< Vprašanje o Sodiščih

V: Kaj je glavna točka knjige Sodnikov v 1. poglavju?

O: Knjiga Sodnikov predvsem prikazuje, kako neposlušnost Božjega ljudstva prinaša kazen, poslušnost pa blagoslov. Poleg tega je ključni izraz v knjigi Sodnikov, da je »vsak delal, kar se mu je zdelo prav«, knjiga pa prikazuje kaotične posledice tega. Drugi namen knjige Sodnikov je prikazati, kako pokvarjeni so ljudje.

V: Kaj pomeni beseda »sodnik« v knjigi Sodnikov?

O: Hebrejska beseda shopetim (Sodniki) pomeni »izvršilni voditelji«, kot navaja Gleason Archer v delu Survey of Old Testament Introduction, str. 280. To je naziv, podeljen ljudem, ki so vodili in sodili Izraelu od časa Jozueja do časa Saula, prvega kralja. Ti moški in ena ženska so Bogu služili v različni meri. V knjigi Jozue smo spoznali značaj in življenje človeka, ki, kolikor vemo, v svojem hoji z Bogom ni nikoli popuščal. Zdaj pa je življenje bolj zapleteno in ne tako blagoslovljeno za tiste, ki hodijo z Bogom, a so pogosto popuščali.

V: Ali v knjigi Sodnikov obstajajo arheološki dokazi iz drugih dežel o Izraelcih v obdobju sodnikov?

O: Da, stelo faraona Merenpta/Merneptaha (1229/1225 pr. n. št.), sina Ramzesa Velikega, je v Tebah v Egiptu odkril Petrie. Ta stela (steber) je bila postavljena v petem letu vladanja faraona Merneptaha. V njej je faraon pohvaljen, navedeni pa so tudi narodi, ki so jih Egipčani napadli ali osvojili. Omenja Hetite, Kanaan, Aškelon, Gezer, Janoam (v severnem Kanaanu), Izrael in deželo Horitov.

V: Katera obdobja zatiranja in miru so opisana v knjigi Sodnikov?

O: Tukaj so ta obdobja. Arheolog John Garstang je ugotovil, da so bila obdobja miru, omenjena v knjigi Sodnikov, takšna zato, ker so Egipčani izvajali nadzor nad obalnimi Kanaanci.

V: Ali so bila v knjigi Sodnikov obdobja vladavine posameznih sodnikov in obdobja zatiranja zaporedna ali so se nekatera prekrivala?

O: Čeprav Knjiga sodnikov tega izrecno ne navaja, 1. knjiga kraljev 6:1 pravi, da je od Izhoda do izgradnje Salomonovega templja minilo 480 let. To pomeni, da sta obdobji iz Knjige sodnikov zaporedna in se ne prekrivata. Za več informacij glej razpravo o 2. Mojzesovi knjigi 5:2 ter David Rohl v knjigi Pharaohs and Kings: A Biblical Quest (Crown Publishers 1995), str. 278–283, kjer je podan trden argument, da je izhod iz Egipta potekal leta 1447 pr. n. št.

V: Glede na to, da je v Knjigi sodnikov toliko neprimernega in nehvaležnega, ali to pomeni, da »moramo verjeti, da je Knjiga sodnikov natančnejši odraz posvetne zgodovine kot Knjiga Jozue«, kot navaja Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 224?

O: Ne; pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Asimovov vodnik po Svetem pismu ima prav, ko pravi, da je v tej knjigi veliko nehvaležnih opisov Izraelcev, kar kaže na odkrito iskrenost avtorja. Vendar nehvaležno ne pomeni neizobraževalno. Iz napak drugih se moramo učiti, in ena od glavnih točk Knjige sodnikov je napaka vsakega človeka, ki dela, kar je prav v njegovih očeh.

2. Asimovov vodnik po Svetem pismu tu razkriva subjektivno protibiblsko pristranskost. Ker je knjiga Sodnikov manj pozitivna do Izraelcev, kako lahko bolj pozitivna ali negativna naravnanost dokazuje resničnost? Morda bi knjiga sploh ne bila resnična, če bi iz nje odstranili vse negativne dele! Če bi iz iste knjige odstranili vse pozitivne dele, ali bi to pomenilo, da je preostanek popolnoma resničen? Čeprav obstoj negativnih vidikov kaže, da avtor ni hotel zamolčati negativnih delov, stopnja pozitivnih ali negativnih delov ne dokazuje, kako natančen je odraz nečesa.

V: Katera napačna dejanja so bila omenjena v knjigi Sodnikov?

O: Tukaj je seznam tega, kar so storili.

V: Ali je v Sodnikih 1 navedenih dvanajst sodnikov, ki ustrezajo dvanajstim izraelskim plemenom?

O: Ne. Nikjer ni navedeno, da bi dvanajst sodnikov, ki so »vladali«, ustrezalo dvanajstim plemenom. Poleg tega je bilo sodnikov trinajst, ne dvanajst, saj je tudi Abimeleh »vladal Izraelu« (Sodniki 9:22).

V: Ali so Izraelci v Sodnikih 1:6–7 ravnali prav, ko so odrezali palce na rokah in nogah Adoni-Bezeku?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Morda je bila to ustrezna pravica. Adoni-Bezek je imel, tako rekoč, veliko palcev na rokah in nogah na razpolago, saj jih je sam odrezal sedemdesetim kraljem.

2. Sveto pismo dejansko ne navaja, ali so Izraelci to storili prav ali ne; navaja le, da so to storili.

V: Kako je v Sodnikih 1,7 lahko na majhnem območju Kanaana obstajalo 70 kraljestev?

O: Skoraj vsako večje mesto je imelo svojega kralja. To je bilo podobno kot pri številnih neodvisnih kraljestvih v Grčiji šeststo let kasneje.

V: V Sodnikih 1,8 so Izraelci zavzeli Jeruzalem, zakaj je moral David kasneje v 2 Sam 5,6–9 ponovno osvojiti Jeruzalem?

O: Premagali so Jebusejce in del mesta zažgali. Vendar Sodniki 1,21 kaže, da je mesto ostalo neosvojeno vse do Davidovega časa. Tudi pisma iz Tell el-Amarne (1400–1370 pr. n. št.) dokazujejo, da Jeruzalem ni bil osvojen.

V: Ali je v Sodnikih 1,10 Judah ubil tri Anakite ali pa jih je izgnal, kot navajata Sodniki 1,20 in Jozue 15,14?

O: Izgnani lahko pomeni ubiti ali prisiljeni v beg. Jozue 1,10 nakazuje, da so bili ti trije posamezniki ubiti. Verjetno ni bil ubit celoten njihov rod, ampak so bili nekateri izgnani. Ubijanje in prisiljevanje preostalih v beg sta lahko bila en dogodek, ali pa je bilo prisiljevanje v beg kasnejši dogodek.

V: Ali so bili v Sodnikih 1,16 in Sodnikih 4,11 Mojzesovi svaki Keniti ali pa so bili Midjanci, kot kaže 2 Mz 2,21?

O: Mojzes se je poročil s Ciporo, Midjankinjo in Kušitko (Etiopko). Najprej, kaj ni pravi odgovor, nato pa tri možnosti.

To ni odgovor: Keniti so bili bakreni kovači, in »Kenit« bi se lahko nanašal na poklic, ne pa na ljudstvo. Vendar je to malo verjetno, saj se zdi, da so Keniti v Sodnikih 4:17 in še zlasti v Številkah 24:22 ločeno pleme.

Možni odgovori:

1. Mojzes je imel vsaj še eno ženo, Kenitko.

2. Mojzesov tast je bil Midjanec: obe omembi v knjigi Sodnikov sta pisarske napake.

3. Mojzesov tast je bil Midjanec, ki je bodisi ustanovil podpleme Kenitov bodisi je bil njegov član.

V: Kako so Izraelci v Sodnikih 1,18 osvojili Gazo, Aškelon in Ekron, če so bili ti v Samsonovem času pod filistinsko oblastjo?

O: Izraelci so jih osvojili v Jozuejevem času okoli leta 1400 pr. n. št., vendar je bila to le začasna osvojitev. Filistinci so jih s svojimi železnimi bojnimi vozovi (ali vozovi s kolesi z železnimi obroči) ponovno osvojili, ko je približno 390 let kasneje prišel Samson.

Drugo mnenje, da teh mest niso osvojili, kot navaja Septuaginta, je po mnenju dela The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 388–389, verjetno napačno.

V: Zakaj so v Sodnikih 1,19 te vozove imenovali »železni vozovi« namesto preprosto »vozovi«?

O: Arheologija nam pove, da sta v antiki obstajala dva tipa bojnih vozov. Egipčanski bojni vozi so bili lahka, dvokolesna vozila, ki so prevažala le dve osebi, lokostrelca in voznika. Izdelani so bili predvsem iz lesa in usnja ter so nudili zelo malo zaščite pred puščicami. Vozovi drugih narodov so bili težka vozila, podobna vozom, v katerih je bilo tri do štiri osebe. Nudili so nekaj zaščite pred puščicami. Ti vozovi so imeli veliko več kovine.

V: Ali v Sodnikih 1,19 dejstvo, da Izraelci niso mogli izgnati Kanaancev, kaže, da Bog ni vsemogočen? (to sta izpostavila tako ateist kot musliman Ahmad Deedat)

O: Ne. Ljudstvo je očitno utrpelo poraz v bitki na ravnicah. Namesto da bi iskreno molili k Bogu in se ponovno borili, so se odpovedali boju. Tudi danes se včasih prehitro vdam, ko postane težko.

Vendar je Bog lahko premagal bojne vozove. Baraku in le 10.000 izraelskim vojakom je uspelo uničiti 900 železnih bojnih vozov iz Hazora. (Seveda je tudi to, da je Bog ravno ob pravem času poslal dež, ki je bojišče spremenil v blato, več kot le malo pomagalo).

V: Ali je v Sodnikih 1,19 zapisano, da Vsemogočni Bog ni mogel izgnati prebivalcev ravnin, ali da jih Izraelci niso mogli izgnati? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Hebrejski tekst ne navaja izrecno zaimka, vendar pomeni, da Izraelci takrat, kljub Božji pomoči, niso mogli izgnati prebivalcev ravnin, ker so ti imeli železne bojne vozove. Kasneje pa so Izraelci v času Sodnikov s temi vozovi premagali Kanaance, David pa je s temi vozovi premagal Filistejce. Včasih, tudi ko smo Bogu poslušni, še vedno potrebujemo potrpežljivost, da vidimo rezultate poslušnosti Njemu.

Bog je Vsemogočen, toda ko se odloči, da bo za izpolnitev svoje volje uporabil svoje ljudstvo, moramo včasih počakati, da vidimo uspešen izid.

V: V Sodnikih 1,23–26, kdaj je bilo sprejemljivo spodbujati nekoga, naj izda svoje mesto in svoj narod?

O: Čeprav knjiga Sodnikov tega izrecno ne odobrava, je bilo v tem primeru to sprejemljivo. Jožefov rod se je bojeval proti brezbožnim Kanaancem. Večina Američanov v drugi svetovni vojni ni imela težav s tem, da so spodbujali Japonce, Italijane, Nemce in osvojene Francoze, naj izdajo režime osi.

V: Ali v Sodnikih 1,28 Bog ni popolnoma izgnal Kanaancev ali so bili popolnoma uničeni, kot pravi Jozue 10,40?

O: Kanaanci so bili izgnani pred Izraelci iz območij, kjer so živeli Izraelci. Vendar se tako Jozue kot Sodniki strinjata, da mnogi drugi Kanaanci niso bili izgnani.

V: Zakaj je v Sodnikih 2,1–3 Bog rekel, da ne bo izgnal Kanaancev, če je prej rekel, da jih bo?

O: Bog prvotno ni želel, da bi Kanaanci postali past. Sodniki 2 navaja dva razloga.

V Sodnikih 2:2 so se Božje izražene namere do Izraelcev spremenile, ko so ti prešli od popolne poslušnosti k delni poslušnosti, kar je še vedno neposlušnost. Bog je obljubil, da bo Kanaance izgnal pred njimi, toda če se ne bi borili in bi imeli kakšne Kanaance »pred seboj«, ne bi bilo Kanaancev, ki bi jih bilo treba izgnati »pred njimi«.

Sodniki 2,21–23: ker so bili le delno poslušni, bi Bog uporabil malikovalne Kanaance kot preizkušnjo, da bi razkril, kateri Izraelci bodo služili Bogu.

Danes lahko Bog uporabi spomine vaših otrok na različne grešne stvari v vašem domu kot preizkušnjo zanje, ali bodo resnično sledili Bogu ali ne. Po drugi strani, če teh stvari nimate, bo Bog morda te preizkušnje štel za nepotrebne.

V: Ali je v Sodnikih 2:4–6 Bog umaknil svojo obljubo, da bo pomagal Izraelcem, ko je bil Jozue še živ?

O: Verjetno da. Dežela je imela mir pred vojno v Jozue 11:23, preden so Jozue in drugi voditelji razdelili deželo. Čeprav ni nujno, da je Sodniki 2:6 kronološko po Sodniki 2:2–3, je najverjetneje tako.

V: Ali je bila v Sodnikih 2,13 beseda »Aštoret« splošni izraz za semitsko boginjo?

O: Ne. Čeprav je ime tukaj v množinski obliki, se nanaša na več kipov iste boginje, ne na različne boginje. Wycliffe Bible Dictionary (str. 700–707) vsebuje obsežen razdelek o približno 36 konkretnih bližnjevzhodnih božanstvih, in Aštarte je bila konkretna boginja, ki so jo častili številni narodi v različnih jezikih. Bila je boginja spolnosti, plodnosti na splošno in pogosto tudi vojne. Babilonci so jo imenovali »Ištar«, starejši Sumerci »Inanna«, v Ugaritu »ttrt«, v Feniciji »’strt«, v grški pisavi »Astarte« in v južni arabščini »Attar«. Astarte/Ištar je morda povezana tudi z grško Afrodito in rimsko Venero.

Upoštevajte, da obstaja tudi druga boginja z imenom »Ašera«, ki so jo poznali tudi Sumerci, južni Arabci, prebivalci Ugarita kot Athiratu-yammi, Babilonci kot Ashratum in Egipčani kot Abdi-Ashirta. Wycliffe Bible Dictionary na str. 701 navaja, da gre za drugo boginjo kot Astarte/Ištar.

V: Ali je bila v Sodnikih 2,13 »Aštoret« izkrivljeno pravo ime Aštarte, ker so pobožni izraelski uredniki združili samoglasnike besede Boshet (sramota) s soglasniki imena Aštarte/Astarte?

O: Nekateri učenjaki to verjamejo. Izvirni hebrejski rokopisi Stare zaveze so bili napisani brez samoglasniških znakov, zato so bile kakršne koli uporabljene samoglasnice dodane šele kasneje.

V: V Sodnikih 2,14–19 se zdi, da preostali del knjige Sodnikov sledi temu vzorcu, a zakaj je ta vzorec sploh obstajal?

O: Bog je poslal zatiralce kot kazen, da bi Izraelce spet pripeljal k sebi. Božja strategija in sodnik, ki ga je Bog uporabil, sta bila uspešna, in Izraelci so se vrnili. Ko so postali uspešni, so pozabili zaupati v Boga in se znebiti svojih malikov.

Včasih se zdi, da je za nekoga veliko lažje pokesati se pred Bogom, ko postane težko, kot vztrajati v življenju, ki je Bogu všečno.

V: Zakaj je v Sodnikih 2,15 Bog bojeval proti Izraelcem, namesto da bi jih preprosto ignoriral?

O: Ko so bili Izraelci uporni, jih Bog ni preprosto ignoriral, ampak jih je kaznoval s porazi, dokler niso zavpili k Njemu. Božja kazen za skupino ljudi lahko vključuje tudi smrt.

V: Zakaj je v Sodnikih 2,19 smrt vsakega sodnika povzročila, da so se ljudje vrnili k malikovanju?

O: Iz istega razloga, zaradi katerega se nekateri ljudje danes odvrnejo. Ljudje v mnogih religijah se lahko odvrnejo, ko umre vodja, v katerega so polagali svoje zaupanje. Ljudje, ki trdijo, da so kristjani, a so svoje zaupanje polagali bolj v krščanskega vodjo kot v Boga, se lahko odvrnejo, ko ta krščanski vodja umre.

V: Kako so Izraelci v Sodnikih 3,7 častili Baale in gaje?

O: Baali je množinska oblika imena Baal, Baal pa je bil tako kanaanski idol kot tudi splošni izraz za bogove.

V: Ali v Sodnikih 3,8 obstajajo kakšni arheološki dokazi, da so Izraelci služili Kušanu-Rišataimu, kralju Aram-Naharaima?

O: Najprej, ne piše o Babilonu ali Asiriji (ki sta bila v tem času šibka), ampak o Aram-Naharaimu. Po »Bible Knowledge Commentary: Old Testament«, str. 386, Aram-Naharaim pomeni »Aram dvojnih rek«. Z drugimi besedami, to je del Mezopotamije v današnji Siriji med rekama Tigris in Evfrat.

V: Ali je bilo v Sodnikih 3:8 ime Kušan-Rišataim resnično ime ali pa gre za prezirljiv naziv?

O: Zelo verjetno je. Izraelci so imena v drugih jezikih prepisovali, in morda je bil Kušan takšen prepis. Ne glede na to pa »Rišataim« pomeni dvojno hudobijo, in to verjetno ni bilo njegovo pravo ime. Kušan je verjetneje prepis imena kot pa »Kušit«, čeprav je mogoče, da pomeni Kušit.

V: Ali je v Sodnikih 3:17–22 Ehud ravnal prav, ko je z zvijačo umoril moabskega kralja Eglona?

O: Čeprav Ehud dejansko ni lagal, je moabskega kralja zavedel. V nekaterih posebnih primerih lahko kristjani zavajajo in povzročajo prevare. Na primer, če bi živeli med kitajsko kulturno revolucijo ali med režimom Rdečih Kmerov v Kambodži, ko je vlada pobijala intelektualce. Če bi vas vlada prosila, da izdate vse svoje intelektualne prijatelje, ali bi jih z veseljem izdali, če bi vedeli, kakšna bo njihova usoda?

V: Kako je v Sodnikih 3,31 Šamgar lahko ubil 600 mož z volovskim bodalom?

O: Oglj je bilo težko orodje. Verjetno je šlo za palico, dolgo 7–10 čevljev, na enem koncu ostro, na drugem pa z dletom. V rokah močnega moškega bi bila dobra orožje.

V: Ali je Sodniki 4 poznejši (vir E) zapis o Barakovi zmagi, Sodniki 5 pa zgodnejši (okoli 1125 pr. n. št., vir J), kot trdi Harperjev biblijski slovar (Harper & Row 1961), str. 132?

O: Ne. Ne navajajo nobenih dokazov, kako bi lahko dokazali, da je eno starejše od drugega. Teorija JEPD, na kateri temelji veliko špekulacij, je bila ovržena. Eden od mnogih problemov s »teorijo« JEPD je bil, da so se njeni zagovorniki zelo težko sporazumeli o tem, kateri deli izhajajo iz katerega vira.

V: Ali je bil Jabin iz Hazora v Sodnikih 4:2 isti kot v Jozue 11:1?

O: Ne. Verjetno je bil potomec Jabina, ki je živel 160 let prej, v Jozuejevem času. Kralji in faraoni so bili pogosto poimenovani po svojih prednikih.

V: Kako je v Sodnikih 4:3 mesto Hazor lahko zatiralo Izrael, če je bilo že prej uničeno v Joz 11:10–11?

O: Arheologija nam pove, da so Egipčani mesto Hazor požgali leta 1400 pr. n. št., 1300 pr. n. št. in 1230 pr. n. št. Ne glede na pristranskost kritikov Svetega pisma arheologija zgodbo pripoveduje zelo natančno.

V: Kaj pomenita imeni Debora in Barak v Sodnikih 4,4.6?

O: Debora pomeni »čebela«, in kot je duhovito pripomnil eden od učiteljev Svetega pisma, je bila prava »sladka« sodnica. Barak pomeni »strela«.

V: Kaj vemo o gori Tabor iz Sodnikov 4,6?

O: Gora Tabor je skalnat stožec, visok 1300 čevljev, ki leži 1843 čevljev nad morsko gladino. Od reke Kišon, sezonske reke, je oddaljena približno 10 milj ali 16 kilometrov. Bojni vozovi bi težko prišli na vrh gore Tabor, zato bi bila vojska na gori Tabor varna pred njimi, dokler ne bi prišla dol, da bi napadla.

V: Ali je v Sodnikih 4,7 »jaz« tukaj Debora ali Bog?

O: Debora posreduje Božje sporočilo, zato se »jaz« tukaj nanaša na Boga, kot kaže Sodniki 4,14.

V: Ali je v Sodnikih 4,9 in drugod v knjigi Sodnikov omemba plemena Efraima in njegovega pomembnega položaja dokaz, da je bila knjiga Sodnikov napisana po odcepitvi severnega kraljestva?

O: Ne. Po mnenju nekaterih kritikov naj bi veljalo: če se v delu omenja Efraim, je bilo napisano v severnem kraljestvu; če se omenja Juda, je bilo napisano v južnem kraljestvu; če knjiga omenja oba, je imela dva dela, napisana na različnih mestih.

Za nepristranskega opazovalca ni nepredstavljivo, da bi nekdo v Judovem kraljestvu vsaj nekajkrat omenil Efraima, prav tako pa je mogoče, da bi nekdo v Efraimu omenil Judovo kraljestvo. Prav tako ni nepredstavljivo, da če bi bile knjige napisane pred razdelitvijo kraljestva, med njima ne bi bilo nobenega nasprotja.

V: Zakaj je bil v Sodnikih 4,9 Barak nenaklonjen temu, da bi vodil Izrael brez Debore?

O: Sveto pismo tega izrecno ne navaja, vendar lahko vidimo en možen razlog. Ker je Debora poklicala Baraka, bi to lahko nakazovalo, da je bila Debora že nekaj časa uveljavljena kot voditeljica, in Barak se je bal, da mu Izraelci brez Debore morda ne bi sledili.

Drugi razlog bi lahko bil, da je bila Debora sodnica, ki je predsedovala na območju mogočnega plemena Efraima, in Barak je želel podporo Efraima, preden bi nadaljeval.

V: Ali je bilo v Sodnikih 4:9 in Sodnikih 9:54 kaj narobe s tem, da so padli pod roko ženske?

O: Ne, vendar je pri odgovoru treba upoštevati dve točki.

1. Do sodobnega časa je bila fizična moč v vojskovanju zelo pomembna. Moški so običajno močnejši od žensk v zgornjem delu telesa.

2. Čeprav ni bilo nič narobe s tem, da je Siseru ubila ženska namesto moškega, bi večina bližnjevzhodnih kultur (verjetno vključno s kanaansko) to štela za manj častno smrt. To bi zagotovilo, da se Siseru ne bi spominjali kot junaka ali velikega vojščaka.

Kot stranska opomba: Abimeleh v Sodnikih 9:54 je prosil svojega orožarja, naj ga ubije, da ne bi rekli, da ga je ubila ženska.

V: Ali je v Sodnikih 4:9 in 4:18 Jael ravnala prav, ko je ubila Siseru?

O: Ta neizraelka ni le zavedla Siserja, ampak je odkrito lagala: »Tu boš na varnem«. Debora, Barak in Izraelci so Jael šteli za junakinjo, ker je ubila njihovega največjega sovražnika. Tukaj je pet točk, ki jih je treba upoštevati:

Keniti so potovali z Izraelci po puščavi. Dokler niso prišli Asirci, so živeli kot nomadi v Palestini. Odnosi med Izraelci in Keniti so bili vedno prijateljski.

Na svoj način in s svojimi sredstvi je prevzela pobudo, da bi pomagala Izraelcem.

Koliko, če sploh kaj, je vedela o Božjem zakonu o lažnem pričevanju, ne vemo.

Če je z lažjo grešila, je bila pohvaljena, ker je Božjemu ljudstvu pomagala s tisto resnico, ki jo je imela.

Po drugi strani pa nekateri menijo, da ni grešila. V času vojne je v redu lagati sovražniku, tudi če ta ne sumi, da nista na isti strani.

Danes ljudje včasih uporabljajo sporna sredstva, da bi pomagali kristjanom. Vendar pa kristjani ne bi smeli uporabljati nebožanskih sredstev.

V knjigi »Ko kritiki sprašujejo« (str. 147) so navedene naslednje točke:

1. Ko je Sisera, oborožen bojevnik, že prišel v Jaelin šotor (Sodniki 4,17), kaj naj bi Jael storila? V boju ga ni mogla premagati, prav tako pa mu ni mogla preprosto reči, naj odide.

2. Sisera je zatiral Božje ljudstvo in če bi pobegnil, bi ga ponovno zatiral.

3. Jael se je na svoj način borila proti Božjim sovražnikom, prav tako kot so se moški bojevniki borili na svoj način.

4. Ne glede na to, ali je bil Jaelin način najboljši, sta Debora in Barak v teh okoliščinah pohvalila njeno dejanje. To pa ne pomeni, da bi morali vsi v vojni uporabljati zvijačo.

V: Zakaj je bila v Sodnikih 4,15 Barakova vojska tako majhna?

O: Vojska je štela le okoli 10.000 pešakov. Odgovor najdemo v Sodnikih 5,8,9,15–18,23. Mnogi iz drugih plemen se niso odločili, da bi se pridružili Baraku in Debori v boju. Možno je, da so se mnogi Izraelci pomirili z Jabinom in se mu podredili.

V: V Sodnikih 4,15 so bili bojni vozovi učinkovito orožje; kako je torej 10.000 izraelskih pešakov premagalo vojsko s 900 bojnimi vozovi?

O: Odgovor lahko sklepamo iz Sodnikov 5,4–5, 20–21. Ti verzi govorijo o dežju in poplavljenih rekah. Tanka kolesa bojnih vozov so se zabadala v blato. Dodatni dokaz je, da Sisera ni pobegnil s svojim bojnim vozom, kot bi se pričakovalo, ampak je zapustil svoj bojni voz in pobegnil peš.

V: Ali je imel Heber Kenit v Sodnikih 4,17 osamljeno šotorišče?

O: Čeprav je to mogoče, verjetno ni imel osamljenega šotora. Nomadi so se pogosto taborili v družinskih skupinah, Heber pa je verjetno imel majhen klan.

V: Zakaj je v Sodnikih 4,18 Jael ubila Siseru s kladivom namesto z kakšnim drugim orodjem?

O: Ženske so pogosto postavljale šotore, pri čemer so uporabljale kladiva. Zato je bila v kladivanju zelo vešča.

V: Zakaj bi bil Jaelin šotor v Sodnikih 4,18 dober skrivališče?

A: Glede na to, kar vemo o kasnejših beduinskih običajih, je bilo moškemu prepovedano vstopiti v žensko šotorišče, razen če ni bil njen mož, sin ali oče.

V: Ali je res, kot kategorčno trdi knjiga Born Again Skeptics na str. 166, da je v Sodnikih 4,19, ko je Jael dala Siseri »mleko«, beseda »mleko« pomenila eufemizem za intimne odnose?

O: Ne. Jaelina moža ne bi tako mislil, še posebej ker je Sisera prosil le za vodo. Pravzaprav ne vem, kje bi mleko iz usnjene meha za shranjevanje lahko pomenilo kaj takega, razen v glavi kritika, ki zelo, zelo vztrajno išče dokaze v Svetem pismu, da je nezakoniti seks sprejemljiv.

V: Ali je v Sodnikih 4,21 Sisera ležal, ko je bil ubit, ali pa je padel (in torej stal), ko je bil ubit, kot nakazuje Sodniki 5,27?

O: Sisera je spal, ko je bil ubit. Izraz »padel mrtev« v Sodnikih 5,27 pomeni bodisi preprosto, da je umrl, bodisi da se je premaknil in padel, ko je umrl.

V: Ali se v Sodnikih 5 Pesem Debore šteje za enega najstarejših delov Svetega pisma?

O: Ne. Konzervativni biblicisti tega mnenja ne podpirajo, saj za to ni nobenih dokazov.

V: Kako so bili v Sodnikih 6,1–6 Midjanci dovolj močni, da so osvojili Izrael, saj je Jozue v Joz 13,21 ubil midjanske kneze?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Midjanci niso bili v Joz 13,21 popolnoma uničeni. Podobno je bila Nemčija v prvi svetovni vojni hudo poražena, a se je dvajset let kasneje v drugi svetovni vojni vrnila še močnejša.

2. V Sodnikih 6,1–6 so bili Midjanci zavezniki Amalečanov in drugih.

3. To zatiranje se je zgodilo več kot 200 let po tem, ko je Jozue premagal Midjance. V 200 letih se lahko veliko zgodi.

V: Kako so Midjanci v Sodnikih 6,4–6 osiromašili Izrael?

O: Del odgovora je v Sodnikih 6,11. Midjanci niso bili zainteresirani za usedlo (nenomadsko) življenje. Hoteli so žito in bogastvo, ki so ga imeli Izraelci, in jim je bilo vseeno, ali bodo ti živeli ali umrli od lakote. Tisočletja kasneje so imeli podoben pogled na stvari tudi Mongoli. Menili so, da so mesta zapravljanje dobrih pašnikov, vendar so osvojenim ljudstvom dovolili, da tam še naprej živijo zaradi davkov, ki so jih pobirali.

V: Zakaj v Sodnikih 6,10 Bog ni bil zadovoljen, da so častili kanaanske bogove, saj je v Sodnikih 2,3–4 rekel, da bodo ti postali past za Izraelce, če ne bo izgnal Kanaancev, česar pa ni nameraval storiti?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Ostajanje Kanaancev ni bilo prvotni namen: Da bi v Kanaanu ostali Kanaanci, prvotno ni bilo del načrta, ki jim ga je Bog razodel. Šele potem, ko so prenehali izganjati Kanaance, je Bog rekel, da jih ne bo izgnal.

Poganstvo ni bilo naknadni namen: Bog je Kanaance pustil tam kot preizkušnjo za Izrael, da bi videl, ali mu bodo ostali zvesti. Dejstvo, da je Bog dopustil to preizkušnjo, nikakor ne pomeni, da je Bog želel, da bi jo ne opravili.

V: Zakaj je Gideon v Sodnikih 6,11 mlel žito v vinski stiskalnici?

O: To je storil, da bi se skril pred Midjanci. Ker je mlel v vinski stiskalnici, je verjetno šlo za majhen pridelek.

V: Ali je bil angel v Sodnikih 6,12 sarkastičen, ko je Gideona, ki se je skrival, imenoval »močan mož, poln hrabrosti«?

O: Verjetno ne. Lahko gre za eno ali obe naslednji možnosti.

Spodbuda: Gideona bi spodbudilo, če bi vedel, da bo imel pogum, da postane mogočen mož.

Znak za prihodnost: Gideon je bil v Božjih očeh mogočen mož. Bog nas ne vidi samo takšne, kakršni smo, ampak takšne, kakršni bomo.

V: Ali je imel Gideon v Sodnikih 6,17 prav, ko je prosil za znamenje?

O: Včasih je dobro, da na stvari ne gledamo v smislu »prav ali narobe« ali »dovoljeno proti prepovedanemu«, ampak v smislu tega, kaj je najboljše. Verjetno ni bilo najbolje, da je zahteval znamenje; če bi bila Gideonova vera močnejša, ga ne bi potreboval.

Ne glede na moč njegove vere je Bog odgovoril na njegovo prošnjo brez vsakršnega očitka. Bog je milostno prišel Gideonu naproti tam, kjer je bil, najsi je bilo to v vinski stiskalnici ali sredi njegovih dvomov, in se je spopadel z njegovimi dvomi. Bog se spopada z vsakim človekom tam, kjer je, in Bog je milostljiv tudi danes.

V: Zakaj nam Sodniki 6,22 pove nekaj o Gideonu?

O: Dve stvari.

1. Gideon je poznal vsaj del Stare zaveze, saj je vedel, da nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ.

2a. Morda res ni verjel, da je to Božji angel, dokler se ni zgodil čudež.

2b. Po drugi strani pa je Gideon verjel že prej, vendar se šele takrat ustavil, da bi razmislil o vplivu Božjega sporočila.

V: Kdo je angel, ki ga je videl Gideon v Sodnikih 6,22–23?

O: Obstajata dve mnenji.

Zgodnji kristjani so pojave angelov v Stari zavezi običajno razumeli kot pojave Jezusa Kristusa pred njegovim utelešenjem.

Kasnejši kristjani pa to pogosto razlagajo tako, da je Bog uporabil podobo angela, da bi se vidno sporazumeval z ljudmi. Bog je pri Mojzesu lahko uporabil podobo gorečega grma, prav tako pa lahko uporabi katero koli podobo, ki jo izbere.

V: Kaj je bil v Sodnikih 6,28 Asherin steber?

O: Ašera (ki je ne smemo zamenjati z Aštarto) je bila boginja v Sumerju, Babilonu, Južni Arabiji in glavno božanstvo mesta Tir. V Ugaritu so jo šteli za ženo Ela in mater Baala.

V: Zakaj je v Sodnikih 6,31 Joaš zagovarjal Gideona, ko je ta podrl Joašov oltar Baalu?

O: Morda je bil Joaš razburjen, ker so ljudje, ki so častili na »njegovem« oltarju, predrzno menili, da jim oltar pripada, kar je pokazalo njihovo prepričanje, da bi morali biti oni tisti, ki bi kaznovali vsakogar, ki bi ga uničil.

Kakorkoli že, Joaševa želja, da zaščiti svojega sina, je bila močnejša od njegove ljubezni do Baala. Oltarji Baalu niso bili zgrajeni le zaradi pobožnosti graditelja; lahko so bili tudi zelo donosni. Na žalost je bila to lekcija, ki jo Gideon raje ne bi smel vedeti, saj je to informacijo kasneje v življenju izkoristil.

V: Zakaj so bili v Sodnikih 6,34–35 vsi izraelski moški tako navdušeni, da se pridružijo Gideonovi vojski, čeprav so bili v Barakovih dneh temu nenaklonjeni?

O: Število tistih, ki so se pridružili Gideonu, je bilo 32.000, kot navaja Sodniki 7,3, medtem ko je bilo število tistih, ki so se pridružili Baraku, le 10.000, kot navaja Sodniki 4,14. Sveto pismo tega ne pojasnjuje, vendar lahko ugibamo o številnih razlogih.

Spodbujeni s prejšnjo izkušnjo z Barakom so menili, da bi lahko ponovno premagali sovražnika.

Zaupanje zaradi čudeža, ko je angel požrl daritev, jim je dalo večjo prepričanje, da je Bog z njimi.

V obupu, ker jim je midijanska vojska odvzela večino hrane, so raje izbrali boj za svobodo kot stradanje.

V: Zakaj je Gideon v Sodnikih 6,36–40 razprostrl runo, potem ko je že zbral vojsko?

O: Gideon se je že dovolj zavezal, da je mobiliziral Izraelce. Ni verjetno, da je razprostrl runo, da bi prosil za nasvet glede strategije ali časa, saj ni zapisano, da bi Gideon prosil Boga za kakršne koli dodatne informacije. Obstaja več možnosti, zakaj je Gideon razprostrl runo.

1a Omahujoča vera: Morda je Gideon začel dvomiti in je njegova vera omahovala. Ne bi smel vprašati, a mu je Bog milostno odgovoril. Kot piše v knjigi *Hard Sayings of the Bible* (str. 192–193), je bil to za Gideona trenutek stiske, saj je najprej rekel, da bo verjel, če bo runo mokro. Nato pa je Gideon spremenil svoje mnenje in rekel, da bo verjel, če bo runo suho.

1b. Potrditev: V knjigi »The Believers Bible Commentary« (str. 272) piše, da mnogi kristjani napačno razumejo zgodbo o runu. Ker je Gideon že zbral vojsko, ni prosil za vodstvo, ampak za potrditev. Gideon je vedel, kaj mora storiti, vendar je iskal zagotovilo za uspeh.

2a. Gideon je za to prosil le zase.

2b. Gideon je prosil predvsem zato, da bi spodbudil Izraelce.

V: Zakaj je bila v Sodnikih 7,3 večina moških poslana domov?

O: Zmaga nad Midjanci ne bi bila pretirano težka, saj so se vsi Izraelci združili, da bi skupaj bojovali proti njim. Vendar je Bog hotel, da vedo, da je zmaga prišla od Njega in ne zaradi njihove lastne moči in enotnosti.

Seveda bi to midijanske izvidnike popolnoma zmedlo, ko bi se spraševali, kje je taborila velika izraelska vojska.

Ko je prišel napad, je običajno le zelo majhen del vojakov nosil trobente. Če bi bilo 300 trobent, bi Midjanci zlahka domnevali, da je vojakov več kot 100-krat več. Upoštevajte, da so bile te trobente vse trobente prvotne izraelske vojske.

V: Kakšen pomen je imela v Sodnikih 7,19 »novo postavljena straža«?

To pomeni, da je prišlo do menjave nočne straže vojakov. Ob tej uri ponoči bi bilo več vojakov kot običajno, ki bi hodili v tabor in iz njega, s čimer bi se povečala verjetnost, da se sovražni vojaki ne bi prepoznali med seboj in bi začeli medsebojno bojati. Če bi se spopad začel, bi to imelo »snežni žogec« učinek, saj bi zmedeni in zaspani Midjanci, Amonci in Izmaelci prišli iz svojih šotorov, ko bi slišali izraelski bojni krik in videli vse te temne postave, ki bi tekale po taboru.

O vojskah, ki se med seboj borijo, piše tudi v Ezechielu 38:18–21 in Zahariju 14:13–14.

V: Kateri so bili v Sodnikih 7:19 časi straž?

O: Po podatkih iz knjige The Bible Knowledge Commentary: Old Testament, str. 394, so bile v Gideonovih časih tri stražne ure od 18. do 22. ure, od 22. ure do 2. ure zjutraj in od 2. do 6. ure zjutraj.

V: Zakaj sta v Sodnikih 8,6–9 Sukot in Peniel zavrnila pomoč Gideonu?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, bi lahko bil razlog eden ali več od naslednjih.

Pragmatizem: Če bi Gideon zmagal, bi bili osvobojeni. Če bi zmagali Midjanci, ne bi bilo nobene razlike, če bi ostali nevtralni. Morda sami sploh niso imeli dovolj vojakov, da bi kaj spremenili.

Strah: Ker so poznali ogromno število Midjancev, niso verjeli, da bi Gideon lahko premagal Midjance, zato so se odločili za nevtralnost.

Gospodarski razlogi: Morda so se dogovorili, da bodo Midjancem plačevali davek. Ljudje se morda pritožujejo, preden plačajo davek, toda če bi v celoti plačali letni davek in se nato uprli, bi se zdelo, da so ga plačali zaman.

Ne glede na razloge je bilo jasno, da niso imeli visokega mnenja niti o Gideonovi vojski niti o Gospodu, ki je izbral Gideona za poveljnika vojske.

V: Zakaj se v Sod 8,6–9 kazen za Sukot in Peniel razlikuje od kazni za Meroz v Sod 4,23?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Prav ali narobe, morda Gideon verjetno ni bil tako popustljiv, kot bi lahko bil.

2. Meroz je zavrnil pomoč, vendar Sveto pismo kaže, da je bil Meroz uporen proti Debori in Baraku, tako kot sta bila Sukot in Peniel proti Gideonu.

3. Sukot in Peniel sta morda sledila vzorcu nevtralnosti, ki ga je začel Meroz, in ta vzorec je bilo treba prekiniti.

Na žalost se danes nekateri kristjani »zavzemajo za nevtralnost«, čeprav bi morali vsi kristjani »… trdno stati v enem duhu, z enim umom, tako da se skupaj borimo za vero evangelija« (Filipanci 1:27b NET).

V: Zakaj je Bog v Sodnikih 8,18–19 dopustil, da so Midjanci ubili Gideonove brate?

O: Sveto pismo tega ne pove. A če je Joaševa družina častila Baala, kakšno obveznost ima Bog, da ščiti častilce malikov?

Ne poznamo vseh Božjih načrtov, toda vera ene osebe ne more nadomestiti vere druge. Vprašamo pa se lahko, zakaj so bili Gideonovi bratje na Taborju namesto v vojski z Gideonom?

V: Ali je Gideon v Sod 8,24 premagal Izmaelce ali Midjance, kot pravi Sod 8,26 dva verza kasneje?

O: Obstajata dva odgovora in oba sta lahko pravilna.

1. Po knjigi Ancient Orient and Old Testament avtorja Kennetha Kitchena (IVP 1966), str. 123, so se v tistem času izraza Izmaelci in Midjanci pogosto uporabljali kot sopomenki.

2. Midjanci in Izmaelci so bili zavezniki. Zato so Izraelci bojovali proti enemu združenemu sovražniku.

V: Zakaj je Gideon v Sodnikih 8,22–23 zavrnil, da bi vladal nad njimi?

O: Morda je bil Gideon prestrašen ali pa je modro spoznal, da ni bil kos tej nalogi. Verjetneje pa je, da je »vladati« tukaj pomenilo postati kralj. Ker Bog ni postavil kralja nad Izrael, so Gideon in nekateri drugi morda menili, da bi s tem uzurpirali Božjo oblast v Izraelu.

Ena od razlik med »kraljem« in »sodnikom« je bila, da je bil kralj dedni, sodnik pa ne. Izraelci so izrecno prosili, naj nad njimi vladata tako Gideon kot njegov sin, torej so prosili za dednega vladarja.

Lahko bi pomislili, da se je Gideon kasneje smatral za kralja, saj je enega od svojih sinov poimenoval Abimeleh, to ime pa pomeni bodisi »oče kralja« bodisi »moj oče je kralj«. Abimeleh je bilo tudi ime dveh filistinskih kraljev v preteklosti.

Gideon se je v Sodnikih 8,22–23 uprl skušnjavi, da bi bili on in njegovi sinovi okronani za kralje, toda Abimelech je imel drugačne načrte. Kot kristjani nikoli ne smemo želeti biti kralji nad svojim kraljestvom tukaj na zemlji.

V: Kako je lahko Gideon, mogočni Božji mož, v Sodnikih 8,27 naredil takšno maliko?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje, temveč le navaja to žalostno dejstvo. Gideon se je močno oddaljil od časa iz Sodnikov 6,28–31, ko je podrl Asherin steber. Če bi o tem jasno razmislil, bi mu to bilo v sramoto. Najprej nekaj precej nepomembnih razlogov, zakaj je to verjetno storil, nato pa nekaj pomembnih lekcij, ki se jih lahko naučimo.

Možne razlage (vendar ne opravičila)

Počitek na lovorikah: Gideon je vedel, da je opravil mogočno Božje delo. Morda je menil, da si zasluži malo popustljivosti glede greha. Lekcija, ki se jo lahko naučimo, je, da ko Bog skozi nas stori velike stvari, lahko pride do močne skušnjave, da bi poskušali opravičiti greh z dobrimi stvarmi, ki smo jih storili. Nekateri to imenujejo »sindrom Robina Hooda«, saj je Robin Hood očitno verjel v neko različico tega. Ropanje in kraja sta bila napačna, toda če si del nepravično pridobljenega plena dal revnim, je bilo to morda pokora, ki je to nadomestila.

Kompromis: Gideonovo srečanje z angelom je pokazalo, da je nekaj vedel o Svetem pismu. Vendar je imel njegov oče svetišče z malikom. Ker so drugi poskušali častiti Boga in hkrati sklepati kompromise, je to storil tudi Gideon. Edina svetla stran je bila, da Gideon zaradi Božje kazni verjetno ni dal slabega zgleda svojim vnukom.

Prodano zaradi dobička: Gideon je verjetno od svojega očeta Joaša izvedel, da je lahko imeti svetišče z malikom zelo donosno. Kip je bil malik za druge, toda morda ta kip za Gideona v resnici ni bil malik. Morda je bil Gideonov malik denar. Koliko denarja bi bilo potrebno, da bi vi prizadeli ljudi, ki iščejo Boga? Upajmo, da boste modri in se zavedate, da noben znesek denarja na zemlji ni vreden tega, da bi zastavili bogastvo in nagrade, ki jih lahko človek prejme v nebesih.

Povzetek: Ne vemo, zakaj je Gideon storil to »nerazložljivo« dejanje. Vendar pa to ni tako nerazložljivo, ko vidimo krivice, ki jih danes zagrešijo ljudje.

Pouke, ki jih lahko iz tega potegnemo: Za sebe imamo odgovornost, da vztrajamo v službi Bogu. Glede drugih pa se moramo zavedati, da lahko ljudje v nekem trenutku zvesto služijo Bogu, kasneje pa se od njega odvrnejo.

Zanimivo je, če primerjamo, kako je Gideon podrl oltar, s tem, da je kasneje postavil idole. Zanimivo je tudi primerjati, kako Gideon ni pozabil na svoje ubite brate (8:18–21), s tem, kar se je zgodilo z vsemi razen dvema od njegovih 72 sinov.

V: Kako bi nam lahko bil Abimeleh v Sodnikih 9:5,45 vzor? (To vprašanje je zastavil ateist)

O: Ateist je bil pri tem verjetno precej zmeden, saj Abimeleh ni bil mišljen kot vzornik. Dejstvo, da Sveto pismo omenja Judasa kot izdajalca Jezusa, še ne pomeni, da bi moral biti tudi Judasz vzornik.

Abimeleh je bil edinstven sodnik, saj ga Bog nikoli ni imenoval. Žalostno je, da je Gideon svojo kariero začel z rušenjem Baalovega oltarja, medtem ko je njegov zloben sin Abimeleh denar za začetek svoje kariere prejel iz Baalovega templja. Abimelehova mati je bila Gideonova priležnica iz Šekema. Če bi Gideon le vedel, kaj bo storil njegov lastni sin, zagotovo nikoli ne bi vzel te priležnice za drugo ženo. Če bi le imeli Božjo vizijo, da bi videli posledice svojih dejanj (dobrih, slabih in lenih), bi verjetno bili še toliko bolj goreči v službi Bogu.

Za več informacij si oglejte razpravo o 2. Samuelovi knjigi 13,11–29.

V: Kaj naj kristjani storijo, če so v Sodnikih 9:5,45 člani krščanske organizacije, ki jo vodi nevernik ali brezbožnik?

O: To je resen problem, saj je v Razodetju 2,20 Jezus strogo grajal cerkev v Tiatirah zaradi njene strpnosti. Morda so se preprosto zanašali na Boga, da bo odstranil nebožanske voditelje, medtem ko je Bog od njih pričakoval, da se ne izogibajo lastni odgovornosti. Efežanom 4,3 pravi, da imamo odgovornost, da ohranjamo enotnost Duha. Vendar pa nimamo odgovornosti, da ustvarjamo enotnost z nebožanskimi ljudmi, ki je ni. Ne smemo dopustiti, da bi naši cerkveni prispevki šli za namene, ki niso po Božji volji. Podobno je Pavel v 1. pismu Korinčanom 5 grajal tisto cerkev, ker ni izključila nemoralnega brata. To se je zgodilo le dve poglavji po tem, ko jih je Pavel pozval, naj ne povzročajo razdelitev, zato izključitev nekoga iz cerkve, ki bi moral biti izključen, očitno ne povzroča razdelitve v skladu s svetopisemskim razumevanjem enotnosti in razdelitve.

Odgovor je sestavljen iz treh delov.

A: Kaj storiti: Obstaja preprosta, a učinkovita strategija za ravnanje z nevernimi ljudmi, tistimi, ki povzročajo razdeljenost, in ljudmi, s katerimi imate morda razlike, četudi ste morda vi tisti, ki ste v krivdi. Tukaj je, kar je Jezus učil v Mateju 18,15–22.

A1. Če imaš kaj proti svojemu bratu, pojdi in mu v zasebnem pogovoru, samo med vama dvema, pokaži njegovo krivdo.

A2. Če to ne uspe, vzemi s seboj še enega ali dva, da se z njim pogovorite.

A3. Če to ne uspe, povej to cerkvi.

A4. Če to ne uspe, ga obravnavaj kot pogana (tj. izključi ga iz cerkvene skupnosti).

A5. Nazadnje, v verzih 21–22, če se pokesa, mu odpusti.

Pavel v 1. pismu Korinčanom 6,1–8 pravi, da ne smemo tožiti drugih vernikov. Bolje je, da nam storijo krivico, kot da tožimo drugega pristnega kristjana.

B: Kdaj to storiti: Bolje je »izgubiti tako bitko kot vojno«, kot pa povzročati razkol zaradi drugotnih doktrinarnih vprašanj. Vendar pa je razkol glede na nevernike bistven za primarne doktrine krščanstva. Kaj so torej drugotne doktrine in kaj so primarne doktrine?

Čeprav Sveto pismo ne podaja sistematičnega, izčrpnega seznama, navaja nekaj primerov.

B1 Drugotne: Rimljanom 14 piše, da so prehrana, uživanje mesa in obravnavanje enega dneva kot posebnejšega od drugega zadeve, o katerih se ne smemo prepirati, čeprav Rimljanom 14,16 pravi, da lahko spregovorimo, da preprečimo, da bi se tisto, kar štejemo za dobro, imenovalo zlo.

B2 Osnovne: Po drugi strani 1. pismo Korinčanom 15,1–4 omenja nekatere nauke kot temeljnega pomena, kot so Jezusova smrt za naše grehe, pokop in vstajenje. Če nekdo zanika te nauke, ni le vernik, ki ima drugačno mnenje kot vi. Nasprotno, sploh ni vernik, saj Pavel izrecno pravi, da je njihova vera zaman. Z njimi ne smemo biti v edinosti.

B3 Stvari, ki so vredne graje, a ne nujno razdora, so na primer hinavščina, ko se v prisotnosti Judov noče jesti z nejudovskimi verniki, kot kaže Galatijcem 2,11–16. Takšnim stvarem se moramo javno upreti, četudi to pomeni sramoto za pobožnega cerkvenega voditelja.

C: Zadnje sredstvo: Če torej obstaja problem z osnovnim naukom in je bil postopek iz Mateja 18,15–22 izveden ali vsaj poskušan, pa ni bilo nič učinkovito, kaj potem? Takrat problem ni le v nebožnem voditelju, ampak v organizaciji ali cerkveni denominaciji.

C1. Situacija iz 3. Janezovega pisma 9–10: Morda je organizacijo mogoče rešiti in nepoštene voditelje izključiti. Apostol Janez se je v 3. Janezovem pismu 9–10 soočal s takšno situacijo in je javno opozoril na Diotrefa. Danes si mnogi konzervativni kristjani v Luteranski cerkvi – Misurijski sinodi prizadevajo, da bi za voditelje imenovali moške, ki »verjamejo v Božjo besedo«.

C2. Situacija, podobna Babilonu: Po drugi strani pa organizacije morda ni mogoče rešiti in, podobno kot v primeru Babilona v Razodetju 18,4, imajo pravi kristjani dolžnost, da jo zapustijo (in s seboj odpeljejo čim več drugih). Morda če je bila neka organizacija simbolično »opita s krvjo svetnikov« (Razodetje 17,6), je to znak, da bi bilo treba situacijo morda še malo podrobneje preučiti, preden sklenemo, da jo je mogoče rešiti.

V: Kaj je hotel Jotam povedati v Sodnikih 9,7–21?

O: Jotam je morda dvomil, ali bi sploh smel obstajati kakšen kralj. Ne glede na to jih je Jotam vprašal, ali res želijo, da nad njimi vlada »trnov grm«, da bi se prepričal, da je to res tisto, kar si želijo. Jotam ni zares »dokazal«, da so bili nepravični do Jerub-Baala (Gideona) in njegovih sinov. Preprosto jih je spomnil na to, kar je vedel, da so se že zavedali. Nato je rekel, da če se niso obnašali častno, naj jih njihov izbrani kralj Abimeleh uniči, in naj prebivalci Šekema in sosednjega Bet-Milla uničijo Abimeleha.

V: Zakaj je v Sodnikih 9,46 omenjen idol z imenom »Baal-Berit ali El-Berit«?

O: Beseda Baal-Berit pomeni gospodar zaveze (zavez), El-Berit pa pomeni bog zaveze. Žalostno je bilo, da je bil ta malikovalski oltar blizu Šekema, saj je prav v bližini Šekema Bog sklenil zavezo z Abramom.

Morda je bil oltar z imenom »Berit« v Šekemu namerno postavljen, saj so častili sklepanje zavez z bogovi bolj kot izključno častili edinega, resničnega Boga.

Ironično je, da je denar, ki so ga Šekemčani plačali Abimelechu za majhno vojsko in za umor Gideonovih drugih sinov, prišel iz templja »gospoda zavez«. Poetična pravica je, da je bilo zadnje zatočišče Šekemčanov v templju Baal-Berita in da so tam umrli zaradi človeka, ki so mu plačali denar, da je umoril Gideonove druge sinove.

V: Ali v Sodnikih 9,46–49 obstaja kakšen zunajbiblijski dokaz, da je bil tempelj el-Berita v Šekemu požgan?

O: Da; najdeni so bili dokazi o požaru, ki ustrezajo letu okoli 1150 pr. n. št. Wycliffe Bible Dictionary, str. 1568–1569, navaja, da je imel trdnjavski tempelj stene debeline od 7 do 7,5 čevlja, bil je širok 53 čevljev in dolg 41 čevljev, z vhodom na dolgi strani. Piše: »Uničenje Šekema s strani Abimeleha okoli leta 1150 pr. n. št. je obilno potrjeno.«

V: Zakaj v Sodnikih 9,54 Abimeleh ni hotel, da bi ljudje govorili, da ga je ubila ženska?

O: Najprej je Abimeleh razmišljal o svoji zapuščini, o tem, kako se ga bodo ljudje spominjali, in sklenil je, da se ga ne bi spominjali kot zelo dobrega vojaka, če bi ga ubila ženska zgolj s tem, da bi spustila kamen. Vendar je tu nekaj precej zanimivega glede Abimeleha.

Abimeleh je ubil vse svoje brate in ne le prekršil sporazum z mestom, ki ga je podpiralo, ampak je ubil tudi vse prebivalce mesta. Nato, ko je Abimeleh umiral, je imel še dovolj prisotnosti duha, da se je skrbel za to, kako se ga bodo drugi spominjali. Bil je tako zmeden glede tega, kaj mu je bilo pomembno, da ni imel pojma, kaj bodo drugi mislili o njem.

Čeprav ga je najbolj skrbelo, kaj bodo drugi mislili o njem, bi moral v resnici trepetati do kosti ob misli, kaj o njem misli Bog.

V: Zakaj v Sodnikih 10,12–16 Bog sprva ni hotel pomagati Izraelcem in jih nato braniti?

O: Bog jim ni hotel pomagati, dokler niso najprej odvrgli svojih malikov. Bog je bil tukaj iskren, tako kot v vseh primerih. Bog jih nikoli ne bi branil, dokler bi se njihovo neposlušno in malikovalsko ravnanje nadaljevalo. Ko so se pokesali, jih je Bog branil. Bog se ni spremenil, toda ko se je spremenilo njihovo srce, so se spremenile tudi Božje razkrite namere do njih.

V: Ali je v Sodnikih 11,14–28 imel prav Jefta ali kralj Amonov?

O: Jefta je imel prav, in v Sodnikih 11,21–26 je podal prepričljiv argument. Kralj Amonitov je trdil, da so Izraelci zemljo odvzeli Amonitom. Jefta je rekel, da ne, ker:

1. So jo osvojili od Sihona in Oga, ne od Amonitov.

2. Izraelci sploh niso bojovali proti Amonitom.

3. Prav tako se Amonci niso bojevali proti Izraelcem.

4. Niti v Jozuejevem času niti stoletja kasneje Amoniti niso nikoli zahtevali te dežele. Amonski kralj je izpostavil povsem novo trditev.

Jeftov logičen in prepričljiv argument ni imel nikakršnega učinka na Amonite. Včasih tudi enako dobri argumenti ne vplivajo na pohlep današnjih političnih voditeljev, a kljub temu moramo še vedno poskusiti.

V: Kako so Izraelci v Sodnikih 11,26 300 let živeli v Hešbonu in Aroeru?

O: Čeprav nekateri napačno menijo, da so se mandati nekaterih sodnikov prekrivali, to nima nobenega vpliva na to vprašanje. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

X 1. Možno je, da so se izraelski odposlanci iz Jefte morda zmotili glede teh 300 let. Sveto pismo bi brez napake zapisalo, kar so povedali. Vendar je bolj verjetno, da so imeli prav glede teh 300 let.

2. Če so Izraelci vstopili v obljubljeno deželo okoli leta 1407 pr. n. št. in so malo prej živeli v Hešbonu in Aroerju, bi to pomenilo, da je Jeftovo sodništvo začelo malo pred letom 1107 pr. n. št.

3. To se dobro ujema s 480 leti med izhodom pod Mojzesom in Salomonovim templjem v 1. knjigi kraljev 6,1 ter s 450 leti med Jozuevim osvajanjem in Salomonovo smrtjo v Apostolskih delih 13,20.

V: Kako je Jefta v Sodnikih 11,29–30 lahko dal prenaglo in neumno obljubo, če je bil Božji Duh nad njim?

O: Če Sveti Duh pride nad nekoga, to ne pomeni, da so njegove besede brez napak ali da ne more še vedno storiti neumnih napak.

Nekateri ljudje gledajo na Boga kot na »zlobnega človeka«, ki ti mora povzročati stiske in ti jemati, da bi nadomestil tisto, kar ti daje. Morda je Jefta imel to napačno mnenje, ko je dal to obljubo v Sodnikih 11:30–31.

V: Ali je Jefta v Sodnikih 11,30–40 res ubil svojo hčer kot neumno žrtvovanje?

O: Kristjani imajo dve različni mnenji.

Da: Jeftova zaobljuba je pomenila, da bo ubil svojo hčer. Jeftovo izpolnjevanje zaobljube je bilo v nasprotju z Božjo voljo, saj je Bog Izraelcem v Desetih zapovedih zapovedal, naj ne ubijajo. Knjigi Now That’s A Good Question, str. 574, in Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties, str. 260–261, zagovarjata stališče, da je Jefta resnično žrtvoval svojo hčer, kar je bilo v Božjih očeh greh. Knjiga 1001 Bible Questions Answered, str. 331, navaja, da Targum Jonatana uči, da je Jefta to storil.

Druge ženske so služile kot tempeljske služabnice, seveda pa so se v poznejših časih nekateri moški in ženske odločili, da se ne bodo poročili, da bi bolje služili Božjemu kraljestvu. Zdelo bi se čudno, da bi vsako leto obeleževali njeno »trpljenje«, ko pa so se mnoge druge ženske prostovoljno odločile za to.

Tako kot Gideon je tudi Jefta živel junaško življenje s tragičnim koncem. V nasprotju z Gideonom pa Jeftina tragedija ni v tem, da bi prelomil svojo zavezo Bogu, ampak v tem, da je izpolnil neumno zaobljubo. Za razliko od Gideona, ki je uspel pomiriti Efraimce, tega sodnika to ni uspelo ali ni mogel, zato je 42.000 izmed njih ubil. Nihče ni podvomil v Jeftovo odločenost, da izpolni svoje obljube. Morda bi moral Jeft sam.

Ne: Jeftova zaobljuba je pomenila, da bo njegova hči vse življenje posvečena Bogu kot neporočena devica. Knjiga »The Complete Book of Bible Answers« (str. 49–50) poudarja, da ni imela dveh mesecev za žalovanje, ker bi umrla, ampak je imela dva meseca za žalovanje, ker nikoli ne bo imela otrok.

»Enciklopedija biblijskih težav« (str. 164) je prepričana, da Jefta svoje hčere ni ubil, saj v hebrejskem besedilu Sodnikov 11,31 piše »kdor koli«, ta beseda pa se nikoli ne uporablja za živali; zato je Jefta pričakoval, da bo iz nje prišel človek, in vedel je, da je človeško žrtvovanje nesprejemljivo. Dejstvo, da je bila edinka, je pomembno za njeno jokanje, saj bi se rod njenih staršev popolnoma izumrl. Knjiga »1001 odgovorov na biblijska vprašanja« (str. 331–334) prav tako omenja, da v tem pripovednem odlomku ni niti sledu krvi.

Knjiga »Ko kritiki sprašujejo« (str. 148–149) navaja tudi pet razlogov, zakaj to ni pomenilo, da je bila ubita.

1. Jefta je poznal zakon proti človeškim žrtvovanjem.

2. Nikjer ni navedeno, da jo je žrtvoval, ljudje (kot so prvorojenci) pa so bili odkupljeni z žrtvovanjem živali, namesto da bi bili sami daritev.

3. V tisti kulturi bi se odločitev, da ne bo imel otrok, štela za veliko žrtvovanje.

4. Jeftova hči ni dva meseca žalovala zaradi svoje smrti, ampak zato, ker nikoli ne bo imela potomcev.

5. Najpomembneje pa je, da bi se, če bi dva meseca žalovala za svojo nedolžnost, ker naj bi umrla, v tem času lahko poročila z moškim.

Glejte tudi knjigo »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 151–153, kjer je analizirano, zakaj Jefta v resnici ni ubil svoje hčere. Knjigi »Popolna knjiga odgovorov na vprašanja o Svetem pismu«, str. 49–50, in »Težave v Svetem pismu«, str. 85–86, omenjata, da Sveto pismo sicer nikjer ne navaja, da bi Jefta izpolnil svojo zaobljubo, vendar v njem ni ničesar, kar bi ga pohvalilo ali zagovarjalo, če bi to storil.

V: Zakaj je v Sodnikih 11,30–40 ta zla Jeftova obljuba zapisana v Svetem pismu?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, lahko opazimo štiri točke.

a) Gotovo je, da je vsak lik v Svetem pismu rekel in storil veliko stvari, ki jih Sveto pismo ni zabeležilo. A izmed vseh podrobnosti o Jeftahu, ki so bile izpuščene, se je Bog odločil vključiti prav to, namesto drugih.

b) Vsi se strinjamo, da nam ta pripoved povzroča nelagodje, in verjamem, da je to namerno. Jefta je bil človek, ki je držal besedo, in človek časti (kot jo je sam razumel) – CELO KADAR JE TO POMENILO NEPOSLUŠNOST DO BOGA. Jefta ni žrtvoval nekemu poganskemu idolu, ampak je edinem, pravemu Bogu žrtvoval nekaj, česar Bog nikoli ni rekel, da si želi. Če menimo, da Bog bolj ceni naše žrtvovanje in službo Njemu kot našo poslušno ljubezen, ali če mi bolj cenimo naše žrtvovanje in službo Njemu kot našo poslušno ljubezen, potem je v našem odnosu z Bogom nekaj zelo izkrivljenega.

c) Jefta je imel čuden in pomanjkljiv pogled na Boga. Karkoli bi prišlo iz njegove hiše, bi bilo najsrečnejše, da bi se srečalo z njim, in menil je, da Bog ne želi njegove sreče. Toda še danes lahko ljudje pozabijo, da nas Bog ljubi celo bolj, kot ljubimo sami sebe, in da Bog želi za nas tisto, kar je najboljše, celo bolj kot mi sami.

d) Moteča čustva v tej zgodbi o nepremišljeni neposlušnosti Bogu, ki se je skrivala pod masko žrtvovanja Bogu, bi nam lahko pomagala, da si ta primer bolje zapomnimo. Bog ne želi našega denarja, našega služenja ali naših žrtvovanj toliko, kolikor želi, da smo popolnoma predani in poslušni Njemu, kot nas uči Mihej 6,6–8.

V: Ali je šlo v Sodnikih 11,30–40 za prevzem predizraelskega poganskega praznika?

O: Ne. Čeprav je na Bližnjem vzhodu obstajal običaj, da so ženske jokale za Tammuzom (moškim bogom), ni dokazov, da bi bil to izvor tega izraelskega običaja. Poleg tega ni dokazov, da bi ta izraelski običaj preživel zelo dolgo.

V: Ali v Sodnikih 11,33 obstajajo kakšni arheološki dokazi za Abel-Keramim?

O: Da. Po podatkih iz revije Biblical Archaeology Review, januar/februar, str. 33, se danes imenuje Tell el-‘Umeiri. Prvič je bil naseljen okoli leta 3000 pr. n. št.

V: Ali je v Sodnikih 12,1–6 Jefta ravnal prav, ko je ubil Efraimce?

O: Jefta zagotovo ni imel istega diplomatskega pristopa kot Gideon v podobni situaciji. Vendar pa so se v nasprotju s prejšnjo situacijo Efraimci tokrat odločili, da bodo ubili Jefto.

To ni bila Božja popolna volja, da bi se Božje ljudstvo med seboj pobijalo. Krivda je bila na strani Efraimcev, vendar bi Jefta to morda lahko preprečil z večjo diplomatsko spretnostjo.

Žalostno je, da ko opravljaš veliko delo za Boga, pogosto prejmeš nepravično kritiko iz nepričakovanih strani.

V: Kaj so v Sodnikih 12,8–13 storili Ibzan, Elon in Abdon kot sodniki?

O: Čeprav Sveto pismo ne navaja, kaj so storili, je morda pomembno tisto, kar se ni zgodilo, ko so bili sodniki. Ko jih je Izrael imel za voditelje, noben narod ni poskušal napasti Izraela.

V: Ali je mogoče zgodbo o Samsonu v Sodnikih 13–16 uvrstiti med sončne mite, ki so bili v antiki pogosti, kot trdi Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 248–251?

O: Ne. Asimov trdi dve stvari: da je bil Samson tip sončnih mitov (str. 248) in da so bili nazirejci na splošno tip sončnih mitov, ker njihovi dolgi lasje [nekako] predstavljajo sončne žarke (str. 249).

Samson je bil iz Bet-Šemeša v pokrajini Dan, kar pomeni »hiša sonca«, Asimovov »Vodnik po Svetem pismu« (str. 251) pa trdi, da je filistinsko ime Delila tesno povezano s hebrejsko besedo lilah, ki pomeni noč. Vendar liberalni »Harperjev biblijski slovar« (str. 134) navaja, da Delila pomeni »koketa«, ne pa noč. Strongova konkordanca pravi, da pomeni »trpljenje«

Verjetno bi bilo mogoče najti prav toliko dokazov, da je Samson izpeljan iz azteške mitologije (prek potovanja v čas 2.500 let v prihodnost!), kot iz domnevnih sončnih mitov. Ne pozabite, da velika večina grške in rimske mitologije, ki jo poznamo danes, v tistem času še ni obstajala.

V: Zakaj v Sodnikih 13,5 Samson ni imel nobene izbire, ali bo postal nazirejec ali sodnik?

O: Samsonu ni bila dana nobena izbira glede tega, kako se je rodil. Po drugi strani pa nič ne pravi, da bi moral Bog Samsonu – ali komur koli drugemu – dati izbiro glede tega, kako se rodijo.

Ne glede na to, kako smo se rodili, s kakršnimi koli privilegiji, prednostmi in slabostmi, ki jih imamo, je pomembno le to, da se približujemo Bogu. Bog bo na koncu vsakogar pravično sodil na podlagi tega, kar mu je bilo dano.

V: Ali je v Sodnikih 14,1–4 Bog želel, da se Samson poroči s filistinsko dekle, in kako je to prišlo od Gospoda?

O: Samson ni bil popolnoma predan poslušnosti Bogu. Vendar je Bog kljub temu izkoristil Samsonovo željo po filistinski dekleti. Bog je poslal Samsona na zemljo, da bi izpolnil svoj namen uničenja prijateljskih odnosov med Izraelci in Filistinci. Samson je bil Bogu večkrat neposlušen, zato ne bi bilo presenetljivo, če Samson Bogu ni bil všeč v načinih, na katere ga je uporabil. Ne glede na to pa Bog za izpolnitev svojih namenov uporablja tako napačna dejanja kot tudi pobožna dejanja.

V: Zakaj je v Sodnikih 14,6.9 pomembno, da Samson svojim staršem ni povedal o levu in medu?

O: Ker je Samson v Sodnikih 14,18 takoj z gotovostjo vedel, da so tovariši odgovor dobili od Samsonove žene. Samson ni prenaglo sumil svoje žene, vendar je lahko hitro prišel do zaključka, ker jim tega nihče drug ne bi mogel povedati.

V: Zakaj je v Sodnikih 14,15–18 Samsonova žena podprla Filistejce namesto Samsona?

O: Samsonova žena je bila Filistinka in očitno je bolj verjela v moč tistih 30 mož kot v to, da bi jo Samson rešil. Njeno zaupanje v te može pa ji in njenemu očetu ni prineslo veliko dobrega, saj so ju Filistinci kasneje v knjigi Sodnikov 15:6 zažgali do smrti.

V: Ali je imel Samson v Sodnikih 14:19 prav, da je v mestu Ašdod ubil trideset ljudi (to je vprašal ateist)?

O: Obstajata dva različna odgovora.

Ne. Samson je bil pogosto neposlušen Bogu. Tudi sredstva, ki jih je Samson uporabil v boju proti Filistejcem, niso bila ravno dobra. Samson bi bil lahko veliko učinkovitejši na čelu izraelske vojske, namesto da je zaradi nepomembnega poročnega spora ubil trideset moških.

Da. Samson je bil v vojni s Filistinci in je poskušal ubiti čim več bojevnikov. V tem trenutku ni imel podpore Izraelcev v boju proti Filistincem.

Kljub temu pa pred Samsonovim ujetjem (s pomočjo Delile) njegov glavni namen ni bil zmanjšati število Filistincev. Samson je nepovratno pretrgal prijateljske odnose med Filistinci in Izraelci. Od takrat naprej je med njimi vladala vojna vse do Davidovih časov.

Včasih se danes lahko zgodi, da imajo nekateri kristjani podobno vlogo; ne da bi ubijali ljudi, ampak da bi pretrgali versko enotnost med kristjani in nekristjani, s katerimi kristjani sploh ne bi smeli biti v enotnosti.

V: Ali Sodniki 15,2 uči, da se žene lahko preprosto oddajo, če jih možje ne marajo več? (To je vprašal musliman.)

O: Ne. Sodniki 15,2 opisuje dejanje nevernega Filistejca, ne pa dejanja poslušnega Izraelca. Samsonov tast je bil Filistejec, ki ni sledil Bogu.

Ker je to vprašanje zastavil musliman, naj povemo, da je v islamu razveza za ženske precej omejena. Ženski, ki prosi za razvezo brez izjemnih razlogov, je prepovedan tudi vonj raja. Ibn-i-Majah, zvezek 3, knjiga 10, poglavje 21, št. 2055, str. 237. Podobno velja, če ženska zaprosi za razvezo brez tehtnega razloga, kot navaja Abu Dawud, zvezek 2, knjiga 6, poglavje 734, št. 2218, str. 600.

Za moške pa je to zelo enostavno. Moški v islamu se lahko loči od žene iz katerega koli razloga. Bukhari, zvezek 3, knjiga 49, poglavje 4, št. 859, str. 534, pravi, da se moški lahko loči zaradi »nekaj neprijetnega pri svoji ženi, kot je starost ali podobno«.

‘Umar je svojemu sinu ‘Abd Allahu ukazal, naj se loči od svoje žene, a ta je to zavrnil, ker jo je ljubil. Zato je ‘Umar odšel k Mohamedu, ki mu je ukazal, naj se od nje loči. Abu Dawud, zvezek 3, knjiga 36, poglavje 1838, št. 5119, str. 1422

»Abdullah b. Umar (naj bo Allah zadovoljen z njim) je poročal, da je Allahov poslanec (mir in Allahovo blagoslovljenje naj bosta z njim) rekel: »Najbolj zaničljivo od vseh zakonitih dejanj v Allahovih očeh je razveza.« Ibn-i-Majah, zvezek 3, knjiga 10, poglavje 1, št. 2018, str. 216

’Umar je povedal, da se je Mohamed ločil od Hafse (preklicljiva ločitev) in jo nato ponovno vzel za ženo. Abu Dawud, 2. zvezek, knjiga 6, poglavje 754, št. 2276, str. 619

Mohamed je svojemu posvojenemu sinu Zaidu ukazal, naj se loči od Zainab, nato pa se je Mohamed poročil z Zainab. Zaid ni imel izbire, ker je Mohamed recitiral Suro 33:36–38. Muslimani verjamejo, da je Koran neustvarjen in vpisan na ploščo v nebesih, vendar Sura 33:36–38 omenja Zaida po imenu in pravi, da pri ločitvi od Zainab ni imel nobene izbire. Kasneje se je Zainab bint Jahsh »pohvalila pred drugimi ženami Preroka in rekla: ‚Allah me je poročil (s Prerokom) v nebesih.‘« Bukhari, zvezek 9, knjiga 93, poglavje 22, št. 517, str. 382. Glej tudi zvezek 9, knjiga 93, poglavje 22, št. 516, 518, str. 381–383.

Ob strani naj omenimo, da »bin« v arabščini pomeni sin, »bint« pa hči.

Moški mora razvezati svojo ženo, če mu to ukazuje oče. Ibn-i-Majah, zvezek 3, knjiga 10, poglavje 36, št. 2088–2089, str. 259–260

Dva muslimanska moška sta bila dobra prijatelja, zato je eden vprašal drugega, katero ženo naj se loči, da bi se ta z njo poročil. Bukhari, zvezek 5, knjiga 58, poglavje 3, št. 125, str. 82

Čeprav torej muslimanski moški lahko menijo, da je zamenjava žena upravičena in da je to enako enostavno kot zamenjava avtomobilov, tega ne poskušajte utemeljiti s Svetim pismom.

V: Kako je Samson v Sodnikih 15:4 ujel 300 lisic?

O: Obstaja pet možnih načinov, odgovor pa bi lahko bil kombinacija vseh.

1. Ni navedeno, da jih je Samson ujel vse hkrati. Morda jih je ujel v daljšem časovnem obdobju.

2. Morda je Samsonovo izjemno moč spremljala tudi izjemna agilnost. Več o tem delu odgovora si preberite v knjigi When Critics Ask, str. 150.

3. Samson ni moral uporabiti svojih rok. Nikjer ni navedeno, da ne bi smel uporabiti pasti za ulov nekaterih ali vseh lisic.

4. Hebrejska beseda »su’al« lahko pomeni lisico ali šakala. Samson bi morda lažje ujel šakale, ker ti lovijo v jatah.

5. Samson je morda vodil skupino moških, da so nastavili pasti za živali.

V: Koliko znaša v Sodnikih 15,5 1100 srebrnih kosov, pomnoženih s pet?

O: V Sodnikih 17:10 se je levit strinjal, da bo služil kot duhovnik za (očitno poleg hrane in nastanitve) le deset srebrnih šekelov na leto. 5.500 srebrnih kosov je bilo za enega človeka ogromna vsota denarja. Očitno so se Filistejci zelo bali Samsona.

V: Zakaj so v Sodnikih 15,12 zvezali Samsona, da bi ga odpeljali k Filistejcem?

O: Samson je bil nedvomno grožnja obstoječemu stanju, in čeprav so Izraelci menili, da to stanje ni idealno, so raje sprejeli znano situacijo, kot da bi se ta spremenila pod Samsonovim vplivom.

Poleg tega so bili prav moški iz Judovega plemena tisti, ki so Samsona izročili sovražniku. Dežela Judova je imela veliko območij, ki niso bila tako blizu Filistincev, in imeli so veliko zemlje, medtem ko so Daniti živeli zelo stisnjeni na svoji zemlji.

Danes bi morali kristjani z odporom sprejeti, da bi bilo evangelij med njihovim bogoslužjem omejeno.

V: Kako je lahko Samson v Sodnikih 15,16 kljub svoji veliki moči ubil 1.000 urjenih filistinskih vojakov, ne da bi ti vrgli kopje in ga ranili?

O: Nobena naravna moč ne more pojasniti tega in drugih podvigov, ki jih je Samson opravil (dviganje mestnih vrat itd.). Bog je moral biti nadnaravno z Samsonom. Bog je lahko Samsonu dal ne le moč, hitrost in reflekse, ampak tudi zmedel Filistejce in zaščitil Samsona.

V: Ali je v Sodnikih 16,18–21 Samsonova moč izvirala iz njegovih las?

O: Ne, moč je bila v Bogu. Če bi bila moč v laseh, bi bili morda vsi profesionalni športniki močnejši, če bi imeli dolge lase.

Resno, potem ko je Samson Delili razkril svojo skrivnost, je lahko bil precej prepričan, da mu bo odrezala lase, saj je poskusila vse druge stvari, ki jih je omenil. Ko se je Samson zbudil, v Sodnikih 16,20 piše: »Ampak ni se zavedal, da ga je GOSPOD zapustil.« (NET)

V: Ali bi Samson v Sodnikih 16,26–27 lahko šel v nebesa, saj je storil samomor?

O: Da. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Obstaja le en neodpustljiv greh, in sicer bogokletstvo proti Svetemu Duhu. Samomor ni neodpustljiv greh.

2. Kot primer vernikov, ki so storili samomor, Euzebij v svoji Cerkveni zgodovini, zvezek 8, št. 2, poglavje 12, pripoveduje o ženski in njenih dveh lepih hčerah, ki so se utopile v reki, namesto da bi se telesno omadeževale z rimskimi vojaki. Euzebij v 8. knjigi, 14. poglavju, navaja še en primer o Maksenciju, ki je hotel posiliti lepo krščansko žensko. Prosila ga je za nekaj minut samote, da se pripravi. Ko je vstopil, se je že zabodla do smrti.

3. Trdimo lahko, da Samson ni porinil stebrov zato, da bi storil samomor kot tak, ampak da je bil njegov motiv ubiti Filistejce. Njegovo smrt bi lahko razumeli kot samomorilsko misijo, ne pa kot samomor, čeprav je vedel, da bo umrl.

V knjigi »Now That’s A Good Question« (str. 291–292) je navedeno, da je psihološka študija pokazala, da je 90 % ljudi, ki so poskušali narediti samomor, kasneje dejalo, da tega ne bi poskusili, če bi počakali 24 ur.

V: Ali je v Sodnikih 16,26–27 Bog blagoslovil Samsona, ker je storil samomor?

O: Samson ni storil samomora, temveč je izvedel samomorilsko misijo. V tem konkretnem primeru, tako kot skozi vse njegovo življenje, je Bog uporabil Samsona, čeprav je bil Samson neposlušen in se je pogosto znašel na mestih, kjer nikoli ne bi smel biti. Za več o tem glej prejšnje vprašanje.

V »The Believer’s Bible Commentary« (str. 281) je omenjeno, da je ironično, da »ker se je v svojem življenju tako pogosto družil s Filistinci in jim je njihove ženske zdel nepreklicno privlačne, se Samson zdaj v smrti nahaja med Filistinci, kot truplo med trupli v ruševinah Dagonovega templja. Ločitev bi mu prinesla plemenitejšo smrt.«

V: Zakaj je bil v Sodnikih 17,1–2 sin, ki je kradel, najprej preklet, nato pa blagoslovljen?

O: Sveto pismo omenja ta kratek zgodovinski dogodek, ne da bi kdajkoli namigovalo, da bi Bog odobraval to malikovalno situacijo.

Mati je izrekla prekletstvo nad tistim, ki je ukradel denar, ne da bi se zavedala, da je bil to njen lastni sin. Ko je izvedela, da je bil to on, je obžalovala, da je preklela svojega sina, in je namesto tega poskušala izreči blagoslov. V knjigi »Težke besede Svetega pisma« (str. 197–198) je omenjeno, da je avtor knjige Sodnikov to morda vključil, da bi pokazal, kako zmedeni so bili ljudje v tistih časih.

Vendar pa so lahko ljudje danes prav tako zmedeni. Starš lahko nežno ljubi otroka, ko je trezen, in istega otroka zlorablja, ko je pijan ali pod vplivom drog. Starši si lahko zelo prizadevajo, da bi otroke naučili, kako pomembno je ravnati pravilno. Otroci tega preprosto ne razumejo, ko vidijo, da starši sami lažejo, prekoračijo hitrost in goljufajo.

V: Zakaj so v Sodnikih 17:2–3 denar, ki so ga posvetili Jehovu, porabili za izdelavo izklesanega kipa?

O: To se sliši neumno, v resnici pa je bilo še hujše, kot se sliši. Zdi se, da so si po pomembnosti želeli naslednje:

1) imeti podobo, ki bi jo častili

2) Častiti pravega Boga Izraela

V odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Imeti kip, ki so mu ljudje darovali daritve, je bilo pogosto donosno početje.

2. Za ljudi, ki niso vedeli bolje, bi lahko izdelava kipa izraelskega Boga prinesla še več denarja.

3. Mnogi ljudje želijo častiti Boga – po svojih pogojih in na svoj način. Boga to ne zanima. Bog želi ljudi, ki ga častijo in mu poslušajo po njegovih pogojih, na njegov način.

V: Zakaj bi Miha v Sodnikih 17,5 želel hišo bogov?

O: Sveto pismo tega ne pove, vendar lahko vidimo nekaj razlogov:

Verski: Miha je spoštoval Jehovega, a morda si je želel »zavarovanje« s tem, da je spoštoval več bogov. Pozabil je, da pravi Bog sovraži malikovanje.

Finančni: Ljudje so prihajali k kipom bogov, da bi jim darovali denar. Mihaevi idole, skupaj s prisotnostjo duhovnika, so morda predstavljali veliko finančno priložnost za Miho.

V: Kaj je bilo narobe z Mikiho teologijo v Sodnikih 17:13, ko je rekel: »…Zdaj vem, da mi bo Gospod dal blaginjo, ker je Levit postal moj duhovnik« (NRSV)?

O: Preden to zlahka zavrneš kot očitno vprašanje, poglej zadnji del odgovora, kjer so skoraj identične stvari za mnoge ljudi danes še vedno ne očitne.

Kipci so častili poganske bogove. Mika je menil, da bo s kipcem, posvečenim edinemu, resničnemu Bogu, tega častil, in da bo z Levitom kot duhovnikom Boga častil še bolj. Ker je Miha tako razmišljal (z nekim logičnim preskokom), mora tudi Bog tako razmišljati. To je nekako podobno, kot če bi za nekoga naredili nekaj, za kar preprosto »veste«, da mu bo všeč, čeprav se z njim še nikoli niste pogovarjali in pravzaprav nimate pojma, kaj bi si želel. To je nekako podobno kot pri malem dečku, ki je za mamin rojstni dan kupil igračo avtomobilček, ker je »vedel«, da ji bo všeč.

Kratek pogled na Staro zavezo na splošno in zlasti na 2. Mojzesovo knjigo 20,4–6 kaže, da Bog sovraži uporabo idolov v čaščenju. Tudi če so to idoli, za katere se pravi, da so Njegovi, jih Bog sovraži, in zato se druga zapoved razlikuje od prve.

Na žalost tudi danes ljudje izdelujejo podobe Marije, različnih svetnikov in Jezusa za uporabo v čaščenju. Prava Marija in resnični svetniki so verjetno zgroženi nad neposlušnostjo, ki se izvaja prek njihovih podob. Tudi če gre za poskus čaščenja pravega Boga (in s tem ne krši prve zapovedi), še vedno krši drugo zapoved.

V: Ali je res, da Samsonova dejanja v Sodnikih 18,2 niso resno oslabila Filistincev niti pomagala Danitov?

O: V Sodnikih 16,31 piše, da je Samson ob svoji smrti ubil 3.000 moških in žensk, kar je bilo več, kot jih je ubil v preostanku svojega življenja. Filistincem je povzročil nekaj škode, saj je ubil veliko pripadnikov generacije vladarjev. Vendar pa je bilo ubiti od 3.000 do 6.000 Filistincev sicer izjemen podvig za enega samega človeka, za generala vojske pa bi to bila le majhna zmaga.

Po eni strani je to res in iz tega se lahko naučimo lekcijo. Samson je bil preveč zaposlen z iskanjem ljubezni, da bi bil poslušen in resničen vodja Izraelcev, zato ni dosegel veliko.

Po drugi strani pa je Samson vendarle dosegel eno stvar. Končal je obdobje bolj ali manj prijateljskih odnosov med Izraelci in njihovimi filistinskimi vladarji. Vendar sta morala Saul in David, s svojo povprečno fizično močjo v službi Gospodu, doseči tisto, česar Samson ni bil sposoben doseči zgolj s svojo čudežno močjo, brez drugih Izraelcev in brez poslušnega hojenja po Božjih poteh.

V: Ali je v Sodnikih 18,6.10 Bog res blagoslovil danitske izvidnike?

O: Ni niti najmanjšega namiga, da bi levitski »duhovnik« služil pravemu Bogu in da bi bile njegove besede kaj več kot le izmišljotine, namenjene zadovoljitvi poslušalcev.

Vsak, ki trdi, da govori v Božjem imenu, tega nujno ne počne. Če pogledamo v prihodnost, so bili Daniti eno od prvih plemen, ki so pod udarom aramejskih invazij zdrsnila v malikovanje, in prvo ozemlje, ki je občutilo moč asirskih in babilonskih vojsk. Njihov začetni lahki uspeh ni bil vreden njihovega končnega propada.

V: Kakšni so bili v Sodnikih 18,20 motivi tega levitskega moža?

O: Sveto pismo namiguje, da to ni imelo ničesar opraviti s čaščenjem pravega Boga. S tem, da je postal duhovnik plemena namesto gospodinjstva, bi imel večji ugled, spoštovanje in verjetno tudi več denarja.

Na žalost so danes takšni ne le ljudje v drugih religijah, ampak so takšni tudi ljudje, ki se izdajajo za kristjane.

V: Kakšen je pomen tega verza v Sodnikih 18,30–31?

O: To je izredno pomembno. To pomeni, da se prebivalci mesta Dan nikoli niso pokesali za ta zločin in so do prihoda Asircev sledili takratnim tradicijam Danitov. Kako žalostno.

Včasih, ko cerkvene denominacije zavrnejo Božjo resnico in Sveto pismo, se tudi nikoli več ne vrnejo k sledenju pravemu Bogu. V mnogih primerih je opravičilo za sledenje malikovanju in drugim grehom podobno kot v pesmi iz muzikala »Skrivar na strehi« – tradicija. Pravzaprav je med razpravami z Martinom Luthrom neki katoliški teolog po imenu Johann Faber (1478–1541) izjavil: »Če bi moral izbrati, bi raje zavrnil Sveto pismo kot častitljive zmote [rimskokatoliške] Cerkve.« (iz Manschrenk, str. 165). Ko ljudje govorijo o sledenju »častitljivim zmotam«, ali so morda kaj manj zmedeni kot Daniti?

V: Ali je bilo v Sodnikih 19–21 nasilje v Gibei izmišljena zgodba, kot trdi Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 279?

O: Ne. Dva dokaza, da je to res, sta:

1. Zapis o tem dogodku v knjigi Sodnikov. Noben avtor ne bi hotel napisati te zgodbe, ki je tako neugodna tako za Benjamince kot za druge Izraelce, razen če bi se počutil dolžnega zapisati resnico.

2. Če to ne bi bilo res, bi morali Asimov ali drugi najti kakšen drug razlog, zakaj je bilo benjaminsko pleme toliko manjše od drugih plemen.

V: Kaj se lahko naučimo iz tega dogodka v Sodnikih 19,1–21,25?

O: Obstaja izredno zanimiva ugotovitev o tej državljanski vojni: za vsako posamezno osebo, razen prvotnih morilcev, bi lahko rekli, da se je počutila upravičeno, ker je storila tisto, kar je menila, da je moralno pravilno, vsaj iz lastne perspektive.

1. Benjaminci so se borili za to, kar so menili, da je prav. Predpostavljali so, da je branjenje svojih sorodnikov in (morda) samostojno izvrševanje pravice višje moralno dobro kot dopustiti, da bi kdorkoli drug njihovim sorodnikom odvzel pravico do sojenja pred Benjaminci.

2. Moški se je počutil upravičenega, da je razrezal svojo priležnico. Njegova želja po branjenju svoje časti in maščevanju se je lahko štela za pomembnejšo od kakršne koli časti ali spoštovanja, ki ga je gojil do telesa svoje priležnice.

3. Izraelci so se lahko počutili upravičeni. Njihova zahteva, da Benjamci ne smejo poškodovati niti enega [drugega] Izraelca, je veljala za višjo moralno pravico kot genocid nad Benjamci, vključno z ženskami in otroki.

4. Izraelci so se lahko počutili upravičeni, da so iztrebili celotno mesto Jabesh Gilead, razen devic. Konec koncev so menili, da dejstvo, da se moški iz Jabesh Gileada niso odločili pridružiti drugim Izraelcem v tej krvni maščevanju, upravičuje ubijanje moških, žensk in otrok. Seveda so imele device praktično vrednost kot žene za Benjamince, tako da bi to (po neki čudni logiki) upravičevalo, da jih ne ubijejo, medtem ko je bilo ubijanje drugih žensk in dečkov šteto za upravičeno.

4. Preživeli Benjamci in Izraelci so skupaj menili, da je upravičeno, da preživeli Benjamci ugrabijo neporočene izraelske deklice. Očitno je bilo za te benjamitske upornike pomembnejše, da imajo več žena, kot pa želje samih deklet.

Nazadnje, ker so bili Izraelci omejeni s svojo prisego v Sodnikih 21:5, da bodo ubili vsakogar, ki se ne bo zbral, in s svojo prisego v Sodnikih 21:18, bi človek mislil, da so se iz tega naučili lekcijo in ne bi več dajali priseg. Kot kaže 1. Samuelova knjiga 14:24 v primeru Jonatana, ki je jedel med, pa se niso nujno ničesar naučili.

V: Zakaj je v Sodnikih 19,4–8 tast želel odložiti sinov povratek?

O: Sveto pismo tega ne pove, morda pa je tast pogrešal svojo hčer in vedel, da bo, ko bo njegov zet odšel, odšla tudi njegova hčer.

V: Zakaj je v Sodnikih 19,12–24 v Svetem pismu ta zgodba o levitovi priležnici?

O: To je res zgodba o globoki pokvarjenosti, kot pravi Hozej 9,9. V tej knjigi, ki opisuje dejstva, ni bila spregledana ali prikrita zaradi treh zelo različnih, a dopolnjujočih se razlogov.

Svetovnozgodovinski: To se je zgodilo. Knjiga Sodnikov pojasnjuje, tako kot bi to storila svetovnozgodovinska knjiga, zakaj je prišlo do te grozne državljanske vojne in zakaj je bilo pleme Benjamina še stoletja kasneje vedno tako majhno.

Vsak dela, kakor se mu zdi prav: Sodniki 21:25 povzema pomen te resnične zgodbe: tako grozno se lahko stvari razvijejo, ko vsak dela, kakor se mu zdi prav. Če ima vsak svoje merilo za prav in narobe, ki ne temelji na Svetem pismu, se lahko stvari za vse zelo slabo iztečejo. Glej tudi naslednje vprašanje.

Lekcija o zvestobi: Benjamincem ne bi bilo mogoče očitati pomanjkanja zvestobe, če bi bila zvestoba vedno vrlina. Vendar pa jim lahko očitamo, da je bila njihova zvestoba v tem primeru nekaj slabega. Morda se je zdelo, da so Izraelci zvesti Bogu in svojemu ljudstvu, vendar ta dogodek in vojna kažeta, da so bili zvesti le svojemu plemenu. Danes so ljudje lahko zvesti dobremu cilju iz različnih razlogov, nekateri od teh razlogov pa niso nič boljši od zvestobe, ki so jo imeli Benjaminci.

V: Zakaj Sveto pismo v Sodnikih 19,22–30 in Sodnikih 21,7–23 opravičuje te zle stvari? (To je omenil musliman.)

O: Sveto pismo tega ne opravičuje. Namesto tega omenja zla dejanja v zlobnih časih, ko je »vsak delal, kar se mu je zdelo prav«. Ali bi dejstvo, da Koran omenja zla dejanja, ki so jih storili ljudje iz ‘Ad in Madyan, dokazovalo, da je Koran napačen?

V: Ali v Sodnikih 20,1 mesto Dan pomeni, da se je Dan preselil že pred tem časom?

O: Ne nujno. Knjiga Sodnikov je bila napisana po obeh dogodkih in bi se lahko sklicevala na kraj z imenom, ki ga ljudje poznajo. Druga dva primera tega sta trditev, da je Efez v Turčiji, in navedba v 1. Mojzesovi knjigi 12:8, da je bil Abraham v Betelu, čeprav je Betel postal ime mesta šele v Jakobovem času v 1. Mojzesovi knjigi 28:19.

V: Ali je res, da se dogodek iz Sodnikov 20,47 ni mogel zgoditi ob koncu knjige Sodnikov, saj je bilo takrat pleme Benjamina v razcvetu, kot trdi Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 259?

O: Ne. Benjaminovo pleme je bilo uspešno vse do te državljanske vojne. Asimov ne navaja nobenih dokazov, niti arheoloških niti drugih, da bi bilo Benjaminovo pleme uspešno ob koncu knjige Sodnikov. Nasprotno, Savel v 1. knjigi Samuelove 9:21 pravi, da prihaja iz najmanjšega izraelskega plemena.

V: Ali uničenje Jabes-Gileada v Sodnikih 21,8 kaže, da se to ni zgodilo v poznejšem obdobju knjige Sodnikov, saj je bilo Jabes-Gilead cvetoče mesto, kot trdi Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 259–260?

O: Ne. Tukaj je, kar Sveto pismo pravi o Jabesu-Gileadu. Savel je mesto rešil pred Amonci v 1. Samuelovi knjigi 11,1–11. Po Savlovem umoru so možje iz Jabesa-Gileada vzeli Savlovo truplo in ga pokopali. David jih je za to pohvalil (2. Samuelova knjiga 2,4–7). 1. Kronika 10,11 podaja enak opis. Arheolog Glueck je odkril mesto, ki je verjetno Jabesh-Gilead, in imelo je mestno obzidje.

Zanimivo je, da lahko Asimov brez dodatnih dokazov sklepa, da je bil Jabesh-Gilead cvetoče mesto in da njegovo uničenje ni bilo mogoče. Mesta, zlasti utrjena, se sčasoma lahko ponovno vzpostavijo, vendar je uporaba zgornjih skromnih dokazov, da je bil Jabesh-Gilead tako cvetoč, da ga nikoli ne bi bilo mogoče uničiti, presenetljiva za nekoga, kot je Asimov, ki je bil v znanstvenih prizadevanjih previden. Na žalost je Asimov podobno napako storil tudi pri svoji oceni Hazorja, arheološki dokazi, ki ga ovržejo, pa so številni. Za podrobnejšo razpravo o ponovnem vzponu Hazorja si oglejte tri vprašanja o Jozue 11:10.

V: Kaj je bil v Sodnikih 21:19 letni Gospodov praznik v Šilu?

O: Sveto pismo ne navaja z gotovostjo, kakšno praznovanje je bilo to. Vendar pa je morda šlo za praznovanje v čast Jeftovi hčeri iz Sodnikov 11:39–40.

V: Ali je v Sodnikih 21:20–21 še kdaj kdo ugrabil dekleta, medtem ko so plesala?

O: Da. Po tem dogodku so v Grčiji moški iz mesta Mesenija med praznikom Artemide ugrabili dekleta iz Lakonije, kot navaja Boling na str. 294. To je omenjeno v delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 506.

V: Kaj je v Sodnikih 21,25 in 5. Mojzesovi knjigi 12,8 narobe s tem, da »delamo, kar se nam zdi prav«, ali da vsak dela, kakor se mu zdi primerno?

O: Kot kaže zgodovina, zapisana v celotni knjigi Sodnikov, je s tem veliko narobe. Ljudje si prehitro postavljajo lastna merila, ki so nižja od Božjih. Za več o tej točki glej prejšnji dve vprašanji. Poleg tega ljudje hitro prilagajajo merila svojim okusom, pogledom in željam.

V: Kdaj je bila napisana knjiga Sodnikov?

O: Knjiga Sodnikov zajema dogodke od približno leta 1380 pr. n. št. do leta 1050 pr. n. št. V Sodnikih 18,30 piše, da so se te stvari dogajale »do … ujetništva dežele«. Obstajajo tri mnenja o tem, na kaj se to nanaša.

Asirsko suženjstvo vseh severnih plemen leta 722 pr. n. št. V Wycliffe Bible Dictionary na str. 993 piše: »Tabele, ki jih je prebral in objavil Donald J. Wiseman, so prinesle natančnejše podatke za datiranje kaldejskih kraljev v obdobju 626–566 pr. n. št. Posledično se datumi padca Samarije leta 722 pr. n. št. in padca Jeruzalema leta 587/586 pr. n. št. sprejemajo kot fiksni datumi z odstopanjem približno enega leta.«

Ujetništvo Dana, ki se je zgodilo okoli leta 1000 pr. n. št. Knjiga When Critics Ask, str. 151, podpira to stališče, saj je Dan nenadoma uničil prebivalce Laiša, podobno uničenje pa je doletelo tudi njih okoli leta 1000 pr. n. št.

Merrill Unger meni, da gre za kasnejši vstavek urednika, kot je omenjeno v delu A Survey of Old Testament Introduction avtorja Gleasona Archerja (Moody Press 1974), str. 281.

V: Kateri so v knjigi Sodnikov nekateri najstarejši rokopisi, ki so ohranjeni do danes?

O: Svitki z Mrtvega morja: (okoli 1 pr. n. št.) 3 ločeni izvodi. The Dead Sea Scrolls Today, str. 30. (1Q6, 4Q49, 4Q50) v skladu z delom The Dead Sea Scrolls in English, 4. izdaja, str. xxxvii, in Wycliffe Bible Dictionary, str. 436–438.

1Q6 (deli knjige Sodnikov 6:20–22; 8:1(?); 9:1–4, 4–6, 28–31, 40–43, 48–49 (1. stoletje pr. n. št.)

4Q49 Sodniki 6:2–6, 11–13 (50–25 pr. n. št.) Sodniki 2:7–10 niso izgubljeni, ampak manjkajo.

4Q50 trije fragmenti Sodnikov 19:5–7; 21:12–25

Na splošno je v Mrtvomorskih rokopisih ohranjenih 35,5 od skupno 618 verzov knjige Sodnikov (5,7 %).

Sodniki 6:2–6, 11–13, 20–22; 8:1?; 9:1–6, 28–31, 40–43, 48–49; 19:5–7; 21:12–25.

Vaticanus (325–350 n. št.) vsebuje celotno knjigo Sodnikov.

Sinaiticus (340–350 n. št.) vsebuje Sodnike 2:20; 4:6–11:2.

Alexandrinus (okoli 450 n. št.) vsebuje celotno knjigo Sodnikov.

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na Knjigo sodnikov?

O: Prednicejski pisci, ki so se sklicevali na verze iz Knjige sodnikov ali nanje namigovali, so:

Filon Aleksandrijski, Jud (20/15 pr. n. št. – 50 n. št.), se je v delu »O zmedbi jezikov« 26 (128) skliceval na Sodnike 8:9, kjer je, kar je zanimivo, zapisal, da gre za »Mojzesovo besedilo«. »Kajti, pravi Mojzes: ›Gideon je prisegel možem iz Fanuela in rekel: Na dan, ko se bom zmagoslavno vrnil v miru, bom podrl ta stolp.‹«

Meleto/Melito iz Sardisa (170–177/180 n. št.) je v pismu Onesimu knjigo Sodnikov uvrstil med knjige Stare zaveze. V delu O pashi, str. 72. Ohranjeno v Euzebijevi Cerkveni zgodovini, knjiga 4, poglavje 26.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) analizira zgodbo o Samsonu v knjigi Sodnikov in se na vir sklicuje kot na »sveto pismo«. Fragmenti Ireneja, fragment 40, str. 575. Na Samsona se sklicuje tudi v fragmentu 41.

Irenaeusov fragment 27, str. 572, govori o dečku, ki je moral Samsona voditi za roko, in namiguje na Sodnike 16,26.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) obravnava Gideona iz Knjige sodnikov 6 v delu Irenej: Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 17.3, str. 445.

To so vsa mesta, kjer se Irenej sklicuje na Knjigo sodnikov.

Klement Aleksandrijski v delu *Stromata* (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 21, str. 325, pravi: »Kakor poroča knjiga Jozue«, in kasneje: »kakor omenja knjiga Sodnikov«.

Tertulijan (198–220 n. št.): »Jozue ob svoji smrti. In tako je v skoraj vseh letopisih sodnikov in kraljev« v delu *Scorpiace*, poglavje 3, str. 636

Origen (225–254 n. št.): »Ne, kar zadeva sinove Beliala v Knjigi sodnikov.« Origen, Proti Celsusu, knjiga 6, poglavje 44, str. 593

Origen (240 n. št.) se sklicuje tudi na Deboro in Baraka v Knjigi sodnikov. Komentar k Visoki pesmi, uvod, str. 48

Traktat o ponovnem krstu (okoli 248–258 n. št.), poglavje 15, str. 676: »Poleg tega tudi v Knjigi sodnikov in v Knjigah kraljev opazimo, da je na nekaterih bodisi bil Duh Gospodov bodisi da je prišel k njim, kot na Gotoniela [Otoniela], Gideona, Jefteja, Samsona, Saula, Davida in mnogih drugih.«

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) se sklicuje na Sodnike 2,11–13 in 4,1 kot na »v knjigi Sodnikov«; Kiprianove razprave, razprava 12, poglavje 1, str. 508

Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.) izrecno navaja Staro zavezo in Knjigo sodnikov v delu »Pogostitev desetih devic«, razprava 10, poglavje 2, str. 348

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (okoli 328–339/340 n. št.) obravnava poglede različnih pisateljev na kanon Stare zaveze.

Atanazij (367 n. št.) v »Velikonočnem pismu« (39, poglavje 4, str. 552) navaja knjige Stare zaveze.

Atanazij (339 n. št.) se v »Okrožnici«, poglavje 1, str. 92, sklicuje na Sodnike 19,29 kot na »Knjigo sodnikov«.

Afrahata Sirijec (337–345 n. št.) namiguje na Sodnike

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št.)

Efraim Sirski (350–378 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) omenja Sodnike 3,10 kot del Knjige sodnikov, Davida v Knjigah kraljestev, Psalme, 2. Kronike 15,1 v Kronikah, Nehemijo 9,20 kot Ezro (Ezra in Nehemija sta bila ena knjiga). Katehetska predavanja, predavanje 16.28, str. 122

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) omenja Knjigo sodnikov in Knjigo psalmov. O Svetem Duhu, knjiga 1, poglavje 16, str. 95

Gregor iz Nazianza (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) v Pismu 2, poglavje 2.2, str. 28, citira Sodnike 13:18

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) namiguje na Knjigo sodnikov.

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) navaja knjige Stare zaveze, vključno s Knjigo sodnikov. Panarion

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Sulpicius/Sulpitius Severus (363–420 n. št.) v delu Zgodovina, knjiga 1, poglavje 24, str. 85, navaja knjigo Sodnikov

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Exodus, Levitikus, Numeri, Deuteronomij, Pentatevh, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodnike, Rut, Samuelove knjige (2 knjigi), dvanajst prerokov, Hozeja, Joela, Amosa, Obadija, Jona, Miha, Nahuma, Habakuka, Sofonija, Hagaja, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.

Rufinus (374–406 n. št.)

Janez Krizostom (–407 n. št.) se sklicuje na Sodnike 21,5–10, zvezek 11, Komentar k Apostolskim delom, pridiga 13, str. 86

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) pravi: »Gospod pravi«, in se sklicuje na Sodnike 6,1 v Pismu 46, poglavje 18, str. 291

Avguštin iz Hipona (338–430 n. št.) se v delu Mesto Božje, knjiga 17, poglavje 14, str. 352, sklicuje na Sodnike 3,30 kot na svetopisemski odlomek

Janez Kasijan (419–430 n. št.)

Teodoret iz Kira (324–458 n. št.) namiguje na knjigo Sodnikov.

V: Katere so v knjigi Sodnikov nekatere razlike v prevodu med hebrejskim izvirnikom in grško Septuaginto?

A: Tukaj je nekaj primerov razlik v prevodih. Da bi dobili vpogled v razlike med hebrejskim masoretskim besedilom in grškim prevodom Septuaginte, se bomo v nadaljevanju osredotočili na 16. poglavje.

Sodniki 1:14 »Otoniel, ona ga je prigovarjala« v primerjavi z »Otoniel, on jo je prigovarjal« (Septuaginta in Vulgata). V delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 388, je navedeno, da grški prevod in Vulgata sicer predpostavljata ženski spol, vendar Jozue 15:18 kaže, da gre v resnici za moški spol.

Sodniki 1:16 »Kenit« v primerjavi z »Hobab, Kenit« (Septuaginta)

Sodniki 1:18 »so tudi vzeli« v primerjavi z »niso vzeli« (Septuaginta)

Sodniki 1:27 »Bet-Šean« proti »Bet-Šean, ki je mesto Skitov« (Septuaginta)

Sodniki 2:3 »postali« proti »biti nasprotniki/sovražniki in postati« (Septuaginta, Targumi, Vulgata)

Sodniki 2:9 »Timnat-Serah« (hebrejsko) proti »Timnat-Heres« (hebrejsko v Jozue 19:50 in 24:30)

Sodniki 3:26 »kamnite podobe« proti »kamnolomi« (Targumi)

Sodniki 5:14 »v Amaleku« v primerjavi z »v dolino« (Septuaginta)

Sodniki 5:15 »moji knezi v Isaharju« proti »knezi Isaharja« (Septuaginta, sirščina, Targumi, Vulgata)

Sod 5:28 »vzkliknil« proti »zrl« (Septuaginta)

Sod 5,31 »tisti, ki ga ljubijo« proti »tisti, ki te ljubijo« (sirščina, Vulgata)

Sodniki 6:7–10 je prisoten v masoretskem besedilu v primerjavi z odsotnostjo v zvitku iz Mrtvega morja 4Q49. Dva hebrejska srednjeveška rokopisa in Septuaginta izpuščata 6:7a.

Sod 8:4 »in ga preganjali« proti »in bili lačni« (Septuaginta)

Sodniki 9:29 »njega. Potem je rekel Abimelechu« v primerjavi z »njega. Rekel bi Abimelechu« (Septuaginta)

Sodniki 9:38 »kje je zdaj tvoja usta« v primerjavi z »kje je zdaj tvoje hvalisanje« (Septuaginta) (Pomen je v bistvu isti)

Sodniki 9:44 »oddelki, ki so bili z njim« v primerjavi z »oddelek, ki je bil z njim« (nekateri prevodi Septuaginte, Vulgata)

Sodniki 11:12 »amonitski kralj« proti »Midjanci« (nekateri prevodi Septuaginte)

Sodniki 12:2 »spopad z Amonci« proti »spopad z Amonci, ki so nas zatirali« (Septuaginta, harlejska sirščina)

Sod 12,7 »v mestih Gileada« proti »v mestu Gileada« (nekateri prevodi Septuaginte)

Sod 13:19 »njemu in delal čudeže, medtem ko je njegova žena Manoah gledala« proti »tistemu, ki dela čudeže« (Septuaginta)

Sodniki 14:15 »četrti dan« proti »sedmi dan« (nekateri prevodi Septuaginte, sirski prevod, Vulgata) (V »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 3, str. 469, je navedeno, da se »četrti« in »sedmi« razlikujeta le po prvi črki.)

Sodniki 15:5 »vinogradi in oljčni nasadi« v primerjavi z »vinogradi in oljčni nasadi« (Septuaginta, Targumi, Vulgata)

Sodniki 16:2 »Gaziti: ‚Samson je prišel sem‘« v primerjavi z »Gazitom je bilo rečeno: ‚Samson je prišel sem‘« (Septuaginta)

Sodniki 16:2 »mu nastavili past« v primerjavi z »ga čakali v zasedi«

Sod 16:3 »Hebron« v primerjavi z »Chebron«

Sodniki 16:4 »dolina Sorek« v primerjavi z »alsorek«

Sodniki 16:4 itd. »Delila« proti »Dalida«

Sodniki 16:5 »ga ponižati« proti »ga trpinčiti«

Sodniki 16:7 »sedem zelenih tetiv, ki še niso posušene« proti »sedem vlažnih vrvi, ki še niso pokvarjene«

Sodniki 16:7 »bo kot vsak drug človek« proti »bo kot eden izmed navadnih ljudi«

Sodniki 16:9 »In zaseda jo je čakala v notranji sobi« proti »In tisti, ki so ji prežali, so ostali z njo v sobi«

Sodniki 16:10 »se je poigraval z mano/me je prevaral« v primerjavi z »me je ogoljufal«

Sodniki 16:12 »In zaseda je čakala v notranji sobi. In jih je strgal s svojih rok« v primerjavi z »in jih je odlomil s svojih rok«

Sodniki 16:13 »se je z mano poigral/me je prevaral« proti »me je prevaral«

Sodniki 16:13 »Povej mi« v primerjavi z »Povej mi, prosim te«

Sodniki 16:13 »… s tkivom« proti »s tkivom in jih s špilico pritrdi v steno, takrat bom šibak kot vsak drug moški.« (Septuaginta, ni v nobenem hebrejskem besedilu)

Sodniki 16:14 »in jih je pritrdila z iglo … mrežo« v primerjavi z »In ko je zaspal, je Dalida vzela sedem pramenov njegovih las, jih vpletla v mrežo in jih z iglo pritrdila v steno … mrežo iz stene«

Sodniki 16:15 »Trikrat si se z mano poigraval/me prevaral« v primerjavi z »Tretjič si me prevaral«

Sodniki 16:17 »Nazirejec Bogu« v primerjavi z »Božji svetnik«

Sodniki 16:18 »Pridi, kajti tokrat je on« v primerjavi z »Pridi še enkrat gor, kajti on«

Sodniki 16:18 »srebro v njihovih rokah« proti »denar v njihovih rokah«

Sodniki 16:19 »ona« proti »Dalida«

Sodniki 16:19 »in ga je začela mučiti/podrejati/trpinčiti« proti »in ga je začela poniževati« proti »in je začel slabeti/je začel biti šibak« (nekateri prevodi Septuaginte)

Sodniki 16:21 »bron« proti »med«

Sod 16,24 »slavili svojega boga« proti »peli hvalo svojemu bogu«

Sod 16:24 »povečali število naših ranjenih« v primerjavi z »povečali število naših ubitih«

Sodniki 16:26 »In ga postavili so med stebre.« v primerjavi z »in ga udarili so z dlanmi ter ga postavili med stebre.«

Sodniki 16:28 »klical k Jahvi« proti »jokal pred Gospodom«

Sodniki 16:28 »Gospod Jahve« proti »Gospod, moj Gospod«

Sodniki 16:29 »dva srednja stebra« v primerjavi z »dva stebra«

Sod 16,31 »Zora in Eštaol« v primerjavi z »Saraa in Esthaol«

Sod 18:7 »od Sidončanov« proti »z Aramci/Sirijo« (nekateri prevodi Septuaginte)

Ali Sod 18:7 »daleč od Sidončanov in ni imel stikov z nikomer« proti »daleč od Sidončanov in ni imel stikov z Aramom« (Symmachus) (To je v skladu z NRSV)

Sod 18,30 »sin Manaseja« (masoretska različica) proti »sin Mojzesa« (nekatere stare različice, nekatere različice Septuaginte, Vulgata)

Sodniki 19:2 »bila je nezvesta« wattizneh v primerjavi z »razjezila se je« (verjetno so mislili, da je wattiznah) (proto-lucianska Septuaginta in Vulgata)

Sodniki 19:4 »ga je pripeljala« proti »je prišel« (Septuaginta) (To je v skladu z NRSV)

Sod 19:18 »Gospodova hiša« proti »moja hiša« (Septuaginta)

Sod 20:9 »Gibea, proti njej po žrebanju« proti »Gibea, proti njej bomo šli po žrebanju« (Septuaginta)

Sodniki 20:10 »Geba« (različica Gibea) proti »Gibea« (eden od hebrejskih rokopisov)

Sod 20:15 »26.000« proti »25.000« (Septuaginta A) proti »23.000« (Septuaginta B)

Sod 20,33 »na ravnini Geba« proti »zahodno od Geba« (Septuaginta, Vulgata)

Sod 20:42 »mesta« proti »mesto« (Septuaginta)

Sodniki 20:43 (verjetno počivališče) (menuhah) proti »iz Noua« (Septuaginta B)

Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove Literal Translation, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C.L. Brentona The Septuagint: Greek and English. Uporabljeni so bili tudi The Expositor's Bible Commentary ter opombe v biblijah NASB, NIV, NKJV in NRSV.

Če ni drugače navedeno, so citati iz Svetega pisma iz Berean Standard Bible (BSB), ki je v javni domeni. https://berean.bible/

www.biblequery.org