< Vprašanje o Svetem pismu iz Pisma Titu

V: Kakšen je v Tt 1,1 pregled vsebine Pisma Titu?

O: Tukaj je en pregled.

1:1–4 Pozdrav

1:5–16 Imenovanje starešin proti lažnim učiteljem

. 1:5–9 Imenovanje starešin, njihove lastnosti in dolžnosti

. 1:10–16: Obramba pred lažnimi učitelji

2:1–15 Kako in zakaj se obnašamo

. 2:1–10 Navodila za različne življenjske obdobja

. 2:11–15 Naše ravnanje naj temelji na Božji milosti do nas

3:1–11 Osredotočimo se na poslušnost in se izogibajmo sporom

. 3:1–8 Spomin, da moramo biti poslušni in pripravljeni

. 3:9–11 Izogibajmo se neumnim razkolom

3:12–15 Osebna sporočila

V: Kaj je zanimivega v Pavlovem opisu samega sebe v Tt 1,1?

O: Med vsem, kar bi Pavel lahko rekel Titu, je tukaj poudaril le dve stvari.

Pavel je bil suženj, hlapec, podrejen. Pavel vedno uporablja izraz »služabnik Jezusa Kristusa«, razen tukaj, kjer Pavel pravi »služabnik Boga«.

Pavel je bil apostol, odposlanec, ki je imel avtoriteto.

To je primerno, saj so bile mnoge zadeve, ki jih je Pavel želel, da bi jih Titus obravnaval na Kreti, povezane z avtoriteto.

V: Ali v Tt 1,2; Tt 3,7 in 1 Tim 6,16 kristjani že zdaj imajo večno življenje ali je to le upanje na večno življenje po smrti?

O: Oboje; to je primer paradoksa »že / še ne«. Imamo gotovo obljubo in neprekinjeno obstoj od sedaj do večnosti. Vendar moramo preiti skozi nekaj stvari, kot sta smrt in sodba pred bema-sedežem, preden prejmemo svoja večna, poveličana telesa. Glej tudi odgovor za 1 Timotej 6:16. Za več informacij o sodbi pred bema-sedežem glej razpravo o 1 Korinčanom 3:12–15.

V: Ali bi v Tt 1,2 moralo biti zapisano, da je Bog tisti, ki »ne laže«, ali »ne more lagati«?

O: Dober prevod je »Bog, ki ne laže«. Čeprav bi grško besedo v tem konkretnem verzu lahko razumeli v obeh pomenih, namen Tita 1,2 pravi, da lahko zaupamo, da Bog ne prelomi svoje besede. Tudi Hebrejcem6:18 jasno pravi, da je za Boga nemogoče lagati.

V: Ali v Tt 1,2 izraz »preden se je začel čas« pomeni, da je čas, kot ga poznamo, imel začetek, ali je to le izraz za »že davno«?

O: Današnji kristjani se v tem ne strinjajo. Vendar pa je bil pojem, da ima čas začetek, znan že starodavnim pisateljem, kot je bil Filon Jud (15/20 pr. n. št. – 50 n. št.), v delu »O stvarjenju«, poglavje 7 (26), str. 5.

V: V Tt 1,5, kdaj je Pavel pustil Tita na Kreti?

O: Pavel je bil na Kreti v Apostolskih delih 27:7–9. Vendar mnogi menijo, da ni bilo dovolj časa, da bi Pavel tam pustil Tita, in mislijo, da je Pavel na Kreto odšel šele pozneje. To bi pomenilo, da je bil Pavel dvakrat zaprt v Rimu, medtem pa je odšel na Kreto. Po drugi strani pa je mogoče, da je Pavel »pustil« Tita na Kreti, ne da bi sam pristal na Kreti.

O Titu ne vemo veliko. Omenjen je le v 2 Kor 2,13; 7,6,13,14; 8,6, 16, 23; 12,18; Gal 2,1–3; 2 Tim 4,10

V: Kaj v Tt 1,5 vemo o Kreti?

O: Kreta je velik otok, dolg približno 160 milj (260 km) v smeri vzhod–zahod, na najširšem mestu pa meri 37 milj (60 km) v smeri sever–jug. Naseljen je bil že dolgo pred Abrahamom, v 1. Mojzesovi knjigi 10,14 pa so njegovi prebivalci imenovani Kaphtorci, po Kaphtorju, starodavnem imenu Krete. Nekateri izmed morskih ljudstev, kasneje Filistejci, so izhajali iz njih. Kreta je bila gosto naseljen otok. V času Homera (in Davida) je bilo na njem po podatkih iz »Believer’s Bible Commentary« (str. 2134) od 90 do 100 mest. Danes na njej živi približno 630.000 ljudi.

Na Kreti je med letoma 2700 in 1800 pr. n. št. obstajala nekoliko skrivnostna minojska civilizacija, ki se je končala okoli Mojzesovega časa, ko so jo napadli mikenski Grki. Kreta je bila očitna postaja za ladje, ki so plule iz Cipra, Sirije in Judeje v Rim ter v nasprotno smer.

Kretanci so bili znani kot lažnivci; grški izraz kritizo, »kretanizirati«, je pomenil lagati. Titus se je soočal z nekaterimi izzivi. Toda tako kot mi si je moral tudi Titus zapomniti, da ta boj ni bil njegov, ampak Gospodov.

V: Zakaj bi v Tt 1,5.10.12 Kristusova cerkev potrebovala našo podporo?

O: Čeprav Bog deluje v cerkvi, običajno uporablja ljudi kot sredstvo svojega delovanja. Radi si predstavljamo, da zgodnje cerkve niso imele težav. Vendar cerkve v Korintu, Galatiji, na Kreti in šest od sedmih cerkva v Razodetju kažejo, da jih gledamo skozi rožnata očala. Tako kot ima lahko hiša težave z zanemarjenostjo, termiti in temelji, tudi v cerkvi obstajajo vsaj tri vrste okrepitve, ki so potrebne.

a) Titus 1,5 kaže, da lahko tudi v pravi cerkvi obstajajo stvari, ki močno primanjkujejo.

b) Titus 1,10 kaže, da lahko obstajajo ovire, ki jih pošilja Satan, da bi napadel cerkev, in sicer znotraj same cerkve.

c) Izjava o Krečanih v Titu 1,12 nas opominja, da je določena kultura pogosto bolj nagnjena k storitvi ali spregledanju določenih grehov kot druge. Cerkveni voditelji morajo cerkev v tej kulturi ponovno usmeriti k večnim resnicam Jezusa Kristusa.

V: V Tt 1,5, kdaj potrebujemo organizacijo v cerkvi in kdaj je lahko nekaj preveč organizirano?

O: Očitno je Bog želel določeno organizacijo; Pavel je v Titu 1,5 naročil Titu, naj v vsaki cerkvi imenuje starešine. Starešine/nadzorniki/presbiterji v cerkvi so omenjeni v Apostolskih delih 14,23; 15,2,4,6; 15,22,23; 16,4; 20,17; 20,28; 21,18; Filipljanom 1,1; 1 Timoteju 4,14; 5,17; Titu 1,5; in Jakobu 5,14. Posamezni starešina je omenjen v 1 Tim 3,1–2; Tt 1,7.

Diakoni so omenjeni v Pismo Filipljanom 1:1; 1. pismo Timoteju 3:8–13. Diakonise so omenjene v 1. pismo Timoteju 3:11. Organizacija, bodisi v cerkvi bodisi v kateri koli drugi organizaciji, se lahko pokvari, če spodbuja lastne interese na račun organizacije, če je elitistična in če vzdržuje hierarhijo zgolj zaradi same hierarhije. V katoliški in pravoslavni cerkvi poznejše službe bralcev, lektorjev, horepiskopov (podeželskih škofov ali potujočih duhovnikov), nadškofov, kardinalov, škofov, metropolitov, menihov, opatov, redovnic, opatinj, redovnikov, prosjaških redovnikov, ministrantov in ministrantk, papežev, patriarhov, nikjer v Svetem pismu niso omenjene.

V: Kaj v Tt 1,6 pomeni, da ima človek samo eno ženo, oziroma da je »moški z eno ženo«?

O: Tu se pojavljajo štiri podvprašanja: poligamija, razveza, ponovna poroka in celibat. Očitno je, da je nekdo, ki ima hkrati več kot eno ženo, »moški z več ženskami«. Moški, ki je grešil, ker se je odločil za razvezo z ženo (razen v primeru prešuštva) in se nato ponovno poročil z nekom drugim, prav tako ne more biti starešina. Poleg teh očitnih primerov pa obstajajo nesoglasja.

Cerkveni zgodovinarji omenjajo, da je bil Peter poročen in da je po Kristusovem vstajenju ostal poročen. Ko je bila Petrova žena umorjena kot mučenica, ji je iz množice zaklical: »Spomni se Gospoda!« Ker pa je bil Peter verjetno poročen že pred tem, ko je bilo to zapisano, to tukaj ni pomembno.

Mnogi zgodnji krščanski škofje so živeli v celibatu.

V vzhodnih pravoslavnih cerkvah je duhovnik lahko poročen ali pa je dal zaobljubo celibata. Če pa je duhovnik poročen in mu umre žena, se ne sme ponovno poročiti in ostati duhovnik.

V biblijskih cerkvah lahko ženska služi kot pastorica za ženske in otroke. Vendar pa v biblijskih cerkvah velja za oba spola, da je pastor brez krivde, če se je zakonski partner ločil od pastorja, ne pa tudi v primeru, če se je pastor ločil od zakonskega partnerja (razen v primeru prešuštva).

Kristjani se ne strinjajo, ali oseba izpolnjuje ta pogoj, če se ponovno poroči po smrti svojega zakonca.

V: Ali je v Tt 1,6 mogoče biti starešina, če nimaš otrok?

O: Da, včasih ljudje ne morejo imeti otrok. Mnogi zgodnji krščanski škofje niso imeli žene ali otrok.

V: Ali je v Tt 1,6 starešina izključen, če so nezvesti njegovi odrasli otroci ali le otroci, ki živijo pod njegovo streho?

O: Kristjani se v tem ne strinjajo. V »Believer’s Bible Commentary« (str. 2136) piše, da gre le za otroke pod starševsko oblastjo v domu.

V: Zakaj se Tt 1,6–8 in 1 Tim 3,2–7 rahlo razlikujeta v zahtevah za starešino?

O: Pavel je podal dva dopolnjujoča se opisa usposobljenega starešine, vendar ni podal definicije usposobljenega starešine. Pavel ni sestavil izčrpnega seznama pravil, saj je v različnih časih in kulturah morda treba upoštevati tudi druge stvari. Kristjanski voditelji morajo pri izbiri starešin raje uporabiti svojo božansko presojo, zahteve v Titu 1,6–8 in 1 Timoteju 3,2–7 pa skupaj predstavljajo minimalni seznam, ne pa izčrpnega seznama.

V: Ali sta v Tt 1,7 besedi »starešina« in »nadzornik/škof« v Svetem pismu zamenljivi?

O: Da. Cerkev potrebuje pobožne voditelje, vendar ne pozabite, da lastnosti, zaradi katerih je nekdo uspešen v poslovnem svetu, niso povsem enake lastnostim, ki nekoga usposabljajo za starešino, čeprav se delno prekrivajo.

V: Kako je lahko denar v Tt 1,7.11 in 1 Pt 5,2 »umazan«?

O: To pomeni »nepošten dobiček«, ne le krajo ali rop. To se lahko nanaša na karkoli, pri čemer oseba ustvarja dobiček na račun nečesa, kar ne bi smela. V srednjem veku so ljudje hodili k maši s kovancem v roki. Duhovnik je vzel kovanec in jim dal hostijo. Pogosto laiki niso dobili vina, to so pili le duhovniki. Brez kovanca ni bilo hostije. Prišlo je do težav, ko so potujoči menihi obiskovali kraje, vodili maše in sprejemali spovedi, pri čemer so prejemali denar za odpustke, duhovniki pa so opazili, da se njihovi prihodki zmanjšujejo, kadar so bili menihi v bližini.

Ljudje lahko stremijo tudi k nepoštenemu dobičku, ki ni neposredno denar. Lahko stremijo k položaju in moči, kar sicer lahko vodi tudi do več denarja in višje plače, vendar gre pri tem bolj za moč kot za denar.

V: Kaj v Tt 1,9 pomeni »trdno se držati zvestega besedila« v primerjavi s tem, da se tega ne drži?

O: O nekaterih stvareh se lahko pogajaš in sklepaš kompromise, toda resnica evangelija ne bi smela biti ena izmed njih. Seveda lahko pomanjkanje trdnega držanja pomeni zanikanje resnic evangelija, kot je na primer, da ni poti v nebesa razen skozi Jezusa. Vendar pa se pomanjkanje trdnega držanja lahko nanaša tudi na učenje, da so resnice evangelija le mnenja ali da niso bistvene.

V: Zakaj je bilo v Tt 1,10 toliko nasprotnikov Pavla?

O: V tako kratkem času se je pojavilo veliko ljudi, ki so nasprotovali Pavlu. Verjetno zato, ker je Pavel storil toliko, da bi ljudi pripeljal h Kristusu, in je Satan poskušal zbrati vse ljudi, ki jih je le mogel, da bi nasprotovali Pavlu. Nekateri so nasprotovali zaradi lažnih naukov, drugi zaradi želje po grešnem življenju, spet drugi pa morda v prvi vrsti niti zaradi enega niti drugega, ampak zgolj zaradi splošnega zavračanja avtoritete. Včasih, ko je nekdo v nečem zelo uspešen, se najdejo zlobni ljudje, ki ga želijo potegniti navzdol, če ne zaradi drugega, pa zato, ker ne želijo videti, da bi bil še kdo uspešen.

V: Kako v Tt 1,11 širjenje lažnih naukov povzroča škodo?

O: Tudi če ne gre za herezijo, ki uničuje duše, lahko to zmede kristjane in razdeli cerkev. Ko piše, da je treba ustaviti njihova usta, jih je treba izključiti iz cerkve. Tudi če so kristjani, če s svojim napačnim učenjem razpršujejo Božjo čredo, jih je treba izključiti.

V: Kako v Tt 1,11 razlagajo ta verz in ponujanje evangelija vsem kalvinisti in nekalvinisti?

O: Nekateri kalvinisti trdijo, da evangelij ni ponujen vsem. Hiperkalvinist A. W. Pink v delu The Sovereignty of God pravi: »Glede značaja in vsebine evangelija danes vlada izjemna zmeda. Evangelij ni »ponudba«, s katero bi se lahko igrali evangelizacijski prodajalci. Evangelij ni zgolj povabilo, ampak oznanilo, ... Od nikogar se ne zahteva, da verjame, da je Kristus umrl prav zanj. ... Evangelij je, na kratko, naslednji: Kristus je umrl za grešnike, ti si grešnik, veruj v Kristusa in boš rešen.« (str. 209, poševni tisk v izvirniku). Opazite subtilnost: ker je Kristus umrl za grešnike in vi ste grešnik, bi grešnik zlahka pomislil, da je Kristus umrl zanj. Vendar pa Pink v resnici meni, da je Kristus umrl za nekatere grešnike, med katerimi ste morda vi, morda pa tudi ne. Da bi zaokrožili Pinkovo stališče: Pink je verjel v oznanjevanje evangelija (ibid., str. 210) ter v to, da moramo biti pri oznanjevanju in opravljanju krščanskega dela dejavni in ne fatalistični.

Nekalvinisti in drugi kalvinisti verjamejo, da je evangelij ponujen vsem. Naslednje je iz knjižice, ki jo je napisal kalvinist.

V brošuri *Sinners, Jesus Will Receive* James Boice v uvodu piše: »Glede na to, kako danes o takšnih stvareh razmišljajo hiperkalvinisti, bi moral Jezus storiti napako, ko je Nikodemu razložil toliko o evangeliju, kot je zapisano v Janezu 3. ... Nikodem ni bil ponovno rojen. Torej bi moral Jezus, če bi razmišljal tako kot ti ljudje, pogovor takoj prekiniti. ‚Pridi kasneje, ko boš ponovno rojen,‘ bi moral reči.... Jezus je natančno vedel, kaj počne. ... Pastor Bill Payne iz Kanade to ve in si želi, da bi to vedeli tudi vsi drugi kalvinisti, zato je napisal to majhno knjižico. Zlasti ga žalosti, da toliko ljudi uporablja dobro teologijo za podkopavanje odgovornosti, ki jo imamo kot kristjani, da opravljamo enako dobro delo vabljenja grešnikov, naj pridejo k Jezusu Kristusu.«

William Payne v svoji knjižici Sinners, Jesus will Receive na str. 23 pravi: »Problem ohranjanja ravnovesja med reformirano vero, katere del je doktrina omejenega odkupanja, in splošno ponudbo se je pojavil tudi v Angliji. To je mogoče videti v zgodovini Andrewa Fullerja, enega od velikih imen, ki so v misijonskem delu za vedno povezana z Williamom Careyjem. Fuller, rojen leta 1754, je odraščal v duhovniškem okolju, na katerega je vplivalo pridiganje, ki ni verjelo v splošno ponudbo. Bilo je, kot je nekdo to opisal, »pridiganje po vzoru Gilla«. Fuller je bil poklican v duhovništvo pri 21 letih in na začetku svojega služenja je našel oporo v spisih Bunyana in Gilla. Vendar se je kmalu zavedel, da je med tema dvema možema obstajala velika razlika . Čeprav sta oba trdno vztrajala pri kalvinistični teologiji, vključno z omejenim odkupom, Bunyan očitno ni imel nobenih zadržkov pri vabljenju vseh grešnikov povsod, naj pridejo h Kristusu, medtem ko Gill tega nikoli ne bi storil. Po mnogih molitvah in študiju je Fuller prišel do zaključka, da je bil v tem Bunyan v skladu s Svetim pismom, Gill pa ne. Fullerjeva prepričanja so ga nazadnje pripeljala do pisanja znamenite knjige z naslovom The Gospel Worthy of All Acceptation (Evangelij, vreden vsesplošnega sprejemanja), in prav ta knjiga je bila neposredni razlog, da se je Carey odpravil z evangelijem v Indijo.... Ob zaključku tega kratkega zgodovinskega orisa bi dodali še to opombo, da se možje, kot sta bila Boston in Fuller, s tem, ko so se oddaljili od hiperkalvinističnega stališča, v katerem ni bilo prostega ponujanja evangelija, niso spremenili v arminijance!« str. 23

Na str. 22 Payne pravi: »Dejstvo, da je hiperkalvinizem takrat prevladoval v večjem delu Škotske cerkve, potrjuje dejstvo, da je ponovna izdaja dela *Marrow* povzročila velik razburjenje in da jo je generalna skupščina Škotske cerkve obsodila.«

Sam John Calvin je verjel, da je evangelij ponujen vsem. »Božje usmiljenje je enako ponujeno tistim, ki verujejo, in tistim, ki ne verujejo,« piše v brošuri *Sinners Jesus Will Receive*, str. 21. Vsi ne-
kalvinistični kristjani vsi verjamejo, da je treba evangelijsko ponudbo odrešitve oznanjati vsem.

V: Zakaj je Pavel v Tt 1,12 citiral iz nebiblijskega vira?

O: Pavel je imel svobodo, da citira kateri koli resnični izrek, ki si ga je želel. Za več informacij glej razpravo o Apostolska dela 17:16–34.

V: Zakaj se v Tt 1,12 zdi, da Pavel žali Krečane?

O: Pavel je dejansko citiral iz njihove lastne literature, in sicer znanega kretskega pesnika Epimenida (okoli 600 pr. n. št.). Isti Epimenid, ki ga je Pavel citiral v Apostolskih delih 17:28. Niti Pavel niti Epimenid nista mislila, da noben Krečan, vključno z Epimenidom, ni nikoli izrekel niti ene resnice. Krečani so bili preprosto nagnjeni k lažem. Tukaj je citat, ki ga Epimenid pripisuje Minosu, Zejevemu sinu.

»Zgradili so ti grobnico, o sveti in vzvišeni – Krečani, večni lažnivci, zli zveri, lenuhi! A ti nisi mrtev; ti živiš in ostajaš na veke, kajti v tebi živimo, se gibljemo in obstajamo.« (iz M. D. Gibson, ur. Horae Semiticae, str. 40, v sirščini).

Pavel tu ni niti duhovit niti žaljiv. Objektivna resnica je, da so ljudje nekaterih kultur bolj nagnjeni k določenim grehom. Včasih gre za genetsko podlago, kot na primer pri severnoameriških Indijancih in alkoholizmu, v drugih primerih pa v neki kulturi prevladujejo grehi, ki nimajo nikakršne genetske podlage, ampak so posledica zunanjih dejavnikov. Na primer, nekoč je bilo v Kitajski veliko število ljudi odvisnih od opija, ker so Britanci zmagali v opijskih vojnah, da bi zaščitili svojo domnevno » « pravico do izvoza opija v Kitajsko. Kateri so po vašem mnenju prevladujoči grehi vaše kulture?

Klement Aleksandrijski (Stromata (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 14, str. 313) potrjuje Pavlove besede o Krečanih. Grški izraz kritizo, »krečanstvo«, je pomenil lagati, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 433.

Tudi grški pesnik Kalimah je izrekel nekaj zelo podobnega. Atenagora (177 n. št.) citira Kalimahovo »Himno Jupitru« 8 sq.: »Kretanci vedno lažejo; kajti oni, o kralj, so ti, ki nisi mrtev, zgradili grob.« A Plea for Christians, poglavje 29, str. 145. Origen uporablja isti argument tudi v delu Origen Against Celsus, knjiga 3, poglavje 43, str. 481. Ta citat je zanimiv, ker kaže na neskladje v grški poganski religiji. Če so Krečani zgradili grobnico v čast mrtvemu Jupitru, kako bi ga lahko še vedno častili, če je še vedno mrtev in je njegovo telo v grobnici? Če Jupiter ne živi, potem nima smisla, da ga častimo ali molimo za njegovo pomoč. Če pa so Grki menili, da je Jupiter ponovno oživel, potem ne bi smeli misliti, da je vstajenje mrtvih izven področja možnosti. Torej je v bistvu ena oblika laži »institucionalna laž«, pri kateri celotna kultura izrecno potrjuje nekaj, kar celotna kultura vidi, da ni res.

V: Kaj storite v Tt 1,13, ko se ljudje, ki jim služite, ne zdijo preveč »obetavni«?

O: Z ponižnostjo bi morali moliti za razsodnost. Po eni strani ne vemo z gotovostjo, saj Bog pozna njihova srca, mi pa ne. Po drugi strani pa, ko ugotovimo, da je priložnosti za službo Gospodu več, kot imamo časa, bi morali kristjani na podlagi najboljšega znanja, ki ga imamo, iti tja, kjer je potreba največja in kjer lahko najbolj vplivamo. Vendar pa kristjani ne bi smeli delovati kot »samotarji«, ampak bi morali delovati skupaj kot eno.

V: Na katere judovske basni se Pavel sklicuje v Tt 1,14?

O: Sveto pismo tega ne navaja. Vemo pa, da so Judje imeli veliko število knjig z bajkami in izročilom, ki so danes ohranjene v apokrifih in psevdoepigrafih. Te so verjetno bile del mitov, za katere je Pavel v 1 Timoteju 1,4 naročil Timoteju, naj ljudem zapove, naj se jim izogibajo. Kot kristjani moramo jasno razlikovati med Božjo besedo in našo razlago Božje besede. Več o tem si preberite v Pregovorih 30,5–6 in 1. Korinčanom 4,6.

V: Kako so v Tt 1,15 vse stvari čiste za čiste?

O: To drži v več pogledih.

V pozitivnem smislu čisti ljudje ne razmišljajo vedno o tem, kako bi bili nečisti, ali sumničijo, da vsi ostali delajo stvari iz nečistih motivov.

Negativno gledano pa se lahko oseba, ne da bi stvari dobro premislila, znajde v položaju, v katerem bi lahko bila pod sumom, da počne nekaj zlega, čeprav tega ni storila in to ni bil njen namen. Zato se moramo izogibati celo videzu ali obliki zla, kot pravi 1 Tesaloničanom 5:22. Prav tako ne bi smeli biti sumničavi do nekoga drugega, ko bi morali biti. Morda se jim zdi, da ta oseba ravna v skladu z nekom, ki deluje iz skritih motivov.

V Gorski pridigi v Mateju 5,8 piše: »Blagor čistim v srcu, ker bodo videli Boga.« Jezus pa nam je v Mateju 10,16 in naprej tudi rekel, naj bomo modri kot kače, a nedolžni kot golobi.

V: V Tt 1,15 piše, da so vse stvari čiste; kaj pa marihuana, LSD, izsiljevanje, posilstvo itd.?

O: Pavel pravi, da je uživanje vseh hranljivih živil dopustno. Ljudje ne bi smeli vbrizgavati ali zaužiti drog, ki uničujejo um, kot sta kokain ali LSD, prav tako kot ne bi smeli jesti gnoja.

V: Kako je v Tt 1,16 mogoče, da so nekateri ljudje neprimerni za kakršno koli dobro delo, da so »neprimerni za vsako dobro delo«?

O: Če je njihov značaj sramota za Kristusa in cerkev, se v očeh sveta ne bo upoštevalo niti tistega dobrega, kar poskušajo storiti. Za nekatere ni pomembno le to, česa ne vedo, ampak tudi stvari, v katere verjamejo, čeprav niso resnične, ter stvari, za katere menijo, da so pomembne, čeprav niso. Kot piše v »Believer’s Bible Commentary« na str. 2138: »Življenja lažnih učiteljev so bila bolj obrekovanje kot pa Svetopismo.«

V: Kako naj v Tt 1,16 ravnamo z ljudmi, ki škodujejo ali rušijo cerkev ali organizacijo?

O: S tem se morate spoprijeti podobno, kot če bi vaš brat grešil proti vam, kot je zapisano v Mateju 18,15–17. Najprej poskusite z njim na štiri oči. Upajmo, da bo spoznal svojo napako in sam povedal drugim, da je bil v zmoti ter kakšno je pravilno stališče. Če pa to ne bo pomagalo, naj vzame s seboj še enega ali dva človeka kot priče in poskuša mu pokazati njegovo napako. Če tudi to ne bo pomagalo, mora o tem vedeti celotna cerkev, oseba pa naj bo izključena iz cerkve, četudi je vernik.

Zgoraj navedeno velja tako za zasebne kot za javne zadeve. Poleg tega pa je treba v primeru napačnega učenja na napako opozoriti in jo ovreči pred tistim občinstvom, ki je bilo prvotno poučeno o tej napaki. Če je bila napaka poučena v celotnem razredu nedeljske šole ali med bogoslužjem, potem mora biti » « ovrženje tega, zakaj je ta oseba poučevala napačno in kakšno je pravilno učenje, namenjeno celotnemu razredu nedeljske šole ali cerkveni skupnosti.

V: Kateri so v Tt 2,1 nekateri primeri, ko bi kristjan lahko izrekel nekaj, kar ni primerno?

O: Obstajajo različni načini, na katere lahko kristjani po nesreči ali pa ne po nesreči, ampak iz neprevidnosti, izrečejo nekaj, kar ni primerno.

Stvari, ki spodbujajo druge k grehu.

Klepetanje ali obrekovanje

Posmehovanje krščanstvu, drugim kristjanom ali splošno poniževanje drugih

Stvari, ki razžalijo Boga ali ga ne poveličujejo.

Ne pozabite, da imate v vsakem primeru vedno možnost, da ne rečete ničesar. Kot je nekoč rekel nekdo: »Bolje je molčati in da te imajo za norca, kot odpreti usta in odpraviti vsak dvom.«

V: Če naj bi v Tt 2,2–6 Titus sam poučeval starejše moške, starejše ženske in mlade moške, zakaj ne bi poučeval tudi mladih žensk?

O: Sveto pismo tega ne pove. Vendar so kristjani opazili to »namerno izpuščanje« in vidijo vsaj tri razloge.

1. Možna skušnjava za Tita.

2. Da bi drugim dajalo videz zla, čeprav sta bila tako Titus kot ženske čisti. (2 Korinčanom 8,21; 1 Tesaloničanom 5,22)

3. Ne le skušnjava za ženske, ampak tudi odvračanje pozornosti od Titusovega poučevanja o Božji resnici.

Ko sem bil študent na Univerzi v Teksasu, nisem razmišljal o resnici, ki jo nakazuje »namerno izpuščanje« v pismu Titu. Ko sem nekoč v svojo študentsko sobo pripeljal privlačno krščansko dekle, sem zaprl vrata in skupaj sva imela študij Svetega pisma. Ko je odšla, so me drugi fantje (nekristjani) dražili glede tega, kar so mi očitali, da sem počel sam v sobi z dekletom. Približno teden dni kasneje je v mojo sobo prišla druga deklica in skupaj sva študirala Sveto pismo, fantje pa so mislili isto, kljub mojim zagotovilom o nedolžnosti. Naslednji teden sta prišli obe dekleti skupaj in, kot sta mi kasneje povedali, sem bil bodisi res super fant ali pa sem morda vendarle govoril resnico. Čeprav sta mi na koncu popolnoma verjeli, je bila napaka, da nisem preprečil videza zla.

V Titu 2,7 beseda »jim« v grškem izvirniku ni navedena. Torej Titu ni treba biti zgled »jim« [mlajšim moškim], ampak mora biti zgled [za vse].

V: Kakšna bi bila v Tt 2,6 razlika med dvema kristjanoma, ki imata dober krščanski značaj, razen tega, da je eden samokontroliran, drugi pa ne?

O: Grška beseda sophron/sophronas, ki se pojavi v 1 Timoteju 3:2; Titu 1:8; 2:4, ima širok pomen. Pomeni, da ni pod vplivom ničesar, da je trezen in samokontroliran. Vključuje tudi to, da v Titu 2:12 reče »ne« grehu.

V: Zakaj naj bi bili v Tt 2,9 sužnji poslušni svojim gospodarjem?

O: Starodavna cesarstva so temeljila na suženjstvu, zato je bilo podrejanje suženjstvu ponavadi edina možnost. Čeprav so bili nekateri lastniki prijazni, mnogi pa niso bili. Glede na to, da je bilo med kristjani veliko sužnjev, bi jim na splošno šlo bolje, če bi bili poslušni, kot pa če bi bili neposlušni.

To je tudi konkreten primer tega, kar je Jezus na splošno povedal v Mateju 5,39: »Če te kdo udari po desni ličnici, mu ponudi še drugo.« Tudi 1. Petrov 2,18–25 govori o tem, da morajo sužnji prenašati svoje gospodarje, tudi tiste, ki so strogi. Glej tudi razpravo o 1. Korinčanom 7,21–23.

V: Ali naj bi bili sužnji v Tt 2,9 poslušni svojim gospodarjem v vsem, tudi v neverskih stvareh?

O: Ne. Morali so biti zgled s tem, da so bili poslušni svojim gospodarjem, vendar niso smeli biti neposlušni Bogu, ki je najvišja avtoriteta.

V: Zakaj je v Tt 2,10 sužnjem posebej naročeno, naj ne kradejo?

O: Hišni sužnji so bili v položaju, ko so lahko kradli stvari, gospodar pa nikoli ni vedel, kateri suženj je kradel. Suženj bi lahko zlahka opravičeval krajo; ker me gospodar (v grščini »despot«) sili, da sem njegov suženj, bi moral dobiti nekaj v zameno. Opravičevanje greha morda zdi smiselno tej osebi, vendar ni sprejemljivo za Boga.

V: Kako se je v Tt 2,11 milost, ki prinaša odrešitev, lahko razodela ljudem, saj niso vsi odrešeni, kar je v nasprotju z herezijo univerzalizma?

O: Razglašena je bila vsem na zemlji, a to ni pomenilo, da bi se vsi odločili, da bodo izkoristili to milost. Brezplačna ponudba evangelija mora biti predstavljena vsem, kakor je to storil Peter v Apostolska dela 2,38. Ali jokate za izgubljene v Luku 19,41? Glejte tudi 2 Tesaloničanom 2,8; 1 Janezu 2,2; in 1 Timoteju 4,10.

V: Kako je v Tt 2,11 milost, ki prinaša odrešitev, lahko postala vidna vsem ljudem, saj Jezusa niso vsi videli?

O: Grški izraz je tu v dativu in se lahko prevede kot »vsem ljudem« ali »za vse ljudi«. Milost, ki prinaša odrešitev, se lahko vsem razodene na vsaj tri načine.

1. Sčasoma bodo vsi ljudje, ki živijo na zemlji, spoznali Jezusa in evangelij ter se odločili.

2. Po 1. Petru 3:19 in 1. Petru 4:6 je bila oznanjena celo tistim, ki so umrli.

3. V tisočletnem kraljestvu bodo vsi obudeni in spoznali Jezusa, kot piše v Razodetju 20,5.

V: Ali Tt2:13 uči, da je Jezus Bog?

O: Da. Čeprav je grški izraz dvoumen, je vsebina jasna. Koliko pojavitev je in katera pojavitev je Bog Oče? Obstaja le ena pojavitev, in to je Jezus Kristus, ne Bog Oče. Gramatično bi se grški stavek lahko prosto parafraziral na dva načina:

(a) pojavitev dveh: 1) našega velikega Boga in 2) našega Odrešenika, Jezusa Kristusa. (dve bitji)

(b) pojav enega: našega velikega Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa. (eno bitje)

Vendar, če bi veljal prvi način, kdaj se bo Bog Oče pojavil ob Kristusovem drugem prihodu? Ker se vsi strinjajo, da se ob Kristusovem drugem prihodu pojavi Jezus in ne Oče, je bil prvotni pomen drugi način in ne prvi. To je pomembna točka, ki jo je treba deliti s Jehovovimi pričami.

Janez Zlatoust je bil v grščini tako zgovoren, da so ga imenovali »Zlatoust«, kar pomeni »zlata usta«. Pred svojo mučeniško smrtjo leta 407 n. št. je tudi sam o tem verzu zapisal, da se to nikakor ne more nanašati na »prikazovanje« Očeta.

Torej je odgovor (b) pravilen in to se nanaša na Jezusa kot Boga.

V: Kako sta v Tt 2,15 in 1 Tim 4,12 Titus in Timotej lahko poskrbela, da ju nihče ni preziral?

O: Kolikor je bilo mogoče, sta se morala upirati tako sotrpinom kristjanom kot drugim, ki so ju zaradi njune mladosti gledali zviška.

Pavel to omenja na dveh mestih, ko se obrača na dve različni osebi, zato je to videl kot pomemben potencialni problem. Ko se je Pavel odločil poslati Timoteja in Tita, morda ni izbral najbolj impresivno izgledajočih ljudi, a tega mu tudi ni bilo treba. Pavel je želel izbrati najboljše ljudi za pošiljanje. Včasih lahko javno preziranje drugih ljudi zmanjša pomen našega služenja in ugleda. Svoj ugled morate braniti, vendar ne tako, da se sami spustite v blato.

V: V Tt 3,1 so kretski kristjani verjetno večino teh stvari že slišali. Kako lahko koristno opozorimo ljudi na stvari, ki jih že poznajo?
O: Sporočilo lahko ponovite z drugimi besedami. Vendar se zavedajte, da obstajajo povsem različni načini za posredovanje sporočila. Informacije lahko podate v obliki seznama ali pa pripovedujete zgodbe. Lahko navajate primere, kako se držiti nečesa, ali pa nasprotne primere ljudi, ki se tega ne držijo. Včasih lahko vaša vprašanja segajo globlje v človeka kot vaše izjave.

Morda poskusite ugotoviti, kaj še jih ovira pri tem, da bi upoštevali te stvari.

V: Ali naj kristjani v skladu s Tt 3,1 in Rim 13,1 vedno ubogajo vlado?

O: Ne. Zgodnji kristjani so razlikovali med tistim, kar so duhovito imenovali »zakoniti zakoni«, in »nezakoniti zakoni«, kot je bilo na primer žrtvovanje rimskemu cesarju. Poslušali so vse zakone, ki niso kršili Božjega zakona, vendar so raje izbrali smrt, kot da bi upoštevali zakone, ki so bili v nasprotju z Bogom.

V: Kako se lahko v Tt 3,2, morda nehote, izognemo temu, da bi vsem kazali ponižnost?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Ne počni tistega, kar se ti zdi nespoštljivo. To je le delni odgovor, saj obstajajo stvari, ki jih mi ne bi šteli za nespoštljive, če bi jih storili nam, oni pa jih štejejo za zelo nespoštljive. Nekaj je morda za nas nepomembno in smešno, za nekoga drugega pa zelo žaljivo.

Odgovor: Bodite spoštljivi do njih, tako kot oni razumejo spoštovanje, dokler to ne ogroža vaših prepričanj ali sporočila. Kot primer tega, da ne ogrožamo svojega sporočila: če nekdo šteje ustanovitelja svoje vere za preroka, ta pa je ustanovil lažno vero, ne govorite, kot da se strinjate, da je prerok. Lahko pa spoštujete osebo, ne da bi spoštovali njeno lažno vero.

Bodite nežni in vljudni (1. Petrov 3:8), ne vračajte zla za zlo, ampak raje blagoslavljajte (1. Petrov 3:9).

Ena od motivacij za potrpežljivost do drugih je, da se spomnimo, kako neumni smo bili, preden smo dozoreli v Gospodu, kot piše v The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 444.

Ne govorite stvari, ki jih ponižujejo. Nekdo je morda pretirano zaskrbljen zaradi svojega videza, športnih sposobnosti, inteligence, znanja na določenem področju, premoženja itd., in če rečete kaj, kar bi lahko zaničevalo eno od teh stvari, boste morda presenečeni, če se bo zaradi majhne stvari močno užalil. In še posebej ne govorite kaj takega nepremišljeno v prisotnosti nekoga drugega.

Poslušajte njihove kritike; morda se motite. Nekatere so morda resnične, nekatere popolnoma zgrešene, spet druge pa so sicer zgrešene, a vseeno vsebujejo del, ki je utemeljen. Eden od razlogov, zakaj so nekateri zavrnili Jezusa, je bil, da ni ustrezal njihovi predstavi o uspešnem Mesiju. Morda nekdo drug ne ustreza naši definiciji uspeha, toda problem je morda prav v naši definiciji.

Če ti nekdo nekaj pove na štiri oči, v zaupanju, ne izneveri njegovega zaupanja in tega ne povej drugim, vsaj ne, če ne gre za življenje in smrt ali kakšno drugo resno situacijo.

V: V Tt 3,2 piše, da ne smemo nikogar obrekovati, zakaj je torej Pavel obrekoval Figelusa in Hermogena (2 Tim1:15 ) ter Himeneja in Fileta (2 Tim2:17 )?

O: Pavel ni mislil, da nikoli ne smemo govoriti negativno o nikomer, saj je Jezus v Mateju 23:13–36 farizeje imenoval hinavce, morilce in leglo kač. Pavel, Janez Krstnik in vsi starozaveški preroki so o ljudeh natančno izrekli veliko negativnih stvari.

NIV to prevaja kot »nikogar ne obrekovaj«. Obrekovanje je negativno govorjenje, ki je lažno in za katerega se ve, da je lažno, ali pa se izreče brez upoštevanja, ali je resnično ali ne.

Negativno govoriti o nekom pomeni reči nekaj, česar ta oseba ne bi želela, da rečeš. Obstaja čas in kraj, ko je to primerno, ter čas in kraj, ko to ni primerno. Kdaj torej naj bi rekel nekaj negativnega prav o nekom? Preden rečeš kaj negativnega o nekom, moraš »varovati« svoje besede in ne reči ničesar, če to ne izpolnjuje katerega koli od teh štirih pogojev.

Ali je vse res (ni obrekljivo): Ali veste, da je vse res? Če je res le delno ali je del res, vi pa ne veste, ali je ostalo res ali ne, tega ne izgovarjajte. Če je en del res, vendar je kontekst zavajajoč, potem v celoti gledano ni res.

Ali je to koristno ali potrebno: Tudi če je vse res, kako je to koristno ali uporabno za tretjo osebo, da to ve? Na primer, če se tretja oseba namerava vključiti v poslovno sodelovanje z drugo osebo, ta pa je bila v preteklosti nepoštena v poslovnih odnosih, bi bilo za tretjo osebo koristno, da to ve. Če pa za tretjo osebo ni koristno vedeti nečesa, na primer o preteklem grehu, za katerega se je druga oseba že pokesala, tega ni treba omenjati.

Ali Kristus želi, da to rečeš: Ali je to nekaj, kar bi Jezus želel, da rečeš?

Kakšen je tvoj ton: govoriš resnico v ljubezni ali pa resnico iz kakšnega drugega razloga? Če imaš napačen ton, potem to, kar rečeš, včasih bolj slabo odraža tebe kot pa tisto osebo.

V: Ali v Tt 3,8 dobro delo kristjanov koristi vsem, tudi nevernikom?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Pavel je v Titu 3,8 dejal, da je izpolnjevanje njegovega nauka koristno za »tiste, ki so verovali v Boga«.

2. Kristjani, ki delajo te stvari, koristijo vsem, vključno z neverniki, vsaj na dva načina. Kristjanovo življenje doslednega pričevanja koristi nevernikom, saj jim pomaga priti h Kristusu.

3. V praksi je pomoč kristjanov revnim, sirotam in zatiranim koristna za nevernike. V mnogih delih Indije, na primer, so nekoč večino bolnišnic ustanovile krščanske misije in cerkve.

4. Nazadnje, kristjani delujejo kot sol in luč v družbi (Matej 5,13–14). Luč razkriva temne stvari, sol pa lahko upočasni gnitje nekaterih stvari.

V: Kaj v Tt 3,9 velja za neumna vprašanja/spore in zakaj se jim moramo izogibati?

O: Vprašanja, ki jih nekdo zastavi v iskrenem prizadevanju, da bi spoznal resnico o Bogu ali preveril resničnost nečesa, niso neumna vprašanja. Po drugi strani pa, kadar odgovor na vprašanje nima nobenega pomena niti za vpraševalca niti za tistega, ki odgovarja, je to lahko izguba časa, ki ljudi odvrača od tega, kar bi se morali učiti.

V: V Tt 3,9–11 in 1 Tim 6,4–5a se je Pavel prepiral, razpravljal ali vsaj pogovarjal s farizeji, saduceji in grškimi politeisti. Kakšna je razlika med »neumnim prepirom« in »smiselnim prepirom«?

O: Ljudje se pogosto neumno prepirajo, ko izgubijo občutek za razmerje. Eno od vprašanj, ki si ga je treba zastaviti, je: »In kaj potem?« Če ni nobene razlike, ali ima prav ena stran ali druga, potem imate morda pomembnejše stvari, o katerih se lahko pogovarjate.

Besede namesto pomena

Precejanje komarja, a požiranje kamele.

Ko dajejo prednost metodam in postopkom pred duhovnimi resničnostmi

Alegoriziranje svetih spisov, ki niso alegorije.

Zapravljanje časa za manj pomembne stvari, medtem ko se ignorirajo pomembnejše stvari.

Verniki, ki ravnajo tako, so dejansko resna grožnja cerkvi. Če nekdo ni vernik, ampak krivover, ki ljudi odvaja od Kristusa, ga je treba izključiti iz cerkve ali se od njega umakniti, kot pravi 1 Timotej 6,5. Tukaj pa je treba iz cerkve izključiti celo tistega, ki povzroča razdor, četudi je vernik. To morajo storiti starešine cerkve (ne le ena oseba). Storiti je treba šele potem, ko so ga najprej opozorili in poskušali popraviti.

V: Ali je treba v Tt 3,10 vernike, ki živijo v grehu, popravljati v ponižnosti ali jih izključiti, kot piše v 1 Kor 5,5?

O: Oboje je del procesa, vendar je treba razumeti razliko med popravljanjem in grajanjem. Popravljanje pomeni obvestiti nekoga, da počne nekaj n nega, če se tega ne zaveda, prav tako pa pomeni pomagati nekomu, ki je ujet v zasvojenost z grehom in je sam prosil za pomoč. Grajanje pa pomeni ponovno opozoriti nekoga, ko zavestno nadaljuje z napačnim ravnanjem.

Člana cerkvene skupnosti je treba v ponižnosti popraviti, kadar nehote dela narobe ali prosi za pomoč. Člana cerkvene skupnosti je treba okarati in nato izključiti, če vztraja v uporu.

V: Kaj vemo o mestu Nikopolis iz Tt 3,12?

O: Pavel je nameraval tam prezimiti, preden bi odpotoval v Dalmacijo (2 Timotej 4:10), v današnji Hrvaški in Bosni; to je bilo najpomembnejše med mesti z imenom Nikopolis. Ta Nikopolis je bil veliko pristanišče v Epirusu na zahodni obali Grčije (v današnji Grčiji). Imenovalo se je »Nikopolis«, kar pomeni »mesto zmage«, ker ga je ustanovil Oktavijan (prihodnji cesar Avgust) po zmagi nad Markom Antonijem v pomorski bitki v Aktijskem zalivu v bližini tega mesta leta 31 pr. n. št. V Kilikiji in Trakiji je bilo še šest drugih manjših mest z imenom Nikopolis, vendar je to edino pristaniško mesto, ki bi bilo na Pavlovi poti.

Ker se je Pavel odločal, kje bo prezimil, to kaže, da ni bil zapornik, ko je napisal Pismo Titu.

Nikopolis je bilo strateško mesto za potovanje v Dalmacijo. V pismu Titu3:12 je Pavel prosil Tita, naj se z njim sreča v Nikopolisu, v 2. pismu Timoteju4:10 pa Pavel piše, da je Titus odšel v Dalmacijo. Ta namig kaže, da je bilo 2. pismo Timoteju napisano po pismu Titu.

V: Kdo je bil Zenas, pravnik, iz Tt 3,13?

O: O Zenasu vemo le na podlagi tega verza. Ime bi lahko bila skrajšana oblika imena Zenodorus ali Zenodotus. Eden od prvih knjižničarjev Aleksandrijske knjižnice, še dolgo pred tem časom, se je imenoval Zenodotus. Ime bi lahko pomenilo »dar Zeusa« ali »dajalec Zeusa«, tj. Zeusove modrosti. Ker se je njegovo ime navezovalo na Zevsa, je bil skoraj zagotovo Grk, ne pa Jud, Rimljan ali Egipčan. Odvetniki so takrat delovali podobno kot danes: zagovarjali so sodne zadeve in sestavljali dokumente. Znana je ena sodna zadeva, v kateri je odvetnik uspešno zagovarjal stranko, ta pa mu ni hotela plačati; naslednji dan se je odvetnik vrnil in zagovarjal proti tej isti stranki.

Za več informacij glej https://www.abarim-publications.com/Meaning/Zenas.html.

V: Kako se lahko v Tt 3,14 »naučimo« vztrajati pri dobrih delih ali se jim posvetiti?

O: Nekatera dobra dela se vam morda ne zdijo tako naravna; morda se morate spremeniti. Z vajo jih lahko naredite bolj naravna. sem dolgo časa delil z nekom, ki je kasneje postal kristjan, in ta se je odločil, da bo za sodelavca priredil zabavo ob rojstvu otroka. Nista bila tesna prijatelja in sodelavec jima ni mogel ničesar ponuditi, vendar jima nihče drug ne bi priredil takšne zabave. Kot je rekel po zabavi: »Mislim, da je bilo to prvič, da sem naredil nekaj dobrega za nekoga drugega!«

V: Kdo so v Tt 3,14 »naši ljudje«?

O: To so sotrpini kristjani, ne glede na njihovo raso, etnično pripadnost, spol, premoženje ali družbeni položaj. Pavel vernikom ni rekel, naj svet priganjajo k dobrim delom, ampak jim je nekako rekel, naj »naše ljudi«, druge kristjane, priganjajo k dobrim delom.

V: Kje je bil Pavel v Tt 3,15, ko je pisal Titu?

O: V 15. verzu imamo en namig. Pavel pravi: »Vsi, ki so z menoj«, česar ne bi rekel, če bi bil med veliko skupino ljudi v lokalni cerkvi. Zato je Pavel verjetno potoval, ljudje pa, ki so bili z njim, so bili njegovi spremljevalci. Domnevamo, da je bil v bližini Korinta.

V: Kakšna je v Tt 3 glavna korist, ki nam jo prinaša pismo Titu?

O: Z branjem Tita se lahko naučite biti bolj pobožni, a še vedno spregledate glavno sporočilo. Glavno sporočilo ni, kako biti bolj pobožni, ampak kako lahko pomagate drugim vernikom, da bodo bolj pobožni. Tita je knjiga za pastorje. Vendar bi morali biti vsi zreli kristjani, moški in ženske, v nekem smislu pastorji, čeprav morda nimamo uradnega poklica pastorja. Moramo biti pastorji in pomagati voditi svojo družino, mlajše vernike v cerkvi ter kristjane in nekristjane, s katerimi se srečujemo. Ta veščina, oziroma to, da smo dobri pastorji, ni veščina, ki jo mlajši verniki nujno potrebujejo ali imajo, ampak nekaj, kar naj bi razvijali, ko zorimo v Gospodu.

V: Kako v Pismu Titu vemo, da je to knjigo res napisal Pavel?

O: Tako pravi Titus 1,1, zgodnja cerkev pa nikoli ni dvomila, da je Pavel napisal pismo Titu. Klement Aleksandrijski v delu »Stromata« (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 14, str. 313, omenja, da je Pavel napisal pismo Titu. Pavel je pismo Titu napisal po letu 64 n. št.

V: Kako v Pismu Titu vemo, ali je tisto, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz Pisma Titu citirali približno 22-krat, ne da bi pri tem upoštevali namige. Citirali so 33 % Pisma Titu, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 15,04 od skupno 46 verzov.

Tukaj je enajst pisateljev iz obdobja pred Nicejskim koncilom, ki so se sklicevali na verze v Pismu Titu.

Klement Rimski (96–98 n. št.) citira polovico Tita 3:1b: »Nikoli niste skoparili z nobenim dejanjem dobrote, saj ste bili ‚pripravljeni na vsako dobro delo‘.« (6 od 13 besed) 1. Klement, poglavje 2, zvezek 1, str. 5

Klement Rimski (96–98 n. št.) Kazalo dela Ante-Nicene Fathers, zvezek 1, prikazuje tudi sklicevanja na Titus 1:2 in2:14 , vendar gre za zelo šibke aluzije.

Ignacij Antiohijski (okoli 110–117 n. št.) namiguje na Titus 1:2 »preden se je začel čas«; Ignacijevo pismo Magnesijcem, poglavje 6, str. 61

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) citira del Tita 3:10 in pravi, da je to delo Pavla. Irenej, Proti herezijam, knjiga 1, poglavje 16.3, str. 341

Muratorijev kanon (170–210 n. št.), ANF, zvezek 5, str. 603, omenja Pavlovo pismo Titu, pa tudi drugih 12 Pavlovih pisem.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) v delu »Stromata«, knjiga 1, poglavje 14, str. 313, navaja Titus 1,12–13 kot Pavlovo pismo v Pismu Titu.

Tertulijan (206/207 n. št.) v delu Pet knjig proti Marcionu, knjiga 5, poglavje 21, str. 473, omenja dve pismi Timoteju in eno Titu.

Tertulijan (198–220 n. št.) namiguje na Titus 3,10–11 in pravi, da je »Titu« v delu »O predpisu proti heretikom«, poglavje 6, str. 245

Hipolit (222–235/6 n. št.) citira polovico Tita 2,13. »Traktat o Kristusu in Antikristu«, poglavje 65, str. 219

Origen (okoli 240 n. št.) »A Pavel, apostol iz Izraela, ki je po pravičnosti Zakona brez greha, pravi« in citira Tita 3,3. »Homilije o Jeremiju«, homilija 5, poglavje 1, str. 41 (prevedel Jeronim)

Novatian (250–257 n. št.) navaja celoten odlomek iz Pisma Titu 1,15. V delu »O judovskih mesnih jedih«, poglavje 5, str. 648.

Kiprian je bil škof v Kartagini od okoli leta 248 do svoje mučeniške smrti leta 258 n. št. Citira iz Pisma Titu, ki ga preprosto imenuje »Titu«, v delu »Kiprianove razprave«, razprava 12, tretja knjiga, 78, str. 552.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) omenja, da je Pavel napisal Pismo Efežanom, Prvo pismo Timoteju in Pismo Titu v delu »Traktați Kipriana«, traktat 12, tretja knjiga – »Pričevanja«, poglavja 70–78, str. 552.

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) navaja Titovo pismo 3,10 kot Pavlovo delo. Komentar k Pridigarju, poglavje 3,9, str. 114

Več kot 35 pisateljev po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (318–339/340 n. št.)

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v Prazničnem pismu 39, str. 552

Cheltenhamski kanon (= Mommsenov katalog) (okoli 360–370 n. št.) se sklicuje na Pismo Titu

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) v delu O Trojici, knjiga 8, poglavje 1, str. 137, citira Tita 1,9–10 kot delo »blagoslovljenega apostola Pavla«

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlovo pismo Titu kot del Novega testamenta. Citira Tita 1,1–2a.

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija/Calarisa (370/371 n. št.) se sklicuje na Titus 1,10

Efraim Sirski (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.)

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60 na str. 159 navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59 na str. 158 pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.) se sklicuje na Tita 1,4.10 (3,1)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v Predavanju 1.2, str. 104, navaja Titus 2,11 kot besede Pavla

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) citira celoten Titus 2,1 kot delo apostola. Knjiga »Dolžnosti duhovščine«, 1. knjiga, 10. poglavje, str. 6

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) citira polovico verza iz Pisma Titu

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.)

Amfilohij v delu »Iambi ad Seleucum« (–394 n. št.) se sklicuje na Pismo Titu

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) omenja Titus 2,13 kot »pismo svojemu učencu Titu« v delu Proti Eunomiju, knjiga 11, poglavje 2, str. 232

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) se sklicuje na Titus 2:9 kot na besedilo apostola v delu »Proti Eunomiju«, knjiga 2, poglavje 14, str. 130

Slepi Didimus (398 n. št.) se sklicuje na Titus 1,5–9 kot na besedilo, ki ga je apostol napisal Titu. Komentar k Zahariju 8, str. 162

Sirijska Knjiga stopnic (Liber Graduum) (350–400 n. št.) citira polovico verza iz Pisma Titu

Sirski Katalog svete Katarine (okoli leta 400 n. št.) omenja Pismo Titu.

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) omenja Filemona, Hebrejcem, dve pismi Timoteju, Titu, Rimljanom, Galatcem, Filipljanom in Efežanom. Panarion, 3. poglavje, iz scholionov 1 in 5, str. 334

Papež Inocenc I. iz Rima (okoli leta 405 n. št.) omenja Tita.

Rufinov Komentar k Apostolskemu izročilu (374–406 n. št.) se sklicuje na Pavlova pisma, s čimer nakazuje tudi na Pismo Titu.

Janez Krizostom (396 n. št.) je napisal šest ohranjenih pridig o Pismu Titu. V prvi pridigi pravi, da je Pavel Pismo Titu napisal enemu od svojih tovarišev.

Janez Krizostom (–407 n. št.) je napisal komentarje k evangeliju po Janezu, Pismu Rimljanom, 1. Pismu Korinčanom, 2. Pismu Korinčanom, Pismu Galatcem, Pismu Efežanom, Pismu Kolosanom, Pismu Filipljanom, 1. Pismu . Pismu Tesaloničanom, 2. Pismu Tesaloničanom, 1. Pismu Timoteju, 2. Pismu Timoteju, Pismu Titu, Pismu Filemonu in Pismu Hebrejcem.

Kartaginski koncil (218 škofov) (393–419 n. št.) omenja Pismo Titu.

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Novega testamenta. Posebej se posveča vsakemu od štirih evangelijev, Pavlovim pismom sedmim cerkvam, Hebrejcem, Pavlovim pismom Timoteju, Titu in Filemonu. Nato obravnava Apostolska dela. Sledi obravnava sedmih pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Nazadnje obravnava Janezovo Razodetje. Pismo 53, poglavje 9, str. 101–102.

Sozomen (370/380–425 n. št.) imenuje Pismo Titu1:15 »božjo besedo«. Sozomenova Cerkvena zgodovina, knjiga 1, poglavje 11, str. 247

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) trdi, da je Pismo Titu napisal Pavel. V delu »O odpuščanju grehov in krstu«, poglavje 49, str. 33. Sklicuje se tudi na Tt 2,10; 3,1

Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Sedem knjig«, knjiga 2.5, str. 559, navaja Tt 2,11–13 kot Pavlovo pismo

Vincent iz Lerina (okoli 434 n. št.)

Sokratova Cerkvena zgodovina (okoli 400–439 n. št.) se sklicuje na Pismo Titu kot na delo apostola.

Eutalius iz Sulce (okoli 450 n. št.)

Speculum (5. stoletje)

Teodoret iz Kira (423–458 n. št.) se sklicuje na Pismo Titu

Papež Leon I. iz Rima (440–461 n. št.) se sklicuje na verz v Pismu Titu kot na apostola

Prosper iz Akvitanije (425–465 n. št.) se sklicuje na Titovo pismo 3:3–5 kot na Titusa

Med heretiki in ponarejenimi knjigami

Enkratitski heretik Tatian (–177 n. št.) citira četrtino Pisma Titu1:12 : »čeprav nekateri pravijo, da so Krečani lažnivci.« Tatianov nagovor Grkom, poglavje 27, str. 76

Keretik Pelagij (416–418 n. št.) se sklicuje na Tita 1:10; (3:15)

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.)

Vse to imamo še danes.

Keretik Marcion je zavrnil pismo Titu, tako kot je zavrnil še mnoge druge knjige Svetega pisma

3. Najzgodnejši rokopisi Tita, ki jih imamo, kažejo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

str. 32 Titu 1,11–15; 2,3–8 (druga polovica 2. stoletja) V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na str. 124 fotografija dela strani 32.

okoli leta 200 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

str. 61 Rimljanom 16:23, 25–27; 1 Korinčanom 1:1–2, 2–6; 5:1–3, 5–6, 9–13; Filipanci 3:5–9, 12–16, Kološanom 1:3–7, 9–13, 1 Tesaloničanom 1:2–3; Titu 3:1–5, 8–11, 14–15; Filemonu 4–7. okoli leta 700 n. št.

okoli leta 700 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Okoli leta 700 n. št. – 1975 – Aland in drugi, tretja izdaja.

Okoli leta 700 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Titus ni bil ohranjen v Vaticanusu

Alexandrinus [A] okoli leta 450 n. št.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

I Washington D.C., 5. stoletje (Titus2:10 , drugi?)

Gotska 493–555 n. št.

Efraimski reskript [C] 5. stoletje

Claromontanus [D] 5./6. stoletje

Etiopski [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Titusa glej www.BibleQuery.org/Titus Manuscripts.html.