. Niso bili zelo vplivni, manj kot cesarski legati in prokonzuli; vendar so imeli enako pristojnost kot oni pri sodnih odločitvah na svojem območju. Imeli so pristojnost za izrekanje smrtne kazni, proti kateri se je bilo mogoče pritožiti le pri Cezarju, če je bil zapornik rimski državljan.
Pred oktobrom leta 31 n. št. je bil Pilat brez pravičnosti in strahu pred Bogom, nepravičen, ni maral Judov in jih ni zares razumel, kot navaja Jožef Flavij (Zgodovina Judov, knjiga 18, poglavja 3–4, str. 379–381, in Vojne Judov, knjiga 2, str. 169–177, slike 2–4). Tako piše tudi Filon Aleksandrijski v delu »O odposlanstvu k Gaju«, poglavja 38–40, str. 784–786. Pilat je namerno prinesel v Jeruzalem rimske zastave s podobami cesarja. Oropal je zakladnico templja, da bi zgradil akvedukt. V Luku 13,1 piše, da je Pilat ubil Galilejce in njihovo kri pomešal z njihovimi žrtvovanji. Ko je ljudstvo v Jeruzalemu izbruhnilo v nemire, je Pilat svojim vojakom ukazal, naj mnoge od njih ubijejo. Pilat je v jeruzalemski tempelj postavil bronaste ščite s podobo cesarja, zgolj zato, da bi razjezil Jude. Ljudstvo je povzročilo takšen nemir, da je sam rimski cesar razveljavil Pilatovo odločitev in ukazal, naj se ščiti odstranijo. Pilat je to mesto dobil prek svojega mentorja v Rimu, Sejana, tesnega prijatelja in zaupnika cesarja Tiberija. Po besedah Filona je bil Sejanov cilj iztrebiti Jude. Vendar je bil Sejan oktobra leta 31 n. št. usmrčen zaradi suma izdaje proti Tiberiju, ki je nato sprejel zakone proti antisemitizmu.
Po oktobru leta 31 n. št. je Pilat verjetno čutil, da je v odnosu s cesarjem Tiberijem na »tankem ledu«. Odnosi z njim in z Judi so se okoli leta 33 n. št. še poslabšali, Pilat pa je bil leta 36 n. št. odpoklican, potem ko je ubil skupino Samaritanov, ki so se zbrali, da bi si ogledali nekaj svetih posod. Samaritanci so se pritožili Vitelliju, legatu v Siriji, ki je Pilatu ukazal, naj cesarju poroča o svojih dejanjih.
Med Jezusovim sojenjem se Pilat zdi nekoliko bolj naklonjen Jezusu kot judovski voditelji. Pilatu verjetno ni bilo nič mar za Jezusa samega, temveč je bil le proti Sanhedrinu. Toda ko so judovski duhovniki izigrali svojo »adutno karto«, da bodo šli in cesarju povedali, da je dopuščal, da se nekdo imenuje za kralja Judov, se je Pilat, pragmatičen človek, uklonil temu, kar je hotel Sanhedrin. V nekem smislu je bil Jezusov hrbet razparan z bičem prav zato, ker je bil Pilat brez hrbtenice.
V: Kaj se lahko v Mt 27,3–5 naučimo o ljudeh iz Judovega primera?
O: Tako kot je Judu kasneje zelo žal za to, kar je storil, tudi nekaterim zlobnim ljudem je zelo žal za to, kar so storili, včasih celo do te mere, da so obupani. Juda bi lahko premislil, kako se bo počutil glede svojih dejanj, preden jih je storil, a tega ni storil. Podobno bi nekateri zlobni ljudje, ki jim je trenutno zelo žal za svoja dejanja, lahko o tem premislili, preden so jih storili, a tega niso storili.
Judas je bil v suženjstvu denarja, in sam se je zgrozil nad tem, kar ga je to suženjstvo prisililo storiti.
V: Ali se je v Mt 27,5 Juda obesil ali pa se je njegovo telo razpočilo, kot pravi Apg 1,18–19?
O: Apostolska dela 1,18–19 pravijo, da je Juda padel z glavo navzdol na polje, kar bi pomenilo padec z vsaj neke višine. Če združimo te verze, dobimo dve možnosti. V obeh scenarijih se je Juda obesil, najverjetneje na drevesu, morda nad previsom.
Obesitev ni uspela: medtem ko je bil Juda še živ, se je vrv pretrgala, on pa je padel z glavo navzdol na polje, kjer se je njegovo telo razpočilo.
Obesitev je uspela in Juda je umrl zaradi obesitve. Vendar, če nihče ne bi šel gor, da bi ga snemal, bi truplo prej ali slej padlo dol, tako ali drugače.
V vsakem primeru je prišlo do obesitve, pretrgane vrvi in razparanega telesa.
V: Ali so v Mt 27,7 in Apg 1,18 polje kupili duhovniki ali Juda Iškariot?
O: Duhovniki so bili »preveč duhovni«, da bi z uporabo krvnega denarja razjezili Boga. Poleg tega, ker je Juda denar vrgel v del templja, kamor so imeli dostop le duhovniki, so ga ti, čeprav se zdi čudno, lahko šteli za »sveto«, saj se je dotaknil svetega kraja. Juda je bil že mrtev, zato so duhovniki to transakcijo opravili kot Judovi zastopniki z uporabo »njegovih« 30 srebrnikov. Na makaberen način je Jude osebno prevzel lastništvo nad poljem. V Mateju 27,6 duhovniki niso hoteli, da bi se 30 srebrnikov krvavega denarja vrnilo v tempeljsko blagajno.
V: Kako je to v Mt 27,9–10 izpolnitev Jeremijevega preroštva, saj je Jeremija povedal le del tega, Zaharija pa drugi del?
O: Kristjani imajo šest odgovorov.
Napaka prepisovalca, prerok ni naveden – Avguštin iz Hipona je dejal, da v mnogih rokopisih ni imena preroka, čeprav je menil, da je v najboljših rokopisih navedeno ime »Jeremija«. (Avguštinova »Harmonija evangelijev«, knjiga 3, poglavje 7.30–31, str. 191–192
Napaka prepisovalca pri Zahariju – Nekaj grških rokopisov namesto Jeremija navaja Zaharija.
Napaka pri prevodu: Papias, učenec apostola Janeza, navaja, da je Matej svoj evangelij prvotno napisal v hebrejščini. Če je to res in je bil preveden v grščino, bi se ta podrobnost takrat lahko spremenila.
Nezapisana Jeremijeva preroštva. Že Zaharija 1,4 sam citira Jeremija 18,11. Zaharija 7,7 omenja, da ponavlja besede prejšnjih prerokov.
Veriga pričevanj (imenovana tudi catena): Ena od midrašskih praks je bila citiranje različnih preroštev in njihovo povezovanje v tisto, kar imenujemo »veriga pričevanj«. Verjetno je tudi Marko 1:2–3 veriga pričevanj. Zato bi nekateri rekli, da če ima delo dva avtorja in je na drugega avtorja le kratek namig, je običajno, da se omenja le prvi avtor. Verige pričevanj (imenovane tudi katene) so bile običajne ne le v Svetem pismu, ampak tudi v zgodnjih krščanskih spisih. Običajno se navaja le bolj znani avtor, zato moramo na starodavno literaturo gledati skozi prizmo njihovih praks, ne naših.
V verigi pričevanj se navaja le bolj izstopajoči prerok, kot je to tudi v Marku 1,2–3. Jeremija je bil po babilonskem Talmudu (Baba Bathra 14b) postavljen na čelo tega dela Stare zaveze.
V: Zakaj je Pilat v Mt 27,15 in Mk 15,6 ob prazniku izpustil enega zapornika?
O: Očitno je bil to njegov običaj. Verjetno je menil, da ga bodo Judje imeli za bolj pravičnega ali človeškega, če bo to storil. Tudi poznejše judovsko delo Mišna Pesahim 8:6 omenja pomilostitev enega zapornika med pasho. Očitno se njegova predstava o pravičnosti in usmiljenju razlikuje od naše današnje, Sveto pismo pa njegovih idej ne odobrava.
V: Kaj še vemo o ženi Poncija Pilata iz Mt 27,19?
O: Sveto pismo ne omenja ničesar drugega. Cerkvena tradicija pravi, da se je imenovala Klavdija Prokula, da je kasneje postala tajna kristjanka, grška pravoslavna cerkev pa jo šteje za svetnico.
V: Ali je moral Jezus v Mt 27,22; Mk 15,14; Lk 23,23 in Jn 19,14 umreti počasno in bolečo smrt na križu, ali bi lahko umrl manj boleče z mečem ali zaradi bolezni? (Moja žena se je spraševala o tem)
O: Sveto pismo navaja le, kaj se je zgodilo, ne pa celotnega spektra možnosti, kaj bi se lahko zgodilo. Ko je Satan spodbudil ljudstvo, da ubije Jezusa, je očitno Jezusu zadal najbolj bolečo smrt, kakršno so ljudje v tistem času znali povzročiti. Jezus je prevzel najhujšo kazen, da bi nam prinesel najboljše darilo.
V: Kako v Mt 27,24 ljudje danes včasih poskušajo »umiti roke«, da bi prepričali druge, da niso imeli ničesar s tem, čeprav so v resnici imeli?
O: Politiki se lahko zdijo zelo prizadevni in vešči v tem, da se distancirajo od neuspešnih izidov ali slabih oziroma zdaj nepriljubljenih politik, za katere so glasovali. Ko slišite politika reči, da je problem »podedoval«, je to morda res, vendar se še vedno lahko vprašate, kaj je storil, da bi problem rešil v času svojega mandata.
Pilat je bil skoraj smešen v svojem poskusu, da bi ubral »srednjo pot« in ostal nevtralen do Jezusa. Danes mnogi prav tako poskušajo ubrati srednjo pot, a tega v resnici ne morejo storiti. Ali je bil Jezus lažnivec in slepar, zablodel norec ali pa Gospod. Tukaj ni srednje poti.
Pripravljeni so bili že trije križi, zato se je Pilat že prej odločil, da bo usmrtil tri zapornike. Toda Jezus je zasedel mesto Barabasa na srednjem križu.
V: Zakaj bi v Mt 27,25 hoteli, da Jezusova kri pade na njih in njihove otroke?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1. Pilat je vsaj navidezno deloval zelo nerad, da bi prevzel odgovornost, in množica je morda mislila, da Pilat ne bo izrekel smrtne obsodbe nad Jezusom, če ne bi pokazali, da so pripravljeni prevzeti odgovornost.
2. Poleg tega je Pilatova žena sicer opozorila, naj se ne vpleta v smrt tega človeka, vendar je Pilat že ob drugih priložnostih zunaj Svetega pisma pokazal, da je pripravljen prelivati kri. Ne glede na to je Pilat želel, da množica izjavi, da bo prevzela odgovornost, s čimer bi se nekako razbremenil izključne odgovornosti za Jezusovo usmrtitev. Pilat je morda le izzival množico, da bi se zavaroval, tako da bi besede množice upravičile njegovo odločitev, če bi jo kasneje Judje ali Rimljani postavili pod vprašaj.
3. Starši ne morejo izbirati, ali bodo svojo osebno krivdo prenesli na svoje otroke ali potomce. Na žalost so Hitler in drugi nacisti Jude tistega časa imenovali »Kristusovi morilci« in ta izraz uporabili, da bi poskušali upravičiti svoje grozovite zločine. Hitler je sam odredil izginotje mnogih katoliških duhovnikov in drugih kristjanov. Seveda so bili Rimljani Italijani, Hitler pa se je povezal z Italijo. Da, grehi Rimljanov in Judov so Jezusa pripeljali na križ, toda v resnici so ga tja pripeljali grehi vseh nas.
4. Končno, tistim, ki jih prekriva Jezusova kri, so grehi odplaknjeni, toda seveda to ni tisto, kar je množica tukaj imela v mislih.
V: Ali je bila Jezusova obleka v Mt 27,28–29 škrlatna ali vijolična, kot je zapisano v Jn 19,2–3?
O: Obstajata dva različna odgovora in oba sta lahko pravilna.
Rdečkasto-vijolična: V angleščini se rdečkasto-vijolična lahko šteje za vrsto vijolične ali škrlatne barve. V starogrščini obstaja večja negotovost glede natančnega obsega svetlobnega spektra posamezne barve. Ko se hebrejščina/aramejščina prevaja v grščino – kot navaja Papias, da je bilo v primeru Mateja –, je negotovosti še več.
Večbarvna: Res bi bilo čudno, če bi bila draga kraljeva obleka le ene barve. Stare barvne risbe ljudi v Egiptu prikazujejo več barv. Obleke različnih barv so bile na voljo navadnim ljudem vsaj že v Jožefovem času, 1900 let pred Jezusom.
V: Zakaj so v Mt 27,29 Jezusu nadeli trnovo krono in mu dali trst?
O: Storili so to kot lažno krono, da bi se mu posmehovali, trst pa naj bi služil kot posmehljivo žezlo. Trni so bili morda obrnjeni navznoter, da bi Jezusa ranili, ali pa navzven, da bi spominjali na krono, z nekaj trni v vsako smer. Nekateri ljudje imajo veliko zadovoljstva v posmehovanju drugim. Toda Jezus je nosil trnovo krono, da bi mi lahko nosili krono slave. Primeri rimskih vojakov, ki so se zabavali s posmehovanjem ujetnikov, so navedeni v Dio Cassius, Zgodovina 15,20–21 in Filon, In Flaccum 6,36–39.
Prav tako morda ni šlo le za posmehovanje Jezusu, ampak prek Jezusa tudi za posmehovanje judovskemu narodu
V: Zakaj je moral v Mt 27,32 in Mk 15,21 Simon iz Kirene nositi Jezusov križ?
O: Jezus je bil prešibak, da bi nosil prečni tram, Rimljani pa seveda niso imeli volje, da bi ga nosili sami. Rimljani se v tem primeru niso pretvarjali, da bi bili pravični. Mimogrede, kasnejši rabini so križanje prepovedali kot preveč grozno, Rimljani pa so ga dovolili le na neposredni ukaz cesarja.
Arheologi so odkrili kostnico, tj. shrambo za kosti, ki je pripadala Judom iz Kirene. Ena kostnica je namenjena »Aleksandru, sinu Simona«, vendar sta bila Aleksander in Simon pogosta imena, zato verjetno ni šlo za istega Simona. To je opisano v N. Avigad, »A Depository of Inscribed Ossuaries in the Kidron Valley«, v IEJ 12 [1962], 1–12.
V: Ali je bil Simon iz Kirene, ki je nosil križ v Mt 27,32, isti Simon, gobavec iz Mt 26,6?
O: To je mogoče, a zelo malo verjetno. Simon je bilo zelo pogosto ime.
V: Zakaj je v Mt 27,34.48 in Mk 15,36 nekdo na gobo nanesel kis, pomešan z žolčem/mirro, da bi ga dal Jezusu?
O: Jezus je rekel, da je žejen, rimski vojaki pa so običajno pili pijačo, imenovano posca, narejeno iz razredčenega kisa. Po tradiciji so jeruzalemske ženske v razredčen kis dodale žolč, narkotik za lajšanje bolečin. Jezus pa je žolč zavrnil, ker je vedel, da mora za nas v celoti prenesti bolečino. Ob Jezusa so privezali dva razbojnika, s čimer se je nevede izpolnilo preroštvo iz Izaija 53,12, da bo Jezus uvrščen med prestopnike.
V: Zakaj so v Mt 27,40–42 spodbujali Jezusa, naj stopi s križa?
O: Jezus seveda ni mogel sam sestopiti, saj je bil tam pribit. Niso verjeli Jezusu in so se mu spet posmehovali. Trdili so, da bi verjeli Jezusu, če bi Jezus sestopil s križa.
Najprej, niso bili iskreni, saj niso verjeli niti takrat, ko je Jezus obudil Lazarja od mrtvih, in niso verjeli niti takrat, ko je kasneje sam Jezus vstal od mrtvih. Ali ni to večji čudež kot spust s križa?
Drugič, oseba, ki je umrla na drevesu, je bila po 5. Mojzesovi knjigi 21,23 prekleta, in bilo bi žaljivo verjeti nekomu, ki ga je Bog pustil, da je bil preklet s smrtjo na križu. Judovski voditelji niso hoteli Jezusa izključiti iz vloge Mesija, saj so že tako menili, da ni Mesija. Namesto tega so judovski voditelji hoteli svetu popolnoma jasno pokazati, da je Jezus izključen iz vloge Mesija.
Satan je to izkoristil kot skušnjavo. Jezus bi to lahko kadarkoli ustavil, če bi poklical svoje dvanajst legij angelov. A če bi to storil, njegovo odrešitev za nas ne bi bilo.
Mnogi muslimani menijo, da Jezus ne bi mogel umreti na križu, ker Alah ne bi dopustil, da se to zgodi preroku. A gledajo le na ta svet in ne vedo, da je Jezus veliko več kot le prerok.
Kot je rekel William Booth: »Trdili so, da bi verjeli, če bi prišel dol; mi verjamemo, ker je ostal zgoraj.«
V: Zakaj je v Mt 27,46–47 in Mk 15,36 nekdo rekel, da Jezus kliče Elija?
O: Ljudje v množici so govorili latinsko, grško, aramejsko/hebrejsko in verjetno še nekaj drugih jezikov. Ko je Jezus rekel »Eli, Eli«, so nekateri mislili, da Jezus morda pravi »Elija«. Ne pozabite, da niti v hebrejščini niti v rimski latinščini ni bilo glasu »j«. Poleg tega je Jezus, ker se je iz njegovega telesa iztekala tekočina, ki je napolnila perikard okoli njegovega srca, bil zelo žejen, zato mu je bilo morda težje jasno govoriti.
Po drugi strani pa so nekateri morda pravilno slišali, kaj je Jezus rekel, vendar so namerno izkrivljali Jezusove besede, da bi se mu posmehovali.
V: Kaj je Jezus v Mt 27,46 in Mk 15,34 mislil s tem, ko je rekel: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
O: Fizična bolečina je bila le en del Jezusovega odkupilnega dela. Večji del bolečine je predstavljalo to, da je sam Bog Oče zapustil Jezusa, ko so bili grehi sveta naloženi na Jezusa. To ni bilo mirno teološko vprašanje; bil je krik agonije. Bil je krik čustvene, ne le fizične bolečine. Na način, ki ga morda ne moremo v celoti razumeti, je Oče obrnil hrbet Jezusu, ki je nosil breme vseh naših grehov na svojih ramenih.
V: Ali to v Mt 27,46 in Mk 15,34 kaže, da Jezus ni Bog, kot uči lažni verski vodja Rev. Moon?
O: Ne. Najprej navajamo, kar je rekel lažni Mesija, pastor Moon, nato pa ovržbo.
Božansko načelo (peta izdaja, 1977), str. 210–212: »… Jezus, kot človek, ki je izpolnil namen stvarjenja, je eno telo z Bogom. … Kljub temu pa nikakor ne more biti sam Bog. … Jezusa, ki je eno telo z Bogom, lahko imenujemo drugi Bog (podoba Boga), vendar nikakor ne more biti sam Bog. … Jezus je bil človek, ki je izpolnil namen stvarjenja, kar pa ne pomeni, da je bil sam Stvarnik. … Poleg tega, ko ugotovimo, da je Jezus na križu rekel: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«, postane jasno, da Jezus ni sam Bog.«
Vendar je Jezus Bog v skladu s Pismom Hebrejcem 1:8, 10 in Pismom Titu 2:13; v Pismu Kolosanom 1:19 je zapisano, da ima polnost božanstva. Drugi verzi, ki kažejo, da je Jezus Bog, so Pismo Rimljanom 9:5, Evangelij po Janezu 5:23 in 1. Janezovo pismo 5:20. Učenec Tomaž se je v Evangeliju po Janezu 20:28 obrnil na Jezusa z besedami »moj Bog«. Janez 1,3.10.11.14 in Pismo Kolosanom 1,16 kažejo, da Jezus ni bil le popoln človek, saj so bile vse stvari v nebesih in na zemlji ustvarjene skozi Jezusa in za Jezusa.
Zmeda lahko nastane zaradi tega, ker se izraz »Bog« v Svetem pismu uporablja v več kot enem pomenu. Gotovo je, vsaj na zemlji, Oče opravljal vlogo Jezusovega Boga, saj se je Jezus na zemlji učil poslušnosti (Hebrejcem 5,8).
V: Kakšen pomen je imelo v Mt 27,51 in Mk 15,38 to, da se je zavesa v templju raztrgala na dvoje?
O: Zavesa je ločevala Božje svetišče od preostalega dela templja. Raztrganje je pomenilo, da so templjski obredi in zakon, ki jih je urejal, postali zastareli. Raztrganje je pokazalo, da je bila zaradi Jezusove odrešilne žrtve pregrada pretrgana in da lahko imamo tesen odnos z Bogom. Če bi templjsko zaveso pojedli mrčesi in bi postajala vedno šibkejša, dokler ne bi mogla več nositi lastne teže, bi se raztrgala od strani do strani. Namesto tega pa se je zavesa raztrgala od vrha do dna, za kar ni naravne razlage.
Tempeljska zavesa je simbolizirala Jezusovo telo, njeno raztrganje pa pomeni, da lahko sami vstopimo v Sveto svetišče, kot piše v Pismu Hebrejcem 10,19–20.
Poleg tega, ker so judovske oblasti in verski voditelji zavrnili Jezusa, Bog tega templja ne bo več obiskoval.
V: Ali obstaja v Mt 27,51 kakšen izvenbiblijski dokaz o raztrganju templjske zavese?
O: Nekaj podobnega je zapisano v b Yoma 39b (str. 580). Tam piše, da so se vrata templja odprla sama od sebe 40 let pred uničenjem templja leta 70 n. št.
V: Ali je res, da v Mt 27,51 ni nobenega dokaza za ta potres zunaj Matejevega evangelija?
O: Ne, to ni res. Ali imajo prav skeptiki in je Matej izmislil zgodbo z navdihujočim sporočilom, v katero je bila zgodnja cerkev zavedena, da je resnična, ali pa je res prišlo do potresa, so se grobovi odprli, so nekateri mrtvi vstali in so verjetno po Jezusovem vstajenju odšli v nebesa. Poleg tega leži tempeljski grič na geološki prelomnici, zato bi bilo mogoče pričakovati nekaj potresov.
Trditev, da tega zunaj Matejevega evangelija nihče ni nikoli omenil, je napačna. Imamo sodobne geološke študije, dva nebiblijska nekrščanska vira in pet nebiblijskih krščanskih virov, ki omenjajo te dogodke.
Sodobna geologija: Proučevali so dvajset čevljev globoke jedra sedimentov s treh lokacij okoli Mrtvega morja. Pokazale so se plasti, nastale zaradi potresov, ki so bile usklajene z zgodovinskimi potresi. Zabeležen je neznan potres iz prvega stoletja. Raziskovalci so prešteli letne plasti od dokumentiranega potresa leta 31 pr. n. št. in prišli do datuma potresa iz prvega stoletja, ki je bil leta 31 n. št. +/- 5 %. Potres je v več strokovnih raziskovalnih člankih naveden kot »33 n. št.«. Za več informacij glej: »Geološki zapisi zgodovinskih potresov v kotlini Mrtvega morja z visoko ločljivostjo« (Inštitut za zemeljske znanosti, Hebrejska univerza v Jeruzalemu; Oddelek za geofiziko, Univerza v Tel Avivu): Journal of Geophysical Research, letnik 106, št. B2, str. 2221–2234, 2001. »Tabela 3…33 n. št. Poročila so prihajala iz Judeje. Jeruzalemski tempelj je bil poškodovan.«
»Potres v zgodnjem 1. stoletju v območju Mrtvega morja«, International Geology Review, DOI:10.1080/00206814.2011.639996.
Vidno ne le v vzorcih iz jedra, ampak tudi v erozijskih žlebih v bližini Mrtvega morja. Slika plasti, ki jo je pustil potres leta 33 n. št.: http://logosresearchassociates.org/Documents/Austin_33%20AD%20Seismite%20Ze'elim.pdf, slika 13. (14. junij 2013)
Flegon je bil grški pisatelj iz Karije (v Mali Aziji), ki je kmalu po letu 137 n. št. zapisal, da je v četrtem letu 202. olimpijade [33 n. št.] prišlo do »največjega sončnega mrka« in da »je v šesti uri dneva [ob 12.00 opoldne] nastala noč, tako da na nebu ni bilo videti niti ene zvezde. V Bitiniji je prišlo do velikega potresa, v Niceji pa se je veliko stvari prevrnilo.« (The Case for Christ, str. 111.) Origen, Proti Celsusu, knjiga 2, poglavje 14, str. 437; knjiga 2, poglavje 33, str. 445; knjiga 2, poglavje 59, str. 455.
Tales (ali Talus) je bil palestinski zgodovinar, na katerega se sklicuje Julij Afričan (pisal med letoma 232–245 n. št.). Julij pravi: »To temo Talus v tretji knjigi svoje Zgodovine imenuje, kot se mi zdi brez razloga, sončev mrk.« (The Ante-Nicene Fathers, zvezek 6, str. 136.) V tem kontekstu Julij razpravlja o tem, kako je čas od Artaxerxovega odloka do Kristusovega križanja izpolnil Danielovo knjigo 9. (Nimamo pa nobenega dokaza, da bi Thales omenil potres.)
Irenej (182–188 n. št.) v delu »Fragmenti iz izgubljenih spisov«, poglavje 28, str. 573 (v zbirki Ante-Nicene Fathers), omenja, da »ko je Jezus sestopil, je veliko duš vzponilo in so jih videli v njihovih telesih«. Prav tako v delu »Proti herezijam«, knjiga 4, poglavje 34, str. 512, piše: »In znamenja, povezana z Gospodovim trpljenjem, ki so bila napovedana, se niso uresničila v nobenem drugem primeru. Kajti niti ob smrti katerega koli človeka med starodavnimi se ni zgodilo, da bi sonce zašlo opoldne, niti se ni raztrgala zavesa v templju, niti ni potresla zemlja, niti se niso razklale skale, niti niso vstali mrtvi, niti ni bil kateri koli od teh mož [iz davnih časov] obujen tretji dan, niti sprejet v nebesa… Zato preroki niso govorili o nikomer drugem kot o Gospodu, v katerem so se združili vsi ti prej omenjeni znaki.«
Ignac (pred letom 116 n. št.), učenec apostola Janeza, v svojem Pismu Magnesijcem, v 9. poglavju, omenja tiste, ki jih je Jezus obudil.
Klement Aleksandrijski v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 6, poglavje 6, str. 491, pravi: »‚Tisti pa, ki so zaspali, so sestopili mrtvi, a se povzpeli živi.‘ Evangelij pravi: ‚da so se mnoga telesa tistih, ki so zaspali, obudila‘ – očitno v smislu, da so bila prenesena v boljše stanje. Torej se je zgodilo splošno gibanje in prehod po načrtu Odrešenika.«
Ti zgodnji pisci so bili po mnenju nekaterih skeptikov bodisi »prevarani in zavedeni«, da so verjeli, da se je to zgodilo. Enako velja za druge čudeže, vključno z vstajenjem: bodisi so bili zgodnji kristjani prevarani in zavedeni, da so verjeli, da se je to res zgodilo, bodisi pa niso bili. Nimamo dodatnih očividcev, zato bodisi verjamemo temu, kar so zapisali evangelisti, bodisi ne. To velja tudi za Pavla, ki je v 1 Kor 15,13–19 dejal, da če vstajenja ni bilo, potem je bilo njegovo pridiganje zaman, bi bil lažni priča, naša vera bi bila prazna in bi bilo treba kristjane obžalovati bolj kot vse druge ljudi. Tako kot apostol Pavel tudi jaz ne vidim nobenega srednjega položaja.
Origen (225–254 n. št.) v delu Proti Celsusu, knjiga 2, poglavje 33, str. 445, omenja temo, ki je prekrila deželo, in grobove, ki so se razklali.
Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) omenja potres v Matejevem evangeliju v »Pismu škofu Bazilidu«, kanon 1, str. 94.
Če povzamemo, imamo razlog, da verjamemo v poročilo o vstajenju izbranih posameznikov, ker:
1. Naše zaupanje v evangeliste in njihova poročanja o drugih stvareh.
2. Pisci zgodnje Cerkve so to dejansko omenili.
3. To bi bilo tako ali tako nemogoče preveriti za nekoga, ki ni poznal pokojnika, zato judovski in rimski pisci o tem ne bi vedeli.
4. Judovski pisci ne bi imeli nobenega razloga, da bi to omenili,
5. Dogodek oživljenih ljudi bi bil zasenčen z Jezusovim vstajenjem.
Na pol se strinjam s tem, kar si rekel o potresih. A namesto da bi rekel, da avtorji evangelijev uporabljajo te katastrofalne dogodke kot simbol ogromnega pomena in posledic Božjega posredovanja, verjamem, da je Bog te katastrofalne dogodke uporabil. Poleg evangelijev ne pozabi na potrese v Razodetju ali na trenutek, ko je umrl Uzija v Izaiju 6. Prav tako je v cerkveni zgodovini, ko je bil Janez Krizostom leta 403 n. št. izgnan iz Konstantinopla, takrat prišlo do potresa. Ni bilo pričakovati, da bi zgodnji pisci beležili manjše potrese. Kar zadeva manjše potrese, ki so se zgodili v tej regiji, imam podrobnosti le za Grčijo in Turčijo. Enciklopedija Britannica za Grčijo in Turčijo poroča, da:
Med letoma 1902 in 1946 je bilo 58 potresov
Med letoma 1947 in 1966 je bilo 82 potresov
Med letoma 1967 in 1976 je bilo 45 potresov
Med letoma 1977 in 1981 je bilo 9 potresov
Še ena opomba je, da arheološke raziskave v Kumranu kažejo, da je leta 31 pr. n. št. (pred Kristusom) prišlo do uničujočega potresa, vendar tega dogodka ni zabeležil noben antični pisec razen Jožefa Flavija.
Sklep: Zdi se, da imamo na izbiro dve možnosti (in nobenega vmesnega stališča)
1. Ni bilo potresa: Avtorji evangelijev imajo morda prav v svojih plemenitih moralnih naukih, vendar so poročali o potresih, ki se niso zgodili. Ne moremo zaupati temu, kar pravijo, vsaj kar zadeva dogodke v resničnem svetu.
2. Potres: Avtorjem evangelijev lahko zaupamo v tem, kar pravijo, in poročali so o potresih, ki so se dejansko zgodili.
V: Kako so v Mt 27,52–53 mrtvi lahko prišli iz grobov?
O: Vsemogočni Bog ima moč, da stori karkoli si zaželi, vključno z oživljanjem mrtvih. Nekateri skeptiki pravijo, da bi to kršilo zakone narave; no, Bog je ustvaril zakone narave.
Angeli v nebesih verjetno gledajo na besede skeptikov podobno, kot mi gledamo na besede mnogih skeptikov v času bratov Wright, ki so trdili, da »človek nikoli ne bo mogel leteti«. Aerodinamični vzgon lahko prevlada nad zakonom težnosti, koliko bolj je torej Stvarnik sposoben prevladati nad zakoni svojega stvarstva!
V: Ali v Mt 27,52–53, ko so ob Jezusovem vstajenju ljudje prišli iz grobov, to kaže na verjetnost, da je bila Marija telesno povzdignjena v nebesa, kot uči neki katoliški pisec?
O: Ne. Ludwig Ott je to navedel ne kot dokaz, ampak kot podporni argument v delu Fundamentals of Catholic Dogma (1960), str. 209. To niti ne podpira trditve, da je bila Marija telesno povzdignjena v nebesa, in sicer iz dveh razlogov:
a) Ni jasno, ali so bili ljudje, ki so prišli iz grobov, oživljeni v smrtnih telesih (kot je bil Lazar) ali pa so bili obujeni.
b) Marija je bila še živa (Jn 19,27; Apg 1,14), ko je Jezus umrl in vstal od mrtvih, zato ne bi bila vključena v to skupino.
V: Ali je v Mt 27,54 rimski stotnik rekel »sin Boga« ali »Božji Sin«?
O: Vojaki so bili prisotni za vsak primer, če bi kdo poskušal vdreti in rešiti obsojence. V grščini obstaja določni člen (»the« v angleščini), ki pa tukaj ni bil uporabljen. Vendar pa besedni red kaže, da gre za določni člen, torej za »Božjega Sina«, kot navaja Believer’s Bible Commentary, str. 1310. Po drugi strani pa Evangelical Commentary on the Bible, str. 758, navaja, da bi lahko veljalo oboje.
V: Ali je bil Jožef iz Arimateje v Mt 27,57–59 pogumen, ko je prosil za Jezusovo telo?
O: Tehnično gledano bi bilo truplo usmrčenega zločinca last Rima. Rimljani so trupla pogosto pustili na križu, da so se razgradila in postala hrana za ptice. Vendar pa judovska zakonodaja ni dopuščala, da bi truplo med pasho ostalo na križu čez noč. Če bi bil rimski uradnik naklonjen, bi bilo torej razumno prositi Rimljane za dovoljenje, da bi truplo odnesli in ga pokopali. Včasih je rimski uradnik to dovolil za denar, čeprav ni nobenega znaka, da bi Pilat to storil v tem primeru. Običajno ni bilo nič nenavadnega, da je nekdo, morda sorodnik, prosil za truplo, da bi ga pokopal. Vendar pa je Jožef, ki ni bil sorodnik, ko je izrecno prosil za truplo, potem ko ni soglašal z Jezusovo smrtno obsodbo, pokazal, da ni več le skrivni Jezusov privrženec. Kot piše v »Believer’s Bible Commentary« na str. 1310: »V pravem pomenu besede se je Jožef, ko je pokopal Jezusovo truplo, ekonomsko, družbeno in versko pokopal v » «. To dejanje ga je za vedno ločilo od oblasti, ki je ubila Gospoda Jezusa.« Običajno bi truplo obsojenega zločinca vrgli v Dolino Hinnom, nekakšno mestno smetišče, kjer bi ga požrli ogenj ali divje živali. Toda Jožef je želel dostojanstven pogreb. Verjetno ni vedel, da s tem izpolnjuje Izaj 53,9, da bo Jezus v svoji smrti med bogatimi.
V: Kako v Mt 27,65 vemo, da »postavili stražo« pomeni 4–16 rimskih vojakov in ne tempeljskih vojakov?
O: Grški izraz bi lahko pomenil oboje.
Oznanilnik: stražo že imate
Poveljni način: vzemite to rimsko stražo, ki vam jo dodeljujem Tukaj so tri možne razlage ter prednosti in slabosti vsake od njih.
Že imate svojo lastno tempeljsko stražo: V prid temu stališču govori dejstvo, da so Jezusa aretirali prav tempeljski stražarji. Ker je bilo truplo križanega zločinca zdaj rimsko last, so morali Pilata prositi za dovoljenje, da bi truplo varovali. Proti temu stališču govori dejstvo, da bi pečat judovskih duhovnikov pomenil le malo, medtem ko bi bil pečat Rimskega imperija, narejen iz vrvi in voska, težko ponarediti. Kdor bi ga prekršil, bi bil obsojen na smrt.
Že imate dodeljeno rimsko stražo: Morda je bila duhovnikom že dodeljena rimska straža.
Vzeti rimskega stražarja: Proti temu stališču govori dejstvo, da se niti v klasični niti v helenistični grščini ne pojavi noben jasen primer rabe besede echein v pomenu »vzeti«.
Po drugi strani pa bi lahko šlo za judovske stražarje, kar kaže dejstvo, da so se kasneje poročali velikim duhovnikom in ne Pilatu. Toda tudi rimski stražarji bi se neradi vrnili k Pilatu brez judovskih zaveznikov, saj bi to lahko pomenilo njihovo lastno smrtno obsodbo.
V: Ali se je v Mt 28,9 Jezus najprej prikazal Mariji Magdaleni ali najprej Petru (Kefasu), kot namiguje Pavel v 1 Kor 15,5?
O: Marija Magdalena je bila prva oseba, ki je videla Jezusa, toda Peter je bil prvi apostol, ki je videl Jezusa. Pravzaprav Pavel ni rekel, da je bil Peter prva oseba, ki se ji je Jezus prikazal. Med ljudmi, ki jih je Pavel naštel, je bil Peter prvi na njegovem seznamu, ki je videl vstalega Jezusa, sledili so mu drugi učenci, nato pa več kot 500. Po eni strani je morda Pavel namerno izpustil ženske, ker so v sodiščih tistega časa pričevanja žensk ne upoštevali, kot piše v knjigi *When Critics Ask*, str. 365–367. Po drugi strani pa je morda Pavel preprosto pozabil, da so bile ženske pred Petrom. V vsakem primeru pa tu ni nobenega nasprotja, saj Pavel nikoli ni rekel, da pred Petrom nihče ni videl Jezusa.
V: Ali so v Mt 28,11–15 veliki duhovniki morali podkupiti stražarje in od kod je prišel denar?
O: Veliki duhovniki verjetno niso potrebovali podkupiti stražarjev, saj so se stražarji bali, da bi se to razvedelo. Vendar so bili veliki duhovniki verjetno v paniki in so menili, da bi bilo podkupovanje stražarjev ter ponudba, da »pomirijo« Pilata v Mt 28,14, najvarnejši način ravnanja. Očitno so se počutili zelo izkušeni v podkupovanju ljudi. Denar za podkupnine je prišel iz darov, ki so jih Judje plačevali templju v obliki templjskega davka.
V: Kateri so v Mt 28,12–15 še drugi primeri ljudi, ki so prejeli veliko denarja za širjenje laži, in zakaj ljudje to počnejo?
O: Ljudje širijo laži za denar iz številnih razlogov. V tem primeru so to storili vojaki iz strahu za svoje življenje. Drugi to počnejo, ker cenijo denar bolj kot svojo integriteto. Tretji razlog je želja, da bi nadnaravni dogodek nadomestili z naravoslovno razlago. A »pripnite si klobuke«, saj sledijo primeri nekaterih zelo vplivnih laži, ki so se širile skozi zgodovino.
Lažne dekretale so okoli 100 pisem, ki so »dokazovala«, da je Peter rekel, da mu je bila podeljena oblast, da vodi Kristusovo cerkev, in da lahko to oblast prenese na naslednjega papeža itd. Prav tako so dokazovala, da škofje niso bili podrejeni lokalni vladi niti drugim cerkvenim voditeljem, ampak le papežu. Trdili so, da so jih napisali avtorji v obdobju od 78 do 731 n. št., vendar so bile v resnici napisane okoli let 847–859 n. št., večinoma jih je napisal Izidor Mercator v Franciji. Čeprav jih vzhodna pravoslavna cerkev nikoli ni sprejela, so jih v rimskokatoliški cerkvi uporabili za vzpostavitev cerkvenega prava na sinodah v Wormsu (868), Kölnu (887), Metzu (893) in Triburju (895). Skoraj vsi so se med letoma 900 in 1100 n. št. strinjali, da gre za ponaredke. Zakaj bi na primer papeži citirali ljudi, rojene po njihovi smrti? A ko je bilo ugotovljeno, da gre za ponaredke, so ti dokumenti že opravili svojo vlogo pri utrjevanju moči in bogastva rimskokatoliške cerkve.
Protokoli sionskih starešin: gre za ponarejeno besedilo, ki naj bi ga napisali judovski starešine o tem, kako spraviti nejudovske poslovneže v stečaj in na koncu prevzeti oblast. V resnici ga je med letoma 1901 in 1903 napisal antisemitski ruski nejud, verjetno Sergej Nilus. Tudi potem, ko ga je britanski časopis razkril kot ponaredek, so ga še naprej uporabljali za poskuse dokazovanja svetovne judovske zarote, po njegovi objavi pa so se začeli ruski pogromi, namenjeni ubijanju Judov in zasegu njihovega premoženja. Po prihodu nacistov na oblast leta 1933 je bil obvezno branje za nemške šolarje.
Kajenje: V zgodnjih 1950-ih so medicinske študije pokazale vzročno povezavo med kajenjem in pljučnim rakom. Toda tobačne družbe so te trditve odločno postavljale pod vprašaj. Še leta 2005, v zadevi McTear proti Imperial Tobacco na Škotskem, se je trdilo, da ni mogoče dokazati, da je kajenje posameznika povzročilo pljučnega raka. Mimogrede, Združene države Amerike letno prejmejo približno 32 milijard dolarjev iz davkov na tobak.
Cepljenje MMR: Leta 1998 je Andrew Wakefield v britanski medicinski reviji Lancet objavil članek, v katerem je povezal cepljenje z avtizmom. Po tem se je stopnja cepljenja MMR v Veliki Britaniji drastično zmanjšala. Druge študije so poskušale ponoviti Wakefieldove ugotovitve, vendar niso uspele najti korelacije. Wakefield ni razkril, da je prejel finančna sredstva od odvetnikov, ki so tožili proizvajalce cepiv in ki so lahko njegovo študijo uporabili za utemeljitev svojih trditev. Wakefield trdi, da ni šlo za dobiček, vendar je nameraval s prodajo testnih kompletov zaslužiti 43 milijonov dolarjev. Ko je to prišlo na dan, je revija »Lancet« uradno umaknila Wakefieldov članek, v Veliki Britaniji pa mu je bila prepovedana nadaljnja zdravniška praksa. Zato je odšel v Združene države Amerike, da bi tam opravljal zdravniško dejavnost, leta 2016 pa je posnel film: »Vaxxed: From Cover-Up to Catastrophe«.
Proti katolikom v Odishi: Priljubljenega hindujskega voditelja Lakshmananande Saraswatija so umorili maoisti, kar so ti kasneje tudi priznali. Pet katoličanov, zaposleni pri organizaciji World Vision in nekaj maoistov so bili nazadnje aretirani. Prišlo je do nemirov proti katolikom, pet hindujcev pa je bilo aretiranih zaradi požiga katoliške hiše. Sodišče jih je sicer vse izpustilo. Za več informacij glejte https://en.wikipedia.org/wiki/Murder_of_Lakshmanananda_Saraswati.
Proti kristjanom v Indiji: Mimogrede, ali ste vedeli, da je okoli 10. februarja 2022 v Friscu v Teksasu fundacija Global Hindu Heritage Foundation (GHHF) organizirala dobrodelno akcijo, s katero naj bi med drugim financirala rušenje cerkva v Indiji, za katere trdi, da so bile »nezakonito zgrajene«?
Širjenje laži za denar se ni ustavilo.
Za več informacij si oglejte naslednje. (18. marec 2023)
https://en.wikipedia.org/wiki/The_Protocols_of_the_Elders_of_Zion, https://en.wikipedia.org/wiki/Vaccine_hesitancy
https://en.wikipedia.org/wiki/Andrew_Wakefield
https://en.wikipedia.org/wiki/Tobacco_politics
V: Kako v Mt 28,19 naredimo »učence« iz vseh narodov, namesto da bi bili le poslušalci ali spreobrnjenci?
O: Najprej molite in oznanjujte evangelij, a to je le prvi korak. Ko nekdo veruje v Kristusa, se vaše delo ne konča; nasprotno, takrat se začne učenje. Nekdo mora s to osebo preživeti čas, morda vsak teden, bodisi individualno bodisi v skupini, ter jo poučevati o temeljih vere in o tem, kako naj živi za Kristusa v svojem okolju. Samo oznanjevanje ali samo oznanjevanje in spreobračanje ljudi je lažje od tega, kar Jezus od nas tukaj zahteva. V poklicih, kot so vodovodarji, električarji itd., običajno obstajajo tri stopnje: vajenec, pomočnik in mojster. Mojster ali, bolj verjetno, pomočnik bi usposabljal vajenca, mojster pa bi lahko usposabljal pomočnika. V cerkvi potrebujemo osnovno usposabljanje za nove kristjane in bolj poglobljeno usposabljanje za »pomočnike« med kristjani. Toda v obeh primerih: kdaj ste nazadnje koga usposabljali v učenstvu?
V: V Mt 28,19, ker obstaja le en Bog, kako je lahko Jezus Bog in kako je lahko Trojica resnična?
O: En Bog lahko ima »množinsko obliko«, ne da bi pri tem obstajali ločeni bogovi. Tudi v Koranu, ko govori Alah, se uporabljata besedi »mi« (Nahnu) in »jaz«.
Bog ni podvržen človeškim omejitvam in se nam lahko razodene, kakor hoče.
V Svetem pismu je navedena trojnost: Matej 28,19; 1. Petrov 1,2; Efežanom 2,18; Razodetje 4,8; 2. Korinčanom 13,14; Janez 15,26.
Obstaja le en neločljiv Bog. 5. Mojzesova knjiga 4:35–39; 6:4; Izaija 43:10–12; 44:6,8; 45:5–6,14,21; 46:9; 1. Timotej 1:17; 6:15–16.
Tri različne osebe: Matej 3:16–17; Luka 3:21–22; Janez 1:1; 6:38; 14:31; 15:26; 16:28; 17:5; Apostolska dela 5:31–32; Marko 10:38–40
Jezus je Bog. Janez 1:3; Kolosanom 1:16–17; Hebrejcem 1:6–9; Janez 9:38; 2. Korinčanom 11:3; Janez 20:28–29; Razodetje 5:8–9; 22:20
Sveti Duh je Bog. Rimljanom 8:9–16; Luka 1:35; 1. Janezovo pismo 4:12–16; 1. Korinčanom 3:16 v primerjavi z 1. Korinčanom 6:19; Apostolska dela 5:4
So enaki po naravi, slavi in časti. Janez 5:18; 5:23; Kološanom 2:9–10; (Izaija 44:6; Razodetje 1:8 v primerjavi z Razodetje 1:17–18; 22:13)
Razlikujejo se po vlogi in položaju. 1 Korinčanom 11:3; 1 Korinčanom 15:25–28; Matej 12:18; Efežanom 1:3, 17; Janez 1:33; 14:16, 26, 28; Rimljanom 8:26–27.
Mimogrede, dejstvo, da je Jezus del Trojice, ne pomeni, da je Jezus ena tretjina Boga, prav tako kot višina mize ni ena tretjina mize. Boga ni mogoče razložiti z matematiko, toda če bi to poskušali, Trojica ne bi bila 1 + 1 + 1 = 1, ampak 1 krat 1 krat 1 = 1.
V: Kaj je modalizem v Mt 28,19; Mt 24,36 in Mt 3,16–17 in zakaj je napačen?
O: Trojica uči, da obstaja en neločljiv Bog v treh različnih osebah. Modalizem uči o enem Bogu, ki je hkrati neločljiv in ena oseba. Dejansko obstajata dve vrsti modalizma. Patripasianizem trdi, da je Oče Sin, ki je Sveti Duh. Dinamični modalizem trdi, da je Oče postal Sin, ki je postal Sveti Duh. Obe vrsti modalizma sta napačni iz naslednjih razlogov.
1. Jezus je v Evangeliju po Janezu 14,28 rekel: »Oče je večji od mene.« Čeprav se je Jezus na zemlji, ko je to rekel, izpraznil svoje slave, ostaja dejstvo, da če je Oče večji od njega, potem obstaja razlika med Očetom in Sinom.
2. Če bi bil modalizem resničen, bi moral biti Jezus ob svojem krstu ventrilokvist, čarovnik in na koncu lažnivec (Matej 3,16–17; Marko 1,10–12; Luka 3,21–22). Medtem ko je bil na zemlji, je bil Jezus podrejen Očetu (Hebrejcem 5,7–8). To ne bi imelo smisla, če ne bi bilo nikogar drugega, komur bi bil Jezus podrejen.
3. Prav tako je Jezus storil, kar mu je Oče zapovedal (Janez 14:31). Jezus se je naučil poslušnosti Očetu, kot piše v Hebrejcem 5:8.
4. Matej 24:36 pravi, da nihče ne ve dneva ali ure, ko se bo Kristus vrnil, niti sin, ampak le Oče. Torej je vsaj v času, ko je bil Jezus na zemlji, obstajala razlika med tem, kar je vedel Oče, in tem, kar je vedel Jezus. Čeprav nekateri grški rokopisi ne vsebujejo besed »niti sin«, najboljši grški rokopisi in večina grških rokopisov vsebujejo besede »niti sin«.
5. Jezusa je poslal nekdo drug, če imajo Janez 5,36–37; 6,29,38 kakršen koli pomen. Nebesa niso bila prazna, ko je prišel Jezus.
6. Ker je Oče Sinu nekaj podelil in mu dal oblast v Janezu 5:22, 26, 27, to kaže, da sta Oče in Sin ločena.
7. Zakaj bi Jezus molil k Očetu ali prosil Očeta za kaj v Janezu 17:5, Janezu 14:16, 26, 28 in drugod, če bi Jezus govoril le sam s seboj? Poleg tega, ker so Jezusove molitve prikazane kot pogovor z nekom drugim, bi bila Biblija zavajajoča, če ne bi bilo nikogar drugega, s katerim bi Jezus govoril.
8. Kdo je tisti, za katerega se Sveti Duh zavzema v Pismu Rimljanom 8:26–27?
9. Če bi bil Jezus služabnik, komu je bil Jezus služabnik v Mateju 12,18?
10. Kdo je zapustil Jezusa na Kalvariji v Marku 15,34 in Mateju 27,46?
11. Drugi verzi, ki kažejo na to razliko, so Janez 1:33; 1 Korinčanom 11:3; 15:25–28; Efežanom 1:3, 17; Hebrejcem 1:9
Tukaj je nekaj citatov iz Witnessa Leeja, ustanovitelja lokalne cerkve. Lokalna cerkev ima študentske skupine, imenovane »Kristjani na kampusu«. Običajno se njihove cerkve imenujejo »Cerkev v [ime mesta]«.
»Tako tri osebe Trojice postanejo tri zaporedne stopnje v procesu Božjega načrta.« W. Lee. Božji načrt, Living Stream, 1968, str. 10.
»Podobno Oče, Sin in Sveti Duh niso trije Bogovi, ampak tri stopnje enega Boga, ki jih lahko imamo in uživamo.« W. Lee. O Troedinem Bogu, Living Stream, brez datuma, str. 31
»V nebesih, kjer človek ne more videti, je Bog Oče; ko se izraža med ljudmi, je Sin; in ko vstopi v ljudi, je Sveti Duh. Oče se je med ljudmi izražal v Sinu, Sin pa je postal Sveti Duh, da bi vstopil v ljudi. Oče je v Sinu, Sin pa je postal Sveti Duh – vsi trije so le en Bog.« W. Lee. O troedinem Bogu, Živi tok, brez datuma, str. 8–9
Po smrti in vstajenju je [Sin] postal Duh, ki je bil vdihan v učence. W. Lee. O troedinem Bogu, Living Stream, brez datuma, str. 8
»...Sin je postal Duh, da bi ga lahko pili kot vodo življenja...« W. Lee. O Troedinem Bogu, Living Stream, brez datuma, str. 8
»...Vemo, da je Gospod Sin in da se imenuje tudi Oče... Sedaj pa beremo, da je Duh. Zato moramo jasno razumeti, da je Kristus, Gospod, tudi Duh.« W. Lee. Vseobsegajoči Duh Kristusa, Living Stream, 1969, str. 4, 6, 8
Upoštevajte, da to ovržejo verzi, navedeni na začetku tega odgovora.
V: Kaj točno pomeni »v imenu« v Mt 28,19?
O: Novo zavezo je bila napisana v grščini, z izjemo, da je Papias dejal, da je bil Matej napisan v hebrejščini. Zato se moramo vprašati, kaj je ta izraz pomenil v teh jezikih.
V grški literaturi je »v imenu« finančni ali računovodski izraz, na primer »ta denar je deponiran v imenu imetnika računa«.
V hebrejski literaturi ima ta izraz veliko širši pomen kot v grški, čeprav vključuje tudi grški pomen. V hebrejščini vzpostavlja odnos z nečim ali nekom. Na primer, ko je Jud kupil sužnja, so ga včasih krstili »v imenu suženjstva«. Če je Jud osvobodil sužnja, so ga krstili »v imenu svobode«. Kakšna bi bila za Jude razlika med preprostim zakolom živali in žrtvovanjem živali Bogu? Žival bi ubili »v imenu žgalne daritve« (ali daritve za greh ali druge vrste daritve), »v imenu ognja na oltarju«, »v imenu prijetnega vonja«, »v imenu Boga« ali »v imenu Božje volje«.
Torej, ko je bil vernik krščen, je bilo to enakovredno:
»v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha« (Matej 28:19)
»v imenu Jezusa Kristusa« (Apostolska dela 2:38; 10:48),
»v imenu Gospoda Jezusa« (Apostolska dela 19:5)
»v Kristusa« (Galatčanom 3,27)
»v Kristusa Jezusa« (Rimljanom 6,3–4)
V: V Mt 28,19, ker je modalizem napačen, a sta Oče in Sin zelo blizu, kako blizu sta si pravzaprav?
O: Čeprav Sveto pismo ne navaja veliko podrobnosti, lahko navedemo šest stvari.
1. Kakor je Jezus v Očetu, tako smo mi v Jezusu in Jezus je v nas
Med temi odnosi obstaja povezava: Oče–Jezus, Jezus–mi, mi–Jezus. Janez 14,20; 17,23; 6,57
Kljub temu pa Trojica obsega več kot le to analogno razmerje. Matej 28:19; Janez 1:1,18; Filipljanom 2:6–7; Kološanom 1:15
Oče, Jezus in mi vsi imamo nekaj skupnega, na primer večno življenje. Janez 16,13–15
Oče in Jezus »imata« vse skupaj. Janez 16:15; 17:10. Sveti Duh nam to razodeva. Janez 16:14–15
Kljub temu pa Oče nima nekaterih stvari, ki jih imamo skupaj z Jezusom po njegovem človeškem rojstvu. Hebrejcem 1:6–10; 2:14; 7:3
2. Ker sta Oče in Jezus eno, moramo biti tudi mi eno
Med seboj moramo biti eno na načine, ki so v nekaterih pogledih podobni Očetu in Jezusu. Janez 17:11, 21–22
Kljub temu sta Oče in Jezus eno na načine, na katere mi ne moremo biti eno. Janez 5:23
3. Oče prebiva v Jezusu
Na zemlji je Oče prebival v Jezusu. Janez 10:38; 14:10–11. Jezus je bil napolnjen z Duhom. Luka 4:1, 18
Če resnično poznaš Jezusa, potem poznaš Očeta in si videl Očeta. Janez 14:7–9
Kljub temu Oče ni postal, se razvil ali spremenil v Jezusa. Hebrejcem 13:8; 1:9; Janez 14:10,24,26; 15:1; 16:27–28,32; 17:5
4. Jezus živi v Očetu
Na zemlji je bil Jezus v Očetu. Janez 10:38; 14:11
Kljub temu sta ločena; Jezus ni bil ventrilokvist. Matej 3:16; Janez 8:18. Jezus je bil zapuščen na Kalvariji. Marko 15:34; Matej 27:46
Nihče ne pride k Očetu razen skozi Jezusa. Janez 14:6; 6:45; Apostolska dela 4:12
Kljub temu, ne glede na to, kako blizu sta si bila na zemlji, bi Jezus še vedno odšel k Očetu. Janez 14:12; Marko 16:19; Janez 20:17
Jezus se imenuje Večni Oče, kar se morda nanaša na to, da je vir večnega življenja. Izaija 9:6
Kljub temu Jezus ni postal, se razvil ali spremenil v Očeta. Hebrejcem 13:8; Janez 20:17; 14:10,24,26; 15:1
5. Bog/Oče/Kristus/Duh je v nas
Ljudje vidijo Boga skozi nas in v nas.
Kljub temu Bog ne prebiva izključno v nas, prav tako kot zvezde ne obstajajo izključno v teleskopih. 1. Timotej 6:16; Jeremija 23:24; Razodetje 19:11
Oče/Jezus/Sveti Duh dejansko prebiva/ima svoj dom v vsakem verniku. Janez 14:17,23; 17:26; Rimljanom 8:9–11; Galatcem 4:6; 1 Korinčanom 6:19; 1 Janezovo pismo 4:15–16; 2 Timoteju 1:14
Kljub temu pa Bog/Oče/Kristus/Sveti Duh ni postal mi niti se ni spremenil v grešnega človeka. Jakob 1:13; Hebrejcem 4:15; 1. Petrov 2:22; 1. Janezovo pismo 3:5
Bog deluje in deluje v nas in skozi nas. Filipljanom 2:13; primeri: 1 Korinčanom 15:10; Rimljanom 15:18–19
Božje ljudstvo, cerkev, skupaj tvori Kristusovo telo. 1 Korinčanom 6:15; 10:17; 12:27; Efežanom 4:12; Kolosanom 1:24.
Kljub temu pa nismo Kristusovo fizično telo. Kolosancem 1:22. Bog ni omejen na delovanje skozi nas. Prva Mojzesova knjiga 1; Apostolska dela 9:1–6; Razodetje.
Če nam pomagajo ali ne, je to enako, kot bi pomagali Jezusu Kristusu. Matej 25:35–45; Janez 13:20; Apostolska dela 9:4–5; 22:7–8; 26:14–15.
Kljub temu lahko ljudje neposredno slavijo ali zmerjajo Boga, ne da bi kaj storili vernikom. Rimljanom 1:18–32; Razodetje 9:20–21
6. Živimo v Bogu/Očetu/Kristusu/Duhu
Mi smo v Jezusu in Očetu. Janez 17:21; Kološanom 2:6,12; 3:3–4; 1 Janez 4:12,15–16; 5:20.
Ostati moramo v Jezusu Kristusu in v Njegovi ljubezni. Janez 15:1–9; 1 Janez 2:27
Kljub temu pa zdaj še nismo v celoti pri Bogu; še vedno moramo oditi in biti pri Bogu. 2 Korinčanom 5:8; 1 Korinčanom 13:12; Filipljanom 1:23
Ker Jezus živi, bomo živeli tudi mi. Janez 14:19; Kološanom 3:4; 1 Korinčanom 15:12–22
Kljub temu pa se ne spremenimo, ne napredujemo, ne razvijamo se in ne postanemo Bog ali Kristus; temveč postanemo pobožni in podobni Kristusu. Izaija 42:8; 43:10; Rimljanom 8:29; 1. Janezovo pismo 3:2; Filipljanom 3:21
V Kristusu smo nova stvarjenja. 2. Korinčanom 5:17. Imamo Kristusov um. 1. Korinčanom 2:16.
Kljub temu pa ne postanemo zombiji; še vedno imamo svoje (obnovljene) misli in osebnosti. 1 Korinčanom 6:2–6; 11:13; 13:11 in 14:20; Rimljanom 14:5–6
V: Ali je bil verz v Mt 28,19 popačen v času Nicejskega koncila, saj ga Euzebij pred Nicejo 18-krat citira, ne da bi omenjal Trojico, medtem ko ga po Niceji citira le s trojično formulo? Victor Paul Wierwille, ustanovitelj gibanja »The Way«, je to trdil v svoji knjigi Jezus Kristus ni Bog (1981), str. 19–20.
O: Ta argument iz molka je napačen iz več razlogov. Čeprav je bil Euzebij iz Cezareje predvsem zgodovinar in ne toliko teolog, celo Wierwille priznava, da ga Euzebij navaja po Nicejskem koncilu.
Drugič, in kar je najpomembneje, so mnogi krščanski pisci že stoletja pred Euzebijem citirali ta verz v celoti.
Didache (okoli 60–120 n. št.), 7. poglavje, str. 379, to navaja takole: »Ko boš najprej povedal vse te stvari, krsti v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha v živi vodi [tj. tekoči vodi]. Če pa nimaš žive vode, krsti v drugi vodi; če ne moreš v hladni, pa v topli. Če pa nimaš niti ene niti druge, trikrat polij vodo na glavo v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.«
Irenej (182–188 n. št.) ga je citiral takole: »Pojdite in učite vse narode ter jih krščujte v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.« (Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 17.1, str. 444)
Tertulijan (198–220 n. št.) ta verz nekoliko parafrazira takole: »On [Jezus] je ob svojem odhodu k Očetu enajstim drugim ukazal: ›Pojdite in učite vse narode, ki naj bodo krščeni v Očeta, Sina in Svetega Duha.‹« V delu Predpis proti heretikom, poglavje 20, str. 252.
Tertulijan to v delu O krstu, poglavje 13, str. 676, izraža nekoliko drugače: »Bog, pravi [Jezus], ‚učite narode in jih krščujte v ime Očeta, Sina in Svetega Duha.««
Hipolit (222–235/6 n. št.) to citira kot: »Pojdite in poučujte vse narode ter jih krščujte v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.« Iz dela Proti hereziji Noeta, poglavje 14, str. 228
Traktat proti Novatiju (254–256 n. št.), poglavje 3, str. 658: »Pojdite in oznanjujte evangelij narodom ter jih krščujte v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. To pomeni, da ista Trojica, ki je v Noetovih časih simbolično delovala skozi goloba, zdaj v Cerkvi duhovno deluje skozi učence.«
Traktat o ponovnem krstu (okoli 250–258 n. št.), poglavje 7, str. 671: »Pojdite, poučujte narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Sedmi kartaginski koncil (258 n. št.), str. 567 Munnulus iz Girbe je rekel: »… še posebej v Trojici krsta, kakor pravi naš Gospod: ›Pojdite in krščujte narode v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.‹«
Sedmi kartaginski koncil (258 n. št.), str. 569: Vincentius iz Thibarisa je rekel: »Pojdite in poučujte narode ter jih krščujte v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.«
Victorinus iz Petaua (umrl leta 307 n. št.) to navaja takole: »On [Jezus] je poslal apostole in rekel: ›Pojdite, poučujte vse narode in jih krščujte v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.‹« Komentar k Apokalipsi, prvo poglavje, št. 15, str. 345
Zakaj torej Wierwille poskuša zamegliti zadevo s prepiranjem o datumih, kdaj je Euzebij citiral katere dele, ko pa imamo vse te druge zgodnejše pisce, ki so bili zelo jasni?
Nazadnje si oglejte naslednje vprašanje, kjer boste našli še druge izjave zgodnjih kristjanov o Trojici.
V: Kaj je bilo v Mt 28,19 del nauka zgodnje Cerkve o Trojici?
O: Tukaj je nekaj primerov.
Mathetes Diognetu (okoli 130–200 n. št.)
»Kakor kralj pošlje svojega sina, ki je tudi kralj, tako ga je On poslal; kakor Bog(1) ga je poslal; kakor človekom ga je poslal; kakor Odrešenika ga je poslal, ...« 7. poglavje Opomba (1) pravi, da se »Bog« tukaj nanaša na poslano osebo.
Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.)
»Ko namreč izgovorimo besedo, jo ustvarimo; vendar ne z odcepitvijo, tako da bi zmanjšali besedo, [ki ostane] v nas, ko jo izgovorimo; in prav tako vidimo, da se to dogaja tudi v primeru ognja, ki se ne zmanjša, ko je [drugega] vžgal, ampak ostane enak;... Beseda Modrosti, ki je sam ta Bog, rojen od Očeta vseh stvari, in Beseda, in Modrost, in Moč, in Slava Očeta, bo zame pričal...« Dialog s Trifonom, poglavje 61. Dejansko vsa poglavja od 57 do 63 obravnavajo božanskost Jezusa.
Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.)
»Na podoben način so tudi trije dnevi, ki so bili pred svetilniki [soncem, luno in zvezdami], simboli Trojice (grške triade), Boga, Njegove Besede in Njegove modrosti.« K Autoliku, knjiga 2, poglavje 15, str. 101.
Teofil, škof iz Antiohije (168–181/188 n. št.)
»Saj nas božansko pismo samo uči, da je Adam rekel, da je slišal glas. A kaj drugega je ta glas kot Božja Beseda, ki je tudi Njegov Sin?« Teofil k Autoliku, knjiga 2, poglavje 22, str. 103
Irenej (182–188 n. št.)
»Da pa je On [Jezus] sam po sebi, nad vsemi ljudmi, ki so kdaj koli živeli, Bog, Gospod in večni Kralj ter utelešena Beseda, ki so jo oznanjali vsi preroki, apostoli in sam Sveti Duh, lahko vidijo vsi, ki so dosegli vsaj majhen del resnice.« (Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 19.2, str. 449).
»Vedite, da je vsak človek bodisi prazen bodisi poln. Kajti če nima Svetega Duha, nima spoznanja o Stvarniku; ni prejel Jezusa Kristusa, življenja; ne pozna Očeta, ki je v nebesih;...« (Irenej, Proti herezijam 3:16)
»Tudi ona [cerkev] verjame v te točke [vere], kot da bi imela eno samo dušo.... Kajti cerkve, ki so bile ustanovljene v Nemčiji, ne verjamejo in ne prenašajo ničesar drugačnega, niti tiste v Španiji, niti tiste v Galiji, niti tiste na Vzhodu, niti tiste v Egiptu, niti tiste v Libiji, niti ...«
Klement Aleksandrijski je govoril o »Sveti Trojici« v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 5, poglavje 14, str. 468.
Tertulijan (okoli 213 n. št.)
»Beseda je torej vedno v Očetu, kakor pravi: ›Jaz sem v Očetu‹; in je vedno z Bogom, kakor je zapisano: ›In Beseda je bila pri Bogu‹; in nikoli ni ločena od Očeta ali drugačna od Očeta, saj ›jaz in Oče sva eno‹.« Proti Prakseju, 8. poglavje.
Hipolit (170–235/6 n. št.) po citiranju dela Janeza 1,1
»Če je torej Beseda bila pri Bogu in je bila tudi Bog, kaj sledi iz tega? Ali bi kdo rekel, da govori o dveh Bogovih? Jaz res ne bom govoril o dveh Bogovih, ampak o enem; vendar pa o dveh Osebah in o tretji ekonomiji (načinu delovanja), namreč o milosti Svetega Duha. Oče je namreč Eden, vendar sta dve Osebi, ker je tu tudi Sin; in potem je še tretji, Sveti Duh. Oče odloča, Beseda izvršuje in Sin se razodeva, skozi katerega verujemo v Očeta. Načrt usklajenosti se vrača k enemu Bogu; kajti Bog je eden. Oče je tisti, ki zapoveduje, Sin tisti, ki posluša, in Sveti Duh tisti, ki daje razumevanje; Oče je nad vsem, Sin je skozi vse in Sveti Duh je v vsem. In o enem Bogu ne moremo razmišljati drugače, kot da resnično verujemo v Očeta, Sina in Svetega Duha.« Proti hereziji Noeta, poglavje 14.
Atanazij (296–373 n. št.)
»Združeni brez zmešnjave, razlikujoči se brez ločitve. Nedeljivi in brez stopenj.« Pridiga o Luku 10,22 »Saj le na križu človek umre z razprostrtimi rokami. Zato je bilo primerno, da je tudi Gospod to prenesel in razprostrl svoje roke, da bi z eno privabil starodavno ljudstvo, z drugo pa tiste iz med poganov in oba združil v sebi.« Inkarnacija 25:3
Vasilij Kapadokijski (329–379 n. št.)
»medtem ko bi morali ves čas priznavati, da je Oče Bog, Sin Bog in Sveti Duh Bog, kakor so jih naučile božanske besede, ...« Pismo 8 Cezarejcem (str. 116)
Hilari (355–367/368 n. št.)
»Božja dela so torej onkraj razumevanja naše človeške narave in se ne ujemajo z našim racionalnim mišljenjem, ker delovanje neomejene večnosti zahteva neskončno razumevanje merjenja stvari. Zato ni to zaključek razuma, ampak omejitev moči, ko je Bog postal človek, ko je Nesmrtni umrl, ko je Večni pokopan. Po drugi strani pa to ni odvisno od našega načina razmišljanja, ampak od vsemogočnosti, da se On pojavi kot Bog iz človeka, kot nesmrtni iz tistega, ki je umrl, in kot večni iz tistega, ki je pokopan. Zato nas Bog v Kristusu oživlja skozi njegovo smrt.« O Trojici, knjiga 1, poglavje 13, str. 44
»Ker se stvarem, ki niso iste narave, nikoli ne priznava enake časti, enakost časti pa ne povzroča ločitve med tistimi, ki so časteni. A skrivnost rojstva zahteva enakost časti.« (o Janezu 5,23)
Gregor iz Nise (335–394 n. št.)
»Ko pravimo, da je Božanstvo Očeta, Sina in Svetega Duha eno, zakaj potem ljudem prepovedujemo, da bi rekli: ›Obstajajo trije Bogovi‹?« Iz dela »Ni treh Bogov«
Ambrož iz Milana (340–397 n. št.)
»Te besede so torej zapisane v zvezi z Bogom, katerega ime, dostojanstvo in resnica sta skupna [tako Očetu kot] Sinu.« O krščanski veri 3:3:17.
Povzetek
V cerkvi ni bilo netrinitarcev. Gnostiki, arijanci in drugi krivoverci so bili izključeni iz cerkve. Nauki Jehovovih prič, mormonov in drugih so sodobne izmišljotine.
V: Kaj je zgodnja cerkev verjela o Trojici v Mt 28,19?
O: Naslednji cerkveni voditelji zgodnje in postnicejske cerkve so poučevali nauke o Trojici. Zanimivo je opozoriti, da publikacija Jehovovih prič »Watchtower« z naslovom »Ali naj verjamete v Trojico?« citira večino teh zgodnjih cerkvenih pisateljev, da bi poskušala dokazati, da niso verjeli v Trojico.
|
Voditelj |
Sklici |
Izjave in prepričanja |
|
Ignacij: učenec apostola Janeza, umrl leta 107 ali 116 n. št. |
17 mest: Pismo Polikarpu, 3. poglavje; Pismo Efežanom 7 |
»Jezus je Bog« »Bog v človeški podobi« |
|
Anonimno, okoli leta 130 n. št. |
Diognetu, 7. poglavje |
Kristus, poslan kot kralj, Bog, človek in odrešenik. |
|
Justin Mučenik, okoli leta 138–165 n. št. |
Dialog s Trifonom, poglavja 55–56, 59, 61–64, 66, 74–78 |
»Zasluži si, da ga častimo kot Boga in Kristusa.« Zmotil se je v prepričanju, da je obstajal čas pred Kristusom. |
|
Teofil iz Antiohije, 168–181/188 n. št. |
K Autoliku, knjiga 2, poglavje 22 |
Kaj drugega je ta glas [v rajskem vrtu] kot Božja Beseda, ki je tudi Njegov Sin? (Bil je prvi, o katerem vemo, da je uporabil izraz Trojica) |
|
Irenej: učenec apostola Janeza. 182–188 n. št. |
Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 19.2, str. 449 |
»Jezus je sam po sebi, ... Bog in Gospod, ...« |
|
Klement Aleksandrijski je pisal med letoma 193–217/220 n. št. |
Stromata (193–202 n. št.), knjiga 5, poglavje 14, Učitelj |
»Sveta Trojica« Himna v čast Jezusu: »Gospod vseh časov in prostora; Jezus, Odrešenik našega rodu;« |
|
Tertulijan, okoli leta 213 n. št. |
Celotna knjiga Proti Prakseju |
Drugi pisec, za katerega je znano, da je uporabil izraz Trojica. |
|
Hipolit, učenec Ireneja, 225–235/6 n. št. |
Proti hereziji Noeta |
»Božji Sin, ki je, čeprav je bil Bog, postal človek.« Po citatu iz Janeza 1,1–3 pravi: »Tako vidimo Besedo, ki se je utelesila, in po Njem spoznavamo Očeta, verujemo v Sina in častimo Svetega Duha.« |
|
Origen iz Aleksandrije je pisal v letih 225–254 n. št. |
De Principiis, knjiga 1, poglavje 3.8 Origen je bil v svojem času zelo kontroverzen, vendar njegova stališča o Trojici niso bila postavljena pod vprašaj. |
»Moč Trojice je ena in ista.« Origen je zagrešil napako glede predobstoja duš in končnega človeškega univerzalizma |
|
Novatian, 210–280 n. št. |
Traktat o Trojici |
Knjiga o Trojici v 32 poglavjih |
|
Atanazij 296–373 |
Pridiga o Luku 10,22 |
Združeni brez zmede, razlikujoči se brez ločevanja, nedeljivi brez stopenj |
|
Bazilij Kapadokijski, 357–379 n. št. |
Pismo 8 Cezarejcem, O Svetem Duhu |
Oče je Bog, Sin je Bog, Sveti Duh je Bog. Obravnava arijansko polemiko |
|
Gregor iz Nise 335–394 n. št. |
O tem, da ni treh bogov, proti Eunomiju |
narava Očeta in Sina je ista |
|
Hilari 355–367/368 n. št. |
Napisal knjigo o Trojici |
Dovolj je bilo povedano. |
|
Ambrož iz Milana 340–397 n. št. |
O krščanski veri |
»Svet, svet, svet« v Razodetju 4,8 se nanaša na Trojico. |
|
Janez Krizostom (392–407 n. št.) |
Pridiga 3 o Janezu 1,1 |
Večnost Besede kot osebe; neustvarjena |
|
Avguštin iz Hipona, 354–430 n. št. |
Knjiga: O Trojici |
Ni sprejel nobene razlike v rangu |
|
Nestorij: Koncil v Efezu, 431 n. št. |
Ustanovil nestorijansko krščanstvo |
Njegovo prepričanje, da je Jezus Bog, ni bilo nikoli kritizirano |
|
Ciril Aleksandrijski, 431–444 n. št. |
Nestorijev glavni nasprotnik na koncilu v Efezu |
Začel je poudarjati Marijo kot Božjo mater. (na žalost) |
|
Patrick iz Irske, okoli 389–461 n. št. |
Ni veliko pisal. Napisal je Pismo Korotiku. |
Znana analogija o trojni listi detelje v zvezi s Trojico |
V: V Mt 28,19, ker beseda »Trojica« ni v Svetem pismu, kako je lahko Trojica svetopisemsko utemeljena in s tem resnična?
O: Tudi besede Stara in Nova zaveza, potovanje v nebesa, misijonarsko delo, učenčevanje ali evangelizacija niso v Svetem pismu. Izraz »enost«, v arabščini tawhid, prav tako ni v Koranu. Samo poimenovanje svetopisemskih pojmov jih ne naredi niti bolj niti manj resničnih. Kako imenujete Trojico, ki si deli skupno ime, v katero naj bi bili krščeni?
Za muslimane velja, da beseda »Trojica« sicer ni v Svetem pismu, toda beseda za enotnost, »tawhid«, prav tako ni v Koranu. Za mormone, člane Cerkve Jezusa Kristusa svetih zadnjih dni, besede »večni napredek« prav tako niso v Knjigi Mormona.
V: Zakaj si v Mt 28,19 ne morem v mislih predstavljati Trojice?
O: Tega si sploh ne bi smel predstavljati. Ne moreš si predstavljati, da je Bog Vsemogočni, da je povsod prisoten ali da je večni, vendar človeške nezmožnosti ne omejujejo Boga. Ali bi sploh pričakoval, da boš popolnoma razumel vse o Neskončnem Bogu? In kako sploh tvoj um določa in omejuje, kaj je Bog? Lahko pa razumemo tisto, kar nam je Bog razodel o sebi.
Res je, da je Trojica lahko zmedena zaradi treh razlogov.
1. Božja resnica je za nevernike pogosto zmedena.
2. Lažni učitelji so še dodatno prispevali k zmedi. Na primer, Jehovove priče ne sprejemajo Trojice, vendar sami pogosto bodisi napačno predstavljajo Trojico, ki jo zavračajo, bodisi sploh ne vedo, kaj je ta Trojica, ki jo zavračajo. Čeprav nekateri mormoni trdijo, da zavračajo Trojico, sem srečal veliko mormonov, ki pravijo, da jo sprejemajo. Tisti, s katerimi sem se pogovarjal, pa niso vedeli, kaj to sploh je. Trojica je veliko več kot le to, da so trije eno v ljubezni, duhu in namenu.
3. Ne moremo kriviti samo sekt. Mnogi pravi kristjani sami niso dovolj opremljeni, da bi jasno razložili Trojico.
V: V Mt 28,19 Trojica preprosto ne ustreza moji podobi Boga.
O: Odločiti se morate, ali boste sledili Bogu, ne glede na svoje predsodke, ali pa ne boste sledili nikomur razen svoji lastni podobi, maliku ali bogu.
V: Če je Trojica resnična, kot piše v Mt 28,19, ali je Jezus 1/3 Boga?
O: Ne, to napačno razlaganje Trojice izhaja iz človeškega razmišljanja, ki sploh ni ravno dobro. Višina mize ni 1/3 mize.
Jezus ima polnost Boga v skladu s Kol 2,9. Tako kot je smešno trditi, da sonce, ker daje svetlobo, ne more dajati toplote, tudi dejstvo, da ima Jezus polnost Boga, ne pomeni, da Oče in Sveti Duh ne moreta imeti prav tako polnosti Boga.
V: Ali v Mt 28,19 izhaja pojem Trojice iz babilonskih in asirskih religij, ki so imele trojice bogov?
O: Ne. Ko je Jezus rekel, naj krščujemo v ____ Očeta, Sina in Svetega Duha, je rekel »ime«, ne »imena«. Trojica je politeizem s tremi ločenimi bitji in tremi ločenimi bogovi. Trojica je en neločljiv Bog in tri različne osebe.
Po drugi strani, če bi bili le trije deli enega bitja, bi v grščini lahko rekli »v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha«, vendar to dejansko ni tako. Uporablja se »ime« v ednini, kar poudarja njihovo enotnost, vendar je pred Očetom, Sinom in Duhom tudi beseda »the«, ki poudarja njihovo različnost.
V: Zakaj v Mt 28,19 ne bi smeli zavrniti čaščenja kakršnega koli očeta, ki je poslal svojega lastnega sina, da je bil mučen in umrl namesto njega samega, kot je rekel pridigar iz gibanja »Oneness Pentecostal«?
O: Škoda je, če se odrekaš čaščenju Boga, razen po svojih pogojih. Oče ni le poslal Jezusa, da je prostovoljno umrl za nas, ampak je tudi vprašal Abrahama, ali bi bil pripravljen žrtvovati Izaka.
V: Ali je bilo v Mt 28,19 Nicejsko veroizpoved prvič oblikovano v Niceji leta 325 n. št.?
O: Pravzaprav je bilo to že prej. Mnogi tega ne vedo, a po podatkih iz dela »Ante-Nicene Fathers«, 7. zvezek, str. 524, je bilo nicejsko veroizpoved v Niceji le rahlo popravljena različica starega jeruzalemskega veroizpoveda. Prav tako je zelo podobno veroizpovedu iz Neocaesareje iz leta 315 n. št.
V: Ali so bili v Mt 28,19 kakšni dodatki k Nicejskemu izpovedi vere?
O: Da. Tukaj je izvirno nicejsko veroizpoved iz leta 325 n. št. (Prevod je vzet iz dela »Ante-Nicene Fathers«, 7. zvezek, str. 524.
Izvirnik iz Niceje, ki ga je leta 325 n. št. podpisalo 318 škofov.
Verujemo v enega Boga, vsemogočnega Očeta, Stvarnika vsega vidnega in nevidnega:
in v enega Gospoda Jezusa Kristusa, Božjega Sina, rojenega od Očeta, edinega rojenega, to je iz Očetove substance,
po katerem je bilo ustvarjeno vse, tako v nebesih kot na zemlji:
ki je za nas, ljudi, in za naše odrešenje prišel na zemljo, se utelesil in postal človek:
trpel je in tretji dan vstal od mrtvih:
in se povzpel v nebesa:
in se bo ponovno vrnil, da bo sodil žive in mrtve.
In v Svetega Duha.
[anatem]
In tiste, ki pravijo, da je bil čas, ko ga ni bilo, ali da ga ni bilo, preden je bil rojen, ali da je bil ustvarjen iz ničesar; ali tiste, ki pravijo, da je Božji sin iz kakršne koli druge snovi ali da je spremenljiv ali nestabilen, – te katoliška in apostolska Cerkev izobča.
Dodatki, odobreni na koncilu v Carigradu leta 381 n. št. in potrjeni na koncilu v Efezu (431 n. št.)
O nebesih in zemlji.
Rojen od Očeta pred vsemi svetovi.
Po Svetem Duhu iz device Marije.
Bil je križan tudi za nas pod Poncijem Pilatom,
in je bil pokopan.
Sedi na desnici Očeta,
katerega kraljestvo ne bo imelo konca.
Gospod, Dajalec življenja,
ki izhaja iz Očeta;
ki se skupaj z Očetom in Sinom časti in slavi;
ki je govoril skozi preroke:
v eni sveti, katoliški in apostolski Cerkvi.
Priznavamo en krst za odpuščanje grehov.
Pričakujemo vstajenje mrtvih
in življenje v prihodnjem svetu. Amen.
[Anatema ni bila navedena]
Glede na knjigo Creeds of Christendom, 1. zvezek, str. 24–29, so bile nekatere fraze najdene v dveh veroizpovedih Epifanija in v veroizpovedi Cirila Jeruzalemskega iz leta 350 n. št.
Druga sprememba veroizpovedi je bilo vstavljanje besed »in Sin«, s čimer se je izrazilo, da je Sveti Duh poslan od Očeta in Sina. To se je prvič pojavilo na Tretjem toledskem koncilu leta 589 n. št. Katoliška cerkev je to uradno dodala veroizpovedi, kar je bilo povod za uradni razkol s pravoslavno cerkvijo pod vodstvom pravoslavnega patriarha Fotija okoli leta 879 n. št.
V: V Mt 28,19, ker se »njih« v »naredite jih za učence/učite vse narode in jih krščujte« nanaša na narode, narodi pa se ne morejo potopiti v vodo, ali to pomeni, da tega ni mogoče razumeti kot sklicevanje na krst z vodo?
O: Ne. Tudi »naroda« ni mogoče narediti za učenca ali poučevati, vendar se »narodi« nanašajo na ljudi iz teh narodov. To je bilo za zgodnje kristjane samoumevno, saj so razumeli, da se Matej 28,19 nanaša na krst z vodo. Tukaj je dokaz.
Didache (okoli leta 125 n. št.), poglavje 7, str. 379: »Krščuj v ime Očeta in Sina in Svetega Duha v živi vodi. Če pa nimaš žive vode, krščuj v drugo vodo; če ne moreš v hladni, pa v topli. Če pa nimaš niti ene niti druge, trikrat polij vodo na glavo v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.«
Tertulijan (198–220 n. št.) je napisal celo delo z naslovom O krstu. Na enem mestu Tertulijan pravi: »A zdaj, ko se je vera razširila in postala vera, ki veruje v Njegovo rojstvo, trpljenje in vstajenje, je bil zakramentu dodan razširjeni element, namreč pečat krsta; v nekem smislu je to obleka vere, ki je bila prej gola in ki zdaj ne more obstajati brez svojega ustreznega zakona. Saj je bil uveden zakon krsta in predpisana formula: ‚Pojdite,‘ pravi, ‚učite narode in jih krščujte v ime Očeta, Sina in Svetega Duha.« O krstu, poglavje 13, str. 676
Hippolyt, škof v Portusu (222–235/6 n. št.), pravi, da je treba krščevati v imenu »Očeta, Sina in Svetega Duha«. Na kratko omenja Kornelija. Proti hereziji Noeta, poglavje 14, str. 228
V »Traktatu proti Novatianu« (254–257 n. št.), poglavje 3, str. 658, piše, da je treba krščevati v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.
Traktat o ponovnem krstu (254–257 n. št.), poglavje 7, str. 671: »Krstite jih v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.«
Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.): »Gospod je namreč po svojem vstajenju, ko je poslal svoje učence, jih poučil in naučil, na kakšen način naj krščujejo, rekoč: ›Vsa oblast mi je dana v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.‹« On nakazuje Trojico, v čigar zakramentu naj bi bili narodi krščeni. Ali torej Marcion priznava Trojico? Ali torej priznava istega Očeta, Stvarnika, kot mi? Ali pozna istega Sina, Kristusa, rojenega iz Device Marije, ki se je kot Beseda utelesil, ki je nosil naše grehe, ki je s svojo smrtjo premagal smrt, ki je sam prvi sprožil vstajenje mesa in svojim učencem pokazal, da je vstal v istem mesu? Vera pri Marcionu je povsem drugačna, pa tudi pri drugih heretikih – ne, pri njih ni nič drugega kot izdaja, bogokletstvo in prepir, ki je sovražen svetosti in resnici. Kako naj torej tisti, ki je med njimi krščen, zdi se, da je po svoji veri pridobil odpuščanje grehov in milost božjega usmiljenja, če nima resnice same vere?« Pisma Cipriana, pismo 72, poglavje 3, str. 380–381
V: Ali je v Mt 28,19 prvotno pisalo: »krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«?
O: Ena spletna stran trdi, da ni. Kot dokaz navaja neimenovani koptski rokopis in hebrejsko (ebionitsko) Matejevo evangelij iz zgodnjega 7. stoletja . Ebionitska različica je drugačno delo, ki je skrajšana različica Matejevega evangelija.
V nasprotju s tem pa obstajajo dokazi, da je bila ta besedna zveza v izvirniku.
Didache (okoli 60–120 n. št.), 7. zvezek, 7. poglavje, str. 379, to navaja takole: »Ko boš najprej povedal vse te stvari, krsti v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha v živi vodi [tj. tekoči vodi]. Če pa nimaš žive vode, krsti v drugo vodo; in če ne moreš v hladni, v toplo. Če pa nimaš niti ene niti druge, trikrat polij vodo na glavo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Natančne »formule« ni bilo, saj sta v Didache navedena tako krst v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha (poglavje 7, str. 379) kot tudi »v imenu Gospoda« (poglavje 9, str. 380).
Irenej (182–188 n. št.): »In spet, ko je učencem podelil moč ponovnega rojstva v Boga, jim je [Jezus] rekel: ›Pojdite in učite vse narode ter jih krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.‹« Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 17.1, str. 444.
Tertulijan (198–220 n. št.) ta verz nekoliko parafrazira takole: »On [Jezus] je ob svojem odhodu k Očetu enajstim drugim ukazal: ›Pojdite in poučujte vse narode, ki naj bodo krščeni v Očeta, Sina in Svetega Duha.‹« V delu Predpis proti heretikom, poglavje 20, str. 252.
Tertulijan to v delu O krstu, poglavje 13, str. 676, izraža nekoliko drugače: »Bog, pravi [Jezus], ‚učite narode in jih krščujte v ime Očeta, Sina in Svetega Duha.‘«
Hipolit (222–235/6 n. št.) to citira takole: »Pojdite in poučujte vse narode ter jih krščujte v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.« V delu Proti hereziji Noeta, poglavje 14, str. 228
Traktat proti Novatianu (254–256 n. št.), poglavje 3, str. 658: »Pojdite in oznanjujte evangelij narodom ter jih krščujte v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. To pomeni, da ista Trojica, ki je v Noetovih dneh simbolično delovala skozi goloba, zdaj v Cerkvi duhovno deluje skozi učence.«
Traktat o ponovnem krstu (okoli 250–258 n. št.), poglavje 7, str. 671: »Pojdite, poučujte narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Sedmi kartaginski koncil (258 n. št.), str. 567 Munnulus iz Girbe je rekel: »… še posebej v Trojici krsta, kakor pravi naš Gospod: ›Pojdite in krščujte narode v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.‹«
Sedmi kartaginski koncil (258 n. št.), str. 569: Vincentius iz Thibarisa je rekel: »Pojdite in poučujte narode ter jih krščujte v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha.«
Victorinus iz Petaua (–307 n. št.) to navaja takole: »On [Jezus] je poslal apostole in rekel: ‚Pojdite, poučujte vse narode in jih krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.‘« Komentar k Razodetju, prvo poglavje, št. 15, str. 345
V: Kakšni dokazi obstajajo, da je Matej napisal Matejevo evangelij?
O: Zgodnja cerkev je splošno sprejela, da je apostol Matej napisal Matejev evangelij. Dejansko obstaja veliko dokazov.
Papias (95–110 n. št.) se po imenu sklicuje na knjigi Mateja in Marka. Fragment 6 iz Euzebijeve Cerkvene zgodovine, knjiga 3, poglavje 39.
Klavdij Apolinari (160–180 n. št.) omenja Mateja, evangelije in zakon. Ante-Nicene Fathers, zvezek 8, str. 72
Irenej (182–188 n. št.) citira Mt 1,1 kot delo Mateja. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 16.2, str. 440
Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.): »In v Evangeliju po Mateju se rodovnik, ki se začne z Abrahamom, nadaljuje vse do Marije, matere Gospodove.« Stromata, knjiga 1, poglavje 21, str. 334
Tertulijan (198–220 n. št.) pravi: »Mislim evangelija po Janezu in Mateju – medtem ko se za tisto, kar je objavil Marko, lahko trdi, da je Petrov, katerega tolmač je bil Marko. Saj tudi Lukovo evangelijsko besedilo ljudje običajno pripisujejo Pavlu. In zdi se povsem verjetno, da dela, ki jih objavijo učenci, pripadajo njihovim učiteljem.« Tertulijan, Pet knjig proti Markionu, knjiga 4, poglavje 5, str. 350
Tertulijan je zapisal: »… da ima evangelijska zapuščina za svoje avtorje apostole, … pa tudi apostolske može … Med apostoli nam torej najprej vlijeta vero Janez in Matej; med apostolskimi možmi pa jo nato obnovita Luka in Marko.« Pet knjig proti Markionu, knjiga 4, poglavje 2, str. 347
Julius Africanus (232–245 n. št.) v svojem Pismu Aristidu, poglavje 3, str. 126, omenja »evangelista Mateja« in »Luka« pri primerjavi obeh Jezusovih rodovnikov
Origen (225–254 n. št.) omenja Mateja, Marka, Luko in Janeza. Origen, Proti Celsusu, knjiga 5, poglavje 56, str. 568.
Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) omenja »Evangelij po Mateju« in citira Mateja 5,23–24 v delu »Kiprianove razprave – Pričevanja«, poglavje 3, str. 533. Glej tudi »Kiprianove razprave«, razprava 12, tretja knjiga, 1,40.
Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.): »Bilo je ›ob koncu sobote‹, kot pravi Matej; bilo je ›zgodaj, ko je bilo še temno‹, kot piše Janez; bilo je ›zelo zgodaj zjutraj‹, kot pravi Luka; in bilo je ›zelo zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu‹, kot nam pove Marko. Tako nam nihče ni jasno pokazal točnega časa, ko je vstal.« Pismo 5 škofu Bazilidu, str. 94
Adamantius (okoli leta 300 n. št.) »Ali se boste strinjali, če iz evangelijev dokažem, da niso izmišljotina?« … »Napisali so jih Kristusovi učenci: Janez in Matej; Marko in Luka.« Dialog o pravi veri, prvi del, »b 5«, str. 41
Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) omenja Psalm, Mateja, Izaija, Daniela; Komentar o stvarjenju sveta, str. 342
Po letu 325 n. št.
Hegemonius (4. stoletje): »Duh v evangelistu Mateju prav tako skrbno opozarja na te besede našega Gospoda Jezusa Kristusa: ›Pazite, da vas nihče ne zavede; kajti mnogi bodo prišli v mojem imenu in rekli: Jaz sem Kristus; in bodo zavedli mnoge. Če pa vam bo kdo rekel: Glejte, tu je Kristus, ali tam; ne verjemite. Pojavili se bodo namreč lažni Kristusi, lažni apostoli in lažni preroki ter kazali velike znamenje in čudeže; tako da bi, če bi bilo mogoče, zavedli celo izbrance. Glejte, to sem vam že prej povedal. Če vam bodo rekli: ‚Glejte, on je v puščavi‘, ne hodite tja; če bodo rekli: ‚Glejte, on je v skrivnih sobah‘, ne verjemite temu.« Disput z Manesom, poglavje 35, str. 209
V: Kdaj je bilo napisano Matejevo evangelij?
O: Lahko rečemo le, da je bilo Matejevo evangelij napisano po letu 33 n. št. in z zelo veliko verjetnostjo pred letom 70 n. št. Nekateri liberalni učenjaki menijo, da je bilo napisano med letoma 70 in 100 n. št., saj verjamejo, da Jezus ni mogel napovedati prihodnjih dogodkov.
V: Kako v Matejevem evangeliju vemo, da je tisto, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?
O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.
1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.
2. Dokazi iz zgodnje cerkve. Mnogi pisci so citirali ali se sklicevali na Matejev evangelij. Nekateri izmed najzgodnejših so naslednji.
Klement Rimski (96–98 n. št.) navaja Mateja 6,12–15; 7,2; 15,8. Čeprav je Matej 15,8 (poglavje 5, str. 9) enak kot Marko 7,6 in Izaija 29,13.
Ignacij v svojem Pismu Smirnčanom 1,1 (90–116 n. št.) in v Pismu Polikarpu, poglavje 2, str. 94, citira Mateja 10,16b.
Didache (= Učenje dvanajstih apostolov) (120–150 n. št.), poglavje 8, str. 379, navaja Gospodovo molitev iz Mateja 6:5, 9–13. Glede na opombo 24 je ta nedvomno iz Mateja in ne iz Luka.
2. Klement (120–140 n. št.), 3. poglavje, str. 252, navaja Mateja 10,32 kot Jezusove besede in se sklicuje tudi na Mateja 22,37.
2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 4, str. 252, parafrazira Mateja 7:21.
2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 5, str. 252, navaja Mateja 5,28 kot Jezusove besede.
2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 9, str. 253, parafrazira Mateja 12,50 kot Jezusove besede
Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 5. poglavje, navaja Mateja 20,16 (tudi 22,14). Opomba v delu Ante-Nicene Fathers na str. 139 pravi, da je to prvi citat, ki mu sledi avtoritativna formula »pisano je«.
Pismo Polikarpa Filipljanom, poglavje 2, str. 33 (110–155 n. št.), citira celoten odlomek iz Mateja 7:1: »A bodite pozorni na to, kar je Gospod rekel v svojem nauku: ›Ne sodite, da ne boste sodjeni‹.«
Polikarp citira Mateja 6,13a v Polikarpovem pismu Filipljanom, poglavje 7, str. 34–35
Polikarp citira Mateja 26,41b v Polikarpovem pismu Filipljanom, poglavje 7, str. 34–35
Delo »Mathetes Diognetu«, 9. poglavje, str. 28 (okoli leta 130 n. št.), namiguje na Mateja 6,25 in pravi, da nas je Odrešenik naučil zaupati v …, da se ne bi skrbeli za obleko in hrano.
Pismo »Mathetes« Diognetu, poglavje 8, str. 28 (okoli leta 130 n. št.) se sklicuje na Mateja 19:17
Papias (95–110 n. št.) je bil zgodnji pisec, ki se je osebno pogovarjal s Petrom, Jakobom, Janezom, Matejem in drugimi (glede na fragment 1). V fragmentu 6 je zapisal, da je Matej zbral Jezusove izreke v hebrejskem jeziku.
Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) se sklicuje na Mateja (skoraj 38-krat), kar je več, kot se sklicuje na druga evangelija. Glej delo »Ante-Nicene Fathers«, 1. zvezek, str. 591, kjer je to primerjano z Justinovimi sklici na druga evangelija. Upoštevajte, da je več sklicev v Luku skupnih z Matejem. Citira ali parafrazira Mateja 1:21; 3:11–12, 17; 4:9, 10; 5:20, 28, 29, 32; 5:34, 37, 44, 45, 46; 6:1, 16, 19, 20, 21, 22, 25, 26, 33, 41; 7:15, 16, 19, 21, 22; 8:11; 9:13; 10:28; 11:12–15, 27; 12:38 in naprej; 13:3, 42; 15:22–28; 16:21, 26; 17:12; 19:6, 12, 17, 26, 28; 21:13; 22:17, 19–21, 37; 23:15, 23, 24, 27; 24:11; 25:41; 26:39
Muratorijev kanon omenja Matejev evangelij (okoli leta 170 n. št.) skupaj z drugimi tremi evangeliji.
»Pastir Hermasa« (okoli leta 160 n. št.), knjiga 1, Četrta vizija, poglavje 2, str. 18, citira četrtino Mateja 26,24: »Bolje bi bilo zanje, da se ne bi rodili.«
»Pastir Hermasa« (okoli leta 160 n. št.), knjiga 2, poglavje 6, str. 30, namiguje na del Mateja 10:28: »Bojte se Tistega, ki ima vso moč, da reši in uniči.«
Keretik Tatian (okoli leta 172 n. št.) je napisal harmonijo štirih evangelijev, imenovano Diatessaron. V njej se sklicuje na 839,12 verzov v Mateju, pri čemer šteje po delih verzov. To je 78,4 % celotnega evangelija.
Klavdij Apolinari (160–180 n. št.) omenja Mateja, evangelije in zakon. Ante-Nicene Fathers, zvezek 8, str. 72
Apollonij iz Efeza (okoli leta 210 n. št.) v delu »O montanizmu«, poglavje 4, str. 776, navaja Mateja 10,9 kot besede Gospoda. Prav tako v istem delu, poglavje 4, str. 776, navaja Mateja 12,33.
Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.) v delu »Teofil Autoliku«, 3. knjiga, 3. poglavje, str. 115, navaja Mateja 5,28 kot »glas evangelija«.
Irenej (182–188 n. št.) se pogosto sklicuje na vsa štiri evangelija, vendar tudi on najpogosteje uporablja Matejevega. Citira vseh 223 verzov iz Matejevega evangelija v celoti ali delno. Irenej v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 16, str. 441, navaja, da je to evangelij napisal Matej. Tukaj je seznam verzov, ki jih citira ali parafrazira v prvih devetih poglavjih Matejevega evangelija: 1:1, 12–16, 18, 20, 23; 2:15, 16; 3:3, 7, 9–12, 16; 4:3, 7, 9, 10; 5:5, 8, 13a, 14a, 16, 18, 20–28, 33–35, 41, 44, 45; zadnja tretjina 5:12 in srednja tretjina 7:7; 6:12a, 19, 24, 27; 7:1–2, 5; 8:9, 11–13; 9:2a, 6, 8, 29
Irenej se sklicuje tudi na Mateja 2:16; 5:39; 7:15, 19, 25; 9:17; 11:9; 12:18, 31; 13:25, 38, 44; 17:3, 7, 27
Še nisem ponovno preveril vseh Irenejevih sklicev na poglavja 10 in naprej v Matejevem evangeliju.
Klement Aleksandrijski v delu Stromata, knjiga 1, poglavje 21, str. 334 (193–202 n. št.): »In v Evangeliju po Mateju se rodovnik, ki se začne z Abrahamom, nadaljuje vse do Marije, matere Gospodove.« Citira tudi iz mnogih drugih mest v Matejevem evangeliju.
Tertulijan (198–220 n. št.) v delu Pet knjig proti Markionu, knjiga 4, poglavje 5, str. 350, poudarja avtorstvo Mateja, Marka, Luka, Janeza, Razodetja in mnogih Pavlovih pisem. Citira številne verze iz Matejevega evangelija.
Hipolit (225–235/6 n. št.) navaja Mateja 7,21 in Mateja 21,31 kot besede Odrešenika. V delu »Ovržba vseh herezij«, knjiga 5, poglavje 3, str. 54. Citira tudi številne druge verze iz Matejevega evangelija.
Teodot, verjetno montanist (okoli 240 n. št.), navaja Mateja 12,50 kot besede Gospoda. Izvlečki iz Teodota, poglavje 20, str. 25
Julius Africanus (232–245 n. št.) v svojem Pismu Aristidu, poglavje 3, str. 126, omenja »evangelista Mateja« in »Luko« pri primerjavi obeh Jezusovih rodovnikov
Origen (225–254 n. št.) obširno citira iz Mateja, saj je napisal celoten komentar k Matejevemu evangeliju. Origenovi citati vključujejo Mateja 24,23–27.
Novatian (257 n. št.) v delu O Trojici, poglavje 8, str. 617, citira Mateja 10,29–30 in pravi, da je to Jezusovo besedilo. V 12. poglavju citira tudi Mateja 27,20 in pravi, da je to Jezusovo besedilo. Novatian citira iz Mateja 1,23 (str. 635); 5,8 (str. 639–640); 10,28a (str. 636), 10,29–30 (str. 617); 12,32b (str. 641); 16,16 (str. 637); 16,16 (str. 637); 28,20b (str. 621)
Traktat proti Novatianu navaja štiri verze iz Mateja: 7:2a (str. 661); 7:22,23 (str. 659), 10:33 (str. 659), 23:12a (str. 661); morda še druge
Traktat o ponovnem krstu (okoli 250–259 n. št.) navaja odlomke iz Mateja 3:11b (poglavje 2, str. 668), 9:2b (poglavje 18, str. 677); 10:32 (poglavje 11, str. 673), 12:37 kot »v evangeliju« (poglavje 13, str. 675), 16:22,23 (poglavje 9, str. 672); 24:4, 23, 24 (poglavje 12, str. 674), 26:70 (str. 672), 28:19 (poglavje 7, str. 671)
Kiprijan, škof Kartagine (okoli 246–258 n. št.) »V Evangeliju po Mateju: ›Kdor bo izrekel besedo proti Sinu človekovemu, mu bo odpuščeno; kdor pa bo govoril proti Svetemu Duhu, mu ne bo odpuščeno niti v tem svetu niti v prihodnjem.‹« Ciprijanove razprave, razprava 3, poglavje 28, str. 542
Kiprian, škof Kartagine (okoli 246–258 n. št.), v delu »Kiprianove razprave«, razprava 10, poglavje 15, str. 495, citira Mateja 5,43–45 in omenja, da Jezus to pravi »v svojem evangeliju«.
Kiprijan iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) v Pismu 48:4, str. 326, navaja Mateja 15,13 kot besede »Gospoda v Njegovem evangeliju«.
Mojzes in drugi v pismu Ciprijanu (Pismo 25), poglavje 4, str. 303 (250–251 n. št.), navajajo Mateja 10,37–38 kot besede »našega Gospoda, kakor s trobento Njegovega evangelija«
Cornelius Ciprijanu (okoli 246–256 n. št.) citira Mateja 5,8 kot »evangelijsko besedo«; Pismo 45, poglavje 2, str. 323
Firmilian iz Cezareje v pismu Ciprijanu (256 n. št.) navaja Mateja 16,9 kot Jezusove besede (Pismo 74, poglavje 16, str. 394).
Na sedmem kartaginskem koncilu (258 n. št.) je Lucij iz Castra Galbae dejal: »Ker je Gospod v svojem evangeliju rekel: ›Vi ste sol zemlje; če pa sol izgubi svoj okus, s čim naj se solijo?‹« str. 566
Gregor Čudežnik (240–265 n. št.) navaja del Mateja 15,11 kot besede Odrešenika. Kanonično pismo, kanon 1, str. 18
Dionizij iz Aleksandrije (246–265 n. št.): »Bilo je ›ob koncu sobote‹, kot pravi Matej; bilo je ›zgodaj, ko je bilo še temno‹, kot piše Janez; bilo je ›zelo zgodaj zjutraj‹, kot pravi Luka; in bilo je ›zelo zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu‹, kot nam pove Marko. Tako nam nihče ni jasno pokazal točnega časa, ko je vstal.« Pismo 5 škofu Bazilidu, str. 94
Anatolij iz Aleksandrije (270–280 n. št.) se sklicuje na Mateja 26,17 v svojem Velikonočnem kanonu, poglavje 8, str. 148, ter na Mateja 26,38 kot na besede »samega Gospoda« v poglavju 10, str. 149
Adamantius (okoli 300 n. št.) »Ali se boste strinjali, če iz evangelijev pokažem, da niso izmišljotina?« … »Napisali so jih Kristusovi učenci: Janez in Matej; Marko in Luka.« Dialog o pravi veri, prvi del, »b 5«, str. 41
Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) omenja Psalm, Mateja, Izaija in Daniela v Komentarju o stvarjenju sveta, str. 342
Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) v Kanonskem pismu, kanon 12, str. 276–277, navaja Mateja 21,6 in 6,24 kot besede Gospoda. Prav tako namiguje na Mateja 2,13–16 v kanonu 13, str. 277, in citira Mateja 2,22–23 v kanonu 13, str. 277
Metodij (270–311/312 n. št.) »Vsa duhovna posredovalna moč Svetega pisma nam je dana kot sol, ki ščemi, da bi koristila, in ki razkužuje; brez nje je nemogoče, da bi duša s pomočjo razuma prišla do Vsemogočnega; kajti ›vi ste sol zemlje‹, je rekel Gospod apostolom .« [Matej 5,13] Pogostitev desetih devic, knjiga 1, razprava 1, poglavje 1, str. 311
Teofil v delu »Mučeništvo diakona Habiba« na str. 694 navaja Mateja 10:39 in Mateja 7:6 kot »Sveto pismo«.
Atanazij Aleksandrijski (okoli leta 318 n. št.) se v delu Proti poganom ni skliceval na Mateja. V delu Inkarnacija Besede pa se je skliceval na Mateja 19:4 (poglavje 2.6, str. 37), Mateja 1:23 (tudi Izaija 7:14) (poglavje 33.3, str. 54), na Mateja 11:13 (poglavje 40.4, str. 57–58) ter na Mateja 26:64 (poglavje 56.4, str. 66). Čeprav se Atanazij pred letom 325 n. št. ni skliceval na noben drug verz iz Matejevega evangelija, se je po tem času skliceval na številne druge verze iz tega evangelija.
Aleksander Aleksandrijski (321 n. št.) navaja Mateja 11:27b kot besede Odrešenika. Pisma o arijanski hereziji, poglavje 5, str. 293
Aleksander Aleksandrijski (321 n. št.) navaja Mateja 3:17 kot »v evangeliju«. Pisma o arijanski hereziji, poglavje 8, str. 294.
Aleksander Aleksandrijski (321 n. št.) navaja Mateja 11:12 kot »besede, ki jih je izrekel Kristus«. Pisma o arijanski hereziji, poglavje 12, str. 295
Laktanc (okoli 303–okoli 325 n. št.) se sklicuje na Mateja 14,22–26, ko razpravlja o Jezusovem hoji po vodi. Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 15, str. 116. Laktanc se sklicuje tudi na Mateja 5:44; 7:15; 18:7 ter poglavja 14, 19 in 21. Iz Izaija 7:14 citira kot besede Izaija, kar je tudi Matej 1:23.
Euzebij iz Cezareje (318–325 n. št.) v delu »Dokaz evangelija«, knjiga 1, poglavje 6, str. 11, citira celoten odlomek Mt 5,38–40.
Euzebijeva »Cerkvena zgodovina« (318 n. št.), knjiga 3, poglavje 24, str. 152, obravnava štiri evangelije: Mateja, Marka, Luko in Janeza. »Nicene and Post-Nicene Fathers«, druga serija, zvezek 1, str. 152
Glejte naslednje vprašanje, v katerem je navedeno, kateri verzi in deli verzov so bili citirani in kateri ne.
Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah
Enkratitski heretik Tatian (okoli leta 172 n. št.) je napisal harmonijo štirih evangelijev, imenovano Diatessaron, kar pomeni »skozi [vse] štiri«. V njej se sklicuje na 839,12 verzov v Mateju. To je 78,4 % celotnega Matejevega evangelija.
Manihajski heretik Faustus-Milevis (383–400 n. št.) navaja Mateja 1,1 kot del Matejevega evangelija. Avguštin, Odgovor Faustu Manihajcu, knjiga 23, poglavje 1, Nicejski in postnicejski očetje, prva serija, zvezek 4, str. 313
3. Najstarejši rokopisi Matejevega evangelija, ki jih imamo, vsebujejo majhne rokopisne razlike, vendar nobenih teološko pomembnih napak. Še ohranjeni rokopisi Novega testamenta, prepisani pred letom 325 n. št., vsebujejo 91,7 % Matejevega evangelija, oziroma 982,07 od 1071 verzov. Za podrobnosti o tem glejte https://biblequery.org/Bible/BibleReliability/EarlyChristianNTQuotes.xlsx.
p1 (=Papirus Oxyrhynchus 2) Mt 1:1–9, 12, 14–20; (ne 2:14) (okoli leta 200 n. št.) aleksandrijsko besedilo
Tukaj so objavljeni datumi za ta rokopis.
3. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta
3. stoletje – 1975 – Aland, 3. izdaja
3. stoletje – 1990 – Comfort, Zgodnji rokopisi in sodobni prevodi Novega testamenta
3. stoletje – 1998 – Aland, 4. revidirana izdaja
Sredina 3. stoletja, podobno kot p69 – 1999 – Comfort, Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta
Na platnici je napis. Medtem ko O’Callaghan meni, da bi lahko šlo za Mateja 2:14, Philip Comfort v delu »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta« na str. 29 trdi, da to ni res, saj je napis v drugačnem pisnem slogu, poleg tega pa je nad tremi prekinjenimi črtami večji rob kot v preostalem delu Matejevega evangelija. To besedilo bi lahko bilo podnaslov ali naslov.
str. 19 (=Papirus Oxyrhynchus 9) Mt 10,32–11,5
Pretežno zahodno besedilo
4. ali 5. stoletje – 1968 Besedilo Novega testamenta
str. 21 (=Papirus Oxyrhynchus 10) Mt 12,24–26, 31–33 (Ustrezna z Bezae Cantabrigiensis in popravljenim Sinaiticusom)
str. 25 (=Papirus 16388, danes izgubljen. Pred drugo svetovno vojno je bil v Berlinu) Mt 18,32–34; 19,1–3, 5–7, 9–10
Konec 4. stoletja – 1968 – Besedilo Nove zaveze. Zahodno besedilo
str. 35 Mt 25:12–15, 20–23 (3. stoletje)
Verjetno 4. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta. Med aleksandrijskim in zahodnim besedilom
str. 37 (=Ann Arbor 1570) Mt 26,19–52 (sredina 3. stoletja) Pisava je podobna črkam Heronina (256 in 260 n. št.)
3./4. stoletje – 1969 –
str. 45 Chester Beatty I (vsa štiri evangelija in Apostolska dela) (100–150 n. št.) (prej se je menilo, da izvira iz konca 2. ali začetka 3. stoletja n. št.) (Mt 20,24–32; 21:13–19; 25:41–26:39, deli evangelijev po Marku, Luku in Janezu) Izvirni zvitek je imel približno 220 listov, od katerih imamo ohranjenih 30. Dva od teh 30 listov sta iz evangelija po Mateju.
p53 (= Papirus Michigan Inv. 6652) Mt 26,29–40 in Apg 9,33–38; 3 črke od 124 črk v 9,39; 9,40–10,1. (okoli leta 260 n. št.) Datum temelji na podobnostih s črkami Heronina iz okoli leta 260 n. št. Gre za mešano besedilo.
p64 (Magdalenov papirus), p67 okoli leta 200 n. št. Papirus p64 ohranja Mateja 26:7, manj kot polovico črk v verzu 8; 26:10, 14–15, 22–23, 31–33 (na treh fragmentih). P64 je bil kupljen v Egiptu leta 1901, vendar je bil znanstvenikom na voljo šele leta 1953. P67 ohranja Mateja 3:9,15; 5:20–22,25–28.
p70 (=Papirus Oxyrhynchus 24) Mt 2:13–16; 2:22–3:1; 11:26–27; 12:4–5; 24:3–6,12–15. (3. stoletje) p70 ima izrazito drugačen epsilon, pisava pa je podobna P. Medici 13 (iz Pridigarja) iz 3. stoletja.
3. stoletje – 1968 Besedilo Novega testamenta.
p71 (=Papirus Oxyrhynchus 2385) vsebuje Mt 19:10–11,17–18 (4. stoletje)
4. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta. Ustreza Vatikanusu
str. 77/str. 103 vsebuje Mt 23,30–39 (str. 77); 13,55–57; 14,3–5 (sredina do konec 2. stoletja)
str. 83 vsebuje Mt 20,23–25,30–31; 23,39; 24,1,6 (6. stoletje)
str. 86 Mt 5,13–16,22–25 (okoli leta 300 n. št.)
str. 101 (=Papirus Oxyrhynchus 4401) iz 3. stoletja vsebuje Mt 3,10–12; 3,16–4,3
str. 102 (=Papirus Oxyrhynchus 4402) okoli leta 300 n. št. Mt 4:11–12, 22–23
str. 103 (=Papirus Oxyrhynchus 4403) vsebuje Mt 13,55–57; 14,3–5 (2. do 3. stoletje)
str. 104 (=Papirus Oxyrhynchus 4404) (začetek do sredina 2. stoletja) vsebuje Mt 21:34–37, 43, 45?
str. 110 (=Papirus Oxyrhynchus 4494) vsebuje Mt 10,13–14, 25–27 (4. stoletje)
pAntinoopolis 2.54 iz 3. stoletja vsebuje Gospodovo molitev. Mt 6,10–12. Zdi se, da je ta rokopis prvotno vseboval le Gospodovo molitev.
0171 (okoli leta 300 n. št.) vsebuje Mt 10,17–23, 25–32
Vaticanus [B] (325–350 n. št.) in Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) vsebujeta celoten Matejev evangelij.
Alexandrinus [A] (okoli leta 450 n. št.) je ohranil le od Mat. 25,7 do konca.
Bohairski koptski rokopis [Boh] iz 3./4. stoletja
Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje
Sirski prevod Peshitta [Syr P] 400–450 n. št.
Efraemov Rescriptus [C], 5. stoletje
armenski [Arm] iz 5. stoletja
gruzinščina [Geo] od 5. stoletja
etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.
Gotščina 493–555 n. št.
Za več informacij o zgodnjih rokopisih Matejevega evangelija glejte www.BibleQuery.org/Matthew Manuscripts.html.
V: Katere verze in dele verzov iz Matejevega evangelija so citirali pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom (pred letom 325 n. št.)?
O: Pred letom 325 n. št. so cerkveni pisci citirali približno 87,5 % verzov iz Matejevega evangelija. To je 937,31 verzov. Z drugimi besedami, citirani so vsi od 1071 verzov v Matejevem evangeliju, razen 133,69 verzov. Za vse podrobnosti glejte https://biblequery.org/Bible/BibleReliability/EarlyChristianNTQuotes.xlsx. Tatianov Diatessaron se sklicuje na 839,12 od 1071 verzov Matejevega evangelija.
V: Ali obstajajo kakšni starejši datumi za rokopise Matejevega evangelija, ki so ohranjeni do danes?
O: Datiranje rokopisa Magdalene (str. 64 + str. 67) je sporno.
Večina se strinja, da je bil napisan pred 3. stoletjem n. št., zaradi sloga pisanja na papirusu, ki se po začetku 3. stoletja ni več uporabljal.
Zgodnejši datum (okoli 50–64/65 n. št.) To je stališče nemškega papirologa Carstena Thiedeja. To stališče podpirajo tri točke.
1) Uncial: Magdalenski papirus je bil »uncialni« (v velikih črkah) papirus, ki se je uporabljal do sredine 1. stoletja n. št.
2) Primerjava pisave s teksti iz sredine 1. stoletja, najdenimi v Pompejih in Herkulaneumu
3) Špekulativno gledano so morda kristjani, ki so želeli ohraniti svoja svetopisemska besedila, začeli uporabljati kodekse že prej.
To je bilo objavljeno v reviji Time (23. januar 1995). Glej knjigo The Real Jesus, str. 78, kjer je to obravnavano, vendar ne nujno podprto.
Poznejši (2. stoletje n. št.) rokopis Nove zaveze. V delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 20, je navedeno, da prevladuje mnenje, da je bilo Evangelij po Mateju napisano med letoma 80 in 100 n. št.
Kodeks: Zdi se, da izvira iz kodeksa (knjige), saj so pisarji v 2. stoletju prešli z uporabe zvitkov na knjige.
Špekulativno gledano so bile morda nekatere uncialne pisave, kot je ta, izdelane kasneje. Skeptična knjiga Burtona Macka »Who Wrote the New Testament?« str. 9–10, je sicer zelo kritična do Thiedejevega datiranja, vendar navaja, da so bili uncialni zapisi morda izdelani šele okoli leta 85 n. št. To trditev je težko razumeti, saj delo Alanda in drugih »The Greek New Testament«, 4. revidirana izdaja, kaže, da so se uncialni rokopisi uporabljali še v 9. stoletju, torej veliko kasneje. Morda je Mack mislil na poseben slog uncialnega pisma na papirusu.
Sklep: Čeprav ne vemo, kdaj so bili izdelani prvi kodeksi, se tudi najbolj konzervativni učenjaki držijo datuma sredi prvega stoletja.
-
Glej Milligan, Izbor iz grških papirusov, 1910, str. 35. 238.