< Vprašanje o Svetem pismu iz Svetega pisma

V: Kaj pomeni, da je Sveto pismo »neomajno«?

O: To ne pomeni, da je popolnoma brez napak, ampak da ne vsebuje pomembnih napak v nauku ali praksi. Človek je lahko še vedno pravi kristjan, tako kot je bil C. S. Lewis, če verjame, da je Sveto pismo nezmotljivo, vendar napačno misli, da ni brez napak.

V: Kaj pomeni, ko ljudje pravijo, da je Sveto pismo »brez napak«?

O: Ko konzervativni kristjani pravijo, da je Sveto pismo brez napak, mislijo, da v izvirnih rokopisih ni napak. V poznejših prepisih je Bog dopustil napake prepisovalcev. Vsi, ki pravijo, da je Sveto pismo brez napak, pravijo tudi, da je nepogrešljivo. Vendar pa ne vsi, ki pravijo, da je Sveto pismo nepogrešljivo, pravijo, da je brez napak.

V knjigi Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties, str. 45–48, najdete lahko razumljivo razlago o tem, kako je izvirno besedilo brez napak, medtem ko je sodobno besedilo, čeprav še vedno zanesljivo, le nepogrešljivo. Druge knjige, ki podajajo podobne opise breznapaknosti, so: »1001 odgovorov na vprašanja o Svetem pismu«, str. 17; »Ko kritiki sprašujejo«, str. 23–24; »Popolna knjiga odgovorov o Svetem pismu«, str. 13, 25; »Enciklopedija težav v Svetem pismu«, str. 7, 16; in »Težave v Svetem pismu«, str. 21–22. Knjiga »General Introduction to the Bible« (Splošni uvod v Sveto pismo), str. 43, poudarja, da sta stališče o »brezhibnih avtografih in napakljivih kopijah« zagovarjala tudi Janez Kalvin in Avguštin iz Hipona (354–430 n. št.).

Tukaj je nekaj podrobnih izjav o brezhibnosti iz »Chicago Statement on Biblical Hermeneutics«, vzetih iz knjige »General Introduction to the Bible«, str. 444.

»Člen XIII: POTRJUJEMO, da je poznavanje literarnih kategorij, tako formalnih kot stilističnih, različnih delov Svetega pisma bistveno za pravilno eksegezo, zato cenimo žanrsko kritiko kot eno od mnogih disciplin biblijskih študij.

ZAVRAČAMO, da bi se žanrske kategorije, ki zanikajo zgodovinskost, lahko upravičeno vsiljevale svetopisemskim pripovedim, ki se predstavljajo kot dejanske.

Člen XV: POTRJUJEMO nujnost razlage Svetega pisma v skladu z njegovim dobesednim ali običajnim pomenom. Dobesedni pomen je gramatično-zgodovinski pomen, to je pomen, ki ga je izrazil avtor. Razlaga v skladu z dobesednim pomenom bo upoštevala vse stilistične figure in literarne oblike, ki jih najdemo v besedilu.

ZAVRAČAMO legitimnost vsakega pristopa k Svetemu pismu, ki mu pripisuje pomen, ki ga dobesedni pomen ne podpira.

Člen XVI: POTRJUJEMO, da je treba pri določanju kanoničnega besedila in njegovega pomena uporabljati legitimne kritične tehnike.

ZAVRAČAMO legitimnost dopuščanja kakršne koli metode svetopisemske kritike, ki bi postavljala pod vprašaj resničnost ali celovitost pomena, ki ga je izrazil avtor, ali kakršnega koli drugega svetopisemskega nauka.«

Za podrobno 19-člansko opredelitev brezhibnosti si lahko ogledate »Chicago Statement on Biblical Inerrancy«, objavljeno v knjigi »Inerrancy«, str. 493–502. Člen X potrjuje, da so bili brezhibni le avtografi ( ). Člen XIX potrjuje, da človek NI dolžan verjeti v brezhibnost, da bi bil pravi kristjan.

V: Če »brezhibnost« ne vidi težave v tem, da so se vkopirale majhne napake prepisovalcev in da izvirni rokopisi ne obstajajo več, ali ne bi bilo prav tako preprosto reči, da so bile napake že v izvirnikih?

O: Konzervativni kristjani v to ne verjamejo zaradi našega stališča, da je Sveto pismo Božja beseda in da Bog ni naredil nobenih napak, ko je bila njegova beseda prvotno zapisana.

V: Kaj natančno loči »brezhibnost« od »prekomerne dobesednosti«?

O: Nepogrešljivost dopušča naslednje omejitve:

Antropomorfne izraze, kot so 2. Mojzesova knjiga 8:19; 13:14; 15:8, 12, 16; 5. Mojzesova knjiga 7:19; Psalm 91:4; Pismo Hebrejcem 4:13

Napake prepisovalcev, kot na primer v 4. knjigi Mojzesovi 3:28; 1. knjigi kraljev 4:26; 2. knjigi kronik 18:12; 22:2,5; 36:9

Govorni izrazi, kot na primer v 2. Mojzesovi knjigi 33:11; 5. Mojzesovi knjigi 32:50.

Približki, kot so zaokrožena števila

Pisanje iz referenčnega okvira, kot na primer Janez, ki je v Razodetju zapisal, kar je slišal in videl

Bog je pri pisanju uporabil slog človeškega avtorja.

Za več o navdihu Svetega pisma glej razpravo o 2. Petrovem pismu 1:21.

V: Kakšno je uradno katoliško stališče glede brezhibnosti Svetega pisma?

O: Čeprav imajo mnogi katoličani različna mnenja, je tukaj uradno stališče Cerkve.

Catholic Apologetics Today pravi naslednje.

»Cerkev je vedno vztrajala, da v Svetem pismu ni nobene napake. Tako je Pij XII. zapisal (Divino afflante Spiritu): ‚V našem času je Prvi vatikanski koncil, da bi zavrnil napačna učenja o navdihu, razglasil, da mora Cerkev te iste knjige [Svetega pisma] šteti za ‚svete in kanonične‘, ‚ne le zato, ker vsebujejo razodetje brez napak, ampak ker so bile napisane po navdihu Svetega Duha, imajo Boga za svojega avtorja in so kot take bile izročene Cerkvi.‘ Ko pa so se nekateri katoliški avtorji, v nasprotju s to slovesno opredelitvijo katoliške doktrine … upali omejiti resnico Svetega pisma na zadeve vere in morale … je naš predhodnik nepozabnega spomina, Leon XIII., v okrožnici Providentissimus Deus … te zmote pravilno in ustrezno ovrgel.« (ležeči tisk v izvirniku)

Katekizem katoliške Cerkve (Imprimi Potest) iz leta 1994 navaja naslednje.

104 »V Svetem pismu Cerkev nenehno najde svojo hrano in moč, saj ga ne sprejema kot človeško besedo, ›temveč kot to, kar dejansko je, kot Božjo besedo‹.«

107 »Navdihnjene knjige poučujejo resnico. Ker je torej vse, kar trdijo navdihnjeni avtorji ali sveti pisci, treba šteti za trditev Svetega Duha, moramo priznati, da knjige Svetega pisma trdno, zvesto in brez napak poučujejo tisto » « resnico, ki jo je Bog zaradi našega odrešenja želel zaupati Svetemu pismu.«

Povzetek: Uradno katoliško stališče o brezhibnosti Svetega pisma je enako evangelikalnemu/fundamentalističnemu pogledu na Sveto pismo, z naslednjimi izjemami.

1. Katoliška cerkev sprejema sodobne katoliške apokrifne knjige, ki so dodatne knjige in odlomki v katoliškem Stari zavezi.

2. Katoliško stališče očitno ne izreka ničesar o tem, da bi bilo Sveto pismo brez napak v izvirnih rokopisih, temveč da je Bog dopustil nepomembne napake prepisovalcev v nekaterih rokopisih, ki jih imamo.

3. V katoliški cerkvi obstajajo razlike glede tega, kako razlagati Sveto pismo, zlasti v luči katoliške cerkvene tradicije.

V: Kdaj se je izraz »brez napak« prvič uporabil?

O: Po članku Paula D. Feinberga v knjigi Inerrancy (uredil Norman Geisler), str. 292, je Boethius, ki je živel na prehodu iz 5. v 6. stoletje, ta izraz uporabil v pomenu »brez napak«. Oxford English Dictionary navaja, da je bil izraz prvič uporabljen v angleščini leta 1837 v pomenu »brez napak, brez zmot, nezmotljiv«. Izraz »inerrancy« se je kot samostalnik začel uporabljati približno v istem času.

V: Kakšne dokaze imamo, da je Bog Oče (bodisi Jezusa bodisi kristjanov) ali da ima Sina?

O: V Stari zavezi je bil pojem, da je Bog Oče, precej pogost. 2. Samuelova knjiga 7:14; 1. Kronika 17:11–14; 22:10; 28:6; Psalm 2:7; Pregovori 3:12; Izaija 63:16; Jeremija 3:19; 31:9; Ozej 11:1; Malaki 1:6; 2:10. Pregovori 30:4f (BSB) pravijo: »Kako je njegovo ime in kako je ime njegovega Sina – gotovo veš!«

V 27 knjigah Novega testamenta vsaka knjiga, razen 3. Janezovega pisma, omenja, da je Bog Oče, da je Jezus Božji Sin ali da smo mi Božji sinovi. Na primer, v Mateju 6:9 nas je Jezus naučil moliti: »Oče naš, ki si v nebesih…«. V Razodetju 21:7 imamo dragoceno obljubo: »Kdor premaga, bo podedoval vse, in jaz bom njegov Bog, on pa bo moj sin.« (BSB)

V: Kaj so zgodnji kristjani slišali in učili o tem, da je Bog Oče ali da ima Sina?

O: O tem so pisali tudi zgodnji Jezusovi privrženci takoj po nastanku Novega testamenta. Tukaj so sklici na devet avtorjev iz obdobja pred letom 200 n. št.

Prvo Klementovo pismo (96–98 n. št.) poglavje 23 (sin) poglavje 36

Barnabovo pismo (okoli 70–130 n. št.) 5. poglavje (Božji Sin), 14. poglavje

O mučeništvu Polikarpa (okoli leta 169 n. št.) 1. stavek, poglavje 14 itd.

Ignacij Efežanom (pred letom 116 n. št.) poglavje 2, poglavje 3

Odlomki iz Papija (pred letom 155 n. št.) odlomek 5 (2-krat)

Pismo Diognetu (okoli 130–200 n. št.) poglavje 10

Prva apologia Justina Mučenika, poglavje 13 (sin), poglavje 15 (dvakrat) (150 n. št.)

Atenagora, Zagovor za kristjane (177 n. št.), poglavje 10 (2-krat)

Teofil Autoliku (168–181/188 n. št.), knjiga 1, poglavje 4, knjiga 2, poglavje 22 (2-krat)

Kako je torej mogoče, da je toliko kristjanov verjelo, da je Bog Oče? To je mogoče le, če so a) to izvedeli od Jezusa, b) to izvedeli od Jezusovih apostolov, c) to izvedeli iz tega, kar je bilo jasno v Stari zavezi, ali d) vse zgoraj navedeno.

Razmislek za muslimane: Ali bi lahko nekdo gledal na Boga kot na Očeta ali častil Jezusa kot Boga v Trojici in kljub temu prišel v raj? Seveda Sveto pismo odgovarja pritrdilno, a poglejmo to vprašanje z islamske perspektive. Od Jezusovih časov naprej so tisti, ki so verjeli v Jezusa kot Božjega preroka, verjeli, da je Bog. Ali je Bog želel, da bi vsi, ki so poskušali slediti Jezusovim besedam, šli v pekel, ali pa ni zlobno zavajal vseh, ki so želeli verjeti Jezusu. Če je Jezus učil resnico (kot se muslimani strinjajo, da je), ali verjamete, da je Bog hotel/dovolil, da bi spoznanje, da je bil prerok Jezus od Boga, do časa Mohameda vsem učilo laži; laži, ki bi jih poslale v pekel? Težko je verjeti v takšnega muhastega, zlobnega boga, a po drugi strani so ljudje, ne da bi resnično razmišljali o tem, verjeli še v čudnejše stvari.

V: Ali lahko pridem v nebesa, ne da bi sprejel Jezusa Kristusa kot svojega Gospoda in Odrešenika?

O: Ne, ne moreš priti v nebesa, če nočeš sprejeti Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika. Tukaj so štiri točke, ki jih je treba upoštevati pri odgovoru.

Pravičnost: Bog je dober, svet, pravičen in pošten do vseh (Hebrejcem 6:10). Bog sodi ljudi na podlagi znanja, ki ga imajo (Rimljanom 4:15; 5:13). Abraham ni poznal Jezusovega imena, vendar je sledil Bogu in je bil kljub temu rešen skozi Jezusa. (Janez 8:56; Hebrejcem 9)

Edina pot: V nebesa ne moremo priti s svojo lastno pravičnostjo; potrebujemo Božje usmiljenje in milost prek Jezusa. Jezus ni le pot k Bogu, ampak edina pot k Bogu. (Janez 14:6; 15:5; Apostolska dela 4:12)

Če zavrneš Jezusa kot Božjega Sina, zavrneš nebesa: Celo zelo vernim ljudem, judovskim farizejem, je Jezus rekel, da če ga zavrneš, boš resnično umrl v svojih grehih. (Janez 8:24)

Bog išče: Bog ne želi, da bi kdor koli propadel (2. Petrov 3:9), ampak tako kot je Jeremija jokal nad svojim ljudstvom (Jeremija 13:17; 14:17) in kot je Jezus jokal nad Jeruzalemom (Luka 19:41–44) ter kot je Peter rotil svoje poslušalce (Apostolska dela 2:40), tudi Bog z enako željo išče svoje.

V: Od kod izvirajo poglavja in verzi v Svetem pismu?

O: Sodobne poglavja in verzi je uvedel Stephen Langton, nadškof iz Canterburyja, ki je umrl leta 1228. Prvi grški Novi testament, objavljen s temi poglavji in verzi, je leta 1551 izdal tiskar iz Pariza, Robert Stephens, ki je leta 1555 na ta način uredil tudi Vulgato. Ženevska angleška Biblija iz leta 1560 je bila prva z poglavji in verzi.

V: Zakaj ste tako negativno naravnani do islama?

O: Ljubimo muslimane in jim želimo vse najboljše, da bi za vedno živeli v radosti v nebesih. Do islama smo kritični v njihovo korist. Vendar pa nismo niti približno tako negativni do islama kot muslimani sami. Ko so verniki v mošeji v Pakistanu ustreljeni zgolj zato, ker so šiiti, je to negativno. Ko je Tamerlan, ki je zgradil mošejo, iz 70.000 lobanj muslimanov, ki so živeli v Isfahanu, naredil kup, je to precej negativno.

Kristjani ne bi smeli biti negativni do muslimanov (ali kogarkoli drugega) v treh pogledih.

1. Nikoli ne preklinjamo muslimanov, kot nas je preklinjal Mohamed. Ob koncu svojega življenja je Mohamed rekel: »Naj Alah prekleti Jude in kristjane, ker so zgradili svetišča na grobovih svojih prerokov.« (Buhari, 1. zvezek, knjiga 8, poglavje 55, št. 427, str. 255). Upoštevajte, da ni razlikoval med resničnimi in hinavskimi kristjani; preprosto je preklel vse.

2. Ne želimo reči ničesar, kar bi bilo »klevetno« (= lažno + negativno). Na primer, da so bili Judje hudobni, ker so častili Ezro (’Uzairja), Alahovega sina, kot pravi Koran v suri 9:30.

3. Mohamed je rekel, naj »v verzih posmehujemo pogane«, kot navaja Bukhari, zvezek 8, knjiga 72, poglavje 91, št. 174, str. 113.

Torej se lahko vsaj strinjamo s sodobnimi muslimani (upam), da takšno negativno ravnanje ni tisto, kar želi Bog.

Kar zadeva nas, je Jezus več kot tretjino vseh svojih zabeleženih besed porabil bodisi za grajanje, opozarjanje posameznikov, splošno opozarjanje ali popravljanje napačnih stvari. Bil je tudi spodbuden, in to smo tudi mi. Ne le, da se vprašamo: »Kaj bi storil Jezus?«, ampak se moramo vprašati tudi: »Kaj bi Jezus želel, da rečemo?« Da, smo »opozorilci«, tako kot Jeremija, Janez Krstnik, Pavel in celo Jezus, vendar želimo, da veste, da vas tudi ljubimo. Nikoli ne bi hoteli nikomur prizadeti, čeprav muslimani prizadenejo kristjane, in želimo vam le najboljše.

V: Zakaj vi kristjani [domnevno] napadate muslimane?

O: Skrbimo za muslimane; ne napadamo jih. V odgovoru upoštevajte tri točke: Bošnjaki, Jezus in vaščani.

Bosanci: Ko so Srbi neusmiljeno pobijali bosanske muslimane, so se Američani (vseh ver) temu uprli. Srbi so morda menili, da je Amerika proti njim, a mi nismo bili proti srbskemu narodu. Zavzemali smo se za zaščito zatiranih in nasprotovali smo grozodejstvom, ki so jih zagrešili nekateri (vendar ne vsi) Srbi. Podobno nimamo nič proti Afganistancem, kar dokazujejo tudi naše pošiljke pomoči, vendar ko so napadli naše civiliste, smo se odzvali, da bi se zaščitili pred ponovnim dogajanjem.

Jezus je rekel, da moramo ponuditi še drugo lice, in to počnemo kot posamezniki. Vendar pa na vladni ravni Rimljanom 13:4 pravi, da vlada ne nosi meča zaman. Zahodna kultura ni krščanska, čeprav jo je krščanstvo močno vplivalo. Zahodna kultura ni vedno pravična, vendar imamo dolžnost, da se upremo tistemu, kar je narobe. Poleg umorov ljudi obstajajo še druge krivice. Druga krivica je obravnavanje žensk kot drugorazrednih državljanov, ki jim ni dovoljeno delati, katerih pričevanje velja le polovico toliko kot pričevanje moškega in ki naj bi le redko zapuščale dom. Bog je zasmehovani, ko se to počne v njegovem imenu.

Danes so muslimani v Indoneziji in Sudanu pobili vaščane zgolj zato, ker so kristjani. Mi lahko pojasnite, zakaj mnogi muslimani po vsem svetu menijo, da morajo to početi, hkrati pa vsako mirno in razumno kritiko islamskih praks obravnavajo kot napad nanje?

V: Zakaj so kristjani vodili križarske vojne proti muslimanom?

O: Jezus je bil Knez miru in nikoli ni rekel, naj koga ubijemo, ker ima drugačno vero. »Krščanske« križarske vojne niso bile del krščanstva iz Svetega pisma. Križarske vojne (ali krščanski džihadi) so bile napačna stvar, ki so se je Evropejci naučili od islamskih džihadov.

V: Kako se kristjani molijo?

O: Sveto pismo vsebuje mnoge molitve, ki jih lahko uporabimo kot zglede, vendar je Jezus svoje učence posebej naučil, kako naj molijo, v Mateju 6,9–13. Kristjani razumejo molitev kot pogovor z Bogom; zato se le malo krščanskih molitev uči na pamet. Krščanske molitve se pogosto končajo z izrazi, kot je »v Jezusovem imenu«, saj imamo prav zaradi Jezusove žrtve dostop do molitve k Očetu. (Janez 16,26)

Kristjani naj bi se neprestano molili k Bogu, kakor je zapovedano v 1 Tesaloničanom 5,17; Efežanom 6,18; Filipljanom 4,4.6; Hebrejcem 13,15 ter po zgledih v Rimljanih 1,9–10, Kolosanom 1,9 in 1 Tesaloničanom 1,2–3; 3,10.

To se razlikuje od islama, kjer obstajajo določeni časi, ko je molitev prepovedana, kot navaja Bukhari, zvezek 2, knjiga 21, poglavje 38, št. 283, str. 158. V delu Fiqh us-Sunnah, zvezek 2, str. 11, piše: »’Umar ga je zagledal in mu rekel: ›Sedi, ljudstvo Knjige je bilo uničeno, ker ni razlikovalo med svojimi molitvami.‹ Prerok je rekel: ‚Dobro si rekel, Ibn al-Khattab.‘«

V: Ali bi v zunajbiblijskih rokopisih iz Mrtvega morja lahko bil »Pravični učitelj« prerokba o Mohamedu, Jezusu, Janezu Krstniku ali komu drugemu?

O: Ne, ker je tisti, ki so ga imenovali Pravični učitelj, prišel še pred nastankom teh rokopisov, kot kažejo sami rokopisi. Tukaj so ustrezni odlomki iz knjige The Dead Sea Scrolls Translated: The Qumran Texts in English avtorja Florentina Garcie Martineza.

Učitelj pravičnosti je prišel 390 + 20 let po izgnanstvu. Izgnanstvo je bilo leta 586 pr. n. št., torej bi to bilo v času Makabejcev, daleč pred Kristusovim časom.

»Ko so mu bili nezvesti in so ga zapustili, je [Bog] skril svoj obraz pred Izraelom in pred svojim svetiščem ter jih izročil meču. Ko pa se je spomnil prvotne zaveze, je rešil ostanek Izraela in jih ni izročil uničenju. In v trenutku jeze, tristo devetdeset let po tem, ko jih je izročil v roke Nebukadnezarju, kralju Babilona, jih je obiskal in iz Izraela ter iz Arona dal vzkliti poganjek zasaditve, da bi zavzeli njegovo deželo in se nasitili z dobrinami njegove zemlje. In spoznali so svoj greh ter vedeli, da so krivi ljudje; a bili so kot slepci in kot tisti, ki več kot dvajset let tipajo po poti. In Bog je presodil njihova dejanja, ker so ga iskali s popolnim srcem, in jim je postavil Učitelja pravičnosti, da bi jih vodil po poti svojega srca.« Damaskanski dokument, prepis iz Genize (CD-A), stolpec 1, vrstice 3–11, str. 33

Enako je omenjeno v kopiji Damaskega dokumenta 4Q268 (=4QD(c)), vrstice 13–17, str. 48, in v fragmentu 2 dokumenta 4Q266 (=4QD(a)), vrstice 7–14, str. 49. Upoštevajte, da medtem ko sta dva rokopisa (A in B) iz judovske genize v Kairu in datirana po letu 900 n. št., sta druga dva rokopisa iz časa okoli Kristusa med zvitki iz Mrtvega morja.

Ob tem je treba omeniti, da je Učitelj pravičnosti izrazito omenjen v Pesherju Habakuka (1QpHab), stolpec 1, vrstica 13, str. 198; stolpec 2, vrstica 2, str. 198; stolpec 5, vrstica 10, str. 199; stolpec 7, vrstica 4, str. 200; stolpec 8, vrstica 3, str. 200; stolpec 9, vrstici 9–10, str. 201; stolpec 11, vrstica 5, str. 201.

Poleg tega je zelo kratka omemba Učitelja pravičnosti v Psalmih Pesher 4Q173, fragment 1, str. 206.

Zaključki:

Učitelj pravičnosti je bil ustanovitelj kumranske skupnosti (str. liii).

Uvod prav tako navaja, da so različne diskreditirane teorije trdile, da je bil Učitelj pravičnosti Jezus, ali pa Janez Krstnik, ali pa apostol Jakob. Dodaja: »Vsem tem teorijam pa je skupno zanikanje zaključkov arheoloških raziskav, ki sklepajo, da so bili vsi rokopisi shranjeni v jamah (in s tem tudi napisani) pred uničenjem Khirbet Qumrana leta 68 n. št. Predvsem pa te teorije zanikajo zaključke paleografske analize rokopisov.« (str. xlvii)

Florentino Garcia Martinez vodi Inštitut Qumran na Univerzi v Groningenu na Nizozemskem.

V: Kateri odlomki in besede v Svetem pismu so v aramejščini?

O: V Stari zavezi so v aramejščini odlomki iz Daniela 2:4b–7:28, kjer se obravnava tema poganskih narodov. Ezra 4:8–6:18; 7:12–26 so v aramejščini. Jeremija 10:11 je v aramejščini. Ime Jegar Sahadutha v Prvi knjigi Mojzesovi 31:47 je v aramejščini.

V Novi zavezi so Jezusove besede v aramejščini zapisane v Mateju 27:46a. Janez 19:13 pravi, da se je kraj s kamnitim tlakom v aramejščini imenoval Gabbatha. V Marku 5:41 je Jezus v aramejščini spregovoril k deklici: »Talitha koum«.

V: Ali bi v zunajbiblijskih rokopisih iz Mrtvega morja lahko bil [domnevni] »duhovniški Mesija« Jezus, [domnevni] »kraljevski Mesija« pa prerokba o Mohamedu, kot je trdil neki musliman?

O: Ne. Najprej, v rokopisih iz Mrtvega morja ni nobenega »duhovniškega Mesija« in nobenega »kraljevskega Mesija«. Namesto tega nekateri rokopisi iz Mrtvega morja omenjajo enega Mesija, drugi rokopisi iz Mrtvega morja pa dva Mesija: Mesija Arona in Mesija Izraela. Iz katerega izraelskega plemena je izhajal Mohamed? Ker Mohamed ni izhajal iz nobenega izraelskega plemena, ni mogoče reči, da bi bil kateri koli od njiju.

Omenjanje dveh mesij, Aronovega in Izraelovega, v »Pravilih skupnosti« (1QRule, stolpec 9, str. 13–14)

Predpise je treba upoštevati skozi čas nepravičnosti, dokler se ne pojavi Mesija Arona. Damasški dokument CD-A, stolpec 12, vrstica 23, str. 43

Omemba mesije (ednina) Aarona in Izraela v »Damaskeskem dokumentu« CD-A, stolpec 9, vrstici 10–11, str. 45; stolpec 19, vrstici 10–11, str. 46; stolpec 20, vrstica 1, str. 46

Omenjanje Mesija (ednina) Aarona in Izraela. 4Q266, fragment 18, stolpec 3, vrstica 12, str. 56

Poleg tega je Mesija Aarona isti kot Učitelj pravičnosti. »Njegova razlaga se nanaša na duhovnika, Učitelja [pravičnosti, ki ga je] Bog izbral, da stoji [pred njim, kajti] ga je postavil, da zanj ustanovi skupnost [njegovih izbranih],« Psalmi Pesher 4Q171, stolpec 3, vrstice 13–16, str. 205

Pravilo skupnosti (1Q28a), stolpec 2, str. 127, govori veliko o Mesiju. »Ko [Bog] z njimi spočije Mesija« (vrstica 11; »[Bog]« je v Florentinovi knjigi). »Potem bo [Me]sija Izraela vstopil in pred njim bodo sedeli vodje [izraelskih rodov, vsak] v skladu s svojim dostojanstvom« (vrstici 14–15).

Ali je Mohamed pil vino? »In [ko] se zberejo za skupnostno mizo [ali da bi pili] novo vino, in je skupnostna miza pripravljena [ter] je novo vino [zmešano] za pitje, [naj nihče ne izteza] roke k prvim plodovom kruha in [novega vina] pred duhovnikom, kajti [on je tisti, ki blagoslovi] prve plodove kruha in novega vina [in izteza] roko proti kruhu pred njimi. Nato bo Mesija Izraela iztegnil roko proti kruhu.« vrstice 17–20.

Zaključek: Mesija Arona je Učitelj pravičnosti (Psalmi Pesher 4Q171 stolp. 3, vrstice 13–16, str. 205), torej to ni Kristus. Ni kraljevskega Mesija, temveč le Mesija Izraela, Mohamed pa ni iz Izraela.

V: Zakaj odgovarjati na toliko vprašanj?

O: To je prav tako osebno vprašanje kot vprašanje o Svetem pismu, a vseeno bom podal odgovor.

Če izključimo odgovore, kot so »norost«, »nimam nič boljšega za početi« in »imam preveč prostega časa«, sem videl potrebo po tem, molil sem za to in se lotil tega projekta. Izviralo je iz štiristranskega gradiva, ki sem ga imel, ko sem spomladi leta 1997 vodil delavnico o brezhibnosti Svetega pisma na »retreatu krščanskega življenja« v Forest Glenu. V tem gradivu sem mislil, da sem odgovoril na vsa pomembna vprašanja o Prvi knjigi Mojzesovi.

Kakorkoli že, številni kristjani, mnogi z veliko boljšimi sposobnostmi kot jih imam jaz, so že napisali vrsto dobrih knjig z odgovori na svetopisemska vprašanja. A čeprav so na 300, 500 ali 800 vprašanj odgovorili dokaj dobro, njihovi odgovori niso bili izčrpni. Poleg tega odgovori niso bili v elektronski obliki, besedilo o avtorskih pravicah pa ni bilo takšno, da bi kristjani lahko odgovore kopirali in posredovali po lastni presoji. Tukaj so razlogi, zakaj menim, da je pomembno imeti odgovore na vsa ta vprašanja.

1. Petrov 3:15 »V svojih srcih pa posvetite Kristusa kot Gospoda. Bodite vedno pripravljeni, da vsakomur, ki vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas, podate odgovor. Odgovarjajte pa z nežnostjo in spoštovanjem.« Skeptični neverniki trdijo, da je Sveto pismo napačno ali protislovno, verniki pa potrebujejo mesto, kamor se lahko obrnejo po odgovor.

2 Tesaloničanom 2:15 »Zato, bratje, stojte trdno in se držite tradicij, ki smo vam jih naučili, bodisi z besedo bodisi s pismom.« Tudi kristjani sami imajo lahko vprašanja o naukih in besedah.

Pregovori 30:5 »Vsaka Božja beseda je brez napake; On je ščit tistim, ki se zatečejo k Njemu.« (BSB). Čeprav je mogoče biti pravi kristjan tudi takrat, ko verjameš, da so v izvirnih rokopisih Svetega pisma napake, menim, da je pomembno priznati, da je Sveto pismo brez napak. Vendar se zdi, da bi moral kristjan, ki trdi, da je Sveto pismo brez napak, biti sposoben najti odgovore na skoraj vsak ugovor, ki ga lahko kdo izpostavi. To je tisto, kar poskuša doseči to delo.

Ti odgovori morda niso vedno najboljši, zato so navedeni tudi odgovori iz različnih krščanskih knjig, ki so pogosto obsežnejši. Če menite, da odgovor tukaj ni ustrezen ali bi ga bilo mogoče izboljšati, bomo hvaležni za vse vaše predloge.